SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 17. februarja 2011(*)
„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prijava besedne znamke Skupnosti ANN TAYLOR LOFT – Prejšnja nacionalna besedna znamka LOFT – Relativni razlog za zavrnitev – Verjetnost zmede – Člen 8(1)(b) Uredbe (ES) št. 207/2009“
V zadevi T‑385/09,
Annco, Inc. s sedežem v Wilmingtonu, Delaware (Združene države), ki jo zastopa G. Triet, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopa A. Folliard-Monguiral, zastopnik,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe UUNT je
Freche et fils associés s sedežem v Parizu (Francija),
katere predmet je tožba zoper odločbo prvega odbora za pritožbe UUNT z dne 1. julija 2009 (zadeva R 1485/2008‑1), ki se nanaša na postopek z ugovorom med Freche et fils associés in Annco, Inc.
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi M. E. Martins Ribeiro (poročevalka), predsednica, S. Papasavvas in A. Dittrich, sodnika,
sodni tajnik: E. Coulon,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 2. oktobra 2009,
na podlagi odgovora na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 11. januarja 2010,
na podlagi dejstva, da v roku enega meseca od obvestila o koncu pisnega postopka stranki nista vložili predloga za razpis obravnave, in po odločitvi na podlagi poročila sodnice poročevalke ter v skladu s členom 135a Poslovnika Splošnega sodišča, da ustni postopek ne bo opravljen,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Družba Annco, Inc. je 16. marca 2004 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) vložila zahtevo za registracijo znamke Skupnosti na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1), kakor je bila spremenjena (nadomestila jo je Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1)).
2 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je besedni znak ANN TAYLOR LOFT.
3 Proizvodi in storitve, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razrede 18, 25 in 35 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in za vsakega od razredov ustrezajo tem opisom:
– razred 18: „Usnje in imitacije usnja ter izdelki iz teh snovi; živalske kože; potovalni kovčki, potovalne torbe in ročni kovčki; dežniki, sončniki in sprehajalne palice; ročne torbice, denarnice, kovčki“;
– razred 25: „Oblačila, obutev, pokrivala, ženske obleke, ženska krila, obleke, kavbojke, svitri, moške srajce, majice, majice brez rokavov, športni kompleti, puloverji, telovniki, rokavice, spalne obleke, domače halje, kopalne obleke, bluze, čevlji, hlače, kratke hlače, suknjiči, plašči, kratke nogavice, pletenine, nogavice, klobuki, čepice in kape (pokrivala), pasovi, ovratne rute in spodnje perilo“;
– razred 35: „Storitve prodaje na drobno, vključno s spletnimi storitvami prodaje na drobno; prodaja na drobno oblačil, obutve, ročnih torbic, pripomočkov iz usnja in imitacije usnja, nakita, toaletnih proizvodov, parfumov in kozmetike“ .
4 Prijava znamke Skupnosti je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 51/2004 z dne 20. decembra 2004.
5 Družba Freche et fils associés je 18. marca 2005 na podlagi člena 42 Uredbe št. 40/94 (postal člen 41 Uredbe št. 207/2009) vložila ugovor zoper registracijo prijavljene znamke, pri čemer se je sklicevala na verjetnost zmede v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 (postal člen 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009).
6 Ugovor se je nanašal na nekatere proizvode in storitve, zajete z besedno znamko LOFT, ki je bila registrirana v Franciji 22. avgusta 2003 pod št. 13089435 z učinkom od 16. marca 2001, med drugim za proizvode iz razredov 18 in 25, ki za vsakega od razredov ustrezajo tem opisom:
– razred 18: „Usnje in imitacije usnja; izdelki iz usnja ali imitacije usnja (razen etuijev, ki so prilagojeni izdelkom, za katerih shranjevanje so namenjeni, rokavic in pasov); denarnice, ki niso iz plemenitih kovin; ročne torbice; potovalne torbe; skrinje iz usnja ali usnjene lepenke; potovalni kovčki; pokrivala iz kože (krzna); irhovina (razen za čiščenje); živalske kože; potovalni in ročni kovčki; dežniki, sončniki in sprehajalne palice“;
– razred 25: „Oblačila, spodnje perilo, športna oblačila, razen za potapljanje, pasovi, rokavice, obutev, pokrivala“.
