Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
M. CAMPOSA SÁNCHEZ-BORDONE,
predstavljeni 22. februarja 2024(1)
Zadeva C‑76/22
QI
proti
Santander Bank Polska S.A.
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sąd Rejonowy dla Warszawy-Woli w Warszawie (okrožno sodišče v Varšavi Wola, Poljska))
„Postopek predhodnega odločanja – Varstvo potrošnikov – Direktiva 2014/17/EU – Potrošniške kreditne pogodbe za stanovanjske nepremičnine – Člen 25(1) – Predčasno odplačilo kredita – Zmanjšanje skupnih stroškov kredita – Pojem ‚skupni stroški kredita za potrošnika‘ – Način izračuna zmanjšanja“
1. Člen 25(1) Direktive 2014/17/EU(2) določa pravico potrošnika, ki je najel kredit za stanovanjsko nepremičnino, da ta kredit v celoti ali delno odplača pred iztekom pogodbe (z zmanjšanjem obresti in stroškov za preostalo obdobje trajanja pogodbe).
2. Sodišče se je že izreklo o zmanjšanju skupnih stroškov kredita v korist potrošnika zaradi predčasnega odplačila pri tej vrsti pogodb.(3) Kmalu bo moralo to storiti tudi na drugi strani enačbe: (morebitno) nadomestilo dajalcu kredita za stroške, ki nastanejo neposredno zaradi tega odplačila.(4)
3. Nacionalno sodišče, ki je vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, želi, da mu Sodišče poda nekatera pojasnila v zvezi s pravico potrošnika. Želi namreč izvedeti, po kateri metodi se izračuna zmanjšanje stroškov, ki so sestavni del skupnih stroškov kredita v primeru predčasnega odplačila.
I. Pravni okvir: Direktiva 2014/17
4. V uvodni izjavi 66 Direktive 2014/17 je navedeno:
„Sposobnost potrošnika, da odplača kredit pred iztekom kreditne pogodbe, ima lahko pomembno vlogo pri spodbujanju konkurence na notranjem trgu in prostega gibanja državljanov Unije ter prispevanju k zagotovitvi prožnosti, potrebne za spodbujanje finančne stabilnosti, v času trajanja kreditne pogodbe v skladu s priporočili Odbora za finančno stabilnost. Vendar so med nacionalnimi načeli in pogoji, pod katerimi lahko potrošniki odplačujejo kredit, ter pogoji, pod katerimi je mogoče predčasno odplačilo, znatne razlike. Kljub raznovrstnosti mehanizmov hipotekarnega financiranja in raznolikosti razpoložljivih produktov so na ravni Unije nujni določeni standardi glede predčasnega odplačila kredita, zato da se zagotovi, da imajo potrošniki možnost svoje obveznosti izpolniti pred datumom, dogovorjenim v kreditni pogodbi, in samozavestno primerjati ponudbe, da bi našli produkte, ki bi najbolje ustrezali njihovim potrebam. Države članice bi torej morale bodisi v pravu bodisi z drugimi sredstvi, kot so pogodbene klavzule, zagotoviti, da imajo potrošniki pravico do predčasnega odplačila. Vendar pa bi morale države članice imeti možnost, da opredelijo pogoje za uveljavljanje takšne pravice. Ti pogoji lahko vključujejo časovne omejitve glede uveljavljanja pravice, različno obravnavo glede na vrsto posojilne obrestne mere ali omejitve glede okoliščin, v katerih se pravica lahko uveljavlja. Kadar namerava potrošnik predčasno odplačilo izvršiti v obdobju, za katero je bila dogovorjena fiksna posojilna obrestna mera, je lahko uveljavljanje navedene pravice odvisno od tega, ali ima potrošnik za to legitimen interes, ki ga določi država članica. Takšen legitimen interes lahko nastopi denimo v primeru ločitve ali brezposelnosti. Pogoji, ki jih določijo države članice, lahko določajo, da je dajalec kredita upravičen do poštenega in objektivno upravičenega nadomestila za morebitne stroške, ki so neposredno povezani s predčasnim odplačilom kredita. V primeru, da države članice določijo, da je dajalec kredita upravičen do nadomestila, bi moralo biti tovrstno nadomestilo za morebitne stroške, neposredno povezane s predčasnim odplačilom kredita, v skladu z nacionalnimi pravili o nadomestilih pošteno in objektivno upravičeno. Nadomestilo ne bi smelo presegati finančne izgube dajalca kredita.“
5. Člen 25 te direktive določa:
„1. Države članice zagotovijo, da ima potrošnik pravico, da svoje obveznosti iz kreditne pogodbe delno ali v celoti izpolni pred njenim iztekom. V takšnih primerih je potrošnik upravičen do zmanjšanja skupnih stroškov kredita zanj, sestavljenega iz obresti in stroškov za preostalo obdobje trajanja pogodbe.
