SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (sedmi senat)
z dne 16. julija 2014(*)
„Skupna zunanja in varnostna politika ‒ Omejevalni ukrepi proti Siriji ‒ Zamrznitev sredstev ‒ Ničnostna tožba ‒ Prilagoditev predlogov ‒ Zamuda ‒ Obveznost obrazložitve ‒ Pravica do obrambe ‒ Pravica do učinkovitega sodnega varstva ‒ Očitna napaka pri presoji ‒ Lastninska pravica ‒ Sorazmernost ‒ Odškodninski zahtevek“
V zadevi T‑572/11,
Samir Hassan, stanujoč v Damasku (Sirija), ki ga zastopata É. Morgan de Rivery in E. Lagathu, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopata S. Kyriakopoulou in M. Vitsentzatos, zastopnika,
tožena stranka,
na eni strani zaradi predloga za razglasitev ničnosti Izvedbenega sklepa Sveta 2011/515/SZVP z dne 23. avgusta 2011 o izvajanju Sklepa 2011/273/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Siriji (UL L 218, str. 20), Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 843/2011 z dne 23. avgusta 2011 o izvajanju Uredbe (EU) št. 442/2011 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Siriji (UL L 218, str. 1), Sklepa Sveta 2011/782/SZVP z dne 1. decembra 2011 o omejevalnih ukrepih proti Siriji in razveljavitvi Sklepa 2011/273 (UL L 319, str. 56), Uredbe Sveta (EU) št. 36/2012 z dne 18. januarja 2012 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Siriji in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 442/2011 (UL L 16, str. 1), Sklepa Sveta 2012/739/SZVP z dne 29. novembra 2012 o omejevalnih ukrepih proti Siriji in razveljavitvi Sklepa 2011/782 (UL L 330, str. 21), Izvedbenega sklepa Sveta 2013/185/SZVP z dne 22. aprila 2013 o izvajanju Sklepa 2012/739 (UL L 111, str. 77), Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 363/2013 z dne 22. aprila 2013 o izvajanju Uredbe št. 36/2012 (UL L 111, str. 1) in Sklepa Sveta 2013/255/SZVP z dne 31. maja 2013 o omejevalnih ukrepih proti Siriji (UL L 147, str. 14) v delih, v katerih se ti akti nanašajo na tožečo stranko, in na drugi strani zaradi odškodninskega zahtevka za povračilo domnevno nastale škode
SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat),
v sestavi M. van der Woude, predsednik, I. Wiszniewska-Białecka, sodnica, in I. Ulloa Rubio (poročevalec), sodnik,
sodna tajnica: J. Weychert, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 28. februarja 2014
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka S. Hassan je poslovnež s sirskim državljanstvom.
Sklep 2011/273 in Uredba št. 442/2011
2 Ker Svet Evropske unije ostro obsoja nasilno zatiranje miroljubnih demonstracij v različnih krajih po celotni Siriji in sirske organe poziva, naj se vzdržijo uporabe sile, je 9. maja 2011 sprejel Sklep 2011/273/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Siriji (UL L 121, str. 11). Glede na resnost položaja je Svet vzpostavil embargo na orožje, prepoved izvoza opreme, ki bi se lahko uporabljala za notranjo represijo, omejitve glede sprejemanja v Evropsko unijo nekaterih oseb in subjektov, odgovornih za nasilno zatiranje civilnega prebivalstva v Siriji, ter zamrznitev sredstev in gospodarskih virov tem osebam in subjektom.
3 Imena oseb, odgovornih za nasilno zatiranje civilnega prebivalstva v Siriji, ter imena fizičnih in pravnih oseb ter subjektov, ki so z njimi povezani, so navedena v Prilogi k Sklepu 2011/273. Svet lahko v skladu s členom 5(1) tega sklepa na predlog države članice ali visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko navedeno prilogo spremeni. Imena tožeče stranke na tem seznamu ni.
4 Ker nekateri omejevalni ukrepi proti Siriji spadajo na področje uporabe Pogodbe DEU, je Svet sprejel Uredbo (EU) št. 442/2011 z dne 9. maja 2011 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Siriji (UL L 121, str. 1). Ta uredba je v bistvenem enaka kot Sklep 2011/273, vendar so v njej predvidene možnosti za sprostitev zamrznjenih sredstev. Seznam oseb, subjektov in organov, bodisi spoznanih za odgovorne za zadevno zatiranje bodisi povezanih z odgovornimi, iz Priloge II k tej uredbi je enak seznamu iz Priloge k Sklepu 2011/273. Imena tožeče stranke na tem seznamu ni. Na podlagi člena 14(1) in (4) Uredbe št. 442/2011 Svet, kadar odloči, da se bodo za fizično ali pravno osebo, subjekt ali organ uporabljali zadevni omejevalni ukrepi, ustrezno spremeni Prilogo II in v rednih časovnih presledkih, najmanj pa vsakih 12 mesecev, pregleduje seznam iz te priloge.
5 Svet je z Izvedbenim sklepom 2011/515/SZVP z dne 23. avgusta 2011 o izvajanju Sklepa 2011/273 (UL L 218, str. 20) spremenil Sklep 2011/273, zlasti z namenom, da bi se zadevni omejevalni ukrepi uporabili za druge osebe in subjekte. Na podlagi člena 1 tega izvedbenega sklepa so bila imena petnajstih fizičnih oseb in petih subjektov, našteta v Prilogi k temu sklepu, dodana na seznam iz Priloge k Sklepu 2011/273. Med temi imeni je ime tožeče stranke z navedbo datuma njenega vpisa na zadevni seznam, in sicer „23. 8. 2011“, in teh razlogov:
„Tesen poslovni sodelavec Maherja al Asada. Znan je po tem, da sirski režim podpira z ekonomskimi sredstvi.“
6 Istega dne je Svet na podlagi člena 215(2) PDEU in Sklepa 2011/273 sprejel Izvedbeno uredbo (EU) št. 843/2011 o izvajanju Uredbe (EU) št. 442/2011 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Siriji (UL L 218, str. 1). V njej je navedeno ime tožeče stranke z enakimi podatki in razlogi, kot so navedeni v Prilogi k Izvedbenemu sklepu 2011/515.
7 Svet je 24. avgusta 2011 v Uradnem listu Evropske unije objavil Obvestilo za osebe in subjekte, za katere veljajo omejevalni ukrepi, določeni v Sklepu 2011/273, kot se izvaja z Izvedbenim sklepom 2011/515, in Uredbi št. 442/2011, kot se izvaja z Izvedbeno uredbo št. 843/2011 (UL C 245, str. 2).
8 Svet je s Sklepom 2011/522/SZVP z dne 2. septembra 2011 o spremembi Sklepa 2011/273 (UL L 228, str. 16) s ponovno spremembo Sklepa 2011/273 določil, da njegovo področje uporabe, vključno s Prilogo, zajema tudi „oseb[e], ki izkoriščajo ali podpirajo režim, in oseb[e], povezan[e] z njimi, ki so navedene na seznamu v Prilogi“.
9 Svet je z Uredbo (EU) št. 878/2011 z dne 2. septembra 2011 o spremembi Uredbe št. 442/2011 (UL L 228, str. 1) zadnjo spremenil tako, da se njena Priloga II uporablja za „oseb[e] in subjekt[e], ki imajo koristi od režima ali ga podpirajo, ali oseb[e] in subjekt[e], povezan[e] z njimi“.
