SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 25. julija 2008(*)
„Pritožba – Sporazum o pridružitvi EGS-Turčija – Uredba (EGS) št. 2913/92 – Člen 239 – Carinski zakonik Skupnosti – Povračilo in odpust uvoznih dajatev – Koncentrati sadnih sokov s poreklom iz Turčije – Potrdila o gibanju blaga – Ponareditev – Poseben primer“
V zadevi C‑204/07 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča, vložene 16. aprila 2007,
C.A.S. SpA, ki jo zastopa D. Ehle, odvetnik,
pritožnica,
druga stranka v postopku je
Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopata M. Patakia in S. Schønberg, zastopnika, skupaj z M. Núñezom Müllerjem, odvetnikom, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka na prvi stopnji,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi A. Rosas, predsednik senata, J. N. Cunha Rodrigues, J. Klučka, sodnika, P. Lindh, sodnica, in A. Arabadjiev (poročevalec), sodnik,
generalna pravobranilka: V. Trstenjak,
sodna tajnica: Katarzyna Sztranc-Sławiczek, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 10. januarja 2008,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 13. marca 2008
izreka naslednjo
Sodbo
1 C.A.S. SpA (v nadaljevanju: pritožnica) s pritožbo Sodišču predlaga, naj razveljavi sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 6. februarja 2007 v zadevi CAS proti Komisiji (T-23/03, ZOdl., str. II‑289, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti člena 2 odločbe Komisije z dne 18. oktobra 2002 (REC 10/01, v nadaljevanju: sporna odločba) glede zahtevka za odpust uvoznih dajatev.
Pravni okvir
Ureditev v zvezi s Sporazumom o pridružitvi
2 Obravnavana pritožba je bila vložena v okviru Sporazuma o pridružitvi med Evropsko gospodarsko skupnostjo (EGS) in Turčijo, ki so ga 12. septembra 1963 v Ankari podpisale Republika Turčija in države članice EGS in Skupnost. Sporazum o pridružitvi je bil sklenjen, odobren in potrjen v imenu Skupnosti s Sklepom Sveta 64/732/EGS z dne 23. decembra 1963 (UL 1964, 217, str. 3685, v nadaljevanju: sporazum o pridružitvi). Veljati je začel 1. decembra 1964.
3 Sporazum o pridružitvi določa pripravljalno fazo, ki na podlagi člena 3 Republiki Turčiji omogoča okrepitev gospodarstva ob pomoči Evropske skupnosti, prehodno fazo, ki je v skladu s členom 4 namenjena postopni vzpostavitvi carinske unije in približevanju gospodarskih politik, in zaključno fazo, ki na podlagi člena 5 temelji na carinski uniji in vključuje okrepljeno usklajevanje gospodarskih politik.
4 Zaključna faza iz sporazuma o pridružitvi se je začela 31. decembra 1995 (Sklep Pridružitvenega sveta ES-Turčija št. 1/95 z dne 22. decembra 1995 o vzpostavitvi zaključne faze carinske unije (UL 1996, L 35, str. 1)). Sklepi Pridružitvenega sveta, sprejeti v prehodni fazi, so veljali tudi za uvoz, ki ga je predvidevala sporna odločba, ker so bili izdani med 5. aprilom 1995 in 20. novembrom 1997.
5 Eden od teh sklepov je zlasti Sklep št. 5/72 z dne 29. decembra 1972 o načinih upravnega sodelovanja pri uporabi členov 2 in 3 Dodatnega protokola k sporazumu iz Ankare (UL 1973, L 59, str. 74).
6 Člen 11 tega sklepa predvideva, da si države članice in Republika Turčija medsebojno pomagajo prek pristojnih carinskih organov pri preverjanju pristnosti in pravilnosti potrdil zaradi zagotavljanja pravilne uporabe določb tega sklepa.
7 Člen 12 istega sklepa predvideva, da „[morajo] [Republika] Turčija, države članice in Skupnost […] v zvezi z zadevami, ki spadajo v njihovo področje, sprejeti ukrepe za izvrševanje določb Sklepa“.
8 Sklep št. 1/95 podrobno ureja izvedbo zaključne faze carinske unije, pri čemer njegova priloga 7 ureja medsebojno upravno pomoč med upravnimi organi Skupnosti in upravnimi organi Republike Turčije v carinskih zadevah.
9 Člena 3 in 7 te priloge predvidevata pravila v zvezi s pomočjo, ki si jo morajo ti organi nuditi, ko zanjo zaprosi eden od njih, in izvršitev zaprosila za pomoč.
10 V skladu s členom 15 Sklepa št. 1/96 Odbora za carinsko sodelovanje ES-Turčija z dne 20. maja 1996 o izvedbenih pravilih za Sklep št. 1/95 (UL L 200, str. 14) si države članice in Republika Turčija za zagotovitev pravilne uporabe določb tega sklepa medsebojno pomagajo pri preverjanju pristnosti in pravilnosti potrdil prek pristojnih carinskih organov in v okviru medsebojne pomoči, predvidene v prilogi 7 k Sklepu št. 1/95.
11 Poleg tega člen 13(2) Sklepa št. 1/96 določa:
„Carinski urad, na katerem se delitev opravi, izda izpis potrdila A. TR. za vsak del razdeljene pošiljke, pri čemer uporabi obrazec za potrdilo A. TR.
V razdelku 12 izpiska je treba navesti številko registracije, datum, urad in državo izdaje prvotnega potrdila […]“
Ureditev v zvezi s povračilom in odpustom carine
12 Člen 239(1) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 302, str. 1, v nadaljevanju: CZS) določa:
„Uvozne ali izvozne dajatve se lahko povrnejo ali odpustijo v […] primerih [...]:
– [...]
– ki izhajajo iz okoliščin, pri katerih ne gre niti za [goljufivo ravnanje] niti za [malomarnost] udeleženega. Primeri, v katerih je mogoče uporabiti to določbo, in podrobnosti postopka, ki jih je treba v ta namen upoštevati, se določijo skladno s postopkom odbora. [...]“
13 Člen 905(1) Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe št. 2913/92 (UL L 253, str. 1, v nadaljevanju: uredba za izvajanje CZS) predvideva:
Če carinski organ odločanja, ki mu je bil predložen zahtevek za povračilo ali odpust v skladu s členom 239(2) [CZS], ne more odločiti na podlagi člena 899 in so bila zahtevku priložena dokazila, na podlagi katerih se lahko sklepa, da gre za poseben primer, ki izhaja iz okoliščin, ki ne vključujejo niti goljufivega ravnanja niti malomarnosti udeleženega, država članica, h kateri spada ta organ, primer posreduje Komisiji, da ga ta reši v skladu s postopkom iz členov [od] 906 do 909 [...]“
14 Člen 904(c) Uredbe za izvajanje CZS določa:
„Povračilo ali odpust uvoznih dajatev se ne opravi, če se, glede na primer, zahtevek za povračilo ali odpust utemeljuje izključno:
[…]
(c) s predložitvijo dokumentov za odobritev preferencialne tarifne obravnave za blago, prijavljeno za sprostitev v prosti promet, za katere se naknadno izkaže, da so bili lažni, ponarejeni ali neveljavni za odobritev te preferencialne tarifne obravnave, kljub temu, da so bili predloženi v dobri veri.“
15 Člen 220(2)(b) CZS določa, da se naknadna vknjižba dajatev, ki izhajajo iz carinskega dolga, ne opravi, če se zakonsko dolgovani znesek dajatev ni vknjižil zaradi napake carinskih organov in če dolžnik te napake ni mogel odkriti in je ravnal v dobri veri in upošteval vse določbe o carinski deklaraciji, predvidene v veljavni zakonodaji.
