SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 17. maja 2013(*)

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Evropski trg cevi za uporabo v pomorstvu – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP – Določitev cen, razdelitev trga in izmenjava občutljivih poslovnih informacij – Pojem trajajoče ali ponavljajoče se kršitve – Zastaranje – Obveznost obrazložitve – Enako obravnavanje – Zaupanje v pravo – Globe – Teža in trajanje kršitve – Olajševalne okoliščine – Sodelovanje“

V zadevi T‑154/09,

Manuli Rubber Industries SpA (MRI) s sedežem v Milanu (Italija), ki jo zastopajo L. Radicati di Brozolo, M. Pappalardo in E. Marasà, odvetniki,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopajo V. Di Bucci, S. Noë in L. Prete, zastopniki,

tožena stranka,

zaradi, primarno, predloga za razglasitev delne ničnosti Odločbe Komisije C(2009) 428 final z dne 28. januarja 2009 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva COMP/39406 – cevi za uporabo v pomorstvu) v delu, v katerem se ta odločba nanaša na tožečo stranko, in podredno, predloga za odpravo ali znatno znižanje globe, ki ji je bila naložena v navedeni odločbi,

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi J. Azizi, predsednik, M. Prek in S. Frimodt Nielsen (poročevalec), sodnika,

sodna tajnica: J. Weychert, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 26. aprila 2012

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

A –  Sektor cevi za uporabo v pomorstvu, namenjenih za nafto in plin

1        Cevi za uporabo v pomorstvu se uporabljajo za natovarjanje sladke ali obdelane surove nafte in drugih naftnih proizvodov s plavajočih objektov (na primer boj, ki so običajno zasidrane na morju in se uporabljajo kot privez za tankerje, ali plavajočih proizvodnih in skladiščnih enot, ki so sistemi plavajočih cistern, uporabljeni za pridobivanje nafte ali plina iz bližnje plavajoče enote za njuno obdelavo in skladiščenje do natovarjanja na tanker) na plovila in nato za raztovarjanje teh proizvodov s teh plovil na plavajoče objekte (na primer boje) ali objekte na kopnem.

2        Cevi za uporabo v pomorstvu se uporabljajo offshore, to je v vodi ali bližini vode, medtem ko se industrijske ali zemeljske cevi uporabljajo na kopnem.

3        Vsaka napeljava cevi za uporabo v pomorstvu je glede na posebne potrebe kupcev sestavljena iz več standardnih cevi, posebnih cevi, ki imajo na obeh koncih spoja in dodatne naprave, kot so ventili, prenosni terminal in plavajoča oprema. V obravnavani zadevi izraz „cevi za uporabo v pomorstvu“ zajema te dodatne naprave.

4        Cevi za uporabo v pomorstvu uporabljajo naftne družbe, proizvajalci boj, pristaniški terminali, naftna industrija in vlade, kupujejo pa se bodisi za nove projekte bodisi zaradi zamenjave.

5        Pri novih projektih plinski terminali ali drugi končni uporabniki praviloma najamejo podjetje za inženiring (imenovano tudi „proizvajalec opreme“, „proizvajalec OEM“ ali „opremljevalec“) za gradnjo ali napeljavo novih naprav za distribucijo nafte, kakršni so sistemi priveza na eno mesto ali plavajoči objekti za črpanje, skladiščenje in raztovarjanje. Za take projekte opremljevalec od proizvajalca kupi celotno opremo cevi za uporabo v pomorstvu.

6        Ko so te cevi za uporabo v pomorstvu napeljane, je treba posamične dele zamenjati v obdobju od enega do sedmih let. Nakup cevi za uporabo v pomorstvu za zamenjavo (imenovane tudi „sektor nadomestnih delov“) pogosto neposredno opravijo končni uporabniki. Vendar ti v nekaterih primerih nakup prepustijo hčerinskim družbam ali zunanjim podjetjem. Prodaja za zamenjavo pomeni večji del svetovnega trga cevi za uporabo v pomorstvu kot prodaja novih izdelkov.

7        Povpraševanje po ceveh za uporabo v pomorstvu je pretežno odvisno od razvoja naftnega sektorja in zlasti od pridobivanja nafte na območjih, ki so zelo oddaljena od kraja porabe. Povpraševanje je sčasoma naraslo. Ciklično in delno je povezano z gibanjem cen nafte. Njegov pomen se je začel kazati ob koncu 60. let in je v začetku 70. narasel, zlasti v regijah proizvajalkah nafte v Perzijskem zalivu, Severnem morju in Severni Afriki. Povpraševanje je v 80. letih naraslo pri južnoameriških nacionalnih naftnih družbah, ki so se začele razvijati. Ob koncu 90. let se je povpraševanje preusmerilo v Zahodno Afriko.

8        Cevi za uporabo v pomorstvu izdelujejo podjetja, znana po izdelavi pnevmatik in gume, ali njihova „spin‑off“ podjetja. Proizvajajo se po naročilu glede na potrebe strank. Ker je povpraševanje po ceveh za uporabo v pomorstvu geografsko zelo razpršeno, večina proizvajalcev cevi za uporabo v pomorstvu najema veliko zastopnikov, ki zagotavljajo storitve splošnega trženja za posebne trge in ponujajo njihove proizvode v okviru objavljenih razpisov.

9        Cevi za uporabo v pomorstvu se prodajajo po vsem svetu, glavni proizvajalci pa so dejavni na mednarodni ravni. Predpisane zahteve, ki se uporabljajo za cevi za uporabo v pomorstvu, se v državah ne razlikujejo bistveno, in čeprav se tehnične zahteve razlikujejo glede na okolje in pogoje uporabe, se to ne dojema kot ovira pri prodaji cevi za uporabo v pomorstvu po vsem svetu.

10      Nazadnje, udeleženci kartela so v obravnavanem obdobju cevi za uporabo v pomorstvu, izdelane na Japonskem, v Združenem kraljestvu, Italiji in Franciji, prodali končnim uporabnikom in opremljevalcem s sedeži v različnih državah Evropske unije in Evropskega gospodarskega prostora (EGP). Čeprav so končni cilj večine sistemov cevi za uporabo v pomorstvu neevropske regije, pa imajo nekateri glavni svetovni opremljevalci sedeže v različnih državah Unije in EGP.

B –  Predstavitev tožeče stranke

11      Tožeča stranka, družba Manuli Rubber Industries SpA (MRI), se ukvarja z zasnovo, proizvodnjo in svetovno distribucijo strojev, sistemov in sestavnih delov iz kavčuka/kovine za prenos tekočin, namenjenih za uporabo v pomorstvu/naftni industriji in visokotlačnih hidravličnih sistemih.

12      Tožeča stranka je krovna družba skupine Manuli. Sedež ima v Milanu (Italija).

13      Skupina Manuli je 2. decembra 1984 ustanovila družbo Uniroyal Manuli (USA) Inc., ki je imela sedež v Delawaru (Združene države) in bila v stoodstotni lasti družbe MRI. Leta 1986 se je preimenovala v Uniroyal Manuli Rubber (USA) Inc., leta 1990 v Manuli Rubber Industries (USA) Inc. in nato leta 1997 v Manuli Oil & Marine (USA) Inc. (v nadaljevanju: MOM). Družba je bila likvidirana 31. decembra 2006.

14      Cevi za uporabo v pomorstvu družbe MRI je od ustanovitve na svetovni ravni prodajala in tržila družba MOM.

15      [zaupno](1).

16      [zaupno].

17      [zaupno].

18      Januarja 2006 je vodenje sektorja cevi za uporabo v pomorstvu prevzela skupina podjetij Ingénierie, ki ji je bila družba MOM odgovorna.

19      Operativno dejavnost v zvezi s cevmi za uporabo v pomorstvu je 1. januarja 2007, po likvidaciji družbe MOM, prevzela družba MRI.

C –  Upravni postopek

20      Ko so ministrstvo Združenih držav za pravosodje in organi, pristojni za konkurenco na Japonskem in v Združenem kraljestvu, za podobna dejanja uvedli preiskavo, je [zaupno] s sklicevanjem na program prizanesljivosti, določen v Obvestilu Komisije o imuniteti pred globami in znižanju glob v kartelnih zadevah (UL 2006, C 298, str. 17) (v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi), pri Komisiji Evropskih skupnosti 20. decembra 2006 zaprosila za imuniteto in pri tem razkrila obstoj kartela na trgu cevi za uporabo v pomorstvu.

21      Komisija je zato uvedla preiskavo zaradi kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP ter 2. maja 2007 opravila več pregledov pri družbi Parker ITR, drugih zadevnih proizvajalcih ter pri [zaupno] in W.

22      Družbe MRI, Parker ITR in Bridgestone so 4. maja, 17. julija oziroma 7. decembra 2007 na Komisijo naslovile prošnjo za prizanesljivost.

23      Komisija je 28. aprila 2008 izdala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ga je zadevnim družbam poslala med 29. aprilom in 1. majem 2008.

24      Vse družbe so na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah odgovorile v predpisanem roku in so, razen družb [zaupno]/DOM, ContiTech AG in Continental AG, zaprosile za zaslišanje na obravnavi, ki je bila 23. julija 2008.

D –  Izpodbijana odločba

25      Komisija je 28. januarja 2009 sprejela Odločbo C(2009) 428 final z dne 28. januarja 2009 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva COMP/39406 – cevi za uporabo v pomorstvu) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba). Iz izpodbijane odločbe je v bistvu razvidno, da:

–        je naslovljena na 11 družb, med katerimi je tudi tožeča stranka;

–        so bile družbe, na katere se nanaša, različno udeležene pri enotni in večplastni kršitvi, katere cilj so bili:

–        razdelitev razpisov;

–        določitev cen;

–        določitev kvot;

–        določitev pogojev prodaje;

–        geografska razdelitev trga;

–        izmenjava občutljivih informacij o cenah, obsegu prodaje in javnih razpisih;

–        je kartel vsekakor nastal 1. aprila 1986 (čeprav je verjetno, da sega že v začetek 70. let) in prenehal 2. maja 2007;

–        je bila dejavnost kartela za nekatere družbe od 13. maja 1997 do 11. junija 1999, za druge družbe do 21. junija 1999 in za družbo MRI do 9. maja 2000 omejena, med njegovimi udeleženkami pa so se pojavila trenja; po mnenju Komisije to vseeno ni povzročilo dejanske prekinitve kršitve; organizirana struktura kartela je bila namreč junija 1999 v celoti spet vzpostavljena z enakimi načini delovanja in istimi udeleženkami, razen tožeče stranke, ki se je v kartel v celoti znova vključila 9. junija 2000; zato naj bi bilo treba šteti, da so proizvajalci storili enotno in trajajočo kršitev, ki je trajala od 1. aprila 1986 do 2. maja 2007, ali vsaj enotno in ponavljajočo se kršitev, če bi bilo kljub vsemu treba šteti, da je prišlo do prekinitve; v zvezi s tožečo stranko se obdobje od 13. maja 1997 do 9. junija 2000 zaradi malo dokazov o kršitvi v tem obdobju ni upoštevalo pri izračunu globe;

–        sodelovanje tožeče stranke pri kršitvi se je upoštevalo v obdobjih od 1. aprila 1986 do 1. avgusta 1992 in od 3. septembra 1996 do 2. maja 2007;

–        je bil na podlagi meril, določenih s Smernicami o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2, v nadaljevanju: Smernice), osnovni znesek globe, ki se naloži vsaki od družb, določen tako:

–        Komisija se je oprla na povprečno letno svetovno prodajo posamezne družbe v obdobju 2004–2006, razen za družbo Yokohama Rubber, pri kateri je upoštevala obdobje 2003–2005; pri tem je upoštevala prodajo, fakturirano kupcem s sedeži v EGP;

–        določila je upoštevno prodajo za vsako od njih, upoštevajoč njihov svetovni tržni delež pri prodaji znotraj EGP v skladu s točko 18 Smernic;

–        glede na težo kršitve je upoštevala 25 % zadnjenavedene vrednosti (namesto največ 30 %, kot je določeno v Smernicah);

–        tako pridobljeno vrednost je pomnožila s številom let udeležbe vsake od družb pri kršitvi;

–        nazadnje je v skladu s točko 25 Smernic zaradi odvračanja določila dodatni znesek v višini 25 % upoštevne prodaje;

–        Komisija je nato za družbi Parker ITR in Bridgestone upoštevala oteževalne okoliščine, olajševalne okoliščine za preostale družbe pa zavrnila;

–        nazadnje je na podlagi obvestila o ugodni obravnavi globo znižala [zaupno] (za 100 %) in družbi MRI (za 30 %), predloga za znižanje, ki sta ju vložili družbi Bridgestone in Parker ITR, pa zavrnila.

26      [zaupno].

27      V korist družbe MRI ni bila upoštevana nobena olajševalna okoliščina.

28      Kljub temu ji je bilo na podlagi obvestila o ugodni obravnavi dodeljeno 30‑odstotno znižanje globe, ki je tako znašala 4.900.000 EUR.

 Postopek in predlogi strank

29      Tožeča stranka je 10. aprila 2009 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

30      Ker je bil eden od sodnikov v tej zadevi zadržan, je predsednik Splošnega sodišča v skladu s členom 32(3) Poslovnika Splošnega sodišča določil drugega sodnika za dopolnitev senata.

31      Splošno sodišče (prvi senat) je po obravnavi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek, in v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika Splošnega sodišča stranki pozvalo k predložitvi nekaterih dokumentov in jima postavilo pisna vprašanja. Stranki sta odgovorili na ta poziv.

32      Tožeča stranka je z dopisom z dne 25. aprila 2012 vložila prošnjo za izključitev javnosti z obravnave.

33      Stranki sta na obravnavi 26. januarja 2012 podali ustne navedbe in odgovorili na ustna vprašanja Splošnega sodišča.

34      Tožeča stranka je ob tej priložnosti odstopila od prošnje za izključitev javnosti z obravnave.

35      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        primarno:

–        razglasi ničnost člena 1 izpodbijane odločbe v delu, v katerem je navedeno, da je od 1. aprila 1986 do 1. avgusta 1992 in od 3. septembra 1996 do 2. maja 2007, zlasti v obdobju od 3. septembra 1996 do 9. maja 2000, sodelovala pri enotni in trajajoči kršitvi na trgu cevi za uporabo v pomorstvu;

–        razglasi ničnost člena 2 izpodbijane odločbe v delu, v katerem ji je naložena globa 4.900.000 EUR;

–        zavrne vse ugovore in nasprotne predloge;

–        podredno:

–        v skladu s členom 229 ES zniža globo 4.900.000 EUR, ki ji je bila naložena v členu 2 izpodbijane odločbe;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

36      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

A –  Predlogi za razglasitev ničnosti

37      Tožeča stranka v utemeljitev ničnostne tožbe navaja tri tožbene razloge.

38      Prvi tožbeni razlog se nanaša na napačno opredelitev kršitve in kršitev člena 253 ES.

39      Drugi tožbeni razlog se nanaša na različne napake pri presoji v zvezi z določitvijo trajanja kršitve ter na kršitev členov 81 ES in 253 ES ter člena 2 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205).

40      Razdeljen je na šest delov, ki se nanašajo na napake pri presoji dokazov, ki jih je upoštevala Komisija (prvi del), dejstvo, da ta ni predložila potrebnih dokazov (drugi del), dejstvo, da je tožeča stranka predložila nasprotne dokaze in drugo verjetno razlago (tretji del), na kršitev načela enakega obravnavanja in pomanjkanje obrazložitve zaradi napak pri presoji med primerjavo ravnanja družbe MRI med septembrom 1996 in majem 1997 ter njenega ravnanja med majem 1997 in majem 2000 (četrti del), dejstvo, da naj bi morebitne posamične in ločene kršitve v obdobju 1996–2000 zastarale (peti del), ter dejstvo, da uporaba dokumentov, ki jih je družba MRI predložila v okviru programa prizanesljivosti, kot dokaz o obstoju kršitve v obdobju od 3. septembra 1996 do 13. maja 1997 ni v skladu z obvestilom o ugodni obravnavi in krši legitimna pričakovanja tožeče stranke (šesti del).

41      Tretji tožbeni razlog je razdeljen na pet delov, ki se nanašajo na napako pri presoji teže kršitve in kršitev načela enakega obravnavanja (prvi del), napako pri izračunu globe glede na trajanje kršitve in kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj (drugi del), napačno uporabo zvišanja zaradi odvračanja ter kršitev načela obveznosti obrazložitve in načela enakega obravnavanja (tretji del), neupravičeno zavrnitev olajševalnih okoliščin in kršitev obveznosti obrazložitve (četrti del) in nezadostno znižanje globe zaradi sodelovanja v okviru programa prizanesljivosti (peti del).

42      Prvi tožbeni razlog in šest delov drugega tožbenega razloga je treba preučiti skupaj.

B –  Prvi tožbeni razlog: napačna opredelitev kršitve in kršitev člena 253 ES ter drugi tožbeni razlog: očitne napake pri presoji v zvezi z določitvijo trajanja kršitve ter kršitev členov 81 ES in 253 ES ter člena 2 Uredbe št. 1/2003

1.     Izpodbijana odločba

43      V zvezi s prvim tožbenim razlogom je iz točke 412 obrazložitve izpodbijane odločbe v bistvu razvidno, da je Komisija menila, da je družba MRI med 1. avgustom 1992 in 3. septembrom 1996 prekinila udeležbo v kartelu in da se lahko za obdobje kršitve od 1. aprila 1986 do 1. avgusta 1992 uporabi zastaranje, in da se je zato odločila, da ji za to obdobje ne naloži globe. Iz člena 1 izpodbijane odločbe poleg tega izhaja, da je bila po mnenju Komisije med 1. aprilom 1986 in 2. majem 2007 storjena trajajoča kršitev, pri kateri je družba MRI sodelovala od 1. aprila 1986 do 1. avgusta 1992 in od 3. septembra 1996 do 2. maja 2007, iz točk 187, od 201 do 208 in od 446 do 448 obrazložitve izpodbijane odločbe pa je razvidno, da je obdobje kršitve, ki ga je Komisija upoštevala pri izračunu globe, trajalo od 3. septembra 1996 do 13. maja 1997 in od 9. maja 2000 do 2. maja 2007, pri čemer se je obdobje od 13. maja 1997 do 9. maja 2000 v zvezi s tožečo stranko štelo za obdobje zmanjšane dejavnosti kartela, ki ne upravičuje naložitve globe.

44      V zvezi z drugim tožbenim razlogom je iz točk od 141 do 147 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je Komisija na podlagi različnih dokumentov, med drugim na podlagi nekaterih internih zapiskov, ki jih je družba MRI predložila v okviru prošnje za prizanesljivost (točke od 143 do 145 obrazložitve izpodbijane odločbe), menila, da se je ta družba v kartel znova dejavno vključila 3. septembra 1996.

45      V točkah od 148 do 187 obrazložitve izpodbijane odločbe so poleg tega navedeni dokazi, med drugim več dokumentov, ki jih je družba MRI predložila v okviru prošnje za prizanesljivost, na podlagi katerih je Komisija menila, da so se dejavnosti kartela v obdobju med 13. majem 1997 in majem 1999 zmanjšale in da so bili v tem obdobju navezani stiki, pri katerih je sodelovala tožeča stranka, med drugim s ciljem, znova vzpostaviti kartel in določiti pogoje za sodelovanje različnih članov kartela. Komisija je kljub temu menila, da članom kartela za to obdobje, ki je bilo v primeru družbe MRI podaljšano do 9. maja 2000, glede na zmanjšano dejavnost ni treba naložiti globe (točka 447 obrazložitve izpodbijane odločbe).

46      Dalje, v točkah od 289 do 307 obrazložitve izpodbijane odločbe je pojasnjeno, zakaj je Komisija štela, da je bila kršitev trajajoča, ali podredno, ponavljajoča se, čeprav je ugotovila, da se je dejavnost kartela v obdobju med 13. majem 1997 in majem 1999 zmanjšala in da za to obdobje ni treba naložiti globe.

47      Ne nazadnje, v točkah od 480 do 488 obrazložitve izpodbijane odločbe je pojasnjeno, zakaj je Komisija družbi MRI priznala 30‑odstotno znižanje globe na podlagi obvestila o ugodni obravnavi, zavrnila pa njeno argumentacijo v prid temu, da se na podlagi točke 26 navedenega obvestila proti njej ne bi uporabili dokazi, ki jih je Komisiji predložila za obdobje 1996–1997.

2.     Trditve strank

a)     Prvi tožbeni razlog

48      Tožeča stranka v bistvu meni, da Komisija na podlagi ugotovitve, prvič, da se je med 1. avgustom 1992 in 3. septembrom 1996 umaknila iz kartela, drugič, da je sodelovanje v kartelu dejansko prekinila in ga ni samo odložila, kot ta pojma razlikuje sodna praksa (točke 129, 130 in 402 obrazložitve izpodbijane odločbe), in tretjič, da bi se zato morale zanjo v zvezi z obdobjem pred letom 1992 uporabljati določbe o zastaranju (točka 412 obrazložitve izpodbijane odločbe), tako da se to obdobje posledično ne bi smelo upoštevati pri izračunu globe, ni mogla sočasno ugotoviti, da je od 1. aprila 1986 do 2. maja 2007 sodelovala pri večplastni in trajajoči kršitvi, kar naj bi bilo v nasprotju s členom 25(2) Uredbe št. 1/2003. Obdobje po njeni ponovni vključitvi v kartel naj bi bilo zato mogoče šteti izključno za novo kršitev, ločeno od predhodne.