Sklep 2011/782 in Uredba št. 36/2012
10 Svet je s Sklepom 2011/782/SZVP z dne 1. decembra 2011 o omejevalnih ukrepih proti Siriji in razveljavitvi Sklepa 2011/273 (UL L 319, str. 56) ugotovil, da je zaradi resnosti razmer v Siriji potrebna uvedba dodatnih omejevalnih ukrepov. Zaradi jasnosti so bili ukrepi, uvedeni s Sklepom 2011/273/SZVP, in dodatni ukrepi združeni v en sam pravni instrument. V členu 18 Sklepa 2011/782 so določene omejitve vstopa na ozemlje Unije, v členu 19 pa zamrznitev sredstev in gospodarskih virov osebam in subjektom, katerih ime je navedeno v Prilogi I k temu sklepu. Ime tožeče stranke je navedeno v vrstici 50 razpredelnice z zadevnim seznamom pod naslovom „A. Osebe“ z enakimi podatki in razlogi kot v Prilogi k Izvedbenemu sklepu 2011/515.
11 Svet je 2. decembra 2011 v Uradnem listu objavil Obvestilo osebam in subjektom, za katere veljajo omejevalni ukrepi iz Sklepa 2011/782 in Uredbe št. 442/2011, kot se izvaja z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 1244/2011 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Siriji (UL C 351, str. 14).
12 Uredba št. 442/2011 je bila nadomeščena z Uredbo Sveta (EU) št. 36/2012 z dne 18. januarja 2012 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Siriji in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 442/2011 (UL L 16, str. 1). Na seznamu iz Priloge II k Uredbi št. 36/2012 je navedeno ime tožeče stranke z enakimi podatki in razlogi, kot so navedeni v Prilogi k Izvedbenemu sklepu 2011/515 in Izvedbeni uredbi št. 843/2011.
13 Svet je 24. januarja 2012 v Uradnem listu objavil Obvestilo za osebe in subjekte, za katere veljajo omejevalni ukrepi, določeni v Sklepu 2011/782 in v Uredbi št. 36/2012 o omejevalnih ukrepih proti [glede na razmere v] Siriji (UL C 19, str. 5).
Sklep 2012/739
14 S Sklepom Sveta 2012/739/SZVP z dne 29. novembra 2012 o omejevalnih ukrepih proti Siriji in razveljavitvi Sklepa 2011/782/SZVP (UL L 330, str. 21) so bili omejevalni ukrepi združeni v en sam pravni instrument. Ime tožeče stranke je navedeno v vrstici 48 razpredelnice v Prilogi I k Sklepu 2012/739 z enakimi podatki in razlogi, kot so navedeni v Prilogi k Izvedbenemu sklepu 2011/515.
15 Svet je 30. novembra 2012 v Uradnem listu objavil Obvestilo osebam in subjektom, za katere veljajo omejevalni ukrepi iz Sklepa 2012/739 in Uredbe št. 36/2012, kot se izvaja z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 1117/2012 z dne 29. novembra 2012 o izvajanju člena 32(1) Uredbe (EU) št. 36/2012 (UL C 370, str. 6). V izvedbeni uredbi Sveta št. 1117/2012 z dne 29. novembra 2012 o izvajanju člena 32(1) Uredbe št. 36/2012 (UL L 330, str. 9) navedbe o tožeči stranki niso spremenjene.
16 Namen Izvedbenega sklepa Sveta 2013/185/SZVP z dne 22. aprila 2013 o izvajanju Sklepa 2012/739 (UL L 111, str. 77) je posodobiti seznam oseb in subjektov, za katere se uporabljajo omejevalni ukrepi, iz Priloge I k Sklepu 2012/739. Ime tožeče stranke je navedeno v vrstici 48 razpredelnice v Prilogi I z enakimi podatki in razlogi, kot so navedeni v prilogah predhodnih aktov.
17 Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 363/2013 z dne 22. aprila 2013 o izvajanju Uredbe št. 36/2012 (UL L 111, str. 1) vsebuje enake podatke in razloge, kot so navedeni v prilogah predhodnih aktov.
18 Svet je 23. aprila 2013 v Uradnem listu objavil Obvestilo osebam in subjektom, za katere veljajo omejevalni ukrepi, določeni v Sklepu 2012/739, kakor se izvaja z Izvedbenim sklepom 2013/185, in v Uredbi št. 36/2012, kakor se izvaja z Izvedbeno uredbo št. 363/2013 (UL C 115, str. 5).
Sklep 2013/255
19 Svet je 31. maja 2013 sprejel Sklep 2013/255/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Siriji (UL L 147, str. 14). Ime tožeče stranke je navedeno v vrstici 48 razpredelnice v Prilogi I k temu sklepu z enakimi podatki in razlogi, kot so navedeni v prilogah predhodnih aktov.
20 Svet je 1. junija 2013 v Uradnem listu objavil Obvestilo osebam in subjektom, za katere veljajo omejevalni ukrepi, določeni v Sklepu 2013/255 in Uredbi št. 36/2012 (UL C 155, str. 1).
Postopek in predlogi strank
21 Tožeča stranka je 4. novembra 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti Izvedbenega sklepa 2011/515 in Izvedbene uredbe št. 843/2011 v delih, v katerih se nanašata nanjo, in odškodninsko tožbo.
22 Tožeča stranka je z ločeno vlogo, ki je bila v sodno tajništvo Splošnega sodišča vložena 3. februarja 2012, vložila predlog za izdajo začasne odredbe za odlog izvršitve Izvedbenega sklepa 2011/515 in Izvedbene uredbe št. 843/2011 v delih, v katerih se nanašata nanjo, do odločitve Splošnega sodišča o tožbi v postopku v glavni stvari. Ta predlog je bil zavrnjen s sklepoma predsednika Splošnega sodišča z dne 17. februarja in 23. aprila 2012 Hassan proti Svetu (T‑572/11 R in T‑572/11 RII).
23 Tožeča stranka je v repliki, ki je bila v sodno tajništvo Splošnega sodišča vložena 11. aprila 2012, spremenila predloge in predlagala tudi razglasitev ničnosti Sklepa 2011/782 in Uredbe št. 36/2012 v delih, v katerih se nanašata nanjo. Svet se je z dupliko, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 13. junija 2012, seznanil s predlogom tožeče stranke.
24 Tožeča stranka je z vlogo, ki je bila v sodno tajništvo Splošnega sodišča vložena 8. julija 2013, spremenila predloge in predlagala tudi razglasitev ničnosti Sklepa 2012/739, Izvedbenega sklepa 2013/185, Izvedbene uredbe št. 363/2013 in Sklepa 2013/255 v delih, v katerih se nanašajo nanjo. Svet se je odpovedal predložitvi pisnih stališč o tem.
25 Po spremembi sestave senatov Splošnega sodišča je bil sodnik poročevalec razporejen v sedmi senat, zato je bila obravnavana zadeva dodeljena temu senatu.
26 Splošno sodišče je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek, in v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika Splošnega sodišča Svet pozvalo, naj odgovori na nekatera pisna vprašanja in predloži nekatere dokumente. Svet je to zahtevo izpolnil.
27 Stranke so na obravnavi 28. februarja 2014 podale ustne navedbe in odgovore na vprašanja Splošnega sodišča.
28 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– razglasi za nične Izvedbeni sklep 2011/515, Izvedbeno uredbo št. 843/2011, Sklep 2011/782, Uredbo št. 36/2012, Sklep 2012/739, Izvedbeni sklep 2013/185, Izvedbeno uredbo št. 363/2013 in Sklep 2013/255 v delih, v katerih se ti akti nanašajo na tožečo stranko;
– ugotovi, da je Svet zaradi omejevalnih ukrepov proti tožeči stranki nepogodbeno odgovoren; ji prisodi mesečni znesek 250.000 EUR od 1. septembra 2011 za povrnitev nastale premoženjske škode in simboličen 1 EUR za nastalo nepremoženjsko škodo ter Svetu naloži povračilo bodoče premoženjske škode;
– Svetu naloži plačilo stroškov.