Dejansko stanje
16 Pritožnica je pravna oseba italijanskega prava, 95,1-odstotno odvisna družba pravne osebe Steinhauser GmbH s sedežem v Ravensburgu. Osnovna dejavnost pritožnice je predelava uvoženih koncentratov sadnih sokov, poleg tega pa uvaža te proizvode v Italijo.
17 Po ugotovitvah Sodišča prve stopnje je pritožnica od 5. aprila do 20. novembra 1997 uvozila in sprostila v prosti promet v Skupnosti koncentrate jabolčnega in hruškovega soka, ki so bili prijavljeni, kot da izhajajo in imajo poreklo iz Turčije. Uvoz takega proizvoda v Skupnost se je opravil s potrdilom A.TR.1, tako da so bili ti proizvodi upravičeni do oprostitve plačila carine, predvidene v sporazumu o pridružitvi in dodatnem protokolu, ki je bil podpisan 23. novembra 1970 v Bruslju ter sklenjen, sprejet in potrjen v imenu Skupnosti z Uredbo Sveta (EGS) št. 2760/72 z dne 19. decembra 1972 (UL L 293, str. 1).
18 Carinska služba Ravene (Italija) je naknadno preverila pristnost potrdila A.TR.1 D 141591, ki ga je pritožnica predložila pri enem od uvozov v zgoraj navedenem obdobju. V skladu z ustreznimi določbami na tem področju je bila zahteva za preverjanje pristnosti tega potrdila naslovljena na turške organe.
19 Turški organi so z dopisom z dne 15. maja 1998 obvestili carinsko službo Ravene, da iz opravljenega preverjanja izhaja, da to potrdilo ni pristno, saj ga niso izdali turški carinski organi. Poleg tega so sporočili, da bodo opravljena še druga preverjanja.
20 Italijanski organi so zato naknadno preverili 103 potrdila A.TR.1, ki jih je pritožnica predložila pri različnih uvozih.
21 Stalno predstavništvo Republike Turčije pri Evropski uniji (v nadaljevanju: turško stalno predstavništvo) je z dopisom z dne 10. julija 1998 obvestilo Komisijo, da je 22 potrdil A.TR.1, ki jih je predložila pritožnica in so našteta v prilogi k temu dopisu ter se nanašajo na izvoze turške družbe Akman v Italijo, lažnih.
22 Na podlagi tega dopisa je od 12. do 15. oktobra 1998 ter od 30. novembra do 2. decembra 1998 Enota Komisije za koordinacijo boja zoper goljufijo (UCLAF), predhodnica Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF), začela opravljati preverjanja v Turčiji.
23 Turško stalno predstavništvo je z dopisom z dne 8. marca 1999 obvestilo carinsko službo Ravene, da 32 potrdil A.TR.1, ki jih je predložila pritožnica (v nadaljevanju: sporna potrdila), od tega 18 potrdil, naštetih v prilogi k dopisu z dne 10. julija 1998, ni bilo pravilnih niti jih turški organi niso ne izdali ne potrdili. Ta potrdila so bila navedena v prilogi k temu dopisu.
24 V nadaljevanju je bila nepristnost oziroma nepravilnost velikega števila potrdil A.TR.1 predmet obsežne korespondence med Komisijo, turškimi in italijanskimi organi, med katerimi so bili zlasti dopisi turških organov z dne 22. aprila 1999 in 16. julija 1999.
25 Italijanski organi so menili, da iz vseh izmenjanih dopisov izhaja, da so turški organi menili, da je bilo 48 potrdil A.TR.1, vključno s spornimi potrdili, ali nepristnih ali nepravilnih.
26 V obravnavani zadevi so bila sporna potrdila obravnavana kot „lažna“, ker jih turški carinski uradi niso niti izdali niti potrdili. Nasprotno pa je bilo preostalih šestnajst potrdil (ki so enaki carini v skupnem znesku 1.904.763.758 ITL ali 983.728,38 eura) ocenjenih kot „neveljavnih“, ker zadevno blago ni bilo turškega porekla, čeprav so jih izdali turški carinski organi.
27 Ker je bilo za vseh 48 potrdil ugotovljeno, da so „lažna“ ali „neveljavna“, za blago, ki jih ta zajemajo, ni moglo veljati preferencialno obravnavanje, odobreno za uvoz turških kmetijskih proizvodov. Italijanska carinska uprava je zato od pritožnice zahtevala plačilo dolgovane carine v skupnem znesku 5.200.954.129 ITL ali 2.686.068,63 eura.
28 Pritožnica je z dopisom z dne 28. marca 2000 s sklicevanjem na člene 220(2)(b), 236 in 239 CZS od carinske službe Ravene zahtevala, naj se ne opravi naknadna vknjižba uvoznih dajatev in naj se „povrnejo“ zahtevane uvozne dajatve. Da bi utemeljila svoj zahtevek, se je pritožnica sklicevala na dobro vero, na napake pristojnih organov, ki jih ni bilo mogoče odkriti, in na kršitve obveznosti teh organov.
29 Na podlagi zaprosila pritožnice so italijanski organi Komisijo prosili, naj odloči, ali je upravičeno, da se na podlagi člena 220(2)(b) CZS ne opravi naknadna vknjižba uvoznih dajatev, ki so se zahtevale od pritožnice, ali da se na podlagi člena 239 CZS te dajatve „povrnejo“.
30 Komisija je z dopisom z dne 3. junija 2002 italijanske organe prosila za dodatne informacije in ti so odgovorili z dopisom z dne 7. junija 2002.
31 Komisija je z dopisom z dne 25. julija 2002 obvestila pritožnico o nameri, da ne bo ugodila njenemu zahtevku. Komisija pa je pred sprejetjem dokončne odločitve pritožnico pozvala, naj ji sporoči morebitne pripombe, in ji ponudila vpogled v spis z namenom, da se seznani z dokumenti, ki niso zaupni.