49      Tožeča stranka poleg tega izpodbija zastaranje, ki ji ga je Komisija, kot trdi sama, priznala „po lastni presoji“ (točka 412 obrazložitve izpodbijane odločbe).

50      Po njenem mnenju je taka obrazložitev tudi protislovna in pomanjkljiva.

51      Tožeča stranka še meni, da glede na navedeno prekinitev sodelovanja v kartelu njenega položaja ni mogoče primerjati s položajem drugih članov kartela.

52      Komisija te trditve izpodbija in trdi, da ji zastaranja ni bilo treba ugotoviti in da je zato navedla samo, da bi ga bilo mogoče uporabiti.

b)     Drugi tožbeni razlog

 Prvi del

53      Tožeča stranka trdi, da je Komisija o njenem sodelovanju v obdobju 1996–2000 sklepala na podlagi nekaterih dokumentov, ki naj bi razkrivali stike med njo in njenimi konkurenti in v katerih naj bi bilo navedeno, da je „konec leta 1996 s člani kartela znova začela usklajevati nekatere ponudbe v zvezi s cevmi za uporabo v pomorstvu“ (točka 141 obrazložitve izpodbijane odločbe) in da se je v tem obdobju „okoristila z izčrpnimi informacijami o trgu, ki so bile izmenjane zaradi nadzora nad sporazumi o razdelitvi trgov med člani kartela“ (točka 147 obrazložitve izpodbijane odločbe).

54      V bistvu meni, da dokazi, na katere se opira Komisija [zaupno], ne omogočajo takega sklepanja, zato prereka njeno razumevanje in razlago navedenih dokazov ob predpostavki, da bi se lahko Komisija upravičeno oprla na elemente, ki ji jih je v okviru programa prizanesljivosti predložila sama, da bi ugotovila njeno vpletenost v kartel v obdobju od 3. septembra 1996 do 13. maja 1997, torej v obdobju, ki se je upoštevalo pri izračunu naložene ji globe.

55      Komisija tej utemeljitvi nasprotuje in pojasnjuje, da je tožeča stranka v svojih pisanjih večkrat priznala, da je imela v obdobju 1997–2000 številne prepovedane stike s konkurenti, čeprav skuša zmanjšati njihov obseg in pomen.

 Drugi del

56      Tožeča stranka v bistvu trdi, da dokazi, ki jih je predložila Komisija, ne zadoščajo kot dokaz njenega sodelovanja ex novo pri skupnem načrtu v zadevnem obdobju. Po njenem mnenju bi morala Komisija dokazati, da je sodelovala pri novi kršitvi, ker se je leta 1992 iz kartela popolnoma umaknila in ker je kršitev v obdobju pred letom 1992 zastarala. Komisija se zato ni mogla zadovoljiti z indici, na podlagi katerih je domnevala, da se je njeno sodelovanje nadaljevalo. Vendar naj bi storila prav to, pri čemer se je neupravičeno oprla na trditev, da je kršitev neprekinjeno trajala od leta 1986.

57      Tožeča stranka poleg tega meni, da indici, ki jih je zbrala Komisija, vsekakor kažejo, da je izrecno zavrnila ponudbe za sodelovanje, ki so jih dale druge udeleženke kartela.

58      Komisija te trditve izpodbija.

 Tretji del

59      Prvič, tožeča stranka po eni strani v bistvu zanika, da ni predložila druge verjetne razlage razen tiste o sodelovanju pri tajnem dogovoru, ki izhaja iz dokazov, ki jih je navedla Komisija (točka 142 obrazložitve izpodbijane odločbe), po drugi pa nasprotuje trditvi Komisije, da je mogoče o kršitvi sklepati zgolj na podlagi domnev, če se dokažejo izmenjave informacij in nezakoniti stiki s konkurenti, kar pomeni, da mora podjetje nato zagotoviti drugo verjetno razlago (točka 262 obrazložitve izpodbijane odločbe).

60      Tožeča stranka namreč meni, da je predložila drugo razlago, ki ni bila samo verjetna, ampak podprta z različnimi dokazi – prvo ustno izpovedbo [zaupno] – in na podlagi katere naj bi bilo mogoče sklepati, da med 3. septembrom 1986 in 9. majem 2000 ni sodelovala v kartelu, vanj pa se je ponovno vključila šele na navedeni datum.

61      V zvezi s tem trdi, da dokumenti, ki jih Komisija omenja v izpodbijani odločbi, dokazujejo, da so bili stiki dejansko navezani zaradi prizadevanj drugih podjetij, ki so jo skušala prepričati, naj se pridruži kartelu, in pričajo o strategiji enega od njenih vodilnih, ki je „hlinil neodločno pripravljenost za sodelovanje s konkurenti“, da bi odvrnil od usklajenih bojkotov, ki bi ji lahko škodovali, kot sta bila bojkota družb Dunlop in Bridgestone, pri čemer je na trgu še naprej delovala neodvisno in celo agresivno do konkurence.

62      Drugič, tožeča stranka v bistvu trdi, da je Komisija neupravičeno prezrla različne dokumente, ki potrjujejo tako razlago, in zanikala njihovo dokazno vrednost.

63      Tožeča stranka v zvezi s tem meni, da je Komisija sicer priznala, da zadevni dokumenti „potrjujejo, […] [da] pred tem datumom [9. majem 2000] ni bila del formalnega kluba,“ a vseeno trdi, da „ne izpodbijajo ugotovitve […], da je še naprej navezovala nekakšne nezakonite stike z drugimi člani kartela, ki so jo sproti obveščali o sodelovanju,“ in da so se ti stiki nanašali na „sodelovanje na trgu cevi za uporabo v pomorstvu“, na podlagi česar je sklepala, da je bila del kartela tudi med letom 1997 in 9. majem 2000 (točke 146, 209 in 210 obrazložitve izpodbijane odločbe).

64      Tožeča stranka meni, da se je Komisija tako očitno oprla na sodno prakso, v skladu s katero dejstvo, da je imel vsak član kartela svojo vlogo, pri čemer je njegovo ravnanje vsebovalo samo nekatere elemente kršitve, ne izključuje odgovornosti vsakega od podjetij za celotno kršitev, tudi za dejanja drugih udeležencev (točke od 284 do 288 obrazložitve izpodbijane odločbe).

65      Po njenem mnenju te sodne prakse ni mogoče uporabiti v obravnavani zadevi, saj se nanaša na dokaz o sodelovanju v kartelu podjetij, katerih navzočnost na sestankih, namenjenih sklenitvi protikonkurenčnih sporazumov, je bila dokazana in ki niso izrazila nestrinjanja z zadevnim kartelom.

66      Ker naj ne bi bilo sporno, da je leta 1992 iz kartela izstopila, naj bi bilo treba stike v obdobju 1996–2000 presojati glede na njihovo zmožnost, da dokažejo vključitev ex novo v skupni načrt.

67      Komisija naj se tako ne bi smela zadovoljiti zgolj z domnevami.

68      Tožeča stranka še navaja, da v skladu s sodno prakso ni dovolj, da Komisija, če želi dokazati njeno vključitev v skupni načrt drugih članov kartela, dokaže, da je vedela za obstoj kartela ali sledila splošnemu cilju omejevanja konkurence na trgu cevi za uporabo v pomorstvu – kar vsekakor zanika – temveč mora tudi dokazati, da je bilo njeno ravnanje „tesno povezano“ z izvršitvijo „protikonkurenčnih posledic, ki so jih želeli njihovi storilci v okviru celostnega načrta, namenjenega doseganju enotnega cilja“. Po mnenju tožeče stranke dokumenti, na katere se opira Komisija, v resnici dokazujejo, da tožeča stranka ne samo, da se ni imela nikakršnega namena vključiti v skupni načrt drugih proizvajalcev, ampak je raje ravnala prav nasprotno, pri čemer se je razumljivo skušala izogniti povračilnim ukrepom konkurentov, saj bi jo ti lahko skupaj poskušali izriniti s trga ali ji povzročiti veliko škodo.

69      Tožeča stranka poleg tega v bistvu meni, da Komisija v nasprotju s sodno prakso Sodišča ni upoštevala dejstva, da je pri presoji dejanskega sodelovanja podjetja v kartelu odločilnega pomena, ali se člani kartela zavedajo pripadnosti zadevnega podjetja kartelu ali njegove neudeležbe v njem. Meni, da je dokazala, da je med stiki s konkurenti, navezanimi na njihovo pobudo, vedno izrecno zavračala vsakršno ponudbo za sodelovanje, čeprav bi bilo to sodelovanje hipotetično in v prihodnosti, in da so konkurenti sami imeli jasen vtis, da dejansko ni udeležena v njihovem skupnem načrtu.

70      Ne nazadnje, zanika, da bi imeli dokazi, ki jih navaja, manjšo dokazno moč kot dokazi Komisije, in meni, da je razlikovanje Komisije med formalno strukturo kluba in sodelovanjem zunaj njega napačno, saj to razlikovanje ni veljalo za člane kluba, ki so poznali samo formalno strukturo. Prav iz tega razloga so drugi člani po njenih navedbah menili, da je v klubu ni.

71      Komisija te trditve izpodbija.

 Četrti del

72      Tožeča stranka trdi, da je Komisija menila, da ji za obdobje od 13. maja 1997 do 9. maja 2000 ni treba naložiti kazni, ker sta bili teža in moč kartela takrat manjši. Kazen ji je tako naložila samo za obdobje 1996–1997. Po navedbah tožeče stranke pa se njeno ravnanje od leta 1996 do leta 2000 ni spremenilo, kar je po njenem mnenju razvidno iz dokumentov, ki jih je navedla že v okviru drugega tožbenega razloga, saj dokazi za obdobje od septembra 1996 do maja 1997 niso prepričljivejši od tistih v zvezi z obdobjem od maja 1997 do junija 1999. Za obdobje od septembra 1996 do maja 1997 ji torej kazni ne bi smeli naložiti.

73      Poleg tega po njenem mnenju nedoslednost obrazložitve in ugotovitev Komisije potrjuje dejstvo, da ji v nasprotju z drugimi podjetji ni bila naložena kazen za obdobje od junija 1999 do maja 2000, saj se njeno sodelovanje ni štelo za resno, medtem ko je bila drugim podjetjem kazen za to obdobje naložena.

74      Komisija te trditve izpodbija.

 Peti del

75      Prvič, tožeča stranka trdi, da so se ne glede na opredelitev kartela kot sporazuma ali usklajenega ravnanja omejeni stiki in izmenjave informacij med njo in njenimi konkurenti v obdobju 1996–2000 zgodili zunaj mehanizma kartela, v katerem so bila udeležena druga podjetja.

76      Po njenem mnenju se ta ravnanja, tudi če bi lahko pomenila kršitev člena 81 ES, po naravi in teži razlikujejo od sodelovanja v kartelu, saj niso povezana z njegovim skupnim ciljem, pri čemer Komisija ni dokazala nasprotnega.

77      Ta ravnanja naj bi bilo torej treba šteti kvečjemu za ločene pojavne oblike, ki se razlikujejo od kršitev člena 81 ES, ter jih presojati ločeno od kršitve, ki jo je tožeča stranka storila v obdobju 1986–1992, in njene ponovne vključitve v kartel po letu 2000.

78      Po njenem mnenju iz tega izhaja, da so se te kršitve, ker niso del enotne in trajajoče ali ponavljajoče se kršitve, tudi če so dokazane, končale že takoj ob storitvi. Ker je pri vsaki od njih preteklo več kot pet let od trenutka domnevne storitve do trenutka, ko je Komisija začela pregon, naj bi na podlagi člena 25(1)(b) Uredbe št. 1/2003 vsekakor zastarale.

79      Drugič, tožeča stranka trdi, da ob upoštevanju dejstva, da je prekinitev med dejanji, storjenimi do leta 1992, in dejanji, storjenimi po letu 2000, trajala osem let, ni mogoče šteti, da so si ta dejanja časovno dovolj blizu, da bi dokazovala nepretrgano izvajanje kartela.

80      Enako naj bi veljalo tudi, če bi prekinitev trajala samo štiri leta (1992–1996).

81      Tretjič, tožeča stranka navaja, da je v kartelu vsekakor prenehala sodelovati leta 1992 ter da je sodelovanje prekinila in ne samo odložila, kar naj bi priznala tudi Komisija, ki naj bi ugotovila, da so dejanja, storjena pred letom 1992, zastarala.

82      Četrtič, iz tega izhaja, da Komisija, s tem ko je priznala, da bi prekinitev v letu 1992 lahko povzročila zastaranje, ni mogla to vprašanje pustiti odprto in trditi, da je bila nenaložitev kazni za predhodno obdobje zgolj posledica izvajanja diskrecijske pravice. Iz tega izhaja pomanjkanje obrazložitve, od katere je odvisna opredelitev kršitve.

83      In nazadnje, petič, tožeča stranka trdi, da Komisija ni predložila niti najmanjšega dokaza o tem, da je njeno ravnanje glede na izpodbijano odločbo (točka 300 obrazložitve) dokazovalo neprekinjeno trajanje kartela med obdobjem 1996–1997 in letom 2000.

84      Trdi, da ni sodelovala na nobenem sestanku z drugimi člani kartela, da koordinatorju ni predložila informacij o prihodnjih razpisih, da ni sodelovala pri razgovorih o predlogih za imenovanje zmagovalcev na podlagi domnevnih svetovnih dogovorov in da ji zaradi neupoštevanja domnevnih predhodnih dogovorov kazen ni bila naložena.

85      Komisija naj torej ne bi dokazala, da se je tožeča stranka v obdobju 1996–2000, četudi omejeno, ponovno vključila v kartel.

86      Komisija te trditve izpodbija.

 Šesti del

87      Tožeča stranka navaja, da je vsa dokazna sredstva – razen enega, in sicer [zaupno] – ki jih je Komisija uporabila kot dokaz o njeni krivdi v obdobju od 3. septembra 1996 do 13. maja 1997 in nato za izračun naložene ji globe, predložila sama v okviru programa prizanesljivosti.

88      Tožeča stranka pojasnjuje, da je Komisija tako bistveno podaljšala trajanje kršitve, kar se je izrazilo z znatnim zvišanjem globe (točki 243 in 448 obrazložitve izpodbijane odločbe).

89      Tožeča stranka dodaja, da je sodelovala pri upravni preiskavi, ker je bila prepričana, da ji to ne more škodovati. Po njenem mnenju pa je Komisija rezultat tega sodelovanja uporabila za njeno obsodbo, čeprav je dokaze za sporno obdobje dobila šele po tem, ko ji jih je predložila tožeča stranka. Komisija naj bi tako kršila njena legitimna pričakovanja.

90      Poleg tega prereka razlago Komisije, da znižanje globe in delna imuniteta na podlagi obvestila o ugodni obravnavi nista združljiva.

91      Po mnenju Komisije se trditve tožeče stranke v resnici nanašajo na izračun globe, in ne na ugotovitev kršitve.

92      Navaja še, da lahko dokumente, predložene na podlagi obvestila o ugodni obravnavi, še vedno uporabi za ugotovitev kršitve.

93      Komisija navaja, da je bila tožeča stranka za sodelovanje nagrajena s 30‑odstotnim znižanjem globe, kar je v absolutnem smislu jasno več od znižanja, ki bi izhajalo iz morebitne delne imunitete. V sistemu obvestila o ugodni obravnavi ugodnosti nista združljivi.

94      Poleg tega po njenem mnenju točka 26 obvestila o ugodni obravnavi določa samo, da se v zvezi s prvim podjetjem, ki je upravičeno do znižanja globe, „samostojna dokazna sredstva“ (v smislu točke 25 navedenega obvestila, torej taka, ki jih v primeru izpodbijanja ni treba podkrepiti), ki se uporabijo „za ugotovitev dodatnih dejstev, ki povečujejo resnost ali trajanje kršitve,“ ne uporabijo za določitev zneska glob, ki se naložijo temu podjetju.

95      Čeprav so bili dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, brez dvoma pomembni za podkrepitev dokazov, pridobljenih v prošnji za imuniteto, ki jo je predložil [zaupno], in preglede na kraju samem, izvedene 2. maja 2007, pa to po mnenju Komisije ne zadostuje za izpolnitev pogojev iz točke 26 obvestila o ugodni obravnavi, ki zahteva, da je dokaze mogoče uporabiti „za ugotovitev dodatnih dejstev, ki povečujejo resnost ali trajanje kršitve,“ in, kot poudarja Komisija, celotne kršitve, ne pa samo glede enega ali več posameznih udeleženih podjetij.

96      Komisija meni, da je dejanski namen te določbe, omogočiti ji, da podeli delno imuniteto podjetju, ki predloži nove dokaze, ki povečujejo resnost in trajanje kršitve, s katero je že bila seznanjena in v zvezi s katero je že dodelila popolno imuniteto drugemu udeleženemu podjetju. Nasprotno pa do nje ni upravičeno podjetje, ki je Komisiji samo predložilo dodatne informacije o določenem trajanju in vidiku kršitve, ki ju je že poznala, tudi če je mogoče na podlagi njegovega sodelovanja bolje dokazati njegovo udeležbo v kartelu.

97      Na podlagi dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, po mnenju Komisije ni bilo mogoče ugotoviti niti večje teže niti daljšega trajanja kršitve, za katero je Komisija vedela.

98      Ne nazadnje, Komisija meni, da je tožeča stranka ni obvestila o novih dejstvih niti v zvezi s svojo udeležbo v kartelu v obdobju 1996–1997. [Zaupno] – ki potrjuje, da se obe podjetji strinjata, da se tožeči stranki dodeli sklop javnega razpisa, in ki brez dvoma dokazuje sodelovanje družbe MRI pri nezakoniti dejavnosti od tistega trenutka – je bila namreč odkrita med pregledi 2. maja 2007 in jo je torej Komisija že imela, ko ji je družba MRI predložila prošnjo za prizanesljivost z dne 4. maja 2007.

99      Zato predlaga, naj se šesti del drugega tožbenega razloga zavrne.

3.     Presoja Splošnega sodišča

a)     Načela v zvezi z dokaznim bremenom

100    V skladu z ustaljeno sodno prakso glede dokaznega bremena mora po eni strani stranka ali organ, ki očita kršitev konkurenčnega prava, za to predložiti dokaz in pravno zadostno dokazati dejstva, ki sestavljajo kršitev, po drugi pa mora podjetje, ki uveljavlja sredstvo obrambe zoper ugotovitev kršitve, predložiti dokaze, da so izpolnjeni pogoji za uporabo tega sredstva obrambe, tako da bo moral navedeni organ uporabiti druge dokaze (sodba Splošnega sodišča z dne 16. novembra 2006 v zadevi Peróxidos Orgánicos proti Komisiji, T‑120/04, ZOdl., str. II‑4441, točka 50; glej v tem smislu tudi sodbi Sodišča z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, C‑185/95 P, Recueil, str. I‑8417, točka 58, in z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, točka 78). Trajanje kršitve je sestavni del pojma kršitev v smislu člena 81(1) ES, katerega dokazno breme primarno nosi Komisija (sodba Splošnega sodišča z dne 7. julija 1994 v zadevi Dunlop Slazenger proti Komisiji, T‑43/92, Recueil, str. II‑441, točka 79, in zgoraj navedena sodba Peróxidos Orgánicos proti Komisiji, točka 51).

101    Ta porazdelitev dokaznega bremena se lahko spremeni, če lahko dejanski elementi, na katere se sklicuje stranka, drugo stranko zavežejo k pojasnilu ali upravičevanju, ker je sicer dopusten zaključek, da so bile zahteve v zvezi z dokaznim bremenom izpolnjene (glej v tem smislu zgoraj v točki 100 navedeni sodbi Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 79, in Peróxidos Orgánicos proti Komisiji, točka 53).

102    V zvezi z dokaznimi sredstvi, ki jih lahko upošteva Komisija, v konkurenčnem pravu prevladuje načelo proste presoje dokazov (sodba Sodišča z dne 25. januarja 2007 v zadevi Dalmine proti Komisiji, C‑407/04 P, ZOdl., str. I‑829, točka 63, ter sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v združenih zadevah JFE Engineering in drugi proti Komisiji, T‑67/00, T‑68/00, T‑71/00 in T‑78/00, ZOdl., str. II‑2501, točka 273). Za prepoved udeležbe pri usklajenih ravnanjih in protikonkurenčnih sporazumih ter za sankcije, ki se lahko naložijo kršiteljem, je namreč običajno, da se srečanja v zvezi s temi ravnanji in sporazumi odvijajo tajno, najpogosteje v tretji državi, in da je dokumentacija o tem omejena na minimum. Tudi če Komisija najde dokumente, ki jasno dokazujejo nedovoljeno navezovanje stikov med gospodarskimi subjekti, kot so zapisniki sestankov, gre običajno le za nepopolna in posamezna dokazila, tako da je treba posamezne podrobnosti pogosto rekonstruirati s sklepanjem. Večinoma je treba na obstoj ravnanja ali protikonkurenčnega sporazuma sklepati iz več naključij in indicev, ki lahko, če se obravnavajo skupaj in če ni drugih skladnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi konkurenčnega prava (zgoraj v točki 100 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točke od 55 do 57). Taki indici in sočasni dogodki lahko razkrijejo ne le obstoj protikonkurenčnih ravnanj ali sporazumov, ampak tudi trajanje nadaljevanega protikonkurenčnega ravnanja in obdobje uporabe sklenjenega sporazuma, ki pomeni kršitev konkurenčnega prava (sodba Sodišča z dne 21. septembra 2006 v zadevi Technische Unie proti Komisiji, C‑113/04 P, ZOdl., str. I‑8831, točka 166).

