SODBA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 16. novembra 2023(*)
„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Uredba (EU) št. 1215/2012 – Izključne pristojnosti – Člen 24, točka 1, prvi pododstavek – Spori v zvezi z najemom nepremičnin – Pogodba o prepustitvi bungalova v počitniškem parku v kratkotrajno uporabo, sklenjena med zasebnikom in poklicnim turističnim ponudnikom, ki ta počitniški park upravlja“
V zadevi C‑497/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Landgericht Düsseldorf (deželno sodišče v Düsseldorfu, Nemčija) z odločbo z dne 8. julija 2022, ki je na Sodišče prispela 22. julija 2022, v postopku
EM
proti
Roompot Service BV,
SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi C. Lycourgos, predsednik senata, O. Spineanu-Matei (poročevalka), sodnica, J.-C. Bonichot, S. Rodin, sodnika, in L. S. Rossi, sodnica,
generalni pravobranilec: J. Richard de la Tour,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za EM V. Gensch, Rechtsanwalt,
– za Evropsko komisijo P. Kienapfel in S. Noë, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 29. junija 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 24, točka 1, prvi pododstavek, Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2012, L 351, str. 1).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med EM, ki ima stalno prebivališče v Nemčiji, in družbo Roompot Service BV, poklicnim turističnim ponudnikom s sedežem na Nizozemskem, v zvezi s povračilom zneska, ki ga je plačala ta fizična oseba, skupaj z obrestmi in stroški, za prepustitev bungalova v počitniškem parku, ki ga ta ponudnik upravlja, v kratkotrajno uporabo.
Pravni okvir
3 V uvodnih izjavah 15, 16 in 34 Uredbe št. 1215/2012 je navedeno:
„(15) Pravila o pristojnosti bi morala biti čim bolj predvidljiva in morajo temeljiti na načelu, da se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču toženca. Pri tem bi morala taka pristojnost vedno obstajati, razen v nekaterih točno opredeljenih primerih, v katerih je zaradi predmeta spora ali avtonomije strank upravičena druga navezna okoliščina. […]
(16) Poleg stalnega prebivališča toženca bi morala obstajati tudi alternativna podlaga pristojnosti, ki temelji na tesni povezavi med sodiščem in sporom, ali ki pripomore k pravilnemu delovanju pravosodja. Obstoj tesne povezave bi moral zagotoviti pravno varnost in preprečiti možnost, da bi bil toženec tožen pred sodiščem države članice, katerega pristojnosti razumno ni bilo mogoče predvideti. […]
[…]
(34) Zagotoviti bi bilo treba kontinuiteto med [K]onvencijo [o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32), podpisano v Bruslju 27. septembra 1968], Uredbo Sveta (ES) št. 44/2001 [z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42)] in to uredbo ter v ta namen predpisati prehodne določbe. To velja tudi za razlago Bruseljske konvencije iz leta 1968 in uredb, ki so jo nadomestile, s strani Sodišča Evropske unije.“
4 V oddelku 1 poglavja II Uredbe št. 1215/2012, naslovljenem „Splošne določbe“, člen 4(1) te uredbe določa:
„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“
5 V oddelku 6 tega poglavja II, naslovljenem „Izključna pristojnost“, člen 24 navedene uredbe določa:
„Ne glede na stalno prebivališče strank so izključno pristojna naslednja sodišča države članice:
1. v postopkih, predmet katerih so stvarne pravice na nepremičninah ali najem/zakup nepremičnin, sodišča držav članic, v katerih se nahaja nepremičnina.
Vendar pa so v postopkih, predmet katerih je najem/zakup nepremičnine za začasno zasebno uporabo za največ šest zaporednih mesecev, pristojna tudi sodišča držav članic, v katerih ima toženec stalno prebivališče, če je najemnik/zakupnik fizična oseba in če imata najemodajalec/zakupodajalec in najemnik/zakupnik stalno prebivališče v isti državi članici;
[…]“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
6 EM je 23. junija 2020 na spletnem mestu družbe Roompot Service za obdobje od 31. decembra 2020 do 4. januarja 2021 rezervirala bungalov v vodnem parku Waterpark Zwartkruis v Noardburgumu (Nizozemska) za skupino devetih oseb iz več kot dveh različnih gospodinjstev.
7 Zadevna rezervacija je vključevala zagotovitev posteljnine in čiščenje ob koncu bivanja v skupnem znesku 1.902,80 EUR, ki ga je v celoti plačala EM.
