SODBA SODIŠČA (šesti senat)

z dne 22. februarja 2024(*)

„Predhodno odločanje – Socialna politika – Direktiva 1999/70/ES – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP – Pogodbe o delu za določen čas v javnem sektorju – Pogodbeni uslužbenci, zaposleni za nedoločen čas, a ne za stalno – Določbi 2 in 3 – Področje uporabe – Pojem ‚delavec, zaposlen za določen čas‘ – Določba 5 – Ukrepi za preprečevanje in sankcioniranje zlorabe veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas – Ustrezni pravni ukrepi“

V združenih zadevah C‑59/22, C‑110/22 in C‑159/22,

katerih predmet so predlogi za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki jih je vložilo Tribunal Superior de Justicia de Madrid (vrhovno sodišče avtonomne skupnosti Madrid, Španija) z odločbami z dne 22. decembra 2021, 21. decembra 2021 in 3. februarja 2022, ki so na Sodišče prispele 27. januarja, 17. februarja in 3. marca 2022, v postopkih

MP

proti

Consejería de Presidencia, Justicia e Interior de la Comunidad de Madrid (C‑59/22),

in

IP

proti

Universidad Nacional de Educación a Distancia (UNED) (C‑110/22),

in

IK

proti

Agencia Madrileña de Atención Social de la Comunidad de Madrid (C‑159/22),

SODIŠČE (šesti senat),

v sestavi P. G. Xuereb v funkciji predsednika senata, A. Kumin (poročevalec), sodnika, in I. Ziemele, sodnica,

generalni pravobranilec: M. Szpunar,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Consejería de Presidencia Justicia e Interior de la Comunidad de Madrid in Agencia Madrileña de Atención Social de la Comunidad de Madrid A. Caro Sánchez, agent,

–        za špansko vlado M. J. Ruiz Sánchez, agentka,

–        za Evropsko komisijo I. Galindo Martín, D. Recchia in N. Ruiz García, agenti,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlogi za sprejetje predhodne odločbe se nanašajo na razlago določb 2, 3 in 5 Okvirnega sporazuma o delu za določen čas, ki je bil sklenjen 18. marca 1999 (v nadaljevanju: okvirni sporazum) in je priloga k Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 368).

2        Ti predlogi so bili vloženi v okviru sporov med osebo MP in Consejería de Presidencia, Justicia e Interior de la Comunidad de Madrid (ministrstvo za predsedstvo, pravosodje in notranje zadeve avtonomne skupnosti Madrid, Španija) v zadevi C‑59/22, med osebo IP in Universidad Nacional de Educación a Distancia (UNED) (nacionalna univerza za izobraževanje na daljavo, Španija) v zadevi C‑110/22 ter med osebo IK in Agencia Madrileña de Atención Social de la Comunidad de Madrid (madridska agencija za socialno pomoč avtonomne skupnosti Madrid, Španija) v zadevi C‑159/22 glede opredelitve delovnega razmerja med zainteresiranimi osebami in zadevnim organom javne uprave.

 Pravni okvir

 Pravo Unije

 Direktiva 1999/70

3        V uvodni izjavi 17 Direktive 1999/70 je navedeno:

„Kar zadeva izraze uporabljene v okvirnem sporazumu, ki niso natančno določeni, omogoča ta direktiva državam članicam, da jih opredelijo skladno z nacionalnim pravom in/ali običaji, kakor je to v drugih direktivah o socialnih zadevah, ki uporabljajo podobne izraze, če te opredelitve spoštujejo vsebino okvirnega sporazuma.“

4        Člen 2, prvi odstavek, te direktive določa:

„Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo [in uvedejo] potrebne ukrepe tako, da bodo vedno lahko zagotavljale rezultate, ki jih nalaga ta direktiva. […]“

 Okvirni sporazum

5        Določba 2 okvirnega sporazuma, naslovljena „Področje uporabe“, določa:

„1.      Ta sporazum se uporablja za delavce, zaposlene za določen čas, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, kakor ju opredeljujejo zakoni, kolektivne pogodbe ali običaji v vsaki državi članici.

2.      Po posvetovanju s socialnimi partnerji lahko države članice in/ali socialni partnerji določijo, da se ta sporazum ne uporablja za:

(a)      začetno poklicno usposabljanje in vajeniške programe,

(b)      pogodbe o zaposlitvi in delovna razmerja, ki so bila sklenjena v okviru posebnega javnega ali javno podprtega usposabljanja, programov povezovanja in poklicnega prekvalificiranja.“

6        Določba 3 okvirnega sporazuma, naslovljena „Opredelitve“, določa:

„V tem sporazumu izraz

1.      ,delavec, zaposlen za določen čas‘ pomeni osebo, ki ima pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, sklenjeno neposredno med delodajalcem in delavcem in pri katerem je konec pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja določen z objektivnimi pogoji, kakršni so potek določenega datuma, dokončanje določene naloge ali nastop posebnega dogodka.

[…].“

7        Določba 5 okvirnega sporazuma, naslovljena „Ukrepi za preprečevanje zlorab“, določa:

„1.      Za preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerjih za določen čas, države članice po posvetovanju s socialnimi partnerji skladno z nacionalno zakonodajo, kolektivnimi pogodbami ali običaji in/ali socialni partnerji, kadar ni ustreznih pravnih ukrepov, ki bi preprečevali zlorabo, uvedejo enega ali več naslednjih ukrepov tako, da upoštevajo potrebe posameznih sektorjev in/ali kategorij delavcev:

(a)      objektivne razloge, ki upravičujejo podaljšanje takšnih pogodb ali razmerij;

(b)      najdaljše skupno trajanje zaporednih pogodb ali razmerij za določen čas;

(c)      število obnovitev pogodb ali razmerij.

2.      Države članice po posvetovanju s socialnimi partnerji in/ali socialni partnerji po potrebi določijo, pod kakšnimi pogoji se pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja:

(a)      štejejo za ,zaporedna‘,

(b)      štejejo za pogodbe ali razmerja za nedoločen čas.“

 Špansko pravo

 Ustava

8        Člen 23(2) Constitución española (španska ustava, v nadaljevanju: ustava) določa, da imajo državljani „pravico dostopa do zaposlitve na javnih funkcijah in delovnih mestih pod enakimi pogoji ob upoštevanju zahtev, določenih z zakonom“.

9        Člen 103(3) ustave med drugim določa, da zakon opredeljuje kadrovske predpise za uradnike in ureja dostop do javnih funkcij v skladu z načeloma delovne uspešnosti in usposobljenosti.

 Zakonodaja o pogodbah o zaposlitvi za določen čas

–       Zakon o delovnih razmerjih

10      Člen 15(3) Real Decreto Legislativo 2/2015, por el que se aprueba el texto refundido de la Ley del Estatuto de los Trabajadores (kraljeva zakonska uredba 2/2015 o potrditvi prečiščenega besedila zakona o delovnih razmerjih) z dne 23. oktobra 2015 (BOE št. 255 z dne 24. oktobra 2015, str. 100224) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v sporih o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o delovnih razmerjih), določa, da se „[p]ogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenjene v nasprotju z zakonom, štejejo za sklenjene za nedoločen čas“.

11      Člen 15(5) zakona o delovnih razmerjih:

„Brez poseganja v določbe odstavkov 1(a), 2 in 3 tega člena delavci, ki so bili s prekinitvijo ali brez prekinitve zaposleni več kot 24 mesecev v obdobju 30 mesecev na istem delovnem mestu ali različnih delovnih mestih v istem podjetju ali isti skupini podjetij, pri čemer so sklenili vsaj dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas bodisi neposredno bodisi prek agencij za zagotavljanje začasnega dela, z enakimi ali različnimi pogodbenimi pogoji glede časovne omejitve, pridobijo status delavcev, zaposlenih za nedoločen čas. […]“

12      V petnajsti dodatni določbi zakona o delovnih razmerjih, ki se nanaša na „uporabo časovnih omejitev za pogodbo za določeno nalogo ali storitev in za zaporedne pogodbe v organih javne uprave“, je pojasnjeno, da kršitev teh omejitev v „organih javne uprave in […] organih javnega prava, ki so z njimi povezani ali so od njih odvisni“, ne more preprečiti „uporabe ustavnih načel enakosti, delovne uspešnosti in usposobljenosti pri dostopu do zaposlitve v javnem sektorju in ne ovira obveznosti za zapolnitev zadevnih delovnih mest z rednimi postopki v skladu z določbami veljavnih predpisov“, tako da „delavec ohrani delovno mesto, ki ga je zasedal, dokler ni zapolnjeno v skladu z zgoraj navedenimi postopki, kar pomeni prenehanje delovnega razmerja, razen če delavec do delovnega mesta v javnem sektorju dostopa tako, da uspešno opravi ustrezni izbirni postopek“.

–       EBEP

13      Ley del Estatuto Básico del Empleado Público (prečiščeno besedilo zakona o temeljnih kadrovskih predpisih za javne uslužbence), ki je bil potrjen z Real Decreto Legislativo 5/2015 (kraljeva zakonska uredba 5/2015) z dne 30. oktobra 2015 (BOE št. 261 z dne 31. oktobra 2015, str. 103105), v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v sporih o glavni stvari (v nadaljevanju: EBEP), je bil med drugim spremenjen z Real Decreto‑ley 14/2021, de medidas urgentes para la reducción de la temporalidad en el empleo público (kraljeva uredba‑zakon 14/2021 o nujnih ukrepih za zmanjšanje začasnosti zaposlitve v javnem sektorju) z dne 6. julija 2021 (BOE št. 161 z dne 7. julija 2021, str. 80375) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v sporih o glavni stvari (v nadaljevanju: kraljeva uredba‑zakon 14/2021).

14      Člen 8 EBEP določa:

„1.      Javni uslužbenci so osebe, ki v splošnem interesu opravljajo plačane funkcije v organih javne uprave.

2.      Za javne uslužbence velja razvrstitev v:

(a)      karierne uradnike,

(b)      nadomestne uslužbence,

(c)      pogodbene uslužbence, ki so lahko zaposleni za stalno, bodisi za nedoločen ali določen čas,

(d)      pomožno osebje.“

15      Na podlagi člena 11(1) in (3) EBEP:

„1.      Pogodbeni uslužbenec pomeni vsako osebo, ki na podlagi pisne pogodbe o zaposlitvi, ne glede na način zaposlovanja, določen v delovnem pravu, opravlja storitve, ki jih plačajo organi javne uprave. V skladu z njenim trajanjem je pogodba lahko stalna, sklenjena za nedoločen čas ali za določen čas.

[…]

3.      Postopki za izbor osebja so javni, v vsakem primeru pa zanje veljajo načela enakosti, delovne uspešnosti in usposobljenosti. Za postopke za izbor začasnih uslužbencev velja tudi načelo hitrosti, zato da se zadosti izrecno utemeljenim razlogom potrebe in nujnosti.“

16      Člen 55(1) EBEP določa:

„Za zaposlitev na javni funkciji lahko v skladu z ustavnimi načeli enakosti, delovne uspešnosti in usposobljenosti, v skladu z določbami teh kadrovskih predpisov in drugimi pravili, ki veljajo v pravnem redu, kandidirajo vsi državljani“.

17      Člen 70 EBEP, naslovljen „Oglas za zaposlitev v javnem sektorju“, določa:

„1.      Za kritje potreb po človeških virih, za katere se prejmejo proračunska sredstva in ki jih je treba zapolniti z zaposlitvijo novega osebja, se objavi javni razpis za zaposlitev ali pa se zapolnijo z drugim podobnim instrumentom upravljanja za kritje potreb po osebju, kar pomeni, da je treba izvesti ustrezne izbirne postopke za predvidena delovna mesta do največ [10] dodatnih odstotkov in določiti skrajni rok za objavo obvestil. Objavo javnega razpisa za zaposlitev ali podoben instrument je treba v vsakem primeru izvesti v roku treh let, pri čemer tega roka ni mogoče podaljšati.

2.      Javni razpis za zaposlitev ali podoben instrument, ki ga vsako leto odobrijo vodstveni organi javne uprave, se objavi v ustreznem uradnem listu.

[…].“

18      S členom 1(3) kraljevega zakonskega odloka 14/2021 je bila uvedena sedemnajsta dodatna določba EBEP. Ta sedemnajsta dodatna določba najprej določa obveznost organov javne uprave, da zagotovijo, da se prepreči vsakršna nepravilnost pri pogodbah o zaposlitvi za določen čas in pri imenovanjih nadomestnih uslužbencev. Dalje, v navedeni sedemnajsti dodatni določbi je še posebej navedeno, da je za „nepravilne akte“ na tem področju „treba ustrezno odgovarjati v skladu z veljavnimi predpisi v vsakem od organov javne uprave“. Nazadnje, ista sedemnajsta dodatna določba prav tako določa pravico delavcev, da brez poseganja v morebitna nadomestila, določena z delovnopravnimi predpisi, prejmejo odškodnino za nepravilno začasno zaposlitev, in sicer plačilo razlike med najvišjim zneskom – ki izhaja iz uporabe pravila dvajsetdnevne plače na leto delovne dobe, omejeno na znesek plač za eno leto – in nadomestilom, ki bi ga bilo treba izplačati zaradi prenehanja pogodbe. To nadomestilo je mogoče zahtevati ob prenehanju pogodbe in je omejeno na pogodbo, v zvezi s katero so bili kršeni predpisi.

–       Zakona o državnem proračunu za leti 2017 in 2018

19      Triinštirideseta dodatna določba Ley 6/2018 de Presupuestos Generales del Estado para el año 2018 (zakon 6/2018 o splošnem državnem proračunu za leto 2018) z dne 3. julija 2018 (BOE št. 161 z dne 4. julija 2018, str. 66621) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v sporih o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o državnem proračunu za leto 2018), s katero je bila nadomeščena štiriintrideseta dodatna določba Ley 3/2017 de Presupuestos Generales del Estado para el año 2017 (zakon 3/2017 o splošnem državnem proračunu za leto 2017) z dne 27. junija 2017 (BOE št. 153 z dne 28. junija 2017, str. 53787) (v nadaljevanju: zakon o državnem proračunu za leto 2017), med drugim določa, da se status delavca, ki je zaposlen za nedoločen čas, a ne za stalno, lahko dodeli le s sodno odločbo. Ta triinštirideseta dodatna določba določa, da za „nepravilne akte“, sprejete na področju začasnega zaposlovanja s strani „organov, pristojnih za kadrovske zadeve“ „v vsakem organu javne uprave in v subjektih, ki tvorijo njihovo pomožno javno službo“, odgovarjajo „organi, pristojni za kadrovske zadeve, v skladu z veljavnimi predpisi vsakega od organov javne uprave“.