7 Ugovor se je nanašal na vse proizvode in storitve, zajete s prijavljeno znamko.
8 Oddelek za ugovore je z odločbo z dne 12. avgusta 2008 ugodil ugovoru glede proizvodov iz razredov 18 in 25, ker naj bi obstajala verjetnost zmede, in zavrnil ugovor glede storitev iz razreda 35. Ugotovil je, da so zadevni proizvodi enaki, in poudaril, da sta si znaka LOFT in ANN TAYLOR LOFT v okviru celovite presoje srednje podobna, ker oba vsebujeta pojem loft. Glede na enakost proizvodov in dejstvo, da beseda „loft“ zagotavlja samostojni razlikovalni učinek prijavljene znamke, bi lahko potrošniki mislili, da zadevni proizvodi izvirajo iz medsebojno povezanih podjetij.
9 Tožeča stranka je 10. oktobra 2008 pri UUNT na podlagi členov od 57 do 62 Uredbe št. 40/94 (postali členi od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009) zoper odločbo oddelka za ugovore vložila pritožbo.
10 Prvi odbor za pritožbe je z odločbo z dne 1. julija 2009 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) pritožbo zavrnil. Predvsem je ugotovil, po eni strani, da so proizvodi, na katere se nanaša prijavljena znamka, in tisti, na katere se nanaša prejšnja znamka, enaki, po drugi strani pa, da sta si nasprotujoča si znaka – kljub njuni veliki pomenski podobnosti – v okviru celovite presoje le malo podobna. Odbor za pritožbe je ugotovil, da obstaja verjetnost zmede, ker je skupna beseda „loft“ prevladujoči element prijavljene znamke in edini element prejšnje znamke. Zadevna javnost, ki jo sestavljajo povprečni francoski kupci usnjenih izdelkov in oblačil, bi lahko mislila, da je izvor proizvodov isti ali da je ANN TAYLOR LOFT ime nove serije proizvodov družbe Freche et fils associés.
Predlogi strank
11 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– pritožbo razglasi za utemeljeno;
– razveljavi izpodbijano odločbo;
– spremeni izpodbijano odločbo, tako da se dovoli registracija znamke ANN TAYLOR LOFT za razreda 18 in 25, poleg registracije za razred 35, ki jo je pravilno dovolil oddelek za ugovore in ki ni bila izpodbijana;
– UUNT naloži plačilo stroškov.
12 UUNT Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Predlog za razveljavitev izpodbijane odločbe
13 Tožeča stranka navaja dva tožbena razloga, ki se nanašata na kršitev členov 75, drugi stavek, in 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009.
14 Najprej je treba preučiti tožbeni razlog kršitve člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009.
15 Na podlagi člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009 se ob ugovoru imetnika prejšnje blagovne znamke znamka, za katero je vložena prijava, ne registrira v teh primerih: če „zaradi enakosti ali podobnosti s prejšnjo blagovno znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, ki jih označujejo blagovne znamke, obstaja verjetnost zmede v javnosti na ozemlju, na katerem je varovana prejšnja blagovna znamka; verjetnost zmede zajema verjetnost povezovanja s prejšnjo blagovno znamko“.
16 Poleg tega je na podlagi člena 8(2)(a)(ii) Uredbe št. 207/2009 za prejšnje znamke treba šteti znamke, registrirane v državi članici, z datumom zahteve za registracijo, ki je starejši od datuma zahteve za registracijo blagovne znamke Skupnosti.