29 Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– odškodninski zahtevek zavrne kot nedopusten;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Dopustnost predloga za prilagoditev predlogov
30 Kot je razvidno iz točk 23 in 24 zgoraj, je Svet akte, za katere se predlaga razglasitev ničnosti in imajo priloge s seznamom oseb in subjektov, na katere se nanašajo zadevni omejevalni ukrepi, ki vsebuje ime tožeče stranke, od vložitve tožbe v tej zadevi večkrat spremenil ali razveljavil. Zato je tožeča stranka svoje predloge prilagodila.
31 Če sklep ali uredbo, ki posameznika neposredno in posamično zadeva, med postopkom nadomesti akt z enako vsebino, se v skladu s sodno prakso šteje, da gre za novo dejstvo, na podlagi katerega lahko tožeča stranka prilagodi svoje predloge in tožbene razloge. Bilo bi namreč v nasprotju z učinkovitim izvajanjem sodne oblasti in z zahtevo po ekonomičnosti postopka, če bi tožeča stranka morala vložiti novo tožbo. Poleg tega bi bilo krivično, če bi lahko zadevna institucija, da bi nasprotovala ugovorom zoper sklep iz tožbe, predložene sodišču Unije, izpodbijani akt spremenila ali ga nadomestila z drugim in se med postopkom sklicevala na to spremembo ali nadomestitev, zato da drugi stranki onemogoči razširitev prvotnih tožbenih predlogov in razlogov ali vložitev dodatnih tožbenih predlogov in razlogov zoper ta akt (sodbi Splošnega sodišča z dne 23. oktobra 2008 v zadevi Peopleʻs Mojahedin Organization of Iran proti Svetu, T‑256/07, ZOdl., str. II‑3019, točka 46, in z dne 6. septembra 2013 v zadevi Iranian Offshore Engineering & Construction proti Svetu, T‑110/12, točka 16).
32 Vendar mora biti prošnja za prilagoditev predlogov, da bi bila dopustna, vložena v roku, določenem v členu 263, šesti odstavek, PDEU. V skladu s sodno prakso je namreč ta rok zavezujoč in sodišče Unije ga mora uporabiti tako, da se zagotovita pravna varnost in enakost posameznikov pred zakonom (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 18. januarja 2007 v zadevi PKK in KNK proti Svetu, C‑229/05 P, ZOdl., str. I‑439, točka 101). Zato mora sodišče preveriti, če je treba, po uradni dolžnosti, ali je bil ta rok spoštovan (zgoraj navedena sodba Iranian Offshore Engineering & Construction proti Svetu, točka 17).
33 Poleg tega je treba spomniti, da za akte, s katerimi se proti osebi ali subjektu uvedejo omejevalni ukrepi, začne teči dvomesečni rok iz člena 263, šesti odstavek, Pogodbe o DEU bodisi z dnem, ko je bila zadevna oseba individualno obveščena o tem aktu, če je njen naslov znan, bodisi z objavo uradnega obvestila v Uradnem listu, če njen naslov ni znan (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 23. aprila 2013 v zadevi Gbagbo in drugi proti Svetu, C‑478/11 P do C‑482/11 P, točke od 59 do 62).
34 Nazadnje, kadar začne teči rok za vložitev tožbe proti aktu institucije z dnem objave akta, začne v skladu s členom 102(1) Poslovnika ta rok teči po koncu štirinajstega dne po objavi akta v Uradnem listu. V skladu s členom 102(2) navedenega poslovnika se ta rok zaradi oddaljenosti podaljša za enkratno obdobje desetih dni.
35 V obravnavanem primeru je treba, prvič, v zvezi s prilagoditvijo predlogov, ki se nanaša na Sklep 2011/782 in Uredbo št. 36/2012, navesti, da je tožeča stranka to prilagoditev vnesla v repliko, ki je bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena 11. aprila 2012, ta akta pa sta bila sprejeta 1. decembra 2011 oziroma 18. januarja 2012.
36 Vendar ne iz spisa v obravnavani zadevi ne iz odgovorov, ki jih je Svet v zvezi s tem podal na obravnavi, ni razvidno, da bi bila tožeča stranka individualno obveščena o teh aktih, čeprav je Svet od 22. novembra 2011 poznal njen naslov. Svet je namreč tega dne potrdil prejem dopisa, ki sta mu ga odvetnika tožeče stranke poslala 17. novembra 2011 in v katerem sta ga prosila, naj na ta naslov sporoči vse informacije, ki bi lahko upravičile sprejetje omejevalnih ukrepov proti tožeči stranki.
37 V zvezi s tem je treba navesti, da Svet ne more svobodno in samovoljno izbirati načina sporočanja svojih sklepov zainteresiranim osebam. Iz točke 61 zgoraj navedene sodbe Gbagbo in drugi proti Svetu je namreč razvidno, da je Sodišče dovolilo posredno obvestitev o aktih, za katere je bila predlagana razglasitev ničnosti, z objavo obvestila v Uradnem listu samo v primerih, da Svet zainteresiranih oseb ne more uradno obvestiti. Drugačno sklepanje bi Svetu de facto omogočilo, da se zlahka izogne obveznosti uradne obvestitve.
38 Iz sodne prakse je razvidno, da če se predlog za prilagoditev predlogov nanaša na akt, s katerim so bili proti osebi ali subjektu uvedeni omejevalni ukrepi in o katerem tožeča stranka ni bila individualno obveščena, čeprav institucija pozna njen naslov, rok za prilagoditev predlogov tožeče stranke v zvezi s tem aktom še ni začel teči, zato njenega predloga ni mogoče šteti za prepoznega (glej v tem smislu sodbi Splošnega sodišča z dne 6. septembra 2013 v zadevi Bank Melli Iran proti Svetu, T‑35/10 in T‑7/11, točka 59, ter z dne 16. septembra 2013 v zadevi Bank Kargoshaei in drugi proti Svetu, T‑8/11, točka 44). Ker v obravnavanem primeru tožeča stranka ni bila individualno obveščena o Sklepu 2011/782 in Uredbi št. 36/2011, čeprav je Svet poznal njen naslov, je treba predlog za prilagoditev predlogov v zvezi s tema aktoma šteti za dopusten.
39 Drugič, v zvezi s prilagoditvijo predlogov, ki se nanaša na Sklep 2012/739, Izvedbeni sklep 2013/185, Izvedbeno uredbo št. 363/2013 in Sklep 2013/255, je treba navesti, da je tožeča stranka to prilagoditev vnesla v vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena 8. julija 2013.
40 V zvezi s tem je iz dokumentov, ki jih je Svet predložil v okviru ukrepov procesnega vodstva, razvidno, da je bila tožeča stranka o Sklepu 2012/739 uradno obveščena 30. novembra 2012. Ker se je rok za vložitev predloga za razglasitev ničnosti tega sklepa iztekel 11. februarja 2013, je treba to prilagoditev zaradi zamude zavrniti kot nedopustno.
41 V zvezi z vlogo za prilagoditev predlogov, ki se nanaša na Izvedbeni sklep 2013/185, Izvedbeno uredbo št. 363/2013 in Sklep 2013/255, je treba navesti, da je bila tožeča stranka po sprejetju teh aktov o njih individualno obveščena 13. maja in 3. junija 2013. V teh okoliščinah je bila vloga za prilagoditev predlogov tožeče stranke vložena v roku dveh mesecev in deset dni po prejemu individualnega obvestila v smislu člena 263, šesti odstavek, PDEU in člena 102(2) Poslovnika. Zato je treba priznati dopustnost prilagoditve predlogov tožeče stranke, ki se nanašajo na te akte.
