Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

MACIEJA SZPUNARJA,

predstavljeni 11. januarja 2024(1)

Zadeve od C‑662/22 do C‑667/22

Airbnb Ireland UC (C‑662/22),

Expedia Inc. (C‑663/22),

Google Ireland Limited (C‑664/22),

Amazon Services Europe Sàrl (C‑665/22 in C‑667/22),

Eg Vacation Rentals Ireland Limited (C‑666/22)

proti

Autorità per le Garanzie nelle Comunicazioni

(Predlogi za sprejetje predhodne odločbe, ki jih je vložilo Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij, Italija))

„Predhodno odločanje – Uredba (EU) 2019/1150 – Direktiva 2000/31/ES – Člen 3 – Tehnični predpisi o storitvah informacijske družbe – Nacionalna ureditev, ki ponudnikom spletnih posredniških storitev in spletnih iskalnikov nalaga obveznost vpisa v register operaterjev komunikacij in plačila finančnega prispevka“

I.      Uvod

1.        Vprašanja za predhodno odločanje, postavljena v zadevah, na katere se nanašajo ti sklepni predlogi, se nanašajo na razlago Uredbe (EU) 2019/1150(2) ter direktiv 2000/31/ES(3), 2006/123/ES(4) in (EU) 2015/1535(5). Ta vprašanja izhajajo iz tega, da ponudniki spletnih posredniških storitev in spletnih iskalnikov (v nadaljevanju: ponudniki spletnih storitev) izpodbijajo ureditev, ki jo je sprejela Italijanska republika in s katero jim je bila med drugim naložena obveznost vpisa v register ter posredovanja informacij o svoji strukturi in ekonomskem stanju.

2.        Navedena vprašanja dajejo Sodišču po eni strani priložnost, da se prvič izreče o razlagi Uredbe 2019/1150 in o polju proste presoje, ki ga imajo države članice pri njenem izvajanju.

3.        Sodišču po drugi strani omogočajo, da pojasni, ali pravo Unije nasprotuje nacionalni ureditvi, s katero država članica zadevne obveznosti naloži ponudnikom s sedežem v drugih državah članicah, ki niso država članica, v kateri imajo sedež. Naj navedem, čeprav s tem prehitevam svoje poznejše razmišljanje, da člen 3 Direktive 2000/31 vzpostavlja mehanizem, ki nasprotuje naložitvi teh obveznosti takim ponudnikom.

4.        Seveda bi bilo mogoče trditi, da mehanizem, vzpostavljen s členom 3 Direktive 2000/31, ponudnikom storitev informacijske družbe s sedežem v Uniji zagotavlja posebej široko varstvo pred ukrepi, ki jih sprejmejo države članice, ki niso država članica, v kateri imajo sedež. Vendar menim, da je bil namen zakonodajalca Unije ob sprejetju te direktive, ki je produkt tedanjega časa, vzpostaviti osnovni sistem, ki posebej varuje prosti pretok storitev informacijske družbe v Uniji.

5.        S tega vidika je namen Direktive 2000/31 prilagoditi rešitve iz Pogodbe izzivom, ki jih predstavlja razvoj interneta. Hkrati je bila ta direktiva izhodišče za razvoj prava Unije na področju spletnih storitev.(6) Če je potrebno, zakonodajalec lahko oziroma celo mora posredovati in uvesti usklajene rešitve, prilagojene socialno‑ekonomski stvarnosti.(7) Do takega posredovanja je v preteklosti že prišlo(8) in Digital Services Act(9) je odlična nedavna ponazoritev tega.

6.        Poleg tega lahko gospodarska narava informacij, ki jih morajo ponudniki spletnih storitev zagotoviti na podlagi zadevnih obveznosti, kaže na to, da so te informacije koristne za preverjanje, ali ti ponudniki izpolnjujejo svoje davčne obveznosti. Vendar mehanizem, vzpostavljen s členom 3 Direktive 2000/31, ne velja na področju obdavčitve.(10) Z vidika prava Unije bi bilo treba zakonitost ukrepov, ki so izključeni s področja uporabe te direktive, preučiti glede na člen 56 PDEU.(11) Vendar niti predložitveno sodišče niti italijanska vlada ne trdita, da so zadevne obveznosti povezane z nujnostjo zagotovitve izvršbe davčnih obveznosti.

II.    Pravni okvir

A.      Pravo Unije

1.      Uredba 2019/1150

7.        Člen 15 Uredbe 2019/1150, naslovljen „Izvrševanje“, določa:

„1.      Vsaka država članica zagotovi ustrezno in učinkovito izvrševanje te uredbe.

2.      Države članice določijo pravila glede ukrepov, ki se uporabijo za kršitve te uredbe, in zagotovijo njihovo izvajanje. Ti ukrepi morajo biti učinkoviti, sorazmerni in odvračilni.“

8.        Člen 16 te uredbe, naslovljen „Spremljanje“, določa:

„Komisija v tesnem sodelovanju z državami članicami pozorno spremlja učinek te uredbe na razmerja med spletnimi posredniškimi storitvami in njihovimi poslovnimi uporabniki ter med spletnimi iskalniki in uporabniki s poslovnim spletiščem. Komisija v ta namen zbere ustrezne informacije za spremljanje sprememb v teh razmerjih, vključno z izvajanjem ustreznih študij. Države članice pomagajo Komisiji tako, da ji na zahtevo predložijo vse ustrezne zbrane informacije, vključno o specifičnih primerih. Komisija lahko za namene tega člena in člena 18 skuša pridobiti informacije od ponudnikov spletnih posredniških storitev.“

2.      Direktiva 2015/1535

9.        Člen 1(1) Direktive 2015/1535 določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

(b)      ‚storitev‘ pomeni katero koli storitev informacijske družbe ali katero koli storitev, ki se običajno opravi odplačno, na daljavo, elektronsko in na posamezno zahtevo prejemnika storitev.

[…]

(e)      ‚predpis o storitvah‘ pomeni splošno zahtevo v zvezi z začetkom in nadaljevanjem storitvenih dejavnosti v smislu točke (b), zlasti določbe, ki se nanašajo na dobavitelja storitev, storitve in prejemnika storitve, razen vseh pravil, ki niso posebej namenjena storitvam, opredeljenim v navedeni točki.

[…]

(f)      ‚tehnični predpis‘ pomeni tehnične specifikacije in druge zahteve ali pravila o storitvah, vključno z relevantnimi upravnimi določbami, katerih upoštevanje je pravno ali dejansko obvezno pri trženju, opravljanju storitve, ustanovitvi izvajalca storitve ali uporabi v državi članici ali njenem večjem delu, kot tudi zakoni, predpisi ali upravnimi določbami držav članic, razen tistih, ki so določeni v členu 7 in prepovedujejo izdelavo, uvoz, trženje ali uporabo proizvoda ali ki prepovedujejo opravljanje ali uporabo storitve ali ustanovitev dobavitelja storitve.

[…].“

10.      Člen 5(1), prvi pododstavek, te direktive določa:

„Države članice ob upoštevanju člena 7 takoj sporočijo Komisiji vsak osnutek tehničnega predpisa, razen kadar gre le za prenos celotnega besedila mednarodnega ali evropskega standarda, ko zadostujejo informacije glede ustreznega standarda. Komisiji navedejo tudi razloge, na podlagi katerih je sprejetje takšnega tehničnega predpisa potrebno, če ti razlogi niso že jasno razvidni v osnutku.“

11.      Člen 7(1) navedene direktive določa:

„Člena 5 in 6 se ne uporabljata za tiste zakone, predpise in upravne določbe držav članic ali prostovoljne dogovore, s katerimi države članice:

(a)      postopajo skladno z zavezujočimi akti Unije, katerih posledica je sprejetje tehničnih specifikacij ali pravil o storitvah;

[…].“

3.      Direktiva 2000/31

12.      Direktiva 2000/31 v členu 2(a) opredeljuje pojem „storitve informacijske družbe“ s sklicevanjem na člen 1(1) Direktive 2015/1535.(12)

13.      Člen 2(h) Direktive 2000/31 „koordinirano področje“ opredeljuje kot „zahteve, določene v pravnih sistemih držav članic za ponudnike storitev informacijske družbe ali storitve informacijske družbe, ne glede na to ali so splošne narave ali posebej določene“.

14.      Člen 3 te direktive, naslovljen „Notranji trg“, določa:

„1.      Vsaka država članica zagotovi, da so storitve informacijske družbe ponudnika, ki posluje na njenem ozemlju, skladne z veljavnimi nacionalnimi določbami v zadevni državi članici, ki spadajo na koordinirano področje.

2.      Države članice ne smejo omejevati svobode zagotavljanja storitev informacijske družbe iz druge države članice zaradi razlogov, ki spadajo na koordinirano področje.

3.      Odstav[ka] 1 in 2 se ne uporabljata za področja, navedena v Prilogi.

4.      Države članice lahko v zvezi z neko storitvijo informacijske družbe sprejmejo ukrepe, ki odstopajo od drugega odstavka, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)      ukrepi so:

(i)      potrebni zaradi enega od naslednjih razlogov:

–        javnega reda, predvsem preprečevanja, odkrivanja in kazenskega pregona kaznivih dejanj, vključno z varstvom mladoletnikov in bojem proti podžiganju sovraštva zaradi rase, spola, veroizpovedi ali narodnosti, ter kršitev človekovega dostojanstva v zvezi s posamezniki,

[…]

(ii)      in naravnani proti storitvi informacijske družbe, ki posega v cilje iz točke (i) ali predstavlja resno in nevarno tveganje, da bo ogrozila te cilje;

(iii)      sorazmerni s temi cilji;

(b)      država članica je pred sprejetjem navedenih ukrepov ne glede na sodne postopke, vključno s predhodnimi postopki in dejanji v okviru kazenske preiskave,

–        zahtevala od države članice iz odstavka 1, da sprejme ukrepe, in ta ni sprejela takšnih ukrepov ali pa niso bili ustrezni,

–        uradno obvestila Komisijo in državo članico iz odstavka 1 o namenu, da sprejme takšne ukrepe.

5.      Države članice lahko iz nujnih razlogov odstopajo od pogojev iz odstavka 4(b). V tem primeru je treba o ukrepih čim prej uradno obvestiti Komisijo in državo članico iz odstavka 1 in navesti razloge, zaradi katerih država članica meni, da gre za nujni primer.

6.      Komisija mora ne glede na možnost države članice, da izvede te ukrepe, čim prej preveriti skladnost priglašenih ukrepov s pravom Skupnosti; če se izkaže, da ukrep ni skladen s pravom Skupnosti, Komisija od udeležene države članice zahteva, da opusti sprejetje predlaganih ukrepov ali da že sprejete ukrepe nemudoma prekliče.“

4.      Direktiva 2006/123

15.      Člen 16 Direktive 2006/123, naslovljen „Svoboda opravljanja storitev“, določa:

„1.      Države članice spoštujejo pravico ponudnikov, da storitev opravljajo v državi članici, v kateri sicer nimajo sedeža.

[…]

Države članice ne pogojujejo začetka opravljanja ali opravljanja storitev na svojem ozemlju z upoštevanjem katerih koli zahtev, ki ne spoštujejo naslednji[h] načel:

(a)      nediskriminacije: zahteva ne sme biti niti neposredno niti posredno diskriminatorna glede državljanstva ali v primeru pravnih oseb glede države članice, v kateri imajo sedež;

(b)      potrebe: zahteva mora biti utemeljena z razlogi javnega reda, javne varnosti, javnega zdravja ali varstva okolja;

(c)      sorazmernosti: zahteva mora biti ustrezna za izpolnitev zastavljenega cilja in ne sme presegati tega, kar je potrebno za doseganje tega cilja.

2.      Države članice ne smejo omejiti pravice opravljanja storitev, če ima ponudnik sedež v drugi državi članici, z uveljavljanjem katere koli od naslednjih zahtev:

[…]

(b)      obveznosti, da ponudnik od njenih pristojnih organov pridobi dovoljenje, vključno z vpisom v register […];

[…].“

B.      Italijansko pravo

16.      V italijanskem pravnem redu so bili ukrepi za izvajanje Uredbe 2019/1150 – in sicer zlasti sklepa št. 14/2021(13) in št. 200/2021(14) ter verjetno sklep št. 161/2021(15) – sprejeti na podlagi člena 1, od (515) do (517), legge n. 178 – Bilancio di previsione dello Stato per l’anno finanziario 2021 e bilancio pluriennale per il triennio 2021–2023 (zakon št. 178 z dne 30. decembra 2020 – Začasni državni proračun za proračunsko leto 2021 in večletni proračun za triletno obdobje 2021–2023)(16) (v nadaljevanju: zakon 178/2020), ki je spremenil legge n. 249 – „Istituzione dell'Autorita’ per le garanzie nelle comunicazioni e norme sui sistemi delle telecomunicazioni e radiotelevisivo“ (zakon št. 249 z dne 31. julija 1997 o ustanovitvi nadzornega organa za komunikacije in standarde v zvezi s telekomunikacijskimi sistemi in radiotelevizijo)(17) (v nadaljevanju: zakon št. 249/1997), s katerim je bil ustanovljen AGCOM.

1.      Zakon št. 249/1997 in spremembe tega zakona z zakonom št. 178/2020 ter sklepom št. 666/2008 in njegove spremembe s sklepom št. 200/2021(18)

17.      Člen 1(6) zakona št. 249/1997 je bil spremenjen s členom 1(515) zakona št. 178/2020, ki določa:

„Za spodbujanje pravičnosti in preglednosti za poslovne uporabnike spletnih posredniških storitev, zlasti s sprejetjem smernic, spodbujanjem kodeksov ravnanja in zbiranjem ustreznih informacij, se člen 1 zakona [št. 249/1997] spremeni tako:

(a)      odstavek 6:

[…]

2.      v točki (c) […] se doda naslednje [besedilo]:

„14‑a [svet AGCOM] zagotavlja ustrezno in učinkovito izvrševanje Uredbe [2019/1150], zlasti s sprejetjem smernic, spodbujanjem kodeksov ravnanja in zbiranjem ustreznih informacij“;

[…].“

18.      Z določbami zakona št. 178/2020 so bile ponudnikom spletnih storitev, ki ponujajo storitve v Italiji, naložene nekatere obveznosti, čeprav nimajo sedeža na ozemlju te države članice, in sicer, prvič, obveznost vpisa v registro degli operatori di comunicazione (register operaterjev komunikacij, v nadaljevanju: ROK), in drugič, obveznost plačila letnega prispevka AGCOM.

19.      Tako je AGCOM, na prvem mestu, glede obveznosti vpisa v ROK 26. novembra 2008 sprejel delibera n. 666/08/CONS, Regolamento per l’organizzazione e la tenuta del [ROC] (v nadaljevanju: sklep št. 666/08/CONS, pravilnik o organizaciji in vodenju [ROK])(19) (v nadaljevanju: sklep št. 666/2008). V členu 2 priloge A k sklepu št. 666/2008 so naštete kategorije subjektov, ki se morajo vpisati v ROK.

20.      AGCOM je 17. junija 2021 sprejel sklep št. 200/2021. S tem sklepom je spremenil prilogo A k sklepu št. 666/2008 tako, da je na seznam kategorij subjektov, ki se morajo vpisati v ROK, vključil ponudnike spletnih storitev, kot so opredeljeni z Uredbo 2019/1150, ki – čeprav nimajo sedeža ali prebivališča na nacionalnem ozemlju – zagotavljajo ali ponujajo take storitve poslovnim uporabnikom, ki imajo sedež ali prebivališče v Italiji. AGCOM je spremenil tudi prilogo B k sklepu št. 666/2008, tako da je na ponudnike spletnih storitev razširil obveznost, da ob predložitvi vloge za vpis v ROK predložijo poročila o strukturi družbe in njeni dejavnosti, ter obveznost, da ta poročila predložijo vsako naslednje leto.

21.      Sklep št. 666/2008 določa, da za vpis v ROK veljajo zahteve na področju postopka in komunikacije. Tako morajo ponudniki spletnih storitev zlasti zbrati in nato AGCOM posredovati vrsto informacij o strukturi družbe, v strogih rokih (30 dni) AGCOM sporočiti kakršno koli spremembo nadzora in lastništva ali celo vsak prenos 10 % ali več (ali 2 % v primeru družb, ki kotirajo na borzi) svojih delnic,(20) AGCOM zagotoviti letna obvestila in ga kadar koli obveščati o vseh spremembah predloženih informacij.(21) Poleg tega predložitveno sodišče navaja, da je po njegovem mnenju družbam, vpisanim v ROK, prepovedano, da „neposredno ali prek drugih subjektov, ki so pod njihovim nadzorom ali s katerimi so povezane, […] ustvarijo prihodke, višje od 20 % skupnih prihodkov, ustvarjenih v integriranem komunikacijskem sistemu“.(22)

22.      Ponudnikom spletnih storitev, ki ne izpolnjujejo teh obveznosti, se naložijo kazni, ki jih predložitveno sodišče opredeli kot „znatne“. Čeprav to sodišče v zvezi s tem ni predložilo podrobnih podatkov, je treba poudariti, da se v takem primeru uporabijo kazni, ki so določene v členu 1, od (29) do (32), zakona št. 249/1997.(23) Te kazni vključujejo globe in v nekaterih primerih tudi začasno prekinitev dejavnosti ponudnika storitev v Italiji ali celo kazenske sankcije. AGCOM lahko odredi tudi vpis ponudnika v ROK po uradni dolžnosti.

23.      Na drugem mestu, v zvezi z obveznostjo plačila letnega prispevka AGCOM člen 1(517) zakona št. 178/2020 določa, da se „za kritje skupnega zneska upravnih stroškov, ki so nastali z izvajanjem funkcij urejanja, nadzora, reševanja sporov in izrekanja sankcij, podeljenih [AGCOM] z zakonom na področjih iz odstavka 515“, v člen 1 legge n. 266 – Disposizioni per la formazione del bilancio annuale e pluriennale dello Stato (legge finanziaria 2006) (zakon št. 266 z dne 23. decembra 2005 o določbah za oblikovanje letnega in večletnega proračuna države (zakon o financah iz leta 2006))(24) (v nadaljevanju: zakon št. 266/2005) doda naslednji odstavek: „66a. V okviru prve uporabe za leto 2021 se znesek prispevka, ki ga morajo plačati ponudniki spletnih storitev iz člena 1(6)(a), točka 5, zakona št. 249/1997, določi na 1,5 promila prihodkov, ustvarjenih na nacionalnem ozemlju, tudi če so knjiženi v bilancah stanja družb s sedežem v tujini, in ki so povezani z vrednostjo proizvodnje, navedeno v bilanci stanja predhodnega poslovnega leta, ali v primeru subjektov, ki jim te bilance stanja ni treba pripraviti, z vrednostjo enakovrednih postavk v drugih računovodskih izkazih, ki izkazujejo skupno vrednost proizvodnje. Za naslednja leta lahko [AGCOM] v skladu z odstavkom 65 sprejme morebitne spremembe zneska in načinov plačevanja do največ 2 promila prihodkov, ocenjenih v skladu s prejšnjim stavkom.“

2.      Sklep predsednika AGCOM št. 14/2021

24.      V Sklepu št. 14/2021(25) sta bila za ponudnike spletnih storitev določena znesek in način plačila prispevka iz člena 1(66a) zakona št. 266/2005.

3.      Sklep št. 397/2013 in njegove spremembe s Sklepom št. 161/2021

25.      AGCOM je 25. junija 2013 sprejel delibera n. 397/13/CONS, informativa economica di sistema (sklep št. 397/13/CONS, redno ekonomsko poročilo) (v nadaljevanju: sklep št. 397/2013). V členu 2(1) tega sklepa so naštete kategorije oseb, ki morajo AGCOM predložiti dokument z naslovom „Informativa economica di sistema“ (redno ekonomsko poročilo) (v nadaljevanju: IES).