2. Države članice lahko določijo, da za uveljavljanje pravice iz odstavka 1 veljajo določeni pogoji. Takšni pogoji lahko vključujejo časovne omejitve glede uveljavljanja pravice, različno obravnavo glede na vrsto posojilne obrestne mere oziroma trenutka, ko potrošnik uveljavlja pravico, ali omejitve glede okoliščin, v katerih se lahko pravica uveljavlja.
3. Države članice lahko določijo, da je dajalec kredita, kadar je upravičeno, upravičen do poštenega in objektivnega nadomestila za morebitne stroške, ki so neposredno povezani s predčasnim odplačilom kredita, a potrošnika ne kaznuje. V zvezi s tem nadomestilo ne presega finančne izgube dajalca kredita. Države članice lahko pod temi pogoji določijo, da nadomestilo ne sme presegati določene stopnje ali da je dovoljeno le v določenem časovnem obdobju.
4. Kadar želi potrošnik obveznosti iz kreditne pogodbe izpolniti pred njenim iztekom, dajalec kredita potrošniku takoj po prejemu prošnje na papirju ali drugem trajnem nosilcu zagotovi informacije, potrebne za preučitev navedene možnosti. V teh informacijah se vsaj količinsko opredelijo posledice, ki bi jih imela za potrošnika izpolnitev obveznosti iz kreditne pogodbe pred njenim iztekom in jasno navedejo vse uporabljene predpostavke. Vse uporabljene predpostavke so smiselne in upravičene.
5. Kadar namerava potrošnik predčasno odplačilo izvršiti v obdobju, za katero je bila dogovorjena fiksna posojilna obrestna mera, lahko države članice določijo, da je uveljavljanje pravice iz odstavka 1 odvisno od tega, ali ima potrošnik za to legitimen interes.“
II. Dejansko stanje, spor in vprašanji za predhodno odločanje
6. Oseba QI je 15. septembra 2017 kot potrošnica s pravno prednico družbe Santander Bank Polska S.A. (v nadaljevanju: Santander Bank) sklenila kreditno pogodbo za nakup stanovanja v višini 106.600 poljskih zlotov (PLN).
7. V pogodbi je bilo predvideno obdobje odplačevanja kredita 360 mesecev in „provizija za odobritev kredita“ v višini 2,50 % zneska kredita.(5) Provizija je bila določena kot element skupnih stroškov kredita.
8. Oseba QI je 4. aprila 2019 (torej 19 mesecev po sklenitvi pogodbe) predhodno odplačala celoten kredit.
9. Oseba QI meni, da bi ji morala družba Santander Bank povrniti del provizije za odobritev kredita za obdobje 341 mesecev. Znesek je ocenila na 2462,78 PLN in ga zahtevala od družbe Santander Bank.
10. Družba Santander Bank je 20. julija 2020 zahtevek osebe QI zavrnila. Trdila je, da je bila provizija, povezana z odobritvijo kredita, sestavljena iz enkratnega plačila in je bila izključena iz obveznosti sorazmernega povračila.
11. Družba Santander Bank je iz previdnosti navedla, da če bi se provizija za odobritev kredita delno povrnila, del, ki bi ga bilo treba vrniti, ne bi bil sorazmeren glede na razmerje med obdobji, temveč s plačilom, ki ga je dajalec kredita pričakoval zaradi uporabe financiranja s strani potrošnika.