17 V skladu z ustaljeno sodno prakso verjetnost zmede obstaja, kadar bi javnost lahko verjela, da zadevni izdelki ali storitve izhajajo iz istega podjetja ali, glede na okoliščine primera, iz gospodarsko povezanih podjetij (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 10. septembra 2008 v zadevi Boston Scientific proti UUNT – Terumo (CAPIO), T‑325/06, neobjavljena v ZOdl., točka 70 in navedena sodna praksa; glej tudi po analogiji sodbi Sodišča z dne 29. septembra 1998 v zadevi Canon, C‑39/97, Recueil, str. I‑5507, točka 29, in z dne 22. junija 1999 v zadevi Lloyd Schuhfabrik Meyer, C‑342/97, Recueil, str. I‑3819, točka 17).
18 Poleg tega ni sporno, da je treba verjetnost zmede v javnosti presojati celovito ob upoštevanju vseh pomembnih dejavnikov posameznega primera (glej zgoraj v točki 17 navedeno sodbo CAPIO, točka 71 in navedena sodna praksa; glej tudi po analogiji sodbo Sodišča z dne 11. novembra 1997 v zadevi SABEL, C‑251/95, Recueil, str. I‑6191, točka 22, in zgoraj v točki 17 navedeni sodbi Canon, točka 16, in Lloyd Schuhfabrik Meyer, točka 18).
19 Ta celovita presoja vključuje nekaj medsebojne odvisnosti upoštevanih dejavnikov, zlasti podobnosti znamk ter podobnosti označenih proizvodov in storitev. Tako se lahko nizka stopnja podobnosti med označenimi proizvodi in storitvami izravna z visoko stopnjo podobnosti med znamkami in obratno (sodba Sodišča z dne 13. septembra 2007 v zadevi Il Ponte Finanziaria proti UUNT, C‑234/06 P, ZOdl., str. I‑7333, točka 48; sodba Splošnega sodišča z dne 23. oktobra 2002 v zadevi Matratzen Concord proti UUNT – Hukla Germany (MATRATZEN), T‑6/01, Recueil, str. II‑4335, točka 25; glej tudi po analogiji zgoraj v točki 17 navedeno sodbo Canon, točka 17). Medsebojna odvisnost teh dejavnikov je izražena v uvodni izjavi 8 Uredbe št. 207/2009, v skladu s katero je treba pojem podobnosti razlagati v povezavi z verjetnostjo zmede, katere ugotavljanje je odvisno od številnih elementov, zlasti od prepoznavnosti znamke na tržišču, povezovanja, ki ga lahko povzroči uporabljen ali registriran znak, stopnje podobnosti med znamko in znakom ter označenim blagom in storitvami (zgoraj v točki 17 navedena sodba CAPIO, točka 72 in navedena sodna praksa).
20 Poleg tega mora celovita presoja verjetnosti zmede glede vidne, glasovne ali pomenske podobnosti nasprotujočih si znakov temeljiti na njihovem celostnem vtisu, ob upoštevanju zlasti njihovih razlikovalnih in prevladujočih elementov. Iz besedila člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009, v skladu s katerim „obstaja verjetnost zmede v javnosti“, namreč izhaja, da ima pri celoviti presoji verjetnosti zmede odločilno vlogo to, kako povprečen potrošnik zadevne vrste proizvodov ali storitev zaznava znamke. Povprečen potrošnik znamko po navadi zaznava kot celoto in ne preverja njenih posameznih elementov (glej zgoraj v točki 17 navedeno sodbo CAPIO, točka 73 in navedena sodna praksa; glej tudi po analogiji zgoraj v točki 18 navedeno sodbo SABEL, točka 23).
21 Za celovito presojo verjetnosti zmede mora biti povprečen potrošnik zadevnih proizvodov običajno obveščen ter razumno pozoren in preudaren. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da ima le redko možnost neposredno primerjati različne znamke, zato se mora zanesti na njihovo nepopolno podobo, ki jo je ohranil v spominu. Prav tako je treba upoštevati dejstvo, da je stopnja pozornosti povprečnega potrošnika različna, odvisno od vrste zadevnih proizvodov ali storitev (sodbi Splošnega sodišča z dne 23. oktobra 2002 v zadevi Oberhauser proti UUNT – Petit Liberto (Fifties), T‑104/01, Recueil, str. II‑4359, točka 28, in z dne 30. junija 2004 v zadevi BMI Bertollo proti UUNT – Diesel (DIESELIT), T‑186/02, ZOdl., str. II‑1887, točka 38; glej tudi po analogiji zgoraj v točki 17 navedeno sodbo Lloyd Schuhfabrik Meyer, točka 26).