32 Zastopniki pritožnice so 6. avgusta 2002 v prostorih Komisije pregledali upravni spis. Podpisali so tudi izjavo, s katero so potrdili, da so imeli dostop do dokumentov, ki so navedeni v njeni prilogi.
33 Komisija je 18. oktobra 2002 sprejela sporno odločbo, ki je bila pritožnici vročena 21. novembra 2002. Prvič, Komisija je ugotovila, da je vknjižba uvoznih dajatev, ki so predmet zahtevka, upravičena.
34 Drugič, Komisija je ugotovila, da je bilo upravičeno „povračilo“ uvoznih dajatev za del zahtevka, ki se nanaša na šestnajst „neveljavnih“ potrdil, saj za pritožnico v tem pogledu obstaja poseben primer v smislu člena 239 CZS.
35 Tretjič, glede spornih potrdil pa je Komisija ugotovila, da okoliščine, na katere se je sklicevala pritožnica, ne utemeljujejo posebnega primera v smislu člena 239 CZS. Zato je Komisija v členu 2 sporne odločbe odločila, da „povračilo“ zadevnih uvoznih dajatev v znesku 1.702.340,25 eura ni upravičeno.
Tožba pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba
36 Pritožnica je 29. januarja 2003 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila tožbo za razglasitev ničnosti člena 2 sporne odločbe.
37 Pritožnica je svoje zahtevke utemeljila s tremi tožbenimi razlogi, in sicer s kršitvijo pravic obrambe, kršitvijo člena 239 CZS in kršitvijo člena 220(2)(b) CZS.
38 Sodišče prve stopnje je tožbo v celoti zavrnilo.
Prvi tožbeni razlog
39 Pritožnica je s prvim tožbenim razlogom uveljavljala, da so bile njene pravice obrambe v upravnem postopku kršene s tem, da je sicer imela dostop do spisa, ki vsebuje dokumente, na katere je Komisija oprla sporno odločbo, da pa ni imela vpogleda v tiste dokumente, ki so bili odločilni za skupno presojo dejanskega stanja, ki jo je opravila Komisija.
40 Vendar je Sodišče prve stopnje ta tožbeni razlog zavrnilo iz razlogov, navedenih v točkah od 87 do 102 izpodbijane sodbe.
Drugi tožbeni razlog
41 Drugi tožbeni razlog, ki je bil oprt na kršitev člena 239 CZS, je razdeljen na štiri dele. Prvi del se nanaša na nepravilno opredelitev potrdila o gibanju blaga A.TR.1 D 437214. Drugi in tretji del se nanašata na hude kršitve obveznosti, ki se očitajo turškim organom in Komisiji, da bi se dokazal obstoj posebnega primera v smislu člena 239 CZS. Nazadnje, četrti del se nanaša na nemalomarnost pritožnice in na presojo poslovnega tveganja.
42 Sodišče prve stopnje je glede prvega dela drugega tožbenega razloga najprej spomnilo na to, da določitev porekla blaga temelji na porazdelitvi pristojnosti med organi države izvoznice in organi države uvoznice, pri čemer prvi ugotavljajo poreklo, in nato preučilo korespondenco med Komisijo, italijanskimi in turškimi organi.
43 V zvezi s tem je Sodišče prve stopnje v točki 122 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se je Komisija v tistem delu sporne odločbe, ki se nanaša na zadevna potrdila, oprla predvsem na dopis turških organov carinski službi Ravene z dne 8. marca 1999.
44 Sodišče prve stopnje pa je pri primerjavi vsebine tega dopisa s poznejšimi sporočili turških organov v točkah od 124 do 128 izpodbijane sodbe ugotovilo, da opredelitev potrdila D 437214 ni popolnoma nedvoumna in da Komisija pred sprejetjem sporne odločbe ni mogla pravilno sklepati, da je navedeno potrdilo D 437214 ponarejeno.
45 Sodišče prve stopnje pa je menilo, da to glede na vsebino dopisa z dne 22. avgusta 2003, torej iz časa po sprejetju sporne odločbe, v katerem naj bi turški organi potrdili sklepe iz njihovega dopisa z dne 8. marca 1999, ni zadostovalo za razglasitev ničnosti sporne odločbe, saj pritožnica ni imela nobenega upravičenega interesa za razglasitev ničnosti odločbe zaradi napake v obliki, če bi se lahko po razglasitvi ničnosti odločbe znova sprejela le odločba z isto vsebino, kot jo je imela odločba, ki je bila razglašena za nično.
46 Sodišče prve stopnje je nato preučilo drugi del drugega tožbenega razloga, ki se nanaša na različne trditve o kršitvi obveznosti turških organov, ki so večinoma temeljile na tezi, da so ti organi dejansko izdali in potrdili sporna potrdila.
47 V tej zvezi je Sodišče prve stopnje najprej v točkah od 150 do 152 izpodbijane sodbe navedlo, da je po eni strani ugotovitev, ali so dokumenti, ki so jih izdali turški organi, pristni ali ponarejeni, v izključni pristojnosti teh organov in da so po drugi strani ti organi sklepali, da so sporna potrdila ponarejena, nato pa zavrnilo trditev pritožnice, da je mogoče na podlagi odtisov žigov in podpisov na spornih potrdilih sklepati, da so jih očitno izdali in overovili turški organi.
48 Končno je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da niti sporazum o pridružitvi niti določbe za njegovo izvajanje izrecno ne predvidevajo vodenja registrov o potrdilih, ki so jih izdali turški organi.
49 Vendar je Sodišče prve stopnje priznalo, da je s prilogo II, točka II(12), k Sklepu št. 1/96 predviden vpis številke dokumenta v polje 12 potrdil A.TR.1 in da je s členom 13 istega sklepa predvideno, da je v primeru, ko so potrdila deljena, v polju 12 izpiska posebej navedena številka registracije prvotnega potrdila.
50 Vendar je menilo, da to ne pomeni, da gre za pristna potrdila, saj imajo ponarejevalci interes pri ponarejenih potrdilih uporabiti številko registracije, ki se ujema z zakonitim potrdilom.
51 Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tretjim delom drugega tožbenega razloga glede niza očitkov kršitev Komisije oprlo na preiskave, ki jih je UCLAF opravila v Turčiji, in je zaključilo, da je Komisija dejansko skrbela za pravilno izvajanje sporazuma o pridružitvi.
52 Sodišče prve stopnje je v točki 240 izpodbijane sodbe prav tako ugotovilo, da pritožnica ni mogla dokazati, da je Komisija v okviru dogovorjene upravne pomoči s turškimi organi naletela na take težave, ki bi upravičevale vključitev pridružitvenega sveta ali mešanega odbora Carinske unije ES-Turčija (v nadaljevanju: mešani odbor).