26.      AGCOM je s sklepom št. 161/2021(26) na ponudnike spletnih storitev, kadar delujejo na italijanskem ozemlju, razširil obveznost predložitve IES, pri čemer se je skliceval na to, da je treba „vsako leto zbrati ustrezne informacije in sprejeti ukrepe za zagotovitev ustreznega in učinkovitega izvrševanja [Uredbe 2019/1150]“ ter „opravljanje funkcij, podeljenih [AGCOM] na podlagi [zakona št. 178/2020]“.

27.      V skladu s tem sklepom je IES „letno poročilo, ki ga morajo predložiti operaterji komunikacij in ki se nanaša na osebne in ekonomske podatke v zvezi z dejavnostjo, ki jo opravljajo zadevni subjekti, ter katerega namen je zbrati informacije, potrebne za izpolnitev natančnih zakonskih obveznosti, med katerimi so vrednotenje integriranega sistema komunikacij (ISK) in preverjanje pragov koncentracij v okviru tega sistema, analize trga in morebitnih prevladujočih položajev ali položajev, ki so vsekakor škodljivi za pluralizem, letno poročilo in preiskave, ter omogočiti posodabljanje zbirke statističnih podatkov operaterjev komunikacij“.

28.      V praksi je z navedenim sklepom ponudnikom spletnih storitev naložena obveznost, da predložijo pomembne in natančne informacije, ki so neločljivo povezane z njihovim ekonomskim stanjem. Na primer, subjekti, ki opravljajo storitve posredovanja na spletnem prodajnem mestu, morajo navesti skupne prihodke od tega spletnega mesta, stroške naročnine in fiksne stroške (vpis, članstvo, naročnina itd.), da lahko uporabniki s sedežem v Italiji uporabljajo platformo za spletno prodajo za ponujanje blaga in storitev potrošnikom, ter fiksne in variabilne provizije od prodaje (ali neto delež prodaje), opravljene prek te platforme.

29.      Če se IES ne pošlje ali se posredujejo netočni podatki, se uporabijo kazni iz člena 1(29) in (30) zakona št. 249/1997.

III. Dejansko stanje v sporih o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

A.      Združeni zadevi C‑662/22 in C‑667/22

30.      Družba Airbnb Ireland UC (v nadaljevanju: Airbnb), ki ima sedež na Irskem, upravlja istoimensko elektronsko platformo za nepremičninsko posredovanje, ki omogoča vzpostavitev stika med najemodajalci, ki imajo nastanitve, na eni strani in osebami, ki iščejo nastanitev, na drugi, pri čemer od stranke dobi plačilo za zagotovitev nastanitve pred začetkom najema in to plačilo posreduje najemodajalcu po začetku najema, če najemnik ni ugovarjal.

31.      Družba Amazon Services Europe Sàrl (v nadaljevanju: Amazon), ki ima sedež v Luksemburgu, upravlja spletno platformo, namenjeno povezovanju prodajalcev in kupcev za sklepanje poslov, katerih cilj je prodaja blaga.

32.      Zaradi sprememb nacionalnega pravnega okvira, ki izhajajo iz zakona št. 178/2020 ter sklepov št. 200/2021 in št. 14/2021, je bila družbama Airbnb in Amazon kot ponudnikoma spletnih posredniških storitev naložena obveznost, da se vpišeta v ROK in posledično posredujeta vrsto informacij AGCOM ter mu plačata finančni prispevek.

33.      Družbi Airbnb in Amazon sta pri Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij, Italija) vložili tožbi, s katerima sta med drugim predlagali razglasitev ničnosti sklepov št. 200/2021 in št. 14/2021. Ti družbi trdita, da so zakon št. 178/2020 in ta sklepa v nasprotju z Uredbo 2019/1150 ter direktivami 2000/31, 2006/123 in 2015/1535.

34.      V zvezi s tem predložitveno sodišče na prvem mestu opozarja, da je na eni strani s členom 15 Uredbe 2019/1150 državam članicam zaupana naloga, da zagotovijo „ustrezno“ in „učinkovito“ izvrševanje te uredbe. Poleg tega države članice določijo pravila glede ukrepov, ki se uporabijo za kršitve te uredbe, in zagotovijo njihovo izvajanje. Ti ukrepi morajo biti učinkoviti, sorazmerni in odvračilni. Na drugi strani je v členu 16 navedene uredbe dodano, da Komisija pozorno spremlja učinke te uredbe in zbere ustrezne informacije za spremljanje sprememb v razmerjih med spletnimi posredniškimi storitvami in njihovimi poslovnimi uporabniki ter med spletnimi iskalniki in uporabniki s poslovnim spletiščem, vključno z izvajanjem ustreznih študij.

35.      Čeprav po mnenju nacionalnega zakonodajalca obveznost vpisa v ROK pomeni izvajanje Uredbe 2019/1150, predložitveno sodišče ugotavlja, da je namen te obveznosti poročati AGCOM predvsem o lastniški strukturi in upravni organizaciji subjektov, za katere ta obveznost velja, ne da bi se predložil niti najmanjši podatek glede spoštovanja obveznosti iz Uredbe 2019/1150 niti glede preglednosti in pravičnosti razmerij s poslovnimi uporabniki. S tem nacionalni zakonodajalec uvaja nadzor, ki je popolnoma drugačen od in v nasprotju s tistim, določenim za izvajanje te uredbe, in ni primeren za zastavljeni cilj, saj se ta nadzor ne nanaša na to, da ponudniki spletnih storitev dejansko izpolnjujejo obveznosti iz navedene uredbe za zagotovitev preglednosti in pravičnosti pogodbenih razmerij s poslovnimi uporabniki, temveč na subjektivne elemente, ki so neločljivo povezani s temi ponudniki.

36.      Na drugem mestu, predložitveno sodišče na eni strani meni, da določbe o vpisu v ROK posebej uvajajo splošno zahtevo za opravljanje storitev informacijske družbe in bi jih bilo torej treba sporočiti Komisiji v skladu z obveznostmi iz Direktive 2015/1535. Na drugi strani glede na to, da po njegovem mnenju zadevni nacionalni ukrepi lahko omejujejo svobodo opravljanja storitev ponudnika informacijske družbe s sedežem v drugi državi članici, to sodišče ne izključuje, da bi bilo treba o teh ukrepih uradno obvestiti Komisijo v skladu z obveznostjo iz člena 3(4)(b), druga alinea, Direktive 2000/31.

37.      Tretjič, predložitveno sodišče se sklicuje na načelo svobode opravljanja storitev iz člena 56 PDEU, kot je opredeljeno v direktivah 2000/31 in 2006/123, in meni, da lahko obveznost vpisa v ROK pomeni neupravičeno omejitev prostega pretoka storitev informacijske družbe.

38.      Natančneje, to sodišče navaja, da se glede na rešitve, določene z Direktivo 2000/31 za storitve informacijske družbe, zdi, da lahko obveznost vpisa v ROK, določena v zakonu št. 178/2020 in sklepu št. 200/2021, in naložitev finančnega prispevka pomenita omejitev prostega pretoka storitev informacijske družbe, če ju naloži država članica, ki ni država članica sedeža ponudnika storitev.

39.      Poleg tega to sodišče prav tako v okviru načela svobode opravljanja storitev navaja, da Direktiva 2006/123 v bistvu določa, da države članice ne smejo omejevati svobode opravljanja storitev ponudnika s sedežem v drugi državi članici. Ob sklicevanju na sodbo Schnitzer(27) ugotavlja, da lahko naložitev obveznosti takemu ponudniku, da se vpiše v ROK in plača finančni prispevek, krši to načelo, ker te obveznosti povzročajo finančna in upravna bremena, ki lahko ovirajo delovanje skupnega trga ter odložijo, zapletejo ali otežijo opravljanje storitev v državi članici gostiteljici.

40.      V teh okoliščinah je Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij) z odločbama z dne 10. oktobra 2022, ki sta v sodno tajništvo Sodišča prispeli 19. oziroma 21. oktobra 2022, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali Uredba 2019/1150 nasprotuje nacionalni določbi, ki ponudnikom [spletnih posredniških storitev] zaradi spodbujanja pravičnosti in preglednosti za poslovne uporabnike spletnih posredniških storitev, tudi s sprejemanjem smernic, spodbujanjem uporabe kodeksov ravnanja in zbiranjem ustreznih informacij, nalaga obveznost vpisa v register, kar zajema predložitev ustreznih informacij o organiziranosti teh ponudnikov in plačilo denarnega prispevka, poleg tega pa za neizpolnjevanje te obveznosti določa sankcije?

2.      Ali Direktiva 2015/1535 od držav članic zahteva, da Komisijo uradno obvestijo o ukrepih, ki [ponudnikom spletnih posredniških storitev] nalagajo obveznost vpisa v register, kar zajema predložitev ustreznih informacij o organiziranosti teh ponudnikov in plačilo denarnega prispevka, poleg tega pa za neizpolnjevanje te obveznosti določajo sankcije[?] [Č]e je tako,  ali [ta] direktiva zasebnemu subjektu omogoča, da nasprotuje temu, da bi se zanj uporabljali ukrepi, o katerih Komisija ni bila uradno obveščena?

3.      Ali člen 3 Direktive 2000/31 nacionalnim organom preprečuje sprejetje določb, ki gospodarskim subjektom s sedežem v drugi evropski državi zaradi spodbujanja pravičnosti in preglednosti za poslovne uporabnike spletnih posredniških storitev, tudi s sprejemanjem smernic, spodbujanjem uporabe kodeksov ravnanja in zbiranjem ustreznih informacij, nalagajo dodatna upravna in denarna bremena, kot je vpis v register, ki zajema predložitev ustreznih informacij o organiziranosti teh subjektov in plačilo denarnega prispevka, poleg tega pa za neizpolnjevanje te obveznosti določajo sankcije?

4.      Ali načelo svobode opravljanja storitev iz člena 56 PDEU in člena 16 Direktive 2006/123 nacionalnim organom preprečuje sprejetje določb, ki gospodarskim subjektom s sedežem v drugi evropski državi zaradi spodbujanja pravičnosti in preglednosti za poslovne uporabnike spletnih posredniških storitev, tudi s sprejemanjem smernic, spodbujanjem uporabe kodeksov ravnanja in zbiranjem ustreznih informacij, nalagajo dodatna upravna in denarna bremena, kot je vpis v register, ki zajema predložitev ustreznih informacij o organiziranosti teh subjektov in plačilo denarnega prispevka, poleg tega pa za neizpolnjevanje te obveznosti določajo sankcije?

5.      Ali člen 3(4)(b) Direktive 2000/31 od držav članic zahteva, da Komisijo uradno obvestijo o ukrepih, ki [ponudnikom spletnih posredniških storitev] nalaga obveznost vpisa v register, kar zajema predložitev ustreznih informacij o organiziranosti teh ponudnikov in plačilo denarnega prispevka, poleg tega pa za neizpolnjevanje te obveznosti določajo sankcije[?] [Č]e je tako, ali [ta] direktiva zasebnemu subjektu omogoča, da nasprotuje temu, da bi se zanj uporabljali ukrepi, o katerih Komisija ni bila uradno obveščena?“

B.      Združeni zadevi C‑664/22 in C‑666/22

41.      Družba Google Ireland Limited (v nadaljevanju: Google), ki ima sedež na Irskem, ponuja storitve spletnega oglaševanja in upravlja istoimenski iskalnik v celotnem Evropskem gospodarskem prostoru (EGP).

42.      AGCOM je s sklepom z dne 25. junija 2019 družbo Google po uradni dolžnosti vpisal v ROK z obrazložitvijo, da je to podjetje gospodarski subjekt, ki opravlja dejavnost agencije za oglaševanje na spletu, in da prejema prihodke v Italiji, čeprav ima sedež v tujini.

43.      Zaradi tega vpisa je AGCOM s sklepom z dne 9. novembra 2020 družbi Google naložil plačilo finančnega prispevka za stroške poslovanja za leto 2020.

44.      Družba Google je ta sklepa AGCOM izpodbijala pred Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij).

45.      Po spremembah nacionalnega pravnega okvira, ki izhajajo iz zakona št. 178/2020 in sklepa št. 200/2021, ki sta ju sprejela italijanski zakonodajalec in AGCOM med drugim za zagotavljanje skladnosti z Uredbo 2019/1150, je družba Google spremenila svoje predloge in predlagala tudi razglasitev ničnosti tega sklepa v delu, v katerem je bila z njim obveznost vpisa v ROK razširjena na ponudnike spletnih storitev.

46.      Družba EG Vacation Rentals Ireland Limited (v nadaljevanju: EGVR), ki ima sedež na Irskem, vodi in upravlja spletno platformo ter različna orodja in funkcije, ki so na voljo prek te platforme ter ki, prvič, lastnikom in upravljavcem nepremičnin omogočajo, da objavijo oglase v zvezi z nepremičninami, in drugič, popotnikom omogočajo, da izberejo te nepremičnine ter komunicirajo s temi lastniki in temi upravljavci nepremičnin zaradi njihovega najema.

47.      Zaradi sprememb nacionalnega pravnega okvira, navedenih v točki 45 teh sklepnih predlogov, je bila družbi EGVR naložena obveznost vpisa v ROK in posledično posredovanja vrste informacij AGCOM ter plačila finančnega prispevka temu organu. Družba EGVR je pri Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij) vložila tožbo, s katero je predlagala razglasitev ničnosti sklepa št. 200/2021.

48.      Družbi Google in EGVR sta pred predložitvenim sodiščem trdili, da sta zakon št. 178/2020 in sklep št. 200/2021 v delu, v katerem jima nalagata zadevne obveznosti, v nasprotju z načelom svobode opravljanja storitev, Uredbo 2019/1150 in več direktivami.

49.      V zvezi s tem predložitveno sodišče na prvem mestu s sklicevanjem na direktivi 2000/31 in 2006/123 iz istih razlogov, kot so navedeni v točkah od 37 do 39 teh sklepnih predlogov, trdi, da je prosti pretok storitev, ki se želi zagotoviti s tema direktivama, lahko oviran zaradi obveznosti iz postopkov v glavni stvari.

50.      Na drugem mestu se predložitveno sodišče, ki meni, da določbe o vpisu v ROK uvajajo splošno zahtevo za opravljanje storitev informacijske družbe in da se zdi, da lahko omejujejo prosti pretok storitev ponudnika informacijske družbe s sedežem v drugi državi članici, iz istih razlogov, kot so navedeni v točki 36 teh sklepnih predlogov, sprašuje, ali obveznosti uradnega obveščanja iz direktiv 2000/31 in 2015/1535 veljajo za ukrepe, obravnavane v postopkih v glavni stvari.

51.      Na tretjem mestu predložitveno sodišče s predstavitvijo enake utemeljitve, kot je navedena v točki 35 teh sklepnih predlogov, ugotavlja, da Uredba 2019/1150 uvaja skupek pravil za zagotovitev pravičnega, predvidljivega, trajnostnega in zaupanja vrednega spletnega poslovnega okolja na notranjem trgu. Opozarja, da ta uredba v členu 15 določa, da vsaka država članica zagotovi ustrezno in učinkovito izvajanje navedene uredbe ter določi ukrepe, ki se uporabljajo za kršitve te uredbe, ti ukrepi pa morajo biti učinkoviti, sorazmerni in odvračilni. Pripomni, da so po mnenju nacionalnega zakonodajalca obveznosti, ki so naložene tožečima strankama v postopku v glavni stvari, utemeljene z nalogo AGCOM, in sicer določiti računovodske in neračunovodske podatke, ki se štejejo za upoštevne za izvajanje njegovih institucionalnih nalog, in jih pridobiti od gospodarskih subjektov v sektorju trga, ki je pod njegovim nadzorom. Predložitveno sodišče se sprašuje, ali ta namen upravičuje vpis v ROK ter obveznosti in prepovedi, ki iz tega izhajajo, in ali obveznosti in prepovedi, ki so naložene tožečima strankama v postopku v glavni stvari, spoštujejo načelo sorazmernosti.

52.      V teh okoliščinah je Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij) z odločbama z dne 10. oktobra 2022, ki sta v sodno tajništvo Sodišča prispeli 21. oktobra 2022, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali pravo Evropske unije nasprotuje uporabi nacionalnih določb, kakršne so določbe iz člena 1(515), (516) in (517)  [zakona št. 178/2020], ki gospodarskim subjektom s sedežem v drugi evropski državi, ki poslujejo v Italiji, nalagajo dodatna upravna in denarna bremena, kot sta vpis v poseben register in plačilo denarnega prispevka[?] [N]atančneje, ali navedene nacionalne določbe pomenijo kršitev člena 3 Direktive [2000/31], v skladu s katerim za ponudnika storitev informacijske družbe […] velja izključno zakonodaja države članice, v kateri ima sedež?

2.      Ali pravo Evropske unije nasprotuje uporabi nacionalnih določb, kakršne so določbe iz člena 1(515), (516) in (517) [zakona št. 178/2020], ki gospodarskim subjektom s sedežem v drugi evropski državi nalagajo dodatna upravna in denarna bremena[?] [N]atančneje, ali načelo svobode opravljanja storitev iz člena 56 [PDEU] in podobna načela, ki izhajajo iz direktiv 2006/123/ES in 2000/31/ES, nasprotujejo nacionalnemu ukrepu, na podlagi katerega se posrednikom, ki poslujejo v Italiji, vendar v tej državi nimajo sedeža, nalagajo dodatna bremena poleg tistih, ki so za opravljanje te dejavnosti določena v matični državi?

3.      Ali mora italijanska država v skladu s pravom Evropske unije, zlasti pa v skladu z Direktivo 2015/1535, Komisijo obvestiti o uvedbi obveznosti vpisa v ROK, ki jo morajo izpolniti [ponudniki spletnih posredniških storitev][?] [N]atančneje[,] ali je treba člen 3(4)(b), druga alinea, Direktive 2000/31 razlagati tako, da lahko zasebni subjekt s sedežem v drugi državi članici, in ne v Italiji, nasprotuje temu, da bi se zanj uporabljali ukrepi, ki jih sprejme italijanski zakonodajalec (kot izhajajo iz členov 1(515), (516) in (517) [zakona št. 178/2020]), ki bi lahko pomenili omejitev prostega pretoka storitve informacijske družbe, če ti ukrepi niso bili predmet uradnega obvestila iz navedene določbe?

4.      Ali Uredba 2019/1150, zlasti pa člen 15 te uredbe, in načelo sorazmernosti nasprotujeta ureditvi države članice ali ukrepu, ki ga sprejme neodvisen nacionalni organ, na podlagi katerega se ponudnikom spletnih posredniških storitev, ki poslujejo v državi članici, nalaga obveznost vpisa v register operaterjev komunikacij (ROK), ki je podlaga za nastanek cele vrste formalnih in postopkovnih obveznosti, obveznosti plačevanja prispevkov in prepovedi ustvarjanja dobička nad določenim pragom?“

C.      Zadeva C‑663/22

53.      Družba Expedia Inc. je družba s sedežem v Seattlu (Združene države Amerike), ki upravlja digitalne platforme za spletno rezervacijo nastanitve in potovanj.

54.      AGCOM je s sklepom št. 161/2021 obveznost posredovanja IES razširil na ponudnike spletnih posredniških storitev – to je kategorijo, v katero glede na predlog za sprejetje predhodne odločbe nedvomno spada družba Expedia – kadar delujejo na italijanskem ozemlju.

55.      Ta sklep je bil izrecno sprejet pri izvajanju funkcije, podeljene AGCOM s členom 1(6)(c), točka 14a, zakona št. 249/1997, ki je zagotoviti ustrezno in učinkovito izvrševanje Uredbe 2019/1150, zlasti z letnim zbiranjem ustreznih informacij.

56.      Družba Expedia je pri Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij) vložila tožbo, s katero je predlagala razglasitev ničnosti sklepa št. 161/2021. Ta družba trdi, da Uredba 2019/1150 ne določa njenega izvajanja s sklepom št. 161/2021. Ker ta uredba uvaja harmonizacijski ukrep, ki temelji na načelu sorazmernosti, naj ne bi dopuščala povečanja postopkovnih zahtev, naloženih gospodarskim subjektom, ne glede na to, ali imajo sedež v Uniji ali ne.

