SKLEP SODIŠČA PRVE STOPNJE (tretji senat)
z dne 5. februarja 2007(*)
„Procesna dejanja – Ugovor nedopustnosti – Odškodninska tožba – Izguba dobička – Zahteva za vračilo protidampinških dajatev – Nepristojnost“
V zadevi T-91/05,
Sinara Handel GmbH, s sedežem v Kölnu (Nemčija), ki jo zastopata K. Adamantopoulos in E. Petritsi, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopa J.-P. Hix, zastopnik, skupaj z G. Berrischem, odvetnik,
in
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata N. Khan in T. Scharf, zastopnika,
toženi stranki,
zaradi odškodninske tožbe na podlagi člena 288 ES za povračilo škode, domnevno utrpele zaradi sprejetja Uredbe Sveta (ES) št. 2320/97 z dne 17. novembra 1997 o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev pri uvozu nekaterih brezšivnih cevi iz železa ali nelegiranega jekla s poreklom iz Madžarske, Poljske, Rusije, Češke, Romunije in Slovaške, o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 1189/93 in o zaključku postopka v zvezi s takim uvozom s poreklom iz Hrvaške (UL L 322, str. 1),
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (tretji senat),
v sestavi M. Jaeger, predsednik, V. Tiili, sodnica, in O. Czúcz, sodnik,
sodni tajnik: E. Coulon,
sprejema naslednji
Sklep
Dejansko stanje
1 Komisija je z neobjavljenim sklepom z dne 25. novembra 1994 (zadeva IV/35.304), sprejetim zlasti na podlagi člena 14(3) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prva uredba o izvajanju členov [81] in [82] Pogodbe (UL 1962, 13, str. 204), odločila, da opravi preiskavo glede morebitnega protikonkurenčnega ravnanja v zvezi s cevmi iz ogljikovega jekla, ki bi lahko kršilo člen 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru in člen 81 ES.
2 Po tej preiskavi se je Komisija 20. januarja 1999 odločila, da uvede postopek v zadevi IV/E-1/35.860-B – Brezšivne jeklene cevi, ob koncu katerega je 8. decembra 1999 sprejela Odločbo 2003/382/ES v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] (Zadeva IV/E-1/35.860-B – Brezšivne jeklene cevi, UL 2003, L 140, str. 1, v nadaljevanju: odločba o omejevalnem sporazumu). V skladu s členom 1(1) te odločbe je osem podjetij, na katera je bila ta odločba naslovljena, „[…] kršilo določbe člena 81(1) [ES], s tem ko je sodelovalo […] pri sporazumu, ki je med drugim določal upoštevanje njihovega zadevnega nacionalnega trga brezšivnih standardnih navojnih cevi [Oil Country Tubular Goods] in [transportnih cevi ,projekt‘]“.
3 V členu 1(2) odločbe o omejevalnem sporazumu je navedeno, da je kršitev pri podjetjih Mannesmannröhren-Werke AG, Vallourec SA, Dalmine SpA, Sumitomo Metal Industries Ltd, Nippon Steel Corp., Kawasaki Steel Corp. in NKK Corp. trajala od leta 1990 do leta 1995. V zvezi s podjetjem British Steel Ltd je navedeno, da je kršitev trajala od leta 1990 do februarja 1994. Tem podjetjem so bile zato naložene globe, ki so, odvisno od posameznega primera, znašale od 8,1 do 13,5 milijona EUR.
4 Ta odločba je bila 6. junija 2003 objavljena v Uradnem listu Evropske unije.
5 Poleg tega je Komisija po pritožbi, ki jo je 19. julija 1996 vložil Zaščitni odbor industrije brezšivnih cevi Evropske unije, na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 384/96 z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL 1996, L 56, str. 1), ki je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 2331/96 z dne 2. decembra 1996 (UL L 317, str. 1), 31. avgusta 1996 objavila Obvestilo o začetku protidampinškega postopka glede uvoza nekaterih brezšivnih cevi iz železa ali nelegiranega jekla s poreklom iz Rusije, Češke republike, Romunije in Slovaške (UL C 253, str. 26).
6 Komisija je 29. maja 1997 sprejela Uredbo (ES) št. 981/97 o uvedbi začasnih protidampinških dajatev na uvoz nekaterih brezšivnih cevi iz železa ali nelegiranega jekla s poreklom iz Rusije, Češke republike, Romunije in Slovaške republike (UL L 141, str. 36).
7 Svet je 17. novembra 1997 sprejel Uredbo (ES) št. 2320/97 o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev pri uvozu nekaterih brezšivnih cevi iz železa ali nelegiranega jekla s poreklom iz Madžarske, Poljske, Rusije, Češke, Romunije in Slovaške, o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 1189/93 in o zaključku postopka v zvezi s takim uvozom s poreklom iz Hrvaške (UL L 322, str. 1, v nadaljevanju: dokončna uredba).
8 Svet je 16. julija 2004 sprejel Uredbo (ES) št. 1322/2004 o spremembah dokončne uredbe (UL L 246, str. 10). V skladu s členom 1 te uredbe se dokončni uredbi doda člen 8, na podlagi katerega se člen 1 dokončne uredbe, v katerem so uvedene protidampinške dajatve na uvoz, na kateri se nanaša, preneha uporabljati od 21. julija 2004.
9 Tožeča stranka Sinara Handel GmbH je nemška družba, ki v Skupnost uvaža brezšivne cevi s poreklom iz Rusije. Od leta 2000 distribuira proizvode družbe Sinarsky Pipe Works in od konca leta 2001 proizvode družbe Pipe Metallurgical Co. V obdobju, na katero se nanaša ta tožba, to je med junijem 2000 in decembrom 2002, ni opravljala nobene druge dejavnosti.
10 Od junija 2000 do decembra 2002 je tožeča stranka v Skupnost uvozila cevi s poreklom iz Rusije, ki jih je, zato da bi ravnala v skladu z navodili nemških carinskih organov, prijavila kot uvrščene v oznake KN iz člena 1(1) dokončne uredbe. Navedeni organi so posledično izterjali protidampinške dajatve v zvezi s tem uvozom, in sicer v skupni višini 2.818.163,09 EUR (420.810,52 EUR za leto 2000, 1.385.602,36 EUR za leto 2001 in 1.011.750,21 EUR za leto 2002).
11 Tožeča stranka je v istem obdobju uvozila tudi druge cevi, ki jih ni prijavila kot podvržene dokončni uredbi. Nemški carinski organi, ki so vseeno menili, da nekateri od teh uvozov spadajo pod to uredbo, so izdali obvestila o naknadni izterjavi dajatev, ki jih je tožeča stranka izpodbijala. Trenutno naj bi bilo tako pri carinskih organih odprtih sedem pritožb, tožba pa naj bi potekala pri Finanzgericht des Landes Brandenburg (finančno sodišče dežele Brandenburg, Nemčija).
12 Poleg tega je tožeča stranka, ki je menila, da nekatere cevi, prijavljene kot podvržene dokončni uredbi, zlasti zaradi svojega načina izdelave ne spadajo pod navedeno uredbo, pri nemških organih izpodbijala njihovo končno razvrstitev. Tako pri carinskih organih mesta Frankfurt an der Oder še vedno potekata dva postopka v zvezi z uvozom, prijavljenim kot podvrženim dokončni uredbi.
13 Po eni strani je tožeča stranka 18. novembra 2003 pri teh organih na podlagi člena 236 Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti vložila zahtevek za povračilo dajatev, pobranih za uvoz, za kateri meni, da je bil napačno uvrščen na področje uporabe dokončne uredbe. Ta zahtevek je bil zavrnjen za 31 različnih izpodbijanih prejemkov iz naslova carin. Te odločbe o zavrnitvi so trenutno predmet pritožbe.
14 Po drugi strani je tožeča stranka 22. septembra 2004 na podlagi člena 236 carinskega zakonika Skupnosti vložila nov zahtevek za povračilo vseh dajatev, ki jih je plačala na uvoz, prijavljen kot podvržen dokončni uredbi, vključno z uvozom, katerega razvrstitev ni sporna, ker naj navedena uredba ne bi bila zakonita. Skupni znesek dajatev, katerih povračilo se na tej podlagi zahteva na nacionalni ravni, znaša 4.346.558,09 EUR.
Postopek in predlogi strank
15 Tožeča stranka je 25. februarja 2005 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila to tožbo.
16 Komisija in Svet sta z ločenima aktoma, vloženima v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 3. oziroma 7. junija 2005, vložila ugovor nedopustnosti v skladu s členom 114(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje.
17 Tožeča stranka je stališča o teh ugovorih nedopustnosti predložila 25. julija 2005.
18 Sodišče prve stopnje je na podlagi ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 svojega poslovnika tožečo stranko pozvalo, naj odgovori na nekatera pisna vprašanja. Tej zahtevi je bilo ugodeno.
19 Tožeča stranka predlaga Sodišču prve stopnje, naj:
– Skupnosti naloži, naj ji iz naslova nadomestila za izgubo dobička, utrpelo zaradi sprejetja dokončne uredbe v obdobju od junija 2000 do decembra 2002, izplača znesek v višini 1.633.344,33 EUR, skupaj z zamudnimi obrestmi po 8-odstotni letni stopnji;
– podredno, po izdaji vmesne sodbe Skupnosti naloži, naj ji iz istega naslova izplača znesek, ki se določi s sporazumom med strankami, ali če sporazum ni dosežen, z dokončno sodbo Sodišča prve stopnje;
– Svetu in Komisiji naloži plačilo stroškov.
20 Svet in Komisija v ugovorih nedopustnosti predlagata Sodišču prve stopnje, naj:
– tožbo zavrže kot nedopustno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
21 Tožeča stranka v svojih stališčih o ugovorih nedopustnosti predlaga Sodišču prve stopnje, naj:
– zavrne ugovora nedopustnosti Sveta in Komisije;
– Svetu in Komisiji naloži plačilo stroškov.
Pravno stanje
22 V skladu s členom 114(1) Poslovnika lahko Sodišče prve stopnje odloči o nedopustnosti, nepristojnosti ali drugem procesnem vprašanju, ne da bi odločalo o zadevi po temelju, če to predlaga stranka. V skladu z odstavkom 3 istega člena se ta predlog obravnava ustno, razen če Sodišče prve stopnje odloči drugače.