12. V tem okviru je Sąd Rejonowy dla Warszawy-Woli w Warszawie (okrožno sodišče v Varšavi Wola, Poljska), ki mora odločiti o sporu, Sodišču v predhodno odločanje postavilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba člen 25(1) Direktive 2014/17/EU razlagati enako kot člen 16(1) Direktive 2008/48/ES, torej, ali je treba to določbo razlagati tako, da pravica potrošnika do zmanjšanja skupnih stroškov hipotekarnega kredita v primeru predčasnega odplačila hipotekarnega kredita zajema vse stroške, ki so bili naloženi potrošniku, vključno s provizijo za odobritev kredita?
2. Ali je treba obveznost zmanjšanja skupnih stroškov hipotekarnega kredita v primeru predčasnega odplačila hipotekarnega kredita, ki je določena v členu 25(1) Direktive 2014/17/EU, razlagati tako, da morajo biti skupni stroški hipotekarnega kredita sorazmerno zmanjšani glede na razmerje med obdobjem od dneva predčasnega odplačila kredita do dneva prvotno dogovorjenega datuma odplačila kredita in obdobjem od dneva, ki je bil prvotno dogovorjen kot datum začetka črpanja kredita, do dneva, ki je bil prvotno dogovorjen za odplačilo celotnega kredita, ali pa mora biti zmanjšanje skupnih stroškov hipotekarnega kredita sorazmerno z izgubo koristi, ki se jih je nadejal dajalec kredita, tj. razmerje med obrestmi, ki jih je treba še plačati po predčasnem odplačilu kredita (dolgovane za obdobje od datuma dejanskega odplačila celotnega kredita do prvotno dogovorjenega datuma odplačila celotnega kredita), in obrestmi, dolgovanimi za celotno prvotno predvideno obdobje trajanja kreditne pogodbe (od dneva začetka črpanja kredita do dneva dogovorjenega odplačila celotnega kredita)?“
III. Postopek pred Sodiščem
13. Predlog za sprejetje predhodne odločbe je na Sodišče prispel 5. februarja 2022.
14. Postopek pred Sodiščem je bil prekinjen do izdaje sodbe v zadevi C‑555/21, UniCredit Bank Austria.
15. Ko je bila ta sodba 9. februarja 2023 izdana, jo je Sodišče poslalo predložitvenemu sodišču in ga vprašalo, ali glede na njeno vsebino vztraja pri predlogu za sprejetje predhodne odločbe.
16. Predložitveno sodišče je 22. marca 2023 Sodišču odgovorilo, da vztraja pri svojem predlogu za sprejetje predhodne odločbe.
17. Oseba QI, družba Santander Bank, češka, italijanska, poljska in portugalska vlada ter Evropska komisija so predložile pisna stališča.
18. Presojeno je bilo, da izvedba obravnave ni nujna.
IV. Analiza
A. Načini izračuna zmanjšanja skupnih stroškov kredita v primeru hipoteze, da je znesek provizije za odobritev kredita del obveznosti vračila
19. V skladu z navodilom Sodišča se ti sklepni predlogi osredotočajo na drugo vprašanje za predhodno odločanje.
20. Logično je, da bo moralo Sodišče na to vprašanje odgovoriti le, če bo menilo, da je provizija za odobritev kredita strošek, za katerega velja zmanjšanje iz člena 25(1) Direktive 2014/17, kar pa je predmet prvega vprašanja za predhodno odločanje.
21. Zato bom pritrdilni odgovor na prvo vprašanje vzel kot delovno hipotezo. V primeru nikalnega odgovora bodo moja razmišljanja odveč.
22. Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali je treba člen 25(1) Direktive 2014/17 razlagati tako, da določa metodo izračuna zmanjšanja(6) skupnih stroškov kredita (ali sestavnega dela teh skupnih stroškov), kadar potrošnik predčasno odplača svoj dolg dajalcu kredita.