8 Ta vodni park obsega bungalove, ki so neposredno ob robu jezera, pri čemer ima vsak bungalov svoj pomol. Za doplačilo se lahko najamejo čolni in kanuji.
9 Družba Roompot Service je EM pred njenim prihodom in na njeno zahtevo po elektronski pošti potrdila, da je navedeni vodni park v obdobju rezervacije kljub pandemiji covida-19 odprt, vendar da je v skladu z veljavnimi nizozemskimi predpisi tam mogoče bivati zgolj z lastno družino in največ dvema osebama iz drugega gospodinjstva na bungalov. Družba Roompot Service je EM predlagala tudi, naj svoje bivanje odloži na poznejši datum.
10 Ker EM zadevnega bivanja v bungalovu ni izkoristila in ni spremenila rezervacije, ji je družba Roompot Service povrnila znesek 300 EUR.
11 EM je pri Amtsgericht Neuss (okrajno sodišče v Neussu, Nemčija) vložila tožbo, s katero je zahtevala, naj ji družba Roompot Service vrne preostali znesek v višini 1602,80 EUR, skupaj z obrestmi in stroški. Ta družba je izpodbijala mednarodno pristojnost nemških sodišč za odločanje o takem zahtevku.
12 Amtsgericht Neuss (okrajno sodišče v Neussu) je s sklepom z dne 1. oktobra 2021 ta zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.
13 EM je zoper ta sklep vložila pritožbo pri Landgericht Düsseldorf (deželno sodišče v Düsseldorfu, Nemčija), ki je predložitveno sodišče.
14 Navedeno sodišče se sprašuje, ali obstaja izključna mednarodna pristojnost nizozemskih sodišč za odločanje v postopku v glavni stvari na podlagi člena 24, točka 1, prvi pododstavek, Uredbe št. 1215/2012.
15 V zvezi s tem navedeno sodišče ugotavlja, da je iz sodne prakse Sodišča v zvezi z uporabo člena 16, točka 1, Konvencije o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, podpisane v Bruslju 27. septembra 1968, kakor je bila spremenjena z zaporednimi konvencijami o pristopu novih držav članic k tej konvenciji (v nadaljevanju: Bruseljska konvencija), ki je postal člen 16, točka 1(a), te konvencije, katerega vsebina je bila v bistvu prevzeta v členu 24, točka 1, Uredbe št. 1215/2012, namreč iz sodne prakse, ki izhaja iz sodb z dne 15. januarja 1985, Rösler (241/83, EU:C:1985:6), z dne 26. februarja 1992, Hacker (C‑280/90, EU:C:1992:92), in z dne 27. januarja 2000, Dansommer (C‑8/98, EU:C:2000:45), razvidno, da pogodbe o najemu počitniške nastanitve v tujini načeloma spadajo v izključno pristojnost sodišč kraja, v katerem je zadevna nepremičnina. Izjema od tega načela naj bi obstajala le, kadar je zadevna pogodba kompleksna, namreč če gre za pogodbo, ki določa zagotavljanje skupka storitev za skupno ceno, ki jo plača stranka.
16 Predložitveno sodišče navaja, da so kot dodatne storitve, ki jih je mogoče predvideti v obravnavanem primeru, mišljeni ponudba – na spletni strani tožene stranke iz postopka v glavni stvari – različnih bungalovov, opremljenih z različno opremo, rezervacija bungalova za stranko, sprejem stranke na kraju samem s predajo ključev, zagotovitev posteljnine in čiščenje ob koncu bivanja. Navedeno sodišče ugotavlja, da bi – v skladu z njegovo razlago sodne prakse Sodišča, navedene v prejšnji točki te sodbe – morale te storitve, obravnavane kot celota, pogodbi iz postopka v glavni stvari dati kompleksen značaj v smislu te sodne prakse.
17 V skladu s tezo, ki jo zagovarja del nemške doktrine, naj bi manjše dodatne storitve, kot so vzdrževanje zadevne nepremičnine ali njeno čiščenje, zagotovitev posteljnine ali sprejem stranke na kraju samem, štele za storitve „manjšega pomena“, tako da ni gotovo, ali take storitve, kot so dodatne storitve iz postopka v glavni stvari, zadostujejo za ugotovitev, da gre za kompleksno pogodbo v smislu navedene sodne prakse.