23 V obravnavanem primeru Sodišče prve stopnje meni, da je na podlagi listin v spisu zadeva dovolj razjasnjena, da lahko sprejme odločitev brez nadaljevanja postopka.
Glavni predlog
Trditve strank
24 Svet in Komisija menita, da Sodišče prve stopnje ni pristojno za odločanje o tej tožbi, ker se ta v resnici nanaša na povračilo domnevno plačanih protidampinških dajatev.
25 Izguba dobička, na katero se tožeča stranka sklicuje, naj bi bila namreč enaka znesku teh dajatev z odštetimi hipotetičnimi davki. To naj bi izhajalo iz dopisa revizorja z dne 7. januarja 2005, ki ga je predložila tožeča stranka in v katerem je navedeno:
„Zaradi protidampinških dajatev, plačanih v obdobju od leta 2000 do leta 2002, v skupni višini 2.818.163,09 EUR, so bili dobički v letih od 2000 do 2002 manjši za enak znesek, posledica česar je bila, da je bilo zaradi nižjih dobičkov treba plačati nižje davke.
Če protidampinških dajatev v višini 2.818.163,09 EUR ne bi bilo treba plačati, bi bil dobiček v teh letih za 2.818.163,09 EUR višji.
Ker bi dobički znašali 2.818.163,09 EUR, bi bili davki, ki bi jih bilo treba plačati na te dobičke, posledično višji.
[...] Če za leta od 2000 do 2002 ne bi bilo treba plačati protidampinških dajatev v višini 2.818.163,09 EUR, bi bilo treba v obliki davkov plačati dodaten znesek 1.184.818,76 EUR. Realna škoda torej znaša 1.633.344,33 EUR.“
26 Komisija poudarja, da je škoda, na katero se sklicuje tožeča stranka, samo knjigovodska posledica plačila domnevno dolgovanih protidampinških dajatev, česar ni mogoče označiti za izgubo dobička. Opozarja, da je Sodišče prve stopnje v sodbi z dne 24. oktobra 2000 v zadevi Fresh Marine proti Komisiji (T‑178/98, Recueil, str. II‑3331, točka 50) razsodilo, da je treba odškodninsko tožbo razglasiti za nedopustno, če je njen resnični namen razveljavitev dokončnega akta in katere učinek, če bi ji bilo ugodeno, bi bil ukinitev pravnih učinkov zadevnega akta (sodbe Sodišča prve stopnje z dne 15. marca 1995 v zadevi Cobrecaf in drugi proti Komisiji, T‑514/93, Recueil, str. II‑621, točka 59; z dne 4. februarja 1998 v zadevi Laga proti Komisiji, T‑93/95, Recueil, str. II‑195, točka 48, in v zadevi Landuyt proti Komisiji, T‑94/95, Recueil, str. II‑213, točka 48), kar na primer drži, kadar se nanaša na plačilo zneska, katerega višina je natančno enaka višini dajatev, ki jih je tožeča stranka plačala na podlagi akta, ki je postal dokončen (sodba Sodišča z dne 26. februarja 1986 v zadevi Krohn proti Komisiji, 175/84, Recueil, str. 753, točka 33).
27 Komisija meni, da se okoliščine tega primera ujemajo z navedenim položajem, ker si tožeča stranka prizadeva doseči razveljavitev pravnih učinkov dokončne uredbe, kakor je bila uporabljena zanjo, s tem ko iz naslova odškodnine zahteva znesek, enak znesku dajatev, dejansko plačanih na podlagi te uredbe.
28 Poleg tega Svet opozarja, da je ustrezno pravno sredstvo zoper obvestilo o naknadni izterjavi protidampinških dajatev pritožba, vložena na podlagi členov 243 in 245 carinskega zakonika Skupnosti, kot se izvajata z ustreznimi določbami nacionalnega prava zadevne države članice, ali zahtevek za odpust v skladu s členom 236 carinskega zakonika Skupnosti. Tožeča stranka naj bi poleg tega izpodbijala obvestila o plačilu, ki so jih izdali nemški carinski organi, pri čemer je zlasti trdila, da dokončna uredba ni zakonita. Če torej pristojno sodišče, ki mu je zadeva predložena, dvomi o veljavnosti navedene uredbe, lahko na podlagi člena 234 ES zadevo predloži Sodišču za predhodno odločanje. Če bi Sodišče to uredbo razglasilo za neveljavno, bi nacionalno sodišče razglasilo ničnost obvestil o plačilu, tako da bi bil tožeči stranki povrnjen ves znesek domnevno plačanih protidampinških dajatev, skupaj z obrestmi po 0,5‑odstotni mesečni stopnji, v skladu s členoma 236 in 238 Abgabeordnung (nemški davčni zakonik).
29 V skladu z ustaljeno sodno prakso naj tožeča stranka ne bi mogla zahtevati povračila dajatev na podlagi odškodninske tožbe, vložene na podlagi člena 288, drugi odstavek, ES. Sodišče naj bi namreč v sodbi z dne 13. marca 1992 v zadevi Vreugdenhil proti Komisiji (C‑282/90, Recueil, str. I‑1937, točka 12) razsodilo, da so samo nacionalna sodišča pristojna za odločanje o tožbi za povračilo zneskov, ki jih je nacionalni organ neupravičeno pobral na podlagi predpisa Skupnosti, ki je bil nato razglašen za neveljavnega. Prav tako naj bi Sodišče prve stopnje v sodbi z dne 18. septembra 1995 v zadevi Nölle proti Svetu in Komisiji (T‑167/94, Recueil, str. II‑2589, točka 35) navedlo, da ima posameznik, če meni, da je bil oškodovan zaradi uporabe normativnega akta Skupnosti, za kateri meni, da ni zakonit, možnost, da ko je izvajanje tega akta zaupano nacionalnim organom, ob tem izvajanju izpodbija veljavnost akta pred nacionalnim sodiščem v okviru spora med njim in nacionalnim organom.
30 Trditve tožeče stranke, da naj ne bi mogla pravočasno vložiti ničnostne tožbe zoper dokončno uredbo, naj v tem pogledu ne bi bile upoštevne. Najprej, vprašanje naj bi se v tem primeru nanašalo na odnos med odškodninsko tožbo in predlogom za sprejetje predhodne odločbe za presojo veljavnosti, ne pa na odnos med odškodninsko tožbo in ničnostno tožbo. Nadalje, razlog, zaradi katerega tožeča stranka naj ne bi bila upravičena izpodbijati dokončne uredbe, naj ne bi bil ta, da se je prepozno seznanila z odločbo o omejevalnem sporazumu, ampak dejstvo, da naj je ta uredba ne bi zadevala posamično v smislu člena 230, četrti odstavek, ES. Nazadnje, odškodninske tožbe naj ne bi bilo mogoče uporabiti za to, da se obidejo zahteve v zvezi z rokom, določene v členu 230, peti odstavek, ES (sodba Sodišča z dne 12. decembra 1967 v zadevi Collignon proti Komisiji, 4/67, Recueil, str. 469).
31 Glede zgoraj navedene sodbe Krohn proti Komisiji, ki jo navaja tožeča stranka, Svet trdi, da se odlomki, ki jih navaja tožeča stranka, nanašajo na vprašanje, pri kateri instanci je treba zahtevati odškodnino v okoliščinah, v katerih so nacionalni organi uporabili pravo Skupnosti, ne pa na vprašanje, kaj je mogoče dobiti kot odškodnino na podlagi člena 288, drugi odstavek, ES.
32 Poleg tega naj bi v nasprotju s trditvami tožeče stranke nacionalna pravna sredstva zagotavljala učinkovito sredstvo za zaščito zainteresiranih posameznikov, ob upoštevanju dejstva, da ima nacionalno sodišče, ki mu je tožeča stranka predložila zadevo, možnost, da Sodišču predloži vprašanje za predhodno odločanje v zvezi z veljavnostjo dokončne uredbe.
33 Svet poleg tega poudarja, da vsekakor pravo Skupnosti, ki se neposredno uporablja, v členu 236 carinskega zakonika Skupnosti določa posebno pravno sredstvo, kadar so bile dajatve domnevno nezakonito pobrane. V skladu s pravom Skupnosti naj bi se torej dolžnik carinskih organov moral najprej zanesti na varstvo nacionalnih sodišč, namesto da vloži odškodninsko tožbo pri sodišču Skupnosti.
34 Nazadnje, Svet in Komisija poudarjata, da če bi bilo treba ugoditi tej tožbi, bi bilo treba ugoditi tudi nacionalni tožbi, ki jo je tožeča stranka vložila zoper obvestila o plačilu, kar bi povzročilo dvojno odškodnino za tožečo stranko.
35 Tožeča stranka meni, da te trditve niso utemeljene.
36 Poudarja, da je cilj njene tožbe nadomestilo izgube dobička, utrpele zaradi nezakonite dokončne uredbe, in ne povračilo izplačanih dajatev. Ugovora nedopustnosti naj bi se v resnici nanašala samo na metodo izračuna te izgube dobička, ki naj bi bila vsebinsko vprašanje, in ne na dejansko naravo tožbe.
37 V zvezi s to metodo tožeča stranka navaja, da so bile plačane protidampinške dajatve uporabljene samo kot „orodje za merjenje“ škode, da bi ugotovila, kakšen bi bil njen položaj, če ne bi plačala teh dajatev. Izguba naj bi bila tako ocenjena s primerjavo dobičkov, ustvarjenih po plačilu protidampinških dajatev, medtem ko je dokončna uredba veljala, in dobički, ki bi bili ustvarjeni, če te dajatve ne bi bile plačane. Zato naj bi se znesek, ki se zahteva iz naslova nadomestila, v višini 1.633.344,33 EUR razlikoval od zneska 2.818.163,09 EUR, izplačanega iz naslova protidampinških dajatev. To metodo naj bi med drugim priznavala sodna praksa (sodba Sodišča z dne 4. oktobra 1979 v zadevi Ireks-Arkady proti Svetu in Komisiji, 238/78, Recueil, str. 2955, točka 13).
38 Namen tožbe naj torej ne bi bil razveljavitev pravnih učinkov dokončne uredbe. Poleg tega, če tako kot v tem primeru zoper akt, zaradi katerega je nastala škoda, ni mogoče vložiti tožbe na podlagi člena 230 ES, naj bi bila odškodninska tožba, kot je ta, dopustna. Če bi bilo tožbi ugodeno, bi bila nezakonitost dokončne uredbe samo posredna posledica in bi se nanašala samo na stranke v postopku. Škoda, katere povračilo se zahteva, naj ne bi bila povezana z notranjimi pravnimi učinki navedene uredbe in naj je ne bi bilo mogoče odpraviti z ničnostno tožbo, kot naj bi bilo navedeno v točkah od 47 do 51 zgoraj navedene sodbe Fresh Marine proti Komisiji.