23. Predložitveno sodišče, natančneje, sprašuje, ali sta dve merili oziroma metodi za določitev, za koliko bi se sorazmerno zmanjšala provizija za odobritev kredita v primeru predčasnega odplačila, v skladu z Direktivo 2014/17.(7)
24. V skladu s prvim merilom je razmerje zmanjšanja količnik, ki ga dobimo z deljenjem:
– dolžine (v dneh) obdobja od dneva po predčasnem odplačilu do dneva, do katerega bi moral biti v skladu s pogodbo kredit v celoti odplačan,
– dolžine (v dneh) obdobja od datuma začetka črpanja kredita do datuma, ki je bil prvotno določen za celotno odplačilo kredita.(8)
25. V skladu z drugim merilom bi bilo zmanjšanje sorazmerno z razmerjem (količnikom) med:
– obrestmi, ki jih je izgubil dajalec kredita (obresti za obdobje od dneva predčasnega odplačila do prvotno dogovorjenega datuma celotnega odplačila), in
– skupnimi obrestmi (za obdobje od datuma začetka črpanja kredita do dogovorjenega datuma za njegovo celotno odplačilo).(9)
26. Oseba QI zagovarja prvo metodo in trdi, da druga metoda ni izvedljiva. Navaja, da se na poljskem trgu hipotekarni krediti ponujajo po spremenljivi obrestni meri. Zato naj ne bi bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti, kakšne obresti je dajalec kredita pričakoval po datumu predčasnega odplačila kredita.(10)
27. Komisija, ki se zavzema za isto metodo, svoje mnenje utemeljuje z dejstvom, da se Direktiva 2014/17 ne sklicuje na nobeno od teh metod posebej. Iz tega molka sklepa, da se „po mnenju zakonodajalca Unije zmanjšanje pojmuje kot preprosta posledica predčasnega odplačila, tako da njegov izračun ne povzroča težav“.(11)
28. Po mnenju italijanske, poljske in portugalske vlade namen Direktive 2014/17 ni bil urediti ta vidik, ki je zato prepuščen vsaki državi članici.(12) Izhajajoč iz te skupne opazke:
– se Poljska vlada zavzema za linearno sorazmernost, ki je kot metoda, ki je „razumljivejša in preglednejša za potrošnike, enostavna za uporabo in predvidljiva“, primerna za cilj zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov;(13)
– se italijanska vlada ne izreče, razen da izključuje možnost, da mora biti merilo za izračun enotno merilo za vse stroške, za katere velja zmanjšanje v skladu s členom 25 Direktive 2014/17; izključuje tudi možnost, da mora to hipotetično enotno merilo ustrezati linearni sorazmernosti;(14)
– portugalska vlada pušča vprašanje odprto.(15)
29. Družba Santander Bank zagovarja uporabo druge metode, ker je sorazmerna z izgubo dobička dajalca kredita.(16)
30. Iz razlogov, ki jih bom pojasnil, menim, da v Direktivi 2014/17 ni izbrano nobeno od obeh predlaganih meril. Dejansko ta direktiva ne ureja metodologije izračuna dela skupnih stroškov kredita, ki ga je treba zmanjšati (ali vrniti, odvisno od primera) potrošniku, če ta predčasno odplača svoje obveznosti.
31. To stališče je na nek način v skladu s stališčem, ki ga je predložitveno sodišče izrazilo, ko je vztrajalo pri predlogu za sprejetje predhodne odločbe, kar zadeva drugo vprašanje. Predložitveno sodišče v svojem odgovoru z dne 22. marca 2023 navaja, da vztraja, „ker je mogoče šteti za veljavni obe predstavljeni možnosti zmanjšanja stroškov“, čeprav dodaja, da se samo „nagiba k sorazmernemu zmanjšanju“.
B. Razlaga Direktive 2014/17
1. Jezikovna razlaga
32. Z vidika besedila v Direktivi 2014/17 ni nobenega navodila, kako se izračuna zmanjšanje skupnih stroškov kredita, ki se odplača pred dogovorjenim rokom.
