Zadeva T-91/05

Sinara Handel GmbH

proti

Svetu Evropske unije in

Komisiji Evropskih skupnosti

„Procesna dejanja – Ugovor nedopustnosti – Odškodninska tožba – Izguba dobička – Zahteva za vračilo protidampinških dajatev – Nepristojnost“

Povzetek sklepa

1.      Odškodninska tožba – Predmet – Odškodninski zahtevek zoper Skupnost na podlagi člena 288, drugi odstavek, ES – Izključna pristojnost Sodišča – Nadzor nad pravno naravo tožbe

(členi 234, prvi (b) odstavek, ES, 235 ES in 288, drugi odstavek, ES; Uredba Sveta št. 2913/92, členi od 243 do 246)

2.      Postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Postopkovne zahteve

(člen 288 ES; Statut Sodišča, člena 19 in 46, prvi odstavek; Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 44(1)(c))

1.      Povezani določbi členov 235 ES in 288 ES dajeta Sodišču izključno pristojnost za odločanje o odškodninskih tožbah za škodo, za katero odgovarjajo Skupnosti, tako da so samo nacionalna sodišča pristojna za odločanje o tožbi za povračilo zneskov, ki jih je nacionalni organ neupravičeno pobral na podlagi predpisa Skupnosti, ki je bil nato razglašen za neveljaven.

Zato se sodišče Skupnosti, ki mu je predložen odškodninski zahtevek na podlagi prej navedenih določb, ne more izogniti preizkusu tožbe zaradi napake institucije Skupnosti, na podlagi katere je mogoče zahtevati povračilo škode.

Ta preizkus privede do ugotovitve, da je zahtevek, ki je, čeprav je predstavljen kot odškodninski zahtevek zaradi izgubljenega dobička, zahtevek za vračilo protidampinških dajatev, ki jih je podjetje plačalo v okviru uporabe domnevno nezakonite Skupnostne uredbe, kot potrjujejo določbe členov od 243 do 245 Uredbe št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti, v pristojnosti nacionalnih sodišč – in ne sodišča Skupnosti – ki morajo odločiti o njegovi utemeljenosti, pri čemer v primeru, da dvomijo o veljavnosti predpisov Skupnosti, uporabijo postopek predhodnega odločanja iz člena 234 ES.

Domnevna škoda – čeprav njen znesek v celoti ne ustreza znesku plačanih dajatev, saj je tožeče podjetje za določitev zneska te škode upoštevalo dodatno obdavčitev, ki bi jo moralo plačati od svojega dobička, če ne bi moralo plačati teh dajatev – neposredno, nujno in izključno izhaja iz plačila omenjenih protidampinških dajatev.

(Glej točke od 47 do 53, 60 in 79.)

2.      Za zagotovitev pravne varnosti in dobrega izvajanja sodne oblasti za dopustnost tožbe je potrebno, da so bistveni pravni in dejanski elementi, na katerih ta temelji, vsaj na kratko, vendar dosledno in razumljivo, navedeni v besedilu tožbe. Tožba za povračilo škode, ki jo je povzročila institucija Skupnosti, mora vsebovati elemente, ki omogočajo opredelitev zlasti škode, za katero tožeča stranka trdi, da jo je utrpela, ter, natančneje, značaja in obsega te škode. Samo v posebnih okoliščinah v tožbi ni nujno treba določiti natančnega obsega škode niti navesti zneska zahtevane odškodnine, vendar pa mora tožeča stranka v tožbi dokazati ali vsaj navesti obstoj takih okoliščin.

Dejstvo, da sodišče Skupnosti lahko z vmesno sodbo odloči o odgovornosti Skupnosti, pri čemer natančno določitev odškodnine pridrži za poznejšo odločitev, tožeče stranke nikakor ne more oprostiti upoštevanja formalnih zahtev, določenih v členu 44(1)(c) Poslovnika Sodišča prve stopnje. Iz tega tudi izhaja, da tožeča stranka, ki od Sodišča prve stopnje zahteva izdajo take vmesne sodbe, ni samo dolžna zagotoviti elemente, potrebne za opredelitev ravnanja, ki se očita Skupnosti, značaja in narave svoje škode ter vzročne zveze med ravnanjem in škodo, ampak mora tudi navesti razloge, ki upravičujejo odstopanje od zahteve, da mora tožba vsebovati natančen znesek zatrjevane škode.

Sodišče prve stopnje v nobenem primeru ni pristojno, da bi teoretično in abstraktno odločalo o ustrezni metodi izračuna, da se določi izguba dobička, ki jo je utrpelo podjetje. Zadevno podjetje je tisto, ki mora zadostno pojasniti različne vidike take izgube dobička.

(Glej točke od 108 do 111 in od 119 do 121.)