39 Tožeča stranka opozarja, da se sodna praksa, ki jo navajata Svet in Komisija, nanaša na izjemen primer, v katerem je odškodninska tožba posredno namenjena temu, da se obide nedopustnost ničnostne tožbe. To naj ne bi držalo v obravnavanem primeru glede na to, da naj nezakonitost dokončne uredbe ne bi bila očitna v času, ko bi bilo mogoče vložiti ničnostno tožbo, tako da naj tožeča stranka ne bi nikoli razmišljala o tej možnosti. Namen trditev tožeče stranke v zvezi z nezakonitostjo dokončne uredbe naj bi tako bil samo dokazati odgovornost Sveta in Komisije, ne pa razveljaviti učinkov navedene uredbe, kot naj bi Sodišče prve stopnje menilo v sodbi z dne 17. decembra 2003 v zadevi DLD Trading proti Svetu (T‑146/01, Recueil, str. II‑6005, točka 52). Svet naj tako v svojih trditvah ne bi priznaval samostojnosti odškodninske tožbe in naj ne bi upošteval, da se nihče, naj ga akt zadeva posamično ali ne, ne bi mogel sklicevati na nezakonitost dokončne uredbe na podlagi, navedeni v tej tožbi, to je neobstoj upoštevanja odločbe o omejevalnem sporazumu, ker ta element ni mogel biti znan takrat, ko bi bilo treba vložiti ničnostno tožbo.
40 Poleg tega v nasprotju s položajem, ki je prevladal v zadevah, ki jih Svet in Komisija navajata v točki 26 zgoraj, naj tožeča stranka ne bi poskušala doseči plačila zneska, ki ji je bil zavrnjen. Ker tožeči stranki ni bila nikoli zavrnjena ničnostna tožba, naj ne bi bilo mogoče šteti, da poskuša posredno doseči enak rezultat z odškodninsko tožbo. Poleg tega naj Svet in Komisija ne bi upoštevala okoliščin trditve iz točke 50 zgoraj navedene sodbe Fresh Marine proti Komisiji, ki je bila povzeta v tam navedeni sodni praksi in naj bi se uporabljala samo ob upoštevanju posebnih okoliščin vsake zadeve.
41 Nazadnje, tožeča stranka trdi, da ta tožba ne more privesti do dvojnega povračila izplačanih protidampinških dajatev, ker je cilj navedene tožbe doseči nadomestilo utrpele izgube dobička, ki se pravno razlikuje od povračila neupravičeno plačanih zneskov. Nacionalna sodišča naj poleg tega ne bi bila pristojna za dodelitev odškodnine, kadar škoda izvira iz ravnanja institucij Skupnosti.
42 V zvezi s tem tožeča stranka trdi, da zatrjevana škoda izvira iz krivdnega ravnanja institucij Skupnosti, ker so nemški carinski organi uporabljali dokončno uredbo, ne da bi imeli na voljo diskrecijsko pravico. Zato naj bi bilo sodišče Skupnosti izključno pristojno za odločanje o tožbi, ne da bi bilo treba tožeči stranki izpolniti zahtevo po izčrpanju nacionalnih pravnih sredstev (zgoraj navedena sodba Krohn proti Komisiji, točka 19). Poleg tega naj sklicevanje Sveta na zgoraj navedeno sodbo Vreugdenhil proti Komisiji ne bi bilo pravilno, ker v obravnavanem primeru in v nasprotju s položajem, na kateri se nanaša ta sodba, dokončna uredba ni bila nikoli razglašena za neveljavno. Zahteva, da tožeča stranka pred vložitvijo odškodninske tožbe izčrpa razpoložljiva nacionalna pravna sredstva, naj bi bila prav tako v nasprotju z dobrim izvajanjem sodne oblasti in učinkovitostjo postopka (sodba Sodišča z dne 24. oktobra 1973 v zadevi Merkur Aussenhandels proti Komisiji, 43/72, Recueil, str. 1055, točke od 5 do 7). Ker je tožeča stranka uveljavljala nezakonitost dokončne uredbe kot dodatni tožbeni razlog v nacionalnem sporu v zvezi z razvrstitvijo svojega uvoza, naj bi obstajala možnost, da bo dokončna nacionalna odločba o njenem zahtevku za povračilo sprejeta veliko pozneje.
43 Vsekakor tožeča stranka meni, da v nasprotju z zahtevami sodne prakse nacionalna pravna sredstva, ki jih ima na voljo, ne morejo učinkovito zagotoviti njenega varstva, glede na to, da se je z odločbo o omejevalnem sporazumu in torej nezakonitostjo dokončne uredbe lahko seznanila šele, ko je bilo prepozno. Tako naj bi svoj zahtevek za povračilo vseh plačanih dajatev na podlagi člena 236 carinskega zakonika Skupnosti, pri čemer se je sklicevala na nezakonitost dokončne uredbe, vložila šele 22. septembra 2004 po objavi odločbe o omejevalnem sporazumu 6. junija 2003 in sprejetju Uredbe št. 1322/2004 16. julija 2004.
44 Ob izvajanju dokončne uredbe naj torej tožeča stranka ne bi imela možnosti izpodbijati njene veljavnosti pri nacionalnih sodiščih. Poleg tega naj bi bilo v členu 236 carinskega zakonika Skupnosti določeno, da se dajatve povrnejo, če se ugotovi, da ob plačilu znesek teh dajatev ni bil dolgovan. Tožeča stranka poudarja, da je bila v zadevnem obdobju dokončna uredba veljavna in da so bile zato protidampinške dajatve zakonsko dolgovane. Poleg tega trdi, da je glede na triletni zastaralni rok, ki se šteje od dneva posredovanja sporočila o dajatvah dolžniku, določen v členu 236 carinskega zakonika Skupnosti, povračilo dajatev zaradi nezakonitosti dokončne uredbe lahko zahtevala samo za triletno obdobje pred vložitvijo svojega zahtevka z dne 22. septembra 2004. Torej naj ne bi mogla dobiti povračila dajatev, plačanih med junijem 2000 in septembrom ali oktobrom 2001.
Presoja Sodišča prve stopnje
45 Svet in Komisija v bistvu trdita, da je ta tožba v resnici zahtevek za povračilo protidampinških dajatev, ki jih je tožeča stranka plačala nacionalnim carinskim organom na podlagi dokončne uredbe. Sodišče prve stopnje pa naj ne bi bilo pristojno za obravnavo takega zahtevka.
46 V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da se v skladu s členom 236(2) carinskega zakonika Skupnosti „[p]ovračilo ali odpust uvoznih […] dajatev […] odobri na podlagi zahtevka, vloženega pri pristojnem carinskem uradu pred potekom roka treh let, ki se šteje od dneva posredovanja sporočila o teh dajatvah dolžniku“. Poleg tega je v členu 243(1), prvi pododstavek, carinskega zakonika Skupnosti določeno, da se „[v]saka oseba […] lahko pritoži na odločbe carinskih organov, ki se nanašajo na uporabo carinske zakonodaje in to osebo neposredno in osebno zadevajo“. V tretjem pododstavku iste določbe je navedeno, da je „[p]ritožbo […] treba vložiti v državi članici, v kateri je bila odločba sprejeta […]“ Nazadnje, v skladu s členom 245 carinskega zakonika Skupnosti „[d]oločbe v zvezi z izvajanjem pritožb sprejmejo države članice“.
47 Treba je torej ugotoviti, da je v sekundarnem pravu Skupnosti, ki se uporablja, izrecno določeno pravno sredstvo, ki je na voljo dolžniku uvoznih dajatev, ki meni, da so mu carinski organi neupravičeno naložili take dajatve. To pravno sredstvo se uveljavlja na nacionalni ravni v skladu s pritožbenim postopkom, ki ga je uvedla zadevna država članica v skladu z načeli iz členov od 243 do 246 carinskega zakonika Skupnosti. V okviru take pritožbe lahko ta dolžnik med drugim zahteva, da pristojno sodišče, ki mu je bil predložen spor, v skladu s členom 234, prvi odstavek, (b), ES, vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe v zvezi s presojo veljavnosti predpisa Skupnosti, na podlagi katerega je bila sprejeta odločba o naložitvi dajatev.
48 Pri odškodninski tožbi, vloženi po sodbi, izdani v okviru takega predloga za sprejetje predhodne odločbe v zvezi s presojo veljavnosti, je Sodišče poleg tega razsodilo, da so samo nacionalna sodišča pristojna za odločanje o tožbi za povračilo zneskov, ki jih je nacionalni organ neupravičeno pobral na podlagi predpisa Skupnosti, ki je bil nato razglašen za neveljavnega (zgoraj navedena sodba Vreugdenhil proti Komisiji, točka 12).
49 V obravnavanem primeru je res, da tožeča stranka škodo, katere povračilo zahteva, formalno označuje za izgubo dobička. Vendar pa je Sodišče prve stopnje že razsodilo, da se tožba tožeče stranke, namenjena povračilu poslovne škode, ki se ujema z izgubo dobička, povezano z ukinitvijo njenega izvoza v Skupnost in s stroški ponovne uveljavitve na trgu Skupnosti, zaradi napake Komisije, ki je privedla do uvedbe začasnih ukrepov proti uvozu njenih proizvodov, razlikuje od zahteve za razveljavitev začasnih protidampinških in izravnalnih dajatev, uvedenih na uvoz njenih proizvodov v Skupnost, ter za sprostitev zneskov, ki so bili po potrebi položeni za te začasne dajatve, in da je zato tako tožbo treba šteti za dopustno (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Fresh Marine proti Komisiji, točka 46).
50 Vendar pa je treba ugotoviti, da tožeča stranka v tožbi izrecno navaja, da je cilj te tožbe nadomestilo izgube dobička, ki izhaja iz zneskov, ki so bili neupravičeno plačani v obliki protidampinških dajatev. Poleg tega, kot opozarjata Svet in Komisija, iz pojasnil tožeče stranke ter prilog 12 in 13 k tožbi ter priloge 2 k stališčem o ugovorih nedopustnosti izhaja, da tožeča stranka svojo izgubo dobička ocenjuje na vsoto protidampinških dajatev, ki so bile plačane v zadevnem obdobju, brez davkov, ki bi jih morala plačati na to vsoto, če navedene dajatve ne bi bile plačane.