 Spori o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

 (Zadeva C‑59/22)

20      Oseba MP od 22. oktobra 1994 vsako poletje dela v službi za preprečevanje požarov, ki je služba Comunidad de Madrid (avtonomna skupnost Madrid, Španija). Tribunal Superior de Justicia de Madrid (vrhovno sodišče avtonomne skupnosti Madrid, Španija), ki je predložitveno sodišče, je s sodbo z dne 27. decembra 2007 ugotovilo, da je bila oseba MP od začetka delovnega razmerja zaposlena v okviru „delovnega razmerja za nedoločen čas s krajšim delovnim časom, s cikličnim razporedom dela“.

21      Oseba MP je 13. novembra 2020 pri ministrstvu za predsedstvo, pravosodje in notranje zadeve avtonomne skupnosti Madrid vložila zahtevek za preoblikovanje njene pogodbe o zaposlitvi v stalno pogodbo o zaposlitvi in za nadomestilo, enakovredno tistemu, ki je v španskem pravu določeno za nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zadevni organ temu zahtevku ni ugodil.

22      Oseba MP je zato vložila tožbo pri Juzgado de lo Social n° 18 de Madrid (delovno sodišče št. 18 v Madridu, Španija). V utemeljitev te tožbe je navedla enake predloge, kot so bili navedeni v utemeljitev zahtevka iz prejšnje točke. Navedeno sodišče je s sodbo z dne 10. junija 2021 to tožbo zavrnilo. Oseba MP je zoper to sodbo vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču. V utemeljitev pritožbe navaja, da je zavrnitev navedene tožbe posledica kršitve španskega prava na eni strani in kršitve okvirnega sporazuma, kot ga razlaga sodna praksa Sodišča, na drugi strani. Po mnenju osebe MP je za to, da je uprava z zlorabo uporabila pogodbe, ki so v nasprotju z vsemi pravili, primerna sankcija ta, da se njeno delovno razmerje prizna kot stalno in da se izplača nadomestilo.

23      Ker Tribunal Superior de Justicia de Madrid (vrhovno sodišče avtonomne skupnosti Madrid) dvomi, prvič, ali se v obravnavani zadevi uporabi okvirni sporazum in zlasti njegova določba 5 za delavca, kot je oseba MP, ki je od začetka delovnega razmerja v javni upravi zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, a ne za stalno; drugič, ali je glede tovrstne pogodbe špansko pravo v skladu s to določbo; in tretjič, kakšne posledice je treba izpeljati iz morebitne neskladnosti tega prava z navedeno določbo, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je treba delavca, zaposlenega ‚za nedoločen čas, a ne za stalno‘ (‚indefinido no fijo‘), v smislu, kot je opisan v tej odločbi, za namene določbe 2 okvirnega sporazuma, priloženega k Direktivi [1999/70], šteti za ‚delavca, zaposlenega za določen čas‘, ter ali njegov položaj spada na področje uporabe okvirnega sporazuma, zlasti določbe 5 tega sporazuma?

2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je treba za namene uporabe določbe 5 [okvirnega sporazuma] šteti, da gre za ‚veriženje pogodb o zaposlitvi ali zaporedna delovna razmerja za določen čas‘ v primeru delavca, ki je v upravi zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, a ne za stalno (,indefinido no fijo‘), če ta pogodba ne določa izteka, če je njeno trajanje odvisno od razpisa za oddajo prijav in zapolnitve delovnega mesta, zaradi česar je navedena pogodba prenehala, in če od datuma začetka delovnega razmerja do prvega polletja leta 2021 ni bil opravljen noben razpis za oddajo prijav za zapolnitev tega delovnega mesta?

3.      Ali je treba določbo 5 [okvirnega sporazuma] razlagati tako, da nasprotuje razlagi člena 15(5) [zakona o delovnih razmerjih], (ki je namenjen prenosu te direktive in za to določa, da je najdaljše skupno trajanje zaporednih pogodb o zaposlitvi delavcev za določen čas omejeno na 24 mesecev v referenčnem obdobju 30 mesecev), v skladu s katerim se obdobja zaposlitve delavca, ki je zaposlen za nedoločen čas, a ne za stalno (‚indefinido no fijo‘), ne upoštevajo pri izračunu tega najdaljšega skupnega trajanja, ker naj v tem primeru ne bi bilo nobene omejitve glede trajanja, števila ali razloga za podaljšanje teh pogodb, ali glede veriženja teh pogodb z drugimi pogodbami?

4.      Ali določba 5 [okvirnega sporazuma] nasprotuje nacionalni ureditvi, ki ne določa nobene omejitve (glede števila, trajanja ali razlogov) za izrecna ali tiha podaljšanja določene vrste pogodbe za določen čas, kakršna je pogodba delavcev, ki so v javnem sektorju zaposleni za nedoločen čas, a ne za stalno (,indefinido no fijo‘), temveč določa le omejitev za trajanje pri veriženju te pogodbe z drugimi pogodbami za določen čas?

5.      Ali je treba v položaju, kot je ta v obravnavani zadevi, v katerem je delavec v javnem sektorju zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, a ne za stalno, katere trajanje ni bilo nikdar določeno ali natančno opredeljeno in ki se je podaljševala do leta 2021, ne da bi bil razpisan izbirni postopek za zapolnitev njegovega delovnega mesta in odpravo začasne narave delovnega razmerja – glede na to, da španski zakonodajalec ni določil nobenega pravila, ki bi omejevalo izrecno ali tiho podaljšanje pogodb o zaposlitvi delavcev, zaposlenih za nedoločen čas, a ne za stalno (,trabajadores indefinidos no fijos‘) – šteti, da je bila kršena določba 5 [okvirnega sporazuma]?

6.      Ali je mogoče šteti, da nacionalna ureditev vsebuje ukrepe, s katerimi se v zadostni meri odvrača od veriženja ali zaporednega podaljševanja pogodb o zaposlitvi za določen čas – ki sta v nasprotju z določbo 5 okvirnega sporazuma – in ki zahtevam, ki jih je Sodišče opredelilo v sodbah z dne 7. marca 2018, Santoro (C‑494/16, EU:C:2018:166), in z dne 8. maja 2019, Rossato in Conservatorio di Musica F. A. Bonporti (C‑494/17, EU:C:2019:387), ustrezajo tudi glede tega, da mora biti škoda, ki jo je utrpel delavec, povrnjena v celoti; če je s to ureditvijo predpisano le pavšalno in objektivno nadomestilo (znesek dvajsetdnevnih plač za vsako leto dela, omejen na znesek plač za eno leto), ne določa pa nobenega dodatnega nadomestila za popolno povračilo nastale škode, če bi ta bila večja od zneska pavšalnega nadomestila?

7.      Ali je mogoče šteti, da nacionalna ureditev vsebuje ukrepe, s katerimi se v zadostni meri odvrača od veriženja ali zaporednega podaljševanja pogodb o zaposlitvi za določen čas – ki sta v nasprotju z določbo 5 okvirnega sporazuma – in ki zahtevam, ki jih je Sodišče opredelilo v sodbah z dne 7. marca 2018, Santoro (C‑494/16, EU:C:2018:166), in z dne 8. maja 2019, Rossato in Conservatorio di Musica F. A. Bonporti (C‑494/17, EU:C:2019:387), ustrezajo tudi glede povračila škode, ki jo je utrpel delavec, če določa le nadomestilo, ki se izplača za prenehanje pogodbe zaradi zapolnitve delovnega mesta; ne določa pa nobenega nadomestila, dokler je ta pogodba veljavna, kot alternativo za preoblikovanje navedene pogodbe v pogodbo za nedoločen čas? Ali je treba v sporu, v katerem je sporno le to, da delavec ni zaposlen za nedoločen čas in da njegova pogodba o zaposlitvi ni prenehala, delavcu priznati nadomestilo za škodo, ki mu je nastala zaradi začasne narave delovnega razmerja za določen čas, kot alternativo za priznanje zaposlitve za nedoločen čas?

8.      Ali je mogoče šteti, da nacionalna ureditev vsebuje ukrepe, s katerimi se organe javne uprave in subjekte javnega sektorja v zadostni meri odvrača od veriženja ali zaporednega podaljševanja pogodb za določen čas – ki sta v nasprotju z določbo 5 [okvirnega sporazuma] – in ustrezajo zahtevam, ki jih je Sodišče opredelilo v sodbah z dne 7. marca 2018, Santoro, (C‑494/16, EU:C:2018:166), in z dne 8. maja 2019, Rossato in Conservatorio di Musica F. A. Bonporti (C‑494/17, EU:C:2019:387), ter so namenjeni ,preprečevanju in sankcioniranju zlorab pogodb za določen čas‘ s strani delodajalca v razmerju do drugih delavcev in v prihodnje, če gre pri teh ukrepih za zakonske določbe, uvedene od leta 2017 dalje (štiriintrideseta dodatna določba zakona o državnem proračunu za leto 2017, triinštirideseta dodatna določba zakona o državnem proračunu za leto 2018 in kraljeva uredba‑zakon 14/2021), v skladu s katerimi se za ,nepravilne akte‘ odgovarja, pri čemer pa je ta odgovornost opredeljena zgolj s splošnim napotilom na neopredeljene predpise, medtem ko iz tisočih sodb, v katerih so bili delavci zaradi kršitve pravil o pogodbah za določen čas razglašeni za delavce, zaposlene za nedoločen čas, a ne za stalno (,trabajadores indefinidos no fijos‘), ni razviden noben konkreten primer uveljavljanja take odgovornosti?

9.      Če bi ta pravila štela za dovolj odvračilna, ali se glede na to, da so bila prvič uvedena leta 2017, lahko uporabijo za izogibanje preoblikovanju pogodb v pogodbe za nedoločen čas, če so pogoji za takšno preoblikovanje, ki izhaja iz kršitve določbe 5 okvirnega sporazuma, obstajali že pred začetkom njihove veljavnosti, ali pa bi to pomenilo, da se ta pravila uporabijo retroaktivno z učinkom odvzema že pridobljenih pravic?

10.      Če se ugotovi, da španska ureditev ne vsebuje ukrepov, ki so dovolj odvračilni, ali bi bilo treba zaradi tega, ker delodajalec iz javnega sektorja krši določbo 5 [okvirnega sporazuma], to pogodbo šteti za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, a ne za stalno (,indefinido no fijo‘), ali pa je treba ugotoviti, da je delavec zaposlen za nedoločen čas v polnem pomenu tega izraza?

11.      Ali je treba na podlagi [okvirnega sporazuma] in sodne prakse Sodišča, v kateri se ta razlaga, pogodbo preoblikovati v pogodbo za nedoločen čas tudi, če bi se štelo, da je to v nasprotju s členom 23(2) in členom 103(3) [ustave], če se razlagata, kot da določata, da je dostop do vseh zaposlitev v javnem sektorju, vključno s tistimi, ki se izvedejo na podlagi delovnopravnih predpisov, mogoč le, če je kandidat uspešen na izbirnem natečaju, v katerem se uporabljajo načela enakosti, delovne uspešnosti, usposobljenosti ter javnosti?

12.      Ali dejstvo, da zakon določa postopek za zagotavljanje trajnosti zaposlitve za določen čas z razpisom za oddajo prijav za zapolnitev delovnega mesta, ki ga zaseda delavec, pomeni, da se delavčeva pogodba ne sme več preoblikovati v pogodbo za nedoločen čas, če se upošteva, da mora ta postopek zagotoviti ,spoštovanje načel svobodne konkurence, enakosti, delovne uspešnosti, usposobljenosti in javnosti‘, in dejstvo, da delavec, ki je bil večkrat zaporedoma zaposlen za določen čas ali so se njegove pogodbe za določen čas zaporedoma podaljševale, zato ne more ohraniti svojega delovnega mesta, če je to delovno mesto dodeljeno drugi osebi, in mu v tem primeru pogodba preneha ob plačilu nadomestila v znesku dvajsetdnevne plače za vsako leto dela, omejenem na znesek plač za eno leto?

13.      Ali delavec lahko – tudi če njegova pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana – zaradi veriženja pogodb ali zaporednega podaljševanja njegovih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki sta v nasprotju z določbo 5 [okvirnega sporazuma], zahteva nadomestilo, ki je višje ali enako temu znesku, ki ga določijo sodišča, če ni določen z zakonom?

14.      Ali – in če da, kako – na zgornja vprašanja vpliva dejstvo, da gre za delovno razmerje za nedoločen čas, a ne za stalno, s cikličnim razporedom dela (,laboral indefinida discontinua‘), če je bila posledica tega to, da so se iz sezone v sezono verižile pogodbe za določen čas, na način, kot ga je tožeča stranka opisala v svoji tožbi?“

 Zadeva C‑110/22

24      Oseba IP od 11. februarja 1994 dela za UNED kot „direktor za video produkcijo“ na podlagi zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas.

25      Juzgado de lo Social n° 15 de Madrid (delovno sodišče št. 15 v Madridu, Španija) mu je s sodbo z dne 29. septembra 2001 priznalo status delavca, zaposlenega za nedoločen čas, a ne za stalno. Za delovno mesto, ki ga je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari zasedala s tem statusom – čeprav je UNED za to delovno mesto menil, da je prosto – na dan, ko je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari vložila tožbo pri Juzgado de lo Social n° 42 de Madrid (delovno sodišče št. 42 v Madridu, Španija), še ni bil objavljen razpis za oddajo prijav. Navedena tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je pri zadnjenavedenem sodišču predlagala, naj se ji sodno prizna njena pravica, da je na svojem delovnem mestu zaposlena za nedoločen čas, in podredno, naj se ji to delovno mesto dodeli z natečajem na podlagi kvalifikacij. Ista tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je po zavrnitvi teh predlogov s sodbo z dne 1. junija 2021 zoper to sodbo vložila pritožbo pri Tribunal Superior de Justicia de Madrid (vrhovno sodišče avtonomne skupnosti Madrid), ki je predložitveno sodišče.

26      Oseba IP se v utemeljitev pritožbe sklicuje na kršitev določb španskega prava in določb okvirnega sporazuma, kot ga razlaga Sodišče. Po njenem mnenju je v skladu s sodno prakso Sodišča edina posledica, ki jo je mogoče izpeljati iz take kršitve, priznanje statusa delavca, zaposlenega za nedoločen čas.