53 Dalje je Sodišče prve stopnje je menilo, da niti sporazum o pridružitvi, niti sklepi pridružitvenega sveta, niti določbe prava Skupnosti, ki jih je treba uporabiti, ne predvidevajo nobene obveznosti posredovanja vzorcev žigov in podpisov med pogodbenimi strankami, niti opozorila uvoznikom v primeru dvoma o veljavnosti carinskih transakcij, ki jih ti izvedejo v okviru preferencialnega dogovora, ali uporabe določene metode preiskave s strani UCLAF.
54 Sodišče prve stopnje je četrti del drugega tožbenega razloga, ki se nanaša na neobstoj malomarnosti pritožnice, zavrnilo kot neutemeljen, potem ko je ugotovilo, da se v delu sporne odločbe, ki se nanaša na zadevna potrdila, Komisija ni opredelila glede skrbnega ravnanja ali malomarnosti pritožnice.
Tretji tožbeni razlog
55 Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tretji tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo člena 220(2)(b) CZS, saj pritožnica ni dokazala, da je aktivno ravnanje pristojnih organov prispevalo k izdaji ali sprejetju spornih potrdil, ki so se izkazala za ponarejena.
Zahtevani ukrepi procesnega vodstva in pripravljalni ukrepi
56 Končno je Sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge in pripravljalne ukrepe, ki jih je predlagala pritožnica, kot so med drugim predlog za poziv Komisiji, naj predloži vse dokumente, ki jih po njenem mnenju ni mogla pregledati v okviru dostopa do upravnega spisa.
Predlogi strank
57 Pritožnica s pritožbo Sodišču predlaga, naj:
– razveljavi izpodbijano sodbo,
– ugodi predlogom, podanim na prvi stopnji, in podredno vrne zadevo Sodišču prve stopnje v ponovno odločanje po temelju,
– ugodi predlogom za odreditev ukrepov procesnega vodstva, ki jih je pritožnica vložila 28. januarja 2003, 4. avgusta 2003 in 11. avgusta 2003, in
– toženi stranki iz postopka na prvi stopnji naloži plačilo stroškov.
58 Komisija Sodišču predlaga, naj:
– pritožbo v celoti zavrne,
– v celoti ohrani v veljavi predloge, ki jih je Komisija podala na prvi stopnji, in
– pritožnici naloži plačilo stroškov postopka, vključno s stroški na prvi stopnji.
Pritožba
59 Pritožnica uveljavlja devet pritožbenih razlogov.
60 Najprej pritožnica zastopa stališče, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, s tem ko je določilo porazdelitev pristojnosti med državo izvoznico in državo uvoznico, ker naj turški organi, v nasprotju s tem, kar je odločilo Sodišče prve stopnje, ne bi imeli izključne pristojnosti za presojo pristnosti ali nepristnosti spornih potrdil.
61 Drugič, pritožnica navaja kršitev njene pravice do vpogleda v spis, ki ne bi smela biti omejena le na dokumente, na katere je Komisija oprla sporno odločbo.
62 Pritožnica opira svoj tretji in četrti pritožbeni razlog na napačno porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena, ker ji je Sodišče prve stopnje v celoti naložilo to breme, ne da bi ji dopustilo njene dokazne predloge in pripravljalne ukrepe, ki jih je predlagala.
63 Peti pritožbeni razlog se nanaša na napake pri pravni opredelitvi kršitev obveznosti, ki se očitajo turškim organom in Komisiji. Pritožnica v zvezi s tem navaja več očitkov glede presoje nepravilnosti ali nepristnosti spornih potrdil, neposredovanja vzorcev žigov in podpisov, kršitev obveznosti opozorila uvoznikom, načina vodenja preiskav v Turčiji in neopravljene registracije spornih potrdil.
64 Pritožnica s šestim pritožbenim razlogom nasprotuje izpodbijani sodbi v delu, ki vsebuje trditev, da Komisija ni bila zavezana vključiti mešanega odbora ali pridružitvenega sveta.
65 Napačna presoja upravičenega interesa pritožnice glede razglasitve ničnosti sporne odločbe v zvezi s potrdilom A.TR.1 D 437214 je predmet sedmega pritožbenega razloga, medtem ko je neobstoj presoje pravičnosti in tveganja v izpodbijani sodbi predmet osmega pritožbenega razloga.
66 Končno, pritožnica v devetem pritožbenem razlogu meni, da je Sodišče prve stopnje kršilo člen 220(2)(b) CZS.
Uvodne ugotovitve
67 Najprej je treba opozoriti, da je pritožnica na obravnavi trdila, da je bilo izvajanje člena 2 sporne odločbe le delno odloženo, saj je plačala del uvoznih dajatev v zvezi s spornimi potrdili. Zato je nastal položaj, ko se povrnejo uvozne dajatve, ki jih je plačala pritožnica, in odpustijo dajatve, ki so bile vknjižene pozneje, vendar jih pritožnica še ni plačala.
68 Nato je treba opozoriti, da je pritožnica v podporo svoji pritožbi navedla številne očitke, ki se nanašajo na bistveno kršitev postopka in kršitev pravil materialnega prava. Vendar ti očitki, glede na posebne okoliščine obravnavane zadeve in poleg pritožbenih razlogov v zvezi s kršitvijo pravice do vpogleda v spis in člena 220(2)(b) CZS, v bistvu izpodbijajo uporabo člena 239 CZS s strani Sodišča prve stopnje, zlasti v zvezi z obstojem posebnega primera v smislu tega člena. Zato je treba vse te očitke takoj preučiti.
Kršitev člena 239 CZS
Trditve strank
69 Pritožnica v bistvu izpodbija pravno opredelitev Sodišča prve stopnje v zvezi s kršitvami obveznosti turških organov in Komisije.
70 V zvezi z očitanimi kršitvami obveznosti turških organov pritožnica meni, da je Sodišče prve stopnje z več vidikov napačno uporabilo pravo:
– pri presoji spornih potrdil in zlasti potrdila A.TR.1 D 437214, ker ta izhajajo iz ponareditev,
– v zvezi s kršitvijo obveznosti navedenih organov glede vzorcev žigov in podpisov, ki jih uporabljajo, in obveznosti registracije potrdil, ki jih izdajo,
– v okviru medsebojne pomoči glede sodelovanja turških organov pri izdaji spornih potrdil in
– v zvezi z drugimi elementi, ki po njenem mnenju dokazujejo kršitve turških organov, ki glede na pritožnico pomenijo poseben primer.
