Sodba Sodišča (peti senat) z dne 24. novembra 2016 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Tribunal Tributário de Lisboa - Portugalska) – SECIL - Companhia Geral de Cal e Cimento SA/Fazenda Pública
(Zadeva C-464/14)1
(Predhodno odločanje – Prosti pretok kapitala – Členi od 63 do 65 PDEU – Pridružitveni sporazum ES Tunizija – Členi 31, 34 in 89 – Pridružitveni sporazum ES Libanon – Členi 31, 33 in 85 – Davek od dohodkov pravnih oseb – Dividende, prejete od družbe s sedežem v državi članici družbe prejemnice – Dividende, prejete od družbe s sedežem v tretji državi, pogodbenici pridružitvenega sporazuma – Različno obravnavanje – Omejitev – Utemeljitev – Učinkovitost davčnega nadzora – Možnost sklicevanja na člen 64 PDEU pri Pridružitvenih sporazumih ES Tunizija in ES Libanon)
Jezik postopka: portugalščina
Predložitveno sodišče
Tribunal Tributário de Lisboa
Stranki v postopku v glavni stvari
Tožeča stranka: SECIL - Companhia Geral de Cal e Cimento SA
Tožena stranka: Fazenda Pública
Izrek
Člena 63 in 65 PDEU je treba razlagati tako, da:
družba s sedežem na Portugalskem, ki prejme dividende družb s sedežem v Tuniziji oziroma Libanonu, lahko uveljavlja člen 63 PDEU, da bi izpodbila davčno obravnavanje, ki je v tej državi članici določeno za te dividende in ki temelji na ureditvi, katere namen ni uporaba izključno v položajih, v katerih ima družba prejemnica odločilen vpliv na družbo razdeljevalko;
ureditev, kakršna je obravnavana v postopku v glavni stvari in v skladu s katero lahko družba rezidentka države članice iz svoje davčne osnove polno ali delno izvzame dividende, če je te razdelila družba rezidentka iste države članice, vendar takega izvzema ne sme izvršiti, če je družba razdeljevalka rezidentka tretje države, pomeni omejitev pretoka kapitala med državami članicami in tretjimi državami, ki je načeloma prepovedana s členom 63 PDEU;
je zavrnitev priznanja polnega oziroma delnega izvzema prejetih dividend iz davčne osnove na podlagi člena 46(1) in (8) Código do Imposto sobre o Rendimento das Pessoas Coletivas (zakon o davku od dohodkov pravnih oseb) v različici, ki je veljala v letu 2009, mogoče upravičiti z nujnim razlogom v splošnem interesu, ki se nanaša na nujnost, da se zagotovi učinkovitost davčnega nadzora, kadar davčnim organom države članice, katere rezidentka je družba prejemnica, ni mogoče pridobiti podatkov od tretje države, katere rezidentka je družba, ki je razdelila te dividende, in s katerimi bi bilo mogoče preveriti, ali je pogoj zavezanosti za davek zadnjenavedene družbe izpolnjen;
zavrnitve priznanja delnega izvzema na podlagi člena 46(11) zakona o davku od dohodkov pravnih oseb v navedeni različici ni mogoče upravičiti z nujnim razlogom v splošnem interesu, ki se nanaša na nujnost, da se zagotovi učinkovitost davčnega nadzora, kadar je to določbo mogoče uporabiti v položajih, v katerih zavezanosti za davek družbe razdeljevalke v državi, v kateri je ta družba rezidentka, ni mogoče preveriti, kar pa mora ugotoviti predložitveno sodišče.
Člen 64(1) PDEU je treba razlagati tako, da:
sprejetje sistema davčnih ugodnosti za pogodbene naložbe iz člena 41(5)(b) Estatuto dos Benefícios Fiscais (ureditev davčnih ugodnosti) v različici, ki je veljala v letu 2009, in sistema za dividende z izvorom v afriških državah, v katerih je uradni jezik portugalščina, in v Vzhodnem Timorju iz člena 42 te ureditve ni spremenilo pravnega okvira o davčnem obravnavanju dividend z izvorom v Tuniziji in Libanonu, zato njuno sprejetje ni vplivalo na to, da se kot veljavna omejitev opredeli to, da za dividende, ki so jih izplačale družbe s sedežem v teh tretjih državah, ni možnosti polnega ali delnega izvzema;
se država članica odpove možnosti iz člena 64(1) PDEU, tudi če brez razveljavitve ali uradne spremembe veljavne ureditve sklene mednarodni sporazum, kakršen je pridružitveni sporazum, v katerem je v določbi, ki ima neposredni učinek, določena liberalizacija ene od vrst kapitala, določene v tem členu 64(1); tako spremembo pravnega okvira je zato treba glede tega, kako vpliva na možnost sklicevanja na člen 64(1) PDEU, enačiti z uvedbo nove ureditve, ki temelji na logiki, ki je drugačna od tiste v veljavni ureditvi.
