SODBA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 23. novembra 2023(*)
„Pritožba – Državna pomoč – Člen 107(3)(b) PDEU – Švedski trg zračnega prevoza – Shema pomoči, ki jo je priglasila Kraljevina Švedska – Jamstva za posojila v podporo letalskim družbam v okviru pandemije covida-19 – Časovna omejitev ukrepov državne pomoči – Sklep Evropske komisije o nenasprotovanju – Pomoč za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu – Načeli sorazmernosti in prepovedi diskriminacije – Svoboda opravljanja storitev“
V zadevi C‑209/21 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 1. aprila 2021,
Ryanair DAC s sedežem v Swordsu (Irska), ki jo zastopajo V. Blanc, F.‑C. Laprévote in E. Vahida, avocats, I.-G. Metaxas-Maranghidis, dikigoros, D. Pérez de Lamo in S. Rating, abogados,
pritožnica,
druge stranke v postopku so:
Evropska komisija, ki jo zastopajo L. Flynn, S. Noë in F. Tomat, agenti,
tožena stranka na prvi stopnji,
Francoska republika, ki so jo sprva zastopali A.-L. Desjonquères, P. Dodeller, T. Stéhelin in N. Vincent, nato A.-L. Desjonquères, T. Stéhelin in N. Vincent ter nazadnje A.-L. Desjonquères in T. Stéhelin, agenti,
Kraljevina Švedska, ki so jo sprva zastopali O. Simonsson, H. Eklinder, J. Lundberg, C. Meyer-Seitz, A. M. Runeskjöld, M. Salborn Hodgson, R. Shahsavan Eriksson in H. Shev, nato pa O. Simonsson, H. Eklinder, C. Meyer-Seitz, A. M. Runeskjöld, M. Salborn Hodgson, R. Shahsavan Eriksson in H. Shev, agenti,
intervenientki v postopku na prvi stopnji,
SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi C. Lycourgos, predsednik senata, O. Spineanu-Matei, sodnica, J.‑C. Bonichot, S. Rodin (poročevalec), sodnika, in L. S. Rossi, sodnica,
generalni pravobranilec: G. Pitruzzella,
sodni tajnik: M. Longar, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 19. oktobra 2022,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 16. marca 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Družba Ryanair DAC s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 17. februarja 2021, Ryanair/Komisija (T‑238/20, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2021:91), s katero je bila zavrnjena njena tožba za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2020) 2366 final z dne 11. aprila 2020 v zvezi z državno pomočjo SA.56812 (2020/N) – Švedska – Covid-19: Shema jamstev za posojila letalskim družbam (UL 2020, C 269, str. 2, v nadaljevanju: sporni sklep).
Dejansko stanje in sporni sklep
2 Dejansko stanje spora, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je mogoče povzeti, kot sledi.
3 Kraljevina Švedska je 3. aprila 2020 Evropski komisiji priglasila ukrep pomoči v obliki sheme jamstev za posojila nekaterim letalskim družbam (v nadaljevanju: zadevna shema pomoči). Zadevna shema pomoči je morala letalskim družbam, ki imajo operativno licenco, ki jo je izdala ta država članica (v nadaljevanju: švedska licenca), in ki prispevajo k „povezljivosti“ švedskega ozemlja, zagotoviti zadostno likvidnost za preprečitev, da bi motnje, ki jih povzroča pandemija covida-19, ogrozile njihovo sposobnost preživetja, in za ohranitev neprekinjene gospodarske dejavnosti med zdravstveno krizo in po njej. Upravičenci zadevne sheme pomoči so bile vse letalske družbe, ki so 1. januarja 2020 imele švedsko licenco za opravljanje poslovnih dejavnosti na področju letalstva na podlagi člena 3 Uredbe (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 2008 o skupnih pravilih za opravljanje zračnih prevozov v Skupnosti (UL 2008, L 293, str. 3), razen letalskih družb, katerih glavna dejavnost je opravljanje nerednih storitev zračnega prevoza potnikov. Najvišji znesek posojil, zajamčenih v okviru te sheme, je bil 5 milijard švedskih kron (SEK) (približno 455 milijonov EUR). Jamstva, ki so se nanašala na posojila za naložbe in posojila za obratni kapital, so se lahko dodelila najpozneje do 31. decembra 2020 za največ šest let.
4 Komisija je 11. aprila 2020 sprejela sporni sklep, s katerim je po ugotovitvi, da zadevna shema pomoči pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, preučila njeno združljivost z notranjim trgom glede na svoje sporočilo z dne 19. marca 2020, naslovljeno „Začasni okvir za ukrepe državne pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu COVID-19“ (C(2020) 1863, UL 2020, C 91 I, str. 1), kakor je bilo spremenjeno s sporočilom z dne 3. aprila 2020 (C(2020) 2215, UL 2020, C 112, str. 1) (v nadaljevanju: začasni okvir).
5 V zvezi s tem je Komisija, prvič, navedla, da imajo letalske družbe, ki so upravičene do zadevne sheme pomoči, v skladu z Uredbo št. 1008/2008 „sedež podjetja“ na Švedskem in da njihov finančni položaj redno nadzira nacionalni organ, pristojen za izdajo licenc. Poleg tega je menila, da ima lahko opravljanje rednih prevozov potnikov s strani upravičencev zadevnega ukrepa pomembno vlogo pri „povezljivosti“ države in da so zato merila upravičenosti do te sheme upoštevna za določitev letalskih družb, ki so povezane s Švedsko in prispevajo k njeni „povezljivosti“ v skladu s ciljem navedene sheme. Drugič, štela je, da je zadevna shema pomoči potrebna, primerna in sorazmerna za odpravljanje resne motnje v švedskem gospodarstvu in da izpolnjuje vse upoštevne pogoje iz točke 3.2 začasnega okvira, naslovljene „Pomoč v obliki poroštev za posojila“.
6 Zato je ugotovila, da je zadevna shema pomoči združljiva z notranjim trgom v skladu s členom 107(3)(b) PDEU, in ji posledično ni nasprotovala.
Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
7 Družba Ryanair je 1. maja 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa.
8 Družba Ryanair je v utemeljitev tožbe navedla štiri tožbene razloge, pri čemer se je prvi nanašal na kršitev načel prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva in svobode opravljanja storitev, drugi na kršitev obveznosti tehtanja pozitivnih učinkov pomoči in njenih negativnih učinkov na trgovinske pogoje in na ohranjanje neizkrivljene konkurence, tretji na to, da je Komisija kršila njene postpokovne pravice s tem, da je zavrnila uvedbo formalnega postopka preiskave kljub obstoju resnih dvomov o združljivosti priglašenega ukrepa z notranjim trgom, četrti pa na kršitev člena 296, drugi odstavek, PDEU.
9 Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi prvi, drugi in četrti tožbeni razlog družbe Ryanair zavrnilo kot neutemeljene. V zvezi s tretjim tožbenim razlogom je zlasti ob upoštevanju razlogov, na podlagi katerih sta bila zavrnjena prva dva tožbena razloga, štelo, da njegove utemeljenosti ni treba preučiti. Zato je Splošno sodišče tožbo v celoti zavrnilo, ne da bi odločilo o dopustnosti te tožbe.
Predlogi strank pred Sodiščem
10 Družba Ryanair s pritožbo Sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano sodbo razveljavi;
– sporni sklep razglasi za ničen;
– Komisiji, Francoski republiki in Kraljevini Švedski naloži plačilo stroškov oziroma, podredno;
– izpodbijano sodbo razveljavi in
– zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču in pridrži odločitev o stroških.
11 Komisija in Kraljevina Švedska Sodišču predlagata, naj:
– pritožbo zavrne in
– pritožnici naloži plačilo stroškov.