71 Glede očitanih kršitev obveznosti Komisije pritožnica zatrjuje, da obstajajo zadostni objektivni indici za sistematične in zavestne kršitve pristojnih turških organov, ki bi morali upravičiti okrepljen nadzor Komisije nad preferencialnim dogovorom.
72 Pritožnica prav tako ob sklicevanju na člen 93 uredbe za izvajanje CZS in na člen 4 Sklepa št. 1/96 meni, da sta bili Republika Turčija in Komisija tudi v zadevnem obdobju, in sicer v letih od 1995 do 1997, pravno zavezani, da posredujeta ali zahtevata vzorce žigov pristojnih carinskih uradnikov, ki jih uporabljajo turški carinski organi.
73 Pritožnica poudarja, da naj bi Sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo pravo, ker ni sklepalo, da je bila Komisija zavezana uvoznike koncentratov sadnih sokov najpozneje do konca leta 1994 ali v začetku leta 1995 opozoriti na nepravilnosti v Turčiji pri izdaji potrdil A.TR.1 in da je bila zavezana vključiti mešani odbor ali pridružitveni svet.
74 Poleg tega naj bi UCLAF kršila svoje obveznosti glede ustrezne preiskave v Turčiji, saj naj ne bi uporabila nekaterih metod preiskave.
75 Nazadnje pritožnica Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo dejstvo, da je v nasprotju z načelom pravičnosti, ki je podlaga za člen 239 CZS, da bi morala pritožnica zaradi razmerja med gospodarskimi subjekti in upravo odgovarjati za škodo, ki izhaja iz sporne odločbe.
76 Komisija najprej meni, da se pritožbeni razlogi, ki jih je navedla pritožnica v zvezi s kršitvami, ki se očitajo njej in turškim organom, ne nanašajo na pravna vprašanja, ampak vsebujejo presoje dejstev, ki jih ni mogoče izpodbijati v pritožbenem postopku.
77 Poleg tega Komisija zatrjuje, da niti Republika Turčija niti ona nista bili na podlagi določb, ki se uporabljajo v tem primeru, zavezani k posredovanju vzorcev žigov ali podpisov niti k vodenju registra potrdil A.TR.1.
78 Komisija glede dolžnosti opozorila uvoznikom spominja na to, da sporni uvozi v obravnavanem primeru izhajajo iz obdobja od aprila 1995 do novembra 1997, medtem ko so se dvomi o pristnosti in o nepravilnosti vsebine turških potrdil A.TR.1 pojavili šele pozneje, od leta 1998 naprej.
79 Komisija prav tako poudarja, da zaradi pripravljenosti sodelovanja turških organov, ki je bilo konsistentno in brez napak, ni imela razloga za vključitev mešanega odbora ali pridružitvenega sveta.
Presoja Sodišča
– Dopustnost
80 V skladu s členom 225(1) ES in členom 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča je pritožba omejena na pravna vprašanja in se lahko vloži zaradi nepristojnosti Sodišča prve stopnje, zaradi kršitve postopka pred tem sodiščem, ki škoduje interesom pritožnika, ali zaradi kršitve zakonodaje Skupnosti s strani Sodišča prve stopnje (glej zlasti sodbo z dne 28. februarja 2008 v zadevi Neirinck proti Komisiji, C‑17/07 P, točka 73).
81 Pritožnica v podporo svoji pritožbi navaja številne okoliščine, ki po njenem mnenju pomenijo poseben primer v smislu člena 239 CZS.
82 Na podlagi ustaljene sodne prakse je tak poseben primer utemeljen, če iz okoliščin v obravnavanem primeru izhaja, da je dolžnik v izjemnem položaju v primerjavi z drugimi subjekti, ki opravljajo isto dejavnost (glej v tem smislu sodbi z dne 25. februarja 1999 v zadevi Trans-Ex-Import, C‑86/97, Recueil, str. I‑1041, točki 21 in 22, in z dne 7. septembra 1999 v zadevi De Haan, C‑61/98, Recueil, str. I‑5003, točki 52 in 53). Tako je treba na podlagi teh okoliščin preučiti vprašanje, ali te pomenijo poseben primer v smislu člena 239 CZS.
83 Očitki, ki so bili navedeni v okviru pritožbe, tako pomenijo kritiko, kako je Sodišče prve stopnje uporabilo člen 239 CZS, ker je odločilo, da okoliščine v obravnavani zadevi ne utemeljujejo posebnega primera. Ta pravna opredelitev je pravno vprašanje, ki ga mora Sodišče preučiti v okviru pritožbenega postopka.
84 Ugovor nedopustnosti, ki ga je vložila Komisija, je treba zato zavrniti.
– Temelj
85 Najprej je treba poudariti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso člen 239 CZS pomeni generalno klavzulo pravičnosti (glej zlasti sodbo z dne 3. aprila 2008 v zadevi Militzer & Münch, C‑230/06, še neobjavljena v ZOdl., točka 50).
86 Dolžnik ima v skladu s členom 239 CZS pravico do povračila ali odpusta carine, če sta izpolnjena dva pogoja, in sicer obstoj posebnega primera in neobstoj malomarnosti in goljufivega ravnanja stranke.
87 Glede skrbnega ravnanja in neobstoja goljufivega ravnanja pritožnice je treba pojasniti, da ta nista predmet obravnavane pritožbe. Kot je ugotovilo Sodišče prve stopnje v točki 295 izpodbijane sodbe, se Komisija v delu sporne odločbe, ki se nanaša na ponarejena potrdila, ni opredelila glede skrbnega ravnanja ali malomarnosti pritožnice.
88 Poseben primer v smislu člena 239 CZS je utemeljen, kot je bilo poudarjeno v točki 82 obravnavane sodbe, če iz okoliščin v obravnavani zadevi izhaja, da je dolžnik v izjemnem položaju v primerjavi z drugimi subjekti, ki opravljajo isto dejavnost, in v primeru neobstoja teh okoliščin ne bi utrpel škode, povezane z naknadno opravljeno vknjižbo carin (glej v tem smislu sodbo z dne 26. marca 1987 v zadevi Coopérative agricole d'approvisionnement des Avirons, 58/86, Recueil, str. 1525, točka 22).
89 Komisija mora pri določanju, ali okoliščine obravnavane zadeve pomenijo poseben primer, pri katerem ni malomarnosti ali goljufivega ravnanja zainteresirane stranke v smislu člena 239 CZS, preučiti vsa upoštevna dejstva (glej v tem smislu sodbo z dne 15. maja 1986 v zadevi Oryzomyli Kavallas in Oryzomyli Agiou Konstantinou proti Komisiji, 160/84, Recueil, str. 1633, točka 16).