27      Predložitveno sodišče pojasnjuje, da se predmet spora o glavni stvari – ker se Direktiva 1999/70 še ni uporabljala ratione temporis za pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenjene pred letom 2001 – nanaša le na okoliščine, nastale po sodbi z dne 29. septembra 2001.

28      Poleg tega po mnenju navedenega sodišča, v nasprotju s tem kar v postopku v glavni stvari trdi UNED, ni mogoče uporabiti „doktrine acte clair“. Ker Sodišče ni prejelo zadostnih pojasnil glede pojma „delavec, zaposlen za nedoločen čas, a ne za stalno“, naj ne bi bilo mogoče šteti, da je Sodišče v sodbi z dne 3. junija 2021, Instituto Madrileño de Investigación y Desarrollo Rural, Agrario y Alimentario (C‑726/19, EU:C:2021:439), razsodilo, da priznanje statusa delavca, zaposlenega za nedoločen čas, a ne za stalno, zadostuje za povrnitev škode, ki jo je utrpel zadevni delavec.

29      V teh okoliščinah je Tribunal Superior de Justicia de Madrid (vrhovno sodišče avtonomne skupnosti Madrid) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je treba delavca, zaposlenega ‚za nedoločen čas, a ne za stalno‘ (‚indefinido no fijo‘), v smislu, kot je opisan v tej odločbi, za namene določbe 2 [okvirnega sporazuma] šteti za ‚delavca, zaposlenega za določen čas‘, ter ali njegov položaj spada na področje uporabe okvirnega sporazuma, zlasti določbe 5 tega sporazuma?

2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je treba za namene uporabe določbe 5 [okvirnega sporazuma] šteti, da gre za ‚veriženje pogodb ali zaporedna delovna razmerja za določen čas‘ v primeru delavca, ki je v upravi zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, a ne za stalno (,indefinido no fijo‘), če ta pogodba ne določa izteka pogodbe, če je njeno trajanje odvisno od razpisa za oddajo prijav in zapolnitve delovnega mesta, zaradi česar je navedena pogodba prenehala, in če od leta 2002 do prvega polletja leta 2021 ni bil opravljen noben razpis za oddajo prijav?

3.      Ali je treba določbo 5 [okvirnega sporazuma] razlagati tako, da nasprotuje razlagi člena 15(5) [zakona o delovnih razmerjih], (ki je namenjen prenosu Direktive[ 1999/70] in v ta namen določa, da je najdaljše skupno trajanje zaporednih pogodb o zaposlitvi delavcev za določen čas omejeno na 24 mesecev v referenčnem obdobju 30 mesecev), v skladu s katerim se obdobja zaposlitve delavca, ki je zaposlen za nedoločen čas, a ne za stalno (‚indefinido no fijo‘), ne upoštevajo pri izračunu tega najdaljšega skupnega trajanja, ker naj v tem primeru ne bi bilo nobene omejitve glede trajanja, števila ali razloga za podaljšanje teh pogodb, niti glede veriženja teh pogodb z drugimi pogodbami?

4.      Ali določba 5 [okvirnega sporazuma] nasprotuje nacionalni ureditvi, ki ne določa nobene omejitve (glede števila, trajanja ali razlogov) za izrecna ali tiha podaljšanja določene vrste pogodbe za določen čas, kakršna je pogodba o zaposlitvi v javnem sektorju za nedoločen čas, a ne za stalno (,indefinido no fijo‘), temveč določa le omejitev za trajanje veriženja take pogodbe z drugimi pogodbami za določen čas?

5.      Ali je treba v položaju, kot je ta v obravnavani zadevi, v katerem je delavec v javnem sektorju zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, a ne za stalno, katere trajanje ni bilo nikdar določeno ali natančno opredeljeno in ki se je podaljševala vsaj od leta 2002 (vrnitev na delo po odpovedi pogodbe o zaposlitvi) do leta 2021, ne da bi bil izveden izbirni postopek za zapolnitev njegovega delovnega mesta in za odpravo začasne narave delovnega razmerja – glede na to, da španski zakonodajalec ni določil nobenega pravila, ki bi omejevalo izrecno ali tiho podaljšanje pogodb o zaposlitvi delavcev, zaposlenih za nedoločen čas, a ne za stalno (,trabajadores indefinidos no fijos‘) – šteti, da je bila kršena določba 5 [okvirnega sporazuma]?

6.      Ali je mogoče šteti, da nacionalna ureditev vsebuje ukrepe, s katerimi se v zadostni meri odvrača od veriženja ali zaporednega podaljševanja pogodb o zaposlitvi za določen čas – ki sta v nasprotju z določbo 5 okvirnega sporazuma – in ki zahtevam, ki jih je Sodišče opredelilo v sodbah z dne 7. marca 2018, Santoro (C‑494/16, EU:C:2018:166), in z dne 8. maja 2019, Rossato in Conservatorio di Musica F. A. Bonporti (C‑494/17, EU:C:2019:387), ustrezajo tudi glede tega, da mora biti škoda, ki jo je utrpel delavec, povrnjena v celoti; če je s to ureditvijo predpisano le pavšalno in objektivno nadomestilo (znesek dvajsetdnevnih plač za vsako leto dela, omejen na znesek plač za eno leto), ne določa pa nobenega dodatnega nadomestila za popolno povračilo nastale škode, če bi ta bila večja od zneska pavšalnega nadomestila?

7.      Ali je mogoče šteti, da nacionalna ureditev vsebuje ukrepe, s katerimi se v zadostni meri odvrača od veriženja ali zaporednega podaljšanja pogodb o zaposlitvi za določen čas – ki sta v nasprotju z določbo 5 okvirnega sporazuma – in ki zahtevam, ki jih je Sodišče opredelilo v sodbah z dne 7. marca 2018, Santoro (C‑494/16, EU:C:2018:166), in z dne 8. maja 2019, Rossato in Conservatorio di Musica F. A. Bonporti (C‑494/17, EU:C:2019:387), ustrezajo tudi glede povračila škode, ki jo je utrpel delavec, če določa le nadomestilo, ki se izplača za prenehanje pogodbe zaradi zapolnitve delovnega mesta, ne določa pa nobenega nadomestila, dokler je ta pogodba veljavna, kot alternativo za preoblikovanje navedene pogodbe v pogodbo za nedoločen čas? Ali je treba v sporu, v katerem je sporno le to, da delavec ni zaposlen za nedoločen čas in da njegova pogodba o zaposlitvi ni prenehala, priznati nadomestilo za škodo, ki mu je nastala zaradi začasne narave delovnega razmerja za določen čas, kot alternativo za priznanje zaposlitve za nedoločen čas?

8.      Ali je mogoče šteti, da nacionalna ureditev vsebuje ukrepe, s katerimi se organe javne uprave in subjekte javnega sektorja v zadostni meri odvrača od veriženja ali zaporednega podaljšanja pogodb za določen čas – ki sta v nasprotju z določbo 5 [okvirnega sporazuma] – in ki ustrezajo zahtevam, ki jih je Sodišče opredelilo v sodbah z dne 7. marca 2018, Santoro (C‑494/16, EU:C:2018:166), in z dne 8. maja 2019, Rossato in Conservatorio di Musica F. A. Bonporti (C‑494/17, EU:C:2019:387), ter so namenjeni ,preprečevanju in sankcioniranju zlorab pogodb za določen čas‘ s strani delodajalca v razmerju do drugih delavcev in v prihodnje, če gre pri teh ukrepih za zakonske določbe, uvedene od leta 2017 dalje (štiriintrideseta dodatna določba zakona o državnem proračunu za leto 2017, triinštirideseta dodatna določba zakona o državnem proračunu za leto 2018 in kraljeva uredba-zakon 14/2021), v skladu s katerimi je treba za ,nepravilne akte‘ odgovarjati, pri čemer pa je ta odgovornost opredeljena zgolj s splošnim napotilom na neopredeljene predpise, medtem ko iz tisočih sodb, v katerih so bili delavci zaradi kršitve pravil o pogodbah za določen čas razglašeni za delavce, zaposlene za nedoločen čas, a ne za stalno (,trabajadores indefinidos no fijos‘), ni razviden noben konkreten primer uveljavljanja take odgovornosti?

9.      Če bi se ta pravila štela za dovolj odvračilna, ali se glede na to, da so bila prvič uvedena leta 2017, lahko uporabijo za izogibanje preoblikovanju pogodb v pogodbe za nedoločen čas, če so pogoji za takšno preoblikovanje, ki izhaja iz kršitve določbe 5 okvirnega sporazuma, obstajali že pred začetkom njihove veljavnosti, ali pa bi to pomenilo, da se ta pravila uporabijo retroaktivno z učinkom odvzema že pridobljenih pravic?

10.      Če se ugotovi, da španska ureditev ne vsebuje ukrepov, ki so dovolj odvračilni, ali bi bilo treba zaradi tega, ker delodajalec iz javnega sektorja krši določbo 5 [okvirnega sporazuma], to pogodbo šteti za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, a ne za stalno (,indefinido no fijo‘), ali pa je treba ugotoviti, da je delavec zaposlen za nedoločen čas v polnem pomenu tega izraza?

11.      Ali je treba na podlagi [okvirnega sporazuma], in sodne prakse Sodišča, v kateri se ta razlaga, na podlagi načela primarnosti prava Unije pogodbo preoblikovati v pogodbo za nedoločen čas tudi, če bi se štelo, da je to v nasprotju s členom 23(2) in členom 103(3) [ustave], če se ta člena razlagata, kot da določata, da je dostop do vseh zaposlitev v javnem sektorju, vključno s tistimi, ki se izvedejo na podlagi delovnopravnih predpisov, mogoč le, če je kandidat uspešen na izbirnem natečaju, v katerem se uporabljajo načela enakosti, [delovne uspešnosti, usposobljenosti] ter javnosti? Glede na to, da je te določbe možno razlagati drugače, in sicer tako kot Tribunal Constitucional (ustavno sodišče, Španija), ali je treba za ustavna pravila države uporabiti načelo skladne razlage, tako da bi bilo obvezno uporabiti razlago, po kateri morajo biti ta pravila v skladu s pravom Unije, kar v obravnavani zadevi pomeni, da je treba šteti, da člen 23(2) in člen 103(3) ustave ne nalagata uporabe načel enakosti, [delovne uspešnosti in usposobljenosti] v postopkih zaposlovanja pogodbenega osebja?

12.      Ali se lahko v skladu z [okvirnim sporazumom] in sodno prakso Sodišča, v kateri Sodišče ta sporazum razlaga, opusti preoblikovanje pogodbe v pogodbo za nedoločen čas, če je bil, preden se sodno odredi to preoblikovanje, z zakonom določen postopek zagotavljanja trajnosti zaposlitve za določen čas, ki ga je treba izvesti v naslednjih letih in ki predvideva izvedbo razpisov za oddajo prijav za zapolnitev delovnega mesta, ki ga zaseda zadevni delavec, pri čemer je treba upoštevati, da je treba v tem postopku zagotoviti ‚spoštovanje načel svobodne konkurence, enakosti, delovne uspešnosti, usposobljenosti ter javnosti‘, in da delavec, pri katerem je prišlo do veriženja pogodb ali zaporednih podaljšanj pogodb o zaposlitvi za določen čas, lahko ohrani svoje delovno mesto, morda pa tudi ne, če se to delovno mesto dodeli drugi osebi, in bo v tem primeru njegova pogodba prenehala in se mu izplača nadomestilo, ki ustreza znesku dvajsetdnevnih plač za vsako leto dela, omejenem na znesek plač za eno leto?“

 Zadeva C‑159/22

30      Oseba IK od 21. decembra 1998 dela za madridsko agencijo za socialno pomoč avtonomne skupnosti Madrid na podlagi zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, s prekinitvijo pogodb med letoma 1999 in 2010.

31      Oseba IK je 14. oktobra 2020 pri Juzgado de lo Social n° 21 de Madrid (delovno sodišče št. 21 v Madridu, Španija) vložila tožbo, s katero je predlagala, naj se ugotovi, da je bila pogodba o zaposlitvi, sklenjena z njenim delodajalcem, sklenjena za nedoločen čas, in podredno, da je bila ta pogodba sklenjena za nedoločen čas, a ne za stalno. Navedeno sodišče je s sodbo z dne 19. aprila 2021 to tožbo zavrnilo.

32      Oseba IK je zoper to sodbo vložila pritožbo pri Tribunal Superior de Justicia de Madrid (vrhovno sodišče avtonomne skupnosti Madrid), ki je predložitveno sodišče. V utemeljitev pritožbe navaja kršitev tako španskega prava kot določbe 5 okvirnega sporazuma, kot jo razlaga Sodišče. Poleg tega oseba IK trdi, da bi bila edina rešitev, ki bi bila v skladu z zahtevami, ki jih je določilo sodišče Evropske unije, da se njeno delovno razmerje razglasi za delovno razmerje za nedoločen čas, in podredno, da se to delovno razmerje razglasi za delovno razmerje za nedoločen čas, a ne za stalno.

33      Predložitveno sodišče pojasnjuje, da se predmet spora o glavni stvari nanaša izključno na najnovejšo pogodbo o zaposlitvi, in sicer na pogodbo o zaposlitvi uslužbenca zaradi nadomeščanja – ki zaseda prosto delovno mesto – ki sta jo stranki iz postopka v glavni stvari sklenili 1. avgusta 2016 in je bila podaljšana vsaj do datuma izreka izpodbijane sodbe, to je do 19. aprila 2021. Navedeno sodišče navaja, da je treba v skladu s španskim pravom, zlasti s sodbo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) z dne 28. junija 2021, izdano za izvršitev določbe 5 okvirnega sporazuma, kot je bila razložena v sodbi z dne 3. junija 2021, Instituto Madrileño de Investigación y Desarrollo Rural, Agrario y Alimentario (C‑726/19, EUC:2021:439), v obravnavani zadevi ugotoviti, da je zadevna uprava v nasprotju s to določbo 5 zlorabila veriženje pogodb za določen čas. Ta uprava namreč ni objavila razpisa za oddajo prijav za prosto delovno mesto in je tako leto za letom tiho podaljševala pogodbo iz postopka v glavni stvari. Vendar bi bilo po mnenju navedenega sodišča treba še ugotoviti, ali je treba zaradi take kršitve delavki iz postopka v glavni stvari priznati status delavke, zaposlene za nedoločen čas.

34      Poleg tega predložitveno sodišče meni, da iz istega razloga, kot je naveden v točki 28 te sodbe, uporaba „doktrine acte clair“ v obravnavani zadevi ni potrebna.