18 Predložitveno sodišče poudarja tudi, da je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) to isto sodno prakso razlagalo drugače. Po mnenju zadnjenavedenega sodišča je opredelitev pogodbe na podlagi člena 24, točka 1, prvi pododstavek, Uredbe št. 1215/2012 odvisna od tega, ali se poklicni organizator potovanj sam zaveže, da bo dal na voljo uporabo nastanitve, ki je nima v lasti. V takem primeru se ta določba ne bi uporabljala. Če pa ta poklicni organizator potovanj posreduje le kot posrednik pri najemu, sklenjenem z lastnikom te nastanitve, naj bi se navedena določba uporabila.
19 V teh okoliščinah je Landgericht Düsseldorf (deželno sodišče v Düsseldorfu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba člen 24, točka 1, prvi pododstavek, Uredbe [št. 1215/2012] razlagati tako, da za pogodbo med posameznikom in poklicnim najemodajalcem počitniških stanovanj, s katero se v kratkotrajno uporabo prepusti bungalov v počitniškem parku, ki ga upravlja [ta] najemodajalec, in ki poleg prepustitve v uporabo določa tudi druge storitve, to je končno čiščenje in zagotovitev posteljnine, velja izključna pristojnost sodišč države, v kateri je najeta nepremičnina, neodvisno od tega, ali je lastnik [tega] bungalova [navedeni] najemodajalec ali tretja oseba?“
Vprašanje za predhodno odločanje
20 Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 24, točka 1, prvi pododstavek, Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da je s pojmom „najem nepremičnin“ v smislu te določbe zajeta pogodba, sklenjena med posameznikom in poklicnim turističnim ponudnikom, s katero zadnjenavedeni da na razpolago za kratkotrajno osebno uporabo počitniško nastanitev, ki je v počitniškem parku, ki ga ta ponudnik upravlja, in ki poleg prepustitve te nastanitve v uporabo obsega tudi skupek storitev, ki se opravijo za skupno ceno.
21 Najprej je treba opozoriti, da – ker je bila z Uredbo št. 1215/2012 razveljavljena in nadomeščena Uredba št. 44/2001, ki je nadomestila Bruseljsko konvencijo – razlaga, ki jo je Sodišče podalo glede določb enega od teh pravnih instrumentov, velja tudi za določbe drugih pravnih instrumentov, kadar je te določbe mogoče šteti za enakovredne (sodba z dne 20. junija 2022, London Steam-Ship Owners’ Mutual Insurance Association, C‑700/20, EU:C:2022:488, točka 42 in navedena sodna praksa).
22 To velja za člen 24, točka 1, prvi pododstavek, Uredbe št. 1215/2012. Ta določba namreč ustreza členu 16(1) Bruseljske konvencije, ki je pozneje postal člen 16, točka 1(a), te konvencije, in členu 22, točka 1, prvi pododstavek, Uredbe št. 44/2001. Zato razlaga, ki jo je Sodišče podalo glede zadnjenavedenih določb, velja tudi za razlago tega člena 24.
23 V skladu z ustaljeno sodno prakso sistem določitve splošnih pristojnosti iz poglavja II Uredbe št. 1215/2012 temelji na splošnem pravilu iz člena 4(1) te uredbe, v skladu s katerim so osebe s stalnim prebivališčem na ozemlju države članice ne glede na svoje državljanstvo tožene pred sodišči te države (sodba z dne 25. marca 2021, Obala i lučice, C‑307/19, EU:C:2021:236, točka 75 in navedena sodna praksa).
24 Poglavje II, oddelek 6, Uredbe št. 1215/2012 le z odstopanjem od tega splošnega pravila določa nekatera pravila o izključni pristojnosti, med katerimi je pravilo iz člena 24, točka 1, prvi pododstavek, te uredbe, s katerim je sodiščem države članice, na ozemlju katere je zadevna nepremičnina, podeljena pristojnost za odločanje v zvezi z najemom nepremičnin.
25 Spomniti je treba tudi, da se določbe člena 24, točka 1, navedene uredbe, kot je razsodilo Sodišče, glede na to, da določajo izjeme, ne smejo razlagati širše, kot zahteva njihov cilj (sodba z dne 25. marca 2021, Obala i lučice, C‑307/19, EU:C:2021:236, točka 76 in navedena sodna praksa).
26 Glede cilja, ki mu sledi ta določba, je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da je glavni razlog za podelitev izključne pristojnosti sodiščem države članice, v kateri je nepremičnina, to, da sodišče kraja, kjer je nepremičnina, zaradi bližine najbolje pozna dejstva ter lahko uporabi pravila in običaje, ki navadno veljajo za državo, v kateri je nepremičnina (sodba z dne 25. marca 2021, Obala i lučice, C‑307/19, EU:C:2021:236, točka 77 in navedena sodna praksa).