Člen 34(1) Evro-mediteranskega sporazuma o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Republiko Tunizijo na drugi strani, ki je bil podpisan 17. julija 1995 v Bruslju ter v imenu Evropske skupnosti in Evropske skupnosti za premog in jeklo odobren s Sklepom Sveta in Komisije z dne 26. januarja 1998 (98/238/ES, ESPJ), je treba razlagati tako, da:
ima neposredni učinek in da se je nanj mogoče sklicevati v položaju, kakršen je obravnavani v postopku v glavni stvari – v katerem družba rezidentka Portugalske prejme dividende družbe rezidentke Tunizije zaradi neposredne naložbe, ki jo je uresničila v družbi razdeljevalki – da bi se nasprotovalo davčnemu obravnavanju, določenemu za te dividende na Portugalskem;
ureditev, kakršna je obravnavana v postopku v glavni stvari in v skladu s katero lahko družba rezidentka države članice iz svoje davčne osnove polno ali delno izvzame prejete dividende, če je te razdelila družba rezidentka iste države članice, vendar takega izvzema ne sme izvršiti, če je družba razdeljevalka rezidentka Tunizije, pomeni omejitev prostega pretoka kapitala, ki je načeloma glede neposrednih naložb, predvsem pa repatriacije teh naložb, prepovedana s členom 34(1) tega sporazuma;
člen 89 navedenega sporazuma v položaju, kakršen je obravnavani v postopku v glavni stvari, ne omejuje učinka člena 34(1) tega sporazuma;
je zavrnitev priznanja polnega oziroma delnega izvzema prejetih dividend iz davčne osnove družbe prejemnice na podlagi člena 46(1) in (8) zakona o davku od dohodkov pravnih oseb v različici, ki je veljala v letu 2009, mogoče upravičiti z nujnim razlogom v splošnem interesu, ki se nanaša na nujnost, da se zagotovi učinkovitost davčnega nadzora, kadar davčnim organom države članice, katere rezidentka je družba prejemnica, ni mogoče pridobiti podatkov od Republike Tunizije, države, katere rezidentka je družba, ki je razdelila te dividende, in s katerimi bi bilo mogoče preveriti, ali je pogoj zavezanosti za davek družbe, ki je razdelila navedene dividende, izpolnjen;
zavrnitve priznanja takega delnega izvzema na podlagi člena 46(11) zakona o davku od dohodkov pravnih oseb v navedeni različici ni mogoče upravičiti z nujnim razlogom v splošnem interesu, ki se nanaša na nujnost, da se zagotovi učinkovitost davčnega nadzora, kadar je to določbo mogoče uporabiti v položajih, v katerih zavezanosti za davek družbe razdeljevalke v Tuniziji, državi, v kateri je ta družba rezidentka, ni mogoče preveriti, kar pa mora ugotoviti predložitveno sodišče.
Člen 31 Evro-mediteranskega sporazuma o pridružitvi med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter Libanonsko republiko na drugi strani, ki je bil podpisan 17. junija 2002 v Luxembourgu in v imenu Evropske skupnosti odobren s Sklepom Sveta z dne 14. februarja 2006 (2006/356/ES), je treba razlagati tako, da:
ima neposredni učinek;
je položaj, obravnavan v postopku v glavni stvari in ki se nanaša na davčno obravnavanje dividend, ki izhajajo iz neposrednih naložb, ki jih izvaja rezident Portugalske v Libanonu, zajet s hipotezo iz člena 33(2) tega sporazuma; člen 33(1) navedenega sporazuma zato ne nasprotuje temu, da se v tem primeru uveljavi člen 31 tega sporazuma.