57.      Predložitveno sodišče dvomi o združljivosti obveznosti posredovanja IES, določene z nacionalno ureditvijo, z Uredbo 2019/1150.

58.      To sodišče s sklicevanjem na člena 15 in 16 Uredbe 2019/1150 ugotavlja, da IES, ki je bil razširjen na ponudnike spletnih storitev prav zato, da bi se vsako leto zbrale ustrezne informacije in sprejeli ukrepi za zagotovitev ustreznega in učinkovitega izvrševanja te uredbe, pomeni posredovanje informacij, ki se nanašajo predvsem na prihodke teh ponudnikov. Te informacije pa ne vsebujejo niti najmanjše navedbe glede spoštovanja obveznosti, določenih z navedeno uredbo, niti glede preglednosti in pravičnosti razmerij med ponudniki in poslovnimi uporabniki. Zdi se, da nacionalni pravni red tako uvaja nadzor, ki je popolnoma drugačen in v nasprotju s tistim, določenim za izvajanje te uredbe, in ni primeren za zastavljeni cilj, saj se ta nadzor ne nanaša na to, da navedeni ponudniki dejansko izpolnjujejo obveznosti iz Uredbe 2019/1150 za zagotovitev preglednosti in pravičnosti pogodbenih razmerij s poslovnimi uporabniki, temveč na njihovo ekonomsko stanje.

59.      V teh okoliščinah je Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij) z odločbo z dne 10. oktobra 2022, ki je v sodno tajništvo Sodišča prispela 19. oktobra 2022, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.      Ali Uredba [2019/1150], zlasti člen 15 te uredbe, in načelo sorazmernosti nasprotujeta ureditvi države članice ali ukrepu, ki ga sprejme neodvisni nacionalni organ – kakršna sta zakonodaja in ukrep, ki sta navedena v obrazložitvi […] predloga za sprejetje predhodne odločbe – ki tujim ponudnikom spletnih posredniških storitev nalagata obveznost predložitve poročila, v katerem so navedene informacije, ki niso povezane s cilji navedene uredbe?

2.      Ali je mogoče vsekakor šteti, da so informacije, ki se zahtevajo v okviru predložitve [IES], upoštevne in bistvene za doseganje ustreznega in učinkovitega izvrševanja Uredbe [2019/1150]?“

D.      Zadeva C‑665/22

60.      Družba Amazon upravlja spletno platformo, namenjeno povezovanju prodajalcev in kupcev za sklepanje poslov, katerih cilj je prodaja blaga.

61.      Zaradi sprememb nacionalnega pravnega okvira, ki izhajajo iz zakona št. 178/2020 in sklepa št. 161/2021, ki sta ju sprejela italijanski zakonodajalec oziroma AGCOM, zlasti za zagotavljanje skladnosti z Uredbo 2019/1150, je morala družba Amazon kot ponudnik spletnih posredniških storitev izpolniti obveznost predložitve IES AGCOM.

62.      Družba Amazon je pri Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij) vložila tožbo, s katero je med drugim predlagala razglasitev ničnosti sklepa št. 161/2021. Družba Amazon je pred predložitvenim sodiščem trdila, da je sklep št. 161/2021 v delu, v katerem ji je naložena obveznost predložitve IES AGCOM, v nasprotju z načelom svobode opravljanja storitev, Uredbo 2019/1150 in več direktivami.

63.      Tožeči stranki v zadevah C‑663/22 in C‑665/22 predlagata razglasitev ničnosti sklepa št. 161/2021. Poudariti je treba, da ima drugače kot tožeča stranka v prvi zadevi tožeča stranka v drugi zadevi sedež v državi članici in trdi, da ta sklep ni v nasprotju le z Uredbo 2019/1150, ampak tudi z načelom svobode opravljanja storitev in več direktivami.

64.      V zvezi s tem predložitveno sodišče na prvem mestu v zvezi z Uredbo 2019/1150 in njeno razlago izraža podobne dvome, kot jih ima v zadevi C‑663/22.(28)

65.      Na drugem mestu to sodišče v zvezi z načelom prostega pretoka storitev informacijske družbe meni, da lahko obveznost posredovanja IES AGCOM, določena v sklepu št. 161/2021, glede na Direktivo 2000/31 pomeni omejitev, ki je v nasprotju s tem načelom. Dodaja, da se zdi, da pogoji iz člena 3(4) te direktive, ki državi članici omogočajo, da uvede omejitve, vključno z vidika načela sorazmernosti, niso izpolnjeni. Tako je po njegovem mnenju tudi ob upoštevanju, da je bilo posredovanje IES AGCOM določeno v okviru izvajanja Uredbe 2019/1150 in je torej za posredno varstvo potrošnikov zahteva po informacijah o prihodkih popolnoma nesorazmerna z zastavljenim ciljem, ker se te informacije ne nanašajo na izvajanje te uredbe niti s spoštovanjem obveznosti, ki jih določa.

66.      Poleg tega predložitveno sodišče v zvezi z navedenim načelom trdi, da ne glede na možnost uporabe Direktive 2000/31, splošnejša Direktiva 2006/123 v členu 16(1) določa, da države članice spoštujejo pravico ponudnikov, da storitve opravljajo v državi članici, ki ni država članica, v kateri imajo sedež, in ne pogojujejo začetka opravljanja ali opravljanja storitev na svojem ozemlju z upoštevanjem katerih koli zahtev, ki ne spoštujejo načel, navedenih v tej določbi.

67.      Na tretjem mestu, predložitveno sodišče na eni strani meni, da ob upoštevanju obveznosti držav članic iz Direktive 2015/1535 določbe o posredovanju IES uvajajo splošno zahtevo za opravljanje storitev informacijske družbe in bi bilo treba o njih obvestiti Komisijo. Trdi, da je glavni namen sklepa št. 161/2021 urediti storitve informacijske družbe, zlasti spletne posredniške storitve in spletne iskalnike. Na drugi strani to sodišče navaja, da člen 3(4)(b), druga alinea, Direktive 2000/31 določa, da je treba o nameri sprejetja ukrepov, ki pomenijo omejitve prostega pretoka storitev informacijske družbe, uradno obvestiti Komisijo in državo članico, v kateri ima podjetje sedež.

68.      V teh okoliščinah je Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij) z odločbo z dne 10. oktobra 2022, ki je v sodno tajništvo Sodišča prispela 21. oktobra 2022, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali Uredba 2019/1150 nasprotuje nacionalni določbi, ki [ponudnikom spletnih posredniških storitev] zaradi doseganja posebnega cilja, to je zagotavljanja ustreznega in učinkovitega izvajanja navedene uredbe, tudi s sprejemanjem smernic, spodbujanjem uporabe kodeksov ravnanja in zbiranjem ustreznih informacij, nalaga redno predložitev ustreznih informacij o prihodkih?

2.      Ali je mogoče na podlagi Uredbe 2019/1150 šteti, da so informacije, ki jih je treba predložiti v okviru [IES] in se nanašajo zlasti na ustvarjene prihodke, upoštevne in bistvene za dosego cilja, ki se uresničuje s to uredbo?

3.      Ali Direktiva 2015/1535 od držav članic zahteva, da Komisijo uradno obvestijo o ukrepih, s katerimi se [ponudnikom spletnih posredniških storitev] nalaga obveznost predložitve poročila, ki vsebuje pomembne informacije o njihovih prihodkih, za neizpolnjevanje katere so zagrožene denarne kazni[?] [Č]e je tako, ali navedena direktiva zasebnemu subjektu omogoča, da nasprotuje temu, da bi se zanj uporabljali ukrepi, o katerih Komisija ni bila uradno obveščena?

4.      Ali člen 3 Direktive 2000/31 nacionalnim organom preprečuje sprejetje določb, s katerimi se gospodarskim subjektom s sedežem v drugi evropski državi, ki poslujejo v Italiji, zaradi zagotavljanja izvajanja Uredbe 2019/1150 nalagajo dodatne upravne in denarne obveznosti, kot je predložitev poročila, ki vsebuje pomembne informacije o prihodkih zadevnih ponudnikov, za neizpolnjevanje katerih so zagrožene denarne kazni?

5.      Ali načelo svobode opravljanja storitev iz člena 56 PDEU in člena 16 Direktive 2006/123 ter Direktiva 2000/31 nacionalnim organom preprečujejo sprejetje določb, s katerimi se gospodarskim subjektom s sedežem v drugi evropski državi zaradi zagotavljanja izvajanja Uredbe 2019/1150 nalagajo dodatne upravne in denarne obveznosti, kot je predložitev poročila, ki vsebuje pomembne informacije o prihodkih zadevnih ponudnikov, za neizpolnjevanje katerih so zagrožene denarne kazni?

6.      Ali člen 3(4)(b) Direktive 2000/31 od držav članic zahteva, da Komisijo uradno obvestijo o ukrepih, s katerimi se [ponudnikom spletnih posredniških storitev] nalaga obveznost predložitve poročila, ki vsebuje pomembne informacije o njihovih prihodkih, za neizpolnjevanje katere so zagrožene denarne kazni[?] [Č]e je tako, ali navedena direktiva zasebnemu subjektu omogoča, da nasprotuje temu, da bi se zanj uporabljali ukrepi, o katerih Komisija ni bila uradno obveščena?ׅ“

IV.    Postopki pred Sodiščem

69.      Pisna stališča so v vseh zadevah predložile tožeče stranke v postopkih v glavni stvari, italijanska, češka in irska vlada ter Komisija. V teh zadevah obravnave ni bilo.

70.      Predsednik Sodišča je s sklepi z dne 7. februarja 2022 zadevi C‑662/22 in C‑667/22 na eni strani ter zadevi C‑664/22 in C‑666/22 na drugi strani združil za ustni postopek in izdajo sodbe. V zadevah C‑663/22 in C‑665/22 ni bil sprejet podoben sklep.

71.      V skladu z zahtevo Sodišča in glede na to, da imajo te zadeve skupne točke, se je zdelo primerno, da se o teh zadevah predstavijo skupni sklepni predlogi.

V.      Analiza

72.      Obravnavane zadeve izvirajo iz predlogov tožečih strank iz postopkov v glavni stvari za razglasitev ničnosti nacionalnih ukrepov, s katerimi so jim bile naložene določene obveznosti. Zadevne obveznosti v združenih zadevah C‑662/22 in C‑667/22 ter v združenih zadevah C‑664/22 in C‑666/22 se v bistvu nanašajo na vpis v ROK, ki vključuje posredovanje pomembnih informacij o strukturi zadevnih ponudnikov(29) in plačilo letnega prispevka AGCOM, medtem ko se obveznosti iz zadev C‑663/22 in C‑665/22 nanašajo na predložitev IES. Te obveznosti so naložene z nacionalno ureditvijo, ki je vsaj delno upoštevna za vse te zadeve.(30)

73.      Poleg tega je večina vprašanj za predhodno odločanje, predloženih Sodišču v obravnavanih zadevah, v bistvu povzeta v treh soodvisnih vprašanjih.

74.      Prvo vprašanje je, ali Uredba 2019/1150 nasprotuje nacionalnim ukrepom, s katerimi zakonodajalec države članice nalaga določene obveznosti ponudnikom spletnih storitev zaradi zagotavljanja izvajanja te uredbe (razdelek B).

75.      Drugo vprašanje je, ali je glede na načelo prostega pretoka storitev iz člena 56 PDEU ter direktiv 2000/31 in 2006/123 zadevne obveznosti v vseh teh zadevah mogoče naložiti ponudniku spletnih storitev s sedežem v državi članici, ki ni država članica, ki je določila te obveznosti (razdelek C).

76.      Tretje vprašanje je, ali bi bilo treba o nacionalnih ukrepih, s katerimi se uvajajo zadevne obveznosti, uradno obvestiti Komisijo v skladu z obveznostmi iz direktiv 2000/31 in 2015/1535 (razdelek D).

77.      Naj pojasnim, da se predlog za sprejetje predhodne odločbe v zadevi C‑663/22 nanaša le na prvo od teh treh vprašanj. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari v tej zadevi namreč nima sedeža v državi članici, zato menim, da se vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, nanašajo le na Uredbo 2019/1150. Mehanizmi iz člena 56 PDEU ter direktiv 2000/31 in 2006/123 v zvezi s prostim pretokom storitev se namreč ne uporabljajo za ponudnike s sedežem v državi, ki je tretja država v razmerju do Unije.(31) Predložitveno sodišče prav tako ne postavlja vprašanja o Direktivi 2015/1535.

78.      Pred analizo teh treh vprašanj je treba preučiti dopustnost vprašanj za predhodno odločanje v zadevah C‑663/22 in C‑665/22 (razdelek A).

A.      Dopustnost

1.      V zadevi C‑663/22

79.      Italijanska vlada dvomi o dopustnosti vprašanj za predhodno odločanje v zadevi C‑663/22. Po mnenju te vlade sta namreč postavljeni vprašanji protislovni, ker predložitveno sodišče na eni strani trdi, ne da bi pojasnilo razloge za to, da obveznost predložitve IES AGCOM ni povezana z izvajanjem Uredbe 2019/1150, in na drugi strani Sodišče poziva, naj preuči upoštevnost in uporabnost informacij, ki jih je treba predložiti v IES, glede na cilj te uredbe, kar bi pomenilo, da se opravi presoja dejstev, ki ne spada v pristojnost Sodišča, temveč v pristojnost predložitvenega sodišča.

80.      V zvezi s tem na prvem mestu stališče italijanske vlade razumem tako, da protislovje, ki ga poudarja, izhaja iz dejstva, da predložitveno sodišče na eni strani navaja, da informacije v IES „niso povezane s cilji Uredbe 2019/1150“ (prvo vprašanje za predhodno odločanje), na drugi strani pa želi izvedeti, ali so te informacije lahko ustrezne in koristne za „ustrezno in učinkovito“ izvajanje te uredbe (drugo vprašanje za predhodno odločanje), kar bi moralo Sodišče ugotoviti na podlagi lastne presoje dejanskega stanja.

81.      Res je, da bi bilo mogoče drugo vprašanje za predhodno odločanje razumeti tako, da želi predložitveno sodišče z njim ugotoviti, ali sklep št. 161/2021 ne glede na odgovor na prvo vprašanje spada v pristojnosti AGCOM. Predložitveno sodišče namreč v obrazložitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe navaja, da zakon št. 178/2020 AGCOM izključno dodeljuje nalogo zagotavljanja ustreznega in učinkovitega izvajanja Uredbe 2019/1150. Vendar je enaka terminologija uporabljena v členu 15(1) te uredbe, na katerega se sklicuje v prvem vprašanju, v skladu s katerim vsaka država članica zagotovi ustrezno in učinkovito izvrševanje te uredbe. Tudi če bi zadevno protislovje obstajalo, je mogoče trditi, da izvira iz dvomov, ki jih ima predložitveno sodišče glede pravilne razlage te uredbe.

82.      V teh okoliščinah predlagam, da se vprašanji za predhodno odločanje analizirata skupaj z edinega upoštevnega vidika v pravu Unije, in sicer z vidika Uredbe 2019/1150, tako da se preuči, ali ta uredba nasprotuje ukrepom, kakršni so tisti, ki izhajajo iz zakona št. 178/2020. V tem primeru ni protislovja, ki ga je navedla italijanska vlada, zato nikakor ne more povzročiti nedopustnosti vprašanj za predhodno odločanje.

83.      Na drugem mestu, v zvezi s preudarkom italijanske vlade, da je Sodišče zaradi formulacije vprašanj za predhodno odločanje pozvano k presoji dejanskega stanja, je treba ugotoviti, da čeprav Sodišče ne more razlagati pravil nacionalnega prava države članice, lahko predložitvenemu sodišču da potrebna pojasnila glede določb prava Unije, ki bi lahko nasprotovale tem pravilom.

2.      V zadevi C‑665/22

84.      Italijanska vlada trdi, da drugo vprašanje za predhodno odločanje v zadevi C‑665/22 ni dopustno, ker naj bi predložitveno sodišče z njim Sodišče pozvalo, naj se izreče o koristnosti zadevnih obveznosti za pravilno izvrševanje Uredbe 2019/1150. Po mnenju te vlade pa je za to razlago, ker vključuje ugotavljanje dejanskega stanja, pristojno nacionalno sodišče, ki sploh ne pojasni, zakaj bi bilo treba zahtevo za informacije šteti za neupoštevno in nekoristno.

85.      V zvezi s tem je sicer treba ugotoviti, da Sodišče ne more razlagati pravil nacionalnega prava države članice. Vendar lahko, kot sem opozoril v točki 83 teh sklepnih predlogov, predložitvenemu sodišču da potrebna pojasnila glede določb prava Unije, ki bi lahko nasprotovale tem pravilom.

86.      Iz tega sledi, da so vprašanja za predhodno odločanje v zadevi C‑663/22 in drugo vprašanje za predhodno odločanje v zadevi C‑665/22 dopustna.

B.      Uredba 2019/1150

87.      Več vprašanj za predhodno odločanje, ki jih je predložitveno sodišče postavilo v obravnavanih zadevah, se nanaša na Uredbo 2019/1150.(32)

88.      Čeprav zadevna vprašanja niso oblikovana enako in se ne nanašajo na iste nacionalne ukrepe, se v bistvu nanašajo na to, ali Uredba 2019/1150 nasprotuje nacionalnim ukrepom, sprejetim zaradi zagotavljanja izvajanja te uredbe.

89.      Natančneje, zadevne obveznosti v združenih zadevah C‑662/22 in C‑667/22 ter združenih zadevah C‑664/22 in C‑666/22, in sicer obveznosti v zvezi z vpisom v ROK in plačilom letnega prispevka AGCOM, so bile zaradi izvajanja Uredbe 2019/1150 razširjene na ponudnike spletnih storitev, „zaradi spodbujanja pravičnosti in preglednosti za poslovne uporabnike spletnih posredniških storitev“.(33) Prav tako je bila zadevna obveznost v zadevah C‑663/22 in C‑665/22, in sicer obveznost predložitve IES AGCOM (italijanskim organom), naložena ponudnikom spletnih storitev zaradi zagotavljanja izvajanja Uredbe 2019/1150.(34)

90.      Ob upoštevanju drugih vprašanj, postavljenih Sodišču v obravnavanih zadevah, se je sicer treba vprašati predvsem, ali imajo določbe, s katerimi se izvaja Uredba 2019/1150, prednost pred mehanizmi, ki se z direktivama 2000/31 in 2006/123 uporabljajo za prosti pretok storitev, ter mehanizmi iz te prve direktive in Direktive 2015/1535 v zvezi z obveznostmi uradnega obveščanja, določenimi v zadnjenavedenih direktivah. Te tri direktive namreč lahko preprečijo državi članici, da bi določila svoja pravila za ponudnike storitev s sedežem v drugi državi članici. Zato, če nacionalni ukrepi iz postopkov v glavni stvari na eni strani spadajo na področje uporabe ene od navedenih direktiv in če ta državi članici preprečuje, da bi te ukrepe naložila ponudniku s sedežem v državi članici, na drugi strani pa navedeni direktivi ne določata izjeme za Uredbo 2019/1150 in nacionalne ukrepe za njeno izvajanje, ni pomembno, ali obveznosti iz postopkov v glavni stvari izhajajo iz ukrepov za izvrševanje te uredbe ali ne.