22 V obravnavanem primeru je prejšnja znamka nacionalna znamka, registrirana v Franciji. Zato mora biti preizkus, kot je ugotovil odbor za pritožbe v točki 12 izpodbijane odločbe, omejen na ozemlje Francije. Gotovo je tudi, da upoštevno javnost – kot odbor za pritožbe pravilno opozarja v točki 13 izpodbijane odločbe – sestavljajo povprečni francoski potrošniki usnjenih izdelkov in oblačil, kar ustreza zelo velikemu deležu populacije. Te ugotovitve, ki jih tožeča stranka ni izpodbijala, je treba potrditi.
23 Presojo odbora za pritožbe glede verjetnosti zmede med nasprotujočima si znakoma je treba preizkusiti ob upoštevanju zgoraj navedenih ugotovitev.
Podobnost proizvodov
24 V zvezi s tem je dovolj, da se navede, da je treba potrditi stališče, ki ga je zavzel odbor za pritožbe v točki 10 izpodbijane odločbe, po katerem so zadevni proizvodi enaki, čemur tožeča stranka sicer ni oporekala.
Podobnost znakov
25 Kot je bilo navedeno že v točki 20 zgoraj, mora biti celovita presoja verjetnosti zmede, kar zadeva vidno, glasovno ali pomensko podobnost zadevnih znamk, utemeljena na celotnem vtisu, ki ga te ustvarjajo, ob upoštevanju predvsem njihovih razlikovalnih in prevladujočih elementov (glej tudi sodbo Sodišča z dne 2. septembra 2010 v zadevi Klein Trademark Trust proti UUNT, C‑254/09 P, še neobjavljena v ZOdl., točka 45 in navedena sodna praksa).
26 Iz sodne prakse je razvidno tudi, da sta si znamki podobni, kadar upoštevna javnost meni, da med njima obstaja vsaj delna enakost z enega ali več upoštevnih vidikov, namreč vidnega, glasovnega in pomenskega vidika (zgoraj v točki 19 navedena sodba MATRATZEN, točka 30, in zgoraj v točki 17 navedena sodba CAPIO, točka 89; glej tudi po analogiji zgoraj v točki 18 navedeno sodbo SABEL, točka 23).
27 V obravnavanem primeru prejšnjo znamko sestavlja samo beseda „loft“, medtem ko je prijavljena znamka sestavljena iz besednega elementa „ann taylor loft“.
28 Prvič, odbor za pritožbe je ugotovil, da obstajata vidna in glasovna podobnost med zadevnima znakoma, vendar nista veliki, ker pri prijavljeni znamki pred besedo „loft“ stojita druga elementa. Čeprav tožeča stranka trdi, da sta vidni in glasovni vtis zadevnih znakov zelo različna, ker prijavljena znamka vsebuje prevladujoči element „ann taylor“, pa priznava, da „med zadevnima znakoma obstaja določena nizka stopnja podobnosti“. Zaključek odbora za pritožbe o tem je torej treba potrditi.
29 Drugič, v zvezi s pomensko podobnostjo je odbor za pritožbe v točkah 18 in 20 izpodbijane odločbe ob potrditvi odločitve oddelka za ugovore ugotovil, da besedni znak ANN TAYLOR LOFT spominja na ime osebe anglosaksonskega porekla, v katerem je mogoče besedo „ann“ z lahkoto prepoznati kot ime, besedo „taylor“ kot drugo ime ali del imena in besedo „loft“ kot priimek. Odbor za pritožbe je v točki 19 izpodbijane odločbe dodal, pri čemer se je skliceval na sodbo Splošnega sodišča z dne 2. decembra 2008 v zadevi Harman International Industries proti UUNT – Becker (Barbara Becker) (T‑212/07, ZOdl., str. II‑3431), da je element „loft“, če se ga šteje za ime, prevladujoči element prijavljene znamke. Poleg tega je odbor za pritožbe v točki 23 izpodbijane odločbe menil, da je beseda „loft“ razlikovalna, ker je v Franciji tuja beseda, ki se ne dojema nujno kot generična oznaka prostora za trženje proizvodov. Beseda „loft“ naj bi bila bolj dojeta kot angleški samostalnik brez pomena ali kot priimek.