12 Francoska republika Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne.
Pritožba
13 Družba Ryanair v utemeljitev pritožbe navaja pet razlogov. Prvi pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava, ker je Splošno sodišče neutemeljeno zavrnilo tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev načela prepovedi diskriminacije. Drugi pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava in očitno izkrivljanje dejstev pri preučitvi tožbenega razloga, ki se je nanašal na kršitev svobode opravljanja storitev. Tretji pritožbeni razlog se nanaša na to, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je zavrnilo uporabo merila tehtanja pozitivnih in negativnih učinkov sheme pomoči. Četrti pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava in očitno izkrivljanje dejstev, ker je Splošno sodišče napačno presodilo, da Komisija ni kršila obveznosti obrazložitve, ki jo ima na podlagi člena 296, drugi odstavek, PDEU. Peti pritožbeni razlog se nanaša na to, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo in očitno izkrivilo dejstva, ko se je odločilo, da ne bo vsebinsko preučilo tretjega tožbenega razloga, ki se je nanašal na kršitev procesnih pravic pritožnice.
Prvi pritožbeni razlog
Trditve strank
14 Družba Ryanair s prvim pritožbenim razlogom, ki zajema štiri dele in se nanaša na točke od 25 do 57 izpodbijane sodbe, trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je menilo, da z zadevno shemo pomoči ni bilo kršeno načelo prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva.
15 V okviru prvega dela prvega pritožbenega razloga družba Ryanair navaja, da Splošno sodišče ni ustrezno uporabilo načela prepovedi vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva, ki naj bi bilo bistveno načelo pravnega reda Evropske unije. Čeprav je Splošno sodišče v točki 30 izpodbijane sodbe priznalo, da je različno obravnavanje, uvedeno z zadevno shemo pomoči, mogoče enačiti z diskriminacijo glede na eno od meril za upravičenost, in sicer imetništvo švedske licence, naj bi napačno štelo, da je treba tako diskriminacijo presojati le ob upoštevanju člena 107(3)(b) PDEU, ker je ta določba posebna določba v smislu člena 18 PDEU. Omejitev upravičenosti do zadevne sheme pomoči na podjetja za letalski prevoz s švedsko licenco naj bi namreč pomenila neposredno diskriminacijo na podlagi državljanstva, saj mora imeti letalska družba za pridobitev take licence nujno sedež podjetja na Švedskem.
16 Pritožnica poleg tega trdi, da bi moralo Splošno sodišče preučiti, ali je bila taka diskriminacija utemeljena z razlogi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja v smislu člena 52 PDEU oziroma, vsekakor, ali je temeljila na objektivnih ugotovitvah, ki niso odvisne od državljanstva zadevnih oseb.
17 Pritožnica v okviru drugega dela tega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče v točkah 32 in 33 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo in očitno izkrivilo dejstva v zvezi z določitvijo cilja zadevne sheme pomoči. Zlasti naj bi napačno menilo, da je cilj te sheme zgolj zagotoviti „povezljivost“ Švedske oziroma da je ta shema skladna s členom 107(3)(b) PDEU, čeprav naj bi iz spornega sklepa jasno izhajalo, da je bil cilj zagotoviti zadostno likvidnost letalskim družbam, „ki imajo švedsko licenco“.
18 Družba Ryanair v okviru tretjega dela prvega pritožbenega razloga trdi, da je bilo v izpodbijani sodbi napačno uporabljeno pravo in da so bila v njej očitno izkrivljena dejstva, ker je Splošno sodišče v točkah od 38 do 44 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je zadevna shema pomoči, do katere so bile upravičene le letalske družbe s švedsko licenco, primerna za uresničitev njenega cilja. V zvezi s tem naj bi Splošno sodišče s tem, da je napačno razlagalo Uredbo št. 1008/2008 in nezakonito dopolnilo obrazložitev spornega sklepa, napačno štelo, prvič, da lahko država članica, ki je letalski družbi podelila licenco, nadzoruje način, kako upravičenci porabijo pomoč, drugič, da se ta država članica lahko prepriča, da letalska družba z licenco odplača odobrena posojila, tako da se zmanjša tveganje uveljavljanja jamstva, in tretjič, da so letalske družbe z operativno licenco tesneje povezane z gospodarstvom države članice, ki je podelila to licenco. Z vidika nadzora, ki ga izvaja država članica, ki je dodelila pomoč, tveganja neodplačila posojil in povezav z gospodarstvom te države članice naj namreč ne bi bilo nobene razlike med letalskimi družbami z operativno licenco, ki jo je izdala navedena država članica, in letalskimi družbami z operativno licenco, ki jo je izdala druga država članica.
19 Družba Ryanair se v okviru četrtega dela tega pritožbenega razloga v bistvu sklicuje na napačno uporabo prava in očitno izkrivljanje dejstev, ker je Splošno sodišče v točkah od 45 do 54 izpodbijane sodbe menilo, da je zadevna shema pomoči sorazmerna.
20 Prvič, Splošno sodišče naj bi v točkah 45 in 51 izpodbijane sodbe napačno navedlo, da je zahteva po švedski licenci „najprimernejša za zagotovitev trajnosti prisotnosti letalske družbe na [švedskem] ozemlju“ in da je „sedež podjetja“ kraj, kjer se sprejemajo upravne in finančne odločitve, „kar je v obravnavanem primeru posebej pomembno za zagotovitev, da povezljivost Švedske ne bo prekinjena z enega dne na drugega“. Ta vzročna zveza med zahtevo po švedski licenci in jamstvom pokritosti švedskega ozemlja naj bi bila popolnoma hipotetična in naj se ne bi ujemala s podatki, ki jih je družba Ryanair predložila Splošnemu sodišču.
21 Drugič, Splošno sodišče naj bi v točki 45 izpodbijane sodbe napačno navedlo, da upravičene letalske družbe „kot celota večinsko prispevajo k redni pokritosti Švedske“. Šlo naj bi za očitno izkrivljanje dejstev, saj so na podlagi številk, ki jih je Splošno sodišče samo navedlo v točki 46 izpodbijane sodbe, letalske družbe s švedsko licenco predstavljale manjšino rednih zračnih prevozov na Švedskem pri dveh od treh segmentov teh storitev, in sicer pri letih znotraj Unije s skupnim tržnim deležem 49 % in pri letih zunaj Unije s skupnim tržnim deležem 35 %. Poleg tega naj bi bilo pri tem razlogu napačno uporabljeno pravo, natančneje načelo sorazmernosti, enako kot pri razlogu, navedenem v točki 46 izpodbijane sodbe, v skladu s katerim so letalske družbe s švedsko licenco predstavljale 98 % notranjega prevoza potnikov in 84 % notranjega prevoza tovora ter v skladu s katerim je šlo za „ključni podatek glede na zemljepisni obseg in položaj“ Švedske. V skladu s tem načelom naj bi Splošno sodišče moralo oceniti delež notranjega prometa v skupnem prometu na Švedskem.
22 Tretjič, Splošno sodišče naj v izpodbijani sodbi ne bi presodilo konkurenčnega učinka zadevne sheme pomoči z vidika merila sorazmernosti. Taka presoja pa naj bi bila po besedah Splošnega sodišča bistvena za ugotovitev, ali zadevna shema pomoči ne presega „tega, kar je potrebno“ za dosego zastavljenega cilja.
23 Četrtič, Splošno sodišče naj bi v točkah 50 in 51 izpodbijane sodbe napačno utemeljilo diskriminatorna merila za upravičenost in nedoslednost, ki naj bi iz njih izhajala, z zatrjevanim ciljem zadevne sheme pomoči, pri čemer je navedlo, da so manjše družbe „zlasti“ opravljale lete s posebnim namenom, da je pritožnica svojo prisotnost na Švedskem zmanjšala na eno samo bazo z enim samim letalom in da se je njen tržni delež zmanjšal pred začetkom pandemije covida-19. Tako naj bi zanemarilo pomen 5‑odstotnega tržnega deleža družbe Ryanair. Pritožnica izpodbija tudi trditev Splošnega sodišča, da „sredstva, ki jih lahko dodeli zadevna država članica, niso neskončna in morajo torej biti namenjena prednostnim nalogam“.
24 Petič, Splošno sodišče naj bi v točki 53 izpodbijane sodbe neupravičeno zavrnilo preučitev drugega scenarija pomoči, ker naj Komisiji ne bi bilo mogoče naložiti, naj „preuči[…] vse mogoče alternativne ukrepe“. Splošno sodišče naj bi se v zvezi s tem napačno oprlo na svojo sodbo z dne 6. maja 2019, Scor/Komisija (T‑135/17, EU:T:2019:287), iz katere naj bi izhajalo le, da Komisija v obrazložitvi ni dolžna preučiti vseh alternativnih ukrepov.