91.      Vendar se zdi, da se direktivi 2000/31 in 2006/123 v zadevi C‑663/22 ne uporabljata,(35) tako da mora predložitveno sodišče za odločitev v postopku v glavni stvari v tej zadevi uporabiti le Uredbo 2019/1150. Ta uredba se namreč uporablja tudi za ponudnike spletnih posredniških storitev s sedežem v tretji državi, če imajo njihovi poslovni uporabniki sedež v Uniji in svoje blago ali storitve ponujajo potrošnikom v Uniji.(36)

92.      V teh okoliščinah, prvič, gre v zadevah, ki niso zadeva C‑663/22, predvsem za vprašanje, ali instrumenti prava Unije v zvezi s prostim pretokom storitev, kot je med drugim Direktiva 2000/31, ali instrumenti v zvezi z obveznostjo uradnega obveščanja, kot je med drugim Direktiva 2015/1535, državi članici preprečujejo, da bi obveznosti, kakršne so te v postopkih v glavni stvari, naložila ponudniku s sedežem v drugi državi članici. Drugič, če je odgovor pritrdilen, bi bilo treba preučiti, ali ti direktivi ukrepe za izvrševanje Uredbe 2019/1150 obravnavata različno. Če je odgovor na zadnje vprašanje nikalen, se ne bi bilo treba vprašati, ali so zadevne obveznosti v vseh zadevah posledica ukrepov za izvrševanje te uredbe. Ta vprašanja bom analiziral v delih teh sklepnih predlogov, ki se nanašata na prosti pretok storitev (razdelek C) oziroma na obveznosti uradnega obveščanja (razdelek D).

93.      V zvezi z zadevo C‑663/22 se postavlja vprašanje, ali je treba Uredbo 2019/1150 ter zlasti njena člena 15 in 16 razlagati tako, da upravičujejo sprejetje nacionalne ureditve, ki ponudnikom spletnih storitev nalaga obveznost, da redno predložijo poročilo, ki vsebuje informacije o njihovem ekonomskem stanju, in ki določa uporabo kazni v primeru neizpolnitve obveznosti. Ta prvi del teh sklepnih predlogov (razdelek B) je posvečen temu vprašanju.

1.      Izvajanje uredbe

94.      Spomniti je treba, da je uredba v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah, tako da njene določbe načeloma ne zahtevajo nobenega izvedbenega ukrepa držav članic. Vendar je za izvajanje nekaterih njenih določb lahko potrebno sprejetje takih ukrepov.(37) Država članica lahko torej sprejme nacionalne ukrepe za izvajanje uredbe, čeprav je ta za to ne pooblašča izrecno.(38)

95.      Ob sklicevanju na upoštevne določbe zadevne uredbe, ki se razlagajo ob upoštevanju ciljev te uredbe, je treba opredeliti, ali te določbe prepovedujejo, nalagajo ali dopuščajo državam članicam sprejetje nekaterih ukrepov za izvajanje in – zlasti v zadnjem primeru – ali zadevni ukrep spada v okvir polja proste presoje, priznanega vsaki državi članici.(39)

96.      Države članice z izvedbenimi ukrepi ne smejo ovirati neposredne uporabljivosti uredbe, prikrivati njene narave akta prava Unije ali prekoračiti meje njenih določb.(40) Kadar so za izvajanje uredbe odgovorni nacionalni organi, je uporaba nacionalnih pravil mogoča le, če je to potrebno za pravilno izvrševanje te uredbe in če to ne vpliva niti na njeno področje uporabe niti na njeno učinkovitost.(41)

97.      Pri takem izvajanju morajo države članice zagotoviti spoštovanje splošnih načel prava Unije,(42) kot je med drugim načelo sorazmernosti. To načelo, ki med drugim velja za zakonodajne in regulativne organe držav članic, kadar izvajajo pravo Unije, namreč zahteva, da morajo biti z določbo opredeljeni ukrepi primerni za uresničitev cilja, predvidenega z zadevno ureditvijo Unije, in da ne smejo presegati tistega, kar je potrebno za dosego tega cilja.

98.      Ob upoštevanju teh ugotovitev je treba najprej preučiti cilj Uredbe 2019/1150 in opredeliti njene določbe, ki so upoštevne za države članice pri izvajanju te uredbe, nato pa na tej osnovi predložitvenemu sodišču zagotoviti natančnejše napotke, na podlagi katerih bo lahko preverilo, ali ukrepi, s katerimi je nacionalni zakonodajalec naložil zadevne obveznosti, dejansko pomenijo ukrepe za izvrševanje te uredbe ter so primerni in nujni za uresničitev zastavljenega cilja.

2.      Uredba 2019/1150 in njen cilj

99.      Cilj Uredbe 2019/1150 je prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga z vzpostavitvijo pravičnega, predvidljivega, trajnostnega in zaupanja vrednega spletnega poslovnega okolja na notranjem trgu.(43) Ta uredba za to določa pravila, ki urejajo razmerja med ponudniki spletnih storitev na eni strani ter poslovnimi uporabniki teh storitev in uporabniki s poslovnim spletiščem v zvezi s spletnimi iskalniki na drugi strani, da se navedene storitve opravljajo pregledno in pravično ter da lahko taki poslovni uporabniki tako zaupajo v te storitve.(44)

100. Natančneje, Uredba 2019/1150 določa ciljno usmerjene obveznosti v zvezi z vsebino pogojev uporabe storitev in njihovimi spremembami (člen 3), omejitvijo, začasno onemogočitvijo in ukinitvijo (člen 4), preglednostjo razvrstitve (člen 5), pomožnim blagom in storitvami (člen 6), diferencirano obravnavo (člen 7), nepoštenimi posebnimi pogodbenimi pogoji (člen 8), dostopom do podatkov (člen 9) ter pritožbami in mediacijo (členi od 11 do 14).

101. Večina teh obveznosti se nanaša na ponudnike posredniških storitev. Za ponudnike spletnih iskalnikov veljajo le določbe Uredbe 2019/1150 o razvrstitvi (člen 5), diferencirani obravnavi (člen 7) in sodnih postopkih v zvezi s tožbami v zvezi z neizpolnjevanjem zahtev iz navedene uredbe (člen 14).

102. V zvezi s tem se glede na informacije iz predlogov za sprejetje predhodne odločbe zdi, da v kategorijo ponudnikov spletnih iskalnikov spada le tožeča stranka v postopku v glavni stvari v zadevi C‑664/22, in sicer družba Google. Glede na to se zdi, da predložitveno sodišče ne pripisuje posebnega pomena temu, da Uredba 2019/1150 razlikuje med ponudniki spletnih posredniških storitev in ponudniki spletnih iskalnikov. To je mogoče pojasniti z dejstvom, da se zdi, da zadevna nacionalna ureditev tema kategorijama ponudnikov nalaga enake ali vsaj podobne obveznosti. Še pomembneje je, da so v okviru obravnavanih zadev pravna vprašanja, ki izhajajo iz medsebojnega vpliva te nacionalne ureditve in prava Unije, vsekakor enaka.

103. Predložitveno sodišče v zvezi z določbami Uredbe 2019/1150, ki so upoštevne za države članice pri izvajanju te uredbe, upravičeno opozarja Sodišče na člena 15 in 16 te uredbe.

104. Prvič, člen 16 Uredbe 2019/1150, naslovljen „Spremljanje“ („Überwachung“ v nemščini, „Monitoring“ v angleščini, „Monitoraggio“ v italijanščini in „Monitorowanie“ v poljščini), v povezavi s členom 18 te uredbe namreč razdeljuje vloge med Komisijo in države članice v zvezi s spremljanjem učinkov te uredbe in njenem pregledu.

105. Komisija je odgovorna za naloge spremljanja in pregleda. Ta institucija namreč v tesnem sodelovanju z državami članicami pozorno spremlja učinek Uredbe 2019/1150 na razmerja med spletnimi posredniškimi storitvami in njihovimi poslovnimi uporabniki ter med spletnimi iskalniki in uporabniki s poslovnim spletiščem.(45) Poleg tega bi morala Komisija to uredbo tudi redno ocenjevati in pozorno spremljati njen učinek na gospodarstvo spletnih platform.(46)

106. In sicer Komisija za to zbere ustrezne informacije za spremljanje sprememb v teh razmerjih.(47) Ta institucija lahko skuša pridobiti take informacije in informacije, potrebne za pregled Uredbe 2019/1150, od ponudnikov spletnih storitev.(48)

107. Vloga držav članic je, da „pomagajo Komisiji [pri njenih nalogah spremljanja] tako, da ji na zahtevo predložijo vse ustrezne zbrane informacije, vključno o specifičnih primerih“.(49) Tako opredeljena vloga držav članic je odraz uvodne izjave 47, drugi stavek, Uredbe 2019/1150, ki določa, da bi morale „[d]ržave članice […] Komisiji na zahtevo predložiti vse ustrezne informacije, ki jih imajo v zvezi s tem“. Podobno besedilo je uporabljeno v členu 18(3) te uredbe, ki določa, da države članice zagotovijo vse ustrezne informacije, „ki so jim na voljo“ in bi jih Komisija lahko potrebovala pri svoji nalogi pregleda.

108. Drugič, člen 15 Uredbe 2019/1150, naslovljen „Izvrševanje“ („Durchsetzung“ v nemščini, „Enforcement“ v angleščini, „Applicazione“ v italijanščini in „Egzekwowanie“ v poljščini), v povezavi z uvodno izjavo 46 te uredbe(50) v odstavku 1 določa, da države članice zagotovijo ustrezno in učinkovito izvrševanje te uredbe, v odstavku 2 pa, da države članice določijo pravila o (učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih) ukrepih, ki se uporabijo za kršitve navedene uredbe, in zagotovijo njihovo izvajanje. Tako je naloga spremljanja in pregleda Uredbe 2019/1150 v glavnem zaupana Komisiji, naloga zagotavljanja ustreznega in učinkovitega izvrševanja te uredbe pa je zaupana državam članicam.

109. S tem bi države članice na eni strani „morale imeti možnost, da obstoječe organe, vključno s sodišči, pooblastijo za izvrševanje [Uredbe 2019/1150]“, na drugi strani pa jim ni treba zagotoviti „izvrševanj[a] po uradni dolžnosti ali nalaga[nja] kazni“.(51)

110. Ne glede na pravice poslovnih uporabnikov in uporabnikov s poslovnim spletiščem, da pri pristojnih nacionalnih sodiščih v skladu s pravili prava države članice sprožijo vse postopke za odpravo morebitnih neizpolnitev veljavnih zahtev iz Uredbe 2019/1150,(52) da se zagotovi učinkovita uporaba te uredbe, bi morala biti organizacijam, združenjem, ki zastopajo poslovne uporabnike ali uporabnike s poslovnim spletiščem, ter določenim javnim organom, vzpostavljenim v državah članicah,(53) dana možnost, da pri nacionalnih sodiščih v skladu z nacionalnim pravom vložijo opustitvene tožbe ali tožbe za prepoved kršitev pravil navedene uredbe.(54) Vsaka država članica mora zbirati informacije o teh javnih organih in jih posredovati Komisiji.(55)

111. Za povečanje učinkovitosti vzpostavljenih mehanizmov lahko države članice pristojnim javnim subjektom ali pristojnim organom zaupajo vzpostavitev registrov nezakonitih dejanj, v zvezi s katerimi so nacionalna sodišča izdala opustitvene odločbe.(56)

112. Iz tega sledi, da Uredba 2019/1150 ne določa kategorično vnaprej mehanizma, s katerim morajo države članice zagotoviti izvajanje te uredbe, ki se lahko odločijo za mehanizem zasebnega izvrševanja (private enforcement)(57) in ga dopolnjujejo z mehanizmom, ki temelji na delovanju javnih organov (public enforcement).

3.      Zbiranje informacij in izvajanje Uredbe 2019/1150

113. V skladu z namenom, da se zagotovi izvajanje akta prava Unije, kot je Uredba 2019/1150, lahko država članica zbira le informacije v zvezi z obveznostmi, ki so ji naložene s to uredbo in njenimi cilji. Kot je namreč razvidno iz točk 96 in 97 teh sklepnih predlogov, morajo biti ukrepi za izvrševanje uredbe, katere izvajanje je naloženo nacionalnim organom države članice, primerni (ustrezni) in nujni (ne presegajo tega, kar je potrebno) za uresničitev cilja, ki mu sledi ureditev Unije.

114. V členih 16 in 18 Uredbe 2019/1150 je navedeno, da imajo države članice lahko „na voljo“ nekatere informacije, ki so pomembne za spremljanje učinkov te uredbe in njen pregled. Vendar država članica ne sme zbirati določenih informacij samovoljno z obrazložitvijo, da bi jih Komisija lahko pozneje zahtevala pri opravljanju svoje naloge spremljanja in pregleda. Zbiranje informacij s takim izgovorom bi namreč državi članici omogočilo, da obide zahteve, navedene v prejšnji točki. Poleg tega navedena uredba državam članicam ne nalaga dejavne obveznosti zbiranja informacij, ki bi jih Komisija morda potrebovala za opravljanje svojih nalog. Take informacije se predložijo le „na zahtevo“ te institucije. Poleg tega lahko Komisija poskuša zbrati informacije od ponudnikov spletnih posredniških storitev.

115. Država članica pa ima lahko na voljo nekatere informacije, zbrane v okviru izpolnjevanja obveznosti izvajanja Uredbe 2019/1150.

116. Čeprav se je namreč država članica za izpolnitev obveznosti, ki ji jo nalaga člen 15 Uredbe 2019/1150, odločila tudi za javni mehanizem izvajanja te uredbe, mora biti sposobna organu, pristojnemu za to nalogo, predložiti informacije, ki mu omogočajo preprečevanje ali kaznovanje kršitev obveznosti, ki jih navedena uredba nalaga ponudnikom spletnih storitev, ali vsaj opredeliti take kršitve in jih po potrebi registrirati.

117. V nadaljevanju tega razlogovanja bi morala imeti vsaka država članica – ker mora zagotoviti ustrezen in učinkovit mehanizem izvajanja Uredbe 2019/1150 (zasebni ali tudi javni) ter po potrebi spremeniti ali urediti obstoječi mehanizem ob upoštevanju razvoja razmer na trgu – možnost, da potrebne informacije za te namene zbere od gospodarskih subjektov, ki delujejo na njenem ozemlju.

118. Za ponazoritev, v obeh primerih, navedenih v točkah 116 in 117 teh sklepnih predlogov, se take informacije lahko nanašajo na pogoje, pod katerimi gospodarski subjekti opravljajo svoje storitve (pomembne za ugotavljanje in po potrebi preganjanje kršitev Uredbe 2019/1150 ter oceno obsega tveganja, povezanega s temi kršitvami), ter na velikost trga in število gospodarskih subjektov, ki so na njem dejavni (zlasti za določitev sredstev, potrebnih za izvajanje mehanizma izvrševanja te uredbe). Poleg tega naj bi sistematično zbiranje takih informacij omogočilo spremljanje nekaterih trendov in na eni strani odločitev o tem, kako spremeniti obstoječe mehanizme v nacionalnem pravu za zagotovitev učinkovitosti Uredbe 2019/1150, ter na drugi strani podporo Komisiji pri njenih nalogah spremljanja in pregleda.

4.      Presoja

119. V obravnavanem primeru se informacije, ki jih morajo zagotoviti ponudniki spletnih storitev v IES, nanašajo predvsem na njihovo ekonomsko stanje.

120. V zvezi s tem italijanska vlada v zadevi C‑663/22 najprej trdi, da so informacije iz IES „neizpodbitno koristne za naloge dejavnega [in] preventivnega nadzora v zvezi z morebitnimi izkrivljanji konkurence, ki jih ni mogoče izvajati brez popolnega in ciljno usmerjenega poznavanja vseh subjektov, ki opravljajo dejavnost“. Ta vlada nato navaja, da so te informacije namenjene temu, da se vrednost italijanskega trga razume v celoti, da se določi teža vsakega gospodarskega subjekta na tem trgu in da se razume njegova ekonomska dinamika ter preverita resničnost in izčrpnost predloženih podatkov.(58)

121. Prvič, v zvezi s tem ima lahko država članica, kot sem navedel v točki 118 teh sklepnih predlogov, interes za določitev velikosti trga spletnih storitev. Vendar tržna vrednost in pomen gospodarskih subjektov na tem trgu nista podatka, ki bi se zlahka uporabila za pridobitev  ustreznih informacij za doseganje cilja Uredbe 2019/1150, in sicer vzpostaviti pravično, predvidljivo, trajnostno in zaupanja vredno spletno poslovno okolje na notranjem trgu. Vsekakor se zdi, da odkrivanje morebitnih „izkrivljanj konkurence“, na katero se sklicuje italijanska vlada, ni eden od ciljev te uredbe. To namreč ne posega v pravo Unije, ki se uporablja na področju konkurence.(59)

122. Drugič, informacije, ki se od ponudnikov spletnih storitev zahtevajo na podlagi Uredbe 2019/1150, so upoštevne bolj za uporabnike, zlasti v zvezi s pogoji opravljene storitve. Tem ponudnikom pa nikakor ni treba obveščati uporabnikov o svojem ekonomskem stanju, tako da se z vidika te uredbe vprašanje resničnosti takih informacij ne postavlja.

123. Tretjič, priznati moram, da težko vidim povezavo med ekonomskim stanjem ponudnika spletnih storitev na eni strani in načini zagotavljanja njegovih storitev poslovnim uporabnikom na drugi. Če taka povezava obstaja, je lahko le posredna. Na eni strani namreč italijanska vlada sama meni, da je namen Uredbe 2019/1150 poznati in oceniti pravičnost pogodbenih pogojev, ki jih platforme določijo za poslovne uporabnike v Uniji. Na drugi strani ni jasno, kako je mogoče informacije, ki so pomembne za ustrezno in učinkovito izvajanje te uredbe, izpeljati iz informacij o ekonomskem stanju ponudnika spletnih storitev.

124. Zato menim, ne da bi bilo treba odločiti o načelu sorazmernosti, da Uredbe 2019/1150 ni mogoče razlagati tako, da upravičuje sprejetje nacionalnih ukrepov, obravnavanih v zadevi C‑663/22. Ti nacionalni ukrepi niso ukrepi za izvrševanje te uredbe. Kot je namreč razvidno iz vprašanj za predhodno odločanje v tej zadevi, cilj navedenih ukrepov ni povezan s ciljem navedene uredbe, tako da ni mogoče šteti, da so ti ukrepi znotraj meja, v katerih lahko država članica sprejme ukrepe za njeno izvrševanje.

125. Zato predlagam, naj se na vprašanji za predhodno odločanje v zadevi C‑663/22, preoblikovani v točki 93 teh sklepnih predlogov, odgovori tako, da je treba Uredbo 2019/1150 ter zlasti njena člena 15 in 16 razlagati tako, da ne upravičujejo sprejetja nacionalne ureditve, ki ponudnikom spletnih storitev nalaga obveznost, da redno predlagajo poročilo, ki vsebuje informacije o njihovem ekonomskem stanju, in ki določa uporabo kazni v primeru neizpolnitve te obveznosti. V delu, v katerem taka ureditev ne spada na področje uporabe te uredbe, ta ne nasprotuje tej ureditvi.

5.      Dodatne opombe

126. Odgovor, ki sem ga ravnokar predlagal, ne pomeni, da Uredba 2019/1150 nasprotuje zadevnim nacionalnim ukrepom. Vendar bo moralo predložitveno sodišče ugotoviti posledice dejstva, prvič, da je bila z zakonom št. 178/2020 AGCOM zaupana naloga, da „zagotavlja ustrezno in učinkovito izvrševanje [te] uredbe, zlasti z […] zbiranjem ustreznih informacij“, in drugič, da je, kot izhaja iz preambule sklepa št. 161/2021, AGCOM na tej podlagi razširil obveznost predložitve IES na ponudnike spletnih storitev.

127. Če pa bi predložitveno sodišče ob upoštevanju pojasnil, ki jih bo Sodišče podalo v sodbi, ki jo bo izdalo, ugotovilo, da obstaja povezava med ciljem Uredbe 2019/1150 in zadevnimi nacionalnimi ukrepi, bo moralo preveriti, ali so ti primerni in nujni.