33. V členu 25(1) Direktive 2014/17 so navedeni le predmet zmanjšanja (skupni stroški kredita), postavke, na katere se nanaša zmanjšanje (obresti in drugi stroški), in časovna razmejitev teh postavk (preostalo obdobje trajanja pogodbe).
34. Navedeni člen 25 v odstavku 4 zahteva, da se potrošniku, ki želi predčasno odplačati kredit, zagotovijo „informacije, potrebne za preučitev navedene možnosti“. V nadaljevanju je navedena minimalna vsebina teh informacij, ni pa omenjeno nobeno merilo izračuna.
35. Člen 13 Direktive 2014/17 o osnovnih splošnih informacijah, ki jih mora dajalec kredita zagotoviti v zvezi s kreditno pogodbo, v odstavku 1(k) določa, da morajo te informacije vsebovati „opis pogojev, neposredno povezanih s predčasnim odplačilom“, ne da bi bilo v njem podrobno opredeljeno, kateri so ti pogoji.
36. Posebna metoda izračuna ni navedena niti v Evropskem standardiziranem informativnem listu (ESIS),(17) ki v točki 9 obravnava pravico do predčasnega odplačila in zahteva, da se, kadar je primerno, opredelijo pogoji za njeno uveljavljanje.(18)
2. Pripravljalni dokumenti
37. Evropska ureditev potrošniških kreditov na splošno se je začela z Direktivo 87/102/EGS(19), ki ji je sledila Direktiva 2008/48/ES(20). Vendar je bil šele z Direktivo 2014/17 vzpostavljen skupni regulativni okvir za potrošniške kreditne pogodbe, zavarovane s hipoteko ali primerljivim zavarovanjem s stanovanjsko nepremičnino.
38. Tri zgoraj navedene direktive določajo pravico potrošnika do predčasnega odplačila kredita.(21) V tem pogledu ustrezni pripravljalni dokumenti sovpadajo v tem, da:
– je obstajala polemika glede tega, ali naj se taka pravica vključi v evropski instrument glede na različne rešitve v državah članicah na eni strani in glede na težave pri iskanju ravnovesja med vsemi zadevnimi interesi na drugi strani;(22)
– ni bilo razprave o zmanjšanju skupnih stroškov kredita, povezanem s predčasnim odplačilom kredita. To zmanjšanje, ki naj bi bilo v Direktivi 87/102 „ustrezno“, se v drugih dveh direktivah nanaša na obresti in stroške, ki jih je Sodišče natančno opredelilo za vsako od teh direktiv.(23)
39. Predlog, da se sprejme enotno merilo za izračun zgoraj navedenega zmanjšanja, obstaja le v zvezi z Direktivo 87/102 zaradi njene morebitne reforme.(24) Če se ne motim, ta predlog ni bil obravnavan v pogajanjih o Direktivi 2008/48 niti v pogajanjih o Direktivi 2024/17 o kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine.(25)
3. Sobesedilo
40. Sistematična razlaga prav tako ne pripelje do ugotovitve, da obstaja posebno merilo za izračun zmanjšanja skupnih stroškov kredita iz člena 25(1) Direktive 2014/17.
41. Pojasnil sem že, da Direktiva 2014/17 vsebuje nepopolno ureditev kreditnih pogodb za stanovanjske nepremičnine in da je razen nekaj izjem harmonizacija minimalna.(26)
42. V zvezi s predčasnim odplačilom kredita evropski zakonodajalec priznava pravico potrošnika do predčasnega odplačila kredita in do zmanjšanja dolgovanih skupnih stroškov. Določitev oblike zagotavljanja te pravice pa je zaupana državam članicam,(27) ki jim je dovoljeno, da njeno uveljavljanje pogojujejo, ter jim je dan precejšen manevrski prostor v zvezi s tem.(28)
43. Čeprav metoda izračuna prilagoditve skupnih stroškov kredita ni izrecno navedena med zadevami, o katerih odloča vsak nacionalni zakonodajalec, menim, da gre za eno od njih:
– na eni strani, ker je seznam takih zadev eksemplifikativen;(29)
– na drugi strani, ker je dejstvo, da ta izračun ni nikjer omenjen, v nasprotju s tem, kako Direktiva 2014/17 sama podrobno ureja način določanja drugih vrednosti.(30)
44. Iz člena 25 Direktive 2014/17 kot celote naj tudi ne bi bilo mogoče izpeljati posebne metode izračuna zmanjšanja, ki je predmet te zadeve.