25 Poleg tega naj bi razlog – ki ga je Splošno sodišče navedlo v točki 54 izpodbijane sodbe in v skladu s katerim naj hipotetični alternativni ukrep razširitve zadevne sheme pomoči na družbe, ki nimajo sedeža na Švedskem, ne bi omogočal uresničitve cilja „povezljivosti“ v enakem obsegu – z napotitvijo na točke od 40 do 44 te sodbe temeljil na napačni pravni domnevi, da lahko letalske družbe z operativno licenco, ki jo je izdala druga država članica, na podlagi Uredbe št. 1008/2008 lažje prekinejo svoje povezave na Švedsko in iz nje.
26 Komisija, Francoska republika in Kraljevina Švedska trdijo, da je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Presoja Sodišča
27 Uvodoma je treba opozoriti, da morajo biti v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča za to, da se nacionalni ukrep opredeli kot „državna pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU, izpolnjeni vsi pogoji, navedeni v nadaljevanju. Prvič, iti mora za poseg države ali iz državnih sredstev. Drugič, ta poseg mora biti tak, da lahko prizadene trgovino med državami članicami. Tretjič, z njim mora biti prejemniku podeljena selektivna prednost. Četrtič, poseg mora biti tak, da izkrivlja ali bi lahko izkrivljal konkurenco (sodba z dne 28. junija 2018, Nemčija/Komisija, C‑208/16 P, EU:C:2018:506, točka 79 in navedena sodna praksa).
28 Člen 107(1) PDEU torej glede ukrepov, ki imajo take značilnosti in ustvarjajo take učinke, ker lahko izkrivljajo konkurenco in vplivajo na trgovino med državami članicami, določa načelo nezdružljivosti državnih pomoči z notranjim trgom.
29 Natančneje, zahteva selektivnosti, ki izhaja iz člena 107(1) PDEU, predpostavlja, da Komisija dokaže, da se gospodarska prednost v širokem smislu, ki neposredno ali posredno izhaja iz določenega ukrepa, nanaša na posamezno podjetje ali podjetja. Za to mora zlasti dokazati, da zadevni ukrep uvaja razlikovanje med podjetji, ki so glede na zastavljeni cilj v primerljivem položaju. Prednost mora biti torej dodeljena selektivno in biti taka, da postavlja posamezna podjetja v ugodnejši položaj v primerjavi z drugimi (sodba z dne 28. septembra 2023, Ryanair/Komisija, C‑320/21 P, EU:C:2023:712, točka 103 in navedena sodna praksa).
30 Vendar člen 107(2) in (3) PDEU določa nekatera odstopanja od načela nezdružljivosti državnih pomoči z notranjim trgom, navedenega v točki 28 te sodbe, kot je tisto iz člena 107(3)(b) PDEU, ki se nanaša na pomoč „za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice“. Tako so državne pomoči, dodeljene za namene in v skladu s pogoji iz teh določb o odstopanju, združljive oziroma jih je mogoče razglasiti za združljive z notranjim trgom, ne glede na to, da imajo značilnosti in učinke, navedene v točki 27 te sodbe.
31 Iz tega izhaja, da državnih pomoči, ki so dodeljene v skladu s temi zahtevami, torej za dosego cilja, ki je priznan v njih, in v mejah tega, kar je potrebno in sorazmerno za uresničitev tega cilja, ni mogoče šteti za nezdružljive z notranjim trgom zgolj na podlagi značilnosti ali učinkov, navedenih v točki 27 te sodbe, ali učinkov, ki so neločljivo povezani z vsako državno pomočjo, in sicer zlasti iz razlogov v zvezi s tem, da je pomoč selektivna ali da izkrivlja konkurenco, sicer bi se navedenim določbam o odstopanju odvzel polni učinek (sodba z dne 28. septembra 2023, Ryanair/Komisija, C‑320/21 P, EU:C:2023:712, točka 107 in navedena sodna praksa).
32 Zato se pomoč ne more šteti za nezdružljivo z notranjim trgom iz razlogov, ki so povezani samo s tem, da je pomoč selektivna ali da izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco (sodba z dne 28. septembra 2023, Ryanair/Komisija, C‑320/21 P, EU:C:2023:712, točka 108).
33 Ob tem je treba v zvezi s prvim delom prvega pritožbenega razloga, s katerim družba Ryanair trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker v točki 31 izpodbijane sodbe ni uporabilo načela prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva iz člena 18 PDEU, temveč je zadevni ukrep preučilo glede na člen 107(3)(b) PDEU, opozoriti, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da postopek iz člena 108 PDEU ne sme nikoli privesti do izida, ki bi bil v nasprotju s posebnimi določbami Pogodbe DEU. Tako pomoči, ki kot taka ali zaradi nekaterih njenih podrobnih pravil krši predpise ali splošna načela prava Unije, ni mogoče razglasiti za združljivo z notranjim trgom (sodbi z dne 31. januarja 2023, Komisija/Braesch in drugi, C‑284/21 P, EU:C:2023:58, točka 96, in z dne 28. septembra 2023, Ryanair/Komisija, C‑320/21 P, EU:C:2023:712, točka 109).
34 Vendar posebej v zvezi s členom 18 PDEU iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se ta člen samostojno uporablja le v položajih, urejenih s pravom Unije, za katere Pogodba DEU ne določa posebnih pravil o prepovedi diskriminacije (sodbi z dne 18. julija 2017, Erzberger, C‑566/15, EU:C:2017:562, točka 25, in z dne 28. septembra 2023, Ryanair/Komisija, C‑320/21 P, EU:C:2023:712, točka 110).
35 Ker člen 107(2) in (3) PDEU, kot je bilo opozorjeno v točki 30 te sodbe, določa odstopanja od načela nezdružljivosti državnih pomoči z notranjim trgom iz odstavka 1 tega člena in tako zlasti dopušča različno obravnavanje podjetij, če ta izpolnjujejo zahteve, določene s temi odstopanji, je treba ta odstopanja šteti za „posebne določbe“ iz Pogodb v smislu člena 18, prvi odstavek, PDEU (sodba z dne 28. septembra 2023, Ryanair/Komisija, C‑320/21 P, EU:C:2023:712, točka 111).
36 Iz tega sledi, da Splošno sodišče s tem, da je v točki 31 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je člen 107(3)(b) PDEU taka posebna določba in da je treba le preučiti, ali je različno obravnavanje, ki je posledica zadevnega ukrepa, dovoljeno na podlagi te določbe, ni napačno uporabilo prava.
37 To pomeni, da različnega obravnavanja, ki ga je povzročila zadevna shema pomoči, v nasprotju s trditvami družbe Ryanair ni treba utemeljiti tudi z razlogi, navedenimi v členu 52 PDEU.
38 Glede na navedeno je treba prvi del prvega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
39 Družba Ryanair z drugim delom tega pritožbenega razloga v bistvu trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 32 do 33 izpodbijane sodbe napačno opredelilo cilj zadevne sheme pomoči, kot izhaja iz spornega sklepa, in da je napačno štelo, da je ta cilj ohranitev „povezljivosti“ Švedske.
40 V zvezi s tem je Splošno sodišče v točki 32 izpodbijane sodbe navedlo, da je cilj zadevne sheme pomoči v skladu s členom 107(3)(b) PDEU odpravljanje resne motnje v švedskem gospodarstvu, ki jo je povzročila pandemija covida-19, z zagotavljanjem „povezljivosti“ Švedske.
41 Ta opis cilja te sheme je v skladu s tistim, ki je naveden v spornem sklepu, zlasti v točkah 8 in 43 obrazložitve, citiranih v izpodbijani sodbi, v katerih je Komisija na eni strani navedla cilj zagotavljanja „povezljivosti“ švedskega ozemlja in na drugi strani presodila upoštevnost tega cilja za namene uporabe člena 107(3)(b) PDEU. V nasprotju s tem, kar trdi družba Ryanair, pa iz tega sklepa ne izhaja, da je imetništvo švedske licence samo po sebi cilj zadevne sheme pomoči, temveč, kot je Splošno sodišče v bistvu menilo v točki 32 izpodbijane sodbe, je tako imetništvo merilo za upravičenost do te sheme.