42 Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev je treba predloge za razglasitev ničnosti v tej zadevi šteti za dopustne, če se nanašajo na razglasitev ničnosti Izvedbenega sklepa 2011/515, Izvedbene uredbe št. 843/2011, Sklepa 2011/782, Uredbe št. 36/2012, Izvedbenega sklepa 2013/185, Izvedbene uredbe št. 363/2013 in Sklepa 2013/255 v delih, v katerih se ti akti nanašajo na tožečo stranko (v nadaljevanju: skupaj: izpodbijani akti).
Predlog za razglasitev ničnosti
43 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja šest tožbenih razlogov, pri čemer se prvi nanaša na očitno napako pri presoji, drugi na kršitev pravice do obrambe, pravice do učinkovitega sodnega varstva in obveznosti obrazložitve, tretji na kršitev lastninske pravice in načela sorazmernosti, četrti na kršitev domneve nedolžnosti, peti na kršitev Smernic Sveta z dne 2. decembra 2005 za izvajanje in ocenjevanje omejevalnih ukrepov (sankcij) v okviru skupne zunanje in varnostne politike Evropske unije ter šesti na zlorabo pooblastil.
44 Splošno sodišče meni, da je treba najprej preučiti drugi tožbeni razlog, nato pa prvi.
Drugi tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe, pravice do učinkovitega sodnega varstva in obveznosti obrazložitve
45 Drugi tožbeni razlog se v bistvu deli na dva dela ter se na eni strani nanaša na kršitev pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva, na drugi pa na kršitev obveznosti obrazložitve.
– Del tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva
46 Tožeča stranka v bistvu trdi, da ni bila v primernem roku obveščena o ukrepih, ki jih je Svet sprejel proti njej, in da ji ni poslal nobenega uradnega obvestila o razlogih za njen vpis na sezname, ki jih vsebujejo izpodbijani akti. Po njenem mnenju pravica do učinkovitega sodnega varstva zlasti pomeni, da mora Svet osebi ali subjektu, na katerega se omejevalni ukrepi nanašajo, sporočiti razloge, zaradi katerih je vpisan na navedene sezname. Poleg tega navaja, da je trditev, da Svet ni poznal njenega naslova, v protislovju s trditvijo, da naj bi bila tožeča stranka splošno znana oseba sirske gospodarske elite. Nazadnje, Svet naj bi ob sprejetju spornih ukrepov tožeči stranki onemogočil, da učinkovito uveljavi pravico do obrambe.
47 Svet izpodbija utemeljenost trditev tožeče stranke.
48 V skladu z ustaljeno sodno prakso spoštovanje pravice do obrambe, ki je določena v členu 41(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, vključuje pravico do izjave in pravico do dostopa do spisa ob upoštevanju legitimnih interesov zaupnosti (sodba Sodišča z dne 18. julija 2013 v zadevi Komisija in drugi proti Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, točka 99) (v nadaljevanju: sodba Kadi II).
49 Na podlagi pravice do učinkovitega sodnega varstva, ki je določena v členu 47 Listine o temeljnih pravicah, se zahteva, da mora biti zainteresirani osebi omogočeno, da se z razlogi, na katerih temelji odločba v njeni zadevi, seznani bodisi že na podlagi same odločbe bodisi na podlagi dopisa, s katerim so ji ti razlogi posredovani na njeno zahtevo, zato da se ji omogoči obramba njenih pravic v kar najboljših okoliščinah in sprejetje odločitve ob popolnem poznavanju razlogov o tem, ali je smiselno, da se obrne na pristojno sodišče, ter zato da se slednjemu popolnoma omogoči nadzor nad zakonitostjo zadevne nacionalne odločbe (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Kadi II, točka 100 in navedena sodna praksa).
50 Vendar člen 52(1) Listine o temeljnih pravicah dopušča omejitve pri izvajanju pravic, ki jih ta zagotavlja, če zadevna omejitev spoštuje zlasti bistveno vsebino zadevne temeljne pravice in če je v skladu z načelom sorazmernosti nujna in dejansko ustreza ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija (glej zgoraj navedeno sodbo Kadi II, točka 101 in navedena sodna praksa).
51 Poleg tega je treba obstoj kršitve pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva presojati glede na posebne okoliščine vsakega posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okoliščin sprejetja in pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (zgoraj navedena sodba Kadi II, točka 102).
52 V zvezi s pravico osebe, za katero se uporabljajo omejevalni ukrepi, do obrambe sodišče Unije loči na eni strani prvi vpis imena osebe ali subjekta na seznam za naložitev omejevalnih ukrepov in na drugi strani ohranitev imena te osebe ali subjekta na tem seznamu v poznejših sklepih.
53 Od organov Unije se namreč ne zahteva, da sporočijo razloge za vključitev posameznika ali subjekta na zadevni seznam pred prvim vpisom, ker bi tako predhodno obvestilo lahko ogrozilo učinkovitost ukrepov zamrznitve sredstev in gospodarskih virov, ki jih nalagajo ti sklepi (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 13. septembra 2013 v zadevi Makhlouf proti Svetu, T‑383/11, točki 38 in 39 in navedena sodna praksa).
54 Nasprotno, če gre za sklep o ohranitvi imena zadevne osebe na zadevnem seznamu, mora pristojni organ Unije, preden sprejme ta sklep, tej osebi posredovati informacije in dokaze o njej, s katerimi ta organ razpolaga za utemeljitev svoje odločbe, da se tej osebi omogoči obramba njenih pravic (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Kadi II, točki 111 in 112).
55 V obravnavanem primeru člen 5 Sklepa 2011/273 in člen 14(2) in (3) Uredbe št. 442/2011, katerih vsebina je v bistvu povzeta v členu 21 Sklepa 2011/782, členu 15(3) Uredbe št. 36/2012 in členu 30(2) Sklepa 2013/255, določata, da mora Svet o svojem sklepu in razlogih za uvrstitev na seznam obvestiti zadevno osebo ali subjekt bodisi neposredno, če je naslov znan, bodisi z objavo obvestila, s čimer osebi ali subjektu da možnost, da predloži pripombe.
56 V zvezi s tem je treba najprej navesti, kot je razvidno iz točke 36 zgoraj, da je Svet za naslov tožeče stranke izvedel šele 22. novembra 2011. Zato je pred tem datumom o teh aktih ni mogel individualno obvestiti.
57 Prvič, v zvezi z aktoma, ki se izpodbijata v okviru tožbe, to sta Izvedbeni sklep 2011/515 in Izvedbena uredba št. 843/2011, je treba ugotoviti, da Svet upravičeno trdi, da bi tožeča stranka lahko izvedela za sprejetje teh aktov v obvestilu z dne 24. avgusta 2011, objavljenem v Uradnem listu, za osebe in subjekte, za katere veljajo omejevalni ukrepi, določeni v Sklepu 2011/273 in Uredbi št. 442/2011, kot se izvajata z omenjenima aktoma (glej točko 7 zgoraj). Ker Svet na dan sprejetja teh aktov ni imel naslova tožeče stranke, mu namreč ni mogoče očitati, da je kršil njeno pravico do obrambe s tem, da je o tem ni individualno obvestil.
58 Poleg tega ni mogoče meniti, da je trditev, da je tožeča stranka tesen sodelavec Maherja Al Assada, v protislovju s trditvijo, da naslov tožeče stranke ni znan. V zvezi s tem je treba spomniti, kot navaja Svet, da imajo institucije Unije v Siriji za iskanje zasebnih naslovov vseh fizičnih oseb, ki jih omejevalni ukrepi zadevajo, na voljo le omejena sredstva, še zlasti v času upora. Poleg tega je praksa Sveta, da zadevni fizični osebi pošlje uradno obvestilo na samo en konkreten naslov, če je znan, ne pa na približen naslov v Siriji, kot se zdi, da trdi tožeča stranka, upravičena, kajti v nasprotnem primeru bi uradno obvestilo lahko odprle in prebrale tretje osebe, omejevalni ukrepi pa so občutljivo področje. Nazadnje, okoliščino, da je tožeča stranka povezana z Maherjem Al Assadom, se da razbrati iz drugih indicev, kot je njen naslov.