35      V teh okoliščinah je Tribunal Superior de Justicia de Madrid (vrhovno sodišče avtonomne skupnosti Madrid) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je mogoče šteti, da nacionalna ureditev vsebuje ukrepe, s katerimi se v zadostni meri odvrača od veriženja ali zaporednega podaljševanja pogodb o zaposlitvi za določen čas – ki sta v nasprotju z določbo 5 okvirnega sporazuma – in ki zahtevam, ki jih je Sodišče opredelilo v sodbah z dne 7. marca 2018, Santoro (C‑494/16, EU:C:2018:166), in z dne 8. maja 2019, Rossato in Conservatorio di Musica F. A. Bonporti (C‑494/17, EU:C:2019:387), ustrezajo tudi glede tega, da mora biti škoda, ki jo je utrpel delavec, povrnjena v celoti; če je s to ureditvijo predpisano le pavšalno in objektivno nadomestilo (znesek dvajsetdnevnih plač za vsako leto dela, omejen na znesek plač za eno leto), ne določa pa nobenega dodatnega nadomestila za popolno povračilo nastale škode, če bi ta bila večja od zneska pavšalnega nadomestila?

2.      Ali je mogoče šteti, da nacionalna ureditev vsebuje ukrepe, s katerimi se v zadostni meri odvrača od veriženja ali zaporednega podaljševanja pogodb o zaposlitvi za določen čas – ki sta v nasprotju z določbo 5 okvirnega sporazuma – in ki zahtevam, ki jih je Sodišče opredelilo v sodbah z dne 7. marca 2018 v zadevi C‑494/16, Santoro (C‑494/16, EU:C:2018:166), in z dne 8. maja 2019, Rossato in Conservatorio di Musica F. A. Bonporti (C‑494/17, EU:C:2019:387), ustrezajo tudi glede povračila škode, ki jo je utrpel delavec; če ta ureditev določa le nadomestilo, ki se izplača za prenehanje pogodbe zaradi zapolnitve delovnega mesta, ne določa pa nobenega nadomestila, dokler je ta pogodba veljavna, kot alternativo za preoblikovanje navedene pogodbe v pogodbo za nedoločen čas? Ali bi bilo treba v sporu, v katerem je sporno le to, da delavec ni zaposlen za nedoločen čas, ne da bi njegova pogodba o zaposlitvi prenehala, izplačati nadomestilo za škodo, ki je nastala zaradi začasne narave delovnega razmerja, kot alternativo temu, da se mu prizna delovno razmerje za nedoločen čas?

3.      Ali je mogoče šteti, da nacionalna ureditev vsebuje ukrepe, s katerimi se organe javne uprave in subjekte javnega sektorja v zadostni meri odvrača od veriženja ali zaporednega podaljšanja pogodb za določen čas – ki sta v nasprotju z določbo 5 [okvirnega sporazuma] – in ki ustrezajo zahtevam, ki jih je Sodišče opredelilo v sodbah z dne 7. marca 2018, Santoro (C‑494/16, EU:C:2018:166), in z dne 8. maja 2019, Rossato in Conservatorio di Musica F. A. Bonporti (C‑494/17, EU:C:2019:387), in ki so namenjeni ,preprečevanju in sankcioniranju zlorab pogodb za določen čas‘ s strani delodajalca v razmerju do drugih delavcev in v prihodnje, če gre pri teh ukrepih za zakonske določbe, uvedene od leta 2017 dalje (štiriintrideseta dodatna določba zakona o državnem proračunu za leto 2017, triinštirideseta dodatna določba zakona o državnem proračunu za leto 2018 in kraljeva uredba‑zakon 14/2021), v skladu s katerimi je treba za ,nepravilne akte‘ odgovarjati, pri čemer pa je ta odgovornost opredeljena zgolj s splošnim napotilom na neopredeljene predpise, medtem ko iz tisočih sodb, v katerih so bili delavci zaradi kršitve pravil o pogodbah za določen čas razglašeni za delavce, zaposlene za nedoločen čas, a ne za stalno (,trabajadores indefinidos no fijos‘), ni razviden noben konkreten primer uveljavljanja take odgovornosti?

4.      Če se ugotovi, da španska ureditev ne vsebuje ukrepov, ki so dovolj odvračilni, ali bi bilo treba zaradi tega, ker delodajalec iz javnega sektorja krši določbo 5 [okvirnega sporazuma], to pogodbo šteti za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, a ne za stalno (,indefinido no fijo‘), ali pa je treba priznati, da je delavec zaposlen za nedoločen čas v polnem pomenu tega izraza?

5.      Ali je treba na podlagi [okvirnega sporazuma] in sodne prakse Sodišča, v kateri se ta razlaga, na podlagi načela primarnosti prava Unije pogodbo preoblikovati v pogodbo za nedoločen čas tudi, če bi se štelo, da je to v nasprotju s členom 23(2) in členom 103(3) [ustave], če se razlagata, kot da določata, da je dostop do vseh zaposlitev v javnem sektorju, vključno s tistimi, ki se izvedejo na podlagi delovnopravnih predpisov, mogoč le, če je kandidat uspešen na izbirnem natečaju, v katerem se uporabljajo načela enakosti, [delovne uspešnosti, usposobljenosti] ter javnosti? Glede na to, da je te določbe možno razlagati drugače, in sicer tako kot Tribunal Constitucional (ustavno sodišče, Španija), ali je treba za ustavna pravila države uporabiti načelo skladne razlage, tako da bi bilo obvezno uporabiti razlago, po kateri morajo biti ta pravila v skladu s pravom Unije, kar v obravnavani zadevi pomeni, da je treba šteti, da člen 23(2) in člen 103(3) ustave ne nalagata uporabe načel enakosti, [delovne uspešnosti in usposobljenosti] v postopkih zaposlovanja pogodbenega osebja?

6.      Ali se lahko v skladu z [okvirnim sporazumom] in sodno prakso Sodišča, v kateri ga Sodišče razlaga, opusti preoblikovanje pogodbe v pogodbo za nedoločen čas, če je bil, preden se sodno odredi to preoblikovanje, z zakonom določen postopek zagotavljanja trajnosti zaposlitve za določen čas, ki ga je treba izvesti v naslednjih letih in ki predvideva izvedbo razpisov za oddajo prijav za zapolnitev delovnega mesta, ki ga zaseda zadevni delavec, pri čemer je treba upoštevati, da je treba v tem postopku zagotoviti ‚spoštovanje načel svobodne konkurence, enakosti, delovne uspešnosti, usposobljenosti ter javnosti‘ in da delavec, pri katerem je prišlo do veriženja pogodb ali zaporednih podaljšanj pogodb o zaposlitvi za določen čas, lahko ohrani svoje delovno mesto, morda pa tudi ne, če se to delovno mesto dodeli drugi osebi, in bo v tem primeru njegova pogodba prenehala in se mu izplača nadomestilo, ki ustreza znesku dvajsetdnevnih plač za vsako leto dela, omejenem na znesek plač za eno leto?“

 Postopek pred Sodiščem

36      S sklepom z dne 27. aprila 2022 so bile zadeve C‑59/22, C‑110/22 in C‑159/22 združene za pisni in ustni del postopka ter izdajo sodbe.

 Pristojnost Sodišča in dopustnost predlogov za sprejetje predhodne odločbe

37      Toženi stranki iz postopkov v glavni stvari C‑59/22 in C‑159/22 ter španska vlada menijo, da Sodišče ni pristojno za odgovor na predloga za sprejetje predhodne odločbe in da je treba ta predloga v vsakem primeru razglasiti za nedopustna.

38      Na prvem mestu, po mnenju teh toženih strank in te vlade Sodišče ni pristojno za odločanje o predlogih za sprejetje predhodne odločbe, ker naj bi ti vključevali razlago nacionalnega prava.

39      Poleg tega se po mnenju navedenih toženih strank in navedene vlade s tema predlogoma od Sodišča zahteva, naj izda splošno posvetovalno mnenje o pojmu „delavec, zaposlen za nedoločen čas, a ne za stalno“, ki je značilen za špansko pravo, in da naj to stori na podlagi vidikov, o katerih se je že večkrat izreklo.

40      Natančneje, namen navedenih predlogov naj bi bil izpodbijati dve ustaljeni sodni praksi Sodišča, in sicer, prvič, sodno prakso, v skladu s katero je preoblikovanje pogodbe v „pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, a ne za stalno“, primerna sankcija za zlorabo veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas, in drugič, sodno prakso, v skladu s katero države članice na podlagi okvirnega sporazuma niso dolžne delovno razmerje za določen čas preoblikovati v delovno razmerje za nedoločen čas, če obstajajo pravila nacionalnega prava, ki omogočajo sankcioniranje in odvračanje od zlorabe veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas.

41      Na drugem mestu, toženi stranki iz zadev C‑59/22 in C‑159/22 trdita, da je predložitveno sodišče s tem, da je v okvir predlogov za sprejetje predhodne odločbe vključilo vprašanja v zvezi z dodelitvijo nadomestila zadevnemu delavcu, razširilo predmet sporov o glavni stvari. V okviru teh sporov pa naj bi tožeči stranki iz postopkov v glavni stvari zahtevali le to, da se njuno delovno razmerje prizna kot delovno razmerje za nedoločen čas. Ta predloga naj bi bilo torej treba razglasiti za nedopustna v delu, v katerem se nanašata na vprašanja v zvezi z dodelitvijo takega nadomestila, ker se v teh vprašanjih odpira problem hipotetične narave.

42      V zvezi s tem je treba opozoriti, da sistem sodelovanja, ki ga določa člen 267 PDEU, temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem. V okviru postopka, ki je bil uveden na podlagi tega člena, morajo nacionalne določbe razlagati sodišča držav članic, in ne Sodišče, ki mu prav tako ni treba odločati o skladnosti pravil nacionalnega prava z določbami prava Unije. Sodišče pa je pristojno, da nacionalnemu sodišču da vse napotke za razlago prava Unije, ki mu bodo omogočili presojo združljivosti določb nacionalnega prava s predpisi Unije (sodba z dne 25. oktobra 2018, Sciotto, C‑331/17, EU:C:2018:859, točka 27 in navedena sodna praksa).

43      Prav tako je treba opozoriti, da je v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, določenega v členu 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, ki jo bo sprejelo, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato je Sodišče, kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma dolžno odločati (sodba z dne 3. junija 2021, Ministero dell’Istruzione, dell’Università e della Ricerca‑MIUR in drugi (Akademski raziskovalci), C‑326/19, EU:C:2021:438, točka 35 in navedena sodna praksa).

44      Iz tega sledi, da za vprašanja, ki se nanašajo na pravo Unije, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga je postavilo nacionalno sodišče, samo če je očitno, da zaprošena razlaga pravila iz prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (glej sodbo z dne 3. junija 2021, Ministero dell’Istruzione, dell’Università e della Ricerca‑MIUR in drugi (Akademski raziskovalci), C‑326/19, EU:C:2021:438, točka 36 in navedena sodna praksa).

45      V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je iz elementov, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, jasno razvidno, da so tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari v združenih zadevah C‑59/22, C‑110/22 in C‑159/22 sklenile več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas in da je bilo v okviru zadev C‑59/22 in C‑110/22 delovno razmerje s sodbo z dne 27. decembra 2007 oziroma s sodbo z dne 29. septembra 2001 že preoblikovano v „delovno razmerje za nedoločen čas, a ne za stalno“. Vendar po mnenju navedenega sodišča še vedno obstaja dvom zlasti glede vprašanja, ali tako razmerje v skladu z določbama 2 in 3 okvirnega sporazuma spada na področje uporabe tega okvirnega sporazuma.

46      Poleg tega je iz predlogov za sprejetje predhodne odločbe nedvoumno razvidno, da predložitveno sodišče meni, da prekvalifikacija zlorabljenega delovnega razmerja v „delovno razmerje za nedoločen čas, a ne za stalno“, ni ukrep, s katerim se ustrezno sankcionira ta zloraba delovnega razmerja, tako da bo moralo v okviru sporov o glavni stvari določiti nacionalne ukrepe, ki v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz Direktive 1999/70, omogočajo sankcioniranje zlorabe veriženja delovnih razmerij za določen čas.

47      V teh okoliščinah pa ni očitno razvidno, da razlaga prava Unije, za katero je zaprosilo predložitveno sodišče, in sicer razlaga določb 2, 3 in 5 okvirnega sporazuma, ne bi imela nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom sporov o glavni stvari ali da vprašanja – ki se nanašajo na dodelitev nadomestila, določenega v španskem pravu, kot ukrepa, s katerim se v skladu z zahtevami Direktive 1999/70 sankcionira zloraba zadevnih začasnih delovnih razmerij – odpirajo problem hipotetične narave.

48      Poleg tega je domnevno izpodbijanje dveh ustaljenih sodnih praks Sodišča v okviru predlogov za sprejetje predhodne odločbe stvar vsebinske analize teh predlogov in zato to ne vpliva na pristojnost Sodišča za odgovor na te predloge ali na njihovo dopustnost.

49      Glede na to predložitveno sodišče s trinajstim vprašanjem v zadevi C‑59/22 v bistvu sprašuje, ali bi dodelitev dodatnega nadomestila – poleg tistega, navedenega v šestem in sedmem vprašanju v zadevah C‑59/22 in C‑110/22 ter prvem in drugem vprašanju v zadevi C‑159/22, ki bi ga naj določila nacionalna sodišča – lahko bila ustrezen ukrep, v smislu določbe 5 okvirnega sporazuma, za sankcioniranje zlorab, ki izhajajo iz zaporednega podaljševanja pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas, a ne za stalno.

50      V zvezi s tem je treba opozoriti – ker je v okviru postopka iz člena 267 PDEU predlog za sprejetje predhodne odločbe podlaga za ta postopek pred Sodiščem – je nujno, da nacionalno sodišče v tem predlogu pojasni dejanski in pravni okvir, v katerega spada spor o glavni stvari, in vsaj minimalno pojasni razloge za izbiro določb prava Unije, katerih razlago zahteva, ter zvezo, ki jo je ugotovilo med temi določbami in nacionalno ureditvijo, ki se uporablja v sporu pred njim (sodba z dne 5. maja 2022, Universiteit Antwerpen in drugi, C‑265/20, EU:C:2022:361, točka 24 in navedena sodna praksa).