30 Tožeča stranka to analizo izpodbija. Po njenem mnenju namreč francoska javnost besede „loft“, ki je skupna obema znakoma, ne bo dojemala kot anglosaksonskega priimka, ker se v francoščini ta beseda uporablja za označitev skladiščnega prostora, spremenjenega v bivalni prostor za zasebne ali gospodarske namene. Tako naj bi kljub temu, da oba znaka vsebujeta besedo „loft“, element „ann taylor“ – ker naj bi bil razlikovalni in prevladujoči element znamk ANN TAYLOR in ANN TAYLOR LOFT – bil v celoti tako zelo prevladujoč, da bi bile vse druge sestavine zanemarljive. Zato naj med znakoma ne bi obstajala nikakršna pomenska podobnost.
31 Ugotoviti je treba, da analize odbora za pritožbe ni mogoče potrditi, ker temelji na napačni predpostavki.
32 Kot je namreč v svoji odločbi ugotovil že oddelek za ugovore, beseda „loft“, ki še zdaleč ni tuja beseda, v francoščini opisuje določeno vrsto stanovanja. Čeprav izhaja iz enake angleške besede, pa je beseda „loft“ postala popolnoma francoska beseda, saj ni bila prevedena v francoski jezik. Iz tega izhaja, da bo povprečna francoska javnost to besedo ob stiku z njo zaradi njenega točno določenega pomena v francoščini povezovala z določeno vrsto stanovanja, če pozna ta pomen, in ne s tujim priimkom, za katerega UUNT poleg tega priznava, da v anglosaksonskih državah ni najbolj pogost. Poleg tega ni mogoče utemeljeno trditi, da se beseda „loft“ v francoščini redko uporablja.
33 Trditve tožeče stranke, da naj bi bil element „ann taylor“ prevladujoč v skupnem vtisu, ker naj bi znaka ANN TAYLOR in ANN TAYLOR LOFT uživala ugled pri javnosti, zato ni mogoče sprejeti.
34 V zvezi s tem zadošča ugotovitev, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza o tem, da znaka ANN TAYLOR in ANN TAYLOR LOFT uživata pri ciljni javnosti takšen ugled, saj so se dokazi nanašali na Združene države. V zvezi s tem naj obstoj internetne strani ne bi zadoščal za dokaz o obstoju ugleda. Tožeča stranka je poleg tega sama navedla, da je „storila, kar je bilo potrebno, da bi lahko razširila svojo dejavnost na druge države, med njimi države Evropske unije“, kar kaže na to, da prijavljena znamka ali znak ANN TAYLOR v Evropski uniji, zlasti v Franciji, ne uživa ugleda.
35 Poleg tega, tudi če bi element „ann taylor“ lahko šteli za prevladujoč v znaku ANN TAYLOR LOFT, preverjanja pomenske podobnosti ne bi mogli opraviti ob upoštevanju le prevladujočega elementa, saj je v skladu s sodno prakso presoja podobnosti samo na podlagi prevladujočega elementa mogoča le, če se vse preostale sestavine znamke lahko zanemarijo (sodba Sodišča z dne 3. septembra 2009 v zadevi Aceites del Sur-Coosur proti Koipe in UUNT, C‑498/07 P, ZOdl., str. I‑7371, točka 62).
36 Besede „loft“ v prijavljeni znamki se v celotnem vtisu ne more šteti za zanemarljivo, ker dopolnjuje element „ann taylor“, s tem da mu dodaja značilnost, ki bi glede na zadevne proizvode lahko bila povezana z linijo oblačil, ki ustreza nekemu načinu življenja, povezanemu s tem novim načinom bivanja, ali ki od njega prevzema nekatera pravila.