51 Iz tega sledi, da je neodvisno od povsem formalne označitve domnevne škode za izgubo dobička treba ugotoviti, da je treba za navedeno škodo, kot jo je opredelila in izračunala tožeča stranka, v resnici šteti, da neposredno, nujno in izključno izhaja iz plačila zneska, dolgovanega iz naslova naloženih protidampinških dajatev, tako da se s to tožbo dejansko zahteva povračilo dajatev, ki jih je tožeča stranka domnevno neupravičeno plačala, brez davkov. Dejstvo, da se škoda, katere povračilo se zahteva, ne ujema natančno z dejansko plačanim zneskom dajatev, v tem pogledu ni pomembno, ker izhaja iz preprostega odštetja od tega zneska davkov, ki bi jih tožeča stranka domnevno morala plačati, če ji ne bi bile naložene protidampinške dajatve. Zato ne more vplivati na naravo tega zahtevka.
52 V skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 48, tak zahtevek za povračilo spada v izključno pristojnost nacionalnih sodišč. V nasprotju s trditvami tožeče stranke v zvezi s tem ni pomembno, da Sodišče v obravnavanem primeru dokončne uredbe ni razglasilo za neveljavno na podlagi predloga za sprejetje predhodne odločbe v zvezi s presojo veljavnosti.
53 Tudi ob domnevi, da Sodišče prve stopnje na podlagi preučitve pogojev za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Skupnosti ugotovi, da dokončna uredba ni zakonita, to dejstvo ne more povzročiti, da se Sodišču prve stopnje podeli pristojnost za odločanje o zahtevku za povračilo zneskov, ki so jih carinski organi pobrali na podlagi te uredbe.
54 Po eni strani je v zvezi s tem treba opozoriti, da v skladu s členom 2(1)(b) vsakega od dveh sklepov o sistemu virov lastnih sredstev Evropskih skupnosti, ki sta zaporedoma veljala za dejstva tega primera, to je Sklepa Sveta 94/728/ES, Euratom z dne 31. oktobra 1994 (UL L 293, str. 9), nato od 1. januarja 2002, Sklepa Sveta 2000/597/ES, Euratom z dne 29. septembra 2000 (UL L 253, str. 42), lastna sredstva v proračunu Skupnosti sestavljajo prihodki od „dajatev skupne carinske tarife in drugih dajatev, ki jih določijo ali jih bodo določile institucije Skupnosti za trgovino z državami nečlanicami“.
55 V členu 8(1) navedenih sklepov je med drugim določeno zlasti, da lastna sredstva Skupnosti iz člena 2(1)(a) in (b) istih sklepov zbirajo države članice po nacionalnih pravilih, uvedenih z zakoni in drugimi predpisi, ki se po potrebi prilagodijo, da izpolnjujejo zahteve pravil Skupnosti.
56 Tako dejstvo, da so za zbiranje lastnih sredstev Skupnosti, med katerimi so protidampinške dajatve, pristojni nacionalni organi, utemeljuje to, da spori v zvezi s povračilom uvoznih dajatev, pobranih za račun Skupnosti, spadajo v pristojnost nacionalnih sodišč, ki morajo te spore reševati v okviru pritožbenega postopka, ki ga je uvedla zadevna država članica v skladu z načeli iz členov od 243 do 246 carinskega zakonika Skupnosti (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 21. maja 1976 v zadevi Roquette Frères proti Komisiji, 26/74, Recueil, str. 677, točka 11).
57 V zvezi s tem je treba tudi poudariti, da morajo države članice v okviru postopka, določenega v členu 11(8) Uredbe (ES) št. 384/96, v skladu s katerim lahko uvoznik zaprosi za vračilo pobranih dajatev, kjer se pokaže, da je bila stopnja dampinga, na osnovi katere so bile dajatve plačane, odstranjena ali pa zmanjšana na raven, ki je nižja kot raven veljavne dajatve, čeprav uvoznik zadevni zahtevek za povračilo Komisiji posreduje prek države članice, na ozemlju katere so bili proizvodi sproščeni v prosti promet, če Komisija odloči, da je treba navedenemu zahtevku ugoditi, tako odobreno povračilo običajno izvršiti v 90 dneh od odločbe Komisije v skladu z zadnjim pododstavkom te določbe.
58 Po drugi strani je treba poudariti, da je, kot opozarjata Svet in Komisija, glede na elemente, ki jih je predložila tožeča stranka, ta 18. novembra 2003 na podlagi člena 236 carinskega zakonika Skupnosti vložila zahtevek za povračilo protidampinških dajatev, pobranih za uvoz, prijavljen kot podvržen dokončni uredbi, vendar je zanj menila, da je bil napačno razvrščen. Ta zahtevek je bil delno zavrnjen in je trenutno predmet pritožbenega postopka. Poleg tega je tožeča stranka 22. septembra 2004 na isti podlagi vložila zahtevek za povračilo vseh protidampinških dajatev, ki jih je plačala, pri čemer se je sklicevala na nezakonitost dokončne uredbe.
59 Tako ni samo mogoče, da bo znesek protidampinških dajatev, ki ga je tožeča stranka dejansko plačala, znižan, ker je razvrstitev nekaterih zadevnih uvozov še vedno predmet spora na nacionalni ravni, ampak je mogoče tudi, da bo tožeča stranka po predlogu za sprejetje predhodne odločbe v zvezi s presojo veljavnosti dokončne odločbe od nacionalnih carinskih organov dobila povračilo plačanih protidampinških dajatev.
60 Glede na to, da tožeča stranka s to tožbo poskuša pravzaprav doseči povračilo protidampinških dajatev, ki so ji bile naložene, ker naj bi temeljile na nezakoniti uredbi, je treba poudariti, da ima v skladu s sodno prakso posameznik, če meni, da je bil oškodovan zaradi uporabe normativnega akta Skupnosti, za katerega meni, da ni zakonit, možnost, da ko je izvajanje tega akta zaupano nacionalnim organom, ob tem izvajanju izpodbija veljavnost akta pred nacionalnim sodiščem v okviru spora med njim in nacionalnim organom. To sodišče lahko ali celo mora pod pogoji iz člena 234 ES Sodišču predložiti vprašanje o veljavnosti zadevnega akta Skupnosti (sodba Sodišča z dne 12. aprila 1984 v zadevi Unifrex proti Svetu in Komisiji, 281/82, Recueil, str. 1969, točka 11, ter zgoraj navedena sodba Nölle proti Svetu in Komisiji, točka 35).
61 Res je, da je Sodišče v skladu s sodbo z dne 15. februarja 2001 v zadevi Nachi Europe (C‑239/99, Recueil, str. I‑1197, točke od 35 do 37) odločilo, da splošno načelo, ki vlagatelju zahtevka daje pravico, da se v postopku na podlagi nacionalnega prava zoper zavrnitev svojega zahtevka sklicuje na nezakonitost akta Skupnosti, ki je podlaga za nacionalno odločbo, sprejeto v zvezi z njim, v ničemer ne nasprotuje temu, da uredba postane dokončna za posameznika, v zvezi s katerim jo je treba šteti za individualno odločitev in ki bi vsekakor lahko zahteval razglasitev njene ničnosti na podlagi člena 230 ES, kar temu posamezniku preprečuje sklicevanje na nezakonitost te uredbe pred nacionalnim sodiščem (glede odločitve Komisije glej sodbo Sodišča z dne 9. marca 1994 v zadevi TWD Textilwerke Deggendorf, C-188/92, Recueil, str. I-833, točki 24 in 25). Po mnenju Sodišča se taka ugotovitev uporablja za uredbe, ki določajo protidampinške dajatve, to pa zaradi njihovega dvojnega značaja, ki izhaja iz tega, da lahko uredbe, ki določajo protidampinške dajatve, čeprav imajo glede na vsebino in področje veljavnosti normativen značaj, neposredno in posamično zadevajo med drugim tiste proizvajalce in izvoznike, ki lahko dokažejo, da so bili navedeni v aktih Komisije ali Sveta ali se nanje nanašajo predhodne poizvedbe (sodba Sodišča z dne 21. februarja 1984 v zadevi Allied Corporation in drugi proti Komisiji, 239/82 in 275/82, Recueil, str. 1005, točka 12), ter tudi tiste uvoznike, katerih cene v nadaljnji prodaji zadevnega blaga so osnova za oblikovanje izvozne cene pri povezanosti izvoznika in uvoznika (sodba Sodišča z dne 11. julija 1990 v zadevi Neotype Techmashexport proti Komisiji in Svetu, C-305/86 in C‑160/87, Recueil, str. I‑2945, točka 19).
62 Vendar je treba v obravnavanem primeru ugotoviti, da se ne zdi, da bi tožeča stranka spadala v katerega od teh primerov. Po eni strani namreč tožeča stranka ni nikakor navedena v Uredbi št. 981/97 ne v dokončni uredbi kot proizvajalka in izvoznica, zato je predhodne poizvedbe kot uvoznice v zvezi s tem niso mogle zadevati. Po drugi strani iz teh uredb ne izhaja, da so bile cene v nadaljnji prodaji tožeče stranke osnova za oblikovanje izvozne cene, tudi če je bila povezana z izvoznikom. Ker je bila dokončna uredba sprejeta 17. novembra 1997, tako upoštevanje vsekakor kronološko ne bi bilo mogoče glede na datum ustanovitve tožeče stranke, ne glede na to, ali se upošteva trditev tožeče stranke, da je bila ustanovljena v skladu z nemškim pravom junija 2000, ali izpisek iz sodnega registra Amtsgericht Köln (okrajno sodišče v Kölnu, Nemčija), predložen v prilogi 2 k tožbi, iz katerega izhaja, da je bila tožeča stranka prvič vpisana 11. decembra 1997.
63 Ne da bi bilo treba določiti, ali bi dejstvo, da se tožeča stranka ni upravičena sklicevati na nezakonitost dokončne uredbe, upravičevalo, da lahko vloži to tožbo, je treba ugotoviti, da za tožečo stranko ni mogoče šteti, da jo dokončna uredba zadeva neposredno in posamično, tako da zanjo ni mogoče šteti, da se ni upravičena sklicevati na njeno nezakonitost v okviru nacionalnega spora na podlagi sodne prakse iz zgoraj navedene sodbe Nachi Europe.
