Tožba, vložena 13. aprila 2007 - Agrofert Holding proti Komisiji

(Zadeva T-111/07)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Agrofert Holding a.s. (Praga, Češka republika) (zastopnik: R. Pokorný, odvetnik)

Tožena stranka: Komisija Evropskih skupnosti

Predlogi tožeče stranke

Naj se za nični razglasita Odločba Komisije SG.E.3/MIB/md D (2007) 1360 z dne 13. februarja 2007 o prošnji za dostop do dokumentov v zadevi s področja združitve št. COMP/M.3543 - PKN Orlen/Unipetrol in Odločba Komisije št. 16796/16797 z dne 2. avgusta 2006;

Komisiji naj se naloži, da predloži zadevne dokumente;

Komisiji naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka s tožbo na podlagi člena 230 ES zahteva razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 2. avgusta 2006 (v nadaljevanju: Odločba I) in naknadne potrditvene odločbe Komisije z dne 13. februarja 2007 (v nadaljevanju: Odločba II) o prošnji za dostop do vseh neobjavljenih dokumentov v zvezi s fazo priglasitve in fazo pred priglasitvijo zadevne združitve.

Tožeča stranka trdi, da sta obe odločbi v neskladju z Uredbo (ES) št. 1049/2001¹ o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (v nadaljevanju: Uredba), ker ne sodita med izjeme iz člena 4(2), ki se nanaša na varstvo poslovnih interesov, varstvo namena preiskav, varstvo pravnih nasvetov oziroma iz člena 4(3), ki se nanaša na varstvo postopka odločanja.

Tožeča stranka dalje trdi, da se člen 4(2), prva alinea, Uredbe ne bi smel razlagati tako, da se izjeme nanašajo na celoten dokument, temveč le na dele, ki vsebujejo poslovne skrivnosti ali trgovinsko občutljive informacije. Tako bi, kot trdi tožeča stranka, tožena stranka lahko bodisi dala v javnost dele zahtevanih dokumentov bodisi počrnila dele, ki vsebujejo občutljive informacije, ne da bi prizadela namen inšpekcij, preiskav in revizij, stranke, ki so priglasile združitev, pravico tretjih oseb, varstvo pravnih nasvetov ali postopek odločanja institucije. Poleg tega tožeča stranka trdi, da je tožena stranka, namesto da bi posamično obravnavala vsak dokument, ki po njenem mnenju spada med izjeme člena 4(2), tretja alinea, Uredbe, na splošno zavrnila zahtevani dostop zgolj na podlagi dejstva, da vsi dokumenti vsebujejo poslovne skrivnosti in se jih na podlagi člena 17 Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004² ne sme razkriti. Tako posploševanje naj bi bilo v nasprotju s členom 4(6) Uredbe.

Poleg tega tožeča stranka trdi, da se zgoraj navedene izjeme uporabljajo le, če ne prevlada javni interes za razkritje. Kot trdi tožeča stranka, tak interes za razkritje zahtevanih dokumentov, ki izhaja iz škode, ki jo je utrpela tožeča stranka in manjšinski delničarji prevzetega podjetja, obstaja in prevlada nad izjemami od pravice do dostopa.

Tožeča stranka dalje trdi, da sta Odločbi I in II v neskladju z členom 1 EU, drugi odstavek, ki določa načelo transparentnosti.

Na koncu tožeča stranka trdi, da tožena stranka ni obravnavala potrdilne prošnje takoj, kot to določa člen 8(1) Uredbe, ampak je prekoračila rok za odgovor za 100 delovnih dni.

____________

¹ - UL L 145, 31.5.2001, str. 43-48.

² - Uredba Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (UL L 24, 29.1.2004, str. 1-22).