42 Ker družba Ryanair s tem drugim delom Splošnemu sodišču očita, da je izkrivilo dejstva, ki so mu bila predložena, je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča iz člena 256(1), drugi pododstavek, PDEU in člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije izhaja, da je Splošno sodišče edino pristojno, prvič, za ugotavljanje dejanskega stanja, razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene, in drugič, za presojo tega dejanskega stanja (sodba z dne 25. junija 2020, CSUE/KF, C‑14/19 P, EU:C:2020:492, točka 103 in navedena sodna praksa).
43 Iz tega izhaja, da presoja dejanskega stanja, razen pri izkrivljanju dokazov, predloženih Splošnemu sodišču, ni pravno vprašanje, ki bi bilo predmet nadzora Sodišča (sodba z dne 25. junija 2020, CSUE/KF, C‑14/19 P, EU:C:2020:492, točka 104 in navedena sodna praksa).
44 Kadar pritožnik trdi, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze, mora v skladu s členom 256 PDEU, členom 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in členom 168(1)(d) Poslovnika Sodišča natančno navesti dokaze, ki naj bi jih to sodišče izkrivilo, in dokazati napake pri analizi, ki so po njegovem mnenju povzročile, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze. Poleg tega mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča izkrivljanje očitno razvidno iz listin v spisu, ne da bi bilo treba dejstva in dokaze presojati na novo (sodba z dne 25. junija 2020, CSUE/KF, C‑14/19 P, EU:C:2020:492, točka 105 in navedena sodna praksa).
45 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da družba Ryanair v utemeljitev navedenega dela ne pojasnjuje, katere dokaze naj bi Splošno sodišče izkrivilo s tem, da je določilo cilj zadevne sheme pomoči, in a fortiori ne dokazuje, kako naj bi bili ti dokazi izkrivljeni.
46 V teh okoliščinah je treba drugi del prvega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
47 Družba Ryanair v okviru tretjega dela tega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo in izkrivilo dejstva s tem, da je v točkah od 38 do 44 izpodbijane sodbe presodilo, da je bila zadevna shema pomoči, ker je koristila le letalskim družbam s švedsko licenco, ne pa tudi letalskim družbam, ki opravljajo neredne storitve zračnega prevoza potnikov, primerna za dosego njenega cilja.
48 V zvezi s tem družba Ryanair s prvim očitkom v bistvu navaja, da je Splošno sodišče s tem, da je zlasti v točki 40 izpodbijane sodbe trdilo, da je merilo imetništva licence, ki jo je izdala država članica, ki je dodelila pomoč, omogočilo nadzor nad načinom, kako jo upravičenci porabijo, navedlo utemeljitev, ki je v spornem sklepu ni bilo, in je tako obrazložitev, ki jo je Komisija navedla v utemeljitev tega sklepa, nadomestilo s svojo obrazložitvijo.
49 Iz sodne prakse Sodišča sicer res izhaja, da pri nadzoru zakonitosti iz člena 263 PDEU velja, da Sodišče in Splošno sodišče nikakor ne smeta nadomestiti obrazložitve avtorja izpodbijanega akta s svojo obrazložitvijo (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2021, World Duty Free Group in Španija/Komisija, C‑51/19 P in C‑64/19 P, EU:C:2021:793, točka 70 in navedena sodna praksa). Vendar je treba ugotoviti, da Komisija v točki 43 obrazložitve spornega sklepa navaja, da imajo letalske družbe s švedsko licenco sedež podjetja na Švedskem in da je njihov finančni položaj tam predmet rednega nadzora. Tako je Splošno sodišče v točki 40 izpodbijane sodbe zgolj odgovorilo na trditve pritožnice, navedene v točki 38 te sodbe, pojasnilo obrazložitev spornega sklepa in, natančneje, izpeljalo nekatere zaključke iz elementov, ki so v njem, ne da bi nadomestilo obrazložitev tega sklepa.
50 V zvezi z drugim očitkom, navedenim v okviru tretjega dela prvega pritožbenega razloga, je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče z opiranjem na trditve iz točk od 40 do 42 izpodbijane sodbe v točki 43 te sodbe štelo, da je Kraljevina Švedska s tem, da je upravičenost do zadevne sheme pomoči omejila le na letalske družbe, ki imajo švedsko licenco in ki imajo zato sedež podjetja na Švedskem, v bistvu legitimno poskušala zagotoviti obstoj trajne povezave med njo in letalskimi družbami, ki so upravičene do njenega jamstva, v točki 44 navedene sodbe pa ugotovilo, da je merilo za upravičenost, ki se nanaša na imetništvo take licence, torej primerno za uresničitev cilja odpravljanja resne motnje v gospodarstvu te države članice.
51 Prvič, v zvezi s tem se je Splošno sodišče v točkah 43 in 44 izpodbijane sodbe na Uredbo št. 1008/2008 oprlo le pri dokazovanju posebnosti in stabilnosti povezave med letalskimi družbami, ki imajo operativno licenco, in državo članico, ki je podelila to licenco, ob upoštevanju določb te uredbe, ki urejajo njihova razmerja in zlasti finančni nadzor, ki ga organi te države članice izvajajo nad temi letalskimi družbami. Za ugotovitev, ali so merila za upravičenost primerna za uresničitev cilja zadevne sheme pomoči, pa dejstvo, da se ta nadzor ne nanaša posebej na uporabo pomoči, dodeljenih letalskim družbam, ki imajo švedsko licenco, ali da se nadzor nad uporabo teh pomoči lahko izvaja tudi pri letalskih družbah, ki nimajo švedske licence, kot trdi družba Ryanair, kot tako ne vpliva na presojo te povezave.
52 Drugič, čeprav se družba Ryanair sklicuje na izkrivljanje dejstev v zvezi s preudarki, navedenimi v točki 50 te sodbe, zadostuje ugotoviti, da ni navedla nobene trditve, s katero bi bilo mogoče dokazati, da je Splošno sodišče tako izkrivljanje storilo, v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 44 te sodbe.
53 Glede na navedeno je treba tretji del prvega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
54 Družba Ryanair s četrtim delom tega pritožbenega razloga v bistvu trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo in izkrivilo dejstva, ker je v točkah od 45 do 54 izpodbijane sodbe menilo, da je zadevna shema pomoči sorazmerna.
55 V zvezi s tem je treba v delu, v katerem pritožnica s prvim, drugim in četrtim očitkom tega dela oporeka nekaterim trditvam Splošnega sodišča zlasti iz točk 45 in 46 ter 50 in 51 izpodbijane sodbe, ki so navedene tudi v točkah 20 in 21 te sodbe, na eni strani ugotoviti, da želi pritožnica v resnici izpodbijati neodvisno presojo dejstev in dokazov, ki jo je Splošno sodišče opravilo, preden je zlasti v točki 55 izpodbijane sodbe presodilo, da Komisija ni storila napake pri presoji v zvezi s sorazmernostjo zadevne sheme pomoči.
56 Na drugi strani, čeprav se je pritožnica v okviru drugega očitka sklicevala na izkrivljanje dejstev, ki naj bi ga Splošno sodišče storilo v točki 45 izpodbijane sodbe, ker naj njegova trditev, da letalske družbe, upravičene do zadevne sheme pomoči, „kot celota večinsko prispevajo k redni pokritosti Švedske“, ne bi izhajala iz podatkov, ki jih je uporabilo samo Splošno sodišče, je treba poudariti, da presoja teh podatkov ne dokazuje nobene očitno napačne presoje, ki bi pomenila izkrivljanje dejstev.