64 Tako ni nikakor mogoče izključiti, da nacionalno sodišče, ki mu je predložen spor in dvomi o veljavnosti dokončne uredbe zaradi razlogov, na katere se sklicuje tožeča stranka, to je domnevnega neupoštevanja vpliva odločbe o omejevalnem sporazumu v navedeni dokončni uredbi, pri Sodišču vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe v zvezi s presojo veljavnosti navedene uredbe in da jo Sodišče, če je primerno, razglasi za neveljavno.
65 V tem primeru je treba opozoriti, da sodba Sodišča, s katero se ugotavlja nezakonitost besedila Skupnosti, vsa sodišča držav članic obvezuje, da ta akt štejejo za neveljaven (sodba Sodišča z dne 13. maja 1981 v zadevi International Chemical Corporation, 66/80, Recueil, str. 1191, točki 12 in 13), pisca akta, ki je bil razglašen za neveljavnega pa, da ga spremeni ali razveljavi (sodba Sodišča z dne 19. oktobra 1977 v zadevi Ruckdeschel in drugi, 117/76 in 16/77, Recueil, str. 1753). Poleg tega morajo najprej nacionalni organi določiti posledice, ki jih ima razglasitev take neveljavnosti v njihovem pravnem redu (sodba Sodišča z dne 30. oktobra 1975 v zadevi Rey Soda, 23/75, Recueil, str. 1279, točka 51), zaradi katere protidampinške dajatve ne bi bile več zakonsko dolgovane in bi jih carinski organi načelno morali vrniti.
66 Poleg tega, da iz zgoraj navedenega izhaja, da ima tožeča stranka na voljo pravno sredstvo, ki ji omogoča učinkovito izpodbijanje veljavnosti dokončne uredbe, da bi dobila povračilo protidampinških dajatev, ki jih je morala plačati na njeni podlagi, je treba navesti, da če bi Sodišče prve stopnje moralo ugoditi temu zahtevku tožeče stranke, bi ji lahko bila ista škoda povrnjena dvakrat.
67 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da ker je treba to tožbo v bistvu šteti za zahtevek za povračilo protidampinških dajatev, ki jih je tožeča stranka plačala nacionalnim carinskim organom, Sodišče prve stopnje ni pristojno za odločanje o njej.
68 Nobena trditev tožeče stranke ne more ovreči te ugotovitve.
69 Prvič, res je, da je Sodišče, kot opozarja tožeča stranka, v zgoraj navedeni sodbi Merkur Aussenhandels proti Komisiji (točki 5 in 6) v odgovor na trditev Komisije, da je treba tožečo stranko napotiti nazaj na nacionalne upravne in sodne organe, ki bi morali Sodišču predložiti vprašanje o veljavnosti spornih uredb, navedlo, da bi bilo v nasprotju z dobrim izvajanjem sodne oblasti in zahtevo po ekonomičnosti postopka, če bi tožečo stranko obvezali, naj uporabi nacionalna pravna sredstva in tako dlje čaka na sprejetje dokončne odločitve o svojem zahtevku.
70 Vendar pa se ta zadeva razlikuje od te tožbe, saj je njen predmet zahtevek za povračilo škode, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela, ker Komisija ni določila izravnalnih zneskov za izvoz proizvodov, predelanih iz ječmena. V tem primeru morebitna razglasitev neveljavnosti zadevne uredbe zaradi nezakonite opustitve Komisije, da določi take zneske, nikakor ne bi privedla do tega, da bi bilo tožeči stranki odobreno povračilo, ki ga je zahtevala na podlagi svoje odškodninske tožbe, tako da bi se, če bi dosegla to razglasitev neveljavnosti, vsekakor morala obrniti na Sodišče, da bi dobila povračilo svoje škode, ker nacionalni organi niso pristojni za določitev takih zneskov.
71 Poleg tega je treba ugotoviti, da je, kot je bilo navedeno zgoraj, v carinskem zakoniku Skupnosti izrecno določen poseben postopek na nacionalni ravni, kadar dolžnik meni, da so mu bile uvozne dajatve neupravičeno naložene.
72 Drugič, tožeča stranka trdi, da je posledica triletnega zastaralnega roka, določenega v členu 236 carinskega zakonika Skupnosti ta, da ji odvzame pravico do povračila protidampinških dajatev, plačanih za čas pred triletnim obdobjem pred vložitvijo tožbe 22. septembra 2004, ko bi se lahko prvič sklicevala na nezakonitost dokončne uredbe. Pred tem datumom naj namreč ne bi mogla vedeti za to nezakonitost. Tako ji nacionalna pravna sredstva ne morejo zagotavljati učinkovitega varstva njenih pravic, kar je v nasprotju z zahtevami sodne prakse.
73 Teh trditev ni mogoče sprejeti. Po eni strani je namreč treba opozoriti, da se v skladu s členom 236(2) carinskega zakonika Skupnosti povračilo uvoznih dajatev odobri na podlagi zahtevka, vloženega pri pristojnem carinskem uradu pred potekom triletnega roka, ki se šteje od dneva posredovanja sporočila o teh dajatvah dolžniku. V skladu z drugim pododstavkom iste določbe se „ta rok podaljša, če udeleženi dokaže, da zahtevka v tem roku ni mogel vložiti zaradi nepredvidljivega dogodka ali višje sile“. Zato člen 236 carinskega zakonika Skupnosti določa morebitno podaljšanje zastaralnega roka v primerih, na katere se nanaša. Tožeča stranka mora torej imeti možnost, da tako podaljšanje doseže na podlagi carinskega zakonika Skupnosti, če to upravičujejo okoliščine, ki jih navaja. Še enkrat, ne more se izogniti posebnemu postopku povračila dajatev, določenemu v carinskem zakoniku Skupnosti, samo zato, ker naj bi bila njena tožba morda delno zastarana.
74 Po drugi strani je treba ugotoviti, da je bila odločba o omejevalnem sporazumu, ki je bila sprejeta 8. decembra 1999, objavljena 6. junija 2003, tako da je treba najpozneje od tega datuma šteti, da je tožeča stranka vedela za dejstvo, ki je povzročilo njeno škodo, ob predpostavki, da domnevna nezakonitost dokončne uredbe pomeni tako dejstvo.
75 Čeprav tožeča stranka trdi, da so ji bile dajatve naložene na podlagi dokončne uredbe od junija 2000, resničnosti te trditve ni mogoče preveriti na podlagi dokazov, predloženih v tem smislu. Iz priloge 3 k stališčem tožeče stranke o ugovorih nedopustnosti, ki jih je tožeča stranka predložila kot dokaz o opravljenih plačilih, izhaja, da je tožeča stranka od družbe za špedicijo in transport Wesotra (katere vloge tožeča stranka ne pojasni) prejemala mesečne zahteve za plačilo uvoznih dajatev, ki jih je bilo treba poravnati pri Hauptzollamt Frankfurt an der Oder (glavni carinski urad mesta Frankfurt an der Oder, Nemčija). Čeprav se zdi, da bančni izpiski, priloženi tem zahtevam, dokazujejo, da je tožeča stranka izpolnila te zahteve za plačilo pri glavnem carinskem organu, na podlagi teh dokumentov ni mogoče določiti, zakaj je tožeča stranka plačala zadevne uvozne dajatve in zlasti ali je to storila na podlagi dokončne uredbe. Vsekakor je datum prve od teh zahtev za plačilo, ki se nanaša na junij 2000, 6. julij 2000. Iz tega sledi, da na dan objave odločbe o omejevalnem sporazumu, to je 6. junij 2003, triletni zastaralni rok od dneva posredovanja sporočila o dajatvah dolžniku, določen v členu 236(2) carinskega zakonika Skupnosti, še ni potekel in da je imela tožeča stranka razumen enomesečni rok od objave odločbe o omejevalnem sporazumu, da vloži zahtevek za povračilo s sklicevanjem na nezakonitost dokončne uredbe, ne da bi plačane dajatve zastarale.
76 Tretjič, tožeča stranka trdi, da se razlog nedopustnosti, ki se nanaša na zlorabo postopka, ne more uporabiti v primeru, v katerem zoper akt, zaradi katerega je nastala škoda, ni mogoče vložiti tožbe na podlagi člena 230 ES.
77 V zvezi s tem zadostuje poudariti, da je treba, kot opozarja Svet, to tožbo šteti za nedopustno, ker jo je treba razlagati kot zahtevek za povračilo protidampinških dajatev, ki jih je plačala tožeča stranka, kar ne spada v pristojnost Sodišča prve stopnje, in ne ker naj bi šlo za zlorabo postopka, določenega v členu 230 ES.
78 Četrtič, tožeča stranka trdi, da je glede na to, da zatrjevana škoda izvira iz krivdnega ravnanja institucij Skupnosti, izključno sodišče Skupnosti pristojno za odločanje o tej tožbi, ne da bi bilo treba tožeči stranki izčrpati nacionalna pravna sredstva.
79 Res je, da ima v skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče Skupnosti na podlagi določb člena 235 ES, v povezavi z določbami člena 288 ES, izključno pristojnost za odločanje o sporih glede nadomestila škode, za katero so odgovorne Skupnosti (zgoraj navedena sodba Vreugdenhil proti Komisiji, točka 14, ter sodba Sodišča prve stopnje z dne 13. decembra 1995 v zadevi Exporteurs in Levende Varkens in drugi proti Komisiji, T‑481/93 in T‑484/93, Recueil, str. II‑2941, točka 72). To načelo ureja razdelitev pristojnosti med nacionalnim sodiščem in sodiščem Skupnosti za povračilo škode, ki so jo utrpeli posamezniki zaradi ravnanja nacionalnih organov in organov Skupnosti. Vendar pa sodišča Skupnosti ne odvezuje dolžnosti, da preveri resnično naravo tožbe, ki mu je predložena iz edinega razloga, da naj bi bile za zatrjevano napako odgovorne institucije Skupnosti. Kot je bilo navedeno zgoraj, se v obravnavanem primeru tožba tožeče stranke nanaša na povračilo protidampinških dajatev, ki so bile plačane pri nacionalnih carinskih organih, brez davka. Čeprav drži, da je treba napako, ki jo navaja tožeča stranka, pripisati Skupnosti, pa v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 48 in 60 zgoraj, tak zahtevek še vedno spada v pristojnost nacionalnih sodišč, ki imajo možnost in celo obveznost, da v okoliščinah iz člena 234, tretji odstavek, ES Sodišču predložijo vprašanje za predhodno odločanje, da bi dobila odločitev o veljavnosti dokončne uredbe.