45. Menim, da iz namigovanja na pravico dajalca kredita do nadomestila v členu 25(3) Direktive 2014/17(31) ni primerno sklepati o določitvi merila „obrestne krivulje“.(32) V tem odstavku je namreč vsakemu nacionalnemu zakonodajalcu dopuščeno, da odloči, ali taka pravica obstaja ali ne.
46. Prednost druge metode, in sicer linearne sorazmernosti, z utemeljitvijo, da je (domnevno) preprosta(33) ali celo „najpreprostejša“ za potrošnika,(34) se mi zdi izključena glede na člen 25(4) Direktive 2014/17.
47. V skladu s to določbo je dajalec kredita dolžan potrošniku, ki izrazi namero predčasnega odplačila kredita, zagotoviti informacije. Natančneje, ponudnik mora kvantitativno opredeliti „vsaj […] posledice, ki bi jih imela za potrošnika izpolnitev obveznosti iz kreditne pogodbe pred njenim iztekom[,] in jasno nave[sti] vse uporabljene predpostavke“.
48. Evropski zakonodajalec s tem, ko dajalcu kredita nalaga to obveznost, priznava notranjo težavnost izračunov, povezanih s predčasnim odplačilom kredita. Hkrati izključuje, da bi moral te izračune opraviti potrošnik,(35) kar je po mojem mnenju v nasprotju z izključnim dajanjem prednosti določenemu merilu za izračun samo zato, ker velja za preprosto ali najpreprostejše.
49. Nazadnje, naj s širšega kontekstualnega vidika spomnim, da Direktiva 2008/48 ne določa posebne metode izračuna niti se Sodišče o tem ni izreklo, ko jo je razlagalo.(36)
4. Namen
50. Direktiva 2014/17 harmonizira vidike kreditnih pogodb za stanovanjske nepremičnine, da bi se „omogočil[o] nemoteno delovanje notranjega trga kreditnih pogodb za nepremičnine z visoko ravnjo varstva potrošnikov“ v zvezi s temi pogodbami. Njen namen je tudi „zagotovi[ti], da lahko potrošniki, ki to želijo, sklenejo tovrstne pogodbe z zaupanjem, da institucije, s katerimi sodelujejo, ravnajo strokovno in odgovorno“.(37)
51. V tem smislu naj bi „na podlagi doslednih, prilagodljivih in pravičnih kreditnih pogodb za nepremičnine razvili preglednejši, učinkovitejši in bolj konkurenčen notranji trg, hkrati pa spodbujali vzdržno dajanje in najemanje posojil ter finančno vključenost in posledično zagotavljali visoko raven varstva potrošnikov“.(38)
52. V tem okviru to, da se dopusti odplačilo kredita pred iztekom pogodbe, spodbuja „konkurenc[o] na notranjem trgu in prost[o] gibanj[e] državljanov Unije“ ter zagotavlja „prožnost[…], potrebn[o] za spodbujanje finančne stabilnosti, v času trajanja kreditne pogodbe v skladu s priporočili Odbora za finančno stabilnost“. Namen teh ciljev je potrošnikom olajšati iskanje produktov, ki ustrezajo njihovim potrebam, tudi med trajanjem pogodbe.(39)
53. Menim, da iz teh ciljev ni mogoče neposredno ali posredno izpeljati posebne metode izračuna zmanjšanja skupnih stroškov kredita. Še toliko manj, če sama Direktiva 2014/17 priznava, da so med državami članicami znatne razlike med „načeli in pogoji, pod katerimi lahko potrošniki odplačujejo kredit, ter pogoji, pod katerimi je mogoče predčasno odplačilo“.(40)
54. Zlasti v namenu doseganja „visoke ravni varstva potrošnikov“ ne vidim zadostne podpore za izbiro ene metode ob izključevanju druge. Menim, da iz tega namena ni treba sklepati, da evropski zakonodajalec med vsemi dopustnimi merili za izračun zmanjšanja (teoretično najrazumljivejšega in za potrošnika najlažje izvedljivega v praksi) daje prednost enemu od njih.