57 Glede na visok odstotek notranjega prevoza potnikov (98 %) in prevoza tovora (84 %), ki ga zagotavljajo letalske družbe s švedsko licenco, pri čemer so ti podatki bistveni za zagotovitev cilja zadevne sheme pomoči, česar pritožnica ni izpodbijala, ter glede na velik delež teh družb v letalskem prometu potnikov tako znotraj (49 %) kot zunaj (35 %) Unije, je Splošno sodišče namreč lahko, ne da bi izkrivilo te dejanske elemente, trdilo, da upravičene letalske družbe kot celota večinsko prispevajo k redni pokritosti Švedske tako v zvezi s tovorom kot v zvezi s prevozom potnikov, kar ustreza cilju zagotavljanja „povezljivosti“ Švedske, ne glede na to, ali gre za letalske povezave na Švedskem, s Švedske ali na Švedsko.
58 Zato je treba prvi, drugi in četrti očitek četrtega dela prvega pritožbenega razloga zavreči kot nedopustne in vsekakor zavrniti kot neutemeljene.
59 V zvezi s petim očitkom tega dela prvega pritožbenega razloga, ki se nanaša na točko 53 izpodbijane sodbe, je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče v tej točki 53 zgolj dodatno štelo, da se Komisiji ni bilo treba izreči o vseh ukrepih, ki so alternativni glede na zadevno shemo pomoči. Kot je namreč generalni pravobranilec navedel v točkah 65 in 66 sklepnih predlogov, je Splošno sodišče v točki 54 te sodbe presodilo, da alternativni ukrepi, ki jih je predlagala pritožnica, nikakor ne bi omogočili uresničitve cilja, ki mu sledi ta shema. Splošno sodišče se je pri tem oprlo na točke od 40 do 44 izpodbijane sodbe, pri katerih, kot je razvidno iz točk od 48 do 53 te sodbe, pravo ni bilo napačno uporabljeno.
60 Zato je treba ta očitek zavrniti kot brezpredmeten.
61 Glede na navedeno je treba četrti del prvega pritožbenega razloga in posledično ta pritožbeni razlog v celoti zavrniti, s pridržkom preučitve tretjega očitka njegovega četrtega dela, navedenega v točki 22 te sodbe, ki se pridružuje trditvam, podanim v okviru tretjega pritožbenega razloga, s katerim je skupaj preučen v točkah od 84 do 90 te sodbe.
Drugi pritožbeni razlog
Trditve strank
62 Družba Ryanair z drugim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 62 do 64 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo ter očitno izkrivilo dejstva, ker je zavrnilo tretji del njenega prvega tožbenega razloga, s katerim se je sklicevala na kršitev načela svobode opravljanja storitev.
63 Družba Ryanair v okviru prvega dela tega pritožbenega razloga navaja, da se je v nasprotju s tem, kar je navedeno v točki 63 izpodbijane sodbe, pred Splošnim sodiščem sklicevala na kršitev Uredbe št. 1008/2008 in trdila, da je bilo kršeno načelo svobode opravljanja storitev v sektorju zračnega prevoza. Splošno sodišče naj bi s tem, da je zavrnilo njene trditve iz napačnega razloga, da „tožeča stranka ne zatrjuje nobene kršitve te uredbe.“, očitno izkrivilo njena pisanja in naj svoje sodbe ne bi pravno zadostno obrazložilo.
64 Družba Ryanair v okviru drugega dela tega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče v točki 64 izpodbijane sodbe protislovno in napačno presodilo, da ni dokazala, kako naj bi jo njena izključitev iz zadevne sheme pomoči odvrnila od opravljanja storitev s Švedske in na Švedsko. Dejstvo, da so letalske družbe izključene iz prednosti, ki je pridržana za, po njenih besedah, „švedske letalske družbe“, naj bi namreč zadoščalo za dokaz, da gre za odvračanje od svobode opravljanja storitev, ne da bi se zahteval kakršen koli drug dokaz. Poleg tega naj okoliščina, da je pritožnica postopoma zmanjševala svojo dejavnost na švedskem trgu, ne bi bila upoštevna za ugotovitev, ali zadevna shema omejuje svobodo opravljanja storitev.
65 Splošno sodišče naj bi torej izkrivilo dokaze s tem, da ni preučilo pomembnih elementov, ki jih je pritožnica predložila v zvezi z omejevalnim učinkom zadevne sheme pomoči na svobodo opravljanja storitev, in s tem, da se je oprlo na neupoštevne preudarke v zvezi s preteklim razvojem tržnega deleža pritožnice.
66 Družba Ryanair v okviru tretjega dela drugega pritožbenega razloga trdi, da je v svoji tožbi na prvi stopnji v nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče ugotovilo v točki 64 izpodbijane sodbe, pravno zadostno dokazala, da omejevalni učinki zadevne sheme pomoči na svobodo opravljanja storitev niso utemeljeni.
67 Splošno sodišče naj ne bi pravilno preučilo te omejitve z vidika upoštevnih meril primernosti in sorazmernosti. Pritožnica naj bi poleg tega predložila več dokazov o tem, da ima zadevna shema pomoči omejevalne učinke na svobodo opravljanja storitev, ki naj bi bili nekoristni, neprimerni in nesorazmerni glede na cilj navedene sheme, in sicer zagotoviti „povezljivost“ Švedske. V tem okviru naj bi tudi omenila alternativno merilo za upravičenost do pomoči, ki temelji na tržnih deležih in ki naj bi bilo manj škodljivo za svobodo opravljanja storitev. Poleg tega naj bi to merilo izrecno omenila v dopisih, ki jih je pred sprejetjem spornega sklepa poslala švedskemu predsedniku vlade in evropski komisarki za konkurenco in ki jih je na prvi stopnji priložila tožbi.
68 Splošno sodišče pa je po mnenju družbe Ryanair napačno uporabilo pravo s tem, da je navedlo, da tega alternativnega ukrepa ni treba preučiti v okviru presoje primernosti in sorazmernosti zadevne omejitve svobode opravljanja storitev.
69 Komisija, Francoska republika in Kraljevina Švedska trdijo, da je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Presoja Sodišča
70 Družba Ryanair v okviru drugega in tretjega dela drugega pritožbenega razloga, ki ju je treba preučiti skupaj in najprej, v bistvu trdi, da je Splošno sodišče v točki 64 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker je dejstvo, da je zadevna shema pomoči koristila samo po njenih besedah „švedskim letalskim družbam“, to je letalskim družbam s švedsko licenco, preučilo zgolj glede na merila iz člena 107 PDEU, namesto da bi preverilo, ali je ta ukrep utemeljen glede na razloge iz določb Pogodbe DEU o svobodi opravljanja storitev. Družba Ryanair pa naj bi Splošnemu sodišču predložila dejanske in pravne elemente, ki dokazujejo kršitev teh določb.
71 V zvezi s tem, kot je bilo opozorjeno v točki 33 te sodbe, postopek iz člena 108 PDEU ne sme nikoli privesti do izida, ki bi bil v nasprotju s posebnimi določbami Pogodbe. Tako pomoči, ki kot taka ali zaradi nekaterih njenih podrobnih pravil krši predpise ali splošna načela prava Unije, ni mogoče razglasiti za združljivo z notranjim trgom.
72 Vendar na eni strani omejevalni učinki, ki bi jih ukrep pomoči imel na svobodo opravljanja storitev, ne pomenijo omejitve, prepovedane s Pogodbo, ker gre lahko za učinek, ki je neločljivo povezan s samo naravo državne pomoči, kot je njena selektivnost (glej sodbo z dne 28. septembra 2023, Ryanair/Komisija, C‑320/21 P, EU:C:2023:712, točka 132).
73 Na drugi strani iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba, kadar so podrobna pravila pomoči tako neločljivo povezana s predmetom pomoči, da jih ni mogoče presojati ločeno, njihov učinek na združljivost ali nezdružljivost pomoči kot celote z notranjim trgom nujno presojati po postopku iz člena 108 PDEU (glej v tem smislu sodbe z dne 22. marca 1977, Iannelli & Volpi, 74/76, EU:C:1977:51, točka 14; z dne 31. januarja 2023, Komisija/Braesch in drugi, C‑284/21 P, EU:C:2023:58, točka 97, in z dne 28. septembra 2023, Ryanair/Komisija, C‑320/21 P, EU:C:2023:712, točka 133).