80 Trditev tožeče stranke je torej treba zavrniti.
81 Petič, tožeča stranka trdi, da je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Ireks-Arkady proti Svetu in Komisiji ter v sodbi z dne 4. oktobra 1979 v zadevi Dumortier Frères in drugi proti Svetu (64/76 in 113/76, 167/78 in 239/78, 27/79, 28/79 in 45/79, Recueil, str. 3091) potrdilo metodo, po kateri je treba utrpelo izgubo izenačiti z neupravičeno plačanimi dajatvami.
82 Vendar pa ta trditev v tem primeru ni upoštevna. V zvezi s tem je treba poudariti, da je Sodišče v sodbah, ki ju navaja tožeča stranka (zgoraj navedeni sodbi Ireks‑Arkady proti Svetu in Komisiji, točka 13, ter Dumortier Frères in drugi proti Svetu, točka 14), dejansko menilo, da mora biti znesek nadomestil, ki bi ga bilo treba izplačati proizvajalcem quellmehla in gritza, če bi bila upoštevana enaka obravnava s proizvajalci koruznega škroba, podlaga za oceno utrpele škode.
83 V teh sodbah (točka 6) namreč to, da bi Sodišče sporno uredbo, ki ukinja proizvodna nadomestila za quellmehl in gritz, razglasilo za neveljavno na podlagi kršitve načela enake obravnave, ker so bila taka nadomestila ohranjena za škrob v prahu, ne bi moglo povzročiti nadomestila škode, na katero se sklicuje tožeča stranka, to je neobstoj dodelitve nadomestil, glede na to, da nacionalni organi niso bili pristojni za dodelitev takih nadomestil.
84 Nasprotno pa bi v obravnavanem primeru morebitna sodba Sodišča, na katero bi se pristojno nacionalno sodišče obrnilo z vprašanjem za predhodno odločanje, in s katero bi bila dokončna uredba razglašena za neveljavno, privedla to tega, da bi bili nemški carinski organi dolžni povrniti zneske, ki jih je tožeča stranka neupravičeno plačala na podlagi navedene uredbe, tako da bi bila zatrjevana škoda v celoti nadomeščena, kot je bilo navedeno zgoraj.
85 Poleg tega je treba poudariti, da je Sodišče v zgoraj navedenih sodbah Ireks‑Arkady proti Svetu in Komisiji (točka 14) ter Dumortier Frères in drugi proti Svetu (točka 15) potrdilo samo, da je znesek nadomestil, ki bi ga bilo treba plačati zadevnim proizvajalcem, če bi bilo upoštevano načelo enakosti, podlaga za oceno utrpele škode, pri čemer pa je dodalo, da je treba priznati, da če se je ukinitev nadomestil dejansko ali bi se lahko prenesla na cene, škode ni mogoče oceniti na podlagi neizplačanih nadomestil. Po mnenju Sodišča bi v tem primeru povečanje cen nadomestilo dodelitev nadomestil, proizvajalec pa ne bi bil oškodovan.
86 Šestič in nazadnje, trditev tožeče stranke, da je treba zaradi zahtev po dobrem izvajanju sodne oblasti in gospodarnosti postopka njen predlog šteti za dopusten, ne more upravičiti posega v doslednost sistema postopkovnih sredstev, določenih v Pogodbi in carinskem zakoniku Skupnosti. Poleg tega je treba dvomiti o tem, ali je v okoliščinah, kot so v tem primeru, v katerem si tožeča stranka preprosto prizadeva doseči povračilo protidampinških dajatev, ki naj jih ne bi plačala upravičeno, tožba zaradi nepogodbene odgovornosti najučinkovitejše in najugodnejše pravno sredstvo, zlasti glede na zahteve po dovolj resni kršitvi, za katero so odgovorne institucije Skupnosti, za uveljavljanje pravice do odškodnine za posameznike, kadar njihova tožba vključuje izbiro ekonomske politike in kadar v skladu z zgoraj navedenim razglasitev neveljavnosti dokončne uredbe načeloma zadostuje, da protidampinške dajatve ostanejo brez pravne podlage in da se s tem upraviči, da jih nacionalni carinski organi povrnejo.
87 Podredno, glede trditve tožeče stranke, da naj bi se njen predlog dejansko nanašal na nadomestilo izgube dobička ter da naj bi ugovora nedopustnosti Sveta in Komisije dejansko izpodbijala samo predlagano metodo izračuna te izgube dobička, kar naj bi bilo vsebinsko vprašanje, je treba opozoriti, da mora v skladu s členom 19 Statuta Sodišča, ki se uporablja za postopek pred Sodiščem prve stopnje na podlagi člena 46, prvi odstavek, istega statuta, in členom 44(1)(c) Poslovnika Sodišča prve stopnje tožba vsebovati predmet spora in kratek povzetek navedenih tožbenih razlogov. Da bi bile te zahteve izpolnjene, mora tožba za povračilo škode, ki naj bi jo domnevno povzročila institucija Skupnosti, vsebovati elemente, ki omogočajo opredelitev ravnanja, ki ga tožeča stranka očita instituciji, razloge, zaradi katerih meni, da obstaja vzročna zveza med ravnanjem in domnevno utrpelo škodo, ter tudi značaj in obseg te škode. Nasprotno, zahtevek za kakršno koli odškodnino ni dovolj natančen in ga je zato treba šteti za nedopustnega (sodba Sodišča z dne 2. decembra 1971 v zadevi Zuckerfabrik Schöppenstedt proti Svetu, 5/71, Recueil, str. 975, točka 9, sodbi Sodišča prve stopnje z dne 10. julija 1990 v zadevi Automec proti Komisiji, T‑64/89, Recueil, str. II‑367, točka 73, ter z dne 8. junija 2000 v zadevi Camar in Tico proti Komisiji in Svetu, T‑79/96, T‑260/97 in T‑117/98, Recueil, str. II‑2193, točka 181).
88 Tudi če v obravnavanem primeru predvidevamo, da metoda izračuna, ki jo je predlagala tožeča stranka, ne upravičuje, da se predlog za nadomestilo domnevne izgube dobička opredeli kot zahtevek za povračilo protidampinških dajatev, je treba ugotoviti, da tožeča stranka ne navaja, kako bi lahko ta metoda zagotovila pregled obsega njene izgube dobička niti kaj ta izguba dobička vključuje. V tožbi navaja samo, da je nameravala kupiti romunsko valjarno Artrom SA, ki bi pomenila hkrati tehnično in organizacijsko naložbo, tako bi bilo glede na to, da stalno razvija ponudbo cevi za svoje stranke, mogoče trditi, da bi bila njena donosnost lahko še višja, če bi bila izguba dobička uporabljena in naložena za zgoraj navedene potrebe. Poleg tega, da tožeča stranka nikjer ne navaja, v kolikšni meri predlagana ocena izraža izgubo dobička, ki izhaja iz nezmožnosti naložbe v družbo Artrom, niti ne dokaže resničnosti te nezmožnosti, je treba ugotoviti, da tožeča stranka v točki 28 tožbe sama navede, da je kupila družbo Artrom. Poleg tega se zdi, da iz poznejših pojasnil tožeče stranke izhaja, da ta s tem ne namerava pojasniti, kaj vključuje domnevna izguba dobička, ocenjena na 1.633.344,33 EUR, ampak dokazati, da bi bila ta izguba dobička v resnici višja od te ocene, ne da bi dala kakršno koli oceno te dodatne izgube dobička.
89 Zato čeprav bi bilo treba ugotoviti, da glavnega predloga ni mogoče opredeliti kot zahtevka za povračilo protidampinških dajatev, je treba ugotoviti, da ne izpolnjuje formalnih zahtev tožbe, določenih v členu 44(1)(c) Poslovnika.
90 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je treba glavni predlog zavreči kot nedopusten, ne da bi bilo treba odločati o razlogu nedopustnosti, ki ga navaja Komisija in se nanaša na neupoštevanje formalnih zahtev, določenih v členu 44(1)(c) Poslovnika, ker naj tožba ne bi dokazovala obstoja škode.
Podredni predlog
Trditve strank
91 V skladu s predlogi tožbe tožeča stranka predlaga, naj se ji, „podredno, iz naslova nadomestila za izgubo dobička v obdobju med junijem 2000 in decembrom 2002 izplača znesek, ki se določi med postopkom, po izdaji vmesne sodbe Sodišča prve stopnje, s sporazumom med strankami, ali če sporazum ni dosežen, z dokončno sodbo Sodišča prve stopnje“.
92 Svet in Komisija menita, da je treba tudi predlog, naj Sodišče prve stopnje izda vmesno sodbo, s katero bo ugotovilo odgovornost Skupnosti, zavreči kot nedopusten.
93 Svet trdi, da iz tožbe izhaja, da je ta predlog vložen ali zaradi možnosti, da škode, na katero se tožeča stranka sklicuje v glavnem predlogu, to je izgube dobička, nastale zaradi plačila protidampinških dajatev, ne bi bilo mogoče kvantificirati, ali da tožeča stranka dobi povračilo dodatne škode, ki izhaja iz tega, da ni mogla investirati in tako povečati svoje donosnosti.
94 V zvezi s prvo možnostjo Svet meni, da predlog ni dopusten iz istih razlogov kot glavni predlog. Glede druge možnosti naj predlog ne bi izpolnjeval zahtev iz člena 44(1)(c) Poslovnika. Tožeča stranka naj bi namreč samo navedla, da je mogoče trditi, da bi bila njena donosnost lahko še višja, če bi bila izguba dobička uporabljena in naložena za potrebe družbe Artrom, ki jo je kupovala, ter da bi bila njena donosnost lahko še višja, ne da bi zagotovila kakršen koli dokaz za te trditve.
95 Okoliščine tega predloga naj torej ne bi bile enake okoliščinam, ki so privedle do sodbe Sodišča prve stopnje z dne 30. septembra 1998 v zadevi Coldiretti in drugi proti Svetu in Komisiji (T-149/96, Recueil, str. II-3841, točki 49 in 50), v kateri naj bi Sodišče prve stopnje menilo, da „podrobne ocene domnevno utrpelih izgub“ upravičujejo, da se tožba šteje za dovolj natančno.