37 Poleg tega ni mogoče izpodbijati dejstva, da je v celotnem vtisu prijavljene znamke element „ann taylor“ v očeh francoske javnosti očitno precej bolj razlikovalen od besede „loft“, ravno zaradi dejstva, da ima slednja v francoščini jasen in natančen pomen. Element „ann taylor“ namiguje na angleški imeni ali na angleška ime in priimek, tako da pritegne več pozornosti francoske javnosti.
38 Iz vsega navedenega je razvidno, da je v celoti – ob upoštevanju ugotovitve o vidni in glasovni podobnosti, ki nista veliki, in nekaj pomenske podobnosti med zadevnima znakoma – treba sklepati, da je celotna podobnost med zadevnima znakoma majhna, pri tem pa upoštevati dejstvo, da je element „ann taylor“ najbolj razlikovalen element prijavljene znamke in da pritegne več pozornosti ciljne javnosti.
Verjetnost zmede
39 Spomniti je treba, da obstaja verjetnost zmede, če sta stopnja podobnosti zadevnih znamk in stopnja podobnosti proizvodov ali storitev, določenih z znamkama, skupaj dovolj visoki (zgoraj v točki 19 navedena sodba MATRATZEN, točka 45).
40 Tožeča stranka v bistvu trdi, da zaradi prisotnosti razlikovalnega in prevladujočega elementa „ann taylor“ na začetku znaka ANN TAYLOR LOFT ne obstaja nikakršna verjetnost zmede pri upoštevni ciljni javnosti, da bi ta mogla šteti, da sta zadevna znaka dve različni liniji proizvodov, ki se ponujajo pod nadzorom iste družbe ali gospodarsko povezanih družb.
41 Nasprotno je odbor za pritožbe v točki 19 izpodbijane odločbe ugotovil, da je prevladujoči element prijavljene znamke beseda „loft“ in da zato obstaja verjetnost zmede, ker so proizvodi enaki.
42 Te zadnje analize ni mogoče potrditi.
43 Glede tega je ob upoštevanju ugotovitev iz analize pomenske podobnosti zadevnih znakov treba ugotoviti, da beseda „loft“ ni prevladujoči element prijavljene znamke. Poleg tega je iz istih ugotovitev razvidno, da je treba element „ann taylor“ – zato, ker za ciljno javnost nima pomena – šteti za bolj razlikovalen od besede „loft“ v prijavljeni znamki, ker ima slednja po mnenju te javnosti točno določen pomen.
44 Poleg tega med obema znakoma obstajajo majhni vidna in glasovna podobnost ter nekaj pomenske podobnosti.
45 V zvezi s tem je treba spomniti, da v sektorju oblačil ista znamka pogosto obstaja v več različicah, odvisno od vrste proizvoda, ki ga označuje. V tem sektorju je prav tako običajno, da isto proizvodno podjetje uporablja enake podznamke, in sicer znamke, ki izhajajo iz glavne znamke in imajo neki skupni prevladujoči element, zaradi razlikovanja med različnimi proizvodnimi linijami oblačil (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 6. oktobra 2004 v združenih zadevah New Look proti UUNT – Naulover (NLSPORT, NLJEANS, NLACTIVE in NLCollection), od T‑117/03 do T‑119/03 in T‑171/03, ZOdl., str. II‑3471, točka 51 in navedena sodna praksa).
46 Upoštevaje značilnosti proizvodov in način njihovega trženja, običaje na področju označevanja oblačil ter pričakovanja in navade ciljne javnosti je treba šteti, da ta javnost ob stiku z zadevnima znakoma ne bo zaznala zveze med njima, ker se najbolj razlikovalni element prijavljene znamke ne ujema z edinim elementom prejšnje znamke in ker je običajno, da „hišna znamka“ razširi svojo lastno znamko tako, da ji doda element, značilen za sekundarno linijo.