128. Osebno menim, da ni tako. Ob upoštevanju preudarkov iz točk od 121 do 123 teh sklepnih predlogov je mogoče dvomiti o ustreznosti informacij, ki jih morajo ponudniki spletnih storitev zagotoviti v zvezi s svojim finančnim stanjem, da bi se dosegel cilj te uredbe. Vsekakor obstajajo druge informacije, katerih zbiranje je manj obremenjujoče za udeležence na trgu in s katerimi bi bilo mogoče doseči ta cilj.

C.      Svoboda opravljanja storitev z vidika člena 56 PDEU ter direktiv 2000/31 in 2006/123

129. Več vprašanj za predhodno odločanje se nanaša na to, ali so zadevne obveznosti iz postopkov v glavni stvari v nasprotju z načelom svobode opravljanja storitev. Ta vprašanja za predhodno odločanje se nanašajo na člen 56 PDEU(60) ter direktivi 2000/31 in 2006/123(61).

130. Obveznosti, ki se obravnavajo v postopkih v glavni stvari, so, prvič, vpis v ROK, ki pomeni posredovanje pomembnih informacij o organizaciji ponudnika, in plačilo finančnega prispevka ter kazen v primeru neizpolnitve obveznosti, in drugič, predložitev IES, pri čemer kršitev teh obveznosti povzroči naložitev denarnih kazni.

131. Vendar je treba z vidika mehanizmov, ki jih pravo Unije določa za zagotavljanje prostega pretoka storitev, te obveznosti analizirati neodvisno.(62) V obravnavanem primeru se mora analiza nanašati na obveznosti vpisa v ROK, posredovanja informacij o strukturi ponudnika spletnih storitev, posredovanja informacij o njegovem ekonomskem stanju v obliki IES in plačila finančnega prispevka.

132. Predhodno se postavlja vprašanje, ali je treba zadevne nacionalne ukrepe presojati z vidika Direktive 2000/31, z vidika Direktive 2006/123 ali z vidika obeh. Za odgovor na to vprašanje je treba najprej preveriti, ali zadevni nacionalni ukrepi spadajo na področje uporabe teh direktiv.

1.      Direktiva 2000/31

a)      Uvodne ugotovitve o vprašanjih za predhodno odločanje, ki se nanašajo na svobodo opravljanja storitev

133. Pojem „storitve informacijske družbe“ je osrednji pojem Direktive 2000/31, čeprav ga ta ne opredeljuje. Ta direktiva namreč napotuje na opredelitev v Direktivi 2015/1535.

134. V zvezi s tem je glede na informacije, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, opredelitev storitev, ki jih opravljajo tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari, kot „storitve informacijske družbe“ očitna(63) oziroma se zdi, da v zadevah, ki se nanašajo na Direktivo 2000/31, ni sporna.(64) Ker predložitveno sodišče ne navaja podrobnih informacij, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti to opredelitev, in ker se zdi ta upravičena glede na splošne opise storitev, ki jih je predstavilo to sodišče,(65) izhajam iz premise, da storitve tožečih strank v postopku v glavni stvari spadajo pod pojem „storitve informacijske družbe“.

135. Še en osrednji pojem Direktive 2000/31 je pojem „koordinirano področje“. Ta zajema splošne zahteve glede začetka opravljanja in opravljanja dejavnosti storitve informacijske družbe ter zahteve, ki so posebej določene za ponudnike storitev informacijske družbe ali za take storitve.(66)

136. Za ponudnika takih storitev veljajo zahteve, ki spadajo na koordinirano področje in jih določi država članica, kjer ima sedež (matična država članica).(67) Druga država članica, v kateri ta ponudnik posluje (namembna država članica), načeloma ne more omejiti prostega pretoka teh storitev „zaradi razlogov, ki spadajo na koordinirano področje“.(68) Mehanizem, določen v členu 3 Direktive 2000/31, torej uvaja načelo matične države članice in vzajemno priznavanje pogojev za začetek opravljanja dejavnosti storitev informacijske družbe (in njeno opravljanje) med državami članicami.(69)

137. Izjemoma lahko namembna država članica odstopa od člena 3(2) Direktive 2000/31 z ukrepi, ki so sprejeti „v zvezi z določeno storitvijo informacijske družbe“ in izpolnjujejo pogoje iz člena 3(4)(a) in (b) te direktive.

138. V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da želi predložitveno sodišče z vprašanji, ki se nanašajo na svobodo opravljanja storitev v združenih zadevah C‑662/22 in C‑667/22, združenih zadevah C‑664/22 in C‑666/22 ter zadevi C‑665/22, izvedeti, ali je treba člen 3(2) in (4) Direktive 2000/31 razlagati tako, da nasprotuje splošnim in abstraktnim nacionalnim ukrepom, s katerimi država članica ponudniku storitve informacijske družbe s sedežem v drugi državi članici naloži (a) obveznost vpisa v register, (b) obveznost posredovanja pomembnih informacij o svoji organizaciji, (c) obveznost posredovanja pomembnih informacij o svojem ekonomskem stanju ter (d) obveznost plačila finančnega prispevka in naloži kazni v primeru neizpolnjevanja teh obveznosti. Če je odgovor pritrdilen in ob upoštevanju pojasnila v zvezi z Uredbo 2019/1150 iz točke 92 teh sklepnih predlogov, želi predložitveno sodišče izvedeti, ali lahko dejstvo, da so bili ti nacionalni ukrepi sprejeti zaradi zagotavljanja izvajanja Uredbe 2019/1150, vpliva na rezultat uporabe mehanizma iz člena 3 te direktive.

139. Za odgovor na ti vprašanji je treba najprej ugotoviti, ali obveznosti iz postopkov v glavni stvari nalagajo zahteve, ki spadajo na koordinirano področje v smislu Direktive 2000/31, nato, ali naložitev teh obveznosti pomeni odstopanje od prostega pretoka storitev informacijske družbe in, nazadnje, ali ukrepi, sprejeti za naložitev navedenih obveznosti, izpolnjujejo pogoje iz člena 3(4)(a) in (b) te direktive. Nato je treba preučiti vpliv Uredbe 2019/1150 na rezultat analize v zvezi z Direktivo 2000/31.

b)      Zahteve, ki spadajo na koordinirano področje

1)      Predstavitev problema

140. Predložitveno sodišče meni, da so obveznosti iz postopkov v glavni stvari zahteve, ki spadajo na koordinirano področje v smislu Direktive 2000/31.

141. Nasprotno pa italijanska vlada trdi, da obveznosti vpisa v ROK in predložitve IES izhajajo zgolj iz obveznosti obveščanja. Te obveznosti naj ponudniku spletnih storitev ne bi preprečevale, da zakonito opravlja svojo dejavnost. Ta vlada poudarja, da tožeče stranke v postopkih v glavni stvari v zadevah C‑662/22 in C‑665/22 še naprej opravljajo svoje dejavnosti, čeprav niso vpisane v ROK.

142. V zvezi s tem ni sporno, da je neizpolnitev zadevnih obveznosti razlog za visoke kazni. Poleg tega se zdi, da lahko AGCOM odredi prekinitev dejavnosti ponudnika spletnih storitev in ga lahko po uradni dolžnosti vpiše v ROK.(70) Predložitveno sodišče mora preveriti pravilnost teh trditev. Nasprotno pa mora Sodišče temu sodišču zagotoviti pojasnila, na podlagi katerih bo lahko ugotovilo, ali te obveznosti spadajo na koordinirano področje.

2)      Splošne opombe o obsegu koordiniranega področja

143. Pojem „koordinirano področje“, opredeljen v členu 2(h) Direktive 2000/31, zajema zahteve, ki jih mora ponudnik spletnih storitev izpolniti in ki se nanašajo na „začetek opravljanja storitev informacijske družbe“ ali „izvajanje [take] dejavnosti“ (v nadaljevanju: „zahteve glede začetka“ oziroma „zahteve glede izvajanja“).

144. Z vidika mehanizma, vzpostavljenega s členom 3 Direktive 2000/31, razlikovanje med zahtevami glede začetka in zahtevami glede izvajanja nima praktičnih posledic. Vendar se mi zdi primerno obravnavati to dihotomijo, da bi se predložitvenemu sodišču zagotovila pojasnila o obsegu koordiniranega področja.

145. Prvič, v zvezi s tem je treba upoštevati, da matična država članica praktično brez izjeme nalaga zahteve glede začetka in zahteve glede izvajanja.

146. V skladu z logiko mehanizma, vzpostavljenega s členom 3 Direktive 2000/31, namreč izpolnjevanje zahtev, ki spadajo na koordinirano področje in jih je določila matična država članica, ponudniku omogoča, da deluje tako na trgu te države članice kot na trgu katere koli druge države članice. Matična država članica zagotovi, da so storitve informacijske družbe ponudnika, ki ima sedež  na njenem ozemlju, skladne z veljavnimi nacionalnimi določbami v zadevni državi članici, ki spadajo na koordinirano področje.(71) Ta nadzor, ki se izvaja pri viru te dejavnosti, mora zagotoviti učinkovito zaščito ciljev javnega interesa, in to ne le uporabnikom v matični državi članici, ampak tudi vsem uporabnikom v Uniji.(72)

147. Tako ima vsaka država članica posebno odgovornost za določitev zahtev, ki spadajo na koordinirano področje. Te zahteve morajo biti zasnovane tako, da se upoštevajo interesi, ki so v igri ne le v matični državi članici, ampak tudi v kateri koli drugi državi članici. V nasprotnem primeru bi lahko matična država članica v namembni državi članici sprožila odziv, predviden v členu 3(4) Direktive 2000/31. Obseg koordiniranega področja mora torej zadostovati za zagotovitev zakonitosti in učinkovitega nadzora nad dejavnostmi informacijske družbe pri viru ne le v interesu matične države članice, temveč tudi v interesu vsake države članice.(73)

148. Drugič, v členu 2(h)(i) Direktive 2000/31 je pojasnjeno, da zahteve glede začetka med drugim vključujejo „zahteve glede kvalifikacij, dovoljenj in priglasitev“, medtem ko zahteve glede izvajanja med drugim zajemajo „zahteve glede obnašanja ponudnika storitev, zahteve glede kakovosti ali vsebine storitve, vključno z zahtevami za oglaševanje in pogodbe ali zahtevami glede odgovornosti ponudnika storitve“. Nasprotno pa tako opredeljeno koordinirano področje „zajema le zahteve v zvezi z dejavnostmi v stalnem dostopu do interneta“,(74) razen zahtev, ki veljajo za samo blago, njegovo dobavo in storitve, ki se ne zagotavljajo elektronsko.(75)

149. Iz tega izhaja, da je z vidika koordiniranega področja upošteven le „spletni del“. Zato ni mogoče prezreti neozemeljske narave dejavnosti, za katero veljajo zahteve, ki jih pokriva to področje.

150. Spletne storitve skorajda niso primerne za pojem teritorialnosti: ponudnik s sedežem v eni državi članici lahko trajno in neprekinjeno deluje na ozemlju druge države članice, ne da bi imel tam sedež ali se celo tja preselil.

151. Kot sem imel priložnost ugotoviti v drugih okoliščinah,(76) je internet tako kot na številnih drugih področjih močno spremenil kategorije, ki obstajajo v „resničnem“ svetu. Medtem ko Pogodba na eni strani združuje trajno opravljanje dejavnosti v državi članici prek stalne poslovne enote v tej državi članici, na drugi strani pa začasno opravljanje dejavnosti brez take poslovne enote, internet omogoča trajno opravljanje dejavnosti v državi članici brez stalne poslovne enote.

152. Če bi se v takem primeru sledilo logiki svobode ustanavljanja, bi to pripeljalo do absurdnega rezultata, da bi se ponudnik, ki nima sedeža v državi članici, v kateri se storitev opravi, kljub temu štel za ponudnika s sedežem v tej državi in bi moral spoštovati zakonodajo te države članice ne le glede svoje dejavnosti, temveč tudi glede ustanovitve in delovanja svojega podjetja. To postane še bolj absurdno, če se upošteva, da so dejavnosti, ki se izvajajo na internetu, pogosto namenjene več ali celo vsem državam članicam.

153. Direktiva 2000/31 s tem, da upoštevne določbe združuje pod naslovom „Notranji trg“,(77) ne zastopa odkrito stališča glede razlikovanja med svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev. Vendar ob upoštevanju načela nadzora pri viru in iz razlogov, predstavljenih v točkah od 149 do 152 teh sklepnih predlogov, ni mogoče šteti, da mehanizem, vzpostavljen s členom 3 Direktive 2000/31, temelji na logiki, v skladu s katero mora ponudnik storitve informacijske družbe izpolnjevati pogoje za delovanje na trgu, ki jih določi vsaka država članica, v kateri deluje. Nasprotno, ker je namen tega mehanizma preprečiti tak položaj, mora koordinirano področje zajemati tudi pogoje, ki določajo zakonitost dejavnosti, ki se opravlja na trgu.

154. Tretjič, obseg koordiniranega področja mora zajemati pogoje, ki določajo zakonitost dejavnosti storitve informacijske družbe. „Neozemeljska“ narava take dejavnosti namreč pogosto tako ali drugače omogoča, da se dejansko usmeri na stranke države članice, ne da bi zadela ob omejitve, ki izhajajo iz pojma „ozemlje“. Dejstvo, da lahko ponudnik storitev, ne da bi izpolnil eno od teh zahtev, nadaljuje svojo dejavnost na ozemlju države članice, ne more izključiti te zahteve iz koordiniranega področja.

155. V teh okoliščinah, čeprav koordinirano področje zajema tako zahteve glede začetka kot zahteve glede izvajanja in čeprav Direktiva 2000/31 tej dihotomiji ne pripisuje pravnih posledic, jih je vseeno mogoče razlikovati. Po eni strani je namreč namen zahtev glede izvajanja, „kot so zahteve glede obnašanja ponudnika storitev, kakovosti ali vsebine storitve [ali] odgovornosti ponudnika“,(78) določiti, kako zakonito opravljati dejavnost storitve informacijske družbe v razmerju do javnosti, potrošnikov in drugih gospodarskih subjektov. Pomenijo torej podrobna pravila za izvajanje take dejavnosti s horizontalnega vidika. Po drugi strani se zahteve glede začetka nanašajo na pogoje, ki jih mora ponudnik izpolnjevati predvsem v razmerju do države članice in njenih organov, da bi lahko zakonito začel opravljati in opravljal dejavnost storitve informacijske družbe v matični državi članici in v širšem pomenu na trgu katere koli druge države članice.

156. Ob upoštevanju teh premislekov je treba ugotoviti, ali obveznosti, obravnavane v postopkih v glavni stvari, spadajo na koordinirano področje.

3)      Presoja

157. Prvič, obveznost vpisa v ROK, katere kršitev privede do hudih kazni, vpis pa lahko namembna država članica izvede po uradni dolžnosti, pomeni zahtevo, ki spada na koordinirano področje.

158. V nasprotju s tem, kar trdi italijanska vlada, namreč dejstvo, da lahko ponudnik, ne da bi izpolnil obveznost vpisa v ROK, de facto začne in nadaljuje dejavnost storitve informacijske družbe, ne pomeni, da se ta zahteva ne nanaša na začetek opravljanja te dejavnosti v smislu člena 2(h) Direktive 2000/31. Poleg tega, kar zadeva vpis v register, načeloma ne zadostuje, da se vpis opravi ob začetku dejavnosti: dejavnost mora biti vpisana v register ves čas, ko se opravlja, da bi se štela za zakonito.

159. Drugič, glede obveznosti posredovanja informacij o strukturi in ekonomskem stanju podjetja italijanska vlada trdi, da so te informacije koristne in celo potrebne za to, da lahko AGCOM opravlja svojo nalogo urejanja, nadzora, reševanja sporov in izrekanja kazni. V zvezi s tem v skladu z načelom nadzora nad dejavnostjo storitve informacijske družbe pri viru tako nalogo v interesu vsake države članice opravlja matična država članica. Obveznost posredovanja informacij, ki omogočajo izvajanje takega nadzora, mora torej spadati na koordinirano področje.

160. Tretjič, po mnenju italijanske vlade je finančni prispevek namenjen kritju celotnega zneska upravnih stroškov, ki so v Italiji nastali z izvajanjem funkcij urejanja, nadzora, reševanja sporov in izrekanja kazni, podeljene AGCOM. Njen znesek se določi glede na prihodke, ustvarjene v tej državi članici.

161. Tudi obveznost plačila takega prispevka je zahteva, ki spada na koordinirano področje. Je namreč pogoj za zakonitost trajnega dostopa ponudnika do trga države članice. Poleg tega bi moral v skladu z načelom nadzora pri viru nad dejavnostjo storitve informacijske družbe ta prispevek zahtevati organ, ki mora v skladu s tem načelom izvajati nadzor nad ponudnikom v interesu države članice, v kateri ima sedež, in katere koli druge države članice.

162. Ob upoštevanju razlage Direktive 2000/31, ki jo predlagam, obveznosti iz postopkov v glavni stvari pomenijo zahteve, ki spadajo na koordinirano področje v smislu te direktive.

c)      Omejitev svobode opravljanja storitev

163. Postavlja se tudi vprašanje, ali naložitev obveznosti iz postopkov v glavni stvari ponudniku storitve informacijske družbe s sedežem v drugi državi članici pomeni omejitev svobode opravljanja takih storitev in zato odstopa od člena 3(2) Direktive 2000/31. Za odgovor na to vprašanje je treba ugotoviti, v katerem položaju ukrep, ki ga sprejme namembna država članica, omejuje prosti pretok storitev informacijske družbe. V obravnavanem primeru se postavlja tudi vprašanje, ali se v okviru mehanizma, vzpostavljenega s to direktivo, uporablja sodna praksa v zvezi s členom 56 PDEU.

1)      Neuporabljivost smeri sodne prakse v zvezi s členom 56 PDEU

164. Stranke se v stališčih sklicujejo na smer sodne prakse v zvezi s členom 56 PDEU, v skladu s katero nacionalna zakonodaja, ki velja za vse subjekte, ki opravljajo dejavnosti na nacionalnem ozemlju, katere namen ni urejati pogoje glede opravljanja storitev zadevnih podjetij in katere morebitni omejevalni učinki za svobodo opravljanja storitev so preveč naključni in preveč posredni, da bi bilo mogoče za v njej določeno obveznost šteti, da lahko omeji to svobodo, ni v nasprotju s prepovedjo v smislu tega člena.(79)

165. Vendar menim, da se ta sodna praksa ne uporablja v okviru mehanizma, vzpostavljenega s členom 3 Direktive 2000/31.

166. Po eni strani za zahteve glede izvajanja, ki spadajo na koordinirano področje, navedena sodna praksa namreč ne more veljati, ker je v prvi vrsti njihov „cilj urejati pogoje glede opravljanja storitev zadevnih podjetij“.

167. Po drugi strani in še pomembneje je treba, kar zadeva vse zahteve, ki spadajo na koordinirano področje, vključno z zahtevami glede začetka, upoštevati, da lahko zakonodajalec Unije z direktivo določi podrobna pravila za uresničevanje temeljne svoboščine notranjega trga in določi pogoje, ki so za dobro delovanje tega trga še ugodnejši od pogojev, ki jih določa primarno pravo.

168. To velja za mehanizem, vzpostavljen s členom 3 Direktive 2000/31, ki temelji na zamisli o nadzoru pri viru ter uvaja načelo matične države članice in vzajemno priznavanje pogojev za začetek in opravljanje dejavnosti med državami članicami.(80) Nalaganje zahtev, ki presegajo tiste, ki veljajo v matični državi članici, je v nasprotju s tem načelom. Ta razlaga je izražena v sodni praksi Sodišča v zvezi s tem mehanizmom.