90 Ta obveznost – v primeru, kot je ta v obravnavani zadevi, v kateri je dolžnik v utemeljitev svojega zahtevka za povračilo ali odpust uvoznih dajatev navedel obstoj nekaterih hudih kršitev obveznosti turških organov in Komisije v okviru uporabe sporazuma o pridružitvi – zahteva, da Komisija pri preizkusu tega zahtevka opravi presojo vseh dejstev v zvezi z spornimi potrdili, s katerimi je bila seznanjena v okviru opravljanja nalog spremljanja in nadzora pravilne uporabe navedenega sporazuma.
91 Tak zaključek poleg tega temelji na členu 904(c) uredbe za izvajanje CZS, ki predvideva, da se povračilo ali odpust uvoznih dajatev ne opravi, če se zahtevek za povračilo ali odpust utemeljuje „izključno“ s predložitvijo dokumentov za odobritev preferencialne tarifne obravnave, za katere se naknadno izkaže, da so bili lažni, ponarejeni ali neveljavni za odobritev navedene obravnave, čeprav so bili predloženi v dobri veri. Drugače, tudi predložitev lažnih, ponarejenih ali neveljavnih potrdil sama po sebi ne utemeljuje posebnega primera v smislu člena 239 CZS.
92 Nasprotno, tudi druge okoliščine, navedene v podporo zahtevku za povračilo ali odpust uvoznih dajatev, kot je nezadosten nadzor Komisije glede pravilnega izvajanja sporazuma o pridružitvi, lahko pomenijo tak poseben primer.
93 Komisija ima sicer pooblastilo za odločanje po prostem preudarku pri uporabi člena 239 CZS, vendar ne sme kršiti svoje obveznosti tehtanja interesa Skupnosti na področju spoštovanja carinskih predpisov v celoti, ne glede na to, ali so Skupnostni ali Skupnost zavezujejo, in interesa dobrovernega uvoznika, da ne utrpi škode, ki presega običajno trgovsko tveganje.
94 Tako tehtanje utemeljuje sistematika navedenega člena 239, ki – kot je opozorjeno v točki 85 obravnavane sodbe – pomeni generalno klavzulo pravičnosti. Zato ni dovolj, da se Komisija pri preizkusu zahtevka za povračilo ali odpust uvoznih dajatev omeji na oceno ravnanja in dejanj uvoznika in izvoznika. V okviru njenih nalog spremljanja in nadzora mora upoštevati še zlasti vpliv svojega ravnanja na položaj v posameznem obravnavanem primeru.
95 V zvezi s tem je treba poudariti, da iz člena 211 ES izhaja, da mora Komisija kot varuhinja Pogodbe ES in sporazumov, sklenjenih na njeni podlagi, zagotavljati, da tretja država pravilno izpolnjuje obveznosti, za katere se je dogovorila na podlagi sporazuma, sklenjenega s Skupnostjo v okviru sredstev, ki so predvidena v sporazumu ali s sklepi, sprejetimi na njegovi podlagi.
96 Ta obveznost izhaja tudi iz sporazuma o pridružitvi in iz številnih sklepov, sprejetih za njegovo izvajanje. Člen 7 tega sporazuma v povezavi s členom 211 ES zahteva, da Komisija sprejme vse ustrezne ukrepe, splošne ali posebne, za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti, ki izhajajo iz tega sporazuma.
97 Poleg tega je Komisija po členu 24 istega sporazuma prisotna v pridružitvenem svetu in kot predstavnica Skupnosti sodeluje v različnih odborih, ki jih je ustanovil ta svet, za zagotavljanje nujnega neprekinjenega sodelovanja za dobro delovanje sporazuma. V skladu s členom 52(2) Sklepa št. 1/95 lahko Komisija vključi mešani odbor, če nastopijo težave za Skupnost ali Republiko Turčijo pri izvajanju tega sklepa.
98 Komisija pa ima poleg tega stalno predstavništvo v Turčiji, kar ji omogoča vsaj zanesljivo obveščenost v zvezi s pravnim razvojem v tej državi in zlasti v zvezi s stanjem izvajanja navedenega sporazuma.
99 Prav tako je treba poudariti, da ima Komisija v okviru svoje obveznosti spremljanja in nadzora pravilnega izvajanja sporazuma o pridružitvi precejšnja pooblastila.
100 Komisija lahko tako v skladu z določbami člena 3 priloge 7 k Sklepu št. 1/95 zahteva od turških organov vse podatke, ki ji omogočajo zagotavljanje pravilnega izvajanja carinskih predpisov.
101 Komisija lahko v skladu z odstavkom 4(a) istega člena tudi zahteva od turških organov, da sprejmejo potrebne ukrepe za izvajanje posebnega nadzora v zvezi s fizičnimi ali pravnimi osebami, če obstaja razlog za domnevo, da te kršijo ali so storile kršitve, ki so v nasprotju s carinskimi predpisi.
102 Poleg tega lahko v skladu s členom 7(3) in (4) navedene priloge veljavno pooblaščeni uradniki Komisije v prostorih turških carinskih organov zbirajo informacije v zvezi s kršitvami, ki so v nasprotju s carinskimi predpisi, ali so prisotni pri preiskavah, ki se izvajajo na turškem ozemlju, s soglasjem in v skladu s pogoji, ki jih določijo ti organi.
103 Poleg tega velja enako za člen 15 Sklepa št. 1/96, po katerem si zaradi zagotavljanja pravilne uporabe določb navedenega sklepa države članice in Republika Turčija medsebojno pomagajo pri preverjanju pristnosti in pravilnosti potrdil prek pristojnih carinskih organov in v okviru medsebojne pomoči, predvidene v prilogi 7 k Sklepu št. 1/95.
104 Zato Komisija ne more uspešno zatrjevati, kot je storila na obravnavi, da je v istem položaju kot pritožnica glede preverjanja dejstev, ki se dogajajo v tretji državi, in sicer Turčiji. Komisija ima nasprotno dolžnost, da v celoti uporabi pooblastila, ki ji pripadajo na podlagi določb sporazuma o pridružitvi in sklepov, sprejetih za njegovo izvajanje, da ne bi kršila svojih obveznosti spremljanja in nadzora pravilnega izvajanja navedenega sporazuma.
105 Taka pooblastila je treba toliko bolj uporabiti, če se je izvoz v isto pristanišče Skupnosti, in sicer v Raveni, z isto turško izvozno družbo v istem referenčnem obdobju opravljal v skladu z ugotovitvami iz izpodbijane sodbe na podlagi nepravilnih in nepristnih potrdil.
106 Zahteva, da mora Komisija v celoti uporabiti pooblastila, ki jih ima v okviru svoje obveznosti spremljanja in nadzora pravilnega izvajanja sporazuma o pridružitvi, izhaja tudi iz dejstva, da je presoja turških organov v zvezi z nepristnostjo ali nepravilnostjo spornih potrdil vzbudila nekatere dvome ali vsaj določena neskladja.