103    Komisija se mora sklicevati na natančne in skladne dokaze za utemeljitev trdnega prepričanja, da je bila storjena kršitev (glej sodbi Splošnega sodišča z dne 6. julija 2000 v zadevi Volkswagen proti Komisiji, T‑62/98, Recueil, str. II‑2707, točki 43 in 72 ter navedena sodna praksa, in z dne 25. oktobra 2005 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, T‑38/02, ZOdl., str. II‑4407, točka 217). Vendar ni nujno, da so za vsak dokaz, ki ga predloži Komisija, ta merila izpolnjena glede vsakega znaka kršitve. Zadošča namreč, da to zahtevo, gledano na splošno, izpolnjuje skupek indicev, na katerega se sklicuje institucija (glej točko 102 zgoraj) (zgoraj v točki 102 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 180, in zgoraj navedena sodba Groupe Danone proti Komisiji, točka 218; glej v tem smislu tudi sodbo Splošnega sodišča z dne 20. aprila 1999 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, poimenovana „PVC II“, od T‑305/94 do T‑307/94, od T‑313/94 do T‑316/94, T‑318/94, T‑325/94, T‑328/94, T‑329/94 in T‑335/94, Recueil, str. II‑931, točke od 768 do 778, zlasti točka 777). V zvezi s trajanjem kršitve se s sodno prakso zahteva, da mora Komisija, če ni dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče neposredno ugotoviti trajanje kršitve, predložiti vsaj dokaze, ki se nanašajo na dejstva, ki so si časovno dovolj blizu, da je na podlagi njih mogoče razumno sklepati o neprekinjenem trajanju te kršitve med dvema določenima datumoma (zgoraj v točki 102 navedena sodba Technische Unie proti Komisiji, točka 169; zgoraj v točki 100 navedena sodba Dunlop Slazenger proti Komisiji, točka 79, in zgoraj v točki 100 navedena sodba Peróxidos Orgánicos proti Komisiji, točka 51).

104    V zvezi z dokazno vrednostjo različnih dokazov je treba opozoriti, da je edino upoštevno merilo za presojo prosto predloženih dokazov njihova verodostojnost (zgoraj v točki 102 navedena sodba Dalmine proti Komisiji, točka 63; glej sodbo Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v zadevi Mannesmannröhren-Werke proti Komisiji, T‑44/00, ZOdl., str. II‑2223, točka 84 in navedena sodna praksa, ter zgoraj v točki 102 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 273). V skladu s splošnimi dokaznimi pravili sta verodostojnost in dokazna vrednost dokumenta odvisni od njegovega izvora, okoliščin njegovega nastanka, njegovega naslovnika in njegove vsebine (sodba Splošnega sodišča z dne 15. marca 2000 v združenih zadevah Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, T‑25/95, T‑26/95, od T‑30/95 do T‑32/95, od T‑34/95 do T‑39/95, od T‑42/95 do T‑46/95, T‑48/95, od T‑50/95 do T‑65/95, od T‑68/95 do T‑71/95, T‑87/95, T‑88/95, T‑103/95 in T‑104/95, Recueil, str. II‑491, točka 1053; sklepni predlogi sodnika B. Vesterdorfa v funkciji generalnega pravobranilca, predstavljeni v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Splošnega sodišča z dne 24. oktobra 1991 v zadevi Rhône-Poulenc proti Komisiji, T‑1/89, Recueil, str. II‑867, II‑869 in II‑956). Veliko pomembnost je treba pripisati zlasti okoliščini, da je dokument nastal v neposredni zvezi z dejstvi (sodba Splošnega sodišča z dne 11. marca 1999 v zadevi Ensidesa proti Komisiji, T‑157/94, Recueil, str. II‑707, točka 312) ali da ga je pripravila neposredna priča teh dejstev (zgoraj v točki 102 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 207). Dokumenti, iz katerih je razvidno, da je več podjetij navezalo stike in da so dejansko skušala vnaprej odpraviti negotovost glede prihodnjega ravnanja konkurentov, pravno zadostno dokazujejo obstoj usklajenega ravnanja (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 16. decembra 1975 v združenih zadevah Suiker Unie in drugi proti Komisiji, od 40/73 do 48/73, 50/73, od 54/73 do 56/73, 111/73, 113/73 in 114/73, Recueil, str. 1663, točki 175 in 179). Poleg tega je treba izjave, ki nasprotujejo interesom avtorja izjave, načeloma šteti za še posebej zanesljive dokaze (zgoraj v točki 102 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točke 207, 211 in 212).

105    Poleg tega se je redno razsojalo, da dejstvo, da podjetje konkurentom sporoči podatke za pripravo protikonkurenčnega sporazuma, zadostuje kot dokaz za obstoj usklajenega ravnanja v smislu člena 81 ES (sodbi Splošnega sodišča z dne 6. aprila 1995 v zadevi Tréfilunion proti Komisiji, T‑148/89, Recueil, str. II‑1063, točka 82, in z dne 8. julija 2008 v zadevi BPB proti Komisiji, T‑53/03, ZOdl., str. II‑1333, točka 178).

106    Nazadnje je treba opozoriti, da je vloga sodišča, ki odloča o ničnostni tožbi, vloženi na podlagi člena 230 ES zoper odločbo Komisije, s katero je bil ugotovljen obstoj kršitve pravil o konkurenci in s katero so bile naslovnikom naložene globe, ta, da presodi, ali dokazi in drugi elementi, ki jih Komisija v odločbi navaja, zadostujejo za ugotovitev obstoja kršitve (zgoraj v točki 102 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točki 174 in 175; glej v tem smislu tudi zgoraj v točki 103 navedeno sodbo „PVC II“, točka 891). Če je sodišče v dvomih, mora odločiti v korist naslovnikov odločbe, torej ne more ugotoviti, da je Komisija pravno zadostno dokazala zadevno kršitev, če o tem še vedno dvomi (zgoraj v točki 102 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 177, in zgoraj v točki 103 navedena sodba Groupe Danone proti Komisiji, točka 215). V zadnjem primeru je treba namreč upoštevati domnevo nedolžnosti, kot izhaja zlasti iz člena 6(2) Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, sprejete v Rimu 4. novembra 1950, in ki je ena temeljnih pravic, ki so zaščitene v pravnem redu Unije v skladu s sodno prakso Sodišča, kar potrjujejo tudi preambula Enotnega evropskega akta, člen 6(2) Pogodbe EU in člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, razglašene v Nici 7. decembra 2000 (UL C 364, str. 1). Ob upoštevanju vrste zadevnih kršitev ter vrste in teže zagroženih sankcij velja načelo domneve nedolžnosti zlasti v postopkih v zvezi s kršitvami konkurenčnega prava, za katere se lahko naložijo globe ali periodične denarne kazni (sodbi Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Hüls proti Komisiji, C‑199/92 P, Recueil, str. I‑4287, točki 149 in 150, in v zadevi Montecatini proti Komisiji, C‑235/92 P, Recueil, str. I‑4539, točki 175 in 176; zgoraj v točki 103 navedena sodba Groupe Danone proti Komisiji, točka 216).

107    Obstoj kršitve je treba presojati le glede na dokaze, ki jih je Komisija zbrala v odločbi o ugotovitvi navedene kršitve, zato je edino upoštevno vsebinsko vprašanje, ali je bila glede na te dokaze kršitev dokazana (zgoraj v točki 104 navedena sodba Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, točka 726).

108    Nazadnje, obrazložitev, ki se zahteva v členu 253 ES, mora biti prilagojena vrsti obravnavanega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in lahko pristojno sodišče izvede nadzor. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino zadevnega akta, značilnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, ki jih akt neposredno in posamično zadeva. V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, ker se vprašanje, ali obrazložitev izpolnjuje zahteve iz člena 253 ES, ne nanaša le na besedilo tega člena, ampak tudi na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (sodbe Sodišča z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink's France, C‑367/95 P, Recueil, str. I‑1719, točka 63; z dne 30. septembra 2003 v zadevi Nemčija proti Komisiji, C‑301/96, Recueil, str. I‑9919, točka 87, in z dne 22. junija 2004 v zadevi Portugalska proti Komisiji, C‑42/01, ZOdl., str. I‑6079, točka 66).

109    Zgoraj navedena sodna praksa se po analogiji uporablja za člen 53 Sporazuma EGP in odločbe Komisije, sprejete na podlagi tega člena.

110    Ob upoštevanju pravil, navedenih v točkah od 100 do 109 zgoraj, je treba preveriti, ali se je Komisija v izpodbijani odločbi oprla na dovolj verodostojne, natančne in skladne dokaze, da je v okviru celovite presoje in po preizkusu pojasnil ali alternativnih dokazil, ki jih je predložila tožeča stranka, utemeljila trdno prepričanje, da se je tožeča stranka 3. septembra 1996 znova vključila v kartel, in v kakšnem obsegu je sodelovala pri kršitvi med navedenim datumom in 9. majem 2000, ker ne zanika sodelovanja pri kršitvi niti v predhodnem obdobju od leta 1986 do leta 1992 niti pozneje v obdobju od 9. maja 2000 do 2. maja 2007.

b)     Sodelovanje tožeče stranke pri kršitvi med 3. septembrom 1996 in 9. majem 2000

111    Po trditvah tožeče stranke je treba razlikovati med dvema obdobjema: prvič, obdobjem od 3. septembra 1996 do 13. maja 1997, za katero ji je bila naložena globa in v zvezi s katerim v bistvu nasprotuje temu, da bi se Komisija zoper njo sklicevala na dokaze, ki ji jih je predložila in na podlagi katerih je lahko ugotovila, da se je kršitev nadaljevala do 13. maja 1997, in drugič, obdobjem od 13. maja 1997 do 9. maja 2000 (v nadaljevanju: vmesno obdobje), za katero ji Komisija ni naložila globe in v zvezi s katerim tožeča stranka v bistvu trdi, da dokazi, ki jih je Komisija uporabila zoper njo, dokazujejo samo, da je poskušala pri drugih udeleženkah kartela ustvariti vtis, da se je pripravljena pogovarjati, vendar samo zato, da bi jih preslepila in se izognila njihovim povračilnim ukrepom, ne dokazujejo pa njene vpletenosti v kartel niti v obdobju zmanjšane dejavnosti.

 Obdobje od 3. septembra 1996 do 13. maja 1997

112    V zvezi s tem je treba najprej preučiti šesti del drugega tožbenega razloga.

113    Ugotoviti je namreč treba, ali tožeča stranka upravičeno navaja, da Komisija glede na vsebino zadnjega odstavka točke 26 obvestila o ugodni obravnavi zoper njo za obdobje od 3. septembra 1996 do 13. maja 1997 ne bi smela uporabiti dokazov, ki ji jih je sama poslala v okviru prošnje za prizanesljivost.

–       Področje uporabe točke 26 obvestila o ugodni obravnavi

114    Člen 23(3) Uredbe št. 1/2003 določa, da se pri določanju višine globe upošteva teža, pa tudi trajanje kršitve.

115    Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da ima Komisija v mejah, določenih z Uredbo št. 1/2003, široko diskrecijsko pravico pri izvajanju pristojnosti za naložitev takih glob (sodbi Sodišča z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I‑5425, točka 172, in z dne 24. septembra 2009 v združenih zadevah Erste Group Bank in drugi proti Komisiji, C‑125/07 P, C‑133/07 P, C‑135/07 P in C‑137/07 P, ZOdl., str. I‑8681, točka 123). Vendar je ta pravica omejena; kadar Komisija sprejme smernice, s katerimi želi v skladu s Pogodbo natančno opredeliti merila, ki jih namerava uporabiti v okviru izvajanja diskrecijske pravice, je namreč posledica tega samoomejevanje navedene pravice, saj mora upoštevati okvirna pravila, ki si jih je določila (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 17. junija 2010 v zadevi Lafarge proti Komisiji, C‑413/08 P, ZOdl., str. I‑5361, točka 95, ter sodbo Splošnega sodišča z dne 8. oktobra 2008 v zadevi Carbone‑Lorraine proti Komisiji, T‑73/04, ZOdl., str. II‑2661, točka 192 in navedena sodna praksa). V posameznem primeru od tega ne more odstopiti, ne da bi navedla razloge, ki so v skladu z načelom enakega obravnavanja ali varstva legitimnih pričakovanj (zgoraj navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 209).

116    V tem smislu je treba upoštevati točke od 23 do 26 obvestila o ugodni obravnavi, ki določajo:

„23. Podjetja, ki razkrijejo svojo udeležbo v domnevnem kartelu z vplivom na trgovino Skupnosti, vendar ne izpolnjujejo pogojev iz dela II zgoraj, so lahko upravičena do znižanja globe, ki bi jim sicer bila naložena.

24. Da bi bilo do tega upravičeno, mora podjetje zagotoviti Komisiji dokazna sredstva o domnevni kršitvi, ki pomenijo znatno dodano vrednost v primerjavi z dokaznimi sredstvi, s katerimi Komisija že razpolaga, ter mora izpolnjevati kumulativne pogoje iz [točke 12(a) do (c)] zgoraj.

25. Pojem ‚dodane vrednosti‘ se nanaša na obseg, v katerem predložena dokazna sredstva po svoji naravi in/ali stopnji podrobnosti povečajo zmožnost Komisije, da dokaže obstoj domnevnega kartela. Komisija pri tej presoji na splošno šteje, da imajo pisna dokazna sredstva, ki izhajajo iz obdobja, na katerega se nanašajo dejstva, večjo vrednost kot dokazna sredstva, ki so ugotovljena naknadno. Za obremenilne dokaze, ki se neposredno nanašajo na zadevna dejstva, bo na splošno veljalo, da imajo večjo vrednost kot dokazna sredstva, ki so zgolj posredno povezana z dejstvi. Na podoben način na vrednost dokaznih sredstev vpliva tudi stopnja potrebe po dopolnitvi dokaznih sredstev z drugimi viri, da bi se zadevna dokazna sredstva lahko uporabila zoper druga podjetja v zadevi, tako da bo samostojnim dokaznim sredstvom priznana večja vrednost kot pa dokaznim sredstvom, kot so izjave, ki v primeru ugovora potrebujejo dopolnilno gradivo v podporo.

26. Komisija bo v vsaki končni odločbi, sprejeti na koncu upravnega postopka, določila stopnjo znižanja, dodeljeno podjetju, glede na globo, ki bi bila sicer naložena. Za:

–        prvo podjetje, ki predloži dokazna sredstva, ki pomenijo znatno dodano vrednost: znižanje od 30 do 50 %;

[…]

Komisija bo z namenom določitve ravni znižanja znotraj vsakega od teh razponov upoštevala čas predložitve dokaznih sredstev, ki izpolnjujejo pogoj iz točke [24], in obseg, v katerem pomenijo dodano vrednost.

Če prosilec za znižanje globe kot prvi predloži samostojna dokazna sredstva v smislu točke [25], ki jih Komisija uporabi za ugotovitev dodatnih dejstev, ki povečujejo resnost ali trajanje kršitve, Komisija ne bo upoštevala teh dodatnih dejstev pri določanju globe, ki bo naložena podjetju, ki je predložilo ta dokazna sredstva.“

117    Povedano drugače, za uporabo določb zadnjega odstavka točke 26 obvestila o ugodni obravnavi mora biti izpolnjenih več pogojev: podjetje mora predložiti samostojna dokazna sredstva v smislu točke 25 obvestila o ugodni obravnavi, kar pomeni, da morajo imeti znatno dodano vrednost in niso nujno podkrepljena; ti dokazi morajo omogočiti ugotovitev dodatnih dejstev v primerjavi s tistimi, ki jih lahko ugotovi Komisija, ki povečujejo bodisi težo bodisi trajanje kršitve.

118    Če so ti pogoji izpolnjeni, Komisija teh dejstev ne upošteva pri določitvi zneska globe – ta je v skladu s členom 23(3) Uredbe št. 1/2003 odvisen od teže in trajanja kršitve – naložene podjetju, ki je s predložitvijo dokazov Komisiji omogočilo ugotovitev teh dejstev, kot je podrobno določeno v zadnjem odstavku točke 26 obvestila o ugodni obravnavi.

119    Iz zadnjega dela zadnjega odstavka točke 26 obvestila o ugodni obravnavi zato izhaja, da se Komisija na te dokaze ne opre pri določitvi teže ali trajanja kršitve prosilca za prizanesljivost, če ta izpolni pogoje iz točke 26 navedenega obvestila, pri čemer je poleg tega upravičen do znižanja, ki je v tem obvestilu določeno za preostanek obdobja kršitve, ki se mu očita.

120    Poudariti je treba, da dejstvo, da je bil mehanizem zaščite prosilca za prizanesljivost določen v točki 26, ki se nanaša na znižanje globe, potrjuje, da lahko Komisija hkrati uporabi oba ukrepa, čeprav trdi nasprotno.

121    Delež znižanja globe mora biti torej sorazmeren z dodano vrednostjo dokazov, ki jih predloži prosilec za prizanesljivost, saj je namen zadnjega odstavka točke 26 tudi preprečiti, da bi se podjetju naložila kazen izključno na podlagi dokazov, ki jih je sàmo predložilo Komisiji.

122    Trditev Komisije je torej treba v tej točki zavrniti.

–       Ugotovitev dodatnih dejstev v obravnavani zadevi, ki bodisi povečujejo težo bodisi podaljšujejo trajanje kršitve

123    V nadaljevanju je treba preučiti ugovor Komisije, da na podlagi dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, ni mogla ugotoviti novih dejstev, čeprav je to eden od pogojev za uporabo zadnjega odstavka točke 26 obvestila o ugodni obravnavi.

124    Opozoriti je treba, da obvestilo o ugodni obravnavi omenja „dodatna dejstva“, ki lahko podaljšajo trajanje ali povečajo težo kršitve.

125    Komisija se je v obravnavani zadevi pri utemeljitvi delovanja kartela med septembrom 1996 in majem 1997 oprla predvsem na:

–        [zaupno] (točka 142 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        [zaupno] (točke od 143 do 145 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        „štiri primere komuniciranja z drugimi člani kartela med majem 1995 in marcem 1996 ter med septembrom 1996 in januarjem 1997, ki so bili shranjeni na disketah, odkritih v prostorih W. […]“ (točka 139 obrazložitve izpodbijane odločbe); v opombi št. 216 izpodbijane odločbe vseeno pojasnjuje, da „čeprav so s seznama teh disket razvidni številni drugi spisi iz tega obdobja s podobnimi imeni, kar nakazuje, da vsebujejo še druge telefakse, ki so si jih pošiljali člani kartela, Komisija vsebine teh spisov ne bo uporabila kot dokaze, ker niso bili del spisa, do katerega je imela dostop“;

–        odgovor družbe Bridgestone na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah („družba Bridgestone je trdila, da je kartel, ustanovljen leta 1986, prenehal obstajati spomladi 1997“) (točka 291 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        odgovore družbe DOM na isto obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah („družba DOM je trdila, da je jasno dokazano, da je kartel prenehal delovati v obdobju od marca 1997 do leta 1999“) (točka 292 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        zgodovinski pregled delovanja, ki ga je pripravil W. („3/97: prenehanje vsakršnega sodelovanja“) (točka 157 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        izjave [zaupno] („klub cevi za uporabo v pomorstvu je leta 1998 skoraj izginil“) (točka 151 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        odgovore na zahtevo za informacije P. z dne 29. junija 2007 in družbe Trelleborg z dne 15. junija 2007 ter dokumente, odkrite pri družbah Trelleborg in Dunlop (točka 163 odgovora na tožbo);

–        in, ne nazadnje, preglednice W. v zvezi z obdobjem od novembra 1996 do decembra 1997 ter letoma 1998 in 1999 (točka 165 obrazložitve izpodbijane odločbe).

126    Komisija je tako brez dvoma imela sklop indicev, je pa vseeno razpolagala z enim samim listinskim dokazom iz tistega obdobja, in sicer [zaupno] in preglednico od W. – v zvezi s katerim je priznala, da ne more določiti natančnega datuma – ter izjavami različnih članov kartela, če izvzamemo dokaze, ki jih je družba MRI predložila v okviru prošnje za prizanesljivost.

127    Zato je treba preučiti, ali dokazi iz sklopa indicev, ki jih je Komisija navedla v izpodbijani odločbi in na podlagi katerih je sklepala, da je kartel še naprej polno deloval med 3. septembrom 1996 in 13. majem 1997, brez dokazov, ki jih je družba MRI predložila v okviru prošnje za prizanesljivost, zadoščajo za tako sklepanje.