51      Te kumulativne zahteve v zvezi z vsebino predloga za sprejetje predhodne odločbe so izrecno navedene v členu 94 Poslovnika Sodišča, ki naj bi ga predložitveno sodišče v okviru sodelovanja, vzpostavljenega s členom 267 PDEU, poznalo in ga mora natančno upoštevati, ter so med drugim navedene v Priporočilih Sodišča Evropske unije nacionalnim sodiščem v zvezi z začetkom postopkov predhodnega odločanja (UL 2019, C 380, str. 1) (sodba z dne 5. maja 2022, Universiteit Antwerpen in drugi, C‑265/20, EU:C:2022:361, točka 25 in navedena sodna praksa).

52      V zvezi s tem je treba tudi spomniti, da namen informacij, ki jih vsebujejo predlogi za sprejetje predhodne odločbe, ni samo omogočiti Sodišču, da zagotovi koristne odgovore, ampak tudi dati možnost vladam držav članic in drugim zainteresiranim strankam, da predložijo stališča v skladu s členom 23 Statuta Sodišča Evropske unije. Sodišče je dolžno skrbeti za uresničevanje te možnosti, upoštevaje dejstvo, da se na podlagi te določbe zadevnim strankam vročijo le predložitvene odločbe s priloženim prevodom v uradni jezik vsake države članice, ne pa nacionalni spis, ki ga Sodišču lahko pošlje predložitveno sodišče (sodba z dne 5. maja 2022, Universiteit Antwerpen in drugi, C‑265/20, EU:C:2022:361, točka 26 in navedena sodna praksa).

53      Ugotoviti pa je treba, da predlog za sprejetje predhodne odločbe, vložen v zadevi C‑59/22, ne vsebuje nobenega pojasnila glede nadomestila, navedenega v trinajstem vprašanju, in zlasti ne vsebuje vsebine upoštevnih določb ali sodne prakse v zvezi s tem nadomestilom v španskem pravu.

54      Zato je treba trinajsto vprašanje iz zadeve C‑59/22 razglasiti za nedopustno.

55      V zvezi s štirinajstim vprašanjem, postavljenim v zadevi C‑59/22, s katerim predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali okoliščina, da je bila tožeča stranka iz postopka v glavni stvari v tej zadevi kot zaposlena delavka za nedoločen čas s krajšim delovnim časom „s cikličnim razporedom dela“, vpliva na odgovor, ki ga je treba dati na vprašanja za predhodno odločanje, je iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, sicer razvidno, da v španskem pravu pogodbe, ki se nanašajo na status „pogodbenega osebja, zaposlenega za nedoločen čas s krajšim delovnim časom, s cikličnim razporedom dela“, spadajo v kategorijo pogodb za nedoločen čas, a ne za stalno, vendar predložitveno sodišče ne navaja vsebine upoštevnih določb ali sodne prakse v zvezi s tem statusom v španskem pravu. Poleg tega navedeno sodišče ne pojasnjuje, zakaj meni, da bi navedeni status lahko vplival na razlago določb 2, 3 in 5 okvirnega sporazuma.

56      Zato je treba ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah od 50 do 52 te sodbe, štirinajsto vprašanje, postavljeno v zadevi C‑59/22, razglasiti za nedopustno.

57      Iz zgornjih preudarkov izhaja, prvič, da je Sodišče pristojno za odločanje o predlogih za sprejetje predhodne odločbe, in drugič, da so predlogi za sprejetje predhodne odločbe dopustni, razen trinajstega in štirinajstega vprašanja iz zadeve C‑59/22.

 Vprašanja za predhodno odločanje

 Prvo vprašanje v zadevah C‑59/22 in C‑110/22

58      Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v zadevah C‑59/22 in C‑110/22 v bistvu sprašuje, ali je treba določbi 2 in 3 okvirnega sporazuma razlagati tako, da je treba delavca, zaposlenega za nedoločen čas, a ne za stalno, šteti za delavca, zaposlenega za določen čas, v smislu tega okvirnega sporazuma, in da zato spada na področje uporabe tega sporazuma.

59      Na prvem mestu, v zvezi s tem je iz same določbe 2, točka 1, okvirnega sporazuma razvidno, da je področje uporabe tega okvirnega sporazuma opredeljeno široko, saj se na splošno nanaša na „delavce, zaposlene za določen čas, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, kakor ju opredeljujejo zakoni, kolektivne pogodbe ali običaji v vsaki državi članici“. Poleg tega opredelitev pojma „delavec, zaposlen za določen čas“ v smislu določbe 3, točka 1, okvirnega sporazuma zajema vse delavce, brez razlikovanja glede na to, ali je delodajalec, pri katerem so zaposleni, javni ali zasebni subjekt, in ne glede na opredelitev njihove pogodbe po nacionalnem pravu (sodba z dne 3. junija 2021, Servicio Aragonés de Salud, C‑942/19, EU:C:2021:440, točka 31 in navedena sodna praksa).

60      Na drugem mestu, spomniti je treba, da je določba 3, točka 1, okvirnega sporazuma, kot je jasno razvidno iz njenega naslova in besedila, omejena na opredelitev pojma „delavec, zaposlen za določen čas“ in v tem okviru na določitev značilnih lastnosti pogodbe za določen čas, torej okoliščine, da je konec take pogodbe določen z „objektivnimi pogoji, kakršni so potek določenega datuma, dokončanje določene naloge ali nastop posebnega dogodka“ (glej v tem smislu sodbo z dne 3. julija 2014, Fiamingo in drugi, C‑362/13, C‑363/13 in C‑407/13, EU:C:2014:2044, točka 46).

61      Okvirni sporazum se tako uporablja za vse delavce, ki opravljajo odplačne storitve v okviru delovnega razmerja za določen čas, v katerem so z delodajalcem, če so zavezani s pogodbo o zaposlitvi oziroma delovnim razmerjem v smislu nacionalnega prava, in z edinim pridržkom polja proste presoje, ki je državam članicam priznano z določbo 2(2) okvirnega sporazuma glede uporabe tega sporazuma za določene kategorije pogodb oziroma delovnih razmerij ter izključitve njegove uporabe za agencijske delavce v skladu s četrtim odstavkom preambule okvirnega sporazuma (sodba z dne 3. junija 2021, Servicio Aragonés de Salud, C‑942/19, EU:C:2021:440, točka 32 in navedena sodna praksa).

62      V obravnavanem primeru je iz predlogov za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da v okviru javnega sektorja pojem „delavec, zaposlen za nedoločen čas, a ne za stalno“ („trabajador indefinido no fijo“), pomeni oblikovanje sodne prakse in ga je treba razlikovati od pojma „delavec, zaposlen za stalno“ („trabajador fijo“).

63      Predložitveno sodišče glede tega poudarja, da za prenehanje pogodbe delavca, zaposlenega za stalno, sicer veljajo razlogi za prenehanje in splošni pogoji, določeni v zakonu o delovnih razmerjih, medtem ko za prenehanje pogodbe delavca, zaposlenega za nedoločen čas, a ne za stalno, v skladu s sodno prakso Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) velja poseben razlog prenehanja. Tako bi morala zadevna uprava v primeru preoblikovanja zadevnega delovnega razmerja v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, a ne za stalno, spoštovati postopek za zapolnitev delovnega mesta, ki ga zaseda delavec, zaposlen za nedoločen čas, a ne za stalno, ob upoštevanju ustavnih načel javnosti, enakosti, delovne uspešnosti in usposobljenosti. Ko bo to delovno mesto zasedeno, bo pogodba delavca, zaposlenega za nedoločen čas, a ne za stalno, prenehala, razen če bi ta delavec sam sodeloval v tem postopku in bi mu bilo dodeljeno navedeno delovno mesto.

64      To sodišče poudarja, da je treba po mnenju Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) pogodbo za nedoločen čas, katere trajanje je omejeno z nastopom posebnega dogodka, in sicer z dokončno dodelitvijo delovnega mesta, ki ga zaseda zadevni delavec, osebi, ki je bila uspešna na natečaju, ki ga uprava mora organizirati za zapolnitev tega delovnega mesta, za namene uporabe Direktive 1999/70 šteti za pogodbo o zaposlitvi za določen čas.

65      Zato je treba ob upoštevanju narave pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, a ne za stalno, kot je po mnenju predložitvenega sodišča opredeljena v španskem pravu, za delavce, kot sta tožeči stranki iz postopkov v glavni stvari v zadevah C‑59/22 in C‑110/22, šteti, da imajo status „delavca, zaposlenega za določen čas“, v smislu določbe 3, točka 1, okvirnega sporazuma in da zato spadajo na področje uporabe tega sporazuma.

66      Glede na zgornje preudarke je treba na prvi vprašanji v zadevah C‑59/22 in C‑110/22 odgovoriti, da je treba določbi 2 in 3 okvirnega sporazuma razlagati tako, da je treba delavca, zaposlenega za nedoločen čas, a ne za stalno, šteti za delavca, zaposlenega za določen čas, v smislu tega okvirnega sporazuma in da zato spada na področje uporabe tega sporazuma.

 Drugo vprašanje v zadevah C‑59/22 in C‑110/22

67      Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v zadevah C‑59/22 in C‑110/22 v bistvu sprašuje, ali je treba izraz „veriženje pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas“ iz določbe 5 okvirnega sporazuma razlagati tako, da zajema položaj, v katerem je delavec v zadevni upravi zaposlen na podlagi ene same pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, a ne za stalno, če ta pogodba ne določa trajanja, ampak preneha, če se zadevno delovno mesto zapolni na podlagi javnega razpisa in če ta javni razpis ni bil izveden v roku, ki ga je določila ta uprava.

68      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je namen določbe 5 okvirnega sporazuma uresničevanje enega od ciljev okvirnega sporazuma, in sicer, da se veriženje pogodb ali delovnih razmerij za določen čas, za katero se šteje, da je potencialni vir zlorab v škodo delavcev, regulira z določitvijo nekaj minimalnih varstvenih določb, ki naj bi preprečile prekarizacijo položaja delavcev (sodba z dne 3. junija 2021, Instituto Madrileño de Investigación y Desarrollo Rural, Agrario y Alimentario, C‑726/19, EU:C:2021:439, točka 26 in navedena sodna praksa).

69      Določba 5, točka 1, okvirnega sporazuma zato državam članicam zaradi preprečevanja zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas, nalaga dejansko in zavezujoče sprejetje vsaj enega od ukrepov, ki so našteti v njej, kadar v nacionalnem pravu teh držav članic ni ustreznih pravnih ukrepov (sodba z dne 3. junija 2021, Instituto Madrileño de Investigación y Desarrollo Rural, Agrario y Alimentario, C‑726/19, EU:C:2021:439, točka 27 in navedena sodna praksa).

70      Zato iz besedila te določbe in iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se navedena določba uporablja le v primeru zaporednih pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas, tako da pogodba, ki je prva in edina pogodba o zaposlitvi za določen čas, ne spada na njeno področje uporabe (sodba z dne 3. junija 2021, Instituto Madrileño de Investigación y Desarrollo Rural, Agrario y Alimentario, C‑726/19, EU:C:2021:439, točka 28 in navedena sodna praksa).

71      Poleg tega je treba pojasniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso določba 5, točka 2(a), okvirnega sporazuma državam članicam in/ali socialnim partnerjem načeloma prepušča, da določijo, pod kakšnimi pogoji se pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja za določen čas štejejo za „zaporedna“ (sodba z dne 3. junija 2021, Instituto Madrileño de Investigación y Desarrollo Rural, Agrario y Alimentario, C‑726/19, EU:C:2021:439, točka 29 in navedena sodna praksa).

72      Razlog za tako napotitev na države članice in/ali socialne partnerje glede določitve konkretnih podrobnih pravil za uporabo pojma „zaporedna“ v smislu okvirnega sporazuma je sicer skrb za upoštevanje različnosti nacionalnih ureditev na tem področju, vendar je treba opozoriti, da polje proste presoje, ki je s tem puščeno nacionalnim organom, ni brez omejitev, saj nikakor ne sme ogroziti cilja ali polnega učinka okvirnega sporazuma. Ti organi polja proste presoje zlasti ne smejo uporabiti tako, da bi to pripeljalo do položaja, ki bi omogočal zlorabe in bil s tem v nasprotju s tem ciljem (sodba z dne 3. junija 2021, Instituto Madrileño de Investigación y Desarrollo Rural, Agrario y Alimentario, C‑726/19, EU:C:2021:439, točka 30 in navedena sodna praksa).

73      Države članice morajo namreč zagotoviti rezultat, ki ga nalaga pravo Unije, kot to izhaja ne le iz člena 288, tretji odstavek, PDEU, temveč tudi iz člena 2, prvi odstavek, Direktive 1999/70 v povezavi z njeno uvodno izjavo 17 (sodba z dne 3. junija 2021, Instituto Madrileño de Investigación y Desarrollo Rural, Agrario y Alimentario, C‑726/19, EU:C:2021:439, točka 31 in navedena sodna praksa).

74      Omejitve polja proste presoje, puščenega državam članicam, navedene v točki 72 te sodbe, so še posebej nujne, ko gre za ključni pojem, kot je zaporednost delovnih razmerij, ki je odločilen tudi za opredelitev samega področja uporabe nacionalnih določb, namenjenih izvajanju okvirnega sporazuma (sodba z dne 3. junija 2021, Instituto Madrileño de Investigación y Desarrollo Rural, Agrario y Alimentario, C‑726/19, EU:C:2021:439, točka 32 in navedena sodna praksa).

75      V obravnavanem primeru je iz predlogov za sprejetje predhodne odločbe v zadevah C‑59/22 in C‑110/22 razvidno, prvič, da kadar je delavec razglašen za „delavca, zaposlenega za nedoločen čas, a ne za stalno“, ta razglasitev, čeprav jo je mogoče šteti za sankcijo zoper zadevnega delodajalca zaradi zlorabe veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas, učinkuje tako, da pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki jih je ta delavec lahko sklenil prej, nadomesti s takim statusom, tako da z navedeno razglasitvijo zadevno delovno razmerje že od začetka postane delovno razmerje za nedoločen čas, a ne za stalno. Predhodno sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas naj tako ne bi več veljale in bi bil navedeni delavec takoj vezan na eno samo pogodbo za nedoločen čas, a ne za stalno.

76      Drugič, predložitveno sodišče v okviru teh zadev pojasnjuje, da pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, a ne za stalno, nima določenega datuma izteka pogodbe, ampak je prenehanje te pogodbe pogojeno z zapolnitvijo zadevnega delovnega mesta in bi zadevna uprava morala začeti javni postopek za zapolnitev tega delovnega mesta.