74 V obravnavani zadevi pa, kot je razvidno iz točk 40 in 41 te sodbe, čeprav imetništvo švedske licence samo po sebi ni bilo cilj zadevne sheme pomoči, temveč merilo za upravičenost do te sheme, je bilo to merilo kot tako neločljivo povezano s predmetom navedene sheme, to je odpravljanjem resne motnje v švedskem gospodarstvu, ki jo je povzročila pandemija covida-19, z zagotavljanjem „povezljivosti“ Švedske. Iz tega sledi, da učinka, ki izhaja iz tega merila za upravičenost do zadevne sheme pomoči, na notranji trg ni mogoče preučiti ločeno od združljivosti tega ukrepa pomoči v celoti z notranjim trgom po postopku iz člena 108 PDEU.
75 Iz zgoraj navedene obrazložitve in sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točki 31 te sodbe, izhaja, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava s tem, da je v točki 64 izpodbijane sodbe v bistvu presodilo, da bi morala družba Ryanair – za ugotovitev, da zadevna shema pomoči pomeni oviro za svobodo opravljanja storitev, ker zadevna pomoč koristi le letalskim družbam s švedsko licenco, ne pa, na primer, družbi Ryanair – v obravnavani zadevi dokazati, da ima ta ukrep omejevalne učinke, ki presegajo tiste, ki so neločljivo povezani z državno pomočjo, dodeljeno v skladu z zahtevami iz člena 107(3)(b) PDEU (glej po analogiji sodbo z dne 28. septembra 2023, Ryanair/Komisija, C‑320/21 P, EU:C:2023:712, točka 135).
76 Namen trditev, ki jih družba Ryanair navaja v podporo drugemu in tretjemu delu drugega pritožbenega razloga, pa je, gledano v celoti, grajati zadevno shemo pomoči, ker so bile do te sheme upravičene samo letalske družbe s švedsko licenco, in omejevalne učinke tega merila za upravičenost na svobodo opravljanja storitev, čeprav so taki učinki neločljivo povezani s selektivnostjo navedene sheme.
77 Poleg tega je treba v zvezi z dokazi, ki naj bi jih družba Ryanair predložila Splošnemu sodišču, ugotoviti, da ta družba ni navedla nobene trditve, s katero bi bilo mogoče dokazati, da je navedeno sodišče te dokaze izkrivilo.
78 Iz tega sledi, da je treba drugi in tretji del drugega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljena.
79 Nazadnje, prvi del tega pritožbenega razloga je treba zavrniti kot brezpredmeten, ker se z njim izpodbija točka 63 izpodbijane sodbe, katere obrazložitev je glede na obrazložitev, navedeno v točki 64 te sodbe, dodatna. Glede na zgoraj navedeno je treba drugi pritožbeni razlog v celoti zavrniti.
Tretji pritožbeni razlog
Trditve strank
80 Družba Ryanair s tretjim pritožbenim razlogom v bistvu trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah 68 in 69 izpodbijane sodbe štelo, da člen 107(3)(b) PDEU Komisije pri presoji združljivosti pomoči ne zavezuje, da opravi tehtanje pozitivnih učinkov te pomoči in njenih negativnih učinkov na trgovinske pogoje in na ohranjanje neizkrivljene konkurence. Ta pritožbeni razlog je treba obravnavati v povezavi s tretjim očitkom četrtega dela prvega pritožbenega razloga, navedenim v točki 22 te sodbe, s katerim pritožnica Splošnemu sodišču očita, da ni opravilo presoje protikonkurenčnega učinka zadevne sheme pomoči.
81 V okviru prvega dela tretjega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče uporabilo preširoko razlago sodbe z dne 22. septembra 2020, Avstrija/Komisija (C‑594/18 P, EU:C:2020:742, točki 20 in 39), na podlagi katere je presodilo, da pogoj, da pomoč ne vpliva pretirano na trgovinske pogoje, velja za pomoči iz člena 107(3)(c) PDEU, za pomoči iz odstavka 3(b) tega člena pa ne. Prvič, člen 107(3)(c) PDEU, ki je bil uporabljen v tej sodbi, naj bi se skliceval le na učinek pomoči na trgovinske pogoje, ne pa na varstvo neizkrivljene konkurence, ki ga je treba, kot je priznalo Splošno sodišče, upoštevati tudi pri tehtanju pozitivnih in negativnih učinkov pomoči. Drugič, Sodišče naj v tej zadevi ne bi temeljito preučilo člena 107(3)(b) PDEU. Tretjič, obveznost tehtanja pozitivnih učinkov pomoči ter njenih negativnih učinkov na trgovinske pogoje in ohranjanje neizkrivljene konkurence naj bi izhajala tudi iz načel, ki se na splošno uporabljajo za vse pomoči iz člena 107(3) PDEU.
82 Pritožnica v okviru drugega dela tretjega pritožbenega razloga trdi, da v nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče ugotovilo v točki 68 izpodbijane sodbe, obstoj resne motnje v gospodarstvu države članice ne bi smel dopuščati domneve, da pozitivni učinki pomoči prevladajo nad njenimi negativnimi učinki, ampak bi moral, nasprotno, vzbuditi posebno pazljivost pri tehtanju teh učinkov, da se presodi združljivost te pomoči.
83 Komisija, Francoska republika in Kraljevina Švedska trdijo, da je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Presoja Sodišča
84 Navesti je treba, da je Sodišče v točki 20 sodbe z dne 22. septembra 2020, Avstrija/Komisija (C‑594/18 P, EU:C:2020:742), opozorilo na razlike med besediloma člena 107(3)(b) PDEU in člena 107(3)(c) PDEU ter poudarilo, natančneje, da je le v prvi od teh določb naveden pogoj, da mora zadevna pomoč uresničevati cilj v skupnem interesu. Sodišče je na podlagi tega sklepalo, da člen 107(3)(c) PDEU ne določa takega pogoja za združljivost pomoči.
85 Iz podobnega razloga, ki temelji na primerjavi besedil zadevnih določb, kot je Splošno sodišče v bistvu presodilo v točki 67 izpodbijane sodbe – ker se člen 107(3)(b) PDEU ne sklicuje na dokaz neobstoja spremembe trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnim interesom, in torej na nujnost tehtanja pozitivnih in negativnih učinkov pomoči – te določbe nasprotno od člena 107(3)(c) ni mogoče razlagati tako, da se z njo zahteva, da Komisija opravi tako tehtanje pri presoji združljivosti pomoči z notranjim trgom.
86 Kot je Francoska republika pravilno navedla v odgovoru na pritožbo, je to razliko v presoji združljivosti pomoči iz člena 107(3)(b) PDEU in pomoči iz člena 107(3)(c) PDEU mogoče pojasniti s posebno naravo pomoči iz člena 107(3)(b) PDEU, ki uresničujejo izjemne cilje s posebno težo, ki so bodisi pospeševanje izvedbe pomembnega projekta skupnega evropskega interesa bodisi odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice. Za ukrepe pomoči, ki prispevajo k enemu od teh ciljev, če so potrebni in sorazmerni, je torej mogoče šteti, da zagotavljajo pravo ravnovesje med njihovimi pozitivnimi in njihovimi negativnimi učinki na notranji trg ter da zato ustrezajo skupnemu interesu Unije.
87 Ker člen 107(3)(b) PDEU odraža tehtanje učinkov državnih pomoči iz te določbe, ki so ga opravili avtorji Pogodbe, Komisiji ni treba ponovno tehtati teh učinkov, kadar preučuje združljivost pomoči, ki se namerava dodeliti na podlagi navedene določbe.
88 Poleg tega, čeprav je treba odstopanje od načela nezdružljivosti državnih pomoči iz člena 107(3)(b) PDEU razlagati ozko, se izrazov, uporabljenih za opredelitev tega odstopanja, ne sme razlagati tako, da bi bil neupravičeno omejen njegov obseg ali da bi se mu odvzeli učinki. Odstopanje je treba namreč razlagati v skladu s cilji, ki jim sledi (glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2014, Fastweb, C‑19/13, EU:C:2014:2194, točka 40).
89 Glede na navedeno Splošno sodišče torej ni napačno uporabilo prava s tem, da je štelo, da člen 107(3)(b) PDEU Komisije ne zavezuje, da opravi tehtanje pozitivnih učinkov zadevne sheme pomoči in njenih negativnih učinkov na trgovinske pogoje in na ohranjanje neizkrivljene konkurence.