59 Drugič, v zvezi z akti, katerih razglasitev ničnosti se predlaga v repliki z dne 11. aprila 2012 in vlogi za prilagoditev predlogov z dne 8. julija 2013, to so Sklep 2011/782, Uredba št. 36/2012, Izvedbeni sklep 2013/185, Izvedbena uredba št. 363/2013 in Sklep 2013/255, je treba ugotoviti, da bi Svet v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 54 zgoraj, in ob upoštevanju, da je od 22. novembra 2011 imel naslov tožeče stranke, moral tožečo stranko individualno obvestiti o sprejetju teh aktov. To je sicer storil glede zadnjih treh omenjenih aktov, o prvih dveh pa tožeče stranke ni individualno obvestil. V zvezi s tem bi moral tožečo stranko individualno obvestiti o razlogih za ohranitev njenega imena na seznamih iz teh aktov.
60 Vendar v skladu s sodno prakso ni nujno, da opustitev posamične obvestitve povzroči razglasitev ničnosti akta, če se ohranijo pravice tožeče stranke. S tem ko Svet ni izpolnil obveznosti in tožeče stranke individualno obvestil o aktu, ta pa je bila seznanjena z zadevnim aktom in je v predpisanem roku vložila tožbo zoper ta akt, njena pravica do obrambe namreč ni bila kršena, saj se je imela možnost braniti (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Makhlouf proti Svetu, točka 48 in navedena sodna praksa).
61 Najprej, v obravnavanem primeru v nasprotju s trditvami tožeče stranke z opustitvijo posamične obvestitve ni bila kršena njena pravica do obrambe in pravica do učinkovitega sodnega varstva, saj ji s tem ni bilo onemogočeno, da se seznani z individualnimi in specifičnimi razlogi za sprejetje omejevalnih ukrepov v zvezi z njo, niti da se ustrezno odzove. Nato je treba navesti, da tožeča stranka ne navaja nobenih argumentov, s katerimi bi dokazala, da je ta opustitev otežila njeno obrambo pred Svetom v upravnem postopku ali v postopku pred Splošnim sodiščem (glej po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 21. marca 2012 v zadevi Fulmen in Mahmoudian proti Svetu, T‑439/10 in T‑440/10, točka 68). Nazadnje je treba ugotoviti, da je bila prilagoditev predlogov v zvezi s Sklepom 2011/782 in Uredbo št. 36/2012 vsekakor razglašena za dopustno (glej točko 37 zgoraj) in da je tožeča stranka torej imela možnost vložiti tožbo pri sodišču Unije na podlagi člena 275, drugi odstavek, PDEU v povezavi s členom 263, četrti in šesti odstavek, PDEU.
62 Zato v obravnavanem primeru opustitev obvestitve tožeče stranke o nekaterih izpodbijanih aktih ne more upravičiti razglasitve njihove ničnosti.
63 Ugotoviti je treba, da sta bili pravica do obrambe in pravica do učinkovitega sodnega varstva ustrezno zaščiteni.
64 Zato je treba prvi del drugega tožbenega razloga zavrniti.
– Del tožbenega razloga, ki se nanaša na obveznost obrazložitve
65 Tožeča stranka trdi, da je Svet v obravnavanem primeru kot utemeljitev za vpis njenega imena na sezname iz izpodbijanih aktov navedel zgolj ohlapne in splošne ugotovitve. V zvezi s tem opozarja, da je v skladu s sodno prakso spoštovanje obveznosti obrazložitve, ker osebe in subjekti, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, nimajo predhodne pravice do zaslišanja, še toliko pomembnejše. Ta obrazložitev bi se morala nanašati ne le na pravne podlage za uporabo zadevnega akta, ampak tudi na specifične in konkretne razloge, iz katerih Svet v okviru uresničevanja diskrecijske pravice meni, da je treba za zadevne osebe ali subjekte uporabiti omejevalne ukrepe.
66 Svet trditve tožeče stranke zavrača.
67 V skladu s sodno prakso je namen obveznosti obrazložitve akta, ki posega v položaj, ki je nujno povezan z načelom spoštovanja pravice do obrambe, po eni strani dati zadevni osebi na voljo dovolj podatkov, da ugotovi, ali je akt dobro utemeljen in ali vsebuje morebitne napake, na podlagi katerih bi ta lahko izpodbijala njegovo veljavnost pred sodiščem Unije, in po drugi strani temu omogočiti izvajanje nadzora nad zakonitostjo navedenega akta (glej sodbo Sodišča z dne 15. novembra 2012 v zadevi Svet proti Bamba, C‑417/11 P, točka 49 in navedena sodna praksa).
68 Prav tako je treba spomniti, da mora biti obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, prilagojena naravi zadevnega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko stranke seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa, pristojno sodišče pa opravi nadzor (glej zgoraj navedeno sodbo Makhlouf proti Svetu, točka 61 in navedena sodna praksa).
69 V zvezi z omejevalnimi ukrepi, sprejetimi v okviru skupne zunanje in varnostne politike, je treba poudariti, da je, ker zadevna oseba nima pravice do zaslišanja pred sprejetjem prvotnega sklepa o zamrznitvi sredstev, spoštovanje obveznosti obrazložitve še toliko pomembnejše, saj pomeni edino zagotovilo, ki zadevni osebi omogoča, da vsaj po sprejetju takega sklepa učinkovito uveljavlja razpoložljiva pravna sredstva za izpodbijanje zakonitosti navedenega sklepa (glej zgoraj navedeno sodbo Makhlouf proti Svetu, točka 62 in navedena sodna praksa).
70 Zato morajo biti v obrazložitvi akta Sveta, s katerim je bil sprejet ukrep zamrznitve sredstev, navedeni specifični in konkretni razlogi, zakaj mora po mnenju Sveta na podlagi diskrecijske pravice za zadevno osebo veljati tak ukrep (glej zgoraj navedeno sodbo Makhlouf proti Svetu, točka 63 in navedena sodna praksa).
71 Zahtevo po obrazložitvi je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino pravnega akta, vrsto navedenih razlogov in interes, ki ga lahko imajo naslovniki glede pridobitve pojasnila (glej zgoraj navedeno sodbo Makhlouf proti Svetu, točka 64 in navedena sodna praksa).
72 Ne zahteva se, da so v obrazložitvi navedeni vsi upoštevni dejanski in pravni elementi, saj vprašanja, ali obrazložitev izpolnjuje zahteve iz člena 296 PDEU, ni treba presojati le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na njen kontekst in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej zgoraj navedeno sodbo Makhlouf proti Svetu, točka 65 in navedena sodna praksa).
73 Natančneje, akt, s katerim se posega v položaj, je dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume ukrep, sprejet v zvezi z njo (glej zgoraj navedeno sodbo Makhlouf proti Svetu, točka 66 in navedena sodna praksa).
74 V obravnavanem primeru je, prvič, v zvezi s splošnimi razlogi, zaradi katerih je Unija sprejela omejevalne ukrepe proti Siriji, treba najprej navesti, da so v prvih treh uvodnih izjavah Sklepa 2011/273, ki so navedene tudi v poznejših izpodbijanih aktih, navedeni ti razlogi:
„(1) Evropska unija je 29. aprila 2011 izrazila globoko zaskrbljenost zaradi razmer v Siriji ter napotitve vojaških in varnostnih sil v številna sirijska mesta.
(2) Unija je strogo obsodila nasilno zatiranje, vključno z uporabo streliva, mirnih protestov na različnih koncih Sirije, katerega posledice so bile smrt več protestnikov, ranjene osebe in samovoljna pridržanja, ter pozvala sirijske varnostne sile, da se vzdržijo zatiranja.