77      Tretjič, navedeno sodišče v okviru zadeve C‑59/22 navaja, da od začetka delovnega razmerja za nedoločen čas, a ne za stalno, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, to je 27 let, ni bil izveden noben izbirni preizkus. Prav tako je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe v zadevi C‑110/22 razvidno, da je bil razpis za oddajo prijav odložen in da na dan vložitve tožbe v postopku glavni stvari v tej zadevi še vedno ni bil opravljen, tako da je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari v zadevni upravi zaposlena na podlagi pogodbe za nedoločen čas, a ne za stalno, že 20 let.

78      To, da se neobstoj veriženja delovnih razmerij za določen čas v smislu določbe 5 okvirnega sporazuma ugotovi zgolj na podlagi dejstva, da je delavec v zadevni upravi zaposlen z eno samo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, a ne za stalno – medtem ko se, kot izhaja iz predlogov za sprejetje predhodne odločbe, po eni strani z zadnjenavedeno pogodbo, ki je prav tako začasne narave, kot sankcijo nadomesti veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas in medtem ko je po drugi strani trajna ohranitev tega delavca, zaposlenega za nedoločen čas, a ne za stalno, na zadevnem delovnem mestu posledica tega, da zadevni delodajalec ni izpolnil zakonske obveznosti, da v predpisanem roku izvede izbirni postopek za dokončno zapolnitev tega delovnega mesta, tako da se je njegovo delovno razmerje zato implicitno podaljševalo več let – bi lahko ogrozilo cilj, namen in polni učinek tega okvirnega sporazuma (glej v tem smislu sodbo z dne 3. junija 2021, Instituto Madrileño de Investigación y Desarrollo Rural, Agrario y Alimentario, C‑726/19, EU:C:2021:439, točka 35 in navedena sodna praksa).

79      Taka ozka razlaga pojma „veriženje delovnih razmerij za določen čas“ bi namreč omogočala, da bi se delavce prekarno zaposlovalo več let (sodba z dne 3. junija 2021, Instituto Madrileño de Investigación y Desarrollo Rural, Agrario y Alimentario, C‑726/19, EU:C:2021:439, točka 36 in navedena sodna praksa).

80      Poleg tega bi lahko ta ozka razlaga povzročila ne le, da bi bilo s tem, da bi bilo cilju Direktive 1999/70 in okvirnega sporazuma v velikem delu odvzeto njegovo bistvo, saj bi bilo veliko število delovnih razmerij za določen čas dejansko izključeno iz varstva delavcev, ki se želi doseči s to direktivo in s tem sporazumom, ampak tudi, da bi se dopustilo, da delodajalci taka razmerja zlorabljajo za pokrivanje stalne in trajne potrebe po osebju (sodba z dne 3. junija 2021, Instituto Madrileño de Investigación y Desarrollo Rural, Agrario y Alimentario, C‑726/19, EU:C:2021:439, točka 37 in navedena sodna praksa).

81      Ker v obravnavanem primeru zadevna uprava v predpisanem roku ni organizirala izbirnega postopka za dokončno zapolnitev delovnega mesta, ki ga je zasedal delavec, zaposlen za nedoločen čas, a ne za stalno, je samodejna podaljšanja te pogodbe za določen čas mogoče enačiti s podaljševanji pogodb in posledično za sklenitev ločenih pogodb za določen čas. Iz tega sledi, da za položaja iz postopkov v glavni stvari v zadevah C‑59/22 in C‑110/22 ni značilna sklenitev ene same pogodbe, temveč sklenitev pogodb, ki jih je dejansko mogoče opredeliti kot „zaporedne“ v smislu določbe 5 okvirnega sporazuma, kar bo moralo preveriti predložitveno sodišče.

82      Glede na zgornje preudarke je treba na drugi vprašanji iz zadev C‑59/22 in C‑110/22 odgovoriti, da je treba določbo 5 okvirnega sporazuma razlagati tako, da izraz „veriženje pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas“ iz te določbe zajema položaj, v katerem zadevna uprava ni v predpisanem roku izvedla izbirnega postopka za dokončno zapolnitev delovnega mesta, ki ga je zasedal delavec, zaposlen za nedoločen čas, a ne za stalno, zato se je pogodba za določen čas, na podlagi katere je bil ta delavec zaposlen v tej upravi, podaljševala po samem zakonu.

 Tretje, četrto in peto vprašanje v zadevah C‑59/22 in C‑110/22

83      Kar zadeva tretje, četrto in peto vprašanje v zadevah C‑59/22 in C‑110/22, predložitveno sodišče pojasnjuje, da je bil pojem „pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, a ne za stalno“ ustvarjen s sodno prakso in da v španski ureditvi tovrstne pogodbe ni. Zato naj španski zakonodajalec ne bi sprejel nobenega od ukrepov iz določbe 5, točka 1, od (a) do (c), okvirnega sporazuma, da bi preprečil zlorabe, ki bi lahko izhajale iz zaporednega podaljševanja pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas, a ne za stalno.

84      Glede na to predložitveno sodišče meni, da ni izključeno, da se na podlagi načela skladne razlage člen 15(5) zakona o delovnih razmerjih, ki določa omejitev veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas, uporablja tudi za pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, a ne za stalno.

85      Vendar predložitveno sodišče poudarja, da tudi v tem primeru še vedno obstaja dvom o skladnosti španske ureditve z določbo 5 okvirnega sporazuma, ker naj ta člen 15(5) ne bi določal omejitve za trajanje ali izrecno oziroma tiho podaljšanje pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas, a ne za stalno, temveč naj bi določal zgolj časovno omejitev za veriženje ene same pogodbe za nedoločen čas, a ne za stalno, z drugimi pogodbami za določen čas.

86      V teh okoliščinah predložitveno sodišče s tretjim, četrtim in petim vprašanjem v zadevah C‑59/22 in C‑110/22 v bistvu sprašuje, ali je treba določbo 5 okvirnega sporazuma razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki ne določa nobenega od ukrepov iz točke 1, od (a) do (c), te določbe niti „ustreznega pravnega ukrepa“ v smislu te določbe, da bi se preprečila zloraba pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas, a ne za stalno.

87      V zvezi s tem je treba spomniti – kot je navedeno v točkah 68 in 69 te sodbe – da določba 5 okvirnega sporazuma – katere namen je uresničevanje enega od ciljev tega okvirnega sporazuma, in sicer regulirati veriženje pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas – v točki 1 državam članicam nalaga dejansko in kogentno sprejetje vsaj enega od v njej naštetih ukrepov, kadar v njihovem nacionalnem pravu ni ustreznih pravnih ukrepov. Trije ukrepi, ki so tako našteti v točki 1, od (a) do (c), te določbe, se nanašajo na objektivne razloge, ki upravičujejo obnovitev takih pogodb o zaposlitvi ali takih delovnih razmerij, na najdaljše skupno trajanje takih zaporednih pogodb ali delovnih razmerij ter na število njihovih obnovitev (sodba z dne 3. junija 2021, Instituto Madrileño de Investigación y Desarrollo Rural, Agrario y Alimentario, C‑726/19, EU:C:2021:439, točka 43 in navedena sodna praksa).

88      Države članice imajo v zvezi s tem polje proste presoje, saj lahko uporabijo enega ali več ukrepov, naštetih v določbi 5, točka 1, od (a) do (c), okvirnega sporazuma, ali že obstoječe ustrezne pravne ukrepe, pri čemer upoštevajo potrebe posameznih sektorjev in/ali kategorij delavcev (sodba z dne 3. junija 2021, Instituto Madrileño de Investigación y Desarrollo Rural, Agrario y Alimentario, C‑726/19, EU:C:2021:439, točka 44 in navedena sodna praksa).

89      Tako določba 5, točka 1, okvirnega sporazuma za države članice določa splošen cilj preprečevanja takih zlorab, pri tem pa jim prepušča izbiro sredstev za uresničitev tega cilja, če ne ogrozijo cilja ali polnega učinka okvirnega sporazuma (sodba z dne 3. junija 2021, Instituto Madrileño de Investigación y Desarrollo Rural, Agrario y Alimentario, C‑726/19, EU:C:2021:439, točka 45 in navedena sodna praksa).

90      Poleg tega je treba tudi spomniti, da Sodišče ni pristojno za odločanje o razlagi določb nacionalnega prava, saj je to naloga pristojnih nacionalnih sodišč, ki morajo ugotoviti, ali so zahteve, predpisane z določbo 5 okvirnega sporazuma, izpolnjene z določbami nacionalne ureditve, ki se uporabi (glej sodbo z dne 3. junija 2021, Instituto Madrileño de Investigación y Desarrollo Rural, Agrario y Alimentario, C‑726/19, EU:C:2021:439, točka 50 in navedena sodna praksa).

91      Predložitveno sodišče mora torej presoditi, v kolikšnem obsegu pogoji uporabe in dejansko izvajanje upoštevnih določb nacionalnega prava pomenijo ustrezen ukrep za preprečevanje zlorab veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas (sodba z dne 3. junija 2021, Instituto Madrileño de Investigación y Desarrollo Rural, Agrario y Alimentario, C‑726/19, EU:C:2021:439, točka 51 in navedena sodna praksa).

92      Vendar lahko Sodišče, ko odloča o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, po potrebi poda pojasnila, ki nacionalna sodišča usmerjajo pri njihovi presoji (sodba z dne 3. junija 2021, Instituto Madrileño de Investigación y Desarrollo Rural, Agrario y Alimentario, C‑726/19, EU:C:2021:439, točka 52 in navedena sodna praksa).

93      Iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, je razvidno, da tako tožena stranka iz postopka v glavni stvari v zadevi C‑59/22 kot španska vlada trdita, da ima pojem „delavec, zaposlen za nedoločen čas, a ne za stalno“ – kot naj bi menilo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) – značilnosti treh ukrepov iz določbe 5 okvirnega sporazuma. Tako naj bi, prvič, uporaba ustrezne vrste pogodbe ustrezala objektivnemu razlogu, in sicer zagotavljanju dostopa do zaposlitve v javnem sektorju pod pogoji enakosti, delovne uspešnosti, usposobljenosti in javnosti, pri čemer naj bi se hkrati v tem sektorju odpravila uporaba nepravilnih pogodb do zapolnitve prostega delovnega mesta, drugič, za tovrstno pogodbo naj bi bilo določeno maksimalno trajanje, ki naj bi bilo odvisno od objave javnega razpisa za oddajo prijav, namenjenega zapolnitvi delovnega mesta, pri čemer bi ta javni razpis lahko sprožil delavec sam in bi moral biti izveden v roku, ki ga določa špansko pravo, in tretjič, vsakršna zaporednost naj bi bila izključena, kadar navedena vrsta pogodbe ni podaljšana.

94      V tem okviru, ker po mnenju predložitvenega sodišča špansko pravo, kot je navedeno v točkah od 83 do 85 te sodbe, za kategorijo pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas, a ne za stalno, ne določa nobenega ukrepa za preprečevanje zlorabe teh pogodb v smislu določbe 5, točka 1, od (a) do (c), okvirnega sporazuma in ker člen 15(5) zakona o delovnih razmerjih, čeprav se razlaga v skladu z zahtevami iz te določbe, tudi ne more biti tak ukrep, je treba za koristen odgovor temu sodišču podati pojasnila glede trditev, ki jih navajata tožena stranka iz postopka v glavni stvari v zadevi C‑59/22 in španska vlada, kot so navedene v točki 93 te sodbe.

95      Na prvem mestu, glede objektivnih razlogov, ki sta jih navedli toženi stranki iz postopkov v glavni stvari in španska vlada, in sicer zagotavljanje dostopa do zaposlitve v javnem sektorju pod pogoji enakosti, delovne uspešnosti, usposobljenosti in javnosti, ob hkratni odpravi uporabe nepravilnih pogodb v tem sektorju do zapolnitve prostega delovnega mesta, je treba poudariti, kot izhaja iz same določbe 5, točka 1(a), okvirnega sporazuma, da se ta zadnjenavedena določba nanaša na objektivne razloge, ki upravičujejo „obnovitev“ pogodb o zaposlitvi za določen čas, in ne na objektivne razloge, ki upravičujejo uporabo vrste pogodbe, kot je pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, a ne za stalno.

96      Na drugem mestu, v zvezi z izvedbo natečajev za dokončno zapolnitev delovnih mest, ki jih začasno zasedajo delavci, zaposleni za določen čas, v določenem roku je treba ugotoviti, da se s takim ukrepom lahko prepreči, da bi negotov status teh delavcev postal stalen, saj zagotavlja, da se delovna mesta, ki jih zasedajo, hitro dokončno zapolnijo (sodba z dne 19. marca 2020, Sánchez Ruiz in drugi, C‑103/18 in C‑429/18, EU:C:2020:219, točka 94).

97      Zato se z izvedbo takih natečajev v določenih rokih v položajih iz postopka v glavni stvari ob pričakovanju, da bodo ta delovna mesta dokončno zapolnjena, načeloma lahko preprečijo zlorabe, ki izhajajo iz veriženja delovnih razmerij za določen čas (glej v tem smislu sodbo z dne 19. marca 2020, Sánchez Ruiz in drugi, C‑103/18 in C‑429/18, EU:C:2020:219, točka 95).

98      V skladu s tem pojasnilom je iz predlogov za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da se v obravnavanih zadevah, čeprav ureditev iz postopkov v glavni stvari določa natančne roke, v katerih mora zadevna uprava izvesti take natečaje, ti roki dejansko ne upoštevajo in da se ti natečaji izvajajo redko.

99      V teh okoliščinah se nacionalna ureditev, ki določa izvedbo izbirnih postopkov za dokončno zapolnitev delovnih mest, ki jih začasno zasedajo delavci, zaposleni za določen čas, in natančne roke za njihovo izvedbo, vendar ne zagotavlja, da se takšni natečaji dejansko izvedejo, ne zdi primerna, da se prepreči, da bi zadevni delodajalec zlorabil veriženje delovnih razmerij za določen čas (sodba z dne 19. marca 2020, Sánchez Ruiz in drugi, C‑103/18 in C‑429/18, EU:C:2020:219, točka 97).

100    Zato se zdi, da taka ureditev – kar mora preveriti predložitveno sodišče – ni dovolj učinkovit in odvračilen ukrep, da bi se zagotovila polna učinkovitost pravil, sprejetih na podlagi okvirnega sporazuma, in zato take ureditve ni mogoče opredeliti kot „ustrezen pravni ukrep“ v smislu določbe 5 okvirnega sporazuma.

101    Glede na zgornje preudarke je treba na tretje, četrto in peto vprašanje v zadevah C‑59/22 in C‑110/22, odgovoriti, da je treba določbo 5, točka 1, od (a) do (c), okvirnega sporazuma razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki ne določa nobenega od ukrepov iz te določbe niti „ustreznega pravnega ukrepa“ v smislu te določbe, da bi se preprečila zloraba pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas, a ne za stalno.