27 Zlasti kar zadeva najem nepremičnin, iz te sodne prakse izhaja, da je ta izključna pristojnost utemeljena z zapletenostjo razmerja med lastnikom in najemnikom, ki poleg najemnine vključuje vrsto pravic in obveznosti. To razmerje urejajo posebni predpisi države, v kateri je nepremičnina, ki je predmet najemne pogodbe, kot so tisti, ki določajo odgovorno osebo za vzdrževanje te nepremičnine in plačilo davka na nepremičnine, tisti, ki urejajo dolžnosti uporabnika navedene nepremičnine do sosedov, in tisti, s katerimi se nadzoruje ali omejuje pravica lastnika, da po koncu najema ponovno pridobi posest na isti nepremičnini, pri čemer so nekateri od teh predpisov kogentne narave (sodba z dne 25. marca 2021, Obala i lučice, C‑307/19, EU:C:2021:236, točka 78 in navedena sodna praksa).
28 Izključna pristojnost za „najem nepremičnine“ v smislu člena 24, točka 1, prvi pododstavek, Uredbe št. 1215/2012 tako zajema spore, ki se nanašajo na pogoje uporabe nepremičnine (glej v tem smislu sodbo z dne 25. marca 2021, Obala i lučice, C‑307/19, EU:C:2021:236, točka 79), in sicer zlasti spore med najemodajalci in najemniki v zvezi z obstojem ali razlago najemnih pogodb, popravilom škode, ki jo je povzročil najemnik, ali izpraznitvijo najete nepremičnine (glej v tem smislu sodbo z dne 14. decembra 1977, Sanders, 73/77, EU:C:1977:208, točka 15).
29 Za ugotovitev, ali spor spada v to izključno pristojnost, je treba preučiti, prvič, ali se ta spor nanaša na pogodbo o najemu nepremičnine in, drugič, ali je predmet navedenega spora neposredno povezan s pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz te najemne pogodbe, saj, kot izhaja iz sodne prakse, ne zadostuje, da je ta spor povezan z najemno pogodbo, ki se nanaša na nepremičnino, da bi lahko spadal v pristojnost sodišča države članice, v kateri je ta nepremičnina (glej po analogiji sodbi z dne 16. novembra 2016, Schmidt, C‑417/15, EU:C:2016:881, točka 34, in z dne 10. februarja 2022, ShareWood Switzerland, C‑595/20, EU:C:2022:86, točka 31).
30 Sodišče se je v sodbah z dne 15. januarja 1985, Rösler (241/83, EU:C:1985:6), z dne 26. februarja 1992, Hacker (C‑280/90, EU:C:1992:92), in z dne 27. januarja 2000, Dansommer (C‑8/98, EU:C:2000:45), izreklo o prvem delu te preučitve in v tem okviru določilo merila, na podlagi katerih je mogoče razlikovati med „najemno pogodbo“, ki spada v navedeno izključno pristojnost, in kompleksno pogodbo, ki se nanaša na skupek storitev, ki ne spadajo na to področje.
31 V zvezi z opredelitvijo pogodbe o prepustitvi počitniške nastanitve v kratkotrajno uporabo je Sodišče razsodilo, da pod pojem „najemna pogodba“ spada pogodba, s katero je lastnik počitniške hiše za krajše obdobje dal v najem nastanitev v tej hiši in v skladu s katero nastanitev obiskov ni bila dovoljena, stroške za električno energijo, vodo in plin je bilo treba izračunati glede na porabo in je bilo treba dodatno plačati stroške čiščenja ob koncu bivanja (glej v tem smislu sodbo z dne 15. januarja 1985, Rösler, 241/83, EU:C:1985:6, točke 2, 24 in 25).
32 Po drugi strani pa pogodba o prepustitvi počitniške nastanitve v uporabo, v kateri je bila določena rezervacija prevoza po morju do zadevne destinacije, ki jo je opravil poklicni organizator potovanj, ki ni bil lastnik te nastanitve, za račun svoje stranke za dodatno plačilo, ni bila opredeljena kot „najemna pogodba“, temveč kot kompleksna pogodba, ki se nanaša na skupek storitev, opravljenih za skupno ceno, ker je ta pogodba ne glede na svoje ime poleg prepustitve navedene nastanitve v uporabo obsegala tudi druge storitve, kot so informacije in svetovanje, s katerimi je ta organizator potovanj zadevni stranki predlagal izbiro počitnic, rezervacijo nastanitve za obdobje, ki ga je izbrala ta stranka, rezervacijo potovanja, sprejem na kraju samem in morebitno zavarovanje za odpoved tega potovanja (glej v tem smislu sodbo z dne 26. februarja1992, Hacker, C‑280/90, EU:C:1992:92, točke 3, 14 in 15).