55. Drugo pa je, da okoliščine v zvezi s tem zmanjšanjem, kot je metoda izračuna, ne bi smele niti pravno niti dejansko pripeljati do izničenja same pravice do odplačila ali do odvračanja od njenega uveljavljanja.(41)
56. Direktiva 2014/17 priznava nizko finančno pismenost potrošnikov, ki najemajo kredite za stanovanjske nepremičnine.(42) S tega vidika je kakovost informacij, ki jih zagotovi ponudnik, težišče varstva potrošnikov.(43)
57. Direktiva 2014/17 zlasti razbremenjuje potrošnika izračunov v zvezi s predčasnim odplačilom kredita, njegovo varstvo na tem področju pa je oprto na določbe, ki uvajajo obveznost, da se potrošniku pregledno pojasni,(44) kako se določi zmanjšanje skupnih stroškov kredita.
58. Direktiva 2014/17 izrecno nalaga, da mora dajalec kredita potrošniku, ki prosi za uveljavitev pravice do predčasnega odplačila kredita, na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov nemudoma zagotoviti informacije, potrebne za preučitev te možnosti. Te informacije vključujejo vsaj navedbo finančnih posledic odplačila, pri čemer je jasno pojasnjeno, od kod izvirajo.(45)
59. Pri izpolnjevanju te obveznosti tako kot v primeru vseh drugih obveznosti, povezanih z izpolnitvijo pogodbe, za ponudnika veljajo obveznosti v zvezi z opravljanjem poslov, določene v členu 7(1) Direktive 2014/17.(46) Poleg tega potrošnik uživa varstvo, ki ga zagotavljajo druge direktive.(47)
C. Potreba po določitvi metode izračuna zmanjšanja v kreditni pogodbi
60. Direktiva 2014/17 ne zahteva, da bi moral biti potrošnik odgovoren za izračun zmanjšanja, ki spremlja predčasno odplačilo kredita. Vsekakor menim, da ima kreditojemalec pravico vnaprej vedeti, kako bo posel izveden, in po izvedbi preveriti, kako je bil izveden.
61. Sama dolžnost obveščanja iz člena 25(4) Direktive 2014/17 ne zagotavlja te pravice, saj ta pravica nastane le, če potrošnik prosi za predčasno odplačilo kredita. Dobesedno ESIS ne vključuje opisa merila izračuna, ki naj bi se uporabilo za zmanjšanje v danem trenutku.(48)
62. Sodišče je za področja, ki so blizu obravnavanemu, kot je področje, ki ga ureja Direktiva 2008/48:
– razsodilo, da kreditodajalec potrošniku posreduje „kopijo kreditne pogodbe in vse informacije v zvezi z odplačilom kredita, ki jih ni v sami pogodbi, so pa nujne za to, da se, na eni strani, preveri izračun zneska, ki ustreza zmanjšanju skupnih stroškov kredita, ki ga potrošnik lahko uveljavlja po predčasnem odplačilu tega kredita, in na drugi strani, da se temu potrošniku omogoči vložitev morebitne tožbe za izterjavo tega zneska“;(49)
– v zvezi z nadomestilom, povezanim s predčasnim odplačilom kredita, navedlo, da mora biti v pogodbi „navedena metoda izračuna tega nadomestila na način, ki je konkreten in enostavno razumljiv za povprečnega potrošnika, tako da lahko ta potrošnik na podlagi informacij, navedenih v tej pogodbi, izračuna znesek nadomestila, ki ga mora plačati v primeru predčasnega odplačila“.(50)
63. Menim, da je to sodno prakso mogoče uporabiti za zmanjšanje skupnih stroškov kredita iz člena 25(1) Direktive 2014/17. Potrošnik bo od sklenitve pogodbe zagotovo vedel: (a) da ima pravico do predčasnega odplačila kredita; in (b) kako bodo ponovno prilagojeni skupni stroški kredita, torej parametri ponovne prilagoditve skupnih stroškov kredita, če se v prihodnosti odloči za predčasno izpolnitev svojih obveznosti.