96 Tako naj bi sodišče Skupnosti v odškodninskih tožbah odločalo z vmesno sodbo samo, če so izpolnjeni vsi vsebinski pogoji, določeni v členu 288, drugi odstavek, ES, vendar praktične težave preprečujejo natančen izračun škode. Nastanek škode vseeno ne bi smel biti sporen tožba pa bi morala vsebovati elemente, ki omogočajo opredelitev njenega značaja in narave, kar naj bi potrjevali zgoraj navedena sodba Coldiretti in drugi proti Svetu in Komisiji ter sodba Sodišča z dne 14. maja 1975 v zadevi CNTA proti Komisiji (74/74, Recueil, str. 533, točka 42 in točke od 45 do 47), ki ju navaja tožeča stranka.
97 Komisija trdi, da je podredni predlog po naravi manj pomemben kot glavni predlog, tako da naj ta podredni predlog ne bi mogel nič dodati h glavnemu predlogu in naj torej ne bi bil dopusten.
98 Vsekakor naj bi bil podredni predlog podrejen glavnemu predlogu, tako da naj bi nedopustnost glavnega predloga povzročila tudi nedopustnost podrednega predloga. V zvezi s tem naj Sodišče prve stopnje ne bi moglo prekvalificirati podrednega predloga v dodatni predlog, ne da bi odločalo ultra petita.
99 Če bi se Sodišče prve stopnje vseeno odločilo za tako prekvalifikacijo, Komisija meni, da predlog ne bi bil dopusten zaradi neupoštevanja zahtev iz člena 44(1)(c) Poslovnika. Tožba naj bi v tem pogledu vsebovala več domnev, ki naj jih ne bi bilo mogoče označiti za jasne, natančne in specifične trditve. Komisija nazadnje ponavlja svojo trditev, da tožeča stranka nikjer ne dokaže, da škoda izhaja iz tega, da so nacionalni carinski organi pravilno uporabili dokončno uredbo, in ne iz njene napačne uporabe. Zato naj tožeča stranka tudi v okviru svojega podrednega predloga ne bi predložila nobenega dokaza o tem, da naj bi njena škoda izvirala iz napake, ki jo je treba v celoti pripisati institucijam Skupnosti. Ker naj obrazložitev tožeče stranke ne bi bila zadostna, naj predlog ne bi bil dopusten.
100 Tožeča stranka navaja, da je treba njen predlog, kakor izhaja iz tožbe, dejansko šteti kot podreden. Ta predlog naj bi bil vložen samo, če Sodišče prve stopnje ne bi dodelilo predlagane določene vsote zaradi izpodbijanja metode izračuna oziroma zneska izgube dobička ali zaradi posebnih težav, s katerimi bi se Sodišče prve stopnje srečalo pri določitvi navedenega zneska.
101 Poleg tega trditev Komisije, da je podredni predlog po naravi manj pomemben kot glavni predlog, naj ne bi bila utemeljena. V obravnavanem primeru naj bi se namreč predloga tožeče stranke razlikovala samo v tem, da je v prvem naveden natančen znesek, medtem ko je v drugem Sodišče prve stopnje pozvano, naj ta znesek določi z vmesno sodbo. Tožeča stranka tako pojasnjuje, da se v podrednem predlogu ne sklicuje na nobeno škodo poleg izgube dobička.
102 Tožeča stranka nazadnje trdi, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi pogoji, da Sodišče prve stopnje odloči z vmesno sodbo. Po eni strani naj bi jasno navedla razlog, zaradi katerega je treba institucije Skupnosti šteti za odgovorne v skladu s členom 288, drugi odstavek, ES. Po drugi strani naj bi dokazala, da je utrpela natančno določeno škodo, in naj bi predložila podrobne informacije o merilih, ki jih je uporabila za oceno njenega zneska. Nazadnje naj bi pojasnila, zakaj je ta znesek težko določiti. Sodišče prve stopnje bi torej lahko odločalo o glavnem vprašanju in hkrati pridržalo oceno škode za poznejšo fazo. Tožeča stranka mu torej predlaga, naj odločitev sprejme v predhodni fazi ter pridrži oceno škode in vzročne zveze med ravnanjem, ki se očita Skupnosti, in navedeno škodo za poznejšo fazo, kot naj bi že bilo odločeno v zgoraj navedeni sodbi Krohn proti Komisiji in v sodbi Sodišča z dne 13. februarja 1979 v zadevi Granaria (101/78, Recueil, str. 623).
Presoja Sodišča prve stopnje
103 Najprej je treba poudariti, da tožeča stranka na koncu točke 149 tožbe navaja, da če bi imela na voljo znesek, ki ustreza plačanim dajatvam, „je mogoče, da bi bila [njena] donosnost […] še višja, če bi bila izguba dobička uporabljena in naložena“ v družbo Artrom. Zato je treba ugotoviti, da tožeča stranka meni, da je škoda, ki izhaja iz domnevne nezmožnosti investiranja v navedeno družbo, ločena od predhodno izračunane izgube dobička, kar je v nasprotju s tem, kar naj bi trdila v stališčih o ugovorih nedopustnosti.
104 Tožeča stranka v tožbi dodaja, da bi „ob upoštevanju [svoje] donosnosti […] v prvih letih delovanja pri običajnem poteku dogodkov še naprej ustvarjala še večje dobičke“ in da „bi škoda, ki jo je dejansko utrpela, morda lahko presegala 1.633.344,33 EUR, ker ni mogoče izključiti večje donosnosti družbe“.
105 Nazadnje, po analizi sodne prakse tožeča stranka sklene svoj predlog za vmesno sodbo z izjavo, da „ker so bili predloženi zadostni dokazi o nedvomni škodi in ker se srečuje s težavami, da bi zagotovila dokončno oceno naknadne izgube dobička, Sodišču prve stopnje predlaga, naj Evropski skupnosti naloži, naj povrne utrpelo škodo z dodelitvijo zneska v višini 1.633.344,33 EUR iz naslova izgube dobička, ali, podredno, strankam dovoli, naj vprašanje povračila rešijo v okviru sporazuma, potem ko bo Sodišče prve stopnje o vprašanju povračila odločilo z vmesno sodbo“.
106 Iz tega sledi, da tožeča stranka v tožbi utemelji svoje težave z natančno opredelitvijo škode samo zato, da bi se ta lahko izkazala kot višja od izgube dobička, ki je bila sprva izračunana na podlagi plačanih protidampinških dajatev, zlasti ob upoštevanju naložb, ki bi jih lahko izvedla, in višje donosnosti, ki bi jo verjetno dosegla. Tožeča stranka v nasprotju s trditvami v svojih stališčih o ugovorih nedopustnosti Sveta in Komisije ni torej v tožbi nikakor trdila, da se težave z oceno škode nanašajo na znesek 1.633.344,33 EUR iz naslova izgube dobička v glavnem predlogu ali na metodo, uporabljeno za izračun tega zneska.
107 Ta trditev, navedena v fazi stališč o ugovorih nedopustnosti, torej ni dopustna in v prepozni fazi pomeni drugačno razlago tožbe, ki izkrivi njeno besedilo.
108 Glede dopustnosti podrednega predloga je treba opozoriti, da je za zagotovitev pravne varnosti in dobrega izvajanja sodne oblasti za dopustnost tožbe potrebno, da so bistveni pravni in dejanski elementi, na katerih ta temelji, razvidni, vsaj na kratko, vendar dosledno in razumljivo, iz besedila tožbe (sodbi Sodišča z dne 13. decembra 1990 v zadevi Komisija proti Grčiji, C-347/88, Recueil, str. I‑4747, točka 28, in z dne 31. marca 1992 v zadevi Komisija proti Danski, C‑52/90, Recueil, str. I-2187, točka 17 in naslednje, sklep Sodišča prve stopnje z dne 29. novembra 1993 v zadevi Koelman proti Komisiji, T-56/92, Recueil, str. II‑1267, točka 21, sodba Sodišča prve stopnje z dne 18. septembra 1996 v zadevi Asia Motor France in drugi proti Komisiji, T-387/94, Recueil, str. II‑961, točka 106, sklep Sodišča prve stopnje z dne 21. novembra 1996 v zadevi Syndicat des producteurs de viande bovine in drugi proti Komisiji, T‑53/96, Recueil, str. II‑1579, točka 21, ter sodba Sodišča prve stopnje z dne 29. januarja 1998 v zadevi Dubois et Fils proti Svetu in Komisiji, T‑113/96, Recueil, str. II‑125, točka 29).
109 Za izpolnitev teh zahtev mora tožba za povračilo škode, ki jo je povzročila institucija Skupnosti, vsebovati elemente, ki omogočajo opredelitev zlasti škode, za katero tožeča stranka trdi, da jo je utrpela, ter, natančneje, značaja in obsega te škode (zgoraj navedena sodba Exporteurs in Levende Varkens in drugi proti Komisiji, točka 75, glej v tem smislu tudi zgoraj navedeni sklep Koelman proti Komisiji, točke od 22 do 24).
110 Sodišče prve stopnje je samo izjemoma priznalo, da v posebnih okoliščinah (zgoraj navedena sodba Automec proti Komisiji, točke od 75 do 77) v tožbi ni nujno treba določiti natančnega obsega škode niti navesti zneska zahtevane odškodnine. V zvezi s tem je bilo tudi razsojeno, da mora tožeča stranka v tožbi dokazati ali vsaj navesti obstoj takih okoliščin (sklep Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Goldstein proti Komisiji, T‑262/97, Recueil, str. II‑2175, točka 25).
111 Dejstvo, da sta Sodišče in Sodišče prve stopnje že imeli priložnost, da z vmesno sodbo odločita o načelu uveljavljanja odgovornosti Skupnosti, pri čemer sta natančno določitev odškodnine pridržali za poznejšo odločitev, tožeče stranke ne more oprostiti upoštevanja formalnih zahtev, določenih v členu 44(1)(c) Poslovnika. Iz tega tudi sledi, da tožeča stranka, ki od Sodišča prve stopnje zahteva izdajo take sodbe, ne ostaja samo dolžna, da zagotovi elemente, potrebne za opredelitev ravnanja, ki se očita Skupnosti, značaja in narave svoje škode ter vzročne zveze med ravnanjem in škodo, ampak mora tudi navesti razloge, ki upravičujejo odstopanje od zahteve, da mora tožba vsebovati natančen znesek zatrjevane škode.