ureditev, kakršna je obravnavana v postopku v glavni stvari in v skladu s katero lahko družba rezidentka države članice iz svoje davčne osnove polno ali delno izvzame prejete dividende, če je te razdelila družba rezidentka iste države članice, vendar takega izvzema ne sme izvršiti, če je družba razdeljevalka rezidentka Libanona, pomeni omejitev prostega pretoka kapitala, ki je načeloma prepovedana s členom 31 Evro-mediteranskega sporazuma o pridružitvi med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter Libanonsko republiko na drugi strani;
člen 85 navedenega sporazuma v položaju, kakršen je obravnavani v postopku v glavni stvari, ne omejuje učinka člena 31 tega sporazuma;
je zavrnitev priznanja polnega oziroma delnega izvzema prejetih dividend iz davčne osnove na podlagi člena 46(1) in (8) zakona o davku od dohodkov pravnih oseb v različici, ki je veljala v letu 2009, mogoče upravičiti z nujnim razlogom v splošnem interesu, ki se nanaša na nujnost, da se zagotovi učinkovitost davčnega nadzora, kadar davčnim organom države članice, katere rezidentka je družba prejemnica, ni mogoče pridobiti podatkov od Libanonske republike, države, katere rezidentka je družba, ki je razdelila te dividende, in s katerimi bi bilo mogoče preveriti, ali je pogoj zavezanosti za davek družbe, ki je razdelila navedene dividende, izpolnjen;
zavrnitve priznanja takega delnega izvzema na podlagi člena 46(11) zakona o davku od dohodkov pravnih oseb v navedeni različici ni mogoče upravičiti z nujnim razlogom v splošnem interesu, ki se nanaša na nujnost, da se zagotovi učinkovitost davčnega nadzora, kadar je to določbo mogoče uporabiti v položajih, v katerih zavezanosti za davek družbe razdeljevalke v Libanonu, državi, v kateri je ta družba rezidentka, ni mogoče preveriti , kar pa mora ugotoviti predložitveno sodišče.
Glede posledic razlage členov od 63 do 65 PDEU, Evro-mediteranskega sporazuma o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Republiko Tunizijo na drugi ter Evro-mediteranskega sporazuma o pridružitvi med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter Libanonsko republiko na drugi strani na postopek v glavni stvari:
kadar lahko organi države članice, katere rezidentka je družba prejemnica, pridobijo podatke od Republike Tunizije – države, katere rezidentka je družba, ki je razdelila dividende – s katerimi bi bilo mogoče preveriti, ali je pogoj zavezanosti za davek družbe, ki je razdelila te dividende, izpolnjen, člena 63 in 65 PDEU ter člen 34(1) Evro-mediteranskega sporazuma o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Republiko Tunizijo na drugi nasprotujejo zavrnitvi priznanja polnega ali delnega izvzema iz davčne osnove družbe, ki prejme razdeljene dividende, na podlagi člena 46(1) ali (8) zakona o davku od dohodkov pravnih oseb v različici, ki je veljala v letu 2009, ne da bi bilo za Republiko Portugalsko v zvezi s tem mogoče sklicevanje na člen 64(1) PDEU;
člena 63 in 65 PDEU ter člen 34(1) Evro-mediteranskega sporazuma o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Republiko Tunizijo na drugi in člen 31 Evro-mediteranskega sporazuma o pridružitvi med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter Libanonsko republiko na drugi strani nasprotujejo zavrnitvi priznanja delnega izvzema iz davčne osnove družbe, ki prejme razdeljene dividende, na podlagi člena 46(11) zakona o davku od dohodkov pravnih oseb v navedeni različici, kadar je to določbo mogoče uporabiti v položajih, v katerih zavezanosti za davek družb razdeljevalk v Tuniziji in Libanonu, državah, v katerih so družbe razdeljevalke rezidentke, ni mogoče preveriti – kar pa mora ugotoviti predložitveno sodišče – ne da bi bilo za Republiko Portugalsko v zvezi s tem mogoče sklicevanje na člen 64(1) PDEU;
– …….davčnemu zavezancu je treba skupaj z obrestmi vrniti zneske, pobrane s kršitvijo prava Evropske unije.
____________1 UL C 34, 2.2.2015.