107 Kot je ugotovilo Sodišče prve stopnje v točkah od 120 do 128 izpodbijane sodbe, iz primerjave vsebine dopisa turških organov z dne 8. marca 1999 z vsebino poznejših sporočil teh organov, kot je dopis turškega stalnega predstavništva z dne 22. aprila 1999, naslovljen na UCLAF, izhaja dvoumnost glede domnevne nepristnosti potrdila D 437214.
108 Sodišče prve stopnje je v točkah od 198 do 201 izpodbijane sodbe v zvezi z dvema drugima potrdiloma A.TR.1, katerih pristnost so turški organi ocenili v okviru naknadnega preverjanja, čeprav nista del spornih potrdil, ugotovilo nekatera neskladja, ker so jih turški organi v različnih fazah postopka opredelili ali kot ponarejene, ali kot nepravilne, ali kot delno nepravilne.
109 Poleg tega je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, do dvoumnosti privedlo tudi dejstvo, da so navedeni organi uporabili številne izraze za opis rezultata njihovih preverjanj potrdil, kot na primer izraz „lažni“ (dopis turškega stalnega predstavništva z dne 10. julija 1998, naslovljen na UCLAF, naveden v točki 41 izpodbijane sodbe), „[niso] pravilna in [turški] carinski urad jih [ni] izdal in overovil“ (dopis generalne direkcije turške carinske uprave z dne 8. marca 1999, naveden v točki 123 izpodbijane sodbe), „nepravilne in niso v skladu s pravili o poreklu“ (dopis turškega stalnega predstavništva, naslovljen na UCLAF, z dne 22. aprila 1999, naveden v točki 124 izpodbijane sodbe), „nepravilno“ (dopis generalne direkcije turške carinske uprave z dne 16. julija 1999, naveden v točki 200 izpodbijane sodbe).
110 Poleg tega pa tudi uporaba različnih izrazov turških organov v korespondenci s Komisijo in italijanskimi carinskimi organi ne ustreza pojmom „pristnosti“ in „pravilnosti“ iz člena 11 Sklepa št. 5/72 in člena 15 Sklepa št. 1/96.
111 Zgoraj navedene dvoumnosti in neskladja bi morala Komisijo spodbuditi, da bi podvomila o presoji turških organov. V teh okoliščinah bi se morala Komisija v okviru svojih nalog spremljanja in nadzora pravilne uporabe sporazuma o pridružitvi prepričati, da so turški organi pravilno opredelili navedena potrdila kot nepravilna ali kot nepristna.
112 Vendar je treba ugotoviti, da Komisija ni v celoti uporabila svojih pooblastil iz sporazuma o pridružitvi in njegovih izvedbenih določb.
113 Čeprav je res, da je UCLAF opravila dve preiskavi v Turčiji med 12. in 15. oktobrom 1998 ter med 30. novembrom in 2. decembrom 1998, je treba najprej ugotoviti, da je Sodišče prve stopnje v točki 218 izpodbijane sodbe napačno presodilo, da noben dokaz ne dopušča predpostavke, da UCLAF zlasti na carinski upravi v Mersinu ni mogla opraviti temeljite preiskave. Iz poročil z misije UCLAF z dne 9. in 23. decembra 1998 namreč jasno izhaja, da med organi, ki so jih obiskovali njeni preiskovalci v Turčiji, ni bil carinski urad, iz katerega so bili zadevni proizvodi izvoženi v Skupnost, torej carinski urad iz Mersina. Tako niso mogli preveriti pristnosti ali nepristnosti spornih potrdil. Obe poročili z misije UCLAF z dne 9. in 23. decembra 1998 namreč ne obravnavata vprašanja, ali so bila sporna potrdila dejansko ponarejena ali pa so jih turški organi izdali v zmoti.
114 To ugotovitev potrjuje dopis z dne 9. decembra 1998, torej iz obdobja po preiskavah, ki jih je UCLAF opravila v Turčiji, v katerem je direktor UCLAF, P. Knudsen, zahteval, naj turški organi „takoj“ dajo soglasje k skupni preiskavi v carinskem uradu v Mersinu, da bi ugotovil podrobnosti v zvezi z vsemi izvozi koncentratov sadnih sokov od leta 1993, ki jih je opravila družba Akman.
115 V zvezi s tem ni sporno, da bi Komisija za izvedbo preiskave v prostorih turških carinskih organov v skladu s členom 7(3) priloge 7 k Sklepu št. 1/95 potrebovala soglasje navedenih organov. Dovolj je poudariti, da Komisija ni ugotovila nobenega nasprotovanja turških organov, ki bi ji preprečevalo izvedbo take preiskave na kraju samem.
116 Dalje, iz točk od 244 do 259 izpodbijane sodbe izhaja, da Komisija od turških organov ni zahtevala vzorcev žigov, ki jih uporablja carinski urad v Mersinu, in jih ni posredovala carinskim organom držav članic. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem odločilo, da Republika Turčija in Komisija v celotnem obdobju izvajanja spornih uvozov nista imeli obveznosti medsebojnega posredovanja vzorcev žigov, ki jih uporabljajo carinski uradi.
117 Vendar ravno posredovanje vzorcev žigov in podpisov, ki jih uporabljajo ti carinski uradi, omogoča učinkovit nadzor glede spoštovanja carinske zakonodaje v zvezi tarifnimi preferenciali.
118 Zaradi obveznosti Komisije, da skrbi za pravilno izvajanje sporazuma o pridružitvi, morajo ta in, z njenim posredovanjem, carinski organi držav članic vedno razpolagati z vsemi podatki, ki ji omogočajo učinkovit nadzor, pri čemer so vzorci žigov in podpisi, ki jih uporabljajo carinski uradi, nedvomno taki podatki.
119 Prav tako je treba poudariti, da v nasprotju s tem, kar je odločilo Sodišče prve stopnje v točki 255 izpodbijane sodbe, iz besedila člena 15(1) Sklepa št. 1/96, kot je bil spremenjen s Sklepom št. 2/97 Odbora za carinsko sodelovanje ES-Turčija z dne 30. maja 1997 (UL L 249, str. 18), ki je začel veljati 1. septembra 1997, torej v obdobju, ko so se izvajali sporni uvozi, nedvomno izhaja, da „si carinski organi držav članic, Komisija in [Republika] Turčija s posredovanjem Komisije medsebojno posredujejo [...] vzorce žigov, ki jih uporabljajo carinski uradi za izdajo potrdil o gibanju blaga A.TR.“
120 Komisija bi vsekakor morala, tudi pred začetkom veljavnosti tega sklepa, da bi omogočila pravilno izvajanje sporazuma o pridružitvi, zahtevati od turški organov posredovanje navedenih vzorcev na podlagi člena 3 priloge 7 k Sklepu št. 1/95, s katerim je pooblaščena, da „zahteva od turških organov vse podatke, ki ji omogočajo zagotavljanje pravilnega izvajanja carinskih predpisov“.