(3) Glede na resnost razmer bi bilo treba uvesti omejevalne ukrepe proti Siriji in osebam, odgovornim za nasilno zatiranje civilnega prebivalstva v Siriji.“
75 Poleg tega člen 4(1) Sklepa 2011/273 določa, da se „[z]amrznejo […] vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo, so v njihovi lasti, z njimi razpolagajo ali so pod nadzorom oseb, odgovornih za nasilno zatiranje civilnega prebivalstva v Siriji, ter z njimi povezanih fizičnih ali pravnih oseb in subjektov s seznama v Prilogi“.
76 V zvezi z akti, sprejetimi po Izvedbenem sklepu 2011/515 in Izvedbeni uredbi št. 843/2011, je najprej treba navesti, da je bil člen 4 Sklepa 2011/273 s Sklepom 2011/522 spremenjen tako:
„Zamrznejo se vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo, so v njihovi lasti, z njimi razpolagajo ali so pod nadzorom oseb, odgovornih za nasilno zatiranje civilnega prebivalstva v Siriji, oseb in subjektov, ki izkoriščajo ali podpirajo režim, ter z njimi povezanih oseb in subjektov s seznama v Prilogi.“
77 Utemeljitev te spremembe je zlasti v uvodni izjavi 4 Sklepa 2011/522, ki se glasi:
„Omejitve vstopa ter zamrznitev sredstev in gospodarskih virov bi bilo treba uporabiti za dodatne osebe in subjekte, ki izkoriščajo ali podpirajo režim, zlasti osebe in subjekte, ki režim financirajo ali zanj zagotavljajo logistično podporo, zlasti varnostni aparat, ali ki ovirajo prizadevanja za miroljuben prehod v demokracijo v Siriji.“
78 Iz sodne prakse, ki izhaja iz zgoraj navedene sodbe Makhlouf proti Svetu, je razvidno, da je bilo mogoče predpostavljati, da so pomembne osebnosti sirske družbe poznale splošne okoliščine, na katere se sklicuje Sklep 2011/273. V obravnavanem primeru je, kot je razvidno iz spisa, S. Hassan priznan poslovnež s stalnim prebivališčem v Siriji, ki se je glede na svoje poslovne dejavnosti lahko seznanil s sklepi o zamrznitvi sredstev v zvezi z njim.
79 Poleg tega so v nasprotju s trditvami tožeče stranke zadevna splošna merila jasna in se nanašajo samo na konkretne osebe in subjekte. Ta merila Svetu sicer dopuščajo polje proste presoje v zvezi z izvajanjem, vendar niso samovoljna, saj vzpostavljajo nekatere omejitve. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se ta merila uporabljajo samo za osebe, odgovorne za zatiranje civilnega prebivalstva v Siriji, ter osebe in subjekte, ki so z njimi povezani, in po sprejetju Sklepa 2011/522 za osebe in subjekte, ki izkoriščajo sirski režim, ter osebe in subjekte, ki ta režim finančno ali logistično podpirajo. V teh okoliščinah je treba v nasprotju s trditvami tožeče stranke šteti, da zadevna splošna merila omogočajo prepoznavanje oseb in subjektov, na katere se nanašajo izpodbijani akti.
80 Drugič, v zvezi z razlogi za vključitev imena tožeče stranke na seznam iz Izvedbenega sklepa 2011/515 in poznejših aktov je treba navesti, da se ti po eni strani navezujejo na dejstvo, da je tožeča stranka tesni sodelavec Maherja Al Assada, po drugi pa na to, da je znana po tem, da sirski režim podpira z ekonomskimi sredstvi.
81 Najprej, v zvezi z razlogom, da je tožeča stranka tesen sodelavec Maherja Al Assada, Splošno sodišče ugotavlja, da je ta razlog prav tako jasen in natančen v smislu sodne prakse, saj je tožeča stranka imela možnost izpodbijati obstoj svoje povezave z Maherjem Al Assadom. Poleg tega je treba za presojo, ali je obveznost obrazložitve izpolnjena, upoštevati obrazložitev za Maherja Al Assada. Iz te obrazložitve je jasno razvidno, da je bil po mnenju Sveta Maher Al Assad eden od odgovornih pri zatiranju civilnega prebivalstva v Siriji. Natančneje, v Sklepu 2011/273 je opisan kot „poveljnik 4. divizije armade, član centralnega poveljstva stranke Baas, pomemben član republikanske garde (fr. garde républicaine); glavni vodja nasilja nad protestniki“.
82 Dalje, v zvezi z razlogom, da je tožeča stranka znana po tem, da finančno podpira sirski režim, dejstvo, da je tožeča stranka predložila številne dokumente, da bi dokazala, da ne sodeluje pri nobeni gospodarski dejavnosti, katere cilj je podpora režima, potrjuje, da ji je obrazložitev, ki jo je podal Svet, omogočila razumevanje dejanj, ki so ji bila očitana, in izpodbijanje bodisi resničnosti teh dejanj bodisi njihove upoštevnosti.
83 Iz tega sledi, da obrazložitev izpolnjuje pogoje, navedene v točkah od 67 do 73 zgoraj. Tožeči stranki je namreč omogočila, da je razumela, zakaj je njeno ime vpisano na zadevni seznam, to je zaradi njenih povezav z osebo, ki je odgovorna za nasilno zatiranje civilnega prebivalstva v Siriji. Poleg tega ji je omogočila, da izpodbija resničnost obrazložitve, kot je to razvidno iz njene argumentacije in dokazov, ki jih je predložila v okviru prvega tožbenega razloga.
84 Zato je obrazložitev, ki jo je podal Svet, zadoščala za izpolnitev obveznosti obrazložitve, ki zanj velja na podlagi člena 296, drugi odstavek, PDEU.
85 Drugi del drugega tožbenega razloga in ta tožbeni razlog v celoti je zato treba zavrniti.
Prvi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji
86 Tožeča stranka trdi, da Svet ni pravno zadostno dokazal razlogov, ki bi upravičevali vpis njenega imena na sporne sezname, in Svetu očita, da ni natančno navedel ne vira informacij ne dokazov za njeno ekonomsko podporo sirskega režima. Natančneje navaja, prvič, da so poslovne dejavnosti petnajstih družb, ki jih upravlja v Siriji, strogo trgovske in finančne dejavnosti in da banki, v katerih ima deleže, nikakor nista povezani s sirskim režimom. Poleg tega naj nikdar ne bi opravljal politične ali uradne funkcije, ki bi dokazovala povezavo z oblastjo v Siriji, in naj avgusta 2011 ne bi bil član upravnega odbora družbe Cham Holding. Trdi, da je v resnici samo manjšinski delničar te družbe, v kateri ima samo 1,714‑odstotni delež. Drugič, tožeča stranka trdi, da dejstvo, da je bil vpis njenega imena na sporne sezname sprejet na predlog države članice, ne upravičuje utemeljenosti tega vpisa na omenjene sezname iz izpodbijanih aktov. Tretjič, tožeča stranka trdi, da vsebina izpodbijanih aktov krši splošni načeli prepovedi diskriminacije in enakega obravnavanja, ki ju zagotavlja pravo Unije, ker je Svet ime drugega delničarja, ki ima v družbi Cham Holding enak delež, s spornih seznamov umaknil.