128    Najprej je treba upoštevati [zaupno], naslovljeno na družbo DOM (točka 142 obrazložitve izpodbijane odločbe).

129    Besedilo sporne [zaupno] se glasi:

„Menim, da imamo letos enkratno priložnost, da določimo višjo raven cen; kot sem razumel, bi moral biti Sumed zdaj pripravljen na bistveno zvišanje cene.

Strinjam se z vašim predlogom, da se C prepusti znaten delež tega trga, in predlagam naslednje številke, pri čemer je drugouvrščeni PL x 0,65; poskusiti moramo s tem.

Prosim, če vsi člani potrdite, ali se s tem strinjate; v nasprotnem primeru mi, prosim, čim prej pošljite predloge.“

130    V nadaljevanju tega besedila je preglednica z različnimi sklopi (ali deli) naročila „Sumed“, porazdeljenimi med različne „zmagovalce“, izbrane med šestimi podjetji, ki so bila člani kartela:

ITEM	Qty	Designation	PL	A 1	A 2	C	B 1	B 2	B 3
1	2	FOB 24'' 35'	80,900	52,640	53,920	53,210	54,860	Champion	54,155
2	3	FOB 20'' 35'	63,420	42,380	41,220	41,900	43,280	Champion	41,468
3	12	FF 24'' 35'	73,590	50,290	49,300	50,150	47,830	Champion	48,116
4	36	FF 20" 35'	50,370	33,720	34,380	Champion	34,150	32,600	32,740
5	34	FF 16" 35'	45,170	29,860	Champion	29,360	30,440	30,830	30,793
6	1	Red 24/20'' 35'	67,790	46,270	46,190	44,130	44,060	Champion	44,222
7	3	Red 20/16" 35'	47,230	32,355	32,910	30,700	30,950	Champion	30,735
8	3	TRH 16" 35'	55,180	36,830	Champion	35,870	36,090	37,660	35,982

131    Oznake A 1, A 2, B 1, B 2, B 3 in C so običajna kodna imena različnih članov kartela (točka 114 obrazložitve izpodbijane odločbe). V skladu s temi kodnimi imeni je družba Bridgestone A 1, družba Yokohama Rubber A 2, družba DOM B 1, družba Trelleborg B 2, družba Parker ITR B 3 in družba MRI C.

132    Ta preglednica kaže ne samo, da je bil za vsak sklop ali vsak del naročila določen „zmagovalec“, ampak da so bile določene tudi cena, ki jo ponudi „drugouvrščeni“ in je v preglednici navedena odebeljeno, ležeče in podčrtano, ter cene, ki jih ponudijo druge udeleženke.

133    Pomen vloge, ki jo je imel pri prikrojevanju ponudbe „drugouvrščeni“, je mogoče razbrati tudi iz besedila telefaksa, v katerem je pojasnjeno: „Predlagam naslednje cene, pri katerih je drugouvrščeni PL x 0,65“.

134    Poleg tega je mogoče ugotoviti, da cena, navedena za vsak sklop, v zvezi z drugouvrščenim vedno ustreza naslednjemu izračunu: cena PL x 0,65. Izjema je samo ena, in sicer v zvezi s „postavko 5“, kjer bi morala biti cena drugouvrščenega glede na izračun 29.360 (stolpec C, torej družbe MRI) in ne 29.860. Vseeno gre po vsej verjetnosti za vsebinsko napako, saj je avtor razpredelnice brez dvoma znesek 29.860 pomotoma odebelil in podčrtal.

135    Pomembnost vloge „drugouvrščenega“ potrjuje tudi tožeča stranka v odgovorih na pisna vprašanja, ki ji jih je postavilo Splošno sodišče. Navaja namreč, da „je bilo znano pravilo kartela prav določanje cene ‚drugouvrščenega ponudnika‘, medtem ko so bile podrobnosti ponudbe zmagovalca […] prepuščene njegovi presoji“.

136    Iz preglednice je tako razvidno, da je tožeča stranka kot zmagovalka določena za eno od ponudb – česar ne bi bilo mogoče izpeljati niti brez njenega sodelovanja pri razgovorih niti brez njene obveščenosti, kot zatrjuje – pa tudi, da je kot drugouvrščena določena dvakrat ali celo trikrat, če se upošteva napaka v zvezi s „postavko 5“.

137    Da bi bilo lahko prikrojevanje ponudbe, določeno v tej preglednici, učinkovito, je bilo nujno, da vsaka družba prevzame vlogo, ki ji je bila dodeljena, zlasti drugouvrščena, saj v nasprotnem primeru zmagovalcu nikoli ne bi bila zagotovljena zmaga.

138    Glede na to je malo verjetno, da bi lahko natančno in podrobno prirejanje javnih razpisov „Sumed“, navedeno v tej preglednici, delovalo brez dejavnega in prostovoljnega sodelovanja tožeče stranke ter da bi ji drugi člani kartela dodelili vlogo „drugouvrščene“, ne da bi se že septembra 1996 v celoti vključila v dejavnosti kartela.

139    To pomeni, da ta dokument, čeprav izvira od tretjih oseb, pravno zadostno dokazuje sodelovanje družbe MRI pri razgovorih v zvezi z naročilom „Sumed“.

140    Trditve tožeče stranke, da v bistvu sploh ni vedela za ta dokument in razgovor, ki je v njem omenjen, je zato treba zavrniti.

141    Poleg tega iz preglednice, ki jo je sestavil W. (Priloga 10 k tožbi, vrstica 87) in ki se nanaša na naročila, dejansko porazdeljena med člane kartela, izhaja, da so si tri podjetja razdelila javni razpis „Sumed“, dodeljen novembra 1996, torej dobra dva meseca po predlogu za usklajevanje, ki ga je poslal [zaupno]. Zadevna podjetja so bila Yokohama Rubber (označeno kot Japan C0.2), Trelleborg (označeno kot European C0.2) in MRI (označeno kot European C0.4).

142    Med ta tri podjetja so bili v razpredelnici, priloženi telefaksu družbe Trelleborg, razdeljeni sklopi javnega razpisa „Sumed“.

143    Sicer je treba ugotoviti, kot navaja tožeča stranka, da je v preglednici W. v zvezi z javnim naročilom „Sumed“ navedeno „ocene“ (estimates), vendar to ne spremeni dejstva, da trije ponudniki, ki so jim bili oddani sklopi, ustrezajo razdelitvi, kot je bila predlagana v telefaksu družbe Trelleborg, in da pri dveh od teh ponudnikov zneski ustrezajo vrednosti sklopov, pomnoženih s ceno na enoto zmagovalca, kot izhajajo iz navedenega telefaksa.

144    Splošno sodišče meni, da v takih okoliščinah v zvezi z družbo MRI ni šlo zgolj za naključja ali domneve, kot zatrjuje ta družba.

145    Splošno sodišče poleg tega meni, da je dokazna vrednost preglednice W. še toliko večja, ker izraža rezultate usklajevanja javnih razpisov „Sumed“, kot izhaja iz telefaksa družbe Trelleborg.

146    V preglednicah W. so na več straneh navedeni rezultati različnih usklajevanj javnih razpisov, ki so jih različni člani kartela izvedli med letom 1996 in koncem leta 1997.

147    To pomeni, da se je Komisija upravičeno oprla na to preglednico, ne samo da bi ugotovila ponovno vključitev družbe MRI v kartel od 3. septembra 1996 in njeno polno sodelovanje do 13. maja 1997, ampak tudi da bi bolj na splošno podkrepila elemente – zlasti različne izjave, ki jih je zbrala (glej točko 125 zgoraj) – ki jih je imela v zvezi z nadaljnjim sodelovanjem drugih članov v kartelu do tega datuma.

148    Dokumenti, ki jih je predložila družba MRI, zato niso bili nujni za tako sklepanje.

149    To pomeni, da na podlagi dokazov, ki jih je družba MRI Komisiji predložila v zvezi z obdobjem od 3. septembra 1996 do 13. maja 1997, Komisija ni mogla ugotoviti daljšega trajanja ali večje resnosti kršitve.

150    Tožeča stranka se torej neupravičeno sklicuje na zadnji odstavek točke 26 obvestila o ugodni obravnavi.

151    To tudi pomeni, da je Komisija te dokaze lahko uporabila proti njej.

152    Zato je treba šesti del drugega tožbenega razloga zavrniti.

153    Poleg tega nekateri od teh elementov nesporno potrjujejo vpletenost družbe MRI v usklajevanje nekaterih ponudb.

154    F. je tako v [zaupno] navedel:

„[T]o ponudbo sem zavrnil v delu, v katerem je spremenjen prvotni dogovor, ki mi ga je predlagala družba Dunlop, pa tudi ker smo v okviru prvega javnega razpisa zaradi proračunskih omejitev projekta Sumed prejeli samo 18 dolžin namesto predvidenih 36. Prepričani smo, da ima Kléber težave s 24'' pri projektu Sumed in da so zato prejeli samo 4 dolžine namesto 12, kolikor jih je bilo navedenih v prejšnjem javnem razpisu.“

155    Družba MRI je v preglednici, priloženi telefaksu družbe Trelleborg (glej točko 130 zgoraj), navedena kot zmagovalka sklopa v dolžini 36 FF 20'', „Kléber“ – to pomeni družba Trelleborg – pa za pet sklopov, med drugim za sklop 12 dolžin FF 24''.

156    Sklicevanja F. na prejšnje naročilo „Sumed“ se torej popolnoma ujemajo s preglednico, priloženo [zaupno] (glej točko 130 zgoraj), kar ne more biti zgolj naključje.

157    Poleg tega je mogoče na podlagi podrobnosti iz tega sporočila razumeti navedbo „ocene“, ki jo je W. navedel v preglednici v zvezi z javnim razpisom „Sumed“, ki je bil predmet [zaupno], pri čemer je navedeno, da je družba MRI na koncu dobila manjši sklop, kot je bilo prvotno predvideno.

158    V preostalem je torej treba zavrniti trditev tožeče stranke, da danes v bistvu ne more več ugotoviti, ali ponudba „Sumed“, o kateri je govor v tej [zaupno], ustreza ponudbi, navedeni v [zaupno].

159    Kolikor je to potrebno (glej točko 147 zgoraj), je sodelovanje tožeče stranke pri kršitvi od 3. septembra 1996 do 13. maja 1997 tako potrjeno.

 Vmesno obdobje

160    Pojem usklajeno ravnanje se nanaša na kakršno koli obliko usklajenega delovanja podjetij, ki – ne da bi moralo pripeljati do sklenitve pogodbe v pravem pomenu – konkurenčna tveganja hote nadomešča s praktičnim sodelovanjem (sodba Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, Recueil, str. I‑4125, točka 115, in zgoraj v točki 106 navedena sodba Hüls proti Komisiji, točka 158).

161    Člen 81(1) ES v zvezi s tem nasprotuje vsakemu neposrednemu ali posrednemu stiku med gospodarskimi subjekti, ki bi lahko vplival na ravnanje trenutnega oziroma potencialnega konkurenta na trgu ali bi takemu konkurentu razkril ravnanje na trgu, za katero se je gospodarski subjekt odločil ali ki ga namerava upoštevati, kadar je cilj ali posledica teh stikov omejevanje konkurence (glej v tem smislu zgoraj v točki 160 navedeno sodbo Komisija proti Anic Partecipazioni, točki 116 in 117).

162    Dejstvo, da podjetje konkurentom sporoči podatke za pripravo protikonkurenčnega sporazuma, zadostuje kot dokaz o obstoju usklajenega ravnanja v smislu člena 81 ES (zgoraj v točki 105 navedeni sodbi Tréfilunion proti Komisiji, točka 82, in BPB proti Komisiji, točka 178).

163    V skladu z ustaljeno sodno prakso pojma sporazum in usklajeno ravnanje v smislu člena 81(1) ES zajemata istovrstne oblike tajnega dogovarjanja, ki se razlikujejo le po intenzivnosti in izraznih oblikah (zgoraj v točki 160 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točki 131 in 132, in sodba Splošnega sodišča z dne 20. marca 2002 v zadevi HFB in drugi proti Komisiji, T‑9/99, Recueil, str. II‑1487, točka 190).

164    V primeru kompleksne kršitve, pri kateri je bilo s ciljem skupnega uravnavanja trga več let udeleženih več proizvajalcev, od Komisije ni mogoče zahtevati, da bi kršitev natančno opredelila za sporazum ali usklajeno ravnanje, saj se člen 81 ES vsekakor nanaša na obe obliki kršitve (glej v tem smislu zgoraj v točki 160 navedeno sodbo Komisija proti Anic Partecipazioni, točke od 111 do 114, in zgoraj v točki 103 navedeno sodbo PVC II, točka 696).

165    Dvojno opredelitev kršitve kot sporazuma „in/ali“ usklajenega ravnanja je treba razumeti kot kompleksno celoto, ki vključuje dejstva, od katerih so nekatera opredeljena kot sporazum, druga pa kot usklajeno ravnanje v smislu člena 81(1) ES, ki ne vsebuje posebne opredelitve za to vrsto kompleksne kršitve (sodba Splošnega sodišča z dne 17. decembra 1991 v zadevi Hercules Chemicals proti Komisiji, T‑7/89, Recueil, str. II‑1711, točka 264, in zgoraj v točki 163 navedena sodba HFB in drugi proti Komisiji, točka 187).

166    Opozoriti je treba, da se je Komisija v obravnavani zadevi odločila naložiti kazen tožeči stranki in njenim konkurentom zaradi sodelovanja „pri vrsti sporazumov in usklajenih ravnanj v sektorju cevi za uporabo v pomorstvu“ v zadevnem obdobju.

167    V točkah od 263 do 272 obrazložitve izpodbijane odločbe je navedla, kako namerava opredeliti protipravna dejanja, za katera je vedela, in, natančneje, v točkah 271 in 272 obrazložitve izpodbijane odločbe je pojasnila, da izmenjave informacij pomenijo usklajena ravnanja.

168    Tožeči stranki je očitala, da si je v vmesnem obdobju z nekaterimi člani kartela med drugim izmenjala informacije, da bi znova vzpostavila kartel.

169    Dejstvo, da podjetje konkurentom sporoči podatke za pripravo protikonkurenčnega sporazuma, zadostuje kot dokaz o obstoju usklajenega ravnanja v smislu člena 81 ES (glej sodbo Sodišča z dne 4. junija 2009 v zadevi T‑Mobile Netherlands in drugi, C‑8/08, ZOdl., str. I‑4529, točki 51 in 52, in sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott, predstavljene 19. februarja 2009 v tej zadevi, ZOdl., str. I‑4523, točki 90 in 91 ter navedena sodna praksa).

170    Vprašanje, ali se je to ravnanje zgodilo v okviru „strukture kluba“ ali zunaj nje, zato ni pomembno in trditev, ki jo tožeča stranka v zvezi s tem navaja v okviru tretjega dela drugega tožbenega razloga, je treba zavrniti.

171    Poleg tega iz izpodbijane odločbe izhaja, da se je tožeča stranka iz kartela umaknila leta 1992.

172    Prav tako je ugotovljeno, da se je tožeča stranka v kartel znova vključila leta 1996 ob prikrojevanju razpisnih ponudb „Sumed“, kar se je izrazilo z dodelitvijo kvot in določitvijo cen na trgu cevi za uporabo v pomorstvu na podlagi dogovarjanja v ta namen, pri katerem je treba tožečo stranko šteti za eno od sodelujočih (glej točke od 128 do 159 zgoraj).

173    V zvezi z vmesnim obdobjem, ki je, kar zadeva tožečo stranko, trajalo od maja 1997 do maja 2000, je treba pojasniti, da je tožeča stranka na obravnavi v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča potrdila, da je njen tožbeni razlog omejen samo na dokaze, ki se nanašajo na obdobje od 3. septembra 1996 do 13. maja 1997.

174    Komisija je te dokaze torej lahko uporabila kot dokaz, da je tožeča stranka sodelovala pri nekaterih stikih in nekaterih razgovorih v vmesnem obdobju.

175    Tožeča stranka kljub temu izpodbija obseg teh stikov in Komisijino razlago dokumentov, v katerih so omenjeni.

176    Navedene dokumente je zato treba preučiti, da bi ugotovili, ali je Komisija upravičeno sklepala, da je tožeča stranka v vmesnem obdobju sodelovala pri trajajoči kršitvi, čeprav za to obdobje niti njej niti drugim članom kartela ni bila naložena globa.

177    Ob upoštevanju dokumentov tožeče stranke [zaupno] (točki 174 in 176 obrazložitve izpodbijane odločbe) je treba poudariti, da je na podlagi teh dokumentov mogoče ugotoviti vsaj, prvič, da se je W. obrnil na F. iz družbe MRI v zvezi s tremi javnimi razpisi (CPC Taiwan, Ancap Uruguay in Petrobras Brazil), pri čemer so pri tem poskusu usklajevanja sodelovale tudi družbe Bridgestone, DOM, Yokohama Rubber in Parker ITR, ter, drugič, da je F. sicer zavrnil dano ponudbo, da pa je kartel v tem obdobju vsaj poskušal delovati. Nikakršnega dvoma torej ni, da so različna podjetja bila v medsebojnih stikih in stiku s tožečo stranko, da bi usklajevala nekatere javne razpise. Dejstvo, da je iz teh dokumentov mogoče razbrati, da v kartelu ni bilo vse v najlepšem redu in da so obstajala nesoglasja, je tudi v skladu z analizo, ki jo je Komisija v zvezi s tem obdobjem navedla v izpodbijani odločbi. V zvezi z dokumentom F. z dne 4. februarja 1999, v katerem je prikazan zgodovinski pregled kartela, vsebuje pa tudi poročilo o stanju v tistem obdobju, in ki je bil namenjen enemu od trgovskih zastopnikov tožeče stranke, je treba ugotoviti, da F. v njem sicer trdi, da tožeča stranka ni del kartela, vendar ta dokument potrjuje vsaj stike, pri katerih je F. sodeloval z drugimi člani kartela. Ti dokumenti torej jasno dokazujejo, da so bila različna zadevna podjetja v stikih najmanj z namenom, da bi poskusila uskladiti ponudbe.

178    [Zaupno] (točka 177 obrazložitve izpodbijane odločbe) dokazuje navezovanje stikov med različnimi protagonisti kartela (W., F. in P.), med katerimi so si izmenjevali poslovne podatke. Dejstvo, da je kartel takrat zašel v krizno obdobje, kar potrjuje tudi ta dokument, še ne pomeni, da ti stiki niso bili nezakoniti. Poleg tega je bil kartel znova vzpostavljen kmalu po navezavi teh stikov, torej so verjetno pripomogli k njegovi ponovni vzpostavitvi, čeprav se je tožeča stranka vanj polno vključila šele leto dni za drugimi protagonisti.

179    [Zaupno] (točka 201 obrazložitve izpodbijane odločbe) potrjuje, da sta C. in F. navezala stik v času, ko kartel še ni bil v celoti ponovno vzpostavljen – vsaj kar zadeva tožečo stranko. Kljub temu dokazuje, da sta C. in F. izmenjala občutljive poslovne informacije, pa tudi da je F. takrat poskušal najti nov način delovanja kartela, zlasti kar zadeva njegovo usklajevanje, hkrati pa je že takrat poskušal tržni delež tožeče stranke določiti na 12 %. Kot poleg tega navaja Komisija, je treba ta dokaz presojati z vidika sestankov, ki so se znova začeli junija 1999. Čeprav drži, da se je tožeča stranka v celoti vključila šele pozneje, ostaja dejstvo, da se je že takrat pripravljala na vrnitev v kartel in je vsaj obrobno sodelovala z nekaterimi konkurenti.

180    Ne nazadnje, iz dokumenta z naslovom [zaupno] (točka 190 obrazložitve izpodbijane odločbe) je jasno razviden okvir obnovljenega sodelovanja. Tožeča stranka trdi, da se sestanka ni udeležila – česar Komisija ne prereka – in da navedba njej dodeljenega tržnega deleža v tem dokumentu ne pomeni, da je bila del kartela. Vsekakor drži, da se je po mnenju Komisije v kartel ponovno vključila šele 9. maja 2000 (glej točko 202 obrazložitve izpodbijane odločbe, v kateri je Komisija navedla, da ima dokaze, da so se takrat družbi MRI znova začele dodeljevati kvote). Vendar obstajajo, prvič, neposreden dokaz, da je imela tožeča stranka neprimerne stike z namenom ponovne vključitve v kartel junija 1999 (interno sporočilo tožeče stranke z dne 30. junija 1999), drugič, dokument, razdeljen decembra 1999 na sestanku, ki je potekal po ponovni vzpostavitvi kartela s strani drugih članov kartela, v katerem je določen tržni delež, ki naj bi se dodelil tožeči stranki, in, tretjič, dokazi, da se je v kartel dejansko ponovno vključila maja 2000, česar sicer ne zanika. Posledično je treba ugotoviti, da je bil lahko tržni delež, ki so ga nameravali dodeliti tožeči stranki, samo rezultat okrepljenega usklajevanja z njo, saj so drugi člani kartela ponovno začeli z nezakonitimi dejavnostmi. Dokazano je, da se je družba MRI o pogojih svoje vrnitve dogovarjala junija 1999, torej šest mesecev pred sestavo preglednic, ki so bile razdeljene decembra 1999. Te preglednice so torej še posebej zanesljiv indic, da je tožeča stranka decembra 1999 sodelovala pri razgovorih v zvezi z razdelitvijo in usklajevanjem tržnih deležev posameznih članov kartela.