 Šesto in sedmo vprašanje v zadevah C‑59/22 in C‑110/22 ter prvo in drugo vprašanje v zadevi C‑159/22

102    Predložitveno sodišče s šestim in sedmim vprašanjem v zadevah C‑59/22 in C‑110/22 ter s prvim in drugim vprašanjem v zadevi C‑159/22 v bistvu sprašuje, ali je treba določbo 5 okvirnega sporazuma razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da se vsakemu delavcu, čigar delodajalec je zlorabil zaporedno podaljševanje pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas, a ne za stalno, izplača pavšalno nadomestilo v znesku dvajsetdnevnih plač za vsako leto dela, ki je omejen na plače za eno leto.

103    V zvezi s tem je treba spomniti, da določba 5 okvirnega sporazuma ne določa posebnih sankcij v primeru ugotovitve zlorab. V takem primeru morajo nacionalni organi sprejeti ukrepe, ki morajo biti ne le sorazmerni, ampak tudi dovolj učinkoviti in odvračilni, da zagotovijo polni učinek pravil, sprejetih za izvajanje okvirnega sporazuma (sodba z dne 13. januarja 2022, MIUR in Ufficio Scolastico Regionale per la Campania, C‑282/19, EU:C:2022:3, točka 81 in navedena sodna praksa).

104    Poleg tega je Sodišče pojasnilo, da mora, kadar je podana zloraba, ki izhaja iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas, obstajati možnost, da se uporabi ukrep, ki dejansko in enakovredno zagotavlja varstvo delavcev, da bi se ta zloraba ustrezno sankcionirala in da bi se odpravile posledice kršitve prava Unije. V skladu s členom 2, prvi odstavek, Direktive 1999/70 morajo namreč države članice „uvesti [potrebne ukrepe] tako, da bodo vedno lahko zagotavljale rezultate, ki jih nalaga ta direktiva“ (sodba z dne 13. januarja 2022, MIUR in Ufficio Scolastico Regionale per la Campania, C‑282/19, EU:C:2022:3, točka 84 in navedena sodna praksa).

105    V obravnavani zadevi je iz predlogov za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da se v skladu s španskim pravom delavcem, zaposlenim za nedoločen čas, a ne za stalno, ob odpovedi njihovih pogodb zaradi zapolnitve njihovega delovnega mesta, izplača pavšalno nadomestilo, pri čemer naj bi se predpostavljalo, da so bodisi sodelovali v izbirnem postopku in v tem postopku niso uspeli bodisi da v tem postopku niso sodelovali.

106    Sodišče pa je razsodilo, da z izplačilom nadomestila zaradi izteka pogodbe ni mogoče doseči cilja, ki mu sledi določba 5 okvirnega sporazuma, in sicer preprečiti zlorabe, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas. Tako plačilo je namreč neodvisno od vsakršnega preudarka glede zakonitosti ali zlorabe v zvezi z veriženjem pogodb za določen čas (sodba z dne 3. junija 2021, Instituto Madrileño de Investigación y Desarrollo Rural, Agrario y Alimentario, C‑726/19, EU:C:2021:439, točka 74 in navedena sodna praksa).

107    Tak ukrep torej očitno ni primeren za ustrezno sankcioniranje zlorabe veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas in za odpravo posledic kršitve prava Unije ter se zato ne zdi, da bi sam pomenil dovolj učinkovit in odvračilen ukrep za zagotovitev polne učinkovitosti določb, sprejetih za izvajanje okvirnega sporazuma, v smislu sodne prakse, navedene v točki 103 te sodbe (glej sodbo z dne 3. junija 2021, Instituto Madrileño de Investigación y Desarrollo Rural, Agrario y Alimentario, C‑726/19, EU:C:2021:439, točka 75 in navedena sodna praksa).

108    Glede na zgornje preudarke je treba na šesto in sedmo vprašanje v zadevah C‑59/22 in C‑110/22 ter na prvo in drugo vprašanje v zadevi C‑159/22 odgovoriti, da je treba določbo 5 okvirnega sporazuma razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da se vsakemu delavcu, čigar delodajalec je zlorabil zaporedno podaljšanje pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas, a ne za stalno, izplača pavšalno nadomestilo v znesku dvajsetdnevnih plač za vsako leto dela, ki je omejen na plače za eno leto, če je plačilo tega nadomestila za prenehanje pogodbe neodvisno od vsakršnega preudarka glede zakonitosti ali zlorabe v zvezi z uporabo teh pogodb.

 Osmo in deveto vprašanje v zadevah C‑59/22 in C‑110/22 ter tretje vprašanje v zadevi C‑159/22

109    Predložitveno sodišče z osmim vprašanjem v zadevah C‑59/22 in C‑110/22 ter s tretjim vprašanjem v zadevi C‑159/22 v bistvu sprašuje, ali je treba določbo 5 okvirnega sporazuma razlagati tako, da nasprotuje nacionalnim določbam, v skladu s katerimi so organi javne uprave odgovorni za „nepravilne akte“ „v skladu z ureditvijo, ki velja v vsakem [od teh organov] javne uprave“.

110    Predložitveno sodišče v primeru nikalnega odgovora na ta vprašanja z devetim vprašanjem v zadevah C‑59/22 in C‑110/22 v bistvu sprašuje, ali bi bilo treba te nacionalne določbe, sprejete od leta 2017, uporabiti za zlorabe, storjene pred datumi začetka njihove veljavnosti.

111    V zvezi s tem je treba spomniti, da bo moralo predložitveno sodišče v skladu z zahtevami iz sodne prakse, navedene v točki 103 te sodbe, preveriti, ali so navedene nacionalne določbe učinkovite in odvračilne, da se zagotovi polni učinek pravil, sprejetih na podlagi okvirnega sporazuma. Navedeno sodišče bo moralo zlasti preveriti, ali iste nacionalne določbe pomenijo učinkovit ukrep ne le za preprečevanje zlorabe veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas, ampak tudi za ustrezno sankcioniranje te zlorabe in odpravo posledic kršitve prava Unije.

112    Iz predlogov za sprejetje predhodne odločbe izhaja, da predložitveno sodišče samo dvomi o skladnosti zadevnih nacionalnih določb, in sicer triinštiridesete dodatne določbe zakona o državnem proračunu za leto 2018 in sedemnajste dodatne določbe k EBEP, uvedene s kraljevo uredbo‑zakonom 14/2021, z določbo 5 okvirnega sporazuma. Prvič, izraz „nepravilni akti“ naj tako ne bi bil opredeljen in naj bi zato ostal preveč nejasen, da bi omogočal uporabo sankcij ali določitev odgovornosti, skladnih z načeloma zakonitosti in gotovosti. Drugič, ti nacionalni določbi naj ne bi natančno določali odgovornosti, ki bi jih nekdo morebiti moral prevzeti, in naj bi zgolj napotovali na „ureditev, ki velja v vsakem organu javne uprave“ in ki je ni mogoče opredeliti. Tretjič, predložitveno sodišče naj ne bi vedelo za noben organ javne uprave, ki bi odgovarjal bodisi za spodbujanje bodisi za sklepanje zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas.

113    V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da se glede na nacionalni pravni okvir, naveden v predlogih za sprejetje predhodne odločbe, zdi, da sta triinštirideseta dodatna določba zakona o državnem proračunu za leto 2018 in sedemnajsta dodatna določba EBEP tako dvoumni in abstraktni, da ju ni mogoče primerjati z italijanskim mehanizmom odgovornosti organov javne uprave, na katerega se Sodišče sklicuje v sodbi z dne 7. marca 2018, Santoro (C‑494/16, EU:C:2018:166), in za katerega je bilo ugotovljeno, da je v kombinaciji z drugimi učinkovitimi in odvračilnimi ukrepi ob upoštevanju preverjanj, ki jih je moralo opraviti predložitveno sodišče v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, takšen, da je mogoče ugotoviti skladnost italijanske ureditve z določbo 5 okvirnega sporazuma.

114    Glede na zgornje preudarke je treba na osmo vprašanje v zadevah C‑59/22 in C‑110/22 ter na tretje vprašanje v zadevi C‑159/22 odgovoriti, da je treba določbo 5 okvirnega sporazuma razlagati tako, da nasprotuje nacionalnim določbam, v skladu s katerimi organi javne uprave odgovarjajo za „nepravilne akte“ „v skladu z ureditvijo, ki velja v vsakem [od teh organov] javne uprave“, če te nacionalne določbe niso učinkovite in odvračilne za zagotovitev polne učinkovitosti pravil, sprejetih na podlagi te določbe okvirnega sporazuma.

115    Glede na odgovor na osmo vprašanje v zadevah C‑59/22 in C‑110/22 o devetem vprašanju v zadevah 59/22 in C‑110/22 ni treba odločati.

 Dvanajsto vprašanje v zadevah C‑59/22 in C‑110/22 ter šesto vprašanje v zadevi C‑159/22

116    Predložitveno sodišče z dvanajstim vprašanjem v zadevah C‑59/22 in C‑110/22 ter s šestim vprašanjem v zadevi C‑159/22 v bistvu sprašuje, ali je treba določbo 5 okvirnega sporazuma razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa izvedbo postopkov za zagotavljanje trajnosti začasnih delovnih mest z razpisi za oddajo prijav za zapolnitev delovnih mest, ki jih zasedajo začasni delavci, med katerimi so delavci, zaposleni za nedoločen čas, a ne za stalno.

117    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče pojasnilo, da čeprav je z izvedbo izbirnih postopkov delavcem, ki so bili zaposleni ob zlorabi veriženja delovnih razmerij za določen čas, dana možnost, da poskusijo pridobiti dostop do stabilnosti zaposlitve s tem, da lahko načeloma sodelujejo v takih izbirnih postopkih, države članice s tem ne morejo biti razbremenjene spoštovanja obveznosti določitve primernih ukrepov za ustrezno sankcioniranje zlorabe veriženja pogodb o zaposlitvi in delovnih razmerij za določen čas. V takšnih postopkih, katerih izid je poleg tega negotov, lahko namreč na splošno sodelujejo tudi kandidati, ki jih ni prizadela taka zloraba (glej v tem smislu sodbo z dne 19. marca 2020, Sánchez Ruiz in drugi, C‑103/18 in C‑429/18, EU:C:2020:219, točka 100).

118    Zato izvedba takih izbirnih postopkov – ker ni odvisna od nobenih preudarkov v zvezi s tem, ali uporaba pogodb o zaposlitvi za določen čas pomeni zlorabo – ni primerna za ustrezno sankcioniranje zlorabe uporabe takih delovnih razmerij in odpravo posledic kršitve prava Unije. Zdi se torej, da z izvedbo teh postopkov ni mogoče doseči cilja, ki mu sledi določba 5 okvirnega sporazuma (glej v tem smislu sodbo z dne 19. marca 2020, Sánchez Ruiz in drugi, C‑103/18 in C‑429/18, EU:C:2020:219, točka 101).

119    V obravnavanem primeru je iz predlogov za sprejetje predhodne odločbe razvidno, prvič, da španski zakonodajalec s postopki zagotavljanja trajnosti zaposlitev poskuša zmanjšati uporabo veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas v nacionalni javni upravi, ne da bi v okviru teh postopkov opustil spoštovanje načel enakosti, svobodne konkurence, javnosti, delovne uspešnosti in usposobljenosti. Drugič, delavci, zaposleni za nedoločen čas, a ne za stalno, lahko izgubijo svojo zaposlitev, če ne uspejo na zadevnih preizkusih. Tretjič, v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, a ne za stalno, bodo ti delavci upravičeni do pavšalnega nadomestila v znesku dvajsetdnevne plače za vsako leto dela, omejenem na znesek plač za eno leto.

120    V skladu s preudarki, ki izhajajo iz sodne prakse – navedene v točkah 117 in 118 te sodbe – in ki se ob upoštevanju elementov iz spisa, ki je na voljo Sodišču, uporabijo v obravnavani zadevi, pa izvedba postopkov za zagotavljanje trajnosti zaposlitev, ki je določena v španskem pravu, s pridržkom preverjanja, ki ga mora opraviti predložitveno sodišče, ni takšne narave, da bi ustrezno sankcionirala zlorabo veriženja delovnih razmerij za nedoločen čas, a ne za stalno, in s tem odpravila posledice kršitve prava Unije.

121    Glede na zgornje preudarke je treba na dvanajsto vprašanje v zadevah C‑59/22 in C‑110/22 ter na šesto vprašanje v zadevi C‑159/22 odgovoriti, da je treba določbo 5 okvirnega sporazuma razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa izvedbo postopkov za zagotavljanje trajnosti začasnih zaposlitev z razpisi za oddajo prijav za zapolnitev delovnih mest, ki jih zasedajo začasni delavci, med katerimi so delavci, zaposleni za nedoločen čas, a ne za stalno, če se ti postopki izvedejo neodvisno od vsakršnega preudarka v zvezi s tem, ali uporaba teh pogodb za določen čas pomeni zlorabo.

 Deseto in enajsto vprašanje v zadevah C‑59/22 in C‑110/22 ter četrto in peto vprašanje v zadevi C‑159/22

122    Iz predlogov za sprejetje predhodne odločbe izhaja, da medtem ko Tribunal Constitucional (ustavno sodišče) meni, da se ustavna načela iz člena 23(2) in člena 103(3) ustave – v skladu s katerimi se pri dostopu do zaposlitve v javni upravi spoštujejo načela enakosti, delovne uspešnosti in usposobljenosti – ne uporabljajo za pogodbena delovna razmerja, pa oddelek za socialne zadeve pri Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) ta načela uporablja za taka razmerja, zaradi česar po mnenju zadnjenavedenega sodišča delavcev, ki niso bili zaposleni na podlagi izbirnega postopka, ki bi upošteval navedena načela, ne bi bilo mogoče opredeliti kot „delavce, zaposlene za nedoločen čas“ in da bi zaradi tega bilo treba uvesti pojem „delavec, zaposlen za nedoločen čas, a ne za stalno“. Po mnenju predložitvenega sodišča iz tega izhaja, da bi bilo za preoblikovanje zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas in zlasti pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas, a ne za stalno, ki so bile zaporedno podaljšane, v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, mogoče šteti, da je v nasprotju z zgoraj navedenimi določbami ustave, kot jih razlaga Tribunal Supremo (vrhovno sodišče).