87 Svet najprej trdi, da mora Splošno sodišče v zvezi z omejevalnimi ukrepi, katerih namen je izvajati pritisk na režim tretje države, ki ne spoštuje ne pravne države ne človekovih pravic, izvajati le omejen nadzor. Poleg tega trdi, da je vpis imena tožeče stranke na sporne sezname upravičen, zlasti ker tožeča stranka pripada vodilnemu ekonomskemu razredu v Siriji. V zvezi s tem meni, da zadostuje, če je tožeča stranka član upravnega odbora in delničar družbe Cham Holding, družbe pod nadzorom R. Makhloufa, na katerega se omejevalni ukrepi prav tako nanašajo. Nazadnje Svet meni, da trditev, da je kršil načelo prepovedi diskriminacije, ni utemeljena, ker Svet ocenjuje okoliščine vsakega posameznega primera na podlagi zapletenih političnih presoj in številnih dejavnikov, ki včasih celo niso javni.
88 V skladu s sodno prakso se na podlagi učinkovitosti sodnega nadzora, ki jo zagotavlja člen 47 Listine o temeljnih pravicah, zahteva zlasti, da se sodišče Unije v okviru nadzora zakonitosti razlogov, na katerih temelji odločitev o vpisu ali ohranitvi imena neke osebe na seznamih oseb, na katere se sankcije nanašajo, prepriča, da ta odločba temelji na dovolj trdni dejanski osnovi. To vključuje preverjanje dejstev, ki so navedena v obrazložitvenem memorandumu, na katerem temelji navedena odločba, tako da sodni nadzor ni omejen na presojo abstraktne verjetnosti navedenih razlogov, temveč se nanaša na vprašanje, ali so ti razlogi, oziroma vsaj eden od njih, za katerega se šteje, da je sam po sebi dovolj za utemeljitev te odločbe, utemeljeni (zgoraj navedena sodba Kadi II, točka 119).
89 Pristojni organ Unije je tisti, ki mora v primeru izpodbijanja dokazati utemeljenost razlogov, navedenih zoper zadevno osebo, ne pa da bi morala zadnjenavedena predložiti negativni dokaz o neutemeljenosti navedenih razlogov. Pomembno je, da so razlogi, ki so bili navedeni zoper zadevno osebo, utemeljeni z informacijami ali dokazi, ki jih predloži zadevni organ. Če na podlagi teh dokazov ni mogoče ugotoviti utemeljenosti razloga, ga sodišče Unije umakne kot podlago za zadevno odločbo o vpisu ali ohranitvi vpisa (zgoraj navedena sodba Kadi II, točke od 121 do 123).
90 V obravnavanem primeru Svet trdi, da je tožeča stranka poslovnež, ki pripada vodilnemu ekonomskemu razredu v Siriji. Čeprav ni mogoče zanikati, da je tožeča stranka poslovnež, kar je tudi sama priznala, pa to ni razlog, na katerem temeljijo izpodbijani akti. Zato je za ugotovitev, ali je odločitev Sveta utemeljena, treba preučiti, ali sta povezava tožeče stranke z Maherjem Al Assadom ter njena ekonomska (finančna in logistična) podpora sirskega režima, ki je odgovoren za zatiranje, pravno zadostno dokazani.
91 Vendar je treba najprej ugotoviti, da so edina utemeljitev, ki jo Svet v zvezi s tem navaja, odlomki iz dokumentov z dne 16. avgusta 2011 z oznako „Coreu PESC/0060/11“ (dokumenta Sveta 5048/12 in 5710/14) in z dne 21. januarja 2012 (dokument Sveta 5711/14), ki vsebujejo enako kratko obrazložitev, kot je povzeta v izpodbijanih aktih, to je zlasti dejstvo, da je tožeča stranka tesen poslovni sodelavec Maherja Al Assada. V teh okoliščinah Svet ne navaja nobenega dokaza, s katerim bi bilo mogoče utemeljiti ali vsaj nakazati obstoj povezave med tožečo stranko in Maherjem Al Assadom.
92 Dalje, Svet je Splošnemu sodišču predložil časopisne članke o sirski eliti, depešo US Department of the Treasury (ministrstvo za finance ZDA), v skladu s katero se R. Makhlouf okorišča s sirsko korupcijo, in odlomek iz dokumenta z oznako „Coreu PESC/0060/11“ z dne 21. januarja 2012 (dokument Sveta 5711/14), ki vsebuje obrazložitev, da je „S. Hassan eden glavnih delničarjev Cham Holding in vodi nekatere hčerinske družbe“, da je „[v]eč posestev R. Makhloufa […] vpisanih pod njegovim imenom“ in da „[i]ma v lasti skladišča, spremenjena v taborišča“. Vendar Svetu v odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča na obravnavi ni uspelo predložiti nobenega dokaza, s katerim bi lahko utemeljil te trditve.
93 Zato dokazi, ki jih je predložil Svet, ne vsebujejo nobenega indica, s katerim bi lahko utemeljil svoje trditve, da je tožeča stranka povezana z Maherjem Al Assadom ali da ekonomsko podpira sirski režim.
94 Iz tega sledi, da Svet ni izpolnil obveznosti glede dokaznega bremena, ki zanj velja na podlagi člena 47 Listine o temeljnih pravicah, kot jo Sodišče razlaga v zgoraj navedeni sodbi Kadi II.
95 Zato je treba prvemu tožbenemu razlogu ugoditi in izpodbijane akte v delih, v katerih se nanašajo na tožečo stranko, razglasiti za nične, ne da bi bilo treba preučiti druge tožbene razloge, navedene v utemeljitev te tožbe.
Časovni učinki razglasitve ničnosti izpodbijanih aktov
96 Splošno sodišče lahko na podlagi člena 264, drugi odstavek, PDEU določi – kadar meni, da je to potrebno – tiste učinke razveljavljenega akta, ki jih je treba šteti za dokončne. V skladu s sodno prakso ta določba sodišču Unije omogoča, da določi datum uveljavitve svojih ničnostnih sodb (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2013 v zadevi Nabipour in drugi proti Svetu, T‑58/12, točki 250 in 251 in navedena sodna praksa).
97 V obravnavanem primeru Splošno sodišče iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, meni, da je treba ohraniti časovne učinke izpodbijanih aktov do izteka roka za pritožbo iz člena 56, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, oziroma če je bila vložena pritožba, do datuma njene zavrnitve.
98 Zato je treba interes tožeče stranke za takojšnji učinek te sodbe uravnotežiti s splošnim interesom, ki ga uresničuje politika Unije na področju omejevalnih ukrepov proti Siriji. Sprememba učinkov razglasitve ničnosti omejevalnega ukrepa s potekom časa je lahko utemeljena z nujnostjo zagotovitve učinkovitosti omejevalnih ukrepov in, navsezadnje, lahko temelji na nujnih preudarkih o varnosti ali o vodenju mednarodnih odnosov Unije in njenih držav članic (glej po analogiji, brez obveznosti predhodnega obveščanja zadevne osebe o razlogih za prvotni vpis njenega imena na seznam, sodbo Sodišča z dne 21. decembra 2011 v zadevi Francija proti People's Mojahedin Organization of Iran, C‑27/09 P, ZOdl., str. I‑13427, točka 67).
99 Če bi bili izpodbijani akti razglašeni za nične s takojšnjim učinkom v delu, v katerem se nanašajo na tožečo stranko, bi ta lahko prenesla celotno ali del svojega premoženja z območja Unije, Svet pa ne bi mogel – če bi bilo treba – v skladu s členom 266 PDEU pravočasno odpraviti s to sodbo ugotovljenih nepravilnosti, to pa bi resno in nepopravljivo ogrozilo učinkovitost ukrepa o zamrznitvi sredstev, ki bi ga lahko Svet v prihodnosti sprejel zoper tožečo stranko.