181    Skratka, treba je ugotoviti, da je Komisija predložila zadostne dokaze o protipravnem ravnanju tožeče stranke v vmesnem obdobju, ki je bilo v primerjavi s predhodnim in poznejšim obdobjem resda omejeno, zaradi česar ji Komisija za to obdobje tudi ni naložila globe.

182    V preostalem je treba zavrniti trditve tožeče stranke, da je poskušala pri drugih članih kartela nekako ustvariti vtis, da se zanima za ponovno vzpostavitev kartela, da bi se tako zaščitila pred morebitnimi trgovinskimi povračilnimi ukrepi.

183    Ne samo, da so domnevni nameni tožeče stranke v zvezi s tem brezpredmetni, ampak je treba poleg tega ugotoviti, da s tem priznava, da se je z navezovanjem stikov z drugimi člani kartela želela obvarovati pred njihovo konkurenco, kar zadostuje kot dokaz o kršitvi.

184    Zgoraj navedeni dokumenti poleg tega dokazujejo, da je bil glavni namen teh stikov znova vzpostaviti kartel in da je tožeča stranka pri njih sodelovala, da bi si v kartelu izborila osrednje mesto.

185    Zavrniti je torej treba njeno trditev, da je pri teh razgovorih sodelovala samo zato, da bi zavedla nekdanje – in prihodnje – partnerje kartela, in da je podala drugo verjetno razlago različnih dokumentov, ki jih je Komisija uporabila kot dokaz o njenem sodelovanju pri kršitvi v vmesnem obdobju.

186    Te ugotovitve poleg tega nikakor ne omajajo različni dokazi – [zaupno] – s katerimi tožeča stranka utemeljuje svojo trditev.

187    Ti različni dokumenti namreč nesporno dokazujejo, da se je družba MRI v kartel v celoti ponovno vključila maja 2000, ne izpodbijajo pa njenih prizadevanj za ponovno vključitev v predhodnih letih.

188    V preostalem je torej treba trditve tožeče stranke zavrniti.

c)     Obstoj trajajoče kršitve

189    Tožeča stranka v bistvu zanika, prvič, da se je kršitev nadaljevala med 3. septembrom 1996 in 13. majem 1997, pri čemer trdi, da bi se ji lahko v tem obdobju očitale kvečjemu ločene kršitve, ki se nanašajo na predhodno in poznejše obdobje, in drugič, da se je kršitev nadaljevala med 13. majem 1997 in 9. majem 2000, ker pri razgovorih ni sodelovala s protikonkurenčnim ciljem, temveč, nasprotno, da bi se zaščitila pred morebitnimi povračilnimi ukrepi drugih članov kartela, in ker Komisija nikakor ne more hkrati upoštevati obstoja trajajoče kršitve in ugotoviti zmanjšane dejavnosti zaradi krize med člani kartela, na podlagi česar se je tudi odrekla naložitvi globe za to obdobje.

 Pojem trajajoča in ponavljajoča se kršitev

190    V skladu s členom 25(2) Uredbe št. 1/2003 zastaranje začne teči na dan, ko je bila kršitev storjena. Vendar pa pri trajajočih ali ponavljajočih se kršitvah zastaranje začne teči na dan, ko kršitev preneha.

191    S sodno prakso je v zvezi s tem podrobno določeno, da je treba v večini primerov o obstoju protikonkurenčnega ravnanja ali sporazuma sklepati iz številnih naključij in indicev, ki lahko obravnavani skupaj, kadar ni drugih skladnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi pravil o konkurenci. Taki indici in naključja lahko, če se presojajo kot celota, razkrijejo ne le obstoj protikonkurenčnih ravnanj ali sporazumov, ampak tudi trajanje trajajočega protikonkurenčnega ravnanja in obdobje uporabe sporazuma, sklenjenega v nasprotju s pravili o konkurenci (glej v tem smislu zgoraj v točki 100 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 57, in sodbo Sodišča z dne 21. septembra 2006 v zadevi Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied proti Komisiji, C‑105/04 P, ZOdl., str. I‑8725, točke od 94 do 96 in navedena sodna praksa).

192    Sicer pa je lahko kršitev člena 81(1) ES ne le posledica ločenega dejanja, ampak celega niza dejanj ali tudi trajajočega ravnanja. Te razlage ni mogoče ovreči z utemeljitvijo, da lahko tudi eden ali več elementov tega niza dejanj ali trajajočega ravnanja sam po sebi in ločeno pomeni kršitev navedene določbe. Kadar se različna dejanja z istim ciljem izkrivljanja konkurence na skupnem trgu uvrščajo v „celovit načrt“, lahko Komisija pripiše odgovornost za ta dejanja glede na sodelovanje pri kršitvi kot celoti (zgoraj v točki 100 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 258, in sodba z dne 21. septembra 2006 v zadevi Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied proti Komisiji, C‑105/04 P, ZOdl., str. I‑8725, točka 110).

193    V zvezi z neobstojem dokaza glede obstoja sporazuma v nekih določenih obdobjih ali vsaj glede tega, da je neko podjetje ta sporazum izvajalo v danem obdobju, je treba spomniti, da to, da dokaz o kršitvi ni bil predložen za neka določena obdobja, ne preprečuje, da bi se kršitev štela za podano v širšem časovnem okviru kot ta obdobja, če ta ugotovitev temelji na objektivnih in skladnih indicih. V okviru kršitve, ki traja več let, tudi dejstvo, da se zunanji znaki kartela pojavljajo v različnih časovno bolj ali manj oddaljenih obdobjih, ne vpliva na njegov obstoj, če različni ukrepi, ki so del te kršitve, uresničujejo samo en cilj in se umeščajo v okvir enotne in trajajoče kršitve (zgoraj v točki 192 navedena sodba Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied proti Komisiji, točki 97 in 98; glej v tem smislu tudi zgoraj v točki 100 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 260).

194    V zvezi s tem je sodna praksa določila več ustreznih meril za presojo, ali je kršitev enotna, in sicer enakost ciljev zadevnih ravnanj (glej v tem smislu zgoraj v točki 102 navedeno sodbo Technische Unie proti Komisiji, točki 170 in 171, ter sodbi Splošnega sodišča z dne 20. marca 2002 v zadevi Dansk Rørindustri proti Komisiji, T‑21/99, Recueil, str. II‑1681, točka 67, in z dne 27. septembra 2006 v zadevi Jungbunzlauer proti Komisiji, T‑43/02, ZOdl., str. II‑3435, točka 312), enakost zadevnih proizvodov in storitev (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 15. junija 2005 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, T‑71/03, T‑74/03, T‑87/03 in T‑91/03, neobjavljena v ZOdl., točke 118, 119 in 124, ter zgoraj navedeno sodbo Jungbunzlauer proti Komisiji, točka 312), enakost podjetij, ki so sodelovala pri kršitvi (zgoraj navedena sodba Jungbunzlauer proti Komisiji, točka 312), in enak način njene izvedbe (zgoraj navedena sodba Dansk Rørindustri proti Komisiji, točka 68). Poleg tega sta dejstvi, da gre za iste fizične osebe, ki zastopajo podjetja, in da se zadevna ravnanja izvajajo na istem ozemlju, prav tako elementa, ki ju je mogoče upoštevati pri tej presoji.

195    Sodna praksa tako dopušča Komisiji, da domneva, da kršitev – ali sodelovanje podjetja pri kršitvi – ni bila prekinjena, čeprav nima dokazov o kršitvi za določena obdobja, če različna ravnanja, ki so del te kršitve, uresničujejo samo en cilj in se umeščajo v okvir enotne in trajajoče kršitve, pri čemer mora taka ugotovitev temeljiti na objektivnih in skladnih indicih, ki dokazujejo obstoj celovitega načrta.

196    Kadar so ti pogoji izpolnjeni, pojem trajajoča kršitev Komisiji tako omogoča, da naloži globo za celotno upoštevano obdobje kršitve in določi dan, ko začne teči zastaralni rok, to je dan, ko je trajajoča kršitev prenehala.

197    Vendar lahko podjetja, ki so obtožena sklenitve tajnega dogovora, poskusijo to domnevo ovreči z navajanjem indicev ali dokazov o tem, da, nasprotno, kršitve – ali njihovega sodelovanja pri kršitvi – v teh obdobjih ni bilo.

198    Poleg tega je treba razlikovati med pojmom ponavljajoča se kršitev in pojmom trajajoča kršitev (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 19. maja 2010 v zadevi IMI in drugi proti Komisiji, T‑18/05, ZOdl., str. II‑1769, točki 96 in 97), saj to razlikovanje potrjuje uporaba veznika „ali“ v členu 25(2) Uredbe št. 1/2003.

199    Če je mogoče dokazati, da je bila udeležba podjetja pri kršitvi prekinjena in da ima kršitev, ki jo je podjetje storilo pred tem obdobjem in po njem, enake značilnosti, ki jih je treba med drugim presojati z vidika enakosti ciljev zadevnih ravnanj, zadevnih proizvodov, podjetij, ki so sodelovala pri tajnem dogovoru, glavnih načinov njegovega izvajanja, vpletenih fizičnih oseb, ki so delovale v imenu podjetij, in ne nazadnje geografskega področja uporabe navedenih ravnanj, je treba zadevno kršitev opredeliti kot enotno in ponavljajočo se kršitev.

200    Komisija v takem primeru ne more naložiti globe za obdobje, v katerem je bila kršitev prekinjena.

201    Poleg tega v skladu z določbami člena 25(1)(b) Uredbe št. 1/2003 trajanje prekinitve ne sme biti daljše od petih let, saj bi v tem primeru naložitev globe za obdobje kršitve pred to prekinitvijo dejansko zastarala.

 Obstoj trajajoče kršitve v obravnavani zadevi

202    Posledično je treba ugotoviti, ali je Komisija v takih okoliščinah tožeči stranki upravičeno očitala trajajočo kršitev med 1. aprilom 1986 in 1. avgustom 1992 ter 3. septembrom 1996 in 2. majem 2007.

203    Opozoriti je treba, da v obravnavani zadevi iz izpodbijane odločbe izhaja, da so bila podjetja, na katera se nanaša, različno udeležena pri kršitvi, ki se je izrazila z razdelitvijo razpisov, določitvijo cen, določitvijo kvot, določitvijo pogojev prodaje, geografsko razdelitvijo trga in izmenjavo občutljivih informacij o ceni, obsegu prodaje in javnih razpisih, na svetovnem trgu cevi za uporabo v pomorstvu.

204    V zvezi s tem je treba navesti, da je obstoj skupnega načrta v izpodbijani odločbi jasno dokazan. Izhaja iz istih – pred vmesnim obdobjem in po njem – ciljev zadevnih ravnanj, zadevnih proizvodov, podjetij, ki so sodelovala pri tajnem dogovoru, glavnih načinov njegovega izvajanja, vpletenih fizičnih oseb, ki so delovale v imenu podjetij, in nazadnje geografskega področja uporabe navedenih ravnanj.

205    Poleg tega je treba ravnanja, katerih namen je bil zmanjšati razlike med člani kartela in v vmesnem obdobju ponovno vzpostaviti kartel, kot so razvidna iz dokumentov, ki jih je predložila tožeča stranka, in analizirana v točkah od 177 do 180 zgoraj, posledično šteti za sestavni del skupnega načrta, ki so mu sledili člani kartela.

206    Sicer pa tožeča stranka, ki je bila v zvezi s tem zaslišana na obravnavi, ne zanika sodelovanja pri kršitvi med 1. aprilom 1986 in 1. avgustom 1992 ter nato med 9. majem 2000 in 2. majem 2007.

207    Tožeča stranka sicer trdi, da so bile kršitve ločene in jih ni mogoče opredeliti za trajajočo ali ponavljajočo se kršitev, kar je potrdila na obravnavi, vendar je treba ugotoviti, da je obstoj skupnega načrta jasno razviden iz izpodbijane odločbe glede na iste – med letoma 1986 in 2007 – cilje zadevnih ravnanj, zadevne proizvode, podjetja, ki so sodelovala pri tajnem dogovoru, glavne načine njegovega izvajanja, vpletene fizične osebe, ki so delovale v imenu podjetij, in nazadnje geografsko področje uporabe navedenih ravnanj.

208    Poleg tega je dokazano, da se je tožeča stranka v kartel ponovno vključila 3. septembra 1996 in sodelovala pri kršitvi do 13. maja 1997 (glej točko 147 in naslednje zgoraj) in da je dejavno sodelovala pri razgovorih, ki so potekali v vmesnem obdobju s ciljem ponovne vzpostavitve kartela in ponovne vključitve vanj (glej točko 181 in naslednje zgoraj).

209    Druge razlage, ki jih je tožeča stranka navedla v zvezi s svojim ravnanjem v tem obdobju, je zavrnilo tudi Splošno sodišče (glej točko 181 in naslednje zgoraj).

210    Poleg tega Komisija priznava, izhaja pa tudi iz člena 1 izpodbijane odločbe, da je tožeča stranka sodelovanje v kartelu prekinila med 1. avgustom 1992 in 3. septembrom 1996.

211    Komisija je sicer ugotovila, da je družba MRI storila trajajočo kršitev, čeprav je sočasno ugotovila, da je bila njena udeležba v kartelu prekinjena od 1. avgusta 1992 do 3. septembra 1996.

212    Je pa Komisija pravilno ugotovila, da je tožeča stranka sodelovala v kartelu v dveh ločenih obdobjih kršitve, ki sta trajali od 1. aprila 1986 do 1. avgusta 1992 in od 3. septembra 1996 do 2. maja 2007.

213    Napačna presoja Komisije, navedena v točki 211 zgoraj, tako ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe, saj bi lahko ugotovila, da je tožeča stranka storila ponavljajočo se kršitev v smislu člena 25 Uredbe št. 1/2003 – za obe obdobji kršitve je namreč značilen obstoj skupnega načrta (glej točki 203 in 204 zgoraj) – in da je bila prekinitev sodelovanja družbe MRI pri kršitvi med 1. avgustom 1992 in 3. septembrom 1996 krajša od petih let (glej točko 201 zgoraj).

214    Skratka, ker je treba ugotoviti, da kršitev, storjena med 1. aprilom 1986 in 1. avgustom 1992, ni zastarala, je treba prvi tožbeni razlog, ki se v bistvu nanaša na to, da Komisija ni mogla ugotoviti kršitve, ki je zastarala, zavrniti. Zavrniti je treba tudi očitek glede pomanjkanja obrazložitve, saj iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka sodelovala v kartelu v dveh ločenih obdobjih kršitve, ki sta trajali od 1. aprila 1986 do 1. avgusta 1992 in od 3. septembra 1996 do 2. maja 2007.

215    Dalje, trditev, ki jo tožeča stranka navaja v utemeljitev drugega tožbenega razloga v zvezi z zastaranjem obdobja kršitve, ki je trajalo od 3. septembra 1996 do 9. maja 2000, je treba prav tako zavrniti, ker je dokazano, da se je v kartel znova vključila 3. septembra 1996 in da je v vmesnem obdobju sodelovala pri razgovorih, katerih namen je bil znova vzpostaviti kartel in določiti njeno mesto v njem.

216    Iz navedenega izhaja, da je treba zavrniti prvi, drugi in tretji del drugega tožbenega razloga, ker tožeča stranka v njih v bistvu trdi, prvič, da je Komisija napačno razlagala dokaze, ki jih je imela, in ni dokazala njene vpletenosti v kartel med 3. septembrom 1996 in 9. majem 2000, in drugič, da je podala drugo verjetno razlago dokazov, ki jih je uporabila Komisija, in svojega ravnanja v tem obdobju.

d)     Utemeljenost drugih delov drugega tožbenega razloga

217    Dalje, kar zadeva trditev, ki jo tožeča stranka navaja v okviru drugega dela drugega tožbenega razloga, da bi morala Komisija dokazati njeno sodelovanje pri novi kršitvi, ker je kršitev pred letom 1992 zastarala in ker Komisija v zvezi s tem ni mogla ugotoviti obstoja trajajoče kršitve od 1. aprila 1986, je treba opozoriti, da je Komisija pravilno ugotovila, da je bila tožeča stranka v kartelu udeležena v dveh obdobjih kršitve, ki sta sicer ločeni, vendar je v teh obdobjih sodelovala pri skupnem načrtu, za katerega so bili pred vmesnim obdobjem in po njem značilni isti cilji zadevnih ravnanj, zadevni proizvodi, podjetja, ki so sodelovala pri tajnem dogovoru, glavni načini njegovega izvajanja, vpletene fizične osebe, ki so delovale v imenu podjetij, in nazadnje geografsko področje uporabe navedenih ravnanj (glej točki 203 in 204 zgoraj). Tožeča stranka torej napačno trdi, da je sodelovala pri novi kršitvi, zato je treba njeno trditev zavrniti.

218    V zvezi s trditvijo, ki jo tožeča stranka navaja v utemeljitev tretjega dela drugega tožbenega razloga, in sicer, da Komisija ni dokazala, da je bilo njeno ravnanje med 3. septembrom 1996 in 9. majem 2000 tesno povezano z izvrševanjem celote protikonkurenčnih posledic, ki so jih želeli njihovi storilci v okviru celostnega načrta, namenjenega doseganju enotnega cilja, je treba ugotoviti, da dejstvo, prvič, da se je tožeča stranka 3. septembra 1996 znova pridružila usklajevanju, ki ga je organiziral kartel, in ob tej priložnosti dobila del javnega razpisa „Sumed“, in drugič, da je dejavno sodelovala pri stikih, povezanih s ponovno vzpostavitvijo kartela v vmesnem obdobju, jasno dokazuje, da je bila tesno povezana z izvrševanjem celote protikonkurenčnih posledic skupnega načrta, za katerega so si prizadevali drugi storilci kršitve. Njeno trditev je zato treba zavrniti.

219    Zavrniti je treba tudi trditev, ki jo tožeča stranka navaja v okviru četrtega dela drugega tožbenega razloga, da ji je bila naložena kazen samo za obdobje od 3. septembra 1996 do 13. maja 1997, čeprav je enako ravnala tudi v vmesnem obdobju, in da tako neenako obravnavanje ni upravičeno. Iz zgoraj navedenega namreč izhaja, da se je v kartel znova vključila med 3. septembrom 1996 in 13. majem 1997, pri čemer je na podlagi usklajevanja v ta namen z drugimi člani kartela dobila del naročila „Sumed“, in da je v vmesnem obdobju sodelovala pri stikih, namenjenih ponovni vzpostavitvi kartela, in se pogodila za mesto v kartelu. Gre torej za različna ravnanja, ki upravičujejo odločitev Komisije, da naloži globo za obdobje od 3. septembra 1996 do 13. maja 1997, za vmesno obdobje pa ne.

220    Te ugotovitve poleg tega nikakor ne omaje trditev tožeče stranke, da njej za obdobje od maja 1999 do maja 2000 ni bila naložena kazen, drugim članom kartela pa je, saj je bilo tako razlikovanje upravičeno, ker se je v kartel ponovno dejavno vključila šele eno leto pozneje kot drugi njegovi člani, ko je dejansko podaljšala svoje stike z njimi, da bi se znova dogovorila o pogojih svojega sodelovanja.

221    Celoten četrti del drugega tožbenega razloga je zato treba zavrniti.

222    V zvezi s petim delom drugega tožbenega razloga, v okviru katerega tožeča stranka v bistvu trdi, da se kršitve iz obdobja 1996–2000 razlikujejo od kršitvenih ravnanj, storjenih v okviru kartela kot takega, zato jih je treba ob predpostavki, da še niso zastarala, kaznovati ločeno, je treba napotiti na presojo v točkah od 123 do 187 in od 202 do 214 zgoraj ter posledično zavrniti vsebinsko trditev tožeče stranke in očitek o pomanjkanju obrazložitve.

223    Skratka, posledično je treba zavrniti prvi in drugi tožbeni razlog.

C –  Tretji tožbeni razlog: različne napake pri določitvi zneska globe, kršitev načela sorazmernosti, načela primernosti sankcije, načela enakega obravnavanja, načela varstva legitimnih pričakovanj in pomanjkanje obrazložitve

224    Najprej je treba opozoriti, da načelo enakega obravnavanja zahteva, da se podobni položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (glej sodbo Sodišča z dne 3. maja 2007 v zadevi Advocaten voor de Wereld, C‑303/05, ZOdl., str. I‑3633, točka 56 in navedena sodna praksa).