90 Iz tega sledi, da je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Četrti pritožbeni razlog
Trditve strank
91 Družba Ryanair s četrtim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo in očitno izkrivilo dejstva, ker je v točkah od 77 do 81 izpodbijane sodbe napačno presodilo, da Komisija ni kršila obveznosti obrazložitve, ki jo ima na podlagi člena 296, drugi odstavek, PDEU.
92 Po navedbah pritožnice je Splošno sodišče priznalo, da okoliščine, v katerih je bil sprejet sporni sklep, ki so bile zaznamovane z izbruhom pandemije covida-19, in težave, ki jih je ta pandemija lahko povzročila pri pripravi sklepov Komisije, lahko upravičijo, da v obrazložitvi tega sklepa manjkajo nekateri ključni elementi, čeprav naj bi bili ti elementi potrebni za to, da bi pritožnica razumela razlogovanje, na katerem temeljijo ugotovitve Komisije. Razlaga člena 296, drugi odstavek, PDEU, ki naj bi jo podalo Splošno sodišče, naj bi bila v nasprotju s sodno prakso Sodišča in naj bi obveznosti obrazložitve odvzela polni učinek.
93 Komisija, Francoska republika in Kraljevina Švedska trdijo, da je treba četrti pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Presoja Sodišča
94 Opozoriti je treba, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso obrazložitev, ki se zahteva s členom 296, drugi odstavek, PDEU, prilagojena naravi zadevnega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je zadevni akt izdala, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, naravo podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, na katere se akt neposredno in posamično nanaša. V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, ker je treba vprašanje, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve iz člena 296, drugi odstavek, PDEU, presojati ne le glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegovo sobesedilo in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (sodba z dne 2. septembra 2021, Komisija/Tempus Energy in Tempus Energy Technology, C‑57/19 P, EU:C:2021:663, točka 198 in navedena sodna praksa).
95 Kadar gre, natančneje, kot v obravnavanem primeru, za sklep o nenasprotovanju ukrepu pomoči, sprejet na podlagi člena 108(3) PDEU, je Sodišče že imelo priložnost pojasniti, da mora tak sklep, ki je sprejet v kratkih rokih, zajemati le razloge, zaradi katerih je Komisija menila, da ne gre za resne težave pri presoji združljivosti zadevne pomoči z notranjim trgom, in da je treba tudi kratko razlago tega sklepa z vidika obveznosti obrazložitve, ki je določena v členu 296, drugi odstavek, PDEU, šteti za zadostno, če so v njej vsaj jasno in nedvoumno navedeni razlogi, zaradi katerih je Komisija presodila, da ne gre za take težave, pri čemer vprašanje utemeljenosti te obrazložitve s to obveznostjo ni povezano (glej v tem smislu sodbo z dne 2. septembra 2021, Komisija/Tempus Energy in Tempus Energy Technology, C‑57/19 P, EU:C:2021:663, točka 199 in navedena sodna praksa).
96 Glede na te zahteve je treba preučiti, ali je Splošno sodišče s tem, da je menilo, da je sporni sklep pravno zadostno obrazložen, napačno uporabilo pravo.
97 V zvezi s tem je treba na eni strani v delu, v katerem družba Ryanair Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je omililo zahteve v zvezi z obveznostjo obrazložitve ob upoštevanju okoliščin pandemije covida-19, v katerih je bil sprejet sporni sklep, ugotoviti, da je Splošno sodišče – s tem, da se je v točki 77 izpodbijane sodbe sklicevalo na okoliščine, v katerih je bil sprejet sporni sklep, in sicer na okoliščine pandemije in izrednih razmer, v katerih je Komisija sprejela začasni okvir, preučila ukrepe, ki so ji jih priglasile države članice, med drugim na podlagi tega okvira, in sprejela sklepe v zvezi s temi ukrepi, med katerimi je bil ta sklep – pravilno upoštevalo, kot se zahteva s sodno prakso, navedeno v točkah 94 in 95 te sodbe, elemente, ki so upoštevni za ugotovitev, ali je Komisija s sprejetjem navedenega sklepa izpolnila svojo obveznost obrazložitve.
98 Na drugi strani, v delu, v katerem družba Ryanair navaja posebne elemente, o katerih naj se Komisija v nasprotju z obveznostjo obrazložitve ne bi izrekla oziroma naj jih v spornem sklepu ne bi preučila, kot so skladnost zadevne sheme pomoči z načelom enakega obravnavanja in svobodo opravljanja storitev, njen učinek na trgovino in konkurenco ter tehtanje pozitivnih učinkov pomoči in njenih negativnih učinkov, je iz točk 79 in 80 izpodbijane sodbe razvidno, da je Splošno sodišče menilo, da ti elementi bodisi niso bili upoštevni za ta sklep bodisi da je navedeni sklep vseboval dovolj pravnega sklicevanja nanje, da bi bilo razlogovanje Komisije v zvezi s tem mogoče razumeti.
99 Ne zdi pa se, da bi Splošno sodišče s temi presojami kršilo zahteve po obrazložitvi sklepa Komisije o nenasprotovanju, sprejetega na podlagi člena 108(3) PDEU, kot izhajajo iz sodne prakse, navedene v točkah 94 in 95 te sodbe, saj ta obrazložitev v obravnavanem primeru družbi Ryanair omogoča, da se seznani z utemeljitvijo tega sklepa, sodišču Unije pa, da opravi nadzor nad njim, kot je sicer razvidno iz izpodbijane sodbe.
100 Poleg tega, ker je namen trditev, navedenih v okviru četrtega pritožbenega razloga, v resnici dokazati, da je bil sporni sklep sprejet na podlagi nezadostne ali pravno napačne presoje Komisije, je treba te trditve, ki se nanašajo bolj na utemeljenost tega sklepa kot na zahtevo po obrazložitvi kot bistveno postopkovno zahtevo, zavrniti glede na sodno prakso, navedeno v točki 95 te sodbe.
101 Iz navedenega izhaja, da Splošno sodišče s tem, da je v točkah od 77 do 81 izpodbijane sodbe presodilo, da je sporni sklep pravno zadostno obrazložen, nikakor ni napačno uporabilo prava.
102 Nazadnje, ugotoviti je treba, da družba Ryanair ni navedla nobene trditve, s katero bi bilo mogoče dokazati, da je Splošno sodišče pri preučitvi četrtega tožbenega razloga izkrivilo dejstva v smislu sodne prakse, navedene v točki 44 te sodbe.
103 Zato je treba četrti pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Peti pritožbeni razlog
Trditve strank
104 Družba Ryanair s petim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče – s tem, da je v točkah 82 in 83 izpodbijane sodbe ugotovilo, da v njenem tretjem tožbenem razlogu, ki se je nanašal na zavrnitev Komisije, da začne formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU, ni bil naveden namen zaradi zavrnitve prvih dveh tožbenih razlogov niti ta razlog ni imel samostojne vsebine glede na ta dva tožbena razloga – napačno uporabilo pravo in očitno izkrivilo dejstva.
105 V nasprotju s tem, kar je štelo Splošno sodišče, naj bi bila vsebina tega tretjega tožbenega razloga neodvisna od prvih dveh tožbenih razlogov. Sodni nadzor nad obstojem resnih težav, zaradi katerih bi bilo treba uvesti formalni postopek preiskave, naj bi se razlikoval od tistega, ki se nanaša na napačno uporabo prava ali očitno napako pri presoji, ki jo je storila Komisija pri vsebinski preučitvi ukrepa pomoči. Obstoj resnih težav naj bi bilo tako mogoče ugotoviti, čeprav naj v nasprotju s tem, kar je pritožnica trdila v okviru prvih dveh tožbenih razlogov, Komisija pri preučitvi zadevne sheme pomoči ne bi storila niti očitne napake pri presoji niti naj ne bi napačno uporabila prava.