2)      Omejitev prostega pretoka storitev informacijske družbe glede na sodno prakso

169. Sodišče je v sodbi eDate Advertising in drugi(81) pojasnilo, da se svoboda opravljanja storitev informacijske družbe med državami članicami zagotavlja na podlagi mehanizma, vzpostavljenega s členom 3 Direktive 2000/31, tako da za take storitve velja pravna ureditev države članice, v kateri imajo ponudniki teh storitev sedež. Za te ponudnike torej ne morejo veljati strožje zahteve od tistih, ki so določene v materialnem pravu, ki velja v njihovih matičnih državah članicah.(82)

170. V zadevi, v kateri je bila izdana sodba Airbnb Ireland,(83) je predložitveno sodišče izhajalo iz domneve, da so zadevni nacionalni ukrepi, ki določajo obveznost pridobitve poklicne licence, omejevali svobodo opravljanja storitev informacijske družbe. Sodišče je to domnevo izrecno potrdilo.(84) Sodišče je tako trdilo, da zahteva po pridobitvi poklicne licence, kadar velja zlasti za ponudnike storitev s sedežem v državah članicah, ki niso namembna država članica, torej otežuje opravljanje storitev v zadnjenavedeni državi članici.(85) Menim, da je Sodišče s to trditvijo želelo v skladu s sodbo eDate Advertising in drugi(86) nakazati, da je zaradi navedene zahteve opravljanje storitev v namembni državi članici težje kot v matični državi članici v skladu z nacionalnimi določbami, ki spadajo na koordinirano področje in se uporabljajo v tej državi članici.

171. Sodišče je v sodbi A (Oglaševanje in spletna prodaja zdravil)(87) v zvezi s štirimi zahtevami, ki jih je uvedla namembna država članica, v bistvu menilo, da je treba šteti, da prepoved, ki omejuje možnost ponudnika storitev informacijske družbe, da se predstavi svojim potencialnim strankam v namembni državi članici ali da te stranke privabi in da promovira storitev spletne prodaje svojih proizvodov, pomeni omejitev svobode opravljanja storitev informacijske družbe.

172. Čeprav se formulacija, ki jo je uporabilo Sodišče, razlikuje od tistih, uporabljenih v sodbah eDate Advertising in drugi(88) ter Airbnb Ireland(89), se je Sodišče v sodbi A (Oglaševanje in spletna prodaja zdravil)(90) oprlo na isto logiko, na kateri temeljita ti sodbi. Ni bilo namreč sporno, da je zadevni ponudnik svojo dejavnost opravljal v skladu z zahtevami, ki spadajo na koordinirano področje in se uporabljajo v matični državi članici.(91) Zato je zahteva, ki nalaga strožje pogoje glede ravnanja ponudnika, nujno kršila člen 3(2) Direktive 2000/31. Poleg tega se Sodišče pri ugotavljanju, ali so zadevni nacionalni ukrepi pomenili omejitev svobode opravljanja storitev informacijske družbe v smislu člena 3(2) in (4) te direktive, ni sklicevalo na svojo sodno prakso v zvezi s členom 56 PDEU.(92)

173. Iz teh treh sodb sklepam, da to, da za dejavnost storitve informacijske družbe na ozemlju države članice veljajo zahteve, ki spadajo na koordinirano področje in presegajo zahteve, ki veljajo v matični državi članici, omejuje prosti pretok te storitve, zato lahko izhaja le iz ukrepa, sprejetega na podlagi člena 3(4) Direktive 2000/31.

174. Poleg tega se zdi, da je ugotovitev, da smeri sodne prakse v zvezi s členom 56 PDEU, navedene v točki 164 teh sklepnih predlogov, ni mogoče uporabiti v okviru mehanizma, vzpostavljenega s členom 3 Direktive 2000/31, potrjena s sodno prakso v zvezi s to določbo primarnega prava, v okviru katere je Sodišče upoštevalo dejstvo, da je bila dana zahteva že predmet preverjanja v matični državi članici.

3)      Sodna praksa v zvezi s svobodo opravljanja storitev

175. Tako je Komisija najprej v postopku za ugotovitev neizpolnitve obveznosti(93) trdila, da je zaradi obveznosti vpisa v register in zaradi hudih kazni, določenih za kršitev te obveznosti, vpis v ta register bistven pogoj za opravljanje dejavnosti na ozemlju države članice, ki je določila navedeno obveznost. Potem ko je Sodišče opozorilo na dejstvo, da zadevna obveznost velja tudi za ponudnika storitev s sedežem v drugi državi članici, ki v skladu z njeno zakonodajo že izpolnjuje formalnosti, enakovredne tistim, ki se zahtevajo na podlagi te obveznosti, je ugotovilo, da navedena obveznost ni v skladu s členom 56 PDEU.(94)

176. Dalje, Sodišče je v postopku predhodnega odločanja v zvezi s členom 56 PDEU in direktivo, ki v bistvu določa sistem vzajemnega priznavanja poklicnih izkušenj, pridobljenih v matični državi, že razsodilo, da postopek odobritve, ki ga uvede država članica gostiteljica, ne sme niti zavlačevati niti zaplesti uresničevanja pravice osebe s sedežem v drugi državi članici do opravljanja storitev na ozemlju prve države, če so bili preučeni pogoji dostopa do zadevnih dejavnosti in je bilo ugotovljeno, da so ti pogoji izpolnjeni. Ko so navedeni pogoji izpolnjeni, je morebitna zahteva po vpisu v razvid obrti  države članice gostiteljice lahko le še avtomatična, ne sme biti niti pogoj za opravljanje storitev, niti ne sme povzročiti upravnih stroškov za zadevnega ponudnika storitev, niti povzročiti obveznosti plačevanja prispevkov v poklicno zbornico.(95)

177. Nazadnje je Sodišče menilo, da nacionalna ureditev države članice, ki ustanovi, ki na ozemlju te države članice posluje, nalaga obveznost, da poročila o „sumljivih“ transakcijah in „zahtevane“ informacije predloži neposredno organu države članice gostiteljice, pomeni omejitev svobode opravljanja storitev, saj povzroča težave in dodatne stroške za dejavnosti, ki se izvajajo v okviru svobode opravljanja storitev, in lahko pomeni dodatno kontrolo poleg kontrol, ki so bile že opravljene v državi članici, kjer je zadevna ustanova, s čimer to ustanovo odvrača od vključevanja v te dejavnosti.(96)

178. Skratka, ob upoštevanju premisleka, predstavljenega v točki 173 teh sklepnih predlogov, naložitev obveznosti iz postopkov v glavni stvari ponudniku storitve informacijske družbe s sedežem v drugi državi članici pomeni omejitev svobode opravljanja takih storitev in se torej lahko izvede le na podlagi člena 3(4) Direktive 2000/31.

d)      Vsebinski pogoji iz člena 3(4) Direktive 2000/31

179. Ukrepi, ki odstopajo od načela prostega pretoka storitev informacijske družbe, morajo izpolnjevati tako vsebinske kot formalne pogoje iz Direktive 2000/31. Ti pogoji so kumulativni.(97)

180. Ker se formalni pogoji nanašajo na obveznost uradnega obveščanja, jih bom skupaj z obveznostjo uradnega obveščanja iz Direktive 2015/1535 analiziral v zadnjem delu sklepnih predlogov in se bom tu osredotočil samo na vsebinske pogoje. Vendar želim pred njihovo analizo pripomniti nekaj v zvezi z naravo ukrepov, ki določajo izjemo.

1)      Narava ukrepov, ki določajo izjemo

181. V drugačnih okoliščinah sem že dal prednost razlagi, da splošnih in abstraktnih določb ni mogoče opredeliti kot „ukrepe“ v smislu člena 3(4)(a) Direktive 2000/31. Naj torej napotim na analizo v zadevnih sklepnih predlogih,(98) v katerih sem v bistvu menil, da morajo biti ukrepi iz te določbe dovolj ciljno usmerjeni. Sodišče je glavnim argumentom iz te analize sledilo v sodbi Google Ireland in drugi,(99) v skladu s katero je treba navedeno določbo razlagati tako, da splošni in abstraktni ukrepi, ki se nanašajo na splošno opredeljeno kategorijo danih storitev informacijske družbe in ki se brez razlikovanja uporabljajo za vse ponudnike iz te kategorije storitev, niso zajeti s pojmom „ukrepi, naravnani proti storitvi informacijske družbe“ v smislu te določbe.

182. V obravnavani zadevi se namreč ukrepi, s katerimi nacionalni zakonodajalec naloži obveznosti iz postopkov v glavni stvari, nanašajo na vse ponudnike spletnih storitev, ne da bi bili ciljno usmerjeni v poseben sektor ali državo članico izvora teh storitev. Zato ti ukrepi ne spadajo na področje uporabe člena 3(4) Direktive 2000/31 in nacionalni zakonodajalec z navedenimi ukrepi ne more odstopati od načela, določenega v členu 3(2) te direktive.

183. V teh okoliščinah ni treba preučiti, ali zadevni nacionalni ukrepi izpolnjujejo vsebinske pogoje iz člena 3(4)(a) Direktive 2000/31. Kljub temu bom analizo nadaljeval zaradi celovitosti in da v celoti odgovorim na pomisleke predložitvenega sodišče ter na argumente strank.

184. Naj spomnim, da mora biti v skladu s členom 3(4)(a) Direktive 2000/31 zadevni omejevalni ukrep nujen za zagotavljanje javnega reda, varstva javnega zdravja, javne varnosti ali varstva potrošnikov, mora biti naravnan proti storitvi informacijske družbe, ki dejansko posega v te cilje ali predstavlja resno in nevarno tveganje, da bo ogrozila te cilje. Te pogoje bom preučil v tem vrstnem redu.

2)      Cilj zadevnih nacionalnih ukrepov

185. Po mnenju predložitvenega sodišča so bili zadevni nacionalni ukrepi sprejeti zato, da se zagotovi izvajanje Uredbe 2019/1150. Italijanska vlada se strinja s tem mnenjem in dodaja, da je namen obveznosti, ki izhajajo iz teh ukrepov, opredeliti in nadzirati izkrivljanja konkurence.(100)

186. Naj spomnim, da je cilj Uredbe 2019/1150 prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga z vzpostavitvijo pravičnega, predvidljivega, trajnostnega in zaupanja vrednega spletnega poslovnega okolja na tem trgu. Tudi če se domneva, da je namen zadevnih nacionalnih ukrepov zagotoviti ta cilj, težko opredelim razloge, na podlagi katerih je mogoče šteti, da se z njimi uresničuje eden od ciljev iz člena 3(4)(a)(i) Direktive 2000/31.

187. Cilje v zvezi z javnim redom, varstvom javnega zdravja in javno varnostjo je namreč mogoče zlahka izključiti. Nasprotno pa bi se bilo treba vprašati, ali ti nacionalni ukrepi ne uresničujejo povezanega cilja varstva potrošnikov.

188. Vendar varstvo potrošnikov ne zajema varstva podjetij, Uredba 2019/1150 pa določa le pravila o razmerjih med ponudniki spletnih storitev in poslovnimi uporabniki.

189. Res je, da se v Uredbi 2019/1150 za določitev njenega področja uporabe upošteva lokacija potrošnikov, na katere se nanašajo dejavnosti poslovnih uporabnikov.(101) Poleg tega ta uredba v uvodni izjavi 3 priznava povezavo med „preglednost[jo] gospodarstva spletnih platform in zaupanj[em] vanj pri odnosih med podjetji“ in izboljšanjem zaupanja potrošnikov v gospodarstvo spletnih platform.

190. Vendar je ta povezava, kot je navedeno v tej uvodni izjavi, le posredna. Še pomembneje, Uredba 2019/1150 potrjuje, da „[n]eposredne učinke razvoja gospodarstva spletnih platform na potrošnike pa obravnavajo druga področja prava Unije, zlasti pravni red s področja varstva potrošnikov“.(102)

191. V teh okoliščinah se zdi, da obveznosti iz postopkov v glavni stvari ne sledijo nobenemu od ciljev iz člena 3(4)(a)(i) Direktive 2000/31.

3)      Ukrep, sprejet zoper storitev, ki dejansko posega v enega od ciljev iz člena 3(4)(a)(i) Direktive 2000/31 ali predstavlja tveganje, da bo ogrozila te cilje

192. Niti predložitveno sodišče niti italijanska vlada nista predložila informacij o vsebinskem pogoju iz člena 3(4)(a)(ii) Direktive 2000/31.

193. Sodišče torej nima na voljo informacij, na podlagi katerih bi lahko koristno pojasnilo normativno vsebino te določbe. Vsekakor, če ni elementov, ki bi kazali na to, da zadevna storitev dejansko posega v enega od ciljev iz člena 3(4)(a)(i) Direktive 2000/31 ali bi ga lahko ogrozila, namembna država članica ne more odstopati od načela prostega pretoka storitev informacijske družbe.

4)      Sorazmernost

194. Kot izhaja iz moje analize, zadevni nacionalni ukrepi ne izpolnjujejo zahtev iz člena 3(4)(a)(i) in (ii) Direktive 2000/31. Zato ni treba obravnavati sorazmernosti teh ukrepov. Vendar bom zaradi izčrpnosti na kratko analiziral pogoj sorazmernosti iz člena 3(4)(a)(iii) te direktive.

195. V skladu z zadnjenavedeno določbo mora biti ukrep, ki določa izjemo, sorazmeren z enim od ciljev iz člena 3(4)(a)(i) Direktive 2000/31. Poleg tega mora biti tak ukrep, kot zahteva ta določba, tudi „potreben“ za uresničitev zadevnega cilja.

196. V tem duhu je Sodišče glede teh dveh pogojev pojasnilo, da je treba pri presoji skladnosti zadevne nacionalne ureditve s pravom Unije upoštevati sodno prakso v zvezi s členoma 34 in 56 PDEU, ker se navedena pogoja precej prekrivata s pogoji, ki jih je treba spoštovati pri kakršnem koli omejevanju temeljnih svoboščin, zagotovljenih s tema členoma Pogodbe DEU.(103)

197. Načelo sorazmernosti zahteva, da ukrepi, ki jih sprejmejo države članice, ne prestopijo meje tistega, kar je primerno in nujno za uresničitev legitimnih ciljev, ki jim sledi zadevna ureditev, pri čemer je treba takrat, ko je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje.

198. V zvezi s tem iz Uredbe 2019/1150 izhaja, da je povezava med ciljem te uredbe in varstvom potrošnikov zgolj posredna in da „[n]eposredne učinke razvoja gospodarstva spletnih platform na potrošnike […] obravnavajo druga področja prava Unije, zlasti pravni red s področja varstva potrošnikov“.(104) Tako sam zakonodajalec Unije meni, da določbe navedene uredbe niso primerne za uresničitev cilja varstva potrošnikov. Enako mora veljati za ukrepe za izvrševanje navedene uredbe.

e)      Predhodna ugotovitev

199. Svojo analizo Direktive 2000/31 zaključujem z ugotovitvijo, da nacionalni ukrepi, obravnavani v postopkih v glavni stvari, niso ukrepi, ki določajo izjemo, v smislu člena 3(4)(a) Direktive 2000/31(105) in nikakor ne izpolnjujejo vsebinskih pogojev iz te določbe. Teh nacionalnih ukrepov torej ni mogoče uporabiti za ponudnike storitev informacijske družbe s sedežem v drugih državah članicah, ki niso država članica, ki je te ukrepe sprejela.

200. Vendar je treba preveriti še, ali je v to ugotovitev mogoče podvomiti zaradi Direktive 2006/123 in zaradi Uredbe 2019/1150 ob domnevi, da zadevne obveznosti izhajajo iz ukrepov za izvrševanje te uredbe.

2.      Direktiva 2006/123

201. Predložitveno sodišče se v več vprašanjih za predhodno odločanje sklicuje na Direktivo 2006/123.(106)

202. Kot je razvidno iz predlogov za sprejetje predhodne odločbe, se vsa ta vprašanja nanašajo na člen 16 te direktive. V skladu s to določbo države članice spoštujejo pravico ponudnikov, da opravljajo storitve v državi članici, v kateri nimajo sedeža. Navedena direktiva določa tudi pogoje, pod katerimi lahko država članica odstopa od svobode opravljanja storitev. Ti pogoji se razlikujejo od pogojev iz člena 3(2) in (4) Direktive 2000/31.

203. Iz moje analize izhaja, da zadnjenavedena določba nasprotuje temu, da se obveznosti, obravnavane v postopkih v glavni stvari, naložijo ponudniku s sedežem v drugi državi članici. Postavlja se torej vprašanje, ali Direktiva 2006/123 lahko vpliva na rezultat uporabe mehanizma iz člena 3 Direktive 2000/31.

204. V zvezi s tem člen 3(1) Direktive 2006/123 določa, da imajo določbe aktov, ki urejajo posebne vidike začetka opravljanja ali opravljanja storitvene dejavnosti na posebnih področjih, v primeru kolizije prednost pred določbami te direktive. Mehanizem, vzpostavljen s členom 3 Direktive 2000/31, se nanaša le na storitve informacijske družbe in njihov prosti pretok v Uniji. Zadnjenavedena določba se torej nanaša tako na začetek opravljanja storitvene dejavnosti na posebnih področjih kot na opravljanje take dejavnosti. Je torej lex specialis glede na člen 16 Direktive 2006/123 in ima prednost pred njim.(107)

205. Podredno bi se bilo sicer tako kot stranke mogoče vprašati, ali v obravnavani zadevi obstaja „nasprotje“ v smislu člena 3(1) Direktive 2006/123. Vendar zaradi te direktive nikakor ni mogoče podvomiti v rezultat uporabe mehanizma iz člena 3 Direktive 2000/31 niti ta direktiva ne more povzročiti naložitev obveznosti, ki izhajajo iz zadevnih nacionalnih ukrepov, ponudniku s sedežem v drugi državi članici.

206. V primeru „nasprotja“ naj bi se namreč člen 16 Direktive 2006/123 moral umakniti členu 3 Direktive 2000/31. Če ne obstaja „nasprotje“, tudi če bi se ti določbi lahko uporabljali hkrati, prva ne more zasenčiti dejstva, da zadevni nacionalni ukrepi ne izpolnjujejo vsebinskih pogojev, določenih v drugi.

207. Na vprašanja za predhodno odločanje, ki se nanašajo na Direktivo 2006/123, torej ni treba odgovoriti.

3.      Člen 56 PDEU

208. Kot sem navedel v točki 129 teh sklepnih predlogov, se vprašanja za predhodno odločanje o svobodi opravljanja storitev nanašajo tako na direktivi 2000/31 in 2006/123 kot na člen 56 PDEU.

209. Vendar bo razlaga teh direktiv zadostovala za rešitev sporov o glavni stvari z vidika prava Unije. Vsak nacionalni ukrep, sprejet na področju, ki je bilo predmet popolne harmonizacije v pravu Unije, je namreč treba presojati glede na ta harmonizacijski ukrep, ne pa glede na primarno pravo.(108) Ker navedeni direktivi določata načela, ki urejajo delovanje notranjega trga in so določena s primarnim pravom, tega ni treba obravnavati. Za odločitev v postopku v glavni stvari torej ni treba odgovoriti na vprašanja v zvezi s členom 56 PDEU.

4.      Vpliv Uredbe 2019/1150

210. Ostaja še vprašanje, ali je treba v okviru mehanizma iz člena 3 Direktive 2000/31 ukrepe za izvrševanje Uredbe 2019/1150 obravnavati drugače. Analiza tega vprašanja je dvojno uporabna.

211. Po eni strani namreč, kot sem že navedel v prvem delu teh sklepnih predlogov, nacionalni ukrepi, obravnavani v zadevi C‑663/22 in posledično v zadevi C‑665/22, niso ukrepi za izvrševanje Uredbe 2019/1150.(109) Če pa se Sodišče ne bi strinjalo z mojimi ugotovitvami v zadevi C‑665/22, ki se nanaša na ponudnika s sedežem v državi članici, bi moralo predložitveno sodišče ugotoviti, ali je to, da se ti ukrepi ne uporabijo za takega ponudnika, vprašljivo zaradi dejstva, da so ti ukrepi ukrepi za izvrševanje te uredbe.