225    Poleg tega načelo sorazmernosti zahteva, da ukrepi institucij ne presežejo meje tistega, kar je primerno in potrebno za dosego zastavljenega cilja. Pri odmeri glob je treba težo kršitve določiti glede na več dejavnikov in hkrati nobenemu od teh ne pripisovati nesorazmernega pomena glede na druge dejavnike presoje. Načelo sorazmernosti v tem primeru pomeni, da mora Komisija globo določiti sorazmerno z dejavniki, ki se upoštevajo pri določitvi teže kršitve, in da mora te dejavnike upoštevati skladno in objektivno upravičeno (glej zgoraj v točki 194 navedeno sodbo Jungbunzlauer proti Komisiji, točke od 226 do 228 in navedena sodna praksa, in sodbo Splošnega sodišča z dne 28. aprila 2010 v združenih zadevah Gütermann in Zwicky proti Komisiji, T‑456/05 in T‑457/05, ZOdl., str. II‑1443, točka 264).

226    Ne nazadnje, v skladu z ustaljeno sodno prakso ima pravico do sklicevanja na načelo varstva legitimnih pričakovanj vsak posameznik, ki mu je institucija Unije s tem, da mu je dala natančna zagotovila, vzbudila legitimna pričakovanja (sodbi Sodišča z dne 24. novembra 2005 v zadevi Nemčija proti Komisiji, C‑506/03, neobjavljena v ZOdl., točka 58, in z dne 18. julija 2007 v zadevi Evropska agencija za obnovo (AER) proti Karatzoglou, C‑213/06 P, ZOdl., str. I‑6733, točka 33). Taka zagotovila so ne glede na obliko, v kateri so sporočena, natančne, brezpogojne in skladne informacije (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 16. decembra 2008 v zadevi Masdar (UK) proti Komisiji, C‑47/07 P, ZOdl., str. I‑9761, točki 34 in 81).

1.     Prvi del tretjega tožbenega razloga: napačna presoja teže kršitve in kršitev načela enakega obravnavanja

a)     Izpodbijana odločba

227    Iz točk od 437 do 445 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Komisija pri določitvi osnovnega zneska globe glede na težo kršitve upoštevala 25‑odstotni delež upoštevne prodaje.

b)     Trditve strank

228    Tožeča stranka meni, da je uporaba 25‑odstotnega deleža upoštevne prodaje pri določitvi osnovnega zneska globe glede na težo kršitve napačna in neupravičena, ker jo je Komisija s tem diskriminatorno izenačila z drugimi proizvajalci, saj je po njenem mnenju teža kršitve, ki jo je storila, znatno manjša od teže kršitve, ki so jo storila druga podjetja.

229    Iz sodne prakse po njenem mnenju izhaja, da se Komisija zaradi upoštevanja načel enakega obravnavanja in sorazmernosti sankcije ne sme odreči preučitvi dejavnikov, ki povzročijo drugačno presojo teže kršitve, ki jo je mogoče pripisati posameznemu podjetju, kar pomeni, da mora pri določitvi globe razumno upoštevati posebne okoliščine, zaradi katerih se položaj enega podjetja razlikuje od položaja drugih podjetij. Po njenem mnenju se je Komisija odrekla vsakršni presoji različne stopnje in intenzivnosti njene vpletenosti v kartel, medtem ko je v odločbi vseeno večkrat priznala njen posebni položaj v kartelu (na primer v točkah 170, 187 in od 211 do 214 obrazložitve izpodbijane odločbe).

230    Tožeča stranka trdi, da Komisija tako med drugim ni upoštevala dejstva, da v nasprotju z drugimi proizvajalci nikoli ni bila „zvesta, zagreta in aktivna udeleženka“ kartela, kar dokazuje dejstvo, da se je dvakrat odločila prenehati sodelovati v kartelu, da je edina delovala proti kartelu, da je bila nenehno podvržena pritiskom, grožnjam in povračilnim ukrepom konkurentov in da ji poleg tega ni mogoče pripisati sodelovanja pri enotni in večplastni kršitvi v celotnem obdobju, ki ga je upoštevala Komisija.

231    Po njenem mnenju to pomeni, da je Komisija kršila načeli sorazmernosti in enakega obravnavanja, teh načel pa v smernicah o določanju glob ni mogoče popolnoma izničiti.

232    Komisija te trditve prereka.

c)     Presoja Splošnega sodišča

233    Tožeča stranka se v bistvu hkrati sklicuje na napačno presojo ter kršitev načel sorazmernosti in enakega obravnavanja.

234    Kot upravičeno poudarja Komisija, se teža kršitve v skladu z ustaljeno sodno prakso določi ob upoštevanju številnih dejavnikov, kot so okoliščine posameznega primera, njegov kontekst in odvračalen učinek glob, glede katerih ima Komisija polje prostega preudarka (sodba Sodišča z dne 10. maja 2007 v zadevi SGL Carbon proti Komisiji, C‑328/05 P, ZOdl., str. I‑3921, točka 43).

235    Med dejavniki, ki se lahko upoštevajo pri presoji teže kršitev, so ravnanje vsakega izmed podjetij, vloga, ki jo ima vsako izmed podjetij pri izvajanju usklajenih ravnanj, korist, ki so jo lahko podjetja imela od teh ravnanj, njihova velikost in vrednost zadevnega blaga ter nevarnost, ki jo ta vrsta kršitev pomeni za cilje Unije. V zvezi s tem je za določitev globe dovoljeno, da se upoštevata celotni promet podjetja, ki je, čeprav približen in nepopoln, pokazatelj njegove velikosti in gospodarske moči, ter del prometa, ki je bil ustvarjen z blagom, ki je predmet kršitve in je lahko pokazatelj njenega obsega. Nobeni od teh številk se ne sme glede na druge dejavnike presoje pripisati nesorazmernega pomena, zato določitev ustrezne globe ne more biti rezultat preprostega izračuna na podlagi prometa od prodaje zadevnega proizvoda. Poleg tega pravo Unije ne vsebuje splošno veljavnega načela, da mora biti sankcija sorazmerna s prometom, ki ga podjetje ustvari s prodajo proizvoda, ki je predmet kršitve (sodba Sodišča z dne 8. decembra 2011 v zadevi KME Germany in drugi proti Komisiji, C‑389/10 P, točke od 58 do 60).

236    V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je tožeča stranka leta 1992 sicer prekinila sodelovanje v kartelu, vendar to ne spremeni dejstva, da se je v kartel znova vključila 3. septembra 1996 in da je od maja 1997 do decembra 1999 z njim navezovala nezakonite stike, nato pa se je vanj popolnoma in v celoti znova vključila maja 2000, kar je trajalo do maja 2007. Trdi, da je bila v to prisiljena, vendar te trditve ni mogoče sprejeti, kot ni mogoče sprejeti trditev, da ni sodelovala pri enotni in večplastni kršitvi (glej točke 159, 185 in od 202 do 214 zgoraj).

237    To pomeni, da ni bila v drugačnem položaju kot drugi udeleženci kartela, kar bi upravičilo, da bi se zanjo pri določitvi osnovnega zneska globe uporabil drugačen delež upoštevne prodaje.

238    Iz tega tudi izhaja, da Komisija ni kršila načela sorazmernosti.

239    Prvi del tretjega tožbenega razloga je zato treba v celoti zavrniti.

2.     Drugi del tretjega tožbenega razloga: napaka pri izračunu globe glede na trajanje kršitve in kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj

a)     Izpodbijana odločba

240    Iz točk od 141 do 147 obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je Komisija na podlagi različnih dokumentov, med drugim na podlagi nekaterih internih zapiskov, ki jih je družba MRI predložila v okviru prošnje za prizanesljivost (točke od 143 do 145 obrazložitve izpodbijane odločbe), menila, da se je ta družba v kartel znova dejavno vključila 3. septembra 1996.

241    V točki 487 obrazložitve izpodbijane odločbe je pojasnjeno, zakaj Komisija nasprotuje trditvam tožeče stranke, ki predlaga, naj se na podlagi točke 26 obvestila o ugodni obravnavi zoper njo ne uporabijo dokazi, ki jih je Komisiji predložila za obdobje 1996–1997.

242    Ne nazadnje, v točkah 447 in 448 obrazložitve izpodbijane odločbe je podrobno določeno trajanje obdobja kršitve, ki ga je Komisija upoštevala pri izračunu globe.

b)     Trditve strank

243    Tožeča stranka v bistvu navaja, da se je trajanje kršitve zaradi vključitve obdobja od 3. septembra 1996 do 13. maja 1997 napačno podaljšalo na osem let (to osemmesečno obdobje je bilo zaokroženo na eno dodatno leto), zaradi česar naj bi bila globa zvišana za približno [zaupno]. Meni namreč, da ji je bila globa za to obdobje naložena neupravičeno, in sicer izključno na podlagi dokazov, ki jih je sama poslala Komisiji v okviru programa prizanesljivosti. Teh dokazov naj v skladu z obvestilom o ugodni obravnavi ne bi bilo mogoče uporabiti zoper njo, tako poseganje v njene pravice pa pomeni tudi kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj. Izpodbijana odločba naj poleg tega v tej točki ne bi bila obrazložena.

244    Komisija se v zvezi s tem zgolj sklicuje na utemeljitev, ki jo je navedla v okviru drugega tožbenega razloga.

c)     Presoja Splošnega sodišča

245    Iz analize drugega tožbenega razloga izhaja, da je Komisija upravičeno menila, da se je tožeča stranka v kartel znova vključila 3. septembra 1996 in da je pri kršitvi v celoti sodelovala do 13. maja 1997 (glej točko 159 zgoraj).

246    Komisija torej ni ravnala napačno, s tem ko je upoštevala obdobje kršitve, ki je trajalo od 3. septembra 1996 do 13. maja 1997, in s tem ko je trajanje kršitve s sedmih let in pol v skladu s svojimi smernicami podaljšala na osem let.

247    Poleg tega je treba ugotoviti, da izpodbijana odločba vsebuje ustrezno obrazložitev, ki je navedena v točkah od 141 do 147 in 487 obrazložitve. Očitek, ki se nanaša na pomanjkanje obrazložitve, je zato treba zavrniti.

248    Zavrniti je treba tudi očitek, ki se nanaša na kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj, ker je Komisija nekatere dokumente, ki jih je predložila v okviru prošnje za prizanesljivost, uporabila zoper njo, saj Komisiji teh dokumentov ni bilo treba izločiti v skladu s točko 26, zadnji odstavek, obvestila o ugodni obravnavi in ker ti dokumenti nikakor niso bili nujni za ugotovitev kršitve, ki jo je storila med septembrom 1996 in majem 1997 (glej točke od 123 do 159 zgoraj).

249    Drugi del tretjega tožbenega razloga je zato treba v celoti zavrniti.

3.     Tretji del tretjega tožbenega razloga: napaka pri zvišanju globe zaradi odvračanja ter kršitev obveznosti obrazložitve in načela enakega obravnavanja

a)     Izpodbijana odločba

250    Iz točk 449 in 450 obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je Komisija osnovni znesek globe na podlagi točke 25 smernic zaradi odvračanja zvišala za 25 % vrednosti prodaje.

b)     Trditve strank

251    Tožeča stranka opozarja, da je 25‑odstotno zvišanje za zagotovitev odvračalnega učinka najvišje zvišanje, dovoljeno s smernicami, ki določajo, da to zvišanje znaša od 15 % do 25 % vrednosti upoštevne prodaje.

252    Po njenem mnenju jo je Komisija z uporabo največjega zvišanja neupravičeno izenačila z drugimi proizvajalci, s čimer je kršila veljavna načela, poleg tega te izenačitve ni obrazložila.

253    Komisija tako po navedbah tožeče stranke ni upoštevala dejstva, da je bistveno manjša od drugih proizvajalcev. S sodno prakso naj bi se zahtevalo, da se pri zvišanju zaradi zagotovitve odvračalnega učinka upoštevajo razlike v velikosti podjetij, ki so sodelovala pri kršitvi.

254    Tožeča stranka trdi, da enako velja za razliko v njenem ravnanju, ker ni bila prizadevna članica kartela, ker je iz njega izstopila leta 1992 in se je poskušala od njega distancirati in ker se je vanj ponovno vključila samo zato, ker ni vzdržala pritiskov in groženj drugih članov kartela. Njeno vodstvo je poleg tega leta 2003 nesporno izrazilo željo po izstopu iz kartela in čeprav je kljub vsemu v kartelu ostala tudi po tem datumu, je to storila izključno zaradi ravnanja nekaterih nelojalnih zaposlenih iz podružnice s sedežem v Združenih državah, ki so delovali brez njene vednosti in proti njeni volji; poleg tega Komisija ni nikoli trdila, da je bila tožeča stranka seznanjena z dejavnostmi svoje ameriške podružnice, kaj šele, da bi jih odobravala. Poleg tega je takoj, ko je izvedela za njihovo vlogo v kartelu in kršitev njenega etičnega kodeksa, pretrgala odnose z F., svetovalcem, in delovno razmerje z nekdanjim zaposlenim v družbi MOM.

255    Še več, od leta 2005 je uvedla notranji postopek, namenjen zagotovitvi, da njeni zaposleni spoštujejo predpise v zvezi s konkurenco, in na podlagi novega etičnega kodeksa, sprejetega v okviru tega, kaznovala enega od zaposlenih.

256    To po njenem mnenju dokazuje, da je bila in je popolnoma prepričana, da v prihodnosti ne sme sodelovati pri protikonkurenčnih dejavnostih, tako da je zvišanje globe zaradi odvračanja popolnoma nekoristno in neutemeljeno.

257    Ne nazadnje, uporaba najvišje stopnje zvišanja se zdi glede na vlogo, ki jo je imela v kartelu, vsekakor neupravičena.

258    Komisija te trditve prereka.

c)     Presoja Splošnega sodišča

259    Prvič, treba je opozoriti, da smernice določajo:

„10. Prvič, Komisija bo določila osnovni znesek za vsako podjetje ali podjetniško združenje.

11. Drugič, ta osnovni znesek bo lahko prilagodila, in sicer navzgor ali navzdol.

[…]

19. Osnovni znesek globe bo povezan z deležem vrednosti prodaje, določenim glede na stopnjo teže kršitve, pomnoženo s številom let trajanja kršitve.

20. Teža kršitve se bo presodila v vsakem posameznem primeru za vsako vrsto kršitve, ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin zadevnega primera.

[…]

23. Horizontalni sporazumi o določitvi cen, razdelitvi trga in omejitvi proizvodnje, ki so na splošno tajni, štejejo zaradi svoje narave same med najtežje omejitve konkurence. [Z] vidika politike konkurence jih je treba preganjati z visokimi globami […]“

260    Drugič, večkrat je bilo razsojeno, da se izhodiščni znesek globe določi na podlagi kršitve, medtem ko se relativna teža kršitve določi ob upoštevanju številnih drugih dejavnikov, glede katerih ima Komisija polje prostega preudarka (zgoraj v točki 235 navedena sodba KME Germany in drugi proti Komisiji, točka 58). Poleg tega iz smernic izhaja, da se presoja teže kršitve opravi v dveh fazah. V prvi fazi se splošna teža presoja zgolj glede na elemente kršitve, kot sta njena narava in vpliv na trg, v drugi fazi pa se presoja teže kršitve spreminja glede na okoliščine zadevnega podjetja, zaradi česar Komisija upošteva ne samo morebitne obteževalne okoliščine, ampak tudi, odvisno od primera, olajševalne okoliščine. Ta korak zlasti ob kršitvah, v katere je vpletenih več podjetij, omogoča, da se pri presoji teže kršitve upoštevata različna vloga vsakega podjetja in njegov odnos do Komisije med postopkom (sodbi Splošnega sodišča z dne 12. julija 2001 v združenih zadevah Tate & Lyle in drugi proti Komisiji, T‑202/98, T‑204/98 in T‑207/98, Recueil, str. II‑2035, točka 109, in z dne 28. aprila 2010 v zadevi BST proti Komisiji, T‑452/05, ZOdl., str. II‑1373, točka 48). Tako posamična vloga tožeče stranke, tudi če je zanemarljiva, ne more povzročiti dvoma o stopnji teže kršitve.

261    Komisiji zato ni mogoče očitati, da je menila, da ima kršitev – ki je trajala vsaj od leta 1986 do leta 2007, zanjo pa so bili značilni sporazumi o cenah ter razdelitve geografskih trgov in kvot – veliko splošno težo.

262    Tožeča stranka je v celoti sodelovala pri kršitvah, čeprav se je leta 1992 od kartela oddaljila in se vanj znova vključila šele leta 1996, kar se je upoštevalo pri izračunu globe, ki ji je bila naložena, pri čemer ji za obdobje pred 3. septembrom 1996 dejansko ni bila naložena globa (točka 448 obrazložitve izpodbijane odločbe).

263    Očitek v zvezi s kršitvijo načela enakega obravnavanja je zato treba zavrniti.

264    Tretjič, ker Komisija v skladu z ustaljeno sodno prakso globe ni dolžna izračunati na podlagi zneskov, ki temeljijo na prometu zadevnih podjetij, prav tako ni dolžna zagotoviti, da končni zneski glob, kadar so globe naložene več podjetjem, vpletenim v isto kršitev, izračunani za zadevna podjetja, odražajo vse razlike med njimi glede njihovega celotnega prometa ali prometa na trgu zadevnega proizvoda. Glede tega je treba pojasniti, da člen 15(2) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prva Uredba o izvajanju členov [81 ES] in [82 ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 3), in člen 23(3) Uredbe št. 1/2003 tudi ne zahtevata, da znesek globe, naložene malemu ali srednje velikemu podjetju, če so globe naložene več podjetjem, ki sodelujejo pri isti kršitvi, kot odstotek od prometa ne sme preseči zneska glob, naloženih večjim podjetjem. Iz teh določb je namreč razvidno, da je treba pri malih in srednje velikih podjetjih ter tudi pri večjih podjetjih pri določitvi globe upoštevati težo in trajanje kršitve. Ko Komisija podjetjem, ki sodelujejo pri isti kršitvi, naloži globe, ki so v primeru vsakega podjetja upravičene na podlagi teže in trajanja kršitve, se ji ne more očitati, da je za nekatere med njimi znesek globe višji, kot v primerjavi s prometom drugih podjetij. Tako Komisiji ni treba znižati glob, kadar so zadevna podjetja mala in srednje velika podjetja. Velikost podjetja je namreč že upoštevana v zgornji meji, določeni v členu 15(2) Uredbe št. 17, členu 23(3) Uredbe št. 1/2003 in določbah Smernic. Razen teh preudarkov glede velikosti ni nobenega razloga, da bi se mala in srednje velika podjetja obravnavala drugače od drugih podjetij. Dejstvo, da so zadevna podjetja mala ali srednje velika, še ne pomeni, da jim ni treba upoštevati pravil o konkurenci (glej zgoraj v točki 225 navedeno sodbo Splošnega sodišča Gütermann in Zwicky proti Komisiji, točke od 279 do 281 in navedena sodna praksa, ter sodbo Splošnega sodišča z dne 28. aprila 2010 v zadevi Amann & Söhne in Cousin Filterie proti Komisiji, T‑446/05, ZOdl., str. II‑1255, točke od 198 do 200).

265    Tožeča stranka zato neupravičeno trdi, da bi morala biti zaradi svoje majhnosti drugače obravnavana pri presoji teže kršitve, v zvezi s katero je poleg tega dokazano, da je pri njej v celoti sodelovala.

266    Tudi očitek, ki se nanaša na kršitev načela sorazmernosti, je zato treba zavrniti.

267    Četrtič, ker tožeča stranka ne more utemeljeno trditi, da je v obdobju 1996–2000 v kartelu sodelovala samo obrobno ali da je bil namen njenega sodelovanja obraniti se pred konkurenti (glej zlasti točko 185 zgoraj), Komisije ni mogoče grajati, ker teh elementov ni upoštevala pri presoji teže kršitve.

268    Še več, čeprav tožeča stranka trdi, da ni vedela za nezakonito ravnanje svoje ameriške podružnice MOM, v tej tožbi ne zanika, da je v smislu sodne prakse v celoti odgovorna za njena dejanja (sodba Sodišča z dne 10. septembra 2009 v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, C‑97/08 P, ZOdl., str. I‑8237). Izpodbija namreč samo delež zvišanja, ki ga je Komisija uporabila zaradi odvračanja, pri čemer naj ne bi zadostno upoštevala njenega ravnanja, zlasti v primerjavi z drugimi podjetji, vpletenimi v kartel.

269    V takih okoliščinah je namera o zapustitvi kartela, ki jo je morda izrazila v letu 2003, brezpredmetna, saj je dokazano vsaj to, da je njena podružnica še naprej sodelovala pri kršitvi do leta 2007.

270    Komisija je tako upravičeno upoštevala dejstvo, da je tožeča stranka vsaj prek podružnice v kartelu sodelovala do maja 2007.

271    Komisija zato v zvezi s tem ni storila napake pri presoji teže kršitve.

272    Enako velja za notranji program tožeče stranke, namenjen zagotovitvi upoštevanja konkurenčnega prava, saj je bilo dejansko razsojeno, da je sicer pomembno, da je podjetje sprejelo ukrepe, s katerimi želi preprečiti, da bi člani njegovega osebja ponovno kršili konkurenčno pravo Unije, da pa to dejstvo ne spreminja resničnosti ugotovljene kršitve. To še ne pomeni, da bi morala Komisija na podlagi olajševalne okoliščine znižati znesek globe, naložene navedenemu podjetju (glej v tem smislu zgoraj v točki 115 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 373).

