Tožba, vložena 9. aprila 2009 - Parker ITR in Parker-Hannifin proti Komisiji

(Zadeva T-146/09)

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Tožeči stranki: Parker ITR Srl (Veniano, Italija), in Parker-Hannifin Corp. (Mayfield Heights, Združene države) (zastopniki: B. Amory, F. Marchini Càmia in F. Amato, odvetniki)

Tožena stranka: Komisija Evropskih skupnosti

Predlogi tožečih strank

Odločbo naj se razglasi za nično v delu, v katerem družbo Parker ITR bremeni odgovornosti za obdobje od 1. aprila 1986 do 9. junija 2006 in družbo Parker Hannifin za obdobje od 31. januarja 2002 do 9. junija 2006;

bistveno naj se zniža globa, naložena tožečima strankama;

Komisiji naj se naloži plačilo njenih stroškov in stroškov tožečih strank.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeči stranki predlagata razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2009) 428, končna, z dne 28. januarja 2009, izdane v postopku na podlagi člena 81 ES in 53 Sporazuma EGP v zadevi COMP/39406 - pomorske cevi, v delu, v katerem tožeči stranki bremeni odgovornosti za sodelovanje v eni trajajoči kršitvi v sektorju pomorskih cevi v EGP, ki so jo sestavljali medsebojno razdeljevanje razpisov, določanje cen, določanje kvot, določanje pogojev prodaje, geografska delitev trga in izmenjava občutljivih podatkov o cenah, obsegu prodaje in javnih naročilih. Poleg tega tožeči stranki predlagata znižanje globe, ki jima je bila naložena.

Tožeči stranki v podporo svoji tožbi navajata devet tožbenih razlogov.

V okviru prvih treh tožbenih razlogov, ki se nanašajo na vprašanje bremena odgovornosti, tožeči stranki navajata:

Prvič, izpodbijana odločba naj bi s tem, da družbo Parker ITR bremeni odgovornosti za kršitev, ki naj bi jo pred 1. januarjem 2002 napravile pravne osebe, ki še vedno obstajajo, opravljajo gospodarsko dejavnost in pripadajo drugemu podjetju, kršila načelo osebne odgovornosti, zlorabila svoja pooblastila, da bi obšla pravila o zastaranju, in kršila načelo nediskriminacije, poleg tega pa odločbe ni obrazložila.

Drugič, tožeči stranki trdita, da naj bi izpodbijana odločba kršila načelo osebne odgovornosti s tem, da ju bremeni odgovornosti za nezakonito ravnanje zaposlenega v družbi Parker ITR, ker (i) je bil zaposleni zaradi lastnih koristi udeležen v dejavnostih omejevalnega sporazuma, (ii) je zaposleni zaradi doseganja svojih nezakonitih dobičkov poslovno enoto Parker ITR's Oil & Gas vodil neodvisno od tožečih strank, (iii) je družba Parker ITR zaradi nezakonitega ravnanja zaposlenega utrpela škodo.

Tretjič, tožeči stranki navajata, da naj bi izpodbijana odločba tožeči stranki napačno bremenila odgovornosti za obdobje med 31. januarjem 2002 in 9. junijem 2006, saj naj bi tožeči stranki domnevo, da je družba Parker Hannifin imela določen vpliv na dejavnosti njune odvisne družbe Parker ITR - ki je v njuni 100 odstotni lasti - na področju pomorskih oljnih in plinskih cevi, popolnoma ovrgli, in nobena trditev ali dokument, naveden v odločbi, naj ne bi izpodbil te ovržbe ali pomenil dokaz o odločilnem vplivu družbe Parker Hannifin na družbo Parker ITR v tem obdobju.

V okviru preostalih šestih tožbenih razlogov, ki se nanašajo na višino globe, tožeči stranki navajata:

Četrtič, tožeči stranki trdita, da naj bi bili v izpodbijani odločbi kršitvi, ki sta trajali od 1. aprila 1986 do 13. maja 1997 in od 11. junija 1999 do 2. maja 2007, očitno napačno opredeljeni kot bodisi ena trajajoča kršitev bodisi kot ponovljena kršitev v smislu člena 25(2), drugi stavek, Uredbe št. 1/2003¹. Zato je po mnenju tožečih strank pooblastilo Komisije, da naloži globo za kršitev, ki je trajala od 1. aprila 1986 do 13. maja 1997, zastarano.

Petič, tožeči stranki trdita, da je bila družba Parker ITR v odločbi napačno opredeljena kot voditeljica omejevalnega sporazuma od 11. junija 1999 do 30. septembra 2001.

Šestič, tožeči stranki navajata, da naj bi izpodbijana odločba kršila načelo osebne odgovornosti in da naj ne bi obrazložila povišanja globe, naložene družbi Parker Hannifin za domnevno vodilno vlogo družbe Parker ITR.

Sedmič, tožeči stranki trdita, da naj bi odločba kršila načelo varstva upravičenih pričakovanj s tem, da naj bi za namen izračuna "skupne prodaje v EGP" v smislu člena 18 Smernic Komisije o načinu določanja glob² upoštevala prodajo blaga, zaračunanega podjetjem s sedežem v EGP, ki pa ni bilo dobavljeno znotraj EGP.

Osmič, tožeči stranki trdita, da je izpodbijana odločba s tem, da je upoštevala konsolidirani promet družbe Parker Hannifin za izračun zgornje meje 10 odstotkov deleža globe, ki je bila naložena družbi Parker ITR, kršila člen 23 Uredbe št. 1/2003, načelo osebne odgovornosti in v zvezi s tem ni podala nobene obrazložitve.

Devetič, tožeči stranki navajata, da je odločba s tem, da je tožečima strankama zavrnila znižanje globe, kršila načelo varstva upravičenih pričakovanj in dolžnost obrazložitve.

____________

¹ - Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (UL 2003, L 1, str. 1).

² - Smernice o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2).