123    V teh okoliščinah predložitveno sodišče z desetim in enajstim vprašanjem v zadevah C‑59/22 in C‑110/22 ter s četrtim in petim vprašanjem v zadevi C‑159/22 v bistvu sprašuje, ali je treba določbo 5 okvirnega sporazuma razlagati tako, da bi bilo treba – če v nacionalnem pravu ni ustreznih ukrepov za preprečevanje in po potrebi sankcioniranje, na podlagi te določbe 5, zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas, vključno s pogodbami za nedoločen čas, a ne za stalno, ki so bile zaporedno podaljšane – te pogodbe za določen čas preoblikovati v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, in sicer tudi če bi bilo takšno preoblikovanje v nasprotju s členom 23(2) in členom 103(3) ustave, kot ju razlaga Tribunal Supremo (vrhovno sodišče).

124    V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da določba 5 okvirnega sporazuma državam članicam ne nalaga obveznosti, da določijo preoblikovanje pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, niti ne določa, kot je navedeno v točki 103 te sodbe, specifičnih sankcij v primeru ugotovitve zlorabe (sodba z dne 7. aprila 2022, Ministero della Giustizia in drugi (Status italijanskih mirovnih sodnikov), C‑236/20, EU:C:2022:263, točka 60 in navedena sodna praksa).

125    Poleg tega je treba navesti, da je iz določbe 5(2) okvirnega sporazuma razvidno, da imajo države članice možnost, da v okviru ukrepov za preprečevanje zlorab veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas preoblikujejo delovna razmerja za določen čas v delovna razmerja za nedoločen čas, pri čemer je stabilnost zaposlitve, ki jo zagotavljajo delovna razmerja za nedoločen čas, glavni element varstva delavcev (sodba z dne 8. maja 2019, Rossato in Conservatorio di Musica F. A. Bonporti, C‑494/17, EU:C:2019:387, točka 39).

126    Zato morajo nacionalni organi za zagotovitev polnega učinka pravil, sprejetih za izvajanje okvirnega sporazuma o delu za določen čas, s katerimi se lahko za to določi preoblikovanje pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbe za nedoločen čas, sprejeti sorazmerne, učinkovite in odvračilne ukrepe. Kadar pa pride do zlorabe, ki izhaja iz veriženja delovnih razmerij za določen čas, mora obstajati možnost, da se uporabi ukrep, da bi se ta zloraba ustrezno sankcionirala in da bi se posledice kršitve odpravile (sodba z dne 7. aprila 2022, Ministero della Giustizia in drugi (Status italijanskih mirovnih sodnikov), C‑236/20, EU:C:2022:263, točka 61 in navedena sodna praksa).

127    Da bi se nacionalna ureditev – kakršna je španska ureditev iz postopka v glavni stvari, ki jo razlaga Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) in ki v javnem sektorju prepoveduje, da bi se zaporedne pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kot so pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, a ne za stalno, ki so predmet sporov o glavni stvari, preoblikovale v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas – lahko štela za skladno z okvirnim sporazumom o delu za določen čas, mora nacionalni pravni red zadevne države članice v navedenem sektorju vsebovati neki drug učinkoviti ukrep za preprečevanje in po potrebi sankcioniranje zlorabe, ki izhaja iz veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas (glej v tem smislu sodbo z dne 7. aprila 2022, Ministero della Giustizia in drugi (Status italijanskih mirovnih sodnikov), C‑236/20, EU:C:2022:263, točka 62 in navedena sodna praksa).

128    Iz navedenega izhaja, da se za ureditev – ki določa zavezujoče pravilo, v skladu s katerim se v primeru zlorabe pogodb o zaposlitvi za določen čas, kot so pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, a ne za stalno, ki so predmet sporov o glavni stvari, te pogodbe preoblikujejo v delovno razmerje za nedoločen čas – lahko šteje, da vsebuje ukrep, s katerim se taka zloraba učinkovito sankcionira, in jo je zato treba šteti za skladno z določbo 5 okvirnega sporazuma (sodba z dne 8. maja 2019, Rossato in Conservatorio di Musica F. A. Bonporti, C‑494/17, EU:C:2019:387, točka 40 in navedena sodna praksa).

129    Ob tem je treba spomniti, da je Sodišče glede neskladnosti takega preoblikovanja z ustavnimi načeli enakosti, delovne uspešnosti in usposobljenosti, kot jih razlaga Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), na katero se sklicuje predložitveno sodišče, razsodilo, da določba 5, točka 1, okvirnega sporazuma z vidika njene vsebine ni brezpogojna in dovolj natančna, da bi se posameznik lahko nanjo skliceval pred nacionalnim sodiščem. Na podlagi te določbe imajo namreč države članice polje proste presoje, da za preprečevanje zlorab pogodb o zaposlitvi za določen čas uporabijo enega ali več ukrepov, naštetih v tej določbi, ali že obstoječe ustrezne pravne ukrepe ob upoštevanju potreb posameznih sektorjev in/ali kategorij delavcev. Poleg tega ni mogoče na zadosten način določiti minimalne zaščite, ki jo je vsekakor treba izvajati na podlagi določbe 5, točka 1, okvirnega sporazuma (sodba z dne 11. februarja 2021, M. V. in drugi (Zaporedne pogodbe o zaposlitvi za določen čas v javnem sektorju), C‑760/18, EU:C:2021:113, točka 64 in navedena sodna praksa).

130    Vendar je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da so nacionalna sodišča pri uporabi nacionalnega prava to dolžna razlagati, kolikor je to mogoče, ob upoštevanju besedila in namena zadevne direktive, da bi se dosegel v njej določen rezultat in torej skladnost s členom 288, tretji odstavek, PDEU. Ta obveznost skladne razlage velja za vse določbe nacionalnega prava, tako pred to direktivo kot po njej (sodba z dne 11. februarja 2021, M. V. in drugi (Zaporedne pogodbe o zaposlitvi za določen čas v javnem sektorju), C‑760/18, EU:C:2021:113, točka 65 in navedena sodna praksa).

131    Zahteva skladne razlage nacionalnega prava je namreč neločljiv del sistema Pogodbe DEU, saj nacionalnim sodiščem omogoča, da v okviru svoje pristojnosti zagotovijo polni učinek prava Unije, kadar odločajo v sporih, ki so jim predloženi (sodba z dne 11. februarja 2021, M. V. in drugi (Zaporedne pogodbe o zaposlitvi za določen čas v javnem sektorju), C‑760/18, EU:C:2021:113, točka 66 in navedena sodna praksa).

132    Obveznost nacionalnega sodišča, da se pri razlagi in uporabi upoštevnih pravil nacionalnega prava sklicuje na vsebino direktive, je sicer omejena s splošnimi pravnimi načeli, zlasti z načeloma pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti, in ne more biti podlaga za contra legem razlago nacionalnega prava (sodba z dne 11. februarja 2021, M. V. in drugi (Zaporedne pogodbe o zaposlitvi za določen čas v javnem sektorju), C‑760/18, EU:C:2021:113, točka 67 in navedena sodna praksa).

133    Vendar načelo skladne razlage zahteva, da nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, naredijo vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek zadevne direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem (sodba z dne 11. februarja 2021, M. V. in drugi (Zaporedne pogodbe o zaposlitvi za določen čas v javnem sektorju), C‑760/18, EU:C:2021:113, točka 68 in navedena sodna praksa).

134    V obravnavani zadevi bo moralo torej predložitveno sodišče v primeru zlorabe veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas upoštevne določbe nacionalnega prava razlagati in uporabiti – kolikor je mogoče – tako, da se ta zloraba ustrezno sankcionira in da se odpravijo posledice kršitve prava Unije. V tem okviru bo moralo predložitveno sodišče presoditi, ali je mogoče upoštevne določbe ustave po potrebi razlagati v skladu z določbo 5 okvirnega sporazuma, da bi se zagotovil polni učinek Direktive 1999/70 in dosegla rešitev v skladu z njenim ciljem (glej po analogiji sodbo z dne 11. februarja 2021, M. V. in drugi (Zaporedne pogodbe o zaposlitvi za določen čas v javnem sektorju), C‑760/18, EU:C:2021:113, točka 69 in navedena sodna praksa).

135    Poleg tega je Sodišče presodilo, da obveznost skladne razlage vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive. Zato nacionalno sodišče zlasti ne more upravičeno trditi, da zadevne nacionalne določbe ne more razlagati v skladu s pravom Unije le zato, ker se je ta določba dosledno razlagala v smislu, ki ni v skladu s tem pravom (sodba z dne 3. junija 2021, Instituto Madrileño de Investigación y Desarrollo Rural, Agrario y Alimentario, C‑726/19, EU:C:2021:439, točka 86 in navedena sodna praksa).

136    Iz vsega navedenega izhaja, po eni strani, da če bi predložitveno sodišče menilo, da zadevni nacionalni pravni red v javnem sektorju ne vsebuje učinkovitega ukrepa za preprečevanje in po potrebi sankcioniranje zlorabe veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas, vključno s pogodbami o zaposlitvi za nedoločen čas, a ne za stalno, ki so bile zaporedoma podaljšane, preoblikovanje teh pogodb v delovno razmerje za nedoločen čas lahko pomeni tak ukrep.

137    Po drugi strani pa, če bi v takem primeru predložitveno sodišče poleg tega menilo, da ustaljena sodna praksa Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), drugače kot sodna praksa Tribunal Constitucional (ustavno sodišče), nasprotuje takemu preoblikovanju, bi moralo predložitveno sodišče to sodno prakso Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) spremeniti, če temelji na razlagi določb ustave, ki ni združljiva s cilji Direktive 1999/70 in zlasti s cilji določbe 5 okvirnega sporazuma.

138    Glede na zgornje preudarke je treba na deseto in enajsto vprašanje v zadevah C‑59/22 in C‑110/22 ter četrto in peto vprašanje v zadevi C‑159/22 odgovoriti, da je treba določbo 5 okvirnega sporazuma razlagati tako, da če v nacionalnem pravu ni ustreznih ukrepov za preprečevanje in po potrebi sankcioniranje – na podlagi te določbe 5 – zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas, vključno s pogodbami za nedoločen čas, a ne za stalno, ki so bile zaporedoma podaljšane, preoblikovanje teh pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas lahko pomeni tak ukrep. Nacionalno sodišče mora po potrebi spremeniti ustaljeno nacionalno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnih določb, vključno ustavnih, ki ni združljiva s cilji Direktive 1999/70 in zlasti s cilji navedene določbe 5.

 Stroški

139    Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo:

1.      Določbi 2 in 3 okvirnega sporazuma o delu za določen čas, ki je bil sklenjen 18. marca 1999 in je priloga k Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP

je treba razlagati tako, da

je treba delavca, zaposlenega za nedoločen čas, a ne za stalno, šteti za delavca, zaposlenega za določen čas, v smislu tega okvirnega sporazuma in zato spada na področje uporabe tega sporazuma.

2.      Določbo 5 okvirnega sporazuma o delu za določen čas, ki je bil sklenjen 18. marca 1999 in je priloga k Direktivi 1999/70,

je treba razlagati tako, da

izraz „veriženje pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas“ iz te določbe zajema položaj, v katerem zadevna uprava ni v predpisanem roku izvedla izbirnega postopka za dokončno zapolnitev delovnega mesta, ki ga je zasedal delavec, zaposlen za nedoločen čas, a ne za stalno, zato se je pogodba za določen čas, na podlagi katere je bil ta delavec zaposlen v tej upravi, podaljševala po samem zakonu.

3.      Določbo 5, točka 1, od (a) do (c), okvirnega sporazuma o delu za določen čas, ki je bil sklenjen 18. marca 1999 in je priloga k Direktivi 1999/70,

je treba razlagati tako, da

nasprotuje nacionalni ureditvi, ki ne določa nobenega od ukrepov iz te določbe niti „ustreznega pravnega ukrepa“ v smislu te določbe, da bi se preprečila zloraba pogodb za nedoločen čas, a ne za stalno.

4.      Določbo 5 okvirnega sporazuma o delu za določen čas, ki je bil sklenjen 18. marca 1999 in je priloga k Direktivi 1999/70,

je treba razlagati tako, da

nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da se vsakemu delavcu, čigar delodajalec je zlorabil zaporedno podaljšanje pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas, a ne za stalno, izplača pavšalno nadomestilo v znesku dvajsetdnevnih plač za vsako leto dela, ki je omejen na znesek plač za eno leto, če je plačilo tega nadomestila za prenehanje pogodbe neodvisno od vsakršnega preudarka glede zakonitosti ali zlorabe v zvezi z uporabo teh pogodb.

5.      Določbo 5 okvirnega sporazuma o delu za določen čas, ki je bil sklenjen 18. marca 1999 in je priloga k Direktivi 1999/70,

je treba razlagati tako, da

nasprotuje nacionalnim določbam, v skladu s katerimi organi javne uprave odgovarjajo za „nepravilne akte“ „v skladu z ureditvijo, ki velja v vsakem [od teh organov] javne uprave“, če te nacionalne določbe niso učinkovite in odvračilne za zagotovitev polne učinkovitosti pravil, sprejetih na podlagi te določbe okvirnega sporazuma.

6.      Določbo 5 okvirnega sporazuma o delu za določen čas, ki je bil sklenjen 18. marca 1999 in je priloga k Direktivi 1999/70,

je treba razlagati tako, da

nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa izvedbo postopkov za zagotavljanje trajnosti začasnih zaposlitev z razpisi za oddajo prijav za zapolnitev delovnih mest, ki jih zasedajo začasni delavci, med katerimi so delavci, zaposleni za nedoločen čas, a ne za stalno, če se ti postopki izvedejo neodvisno od vsakršnega preudarka v zvezi s tem, ali uporaba teh pogodb za določen čas pomeni zlorabo.

7.      Določbo 5 okvirnega sporazuma o delu za določen čas, ki je bil sklenjen 18. marca 1999 in je priloga k Direktivi 1999/70,

je treba razlagati tako, da

če v nacionalnem pravu ni ustreznih ukrepov za preprečevanje in po potrebi sankcioniranje – na podlagi te določbe 5 – zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas, vključno s pogodbami o zaposlitvi za nedoločen čas, a ne za stalno, ki so bile zaporedoma podaljšane, preoblikovanje teh pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas lahko pomeni tak ukrep. Nacionalno sodišče mora po potrebi spremeniti ustaljeno nacionalno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnih določb, vključno ustavnih, ki ni združljiva s cilji Direktive 1999/70 in zlasti s cilji navedene določbe 5.

Podpisi

*      Jezik postopka: španščina.