Language of document : ECLI:EU:T:2014:251

Zadeva T‑198/12

Zvezna republika Nemčija

proti

Evropski komisiji

„Približevanje zakonodaj – Direktiva 2009/48/ES – Varnost igrač – Mejne vrednosti za nitrozamine, nitrozabilne snovi, svinec, barij, arzen, antimon in živo srebro v igračah – Sklep Komisije, s katerim ohranitev nacionalnih odločb, ki odstopajo od teh mejnih vrednosti, ni bila v celoti odobrena – Časovno omejena odobritev – Dokaz, da se z nacionalnimi določbami zagotavlja višja raven zaščite za zdravje ljudi“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (osmi senat) z dne 14. maja 2014

1.      Ničnostna tožba – Tožbe držav članic – Tožba zoper sklep Komisije, s katerim ohranitev odstopajočih nacionalnih odločb, ni bila v celoti odobrena – Dopustnost, ki ni pogojena z utemeljitvijo pravnega interesa

(člen 263 PDEU)

2.      Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Sklep, ki je skladen s prejšnjimi odločitvami – Nujnost izrecne obrazložitve zgolj v primeru preseganja prejšnje prakse – Sklep v okviru postopka, ki je določen v členu 114(4) PDEU – Obseg

(člena 114(4) PDEU in 296, drugi pododstavek, PDEU)

3.      Približevanje zakonodaj – Člen 114 PDEU – Postopek odobritve nacionalnih odstopajočih določb – Predlog za ohranitev prejšnjih nacionalnih določb – Možnost države članice, da svoj predlog utemelji na oceni tveganja za javno zdravje, ki se razlikuje od ocene tveganja, na katero se je skliceval zakonodajalec Unije – Obveznost dokazati višjo raven zaščite javnega zdravja kot harmonizacijski ukrep Unije – Obveznost spoštovanja načela sorazmernosti

(člen 114(4) in (6) PDEU)

1.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točki 37 in 38.)

2.      Sklep Komisije, ki je umeščen v ustaljeno prakso odločanja, se sicer lahko obrazloži zgolj s povzemanjem, zlasti s sklicevanjem na to prakso, ko pa gre sklep dlje od predhodno sprejetih, pa mora Komisija svoje razlogovanje razviti izrecno. V zvezi s sklepom, ki je sprejet v okviru postopka iz člena 114(4) PDEU, je obveznost Komisije, da svojo odločbo zadostno obrazloži, še toliko bolj pomembna, ker se načelo kontradiktornosti za ta postopek ne uporablja.

Glede tega mora biti obrazložitev akta logična in zlasti ne sme vsebovati notranjih protislovij, ki bi ovirala razumevanje razlogov, na katerih ta akt temelji. Protislovje v obrazložitvi odločbe namreč pomeni kršitev obveznosti iz člena 296, drugi odstavek, PDEU, ki lahko vpliva na veljavnost zadevnega akta, če je ugotovljeno, da naslovnik akta zaradi tega protislovja ne more razbrati pravih razlogov za odločitev ali njen del in zato izrek akta v celoti ali delno ni pravno utemeljen.

(Glej točke od 47 do 50.)

3.      Država članica vlogo za ohranitev obstoječih nacionalnih določb lahko utemelji z oceno tveganja za javno zdravje, ki se razlikuje od ocene, na katero se je skliceval zakonodajalec Unije ob sprejetju harmonizacijskega ukrepa, od katerega te nacionalne odločbe odstopajo. Pri tem mora država članica, ki je vlogo vložila, dokazati, da navedene nacionalne določbe zagotavljajo višjo raven zaščite javnega zdravja kot harmonizacijski ukrep Unije in da ne presegajo tega, kar je potrebno za uresničitev tega cilja.

Poleg tega, čeprav država članica za utemeljitev ohranitve nacionalnih določb lahko legitimno izvede različne ocene tveganj za javno zdravje, ne da bi bilo potrebno, da temeljijo na različnih ali novih znanstvenih podatkih, vendar mora dokazati, zakaj je Komisija dokaze, ki so ji bili predloženi, napačno ocenila in jih mora sodišče Unije drugače presoditi.

(Glej točke 70, 92 in 100.)