33 Pogodba o prepustitvi počitniške nastanitve v uporabo, ki je bila sklenjena s poklicnim organizatorjem potovanj, ki je imel le vlogo posrednika med zadevno stranko in lastnikom te nastanitve, ter katere cena je vključevala zavarovalno premijo za kritje stroškov, nastalih v primeru odpovedi pogodbe, pri čemer je ta poklicni organizator potovanj prav tako jamčil povrnitev plačanega zneska v primeru insolventnosti, ne da bi bil zavezan zagotoviti druge storitve, pa je bila vendarle opredeljena kot „najemna pogodba“. Sodišče je tako ugotovilo, da se je ta pogodba nanašala izključno na najem nepremičnine, saj so bili pogoji v zvezi z zavarovanjem in jamstvom za povrnitev plačanega zneska le akcesorne določbe, ki ne morejo spremeniti opredelitve navedene pogodbe. Okoliščina, da zadevni spor ni potekal neposredno med lastnikom navedene nastanitve in najemnikom te nastanitve, ni vodila k drugačni ugotovitvi, saj je navedeni poklicni organizator potovanj vstopil v pravice tega lastnika in ni deloval kot poklicni organizator potovanj, temveč kot lastnik zadevne nepremičnine (glej v tem smislu sodbo z dne 27. januarja 2000, Dansommer, C‑8/98, EU:C:2000:45, točke od 7 do 11 ter od 33 do 37).
34 Iz sodne prakse, navedene v točkah od 31 do 33 te sodbe, izhaja, da je za opredelitev pogodbe, ki se nanaša na skupek storitev, poleg prepustitve počitniške nastanitve v kratkotrajno uporabo, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 28 sklepnih predlogov, potrebna presoja zadevnega pogodbenega razmerja kot celote in v njegovem kontekstu.
35 V obravnavanem primeru se predložitveno sodišče sprašuje o opredelitvi pogodbe, sklenjene med posameznikom in poklicnim turističnim ponudnikom, s katero zadnjenavedeni da na voljo bungalov, ki je v vodnem parku, ki ga ta ponudnik upravlja, in ki poleg prepustitve te nepremičnine v uporabo določa tudi zagotavljanje drugih storitev, kot so ponudba – na spletni strani tožene stranke iz postopka v glavni stvari – raznih bungalovov z različno opremo, rezervacija bungalova po izbiri stranke, sprejem stranke na kraju samem z izročitvijo ključev tej stranki, dobava posteljnine in čiščenje ob koncu bivanja.
36 Navedeno sodišče se zlasti sprašuje, ali te dodatne storitve zadostujejo za to, da se pogodba iz postopka v glavni stvari opredeli kot kompleksna pogodba, ki se nanaša na skupek storitev, in ali je za to opredelitev kakor koli pomembna okoliščina, da je zadevni bungalov last poklicnega turističnega ponudnika ali last tretje osebe.
37 V zvezi s tem je treba najprej pojasniti, da bo naravo pogodbe iz postopka v glavni stvari moralo opredeliti navedeno sodišče ob upoštevanju vseh informacij, ki jih ima na voljo.
38 V ta namen bo moralo predložitveno sodišče na prvem mestu preučiti, ali je navedena pogodba zaradi zadevnih dodatnih storitev, ki se zagotavljajo poleg prepustitve počitniške nastanitve v uporabo, ki je predmet te pogodbe, kompleksna.
39 Za tak primer bi šlo zlasti, če se te storitve ponujajo za skupno ceno pod enakimi pogoji kot storitve, ponujene strankam hotelskega kompleksa, zaradi česar se ne bi uporabil člen 24, točka 1, prvi pododstavek, Uredbe št. 1215/2012 (glej po analogiji sodbo z dne 13. oktobra 2005, Klein, C‑73/04, EU:C:2005:607, točka 27). Po drugi strani pa vsaka dodatna storitev, ki je akcesorna taki prepustitvi v uporabo, ne more nujno povzročiti spremembe opredelitve zadevne pogodbe kot najemne pogodbe, ampak je treba tako storitev preučiti v kontekstu te pogodbe.