106 Prav tako naj tretji tožbeni razlog ne bi bil brez navedenega namena, ker naj bi bil dokaz obstoja očitne napake pri presoji, ki jo je storila Komisija, popolnoma drugačen od dokaza obstoja resnih težav, zaradi katerih bi bilo treba uvesti formalni postopek preiskave. Poleg tega naj bi družba Ryanair v zvezi s tem navedla neodvisne trditve, ki naj bi med drugim dokazovale, da Komisija ni imela na voljo tržnih podatkov o letalski „povezljivosti“ Švedske, ki so bili ključnega pomena za presojo združljivosti zadevne sheme pomoči glede na njen zatrjevani cilj. Družba Ryanair naj bi pred Splošnim sodiščem opredelila vrzeli in pomanjkljivosti v informacijah Komisije ter razkrila resne težave, zaradi katerih naj bi bila vsebina njenega tožbenega razloga glede na prva dva tožbena razloga neodvisna.
107 Komisija, Francoska republika in Kraljevina Švedska trdijo, da je treba peti pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Presoja Sodišča
108 Kadar tožeča stranka predlaga razglasitev ničnosti sklepa Komisije o nenasprotovanju državni pomoči, izpodbija predvsem to, da je ta institucija ta sklep sprejela, ne da bi začela formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU, s čimer je kršila njene procesne pravice. Da bi bilo ugodeno njenemu predlogu za razglasitev ničnosti, lahko tožeča stranka navede kateri koli tožbeni razlog, ki kaže na to, da bi presoja informacij in elementov, s katerimi je Komisija razpolagala med predhodno fazo preučitve priglašenega ukrepa, morala povzročiti dvome o združljivosti tega ukrepa z notranjim trgom. Vendar uporaba teh trditev ne more povzročiti niti spremembe predmeta tožbe niti spremembe predpostavk dopustnosti. Nasprotno, ravno obstoj dvomov o tej združljivosti je dokaz, ki ga je treba predložiti, da bi se pokazalo, da bi Komisija morala uvesti formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU in člena 6(1) Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [108 PDEU] (UL 2015, L 248, str. 9) (glej v tem smislu sodbo z dne 24. maja 2011, Komisija/Kronoply in Kronotex, C‑83/09 P, EU:C:2011:341, točka 59 in navedena sodna praksa).
109 Zato mora vlagatelj predloga za razglasitev ničnosti sklepa o nenasprotovanju dokazati, da so obstajali dvomi o združljivosti pomoči z notranjim trgom, tako da bi Komisija morala začeti formalni postopek preiskave. Tak dokaz je treba iskati tako v okoliščinah sprejetja tega sklepa kot tudi v njegovi vsebini, in sicer na podlagi sklenjenega kroga indicev (glej v tem smislu sodbo z dne 2. septembra 2021, Komisija/Tempus Energy in Tempus Energy Technology, C‑57/19 P, EU:C:2021:663, točka 40 in navedena sodna praksa).
110 Natančneje, nezadostnost ali nepopolnost preučitve Komisije v postopku predhodne preučitve kaže na to, da je ta institucija imela resne težave pri presoji združljivosti priglašenega ukrepa z notranjim trgom, zaradi česar bi morala uvesti formalni postopek preiskave (glej v tem smislu sodbo z dne 2. septembra 2021, Komisija/Tempus Energy in Tempus Energy Technology, C‑57/19 P, EU:C:2021:663, točka 41 in navedena sodna praksa).
111 V zvezi s tem je treba najprej glede očitka, da je Splošno sodišče v točki 83 izpodbijane sodbe presodilo, da tretji tožbeni razlog ni imel samostojne vsebine, poudariti, da je res, kot je družba Ryanair trdila v pritožbi, da če bi bil dokazan obstoj resnih težav v smislu sodne prakse Sodišča, navedene v točki 110 te sodbe, bi bilo mogoče sporni sklep razglasiti za ničen zgolj zaradi tega, čeprav poleg tega ne bi bilo dokazano, da je Komisija pri presoji temelja pritožbe napačno uporabila pravo ali napačno ugotovila dejansko stanje (glej po analogiji sodbo z dne 2. aprila 2009, Bouygues in Bouygues Télécom/Komisija, C‑431/07 P, EU:C:2009:223, točka 66).
112 Poleg tega je obstoj takih težav mogoče iskati zlasti v teh presojah in ga je načeloma mogoče dokazati z razlogi ali trditvami, ki jih navede tožeča stranka, da bi izpodbijala utemeljenost sklepa o nenasprotovanju, čeprav na podlagi preučitve teh razlogov ali trditev ni ugotovljeno, da je Komisija pri presoji temelja pritožbe napačno uporabila pravo ali napačno ugotovila dejansko stanje (glej po analogiji sodbo z dne 2. aprila 2009, Bouygues in Bouygues Télécom/Komisija, C‑431/07 P, EU:C:2009:223, točki 63 in 66 ter navedena sodna praksa).
113 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da se je tretji tožbeni razlog družbe Ryanair v bistvu nanašal na nepopolnost in nezadostnost preučitve, ki jo je Komisija opravila v postopku predhodne preučitve, in na drugačno presojo združljivosti zadevne sheme pomoči, ki bi jo Komisija opravila, če bi se odločila uvesti formalni postopek preiskave. Iz te tožbe pa je razvidno tudi, da je pritožnica v utemeljitev tega tožbenega razloga bodisi v zgoščeni obliki ponovila trditve, ki jih je v zvezi z utemeljenostjo spornega sklepa navedla v okviru prvega in drugega tožbenega razloga navedene tožbe, bodisi se je na te trditve neposredno sklicevala.
114 V teh okoliščinah je lahko Splošno sodišče v točki 83 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da tretji tožbeni razlog „[ni imel] samostojne vsebine“ glede na prva dva tožbena razloga, tako da mu po vsebinski preučitvi zadnjenavedenih tožbenih razlogov, vključno s trditvami, ki so se nanašale na nepopolnost in nezadostnost preizkusa, ki ga je opravila Komisija, ni bilo treba ločeno presoditi utemeljenosti tretjega tožbenega razloga, ker družba Ryanair, kot je Splošno sodišče prav tako pravilno navedlo v tej točki 83 izpodbijane sodbe, z zadnjenavedenim tožbenim razlogom ni navedla posebnih elementov, s katerimi bi bilo mogoče dokazati obstoj morebitnih resnih težav, ki naj bi jih Komisija imela pri presoji združljivosti zadevnega ukrepa z notranjim trgom.
115 Iz tega sledi, da Splošno sodišče s tem, da je v točki 84 izpodbijane sodbe štelo, da ni treba odločati o utemeljenosti tretjega tožbenega razloga, ni napačno uporabilo prava. V zvezi s tem ni treba preučiti še tega, ali je Splošno sodišče v točki 82 izpodbijane sodbe pravilno presodilo, da je ta tožbeni razlog podreden in da nima navedenega namena.
116 Nazadnje je treba ugotoviti, da družba Ryanair ni navedla nobene trditve, s katero bi bilo mogoče dokazati, da je Splošno sodišče v okviru preučitve njenega tretjega tožbenega razloga izkrivilo dokaze v smislu sodne prakse, navedene v točki 44 te sodbe.
117 Iz navedenega izhaja, da je treba peti pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
118 Ker nobeden od pritožbenih razlogov, ki jih je navedla pritožnica, ni bil sprejet, je treba pritožbo v celoti zavrniti.
Stroški
119 Člen 184(2) Poslovnika določa, da če pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče.
120 V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi njegovega člena 184(1), se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker pritožnica s predlogi ni uspela in ker je Komisija predlagala, naj se ji naloži plačilo stroškov, ji je treba naložiti plačilo stroškov, ki se nanašajo na to pritožbo.
121 V skladu s členom 184(4) Poslovnika se lahko intervenientu na prvi stopnji, ki sodeluje pri pisnem ali ustnem delu postopka pred Sodiščem, naloži plačilo stroškov. Sodišče lahko odloči, da nosi svoje stroške. Zato Francoska republika in Kraljevina Švedska, ki sta intervenientki na prvi stopnji in sta sodelovali v postopku pred Sodiščem, nosita svoje stroške.
Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:
1. Pritožba se zavrne.
2. Družba Ryanair DAC poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Evropske komisije.
3. Francoska republika in Kraljevina Švedska nosita svoje stroške.
Podpisi