212. Po drugi strani se lahko odgovor na navedeno vprašanje izkaže za koristen za predložitveno sodišče v drugih zadevah, ki jih zajemajo ti sklepni predlogi, v delu, v katerem se te nanašajo na obveznost vpisa v ROK in plačila finančnega prispevka.

213. V zvezi s tem na eni strani člen 1(3) Direktive 2000/31 določa, da ta direktiva dopolnjuje pravo Unije, ki se uporablja za storitve informacijske družbe, in ne posega v stopnjo zaščite, še posebno ne javnega zdravja in varstva interesov potrošnikov, kakor izhaja iz pravnih aktov Unije in nacionalne zakonodaje za njihovo izvajanje, „če to ne omejuje svobode zagotavljanja storitev informacijske družbe“. Na drugi strani iz člena 1(5) Uredbe 2019/1150 izhaja, da ta ne posega v pravo Unije, ki se med drugim uporablja na področju elektronskega poslovanja.

214. Očitno je, da se Direktiva 2000/31 uporablja na tem področju. Ukrep za izvrševanje Uredbe 2019/1150 torej ne prevlada nad mehanizmom iz člena 3 te direktive. Zato dejstvo, da so bili nacionalni ukrepi sprejeti zaradi zagotavljanja izvajanja te uredbe, ne more vplivati na to, da se ne uporabljajo, kar izhaja iz tega mehanizma.

5.      Predlog

215. Glede na zgoraj navedeno je treba na vprašanja za predhodno odločanje v združenih zadevah C‑662/22 in C‑667/22, združenih zadevah C‑664/22 in C‑666/22 ter zadevi C‑665/22, preoblikovanih v točki 138 teh sklepnih predlogov, odgovoriti, da je treba člen 3(2) in (4) Direktive 2000/31 razlagati tako, da nasprotuje splošnim in abstraktnim nacionalnim ukrepom, s katerimi država članica ponudniku storitve informacijske družbe s sedežem v drugi državi članici naloži (a) obveznost vpisa v register, (b) obveznost posredovanja pomembnih informacij o svoji organizaciji, (c) obveznost posredovanja pomembnih informacij o svojem ekonomskem stanju ter (d) obveznost plačila finančnega prispevka in naloži kazni v primeru neizpolnitve teh obveznosti. Dejstvo, da so bili ti nacionalni ukrepi sprejeti zaradi zagotavljanja izvajanja Uredbe 2019/1150, ne more vplivati na to, da se ne uporabljajo za takega ponudnika.

D.      Obveznosti predhodnega uradnega obveščanja o nacionalnih ukrepih, določene z direktivama 2000/31 in 2015/1535

1.      Uvodne opombe o upoštevnosti vprašanj za predhodno odločanje

216. Več vprašanj za predhodno odločanje v obravnavanih zadevah, ki se nanašajo na ponudnike s sedežem v njihovih zadevnih matičnih državah članicah, se nanaša na obveznosti predhodnega uradnega obveščanja, določene v direktivah 2000/31 in 2015/1535.(110)

217. S pragmatičnega vidika bi bila analiza teh vprašanj odveč, če bi se Sodišče strinjalo z mojim stališčem glede razlage Direktive 2000/31.

218. Zdi se namreč, da zadevni nacionalni ukrepi nalagajo zahteve, ki spadajo na koordinirano področje v smislu Direktive 2000/31, in omejujejo prosti pretok storitev informacijske družbe. Z vidika te direktive jih torej ni mogoče uporabiti za ponudnike s sedežem v drugih državah članicah, ki niso država, ki je te ukrepe sprejela.

219. Poleg tega menim, da nacionalni ukrepi, obravnavani v postopkih v glavni stvari, ne morejo spadati na področje uporabe člena 3(4) Direktive 2000/31, ker so ti ukrepi splošni in abstraktni.(111) Ta ugotovitev nikakor ne vpliva na ugotovitev iz točke 217 teh sklepnih predlogov. Država članica ne more zaobiti mehanizma iz člena 3 te direktive in naložiti zahtev, ki spadajo na koordinirano področje, s splošnim in abstraktnim ukrepom.

220. Vendar bom zaradi celovitosti in če se Sodišče ne bi strinjalo z mojo analizo v zvezi z Direktivo 2000/31, v nadaljevanju obravnaval obveznosti uradnega obveščanja, določene v tej direktivi in Direktivi 2015/1535.

2.      Predstavitev problema

221. To, da država članica ne izpolni obveznosti uradnega obveščanja, določenih z direktivama 2000/31 in 2015/1535, pomeni, da zadevnih ukrepov ni mogoče uveljavljati proti posameznikom.(112)

222. Kršitev obveznosti uradnega obveščanja iz Direktive 2000/31 sicer povzroči, da nacionalnega ukrepa ni mogoče uveljavljati proti ponudnikom s sedežem v drugih državah članicah, kot je matična država članica, medtem ko zaradi kršitve obveznosti uradnega obveščanja iz Direktive 2015/1535 tega ukrepa ni mogoče uveljavljati proti ponudnikom s sedežem v kateri koli državi članici. Vendar se vse zadeve, v katerih predložitveno sodišče postavlja vprašanje glede obveznosti uradnega obveščanja (razen zadeve C‑663/22), nanašajo na ponudnike storitev s sedežem v drugih državah članicah, in ne v Italiji.

223. Nič ne kaže na to, da bi bile obveznosti iz postopkov v glavni stvari predmet uradnega obveščanja, predvidenega z Direktivo 2000/31, ali uradnega obveščanja, predvidenega z Direktivo 2015/1535.

224. Vendar italijanska vlada v bistvu trdi, prvič, da zadevni nacionalni ukrepi niso tehnični predpisi, o katerih je treba Komisijo uradno obvestiti na podlagi Direktive 2015/1535. Naj dodam, da se v okviru teh zadev s to trditvijo postavlja novo vprašanje v zvezi z razmejitvijo obsega obveznosti uradnega obveščanja, določenih z direktivama 2000/31 oziroma 2015/1535.

225. Drugič, italijanska vlada trdi, da za zadevne nacionalne ukrepe ne velja obveznost uradnega obveščanja, ker gre za ukrepe za izvrševanje Uredbe 2019/1150.

226. Analizirati je torej treba ti trditvi, ki se nanašata na obseg obveznosti uradnega obveščanja, določene tako z Direktivo 2000/31 kot z Direktivo 2015/1535, in morebiten vpliv Uredbe 2019/1150 na obstoj te obveznosti.

3.      Obveznost uradnega obveščanja z vidika Direktive 2000/31

227. Zadevna država članica mora na podlagi člena 3(4)(b), druga alinea, Direktive 2000/31 pred sprejetjem navedenih ukrepov ne glede na sodne postopke, vključno s predhodnimi postopki in dejanji v okviru kazenske preiskave, o namenu, da sprejme takšne zadevne omejevalne ukrepe, uradno obvestiti Komisijo in državo članico, na katere ozemlju ima zadevni ponudnik storitve sedež.

228. Obseg obveznosti uradnega obveščanja iz člena 3(4)(b) Direktive 2000/31 je določen, prvič, s področjem uporabe te direktive in njenim osrednjim pojmom, to je pojmom „koordinirano področje“, in drugič, z naravo ukrepov, s katerimi lahko država članica odstopa od načela svobode opravljanja storitev informacijske družbe.

229. Koordinirano področje v smislu Direktive 2000/31 namreč zajema splošne zahteve in zahteve, ki so posebej določene za ponudnike storitev informacijske družbe ali za take storitve (člen 2(h)). Namembna država članica ob upoštevanju izjem iz člena 3(4) te direktive ne sme omejiti svobode opravljanja teh storitev iz razlogov, ki spadajo na koordinirano področje (člen 3(2)). Obveznost uradnega obveščanja iz člena 3(4)(b) navedene direktive torej zajema le ukrepe, ki spadajo na koordinirano področje in omejujejo prosti pretok storitev informacijske družbe.

230. Poleg tega je obseg obveznosti uradnega obveščanja določen z naravo ukrepov, s katerimi lahko država članica odstopa od načela prostega pretoka storitev informacijske družbe iz države članice. Iz teh sklepnih predlogov izhaja, da splošnih in abstraktnih ukrepov, ki se nanašajo na splošno opredeljeno kategorijo danih storitev informacijske družbe in ki se brez razlikovanja uporabljajo za vse ponudnike iz te kategorije storitev, ni mogoče opredeliti kot „ukrepe“ v smislu člena 3(4) Direktive 2000/31.(113) Zato, kot izhaja iz sodbe Google Ireland in drugi,(114) za take nacionalne ukrepe ne velja obveznost uradnega obveščanja, določena v členu 3(4)(b), druga alinea, te direktive. Zadevni nacionalni ukrepi so splošni in abstraktni na ta način ter očitno veljajo brez razlikovanja za vse ponudnike določenih kategorij storitev.

231. Zato, prvič, Italijanski republiki ni bilo treba na podlagi člena 3(4)(b) Direktive 2000/31 uradno obvestiti Komisije o zadevnih nacionalnih ukrepih, ki so splošni in abstraktni. Drugič, kar je še pomembneje, teh ukrepov nikakor ni mogoče uporabiti za ponudnike storitev informacijske družbe s sedežem v drugih državah članicah, ki niso država članica, ki je te ukrepe sprejela.(115) Tudi če gre pri navedenih nacionalnih ukrepih za ukrepe za izvrševanje Uredbe 2019/1150, ta okoliščina ne bi mogla vplivati na to, da se ne uporabljajo.(116)

232. Moja analiza bi se lahko končala tukaj. Vendar bom ob upoštevanju dejstva, da se vprašanja za predhodno odločanje predložitvenega sodišča nanašajo tudi Direktivo 2015/1535, preučil še vprašanje, ali bi bilo treba zadevne nacionalne ukrepe sporočiti na podlagi te direktive. Naj pojasnim, da odgovor na to vprašanje ne vpliva na ugotovitev, da teh nacionalnih ukrepov ni mogoče uveljavljati proti ponudnikom storitev informacijske družbe s sedežem v drugih državah članicah, ki niso država članica, ki je te ukrepe sprejela.

4.      Obveznost uradnega obveščanja glede na Direktivo 2015/1535

233. Obveznost uradnega obveščanja je določena v členu 5(1) Direktive 2015/1535, ki v bistvu določa, da mora država članica Komisiji takoj sporočiti vsak osnutek tehničnega predpisa.

234. Pojem „tehnični predpis“ je v Direktivi 2015/1535 torej bistven in določa obseg obveznosti uradnega obveščanja, ki jo nalaga ta direktiva. Opredelitev tega pojma je podana v členu 1(1)(f) navedene direktive. V skladu s to opredelitvijo bi morala nacionalna ureditev, ki vpliva na storitev informacijske družbe, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot „tehnični predpis“, ne le spadati k opredelitvi „predpis o storitvah“, kakor je opredeljen v členu 1(1)(e) Direktive 2015/1535, ampak bi morala biti pravno in dejansko obvezna zlasti za opravljanje zadevne storitve ali njeno uporabo v državi članici ali njenem večjem delu.(117)

235. Predpis o storitvah v skladu s členom 1(1)(e) Direktive 2015/1535 pomeni splošno zahtevo v zvezi z začetkom in nadaljevanjem storitvenih dejavnosti informacijske družbe, „zlasti določbe, ki se nanašajo na dobavitelja storitev, storitve in prejemnika storitve, razen vseh pravil, ki niso posebej namenjena [takim] storitvam“.(118)

236. V zvezi s tem se nacionalni ukrepi iz postopkov v glavni stvari izrecno nanašajo na spletne posredniške storitve in spletne iskalnike. Take storitve so v prvi vrsti storitve informacijske družbe.(119)

237. Res je, da zadevni nacionalni ukrepi zgolj razširjajo obstoječe obveznosti na ti kategoriji ponudnikov. Vendar se ni treba vprašati, ali so bile pred spremembami, uvedenimi s temi ukrepi, te obveznosti naložene ponudnikom storitev informacijske družbe. Opredelitev pojma „predpis o storitvah“ namreč ne zahteva, da se nacionalni ukrep nanaša izključno na storitve informacijske družbe. Zadostuje, da se zadevni ukrep izrecno in ciljno nanaša na tako storitev, tudi v posameznih določbah.(120) Kot sem navedel v točki 236 teh sklepnih predlogov, je v obravnavani zadevi tako.

238. Zadevni nacionalni ukrepi so torej „predpisi o storitvah“ v smislu Direktive 2015/1535. Poleg tega ni sporno, da so obvezni in jih je torej treba šteti za „tehnične predpise“. Zato bi bilo treba o njih uradno obvestiti Komisijo na podlagi te direktive. V nasprotnem primeru se lahko posameznik sklicuje na to, da teh predpisov ni mogoče uveljavljati proti njemu.

239. Nazadnje je treba še ugotoviti, ali bi bilo zadevne nacionalne ukrepe vseeno mogoče uveljavljati proti posamezniku, če bi pomenili ukrepe za izvrševanje Uredbe 2019/1150.

240. Res je, da člen 7(1)(a) Direktive 2015/1535 določa, da obveznost uradnega obveščanja ne velja za „zakone, predpise in upravne določbe držav članic ali prostovoljne dogovore, s katerimi države članice […] postopajo skladno z zavezujočimi akti Unije, katerih posledica je sprejetje […] pravil o storitvah“.

241. Izjema iz člena 7(1)(a) Direktive 2015/1535 zajema nacionalne določbe, za katere se lahko šteje, da so sprejete zaradi uskladitve z zavezujočim aktom prava Unije.(121) Vendar če akt prava Unije državam članicam pušča velik manevrski prostor, nacionalnih izvedbenih ukrepov ni mogoče .(122)

242. Edina določba Uredbe 2019/1150, ki vsebuje natančnejše navedbe glede manevrskega prostora držav članic, je člen 15. V skladu z njim mora vsaka država članica zagotoviti ustrezno in učinkovito izvrševanje te uredbe ter določiti pravila glede (učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih) ukrepov, ki se uporabijo za kršitve te uredbe, in zagotoviti njihovo izvajanje. Nobena določba navedene uredbe pa ne določa ničesar o diskrecijski pravici, ki jo imajo države članice pri zbiranju informacij, upoštevnih za izvajanje te uredbe.

243. Šteti je torej treba, da zadevni nacionalni ukrepi ne spadajo pod izjemo iz člena 7(1)(a) Direktive 2015/1535. Zato bi bilo treba o njih uradno obvestiti Komisijo na podlagi te direktive. V nasprotnem primeru se lahko posameznik sklicuje na to, da teh predpisov ni mogoče uveljavljati proti njemu.

VI.    Predlog

244. Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij, Italija), odgovori:

1.      V zadevi C‑663/22:

Uredbo (EU) 2019/1150 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o spodbujanju pravičnosti in preglednosti za poslovne uporabnike spletnih posredniških storitev, zlasti njena člena 15 in 16,

je treba razlagati tako, da

ne upravičuje sprejetja nacionalne ureditve, ki ponudnikom spletnih posredniških storitev in spletnih iskalnikov nalaga obveznost, da redno predložijo poročilo, ki vsebuje informacije o njihovem ekonomskem stanju, in ki določa uporabo kazni v primeru neizpolnitve te obveznosti.

V delu, v katerem takšna ureditev ne spada na področje uporabe te uredbe, ta tej ureditvi ne nasprotuje.

2.      V združenih zadevah C‑662/22 in C‑667/22 ter združenih zadevah C‑664/22 in C‑666/22 ter v zadevi C‑665/22:

Člen 3(2) in (4) Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju)

je treba razlagati tako, da

nasprotuje splošnim in abstraktnim nacionalnim ukrepom, s katerimi država članica ponudniku storitve informacijske družbe s sedežem v drugi državi članici naloži (a) obveznost vpisa v register, (b) obveznost posredovanja pomembnih informacij o svoji organizaciji, (c) obveznost posredovanja pomembnih informacij o svojem ekonomskem stanju ter (d) obveznost plačila finančnega prispevka in določa uporabo kazni v primeru neizpolnitve teh obveznosti.

Dejstvo, da so bili ti nacionalni ukrepi sprejeti zaradi zagotavljanja izvajanja Uredbe 2019/1150, ne more vplivati na to, da se za takega ponudnika ne uporabljajo.

1      Jezik izvirnika: francoščina.

2      Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o spodbujanju pravičnosti in preglednosti za poslovne uporabnike spletnih posredniških storitev (UL 2019, L 186, str. 57).

3      Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 25, str. 399).

4      Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (UL 2006, L 376, str. 36).

5      Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. septembra 2015 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih predpisov in pravil za storitve informacijske družbe (UL 2015, L 241, str. 1).

6      Glej uvodno izjavo 21 Direktive 2000/31, v kateri je navedeno, da se s to direktivo „ne posega v usklajevanje Skupnosti glede storitev informacijske družbe v prihodnosti in prihodnje zakonodaje, sprejete na nacionalni ravni skladno s pravom Skupnosti“.

7      Seveda mora tudi Sodišče upoštevati socialno‑ekonomsko stvarnost, zlasti pri razlagi Pogodbe (glej moje sklepne predloge v združenih zadevah X in Visser (C‑360/15 in C‑31/16, EU:C:2017:397, točke od 1 do 5)). Vendar je na harmoniziranem področju to stvarnost težje upoštevati v vsakem primeru posebej, posredovanje evropskega zakonodajalca pa je še toliko bolj potrebno.

8      Za ponazoritev glej Direktivo 2011/93/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2004/68/PNZ (UL 2011, L 335, str. 79, in popravek v UL 2012, L 18, str. 7) in Uredbo (EU) 2021/784 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2021 o obravnavanju razširjanja terorističnih spletnih vsebin (UL 2021, L 172, str. 79).

9      Uredba (EU) 2022/2065 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. oktobra 2022 o enotnem trgu digitalnih storitev in spremembi Direktive 2000/31/ES (Akt o digitalnih storitvah) (UL 2022, L 277, str. 1).

10      Glej člen 1(5)(a) Direktive 2000/31.

11      Glej sodbo z dne 22. decembra 2022, Airbnb Ireland in Airbnb Payments UK (C‑83/21, EU:C:2022:1018, točka 38).

12      V različici pred začetkom veljavnosti Direktive 2015/1535 so bile v členu 2(a) Direktive 2000/31 „storitve informacijske družbe“ opredeljene kot „storitve v smislu člena 1(2) Direktive [98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 20, str. 337), kakor je bila spremenjena z Direktivo 98/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. julija 1998 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 21, str. 8) (v nadaljevanju: Direktiva 98/34)]“. Od začetka veljavnosti Direktive 2015/1535 je treba to sklicevanje razumeti kot sklicevanje na člen 1(1)(b) te direktive.

13      Provvedimento presidenziale n. 14/21/PRES, recante „Misura e modalità di versamento del contributo dovuto all’[Autorità per le Garanzie nelle Comunicazioni (AGCOM)] per l’anno 2021 dai soggetti che operano nel settore dei servizi di intermediazione online e dei motori di ricerca online“ (sklep predsednika št. 14/21/PRES o znesku in načinu plačila prispevka za [nadzorni organ za komunikacije (AGCOM)] za leto 2021 s strani oseb, ki delujejo v sektorju spletnih posredniških storitev in spletnih iskalnikov) z dne 5. novembra 2021 (GURI št. 304 z dne 23. decembra 2021) (v nadaljevanju: sklep št. 14/2021), ki ga je potrdil AGCOM z delibera n. 368/21/CONS (sklep št. 368/21/CONS).

14      Delibera n. 200/21/CONS – Modifiche alla delibera n. 666/08/CONS recante „regolamento per la tenuta del [ROC]“ a seguito dell’entrata in vigore della legge 30 dicembre 2020, n. 178, recante Bilancio di previsione dello Stato per l’anno finanziario 2021 e bilancio pluriennale per il triennio 2021–2023 (sklep št. 200/21/CONS o spremembah sklepa št. 666/08 po začetku veljavnosti zakona št. 178/2020) (v nadaljevanju: sklep št. 200/2021).