D. Prenos teh ugotovitev na obravnavano zadevo
64. Če bo Sodišče sprejelo pristop, ki ga zagovarjam, bo lahko ugotovilo, da Direktiva 2014/17 ne favorizira (niti ne nalaga niti ne prepoveduje) enega od meril, ki jih je opisalo predložitveno sodišče v svojem drugem vprašanju za predhodno odločanje. Zato bo morala odločitev tega sodišča temeljiti na drugačnih argumentih.
65. Predložitveno sodišče se v predložitveni odločbi in potrditvi predloga za sprejetje predhodne odločbe zavzema za zmanjšanje, ki je „sorazmerno z razmerjem med obdobjem neizvrševanja pogodbe (zaradi predčasnega odplačila), in prvotno dogovorjenim obdobjem, v katerem naj bi pogodba veljala“.(51)
66. Poljska vlada poudarja, da je to formula, ki jo uporabljajo druga sodišča v tej državi članici, in tudi da nacionalni pravni red ne vsebuje nobene določbe o izračunu ponovne prilagoditve skupnih stroškov kredita.(52)
67. Dejstvo, da je ta formula od obeh naštetih najpreprostejša ali celo najrazumljivejša povprečnemu potrošniku,(53) še ne pomeni, da je edina, ki jo Direktiva 2014/17 dovoljuje. Vztrajam, da ta direktiva ne daje prednosti eni rešitvi pred drugo, vendar tudi ne prepoveduje, da se samodejno uporabi tista, ki ji predložitveno sodišče očitno daje prednost.
E. Časovna omejitev učinkov sodbe Sodišča
68. Po mnenju italijanske vlade bi lahko odločitev Sodišča v prid razlagi, da člen 25 Direktive 2014/17 določa eno ali več posebnih meril za izračun zneska zmanjšanja skupnih stroškov kredita, v bližnji prihodnosti povzročila ničnost ali neveljavnost klavzul, dogovorjenih v kreditnih pogodbah za nepremičnine, ki določajo druga merila.
69. Po mnenju te vlade bi sodba Sodišča v tem smislu sprožila nov val sodnih in zunajsodnih sporov. Zato Sodišču predlaga, naj omeji časovne učinke tovrstne sodbe, tako da bo učinkovala ex nunc.(54)
70. Če se bo Sodišče strinjalo z mojim predlogom, bo zahteva italijanske vlade brezpredmetna. Vsekakor menim, da časovna omejitev, ki jo zagovarja ta vlada, ne bi bila ustrezna, saj tako kot v zadevi C‑555/21, UniCredit Bank Austria,(55) ni bilo dokazano, da so bili izpolnjeni pogoji, ki jih v zvezi s tem zahteva sodna praksa Sodišča.(56)
V. Predlog
71. Glede na navedeno predlagam, naj se na drugo vprašanje za predhodno odločanje, ki ga predložilo Sąd Rejonowy dla Warszawy-Woli w Warszawie (okrožno sodišče v Varšavi Wola, Poljska), odgovori tako:
Člen 25(1) Direktive 2014/17/ЕU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine in spremembi direktiv 2008/48/ES in 2013/36/EU ter Uredbe (EU) št. 1093/2010
je treba razlagati tako, da
če potrošnik uveljavlja pravico, da svoje obveznosti iz kreditne pogodbe delno ali v celoti izpolni pred njenim iztekom, ta člen ne določa konkretne metode izračuna zmanjšanja skupnih stroškov kredita v delu, ki se nanaša na stroške za preostalo obdobje trajanja pogodbe.