273    Zato je treba zavrniti očitek, ki se nanaša na domneven neobstoj odvračalnega učinka zvišanja globe, ker naj bi tožeča stranka že sprejela določbe, ki dokazujejo, da se je želela izogniti vpletenosti v tajna dogovarjanja.

274    Ne nazadnje, petič, iz zgornjih ugotovitev izhaja, da je treba zavrniti tudi očitek, ki se nanaša na pomanjkanje obrazložitve.

275    Tretji del tretjega tožbenega razloga je zato treba zavrniti.

4.     Četrti del tretjega tožbenega razloga: napaka pri presoji pogojev za uporabo olajševalnih okoliščin in kršitev obveznosti obrazložitve

a)     Izpodbijana odločba

276    Iz točke 464 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da Komisija članom kartela ne priznava nobene olajševalne okoliščine, ki bi lahko izhajala iz pasivne ali stranske vloge v kartelu.

b)     Trditve strank

277    Tožeča stranka meni, da je Komisija v točki 464 obrazložitve izpodbijane odločbe zavrnila priznanje olajševalnih okoliščin, ne da bi posebej preučila posamezni položaj podjetij in ne da bi to kakor koli obrazložila.

278    Tako naj nikakor ne bi upoštevala posebnega položaja tožeče stranke ali več okoliščin, ki so odločilno vplivale na njeno vedenje do kartela in znotraj njega, s tem pa naj bi kršila načelo enakega obravnavanja.

279    Tožeča stranka še trdi, da je ni med „več podjetji“ (točka 434 obrazložitve izpodbijane odločbe), ki so se, da bi se jim priznale olajševalne okoliščine, sklicevala na majhnost svoje dejavnosti v sektorju cevi za uporabo v pomorstvu, kar pomeni, da se je njena obramba brez razlik in površno izenačila z obrambo drugih proizvajalcev.

280    Komisija jo je po njenem mnenju poleg tega preprosto obravnavala enako kot družbi Trelleborg in Dunlop, čeprav niti ravnanje niti teža teh podjetij nista primerljivi z njenima.

281    Ne nazadnje, tožeča stranka meni, da znižanje, ki bi ji ga bilo treba dodeliti, nikakor ne bi smelo biti nižje od 30 %.

282    Komisija te trditve izpodbija.

c)     Presoja Splošnega sodišča

283    Opozoriti je treba, da smernice določajo:

„29. Osnovni znesek globe se lahko zmanjša, kadar Komisija ugotovi, da obstajajo olajševalne okoliščine, kot so:

[…]

–        kadar zadevno podjetje dokaže, da je njegova udeležba pri kršitvi bistveno omejena, ter posledično prikaže, da je bilo v obdobju, ko je bilo podjetje udeleženo pri sporazumih, ki pomenijo kršitev, njegovo ravnanje na trgu konkurenčno in se je podjetje tako dejansko izognilo izvajanju teh sporazumov; samo dejstvo, da je bilo podjetje udeleženo pri kršitvi za krajše obdobje od drugih podjetij, se ne bo štelo kot olajševalna okoliščina, saj se ta okoliščina upošteva že v osnovnem znesku;

[…]“

284    V točki 464 obrazložitve izpodbijane odločbe je pod naslovom „Pasivna in/ali stranska vloga“ navedeno:

„Več zadevnih podjetij trdi, da je njihova dejavnost [v zvezi s cevmi za uporabo v pomorstvu] majhna. Komisija na splošno meni, da to ne more biti podlaga za opredelitev pasivne ali stranske vloge, ki temelji izključno na naravi vloge, ki jo je podjetje imelo v kartelu, ne pa na velikosti dejavnosti znotraj skupine. Poleg tega navaja, da so vsa vpletena podjetja kljub relativni velikosti dejavnosti menila, da je dejavnost [v zvezi s cevmi za uporabo v pomorstvu] dovolj velika, da jo je treba ohraniti, verjetno zaradi dobičkonosnosti (razen družbe Bridgestone, ki je po koncu kršitve prenehala s poslovanjem). Ne nazadnje, Komisija trdi, da je bila relativna velikost te dejavnosti zadosti izražena pri izračunu osnovnega zneska in je ni več mogoče upoštevati.“

285    Najprej je treba preučiti, ali je Komisija, kot trdi tožeča stranka, storila napako pri presoji, ker je ugotovila, da ji ni treba priznati olajševalnih okoliščin.

286    V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso pritiski podjetij, zato da bi se druga podjetja pripravila k sodelovanju pri kršitvi konkurenčnega prava Unije, ne glede na njihovo težo zadevnega podjetja, ne odvezujejo odgovornosti za storjeno kršitev, nikakor ne spreminjajo teže kartela in ne pomenijo olajševalne okoliščine pri izračunu globe, saj bi lahko zadevno podjetje morebitne pritiske prijavilo pristojnim organom in pri njih vložilo pritožbo (glej v tem smislu zgoraj v točki 115 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točki 369 in 370, ter sodbo Splošnega sodišča z dne 29. novembra 2005 v zadevi Union Pigments proti Komisiji, T‑62/02, ZOdl., str. II‑5057, točka 63). Zato Komisiji groženj, kot so grožnje, zatrjevane v tem primeru, ni bilo treba upoštevati kot olajševalno okoliščino (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 26. aprila 2007 v združenih zadevah Bolloré in drugi proti Komisiji, T‑109/02, T‑118/02, T‑122/02, T‑125/02, T‑126/02, T‑128/02, T‑129/02, T‑132/02 in T‑136/02, ZOdl., str. II‑947, točka 640).

287    Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da je kot elemente, ki lahko prikazujejo pasivno vlogo podjetja znotraj kartela, mogoče upoštevati njegovo, v primerjavi z drugimi udeleženci kartela, znatno manj redno udeležbo na sestankih (sodba Splošnega sodišča z dne 9. julija 2003 v zadevi Cheil Jedang proti Komisiji, T‑220/00, Recueil, str. II‑2473, točka 168; glej tudi sodbo Splošnega sodišča z dne 29. aprila 2004 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, T‑236/01, T‑239/01, od T‑244/01 do T‑246/01, T‑251/01 in T‑252/01, Recueil, str. II‑1181, točka 331 in navedena sodna praksa) in pozen vstop na trg, ki je predmet kršitve, neodvisno od trajanja njegovega sodelovanja pri tej kršitvi (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 10. decembra 1985 v združenih zadevah Stichting Sigarettenindustrie in drugi proti Komisiji, od 240/82 do 242/82, 261/82, 262/82, 268/82 in 269/82, Recueil, str. 3831, točka 100, in zgoraj v točki 115 navedeno sodbo Carbone-Lorraine proti Komisiji, točka 164 in navedena sodna praksa), oziroma tudi obstoj izrecnih izjav, ki so jih o tem dali predstavniki tretjih podjetij, ki so sodelovala pri kršitvi (glej zgoraj navedeno sodbo z dne 29. aprila 2004 v zadevi Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, točka 331 in navedena sodna praksa). Poleg tega je Splošno sodišče odločilo, da „izključno pasivna vloga“ enega od članov kartela pomeni, da se ta „ne izpostavlja“, to pomeni, da ni aktiven pri pripravi enega ali več protikonkurenčnih sporazumov (glej zgoraj v točki 194 navedeno sodbo Jungbunzlauer proti Komisiji, točka 252 in navedena sodna praksa).

288    Poleg tega dejstvo, da podjetje, katerega sodelovanje pri koncentraciji konkurentov je ugotovljeno, na trgu ni ravnalo tako, kot se je dogovorilo s konkurenti, in sicer z vodenjem bolj ali manj neodvisne politike, ni nujno element, ki ga je treba upoštevati kot olajševalno okoliščino. Ni mogoče izključiti, da bi navedeno podjetje le poskušalo uporabiti kartel v svojo korist (sodba Splošnega sodišča z dne 16. junija 2011 v zadevi FMC Foret proti Komisiji, T‑191/06, ZOdl., str. II‑2959, točki 345 in 346).

289    Ne nazadnje, v skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri ugotavljanju, ali je treba v zvezi z določenim podjetjem upoštevati olajševalno okoliščino na podlagi dejanske neuporabe protipravnih sporazumov, preveriti, ali je podjetje navedlo trditve, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da se je v obdobju, ko je sodelovalo pri kršitvenih dogovorih, dejansko izognilo njihovemu izvajanju in je na trgu ravnalo konkurenčno ali vsaj da je očitno in bistveno kršilo obveznosti v okviru kartela, tako da je motilo njegovo delovanje (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 15. marca 2006 v zadevi Daiichi Pharmaceutical proti Komisiji, T‑26/02, ZOdl., str. II‑713, točka 113, in zgoraj v točki 115 navedeno sodbo Carbone-Lorraine proti Komisiji, točka 196).

290    Iz tega izhaja, da se tožeča stranka ne more utemeljeno sklicevati niti na domnevne pritiske, ki jim je bila podvržena, niti na krajše trajanje njenega sodelovanja pri kršitvi.

291    V zvezi z domnevno pasivnostjo njenega ravnanja in njenim vplivom na globo je treba opozoriti, da se je v kartel v celoti ponovno vključila 3. septembra 1996, da je v obdobju 1997–1999 sodelovala pri razgovorih za ponovno vzpostavitev kartela in da je od maja 2000 znova v celoti nadaljevala svoje dejavnosti v kartelu.

292    Zato se nikakor ne more sklicevati na pasivno vlogo v kartelu niti ne more zahtevati, da se ji na podlagi tega priznajo olajševalne okoliščine.

293    Poleg tega je glede na utemeljitev, ki jo navaja, s svojo namero in ravnanjem v tistem obdobju želela ustvariti vtis, da je naklonjena kartelu, in v ta namen je bila vsaj v stikih in si izmenjevala informacije z nekaterimi člani kartela, kar pomeni, da je, kot priznava sama, dejavno sodelovala pri kršitvi.

294    V zvezi z očitkom glede pomanjkanja obrazložitve je treba navesti, da Komisija ne prereka trditve tožeče stranke, da se v upravnem postopku ni sklicevala na majhnost svojih dejavnosti v sektorju cevi za uporabo v pomorstvu, da bi se ji priznale olajševalne okoliščine.

295    Komisija prav tako ne zanika, da je tožeča stranka v upravnem postopku navedla podobne trditve, kot jih navaja v tej tožbi, in sicer „krajše trajanje njenega sodelovanja v kartelu in […] manjšo ali obrobno vlogo v njem“.

296    Čeprav Komisija v točkah obrazložitve izpodbijane odločbe, v katerih so analizirane olajševalne okoliščine, ni izrecno odgovorila na različne trditve tožeče stranke, pa iz točk obrazložitve, navedenih v točkah od 283 do 293 zgoraj, izhaja, da izpodbijana odločba kot celota vsebuje dovolj podrobno obrazložitev, da lahko Splošno sodišče in tožeča stranka razumeta, zakaj ji v obravnavani zadevi ni mogoče priznati olajševalnih okoliščin.

297    Posledično je treba ugotoviti, da obrazložitev izpodbijane odločbe izpolnjuje merila iz sodne prakse, navedena v točki 108 zgoraj.

298    Iz tega izhaja, da je treba četrti del tretjega tožbenega razloga v celoti zavrniti.

5.     Peti del tretjega tožbenega razloga: znižanje globe zaradi sodelovanja v programu prizanesljivosti

a)     Izpodbijana odločba

299    V točkah od 480 do 488 obrazložitve izpodbijane odločbe je pojasnjeno, zakaj je Komisija menila, da je treba tožeči stranki glede na njen prispevek v zadevi za 30 % znižati globo, ki ji je bila naložena.

300    Komisija je v zvezi s tem v bistvu menila, da je vsekakor treba upoštevati datum, ko se je družba MRI odločila sodelovati pri preiskavi (točki 480 in 485 obrazložitve izpodbijane odločbe), da pa je njen prispevek imel omejeno vrednost, ker je Komisija takrat že imela veliko dokazov, na podlagi katerih je lahko ugotovila glavne značilnosti kartela (točka 485 obrazložitve izpodbijane odločbe).

301    V bistvu pojasnjuje, da je družba MRI predložila dokaze v zvezi s kartelom od konca 80. let (točka 481 obrazložitve izpodbijane odločbe), med drugim dokument iz leta 1989, ki dokazuje, da so si člani kartela izmenjali statistične podatke (točka 482 obrazložitve izpodbijane določbe), in dokumenta, ki sta bila leta 2000 izmenjana s koordinatorjem kartela in na podlagi katerih je mogoče ugotoviti geografsko porazdelitev trgov med člani kartela (točka 483 obrazložitve izpodbijane odločbe), ter, ne nazadnje, interne dokumente iz začetka leta 1997, ki se nanašajo na takratni obstoj kartela in dokazujejo vlogo družbe MRI v kartelu v obdobju 1996–1997 ter povečujejo zmožnost Komisije, da dokaže obstoj kartela v drugi polovici 90. let (točka 484 obrazložitve izpodbijane odločbe).

b)     Trditve strank

302    Tožeča stranka trdi, da je Komisija storila napako pri določitvi znižanja globe na podlagi sodelovanja, ki ga je tožeča stranka zagotovila v okviru programa prizanesljivosti. Komisija ji je dodelila minimalno 30‑odstotno znižanje, čeprav obvestilo o ugodni obravnavi določa, da ima prvo podjetje, ki mu je dodeljena ugodna obravnava, pravico do znižanja, ki je lahko v skladu s točko 26 obvestila o ugodni obravnavi do 50‑odstotno. Po njenem mnenju je ta napaka posledica dejstva, da Komisija ni dovolj upoštevala odločilne pomoči, ki jo je zagotovila med preiskavo.

303    Tožeča stranka poudarja, da sta datum predložitve dokazov za utemeljitev prošnje in njihova dodana vrednost merili, na katerih lahko v skladu z obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah temelji raven znižanja.

304    Kot naj bi potrjevala točka 480 obrazložitve izpodbijane odločbe, naj bi pokazala največjo možno skrbnost, saj je dan po pregledih, to je 4. maja 2007, predložila večino najpomembnejših dokazov, ki jih je imela.

305    Poleg tega meni, da je bila njena pomoč zelo pomembna. V nasprotju s trditvami Komisije v točki 482 obrazložitve izpodbijane odločbe dokazi in informacije, ki jih je predložila, niso samo „povečali“ ali „izpopolnili“ zmožnosti Komisije, da pripravi obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ga je poslala proizvajalcem, temveč je po njenem mnenju iz tega obvestila in izpodbijane odločbe razvidno, da so bile informacije, ki jih je predložila, odločilnega pomena za podkrepitev očitkov Komisije, kar zadeva značilnosti kartela, njegovo delovanje in trajanje kršitve, pa tudi obseg sodelovanja proizvajalcev. V številnih primerih naj bi bila trditev Komisije podkrepljena izključno s temi informacijami.

306    Tožeča stranka v zvezi s tem pojasnjuje, da je bilo z informacijami in podatki, ki jih je predložila, prvič, mogoče podkrepiti ustne izjave prvega tožnika – ki brez dokaznih ali objektivnih listin, ki bi jih potrdile, niso bile zadostne, da bi neizpodbitno podkrepile zadevne očitke – in informacije, ki so jih predložila druga podjetja, in drugič, da so bili edini dejanski elementi, s katerimi je Komisija utemeljila očitek, da so drugi proizvajalci sodelovali pri enotni in trajajoči kršitvi.

307    Meni še, da so dokazi, ki jih je predložila v zvezi z obdobjem od marca 1997 do junija 1999, edina ali glavna podlaga za ugotovitve Komisije v zvezi s tem obdobjem. Čeprav drži, da obstajajo tudi drugi dokazi, pa so po njenem mnenju kljub temu očitno nezadostni, da bi dokazovali kar koli v zvezi s kartelom v tem obdobju. Komisija bi tako lahko brez teh dokazov po njenem mnenju ugotovila samo dve ločeni kršitvi, ne pa enotne in trajajoče ali ponavljajoče se kršitve.

308    Komisija naj bi torej v točki 485 obrazložitve izpodbijane odločbe napačno menila, da je „že imela veliko dokumentov, na podlagi katerih je lahko dokazala glavne elemente kartela“.

309    Po mnenju tožeče stranke je zato uporaba najnižje stopnje znižanja neupravičena, povrhu vsega pa tudi neobrazložena. Meni še, da taka odločitev krši načelo enakega obravnavanja, saj je Komisija v drugih primerih v zameno za predložitev manj informacij dodelila večja znižanja.

310    Komisija te trditve izpodbija.

311    Meni, da ima v skladu s sodno prakso glede metode izračuna glob široko diskrecijsko pravico in lahko v zvezi s tem upošteva več dejavnikov, med katerimi je tudi sodelovanje zadevnih podjetij med preiskavo, ki jo opravljajo njene službe. V tem okviru mora opraviti zahtevno presojo dejstev, kot je tista, ki se nanaša na sodelovanje navedenih podjetij. Zlasti ima široko diskrecijsko pravico pri presoji kakovosti in koristnosti sodelovanja podjetja, predvsem v primerjavi z drugimi podjetji. Njene presoje naj bi bile predmet omejenega sodnega nadzora.

312    Komisija zanika, da je bila družba MRI prvo in edino podjetje, katerega pomoč naj bi upravičevala njegovo vključitev v program prizanesljivosti. Meni namreč, da zadeva izvira iz prošnje za imuniteto, ki jo je vložila družba [zaupno], ki je v kartelu prenehala sodelovati pred vložitvijo te prošnje in ki je razkrila obstoj, cilj in značilnosti kartela, kar je Komisiji omogočilo izvedbo preiskave in upravičilo dodelitev popolne imunitete družbi [zaupno]. Nasprotno pa je družba MRI začela sodelovati šele po pregledih.

313    Kar zadeva pomen in koristnost sodelovanja družbe MRI, je to sodelovanje Komisiji vsekakor olajšalo delo, vendar je, prvič, Komisija že vedela za obstoj, cilj in način delovanja kartela, drugič, zanika, da brez družbe MRI ne bi mogla dokazati trajanja kršitve, tretjič, nobenemu od sodelujočih podjetij ni bila naložena kazen za obdobje od 13. maja 1997 do 11. junija 1999, med katerim se je sodelovanje družbe MRI izkazalo kot najbolj koristno, in četrtič, po mnenju Komisije bi bilo mogoče kršitev označiti za ponavljajočo se, tudi če bi bila za nekaj let prekinjena in bi se nato nadaljevala z istimi udeleženci, istim ciljem in podobnimi metodami za uresničitev istega skupnega načrta. Po njenem mnenju torej družba MRI napačno trdi, da je bilo njeno sodelovanje nujno za opredelitev kršitve kot trajajoče.

314    Poleg tega naj bi bilo sodelovanje družbe MRI v zvezi z drugimi obdobji manj koristno glede na navedbe, ki jih je predložila že družba [zaupno], in obsežno dokumentacijo, odkrito med pregledi.

315    Zato naj bi bilo 30‑odstotno znižanje povsem upravičeno.

316    Poleg tega Komisija meni, da so primerjave, ki jih družba MRI izvaja z drugimi podjetji, nesmiselne, ker je po eni strani tako primerjanje med različnimi zadevami izjemno zahtevno, po drugi pa dejstvo, da je Komisija v prejšnji praksi odločanja za določeno ravnanje dodelila določeno stopnjo znižanja, ne pomeni, da mora v skladu s sodno prakso pri presoji podobnega ravnanja v okviru poznejšega upravnega postopka dodeliti enako znižanje.

317    Ne nazadnje, navaja, da je odločitev, da dodeli največ 30‑odstotno znižanje, obrazložila v točki 485 obrazložitve izpodbijane odločbe.

c)     Presoja Splošnega sodišča

318    Točka 26 obvestila o ugodni obravnavi določa:

„Komisija bo v vsaki končni odločbi, sprejeti na koncu upravnega postopka, določila stopnjo znižanja, dodeljeno podjetju, glede na globo, ki bi bila sicer naložena. Za:

–        prvo podjetje, ki predloži dokazna sredstva, ki pomenijo znatno dodano vrednost: znižanje od 30 do 50 %;

–        drugo podjetje, ki predloži dokazna sredstva, ki pomenijo znatno dodano vrednost: znižanje od 20 do 30 %;

–        vsa naslednja podjetja, ki predložijo dokazna sredstva, ki pomenijo znatno dodano vrednost: znižanje do 20 %.

Komisija bo z namenom določitve ravni znižanja znotraj vsakega od teh razponov upoštevala čas predložitve dokaznih sredstev, ki izpolnjujejo pogoj iz točke [24], in obseg, v katerem pomenijo dodano vrednost.“

319    Opozoriti je treba, da točka 24 obvestila o ugodni obravnavi podrobno določa, da mora zadevno podjetje, da bi bilo upravičeno do takega znižanja, Komisiji zagotoviti dokazna sredstva o domnevni kršitvi, ki pomenijo znatno dodano vrednost v primerjavi z dokaznimi sredstvi, s katerimi Komisija že razpolaga, pri čemer je pojem dodana vrednost določen v točki 25 obvestila o ugodni obravnavi (glej točko 116 zgoraj).