112 Sodišče prve stopnje je tako v zgoraj navedeni sodbi Coldiretti in drugi proti Svetu in Komisiji, na katero se sklicuje tožeča stranka, priznalo, da je treba tožbo šteti za dopustno, čeprav škoda, ki jo je utrpel vsak rejec, ni bila dokončno kvantificirana, potem ko je ugotovilo, da so na straneh 18 in 19 tožbe navedene različne kategorije škode, ki so jo utrpeli rejci goveda, in sicer, prvič, damnum emergens, povezan s prodajo živih živali pod ceno po prodajni ceni, ki naj bi bila po mnenju tožečih strank za 40 % nižja od tega, kar so rejci pričakovali, drugič, damnum emergens, povezan s stroški skrbi za živali, ki po koncu cikla pitanja niso bile prodane, tretjič, lucrum cessans, povezan z izostalo prodajo živali v tekočem letu, in četrtič, lucrum cessans, povezan s stalnim padanjem potrošnje govejega mesa v prihodnjih letih. Poleg tega je Sodišče prve stopnje navedlo, da priloge k tožbi vsebujejo podrobne ocene izgub, ki jih je domnevno utrpel italijanski sektor govejega mesa, ter da so v njih navedeni merila in parametri, uporabljeni pri teh ocenah. Nazadnje je Sodišče prve stopnje navedlo, da so tožeče stranke kljub zagotovitvi teh ocen poudarile velike težave, ki so jih imele pri oceni in pravilni kvantifikaciji škode, ki jo je utrpel vsak od rejcev, ter navedle, da so prav zato zahtevale, naj to zapleteno ugotovitev opravi skupina strokovnjakov. Sodišče prve stopnje je na podlagi tega ugotovilo, da je treba v teh okoliščinah priznati, da je tožba, ki je bila dopolnjena z informacijami v prilogah, dovolj natančna glede narave in značaja zatrjevane škode ter da so se tožene stranke in tudi Sodišče prve stopnje lahko seznanili s približnim obsegom zatrjevane škode.
113 V obravnavanem primeru pa je treba ugotoviti, da tožba ne izpolnjuje teh zahtev.
114 Namreč, če bi v skladu z natančnim branjem tožbe menili, da se podredni predlog nanaša na izdajo vmesne sodbe, ker bi se škoda lahko izkazala za večjo od izgube dobička, utrpelo zaradi izpada dobičkov, ki se uveljavlja v glavnem predlogu, ga je treba iz istih razlogov kot glavni predlog takoj zavreči kot nedopustnega v zvezi z delom škode, ki se nanaša na to zadnjo izgubo dobička. Glede dela škode, ki se nanaša na izgubo dobička, za katero tožeča stranka trdi, da jo je utrpela poleg izgube dobička, zahtevane v glavnem predlogu (v nadaljevanju: dodatna izguba dobička), je treba ugotoviti, da tožeča stranka trdi samo, da ni izključeno, da bi bila njena donosnost večja, če ji protidampinške dajatve ne bi bile naložene. V podporo tej trditvi tožeča stranka navaja samo, da je ob nastanku dejstev v glavni stvari nameravala kupiti romunsko valjarno, ki bi pomenila hkrati tehnično in organizacijsko naložbo. Poleg tega bi bilo treba upoštevati dejstvo, da je stalno razvijala ponudbo cevi za svoje stranke, zlasti potem ko je začela distribucijo za družbo TMK. Tožeča stranka tako sklepa, da „je mogoče trditi, da bi bila [njena] donosnost še višja, če bi bila izguba dobička uporabljena in naložena za zgoraj navedene potrebe […]“
115 Poleg tega, da tožeča stranka ne zagotovi nobene številčne ocene te dodatne izgube dobička, so zgornje navedbe, ki poleg tega niso jasne, samo ohlapne trditve brez kakršne koli utemeljitve in dokaza, ki jih tožeča stranka predstavi kot preproste domneve. Te navedbe torej Sodišču prve stopnje in toženi stranki nikakor ne omogočajo, da zanesljivo in s potrebno natančnostjo opredelita značaj in naravo zatrjevane škode, niti da preverita resničnost in ocenita znesek te škode, čeprav samo približno, niti da določita metodo, na katero naj bi se tožeča stranka oprla pri določitvi tega zneska. Samo navedba v točki 151 tožbe, da „je treba izgubo prihodkov izračunati kot razliko med prihodki, ki bi jih tožeča stranka lahko ustvarila, če zakonodaja ne bi bila kršena, in dejansko ustvarjenimi zneski, vključno z zneski od nadomestnih dejavnosti“, v tem pogledu ne zadostuje, ker tožeča stranka ne predloži nobenega konkretnega elementa, ki bi omogočal, da se ta predlog uporabi za obravnavani primer.
116 Poleg tega je treba ugotoviti, da tožeča stranka ne obrazloži zadostno, zakaj ne opravi vsaj približne ocene dodatne izgube dobička. Navaja samo, da „ni lahko natančno določiti, za kaj bi bili dodeljeni zneski, ki ustrezajo znesku plačanih dajatev, če dajatve ne bi bile uvedene“, in da je „težko natančno oceniti nekatere elemente škode“. Takih trditev, ki so brez kakršnega koli pojasnila, očitno ni mogoče šteti za zadostno obrazložitev tega, da ni bila opravljena nobena ocena dodatne škode.
117 Tudi če bi bilo treba sprejeti trditev tožeče stranke, navedeno v stališčih o ugovorih nedopustnosti, da naj se podredni predlog ne bi nanašal na odškodnino za dodatno izgubo dobička, ampak naj bi bil vložen samo, če Sodišče prve stopnje ne bi dodelilo predlagane določene vsote zaradi izpodbijanja zneska oziroma metode izračuna izgube dobička ali zaradi posebnih težav, s katerimi bi se Sodišče prve stopnje lahko srečalo pri določitvi natančnega zneska škode, navedenega predloga prav tako ne bi bilo mogoče šteti za dopustnega.
118 Če tožeča stranka torej namerava trditi, da bi uporaba metode, navedene v glavnem predlogu, lahko v resnici po popravku nekaterih napak privedla do povračila zneska, ki je višji od prvotno izračunanega zneska, ker naj bi bile plačane dajatve nazadnje višje od zneskov, navedenih v tožbi, kot to trdi v svojih stališčih o ugovorih nedopustnosti, bi se podredni predlog iz enakega razloga kot glavni predlog razlagal kot posredni zahtevek za povračilo dajatev. Če tožeča stranka sama predvideva, da njena metoda izračuna izgube dobička ni upoštevna, in od Sodišča prve stopnje zahteva, naj opredeli drugo metodo za izračun navedene izgube dobička, predloga za odškodnino torej ni mogoče prekvalificirati v zahtevek za povračilo dajatev, glede na to, da ta prekvalifikacija glavnega predloga temelji prav na analizi te metode izračuna. Vendar pa je treba v tem zadnjem primeru poudariti, da ni mogoče sprejeti, da bi Sodišče prve stopnje odpravilo pomanjkljivosti tožbe samo zato, ker ga je tožeča stranka izrecno prosila za to.
119 Poleg tega, tudi če Sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo metode izračuna izgube dobička, ki jo je predlagala tožeča stranka, to je metode, po kateri bi bila škoda enaka povsem knjigovodskemu dobičku, ki bi ga ustvarila, če ne bi plačala protidampinških dajatev, je treba ugotoviti, da ne bi bilo mogoče s potrebno natančnostjo določiti narave škode, ki jo navaja tožeča stranka. Razen ohlapnih elementov v zvezi z naložbami, ki bi jih tožeča stranka domnevno lahko izvedla, če ne bi bile naložene protidampinške dajatve, in za katere je bilo zgoraj ugotovljeno, da ne izpolnjujejo minimalnih zahtev iz člena 44(1)(c) Poslovnika, ter za katere se med drugim zdi, da se nanašajo samo na ločeno škodo, ki se uveljavlja poleg glavnega predloga, tožeča stranka namreč samo opredeli to škodo kot izgubo dobička, ne da bi pojasnila, kaj ta izguba vključuje. Sodišče prve stopnje pa ni pristojno, da bi teoretično in abstraktno odločalo o ustrezni metodi izračuna, da se določi izguba dobička, ki jo je utrpelo podjetje v položaju, v kakršnem je tožeča stranka. Tožeča stranka je tista, ki mora zadostno pojasniti različne vidike take izgube dobička.
120 Tega ne more ovreči dejstvo, da je sodišče Skupnosti v nekaterih primerih priznalo dopustnost odškodninskih tožb, v katerih ni bil naveden natančen znesek škode, pri čemer se je o odgovornosti Skupnosti opredelilo v vmesni sodbi in oceno škode prepustilo sporazumu med strankami, ali če tak sporazum ne bi bil dosežen, poznejši sodbi (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Ireks‑Arkady proti Svetu in Komisiji, točka 18, ter Dumortier Frères in drugi proti Svetu in Komisiji, točka 23, sodbi Sodišča z dne 13. novembra 1984 v zadevi Birra Wührer in drugi proti Svetu in Komisiji, 256/80, 257/80, 265/80, 267/80, 5/81 in 51/81 ter 282/82, Recueil, str. 3693, točka 35, in z dne 26. junija 1990 v zadevi Sofrimport proti Komisiji, C‑152/88, Recueil, str. I‑2477, točka 30).
121 Poudariti je namreč treba, da je bila v teh zadevah zatrjevana škoda opisana dovolj natančno, da je Sodišče lahko opredelilo njeno natančno naravo in navedlo metodo, ki so jo morale stranke uporabiti, da bi ocenile znesek odškodnine, kar zaradi zgoraj navedenih razlogov ne more veljati v obravnavanem primeru.
122 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba podredni predlog zavreči kot nedopusten.
123 Zato je treba tožbo v celoti zavreči kot nedopustno.
Stroški
124 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka s svojimi predlogi ni uspela, se ji v skladu s predlogi Sveta in Komisije naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (tretji senat)
sklenilo:
1) Tožba se zavrže kot nedopustna.
2) Tožeči stranki Sinara Handel GmbH se naloži plačilo stroškov.
V Luxembourgu, 5. februarja 2007.