40 Kar zadeva dodatne storitve, ki jih navaja predložitveno sodišče, ne čiščenje ob koncu bivanja ne zagotovitev posteljnine nista dovolj specifični storitvi, da bi sami po sebi omogočali razlikovanje med najemno pogodbo in kompleksno pogodbo o organizaciji bivanja. Čeprav je res, da je za čiščenje ob koncu najema običajno odgovoren najemnik, ni mogoče izključiti, da tako breme lahko zaradi posebne narave sezonskih najemov počitniških hiš prevzame najemodajalec, ne da bi to spremenilo naravo te pogodbe kot pogodbe o najemu nepremičnine. Enako velja za zagotavljanje posteljnine in izročitev ključev.
41 Po drugi strani pa so storitve informiranja, svetovanja, rezervacije in sprejema, ki so skupaj s prepustitvijo nastanitve v uporabo del ponudbe, ki jo poklicni turistični ponudnik ponuja za skupno ceno, storitve, ki se običajno zagotavljajo v okviru kompleksne pogodbe o organizaciji bivanja.
42 Na drugem mestu bo moralo predložitveno sodišče v okviru celovite presoje informacij, ki jih ima na voljo, preučiti tudi, v kakšni vlogi zadevni organizator potovanj nastopa v pogodbenem razmerju iz postopka v glavni stvari.
43 Kot izhaja iz sodne prakse, na katero je opozorjeno v točki 33 te sodbe, okoliščina, da organizator potovanj ni lastnik nastanitve, ampak vstopi v pravice lastnika nastanitve, sama po sebi ne more spremeniti morebitne opredelitve zadevne pogodbe kot najem nepremičnine. Nasprotno pa, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 32 te sodbe, če ta organizator potovanj deluje kot poklicni turistični ponudnik in v okviru organiziranega bivanja ponuja dodatne storitve, ob upoštevanju katerih je ponudba sprejeta, je lahko taka okoliščina indic za kompleksno naravo te pogodbe.
44 V obravnavanem primeru se glede zagotavljanja nastanitve v počitniškem parku, ki obsega standardizirane nastanitvene objekte, ki tvorijo homogeno celoto, kot je Waterpark Zwartkruis, s katerim upravlja poklicni turistični ponudnik, kot je družba Roompot Service, ter glede ponudbe bivanja za skupno ceno, ki odraža kakovost in obseg skupka storitev, ki se ponujajo v tem počitniškem parku, zdi, kar mora sicer preveriti predložitveno sodišče, da govorita v prid temu, da je pogodba, kot je ta iz postopka v glavni stvari, izključena s področja uporabe člena 24, točka 1, prvi pododstavek, Uredbe št. 1215/2012.
45 Ta ugotovitev ustreza zahtevi po ozki razlagi pravila o izključni pristojnosti iz člena 24, točka 1, prvi pododstavek, Uredbe št. 1215/2012 in cilju te določbe, ki je, kot je bilo opozorjeno v točki 27 te sodbe, to, da se v področje uporabe te določbe vključijo le pogodbena razmerja med najemodajalci in najemniki, ki zajemajo vrsto pravic in obveznosti, ki jih ureja posebna zakonodaja o uporabi nepremičnin, ki je na splošno kogentna, v državi članici, v kateri je nepremičnina in katere sodišča so zaradi njihove bližine najbolj primerna za odločanje o sporih v zvezi z najemom nepremičnin.
46 Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 24, točka 1, prvi pododstavek, Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da s pojmom „najem nepremičnin“ v smislu te določbe ni zajeta pogodba, sklenjena med posameznikom in poklicnim turističnim ponudnikom, s katero zadnjenavedeni da na razpolago za kratkotrajno osebno uporabo počitniško nastanitev, ki je v počitniškem parku, ki ga ta ponudnik upravlja, in ki poleg prepustitve te nastanitve v uporabo obsega tudi skupek storitev, ki se opravijo za skupno ceno.
Stroški
47 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:
Člen 24, točka 1, prvi pododstavek, Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah
je treba razlagati tako, da
s pojmom „najem nepremičnin“ v smislu te določbe ni zajeta pogodba, sklenjena med posameznikom in poklicnim turističnim ponudnikom, s katero zadnjenavedeni da na razpolago za kratkotrajno osebno uporabo počitniško nastanitev, ki je v počitniškem parku, ki ga ta ponudnik upravlja, in ki poleg prepustitve te nastanitve v uporabo obsega tudi skupek storitev, ki se opravijo za skupno ceno.
Podpisi