320    Glede na obvestilo o ugodni obravnavi je torej treba razlikovati med dvema fazama:

–        prvič, da bi bilo podjetje upravičeno do znižanja globe, mora Komisiji predložiti dokaze z znatno dodano vrednostjo; prvemu podjetju, ki tako sodeluje, se znesek globe zniža za najmanj 30 % in največ 50 % osnovnega zneska;

–        drugič, Komisija mora pri določitvi stopnje znižanja v tem razponu upoštevati dve merili: datum predložitve dokazov in stopnjo njihove dodane vrednosti.

321    Poleg tega se pojem znatna dodana vrednost v smislu obvestila o ugodni obravnavi razume kot obseg, v katerem predložena dokazna sredstva po svoji naravi in/ali stopnji podrobnosti povečajo zmožnost Komisije, da dokaže obstoj domnevnega kartela, pri čemer se ta vrednost presoja glede na določeno število parametrov, ki so podrobno določeni v točki 25 obvestila o ugodni obravnavi.

322    Če imajo torej dokazi, predloženi Komisiji, znatno dodano vrednost in podjetje prvo predloži take dokaze, se globa zniža za najmanj 30 %. Dalje, zgodnejše kot je sodelovanje in večja kot je stopnja dodane vrednosti, večje je znižanje, ki lahko znaša največ 50 % globe.

323    V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je Komisija v izpodbijani odločbi priznala, da je družba MRI prva med podjetji izpolnila pogoje za znižanje globe, ker so imeli dokumenti, ki jih je predložila Komisiji, znatno dodano vrednost, vendar je družbi MRI dodelila samo najnižjo stopnjo znižanja globe, to je 30 %. Edino vprašanje, ki je med strankama sporno in ga mora obravnavati Splošno sodišče, je torej višina znižanja, ki ga je Komisija dodelila znotraj tega razpona, ne pa tudi samo načelo tega znižanja.

324    Čeprav drži, da Komisija delež znižanja, ki se dodeli prosilcu za prizanesljivost, presoja na podlagi dokazov, ki jih je predložila družba MRI, pa je vseeno treba preveriti, ali je navedeni delež opredelila v skladu z merili, ki jih je določila v obvestilu o ugodni obravnavi, in ali je v izpodbijani odločbi navedla sklepanje, ki ga je pri tem uporabila, tako da se lahko tožeča stranka seznani z utemeljitvijo ukrepa, sprejetega zoper njo, in da lahko Splošno sodišče opravi nadzor.

325    V zvezi z datumom predložitve dokazov ni sporno, da je bila prošnja za prizanesljivost, ki so ji bili priloženi dokazi, vložena 4. maja 2007 (točka 480 obrazložitve izpodbijane odločbe) – torej dva dni po preiskavi, ki jo je Komisija izvedla na podlagi prošnje za prizanesljivost, ki jo je [zaupno] vložil 20. decembra 2006.

326    Komisija meni, da je bilo sodelovanje zagotovljeno v zgodnji fazi preiskave (točka 486 obrazložitve izpodbijane odločbe).

327    Ugotoviti je treba, da taka presoja ni izražena v stopnji znižanja, ki se je uporabila za globo, naloženo tožeči stranki.

328    V zvezi s stopnjo znatne dodane vrednosti dokazov, ki jih je predložila družba MRI, je treba navesti naslednje.

329    Komisija je v izpodbijani odločbi pojasnila, da je družba MRI predložila dokaze v zvezi s kartelom od konca 80. let – med drugim dokument iz leta 1989, ki dokazuje, da so si člani kartela izmenjali statistične podatke – in dokumenta, ki sta bila leta 2000 izmenjana s koordinatorjem kartela in na podlagi katerih je mogoče ugotoviti geografsko porazdelitev trgov med člani kartela, ter, ne nazadnje, interne dokumente iz začetka leta 1997, ki se nanašajo na takratni obstoj kartela, dokazujejo vlogo družbe MRI v kartelu v obdobju 1996–1997 in povečujejo zmožnost Komisije, da dokaže obstoj kartela v drugi polovici 90. let. Kljub temu je navedla, da je imel prispevek družbe MRI omejeno vrednost, ker je imela že takrat veliko dokazov, na podlagi katerih je lahko ugotovila glavne značilnosti kartela (glej točki 300 in 301 zgoraj).

330    Vseeno je treba navesti, da so v točkah od 148 do 187 obrazložitve izpodbijane odločbe navedeni dokazi, na podlagi katerih je Komisija ugotovila, da so se dejavnosti kartela v obdobju med 13. majem 1997 in majem 1999 zmanjšale in da so bili takrat navezani stiki, v katere je bila vpletena tožeča stranka in katerih namen je bil med drugim ponovno vzpostaviti kartel.

331    Ti dokazi so naslednji: [zaupno].

332    Komisija poleg tega pojasnjuje, da je na podlagi različnih dokumentov – in sicer dveh telefaksov, ki ju je poslal [zaupno], z dne 11. junija 1999, in telefaksa, ki ga je poslala družba Parker ITR, z dne 21. junija 1999 – mogoče ugotoviti, da so bila nesoglasja med člani kartela dokončno zglajena 11. junija 1999 (točka 178 obrazložitve izpodbijane odločbe).

333    Listinski dokazi, ki jih je Komisija zbrala v zvezi z vmesnim obdobjem od 13. maja 1997 do junija 1999, torej večinoma izvirajo od družbe MRI, ki jih je predložila v okviru prošnje za prizanesljivost.

334    Poleg tega je treba ugotoviti, da se Komisija sklicuje samo na relativno vrednost dokumentov, ki jih je predložila družba MRI, ne pa na njihovo bistveno vrednost, čeprav je bilo z njimi vseeno mogoče podkrepiti več izjav in indicev, ki jih je takrat zgolj imela na voljo.

335    Prvič, dokazi, ki jih je družba MRI predložila Komisiji v zvezi z obdobjem od 13. maja 1997 do junija 1999 – v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila za obdobje od 3. septembra 1996 do 13. maja 1997 (glej točki 148 in 149 zgoraj) – so listinski dokazi, ki so povečali zmožnost Komisije, da dokaže obstoj kartela med majem 1997 in junijem 1999, in na podlagi katerih je lahko dokazala netočnost nekaterih trditev drugih članov kartela v zvezi z dejstvom, da je bil kartel med majem 1997 in junijem 1999 popolnoma prekinjen.

336    Drugič, Komisija je lahko na podlagi teh dokazov utemeljila trditev, da je bila kršitev neprekinjena od aprila 1986 do maja 2007, kljub krizi, s katero se je kartel soočal med majem 1997 in junijem 1999 (glej točke 289, 293 in 294 obrazložitve izpodbijane odločbe), čeprav za to vmesno obdobje ni naložila globe. V zvezi s tem je treba pripomniti, da se Komisija sklicuje samo na opombo št. 733 izpodbijane odločbe in druge opombe te odločbe, v katerih so navedeni trije dokumenti, ki se nanašajo na vmesno obdobje, ne da bi bila navedeno obdobje ali prispevek družbe MRI omenjena v točkah od 481 do 484 obrazložitve izpodbijane odločbe.

337    V zvezi s tem je treba opozoriti, da se v skladu s točko 25 obvestila o ugodni obravnavi pojem dodana vrednost nanaša na obseg, v katerem predložena dokazna sredstva po svoji naravi ali stopnji podrobnosti povečajo zmožnost Komisije, da dokaže obstoj domnevnega kartela. Točka 25 navedenega obvestila podrobno določa, da na vrednost dokaznih sredstev vpliva tudi stopnja potrebe po dopolnitvi dokaznih sredstev z drugimi viri, da bi se zadevna dokazna sredstva lahko uporabila zoper druga podjetja v zadevi, tako da bo samostojnim dokaznim sredstvom priznana večja vrednost kot pa dokaznim sredstvom, kot so izjave, ki v primeru ugovora potrebujejo dopolnilno gradivo v podporo.

338    Zato je treba ugotoviti, da stopnja dodane vrednosti dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila Komisiji, ni izražena v stopnji znižanja globe, ki jo je Komisija določila na najnižjo raven 30 %.

339    Komisija tako ni upoštevala meril, ki si jih je določila v točki 26 obvestila o ugodni obravnavi.

340    Kar zadeva očitek, ki se nanaša na pomanjkanje obrazložitve, Komisija v točki 486 obrazložitve izpodbijane odločbe navaja samo, da „je treba družbi MRI glede na vrednost njenega prispevka v tej zadevi, zgodnjo fazo njegove zagotovitve in obseg sodelovanja na podlagi njenih izjav dodeliti 30‑odstotno znižanje globe, ki bi ji bila sicer naložena“.

341    Posledično je treba podredno ugotoviti, da bi morala Komisija, če je imela posebne razloge za to, da je stopnjo znižanja globe, dodeljeno tožeči stranki, omejila na 30 % in je ni zvišala kljub zgodnosti njenega sodelovanja in znatni stopnji dodane vrednosti predloženih dokazov, v tej točki izpodbijano odločbo obrazložiti, česar pa ni storila, tako da Splošno sodišče ne more z gotovostjo preveriti, ali je v zvezi s tem storila tudi očitno napako pri presoji.

342    Ob upoštevanju dejstva, da niti zgodnost sodelovanja tožeče stranke niti stopnja dodane vrednosti dokazov, ki jih je predložila, nista izraženi v stopnji znižanja, ki jo je Komisija uporabila v izpodbijani odločbi, in pomanjkljive obrazložitve navedene odločbe je treba deloma sprejeti peti del tretjega tožbenega razloga in razglasiti ničnost člena 2(f) izpodbijane odločbe.

343    V zvezi z očitkom, ki se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja, je treba ugotoviti, da tožeča stranka ne navaja zadostnih dokazov, ki bi potrjevali, da je njen položaj podoben položaju drugih podjetij v enakih okoliščinah. Ta očitek je zato treba zavrniti.

344    Peti del tretjega tožbenega razloga se tako v preostalem zavrne.

D –  Predlogi za znižanje globe

345    Spomniti je treba, da se lahko na podlagi člena 229 ES z uredbami, ki jih v skladu z določbami te pogodbe sprejemata Evropski parlament in Svet Evropske unije skupaj, Sodišču dodeli neomejena pristojnost glede kazni, določenih v teh uredbah. Taka pristojnost je bila sodišču Unije podeljena s členom 31 Uredbe št. 1/2003. To je zato pooblaščeno, da zunaj okvira nadzora zakonitosti sankcije nadomesti presojo Komisije s svojo in tako odpravi, zniža ali zviša naloženo globo ali periodično denarno kazen. Iz tega izhaja, da lahko sodišče Unije izvaja neomejeno pristojnost, kadar presoja vprašanje zneska globe, in da lahko to pristojnost izvaja glede znižanja in tudi povišanja tega zneska (glej sodbo Sodišča z dne 8. februarja 2007 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, C‑3/06 P, ZOdl., str. I‑1331, točke od 60 do 62 in navedena sodna praksa).

346    Poleg tega je treba v skladu s členom 23(3) Uredbe št. 1/2003 pri določitvi zneska globe poleg teže kršitve upoštevati tudi njeno trajanje. Znesek globe v skladu s členom 23(2) Uredbe št. 1/2003 prav tako ne sme preseči 10 % celotnega prometa podjetja v predhodnem poslovnem letu.

347    Poleg tega, kot je poudarjeno v členu 49 Listine o temeljnih pravicah, kazen ne sme biti nesorazmerna s kaznivim dejanjem.

348    Spomniti je treba, da Splošno sodišče v okviru izvajanja neomejene sodne pristojnosti globe ne določi po natančnem aritmetičnem postopku. Poleg tega ni vezano na izračune Komisije, ampak mora opraviti svojo presojo in pri tem upoštevati vse okoliščine primera (sodba Splošnega sodišča z dne 14. septembra 2004 v zadevi Aristrain proti Komisiji, T‑156/94, neobjavljena v ZOdl., točka 43).

349    Sodišče je razsodilo, da je pri določanju zneska glob treba upoštevati trajanje kršitev in vse dejavnike, ki lahko vplivajo na presojo njihove teže, kot so ravnanje posameznega podjetja, vloga, ki jo je posamezno podjetje imelo pri usklajenih ravnanjih, dobiček, ki so ga podjetja lahko imela zaradi teh ravnanj, njihova velikost, vrednost zadevnega blaga in nevarnost, ki jo ta vrsta kršitev pomeni za Unijo (glej sodbo Sodišča z dne 8. decembra 2011 v zadevi Chalkor proti Komisiji, C‑386/10 P, ZOdl., str. I‑13085, točka 56 in navedena sodna praksa).

350    Sodišče je navedlo tudi, da je treba upoštevati objektivne dejavnike, kot so vsebina in trajanje protikonkurenčnih ravnanj, njihovo število in intenzivnost, obseg prizadetega trga in škoda, povzročena gospodarski ureditvi. Pri preučitvi je prav tako treba upoštevati sorazmerno velikost in tržni delež odgovornih podjetij ter morebitno ponavljanje kršitev (zgoraj v točki 349 navedena sodba Chalkor proti Komisiji, točka 57).

351    Prav tako je v skladu z ustaljeno sodno prakso treba opozoriti, da načelo sorazmernosti zahteva, da ravnanja institucij Skupnosti ne prestopijo meje tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev legitimnih ciljev zadevne določbe, pri tem pa je treba takrat, ko je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti najmanj omejujočega, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje. Torej globe ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje, to je glede na spoštovanje pravil o konkurenci, in znesek globe, ki je naložena podjetju zaradi kršitve predpisov s področja konkurence, mora biti v sorazmerju s kršitvijo, ki se presodi celostno, zlasti ob upoštevanju njene teže (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 5. oktobra 2011 v zadevi Romana Tabacchi proti Komisiji, T‑11/06, ZOdl., str. II‑6681, točka 280 in navedena sodna praksa).

352    Splošno sodišče v obravnavani zadevi glede na presojo, ki jo je izvedlo v okviru petega dela tretjega tožbenega razloga, in napake, ki jih je pri tem ugotovilo (glej točko 342 zgoraj), meni, da je primerno, da na podlagi neomejene pristojnosti, ki jo ima na podlagi člena 31 Uredbe št. 1/2003, presojo Komisije nadomesti s svojo presojo, kar zadeva znesek globe, ki ga je treba naložiti tožeči stranki.

353    Najprej je treba opozoriti, da je v obravnavani zadevi, prvič, konsolidirani promet na svetovni ravni, ki ga je družba MRI ustvarila z vsemi svojimi proizvodi, v letu 2006 znašal [zaupno] in v letu 2007 [zaupno] (točka 44 obrazložitve izpodbijane odločbe), in drugič, da je Komisija svetovni tržni delež podjetja ocenila na [zaupno], česar tožeča stranka ni izpodbijala (točka 433 obrazložitve izpodbijane odločbe).

354    Dalje, treba je poudariti, da ima kartel nesporno težo glede na trajanje kršitve in dejstvo, da so bile za protipravna ravnanja, pri katerih je tožeča stranka v celoti sodelovala, značilne razdelitev razpisov, določitev cen, določitev kvot, določitev pogojev prodaje, geografska razdelitev trga in izmenjava občutljivih informacij o ceni, obsegu prodaje in razpisih. Poleg tega je imel kartel svetovno razsežnost.

355    Poleg tega je dokazano, da je tožeča stranka pri kršitvi sodelovala od 1. aprila 1986 do 1. avgusta 1992 – pri čemer to obdobje ni zastaralo (glej točke od 212 do 214 zgoraj) – in nato od 3. septembra 1996 do 2. maja 2007, pri čemer je bilo za drugi del kršitve resda značilno obdobje omejenega delovanja v vmesnem obdobju, vendar je F. pri njem v celoti sodeloval, med drugim da bi ponovno vzpostavil kartel in tožeči stranki dogovoril mesto v njem.

356    Vsekakor je treba upoštevati sodelovanje tožeče stranke pri preiskavi Komisije. Tožeča stranka je z zgodnjo predložitvijo dokazov Komisiji namreč omogočila, da je zoper druge udeležence kartela ugotovila obstoj trajajoče kršitve kljub obdobju krize, v zvezi s katerim bi Komisija brez teh dokazov najverjetneje ugotovila, da je bil kartel za dve leti prekinjen – ali celo za tri leta, kar zadeva tožečo stranko.

357    Vseeno je treba upoštevati dejstvo, da bi Komisija tudi brez teh dokazov lahko zoper člane kartela ugotovila obstoj ponavljajoče se kršitve (glej v zvezi s tem dokaze, ki jih je Komisija navedla v točkah od 296 do 304 in 307 obrazložitve izpodbijane odločbe), s čimer se zmanjša pomen dodane vrednosti sodelovanja družbe MRI.

358    Splošno sodišče meni, da bi morala v teh okoliščinah stopnja znižanja globe znašati 40 %.

359    Glede na zgornje ugotovitve in nujnost tehtanja različnih elementov, ki jih je treba upoštevati pri določitvi zneska globe (glej točki 349 in 350 zgoraj), kljub temu meni, da je znesek globe, naložen tožeči stranki, zlasti glede na težo kršitve in trajanje sodelovanja družbe MRI pri kršitvi ustrezen in ga zato ni treba znižati.

360    Posledično je treba zavrniti predloge tožeče stranke za spremembo v delu, v katerem se nanašajo na znižanje globe v višini 4.900.000 EUR, ki ji je bila naložena.

 Stroški

361    V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Splošno sodišče lahko v skladu s členom 87(3), prvi pododstavek, Poslovnika odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka stranka uspe samo deloma.

362    Ker sta tožeča stranka in Komisija samo delno uspeli s svojimi predlogi, je treba odločiti, da vsaka od njiju nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)

razsodilo:

1.      Člen 2(f) Odločbe Komisije C(2009) 428 final z dne 28. januarja 2009 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva COMP/39406 – cevi za uporabo v pomorstvu) se razglasi za ničen.

2.      Globa, naložena družbi MRI, znaša 4.900.000 EUR.

3.      V preostalem se tožba zavrne.

4.      Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Azizi Prek Frimodt Nielsen

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 17. maja 2013.

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanje

A – Sektor cevi za uporabo v pomorstvu, namenjenih za nafto in plin

B – Predstavitev tožeče stranke

C – Upravni postopek

D – Izpodbijana odločba

Postopek in predlogi strank

Pravo

A – Predlogi za razglasitev ničnosti

B – Prvi tožbeni razlog: napačna opredelitev kršitve in kršitev člena 253 ES ter drugi tožbeni razlog: očitne napake pri presoji v zvezi z določitvijo trajanja kršitve ter kršitev členov 81 ES in 253 ES ter člena 2 Uredbe št. 1/2003

1. Izpodbijana odločba

2. Trditve strank

a) Prvi tožbeni razlog

b) Drugi tožbeni razlog

Prvi del

Drugi del

Tretji del

Četrti del

Peti del

Šesti del

3. Presoja Splošnega sodišča

a) Načela v zvezi z dokaznim bremenom

b) Sodelovanje tožeče stranke pri kršitvi med 3. septembrom 1996 in 9. majem 2000

Obdobje od 3. septembra 1996 do 13. maja 1997

– Področje uporabe točke 26 obvestila o ugodni obravnavi

– Ugotovitev dodatnih dejstev v obravnavani zadevi, ki bodisi povečujejo težo bodisi podaljšujejo trajanje kršitve

Vmesno obdobje

c) Obstoj trajajoče kršitve

Pojem trajajoča in ponavljajoča se kršitev

Obstoj trajajoče kršitve v obravnavani zadevi

d) Utemeljenost drugih delov drugega tožbenega razloga

C – Tretji tožbeni razlog: različne napake pri določitvi zneska globe, kršitev načela sorazmernosti, načela primernosti sankcije, načela enakega obravnavanja, načela varstva legitimnih pričakovanj in pomanjkanje obrazložitve

1. Prvi del tretjega tožbenega razloga: napačna presoja teže kršitve in kršitev načela enakega obravnavanja

a) Izpodbijana odločba

b) Trditve strank

c) Presoja Splošnega sodišča

2. Drugi del tretjega tožbenega razloga: napaka pri izračunu globe glede na trajanje kršitve in kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj

a) Izpodbijana odločba

b) Trditve strank

c) Presoja Splošnega sodišča

3. Tretji del tretjega tožbenega razloga: napaka pri zvišanju globe zaradi odvračanja ter kršitev obveznosti obrazložitve in načela enakega obravnavanja

a) Izpodbijana odločba

b) Trditve strank

c) Presoja Splošnega sodišča

4. Četrti del tretjega tožbenega razloga: napaka pri presoji pogojev za uporabo olajševalnih okoliščin in kršitev obveznosti obrazložitve

a) Izpodbijana odločba

b) Trditve strank

c) Presoja Splošnega sodišča

5. Peti del tretjega tožbenega razloga: znižanje globe zaradi sodelovanja v programu prizanesljivosti

a) Izpodbijana odločba

b) Trditve strank

c) Presoja Splošnega sodišča

D – Predlogi za znižanje globe

Stroški

** Jezik postopka: italijanščina.

1 –      Prikriti zaupni podatki.