15      Delibera n. 161/21/CONS. Modifiche alla delibera n. 397/13 (sklep št. 161/21/CONS o spremembah sklepa št. 397/13) (v nadaljevanju: sklep št. 161/2021).

16      Redni dodatek h GURI št. 322 z dne 30. decembra 2020.

17      Redni dodatek h GURI št. 169 z dne 25. avgusta 1997.

18      Ta del pravnega okvira je pomemben za združeni zadevi C‑662/22 in C‑667/22, združeni zadevi C‑664/22 in C‑666/22 ter, kolikor se nanaša na zakon št. 178/2020, zadevi C‑663/22 in C‑665/22.

19      GURI št. 25 z dne 31. januarja 2009.

20      Glej člena 8 in 9 priloge A k sklepu št. 666/2008.

21      Glej prilogo B ter člena 10 in 11 priloge A k sklepu št. 666/2008.

22      Glede upoštevnosti te prepovedi za te sklepne predloge glej opombo 29.

23      Glej prilogo A k sklepu št. 666/2008, natančneje njena člena 8(5) in 9(7).

24      Redni dodatek h GURI št. 211 z dne 29. decembra 2005.

25      Ta del pravnega okvira je pomemben za združeni zadevi C‑662/22 in C‑667/22.

26      Ta del pravnega okvira je pomemben za zadevi C‑663/22 in C‑665/22.

27      Sodba z dne 11. decembra 2003 (C‑215/01, EU:C:2003:662).

28      Glej točko 58 teh sklepnih predlogov.

29      Predložitveno sodišče ugotavlja, kot izhaja iz četrtega vprašanja v združenih zadevah C‑664/22 in C‑666/22, da družbe, vpisane v ROK, ne smejo ustvariti dobička, ki presega določen znesek (glej točko 21 teh sklepnih predlogov). Italijanska vlada izpodbija to ugotovitev. Komisija ugotavlja, da se je družba EGVR v postopku v glavni stvari sklicevala na to prepoved. Tako kot italijanska vlada ta institucija navaja, da nacionalni pravni okvir take prepovedi ne določa več. Ker po eni strani predložitveno sodišče ne navaja razloga, zakaj meni, da navedena prepoved ni združljiva s pravom Unije, in Sodišča v združenih zadevah C‑662/22 in C‑667/22 ne opozarja na to prepoved, po drugi strani pa navedene prepovedi ni treba upoštevati, da bi se predložitvenemu sodišču lahko koristno odgovorilo na vprašanja za predhodno odločanje, se bom v vsakem primeru osredotočil na okoliščino, da vpis v ROK vključuje posredovanje pomembnih informacij o strukturi zadevnih ponudnikov.

30      V zvezi s tem naj pojasnim, da se mi sklicevanje predložitvenega sodišča v vprašanjih za predhodno odločanje v združenih zadevah C‑664/22 in C‑666/22 na člen 1(516) zakona št. 178/2020 zdi brezpredmetno. Zdi se, da ta določba, katere besedilo v predlogih za sprejetje predhodne odločbe ni povzeto, ni povezana z vprašanji predložitvenega sodišča. Določa namreč, da „[p]redhodne določbe ne posegajo v člen 27(1a) zakonika o varstvu potrošnikov […]“. Ta člen navedenega zakonika pa se nanaša na pristojnost za ukrepanje zoper nepoštene poslovne prakse.

31      Glej v tem smislu v zvezi z Direktivo 2000/31 in členom 56 PDEU sodbo z dne 27. aprila 2023, Viagogo (C‑70/22, EU:C:2023:350, točke od 25 do 31 in 33). V zvezi z Direktivo 2006/123 glej člen 2(1) te direktive v povezavi z njeno uvodno izjavo 36, tretji stavek, v skladu s katerim „pojem ponudnika ne bi smel zajemati podružnic podjetij tretjih držav v državi članici, ker lahko po členu [56 PDEU] pravico do svobode ustanavljanja in prostega pretoka storitev izkoristijo le družbe, ki so ustanovljene v skladu z zakonodajo države članice in imajo registriran sedež, glavno upravo ali glavni kraj poslovanja v [Uniji]“.

32      In sicer prvi vprašanji za predhodno odločanje v združenih zadevah C‑662/22 in C‑667/22, četrti vprašanji za predhodno odločanje v združenih zadevah C‑664/22 in C‑666/22, vprašanji za predhodno odločanje v zadevi C‑663/22 ter prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje v zadevi C‑665/22.

33      Glej besedilo prvih, tretjih in četrtih vprašanj za predhodno odločanje v združenih zadevah C‑662/22 in C‑667/22.

34      Glej besedilo prvega, četrtega in petega vprašanja za predhodno odločanje v zadevi C‑665/22. V tem smislu je bil sklep št. 161/2021, ki se obravnava v zadevah C‑663/22 in C‑665/22, s katerim je bila obveznost predložitve IES razširjena na ponudnike spletnih storitev, sprejeta z namenom „vsako leto zbrati ustrezne informacije in sprejeti ukrepe za zagotovitev ustreznega in učinkovitega izvrševanja [Uredbe 2019/1150]“ ter „opravljanje nalog, dodeljenih [AGCOM] na podlagi [zakona št. 178/2020]“. Glej točko 55 teh sklepnih predlogov.

35      Glej točko 77 teh sklepnih predlogov.

36      Glej člen 1(2) in uvodno izjavo 9 Uredbe 2019/1150.

37      Glej sodbo z dne 15. junija 2021, Facebook Ireland in drugi (C‑645/19, EU:C:2021:483, točki 109 in 110).

38      Glej sodbo z dne 12. aprila 2018, Komisija/Danska (C‑541/16, EU:C:2018:251, točke od 31 do 33).

39      Glej sodbo z dne 22. januarja 2020, Ursa Major Services (C‑814/18, EU:C:2020:27, točka 35).

40      Glej v tem smislu sodbo z dne 25. novembra 2021, Finanzamt Österreich (Družinski dodatki za delavca na področju razvojne pomoči) (C‑372/20, EU:C:2021:962, točka 48).

41      Glej sodbo z dne 14. oktobra 1999, Adidas (C‑223/98, EU:C:1999:500, točka 25 in navedena sodna praksa).

42      Glej sodbo z dne 12. aprila 2018, Komisija/Danska (C‑541/16, EU:C:2018:251, točki 49 in 50). Glej v tem smislu tudi sklep z dne 16. januarja 2014, Dél‑Zempléni Nektár Leader Nonprofit (C‑24/13, EU:C:2014:40, točka 17 in navedena sodna praksa).

43      Glej uvodno izjavo 6 Uredbe 2019/1150.

44      Glej člen 1(1) ter uvodni izjavi 7 in 51 Uredbe 2019/1150.

45      Glej člen 16, prvi stavek, Uredbe 2019/1150.

46      Glej člen 18(1) Uredbe 2019/1150.

47      Glej člen 16, drugi stavek, Uredbe 2019/1150.

48      Glej člen 16, četrti stavek, Uredbe 2019/1150.

49      Glej člen 16, tretji stavek, Uredbe 2019/1150.

50      V uvodni izjavi 46 Uredbe 2019/1150 je navedeno, da bi morale „[d]ržave članice biti zavezane zagotoviti ustrezno in učinkovito izvrševanje te uredbe. V državah članicah že obstajajo različni sistemi izvrševanja, zato ne bi smele biti zavezane, da ustanovijo nove nacionalne izvršne organe. Države članice bi morale imeti možnost, da obstoječe organe, vključno s sodišči, pooblastijo za izvrševanje te uredbe. Ta uredba od držav članic ne bi smela zahtevati, da zagotovijo izvrševanje po uradni dolžnosti ali nalagajo kazni“.

51      Glej uvodno izjavo 46, tretji in četrti stavek, Uredbe 2019/1150.

52      Glej člen 14(9) Uredbe 2019/1150.

53      Glej člen 14(5) Uredbe 2019/1150.

54      Glej člen 14(1) Uredbe 2019/1150 v povezavi z uvodno izjavo 45 te uredbe.

55      Glej uvodno izjavo 45, prvi in drugi stavek, Uredbe 2019/1150.

56      Člen 14(2) Uredbe 2019/1150 namreč določa, da „Komisija spodbuja države članice k izmenjavi najboljših praks[…] in informacij z drugimi državami članicami na podlagi registrov nezakonitih dejanj, v zvezi s katerimi so nacionalna sodišča izdala opustitvene odločbe, kadar takšne registre vzpostavijo ustrezni javni subjekti ali organi“.

57      Glej v tem smislu Franck, J.‑U., „Individual Private Rights of Action under the Platform-to-Business Regulation“, European Business Law Review, 2023, zv. 34, št. 4, str. 528.

58      Zaradi celovitosti se podobna argumentacija ponovi v zvezi z obveznostjo ponudnikov spletnih storitev, da se vpišejo v register, ki vključuje posredovanje pomembnih informacij o njihovi organizaciji in ki je predmet drugih zadev, obravnavanih v teh sklepnih predlogih.

59      Glej člen 1(5) Uredbe 2019/1150.

60      Na člen 56 PDEU se nanašajo četrti vprašanji za predhodno odločanje v združenih zadevah C‑662/22 in C‑667/22, drugi vprašanji za predhodno odločanje v združenih zadevah C‑664/22 in C‑666/22 ter peto vprašanje za predhodno odločanje v zadevi C‑665/22.

61      Res je, da se četrti vprašanji za predhodno odločanje v združenih zadevah C‑662/22 in C‑667/22 sklicujeta le na člen 56 PDEU in člen 16 Direktive 2006/123, ne da bi se omenjala Direktiva 2000/31. Vendar se nekatera vprašanja za predhodno odločanje v teh zadevah nanašajo na zadnjenavedeno direktivo.

62      Ta pristop je v skladu s pristopom, ki ga je Sodišče uporabilo v okviru člena 56 PDEU (glej sodbo z dne 22. decembra 2022, Airbnb Ireland in Airbnb Payments UK (C‑83/21, EU:C:2022:1018, točka 41) in člena 3 Direktive 2000/31 (glej sodbo z dne 1. oktobra 2020, A (Oglaševanje in spletna prodaja zdravil) (C‑649/18, EU:C:2020:764, točka 46)).

63      Glede na informacije, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, je tako v zadevah C‑665/22 in C‑666/22.

64      Glede na informacije, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, je tako v združenih zadevah C‑662/22 in C‑667/22 ter v zadevi C‑664/22.

65      V zvezi s ponudniki spletnih posredniških storitev glej za ponazoritev sodbo z dne 27. aprila 2022, Airbnb Ireland (C‑674/20, EU:C:2022:303, točka 31), in v zvezi s storitvami, ki jih opravljajo komercialni ponudniki spletnih iskalnikov, sodbo z dne 12. septembra 2019, VG Media (C‑299/17, EU:C:2019:716, točka 30).

66      Glej člen 2(h) Direktive 2000/31.

67      Glej člen 3(1) Direktive 2000/31.

68      Glej člen 3(2) Direktive 2000/31.

69      Glej moje sklepne predloge v zadevi LEA (C‑10/22, EU:C:2023:437, točka 49).

70      AGCOM je to storil v zadevi C‑664/22. Glej točko 42 teh sklepnih predlogov.

71      Glej člen 3(1) Direktive 2000/31.

72      Glej uvodno izjavo 22 Direktive 2000/31.

73      Glej tudi v tem smislu Crabit, E., „La directive sur le commerce électronique: le projet ‚Méditerranée‘“, Revue du droit de l’Union européenne, 2000, št. 4, str. 767.

74      Glej uvodno izjavo 21, drugi stavek, Direktive 2000/31.

75      Glej člen 2(h)(ii) Direktive 2000/31.

76      Glej moje sklepne predloge v zadevi LEA (C‑10/22, EU:C:2023:437, točke 61, 63 in 64).

77      Naslov člena 3 Direktive 2000/31. Ta dvoumnost se kaže v pravni podlagi te direktive, ki se nanaša tako na svobodo ustanavljanja kot na svobodo opravljanja storitev, ter v njenih uvodnih izjavah 1, 5 in 6.

78      Glej člen 2(h)(i), druga alinea, Direktive 2000/31.

79      Glej nedavno sodbo z dne 27. oktobra 2022, Instituto do Cinema e do Audiovisual (C‑411/21, EU:C:2022:836, točka 29), ki se nanaša na dajatev za financiranje promocije in razširjanja kinematografskih in avdiovizualnih del. V zvezi z obveznostmi na področju obdavčitve, ki je izključeno iz področja uporabe Direktive 2000/31, glej tudi sodbi z dne 27. aprila 2022, Airbnb Ireland (C‑674/20, EU:C:2022:303, točka 42), in z dne 22. decembra 2022, Airbnb Ireland in Airbnb Payments UK (C‑83/21, EU:C:2022:1018, točka 45).

80      Glej točko 136 teh sklepnih predlogov.

81      Sodba z dne 25. oktobra 2011 (C‑509/09 in C‑161/10, EU:C:2011:685, točka 66). Glej tudi sodbo z dne 15. marca 2012, G (C‑292/10, EU:C:2012:142, točka 70).

82      Glej v tem smislu sodbo z dne 25. oktobra 2011, eDate Advertising in drugi (C‑509/09 in C‑161/10, EU:C:2011:685, točki 66 in 67).

83      Sodba z dne 19. decembra 2019 (C‑390/18, EU:C:2019:1112, točka 71).

84      Sodba z dne 19. decembra 2019, Airbnb Ireland (C‑390/18, EU:C:2019:1112, točka 81).

85      Sodba z dne 19. decembra 2019, Airbnb Ireland (C‑390/18, EU:C:2019:1112, točka 82).

86      Glej v tem smislu sodbo z dne 25. oktobra 2011 (C‑509/09 in C‑161/10, EU:C:2011:685, točka 66).

87      Sodba z dne 1. oktobra 2020 (C‑649/18, EU:C:2020:764, točki 61 in 62).

88      Sodba z dne 25. oktobra 2011 (C‑509/09 in C‑161/10, EU:C:2011:685).

89      Sodba z dne 19. decembra 2019 (C‑390/18, EU:C:2019:1112, točka 71).

90      Sodba z dne 1. oktobra 2020 (C‑649/18, EU:C:2020:764).

91      Glej točko 7 predloga za sprejetje predhodne odločbe v tej zadevi, v skladu s katero „[n]i sporno, da je družba A zakonsko pooblaščena za prodajo zdravil javnosti na Nizozemskem, kjer ima tudi zakoniti sedež“.

92      Glej v tem smislu tudi moje sklepne predloge v zadevi Google Ireland in drugi (C‑376/22, EU:C:2023:467, točka 55).

93      Glej sodbo z dne 9. marca 2000, Komisija/Italija (C‑358/98, EU:C:2000:114, točka 11).

94      Glej sodbo z dne 9. marca 2000, Komisija/Italija (C‑358/98, EU:C:2000:114, točki 13 in 14).

95      Glej sodbo z dne 11. decembra 2003, Schnitzer (C‑215/01, EU:C:2003:662, točki 36 in 37).

96      Glej sodbo z dne 25. aprila 2013, Jyske Bank Gibraltar (C‑212/11, EU:C:2013:270, točka 59).

97      Glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2019, Airbnb Ireland (C‑390/18, EU:C:2019:1112, točki 83 in 99).

98      Glej moje sklepne predloge v zadevah Airbnb Ireland (C‑390/18, EU:C:2019:336, točki 134 in 135), LEA (C‑10/22, EU:C:2023:437, točka 51), ter Google Ireland in drugi (C‑376/22, EU:C:2023:467, točka 54).

99      Sodba z dne 9. novembra 2023 (C‑376/22, EU:C:2023:835, točka 60).

100      Glej točko 120 teh sklepnih predlogov.

101      Glej člen 1(2) in uvodno izjavo 9 Uredbe 2019/1150.

102      Glej uvodno izjavo 3 Uredbe 2019/1150.

103      Glej sodbo z dne 1. oktobra 2020, A (Oglaševanje in spletna prodaja zdravil) (C‑649/18, EU:C:2020:764, točka 64).

104      Glej točko 190 teh sklepnih predlogov.

105      Glej točki 181 in 182 teh sklepnih predlogov.

106      Na Direktivo 2006/123 se nanašajo četrti vprašanji za predhodno odločanje v združenih zadevah C‑662/22 in C‑667/22, drugi vprašanji za predhodno odločanje v združenih zadevah C‑664/22 in C‑666/22 ter peto vprašanje za predhodno odločanje v zadevi C‑665/22.

107      Glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2019, Airbnb Ireland (C‑390/18, EU:C:2019:1112, točke od 40 do 42). Glej tudi moje sklepne predloge v zadevi Star Taxi App (C‑62/19, EU:C:2020:692, točka 90).

108      Glej v zvezi z Direktivo 2000/31 sodbo z dne 1. oktobra 2020, A (Oglaševanje in spletna prodaja zdravil) (C‑649/18, EU:C:2020:764, točka 34), in v zvezi z Direktivo 2006/123 sodbo z dne 16. junija 2015, Rina Services in drugi (C‑593/13, EU:C:2015:399, točka 23 in naslednje).

109      Glej točko 125 teh sklepnih predlogov.

110      Na te obveznosti se namreč nanašata drugo in peto vprašanje za predhodno odločanje v združenih zadevah C‑662/22 in C‑667/22, tretji vprašanji za predhodno odločanje v združenih zadevah C‑664/22 in C‑666/22 ter tretje in šesto vprašanje za predhodno odločanje v zadevi C‑665/22.

111      Glej točki 181 in 182 teh sklepnih predlogov.

112      Glej v zvezi z Direktivo 2000/31 oziroma Direktivo 2015/1535 sodbi z dne 19. decembra 2019, Airbnb Ireland (C‑390/18, EU:C:2019:1112, točka 100), in z dne 3. decembra 2020, Star Taxi App (C‑62/19, EU:C:2020:980, točka 57).

113      Glej točki 181 in 182 teh sklepnih predlogov.

114      Sodba z dne 9. novembra 2023 (C‑376/22, EU:C:2023:835, točka 37).

115      Glej točko 219 teh sklepnih predlogov.

116      Glej točko 214 teh sklepnih predlogov.

117      Glej sodbo z dne 3. decembra 2020, Star Taxi App (C‑62/19, EU:C:2020:980, točka 61).

118      Člen 1(1)(e) Direktive 2015/1535 v drugem pododstavku vsebuje dve dodatni pojasnili v zvezi s tem. Tako se na eni strani predpis obravnava kot posebej namenjen storitvam informacijske družbe, kadar je, ob upoštevanju razlogov za njegovo sprejetje in besedila, poseben namen in cilj vseh ali nekaterih posameznih določb predpisa urediti take storitve jasno in z določenim ciljem. Na drugi strani se ne šteje, da je pravilo posebej namenjeno storitvam informacijske družbe, če vpliva na takšne storitve le posredno ali postransko.

119      Glej točko 134 teh sklepnih predlogov.

120      V zvezi s tem je Sodišče v sodbi z dne 20. decembra 2017, Falbert in drugi (C‑255/16, EU:C:2017:983, točki 35 in 36), izdani na podlagi direktive, ki je veljala pred Direktivo 2015/1535, in sicer Direktive 98/34, razsodilo, da je treba nacionalni predpis, katerega namen in cilj sta razširitev obstoječega predpisa na storitve informacijske družbe, opredeliti kot „predpis o storitvah“ v smislu te direktive.

121      Glej v tem smislu v zvezi s členom 10(1), prva alinea, Direktive 98/34, ki je določal podobno izjemo, sodbo z dne 8. septembra 2005, Komisija/Portugalska (C‑500/03, EU:C:2005:515, točka 33).

122      Glej v tem smislu sodbo z dne 26. septembra 2000, Unilever (C‑443/98, EU:C:2000:496, točka 29).