47 Ciljna javnost je namreč navajena, kot je pravilno navedla tožeča stranka, da isti proizvajalec trži različne linije proizvodov, ki so označene z imenom kreatorja in/ali zadevne modne hiše, ki mu, glede na značilnosti, sledi ime linije (športna, svečana, oblačila za prosti čas itd.).
48 V obravnavanem primeru je bilo glede na celotni vtis obeh znakov ugotovljeno, da je njuna podobnost majhna. Kljub enakosti zadevnih proizvodov je zaradi majhne podobnosti med zadevnima znakoma treba ugotoviti, da ciljna javnost, ki je navajena na to, da isto proizvodno podjetje uporablja podznamke, ki izhajajo iz glavne znamke, ne bo mogla zaznati zveze med znakoma ANN TAYLOR LOFT in LOFT, saj prejšnja znamka ne vsebuje elementa „ann taylor“, ki je, kot je bilo ugotovljeno v točki 37 zgoraj (glej tudi točko 43 zgoraj), najbolj razlikovalen element prijavljene znamke.
49 Sicer pa, tudi če bi domnevali, da element „loft“ v prijavljeni znamki ohrani samostojni razlikovalni položaj, se iz tega samostojnega razlikovalnega položaja v tej znamki ne more avtomatično sklepati, da obstaja verjetnost zmede med zadevnima znakoma.
50 Verjetnost zmede naj ne bi bila določena abstraktno, ampak jo je treba dojemati v okviru celovite analize, ki upošteva predvsem celoto dejavnikov, upoštevnih v danem primeru (zgoraj v točki 18 navedena sodba SABEL, točka 22; glej tudi sodbo Sodišča z dne 6. oktobra 2005 v zadevi Medion, C‑120/04, ZOdl., str. I‑8551, točka 37), zlasti značilnosti zadevnih proizvodov in storitev, načine trženja, večjo ali manjšo pozornost javnosti in navade te javnosti v zadevnem sektorju. Preverjanje odločilnih dejavnikov tega primera, navedenih v točkah od 45 do 48 zgoraj, na prvi pogled ne kaže, da bi med zadevnima znakoma obstajala verjetnost zmede.
51 Iz vsega navedenega je razvidno, da je treba prvemu tožbenemu razlogu ugoditi in izpodbijano odločbo razveljaviti, ne da bi bilo treba obravnavati drugi tožbeni razlog, s katerim se uveljavljajo kršitve pravice do izjave.
Predlog za spremembo izpodbijane odločbe
52 Kar zadeva tretji predlog, s katerim tožeča stranka Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj spremeni izpodbijano odločbo, tako da se prijavljena znamka registrira, je treba spomniti, da sme Splošno sodišče – ker lahko odbor za pritožbe v smislu člena 64(1) Uredbe št. 207/2009 izvršuje katero koli pooblastilo v pristojnosti oddelka, ki je izdal odločbo – v okviru svojih reformatoričnih pooblastil izvrševati pristojnosti nižjih organov UUNT, katerih odločbe so lahko predmet pritožbe pred odborom za pritožbe. Tako lahko Splošno sodišče v zvezi s tem sprejme odločitev, ki bi jo lahko sprejel preizkuševalec, oddelek za ugovore ali oddelek za izbris. Nasprotno pa ne sme sprejemati odločitev, ki ne spadajo v pristojnost teh organov. Splošno sodišče zato ne more registrirati znamke, saj registracija ne spada v pristojnost preizkuševalca ali oddelka za ugovore (glej v tem smislu sklep Splošnega sodišča z dne 30. junija 2009 v zadevi Securvita proti UUNT (Natur-Aktien-Index), T‑285/08, ZOdl., str. II‑2171, točke od 16 do 23).
53 Tretji tožbeni predlog je torej treba zavreči kot nedopusten.
Stroški
54 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker UUNT ni uspel, se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo njenih stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)
razsodilo:
1. Odločba prvega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) z dne 1. julija 2009 (zadeva R 1485/2008‑1) se razveljavi.
2. V preostalem je tožba nedopustna.
3. UUNT se naloži plačilo stroškov.
Martins Ribeiro | Papasavvas | Dittrich |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 17. februarja 2011.
Podpisi