100 Glede uporabe člena 266 PDEU v obravnavanem primeru je namreč treba opozoriti, da razglasitev ničnosti vpisa imena tožeče stranke na zadevne sezname s to sodbo izhaja iz dejstva, da razlogi za ta vpis niso bili podprti z zadostnimi dokazi (glej točko 94 zgoraj). Čeprav je Svet tisti, ki odloča o načinu izvršitve te sodbe, možnost novega vpisa tožeče stranke sama po sebi ni izključena. V postopku ponovnega odločanja lahko namreč Svet – na podlagi pravno zadostno dokazanih razlogov – vnovič vpiše ime tožeče stranke na seznam.
101 Iz tega sledi, da je treba učinke sklepov in uredb, razglašenih za nične, zoper tožečo stranko ohraniti vse do datuma izteka roka za pritožbo, če se pritožba vloži, pa do njene morebitne zavrnitve.
Odškodninski zahtevek
102 Tožeča stranka trdi, da je zaradi ukrepov proti njej utrpela resno škodo. Sklicuje se na obstoj treh kumulativnih pogojev, ki so podlaga za nastanek nepogodbene odgovornosti Unije, ter zahteva odškodnino v mesečnem znesku 250.000 EUR od 1. septembra 2011 za povrnitev nastale premoženjske škode, in simboličen 1 EUR za nastalo nepremoženjsko škodo ter povračilo bodoče škode.
103 Svet zavrača trditve tožeče stranke in meni, da ni dokazala, da so izpolnjeni pogoji za tak zahtevek.
104 V skladu s členom 340, drugi odstavek, PDEU mora Unija v primeru nepogodbene odgovornosti v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, nadomestiti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti.
105 Iz ustaljene sodne prakse je razvidno, da je nepogodbena odgovornost Unije za nezakonito ravnanje njenih organov v smislu člena 340, drugi odstavek, PDEU podana ob izpolnitvi vseh kumulativno določenih pogojev, in sicer nezakonitosti ravnanja, ki se očita instituciji, resničnosti škode ter vzročne zveze med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo (sodba Sodišča z dne 29. septembra 1982 v zadevi Oleifici Mediterranei proti EGS, 26/81, Recueil, str. 3057, točka 16; sodbi Splošnega sodišča z dne 14. decembra 2005 v zadevi Beamglow proti Parlamentu in drugim, T‑383/00, ZOdl., str. II‑5459, točka 95, in z dne 23. novembra 2011 v zadevi Sison proti Svetu, T‑341/07, ZOdl., str. II‑7915, točka 28).
106 Odškodninski zahtevki se zavrnejo, če eden izmed treh pogojev za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije ni izpolnjen, ne da bi bilo treba preučiti, ali sta preostala pogoja izpolnjena (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 15. septembra 1994 v zadevi KYDEP proti Svetu in Komisiji, C‑146/91, Recueil, str. I‑4199, točka 81; zgoraj navedeno sodbo Splošnega sodišča Sison proti Svetu, točka 29, in sodbo Splošnega sodišča z dne 20. februarja 2002 v zadevi Förde‑Reederei proti Svetu in Komisiji, T‑170/00, Recueil, str. II‑515, točka 37). Poleg tega sodišče Unije teh pogojev ni dolžno preučiti v določenem vrstnem redu (sodba Sodišča z dne 9. septembra 1999 v zadevi Lucaccioni proti Komisiji, C‑257/98 P, Recueil, str. I‑5251, točka 13).
107 Nazadnje je treba spomniti, da mora v skladu z ustaljeno sodno prakso vsak zahtevek za povračilo škode, ne glede na to, ali gre za premoženjsko ali nepremoženjsko škodo, za simbolično ali dejansko odškodnino, natančno opredeliti vrsto zatrjevane škode glede na očitano ravnanje in celo približno oceniti celotno škodo (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 11. julija 2007 v zadevi Sison proti Svetu, T‑47/03, neobjavljena v ZOdl., točka 250 in navedena sodna praksa).
108 V obravnavanem primeru je treba odškodninski zahtevek tožeče stranke zavrniti, ker ni dokazala, da je utrpela škodo. Tožeča stranka je namreč navedla samo podatke o izpadu gospodarskih prihodkov, brez dokazov o znesku teh prihodkov pred in po vpisu njenega imena na zadevne sezname, zato ni dokazala škode, ki je nastala, ker ni mogla razpolagati s svojimi sredstvi. V zvezi s tem se niti dopisi, s katerimi so banke tožečo stranko obvestile o zamrznitvi sredstev (prilogi 5 in 9 k tožbi), niti odpovedi bančnih kartic (prilogi 17 in 18 k tožbi) ne morejo šteti za zadostne za utemeljitev zneska iz odškodninskega zahtevka. Tožeča stranka prav tako ne pojasnjuje, kako bi se z razkritjem prekinitve pogodbenih odnosov z dobavitelji lahko določil znesek zahtevane odškodnine (priloge od 19 do 21 tožbe). Poleg tega je bila tožeča stranka na obravnavi pozvana, naj predloži dokaze, s katerimi bi lahko upravičila znesek, ki ga zahteva za nadomestilo škode, vendar jih ni predložila. Še več, domneven izpad prihodkov tožeče stranke je lahko neposredna posledica poslabšanja gospodarskega stanja v Siriji po izbruhu dogodkov v tej državi.
109 Ob upoštevanju navedenega je treba odškodninski zahtevek tožeče stranke zavrniti kot neutemeljen.
Stroški
110 V skladu s členom 87(3) Poslovnika lahko Splošno sodišče odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka stranka uspe samo deloma.
111 V obravnavanem primeru Svet v zvezi s predlogi tožeče stranke za razglasitev ničnosti ni uspel, tožeča stranka pa ni uspela s svojimi predlogi za povrnitev škode, zato je v skladu z navedeno določbo primerno, da Svet nosi svoje stroške in polovico stroškov tožeče stranke v tem postopku. V postopku za izdajo začasne odredbe nosi tožeča stranka svoje stroške in stroške Sveta.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat)
razsodilo:
1. Predlog za razglasitev ničnosti Sklepa Sveta 2012/739/SZVP z dne 29. novembra 2012 o omejevalnih ukrepih proti Siriji in razveljavitvi Sklepa 2011/782/SZVP se zavrne kot nedopusten.
2. Za nične se v delu, v katerem se nanašajo na Samirja Hassana, razglasijo:
– Izvedbeni sklep Sveta 2011/515/SZVP z dne 23. avgusta 2011 o izvajanju Sklepa 2011/273/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Siriji;
– Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 843/2011 z dne 23. avgusta 2011 o izvajanju Uredbe (EU) št. 442/2011 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Siriji;
– Sklep Sveta 2011/782/SZVP z dne 1. decembra 2011 o omejevalnih ukrepih proti Siriji in razveljavitvi Sklepa 2011/273/SZVP;
– Uredba Sveta (EU) št. 36/2012 z dne 18. januarja 2012 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Siriji in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 442/2011;
– Izvedbeni sklep Sveta 2013/185/SZVP z dne 22. aprila 2013 o izvajanju Sklepa 2012/739/SZVP;
– Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 363/2013 z dne 22. aprila 2013 o izvajanju Uredbe (EU) št. 36/2012;
– Sklep Sveta 2013/255/SZVP z dne 31. maja 2013 o omejevalnih ukrepih proti Siriji.
3. Učinki sklepov in uredb, razglašenih za nične, se zoper S. Hassana ohranijo vse do datuma izteka roka za pritožbo, če se pritožba vloži, pa do njene morebitne zavrnitve.
4. Odškodninski zahtevek se zavrne.
5. Svet Evropske unije nosi svoje stroške in polovico stroškov S. Hassana v tem postopku.
6. S. Hassan nosi polovico svojih stroškov v tem postopku. V postopku za izdajo začasne odredbe nosi svoje stroške in stroške Sveta.
van der Woude | Wiszniewska-Białecka | Ulloa Rubio |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu 16. julija 2014.
Podpisi