121 Dejstvo, da je Republika Turčija prostovoljno posredovala odtise žigov, ki jih je uporabila za potrdila A.TR.1, kot je ugotovilo Sodišče prve stopnje v točki 258 izpodbijane sodbe, ne povzroča dvomov o sklepanju, da Komisija ni izpolnila obveznosti, da od turških organov zahteva posredovanje odtisov žigov in podpisov, ki so jih uporabili v carinskem uradu v Mersinu, in da jih nato sama posreduje carinskim organom držav članic.
122 Končno, tudi iz točk od 153 do 160 izpodbijane sodbe izhaja, da se je Komisija le zadovoljila z ugotovitvijo, da niti sporazum o pridružitvi niti določbe za njegovo izvajanje v Turčiji izrecno ne predvidevajo vodenja registrov, v katere bi bila vpisana carinska potrdila, in da vsekakor tudi morebiten obstoj takih registrov ne bi predpostavljal, da gre za pristna potrdila, saj imajo ponarejevalci interes, da pri ponarejenih potrdilih uporabijo številko registracije, ki se ujema z zakonitim potrdilom. Sodišče prve stopnje je to razlogovanje podalo v točkah 161 in 162 izpodbijane sodbe.
123 Vendar tej tezi ni mogoče pritrditi. V zvezi s tem je namreč treba poudariti, da je registracija potrdil, ki jih izdajo carinski organi, neizogibna praksa v mednarodni trgovini. V bistvu neobstoj takih registrov pomeni tveganje, da se izniči učinkovitost naknadnega nadzora potrdil, ki jih izdajo carinski organi.
124 Poleg tega obveznost turških organov, da registrirajo potrdila A.TR.1, izhaja – v nasprotju z odločitvijo Sodišča prve stopnje v točki 161 izpodbijane sodbe – iz določb za izvajanje sporazuma o pridružitvi. Člen 13 Sklepa št. 1/96 namreč določa, da če so potrdila deljena, je v razdelku 12 izpiska posebej navedena številka registracije „prvotnega potrdila“. Čeprav se ta člen 13 uporabi za poseben primer deljenega potrdila, je jasno, da mora biti v razdelku 12 obrazca za potrdilo A.TR.1 navedena številka registracije „prvotnega potrdila“, torej je treba tudi prvotno potrdilo vsekakor registrirati v carinskem registru države izvoznice.
125 Trditev Sodišča prve stopnje v točki 162 izpodbijane sodbe, po kateri imajo ponarejevalci interes, da uporabijo številko registracije, ki se ujema z zakonitim potrdilom, ki je bilo že registrirano, ne razbremenjuje Komisije obveznosti, da skrbi za pravilno izvajanje sporazuma o pridružitvi.
126 Ker pa ta trditev pomeni, da bi se lahko opravil dvojen uvoz v Skupnost na podlagi potrdil A.TR.1, ki imata isto številko registracije, od katerih je eno pristno in drugo nepristno, bi morala Komisija preveriti, ali se je dejansko zgodil dvojen uvoz v Skupnost na podlagi potrdil A.TR.1, ki imata isto številko registracije. Vendar je mogoče iz trditev Komisije pred Sodiščem prve stopnje in pred Sodiščem sklepati, da se to ni zgodilo.
127 Ker nobena od misij UCLAF ni bila v carinskem uradu v Mersinu, kot je bilo opozorjeno v točki 113 obravnavane sodbe, te misije niso mogle preveriti, ali ti registri obstajajo, niti tega, ali so bila sporna potrdila vpisana v te registre.
128 Iz predhodno navedenih preudarkov izhaja, da Komisija ni izpolnila svoje obveznosti spremljanja in nadzora pravilnega izvajanja sporazuma o pridružitvi.
129 Če Komisija ne bi kršila te obveznosti, bi lahko ponareditve spornih potrdil odkrili in pojasnili že pri prvih uvozih v Skupnost ter omejili stopnjo finančne izgube tako za proračun Skupnosti kot za pritožnico. Poleg tega bi Komisija ob odkritju teh ponareditev lahko pravočasno opozorila uvoznike in po potrebi vključila mešani odbor.
130 Če bi Komisija v celoti uporabila pooblastila, ki jih ima v okviru sporazuma o pridružitvi, bi lahko odpravili dvome o nepristnosti ali nepravilnostjo spornih potrdil in z gotovostjo ugotovili, ali so ponarejena.
131 Iz navedenega sledi, da ta neizpolnitev obveznosti Komisije utemeljuje poseben primer v smislu člena 239 CZS.
132 Sodišče prve stopnje je, s tem ko je presodilo, da ni posebnega primera v smislu člena 239 CZS, napačno uporabilo člen 239 in je zato napačno uporabilo pravo.
133 Zato je ta pritožbeni razlog utemeljen.
134 Ob upoštevanju vsega navedenega ni treba preučiti pritožbenih razlogov v zvezi s kršitvijo pravice do vpogleda v spis in kršitvijo člena 220(2)(b) CZS.
Posledice razveljavitve izpodbijane sodbe
135 Sodišče v skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča razveljavi odločitev Sodišča prve stopnje, če je pritožba utemeljena. Če stanje postopka to dovoljuje, lahko samo dokončno odloči o zadevi. V tem primeru je tako.
136 Iz vseh preudarkov, navedenih v točkah od 85 do 133 obravnavane sodbe, izhaja, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, s tem ko je menila, da pogoji iz člena 239 CZS niso bili izpolnjeni in da zato ni bilo treba povrniti ali odpustiti uvoznih dajatev v zvezi s spornimi potrdili. Zato je treba člen 2 sporne odločbe razglasiti za ničnega.
Stroški
137 Člen 122, prvi odstavek, Poslovnika določa, da če je pritožba utemeljena in če Sodišče samo dokončno odloči v sporu, odloči tudi o stroških.
138 V skladu s členom 69(2) istega poslovnika, ki velja za pritožbeni postopek na podlagi člena 118 tega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Pritožnica je predlagala, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov postopka na obeh stopnjah.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
1) Sodba Sodišča prve stopnje Evropskih Skupnosti z dne 6. februarja 2007 v zadevi CAS proti Komisiji (T-23/03) se razveljavi.
2) Člen 2 odločbe Komisije z dne 18. oktobra 2002 (REC 10/01) se razglasi za ničnega.
3) Komisiji Evropskih skupnosti se naloži plačilo stroškov postopka na obeh stopnjah.
Podpisi