SODBA SODIŠČA (deseti senat)

z dne 23. novembra 2023(*)

„Pritožba – Državne pomoči – Ukrepi, ki jih je Republika Avstrija izvedla v korist letališča Celovec, družbe Ryanair in drugih letalskih prevoznikov, ki to letališče uporabljajo – Sklep, s katerim so ukrepi pomoči razglašeni za delno nezdružljivi z notranjim trgom – Člen 85(3) Poslovnika Splošnega sodišča Evropske unije – Dokazi, predloženi Splošnemu sodišču po koncu pisnega postopka – Dopustnost – Uredba (EU) 2015/1589 – Člen 17(1) in (2) – Pooblastila Evropske komisije zahtevati vračilo pomoči – Zastaralni rok – Stopnja natančnosti ukrepov, ki prekinejo ta rok – Obveznost obrazložitve – Izkrivljanje dokazov – Podatki, upoštevni za določitev zneska pomoči, ki ga je treba vrniti“

V zadevi C‑758/21 P,

zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 9. decembra 2021,

Ryanair DAC s sedežem v Swordsu (Irska),

Airport Marketing Services Ltd s sedežem v Dublinu (Irska),

ki ju zastopajo B. Byrne, solicitor, S. Rating, abogado, in E. Vahida, odvetnik,

pritožnici,

druga stranka v postopku je

Evropska komisija, ki so jo sprva zastopali K. Blanck, A. Bouchagiar in J. Ringborg, nato A. Bouchagiar in J. Ringborg, agenti,

tožena stranka na prvi stopnji,

SODIŠČE (deseti senat),

v sestavi M. Ilešič, v funkciji predsednika senata, I. Jarukaitis (poročevalec) in D. Gratsias, sodnika,

generalna pravobranilka: L. Medina,

sodna tajnica: A. Lamote, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 18. januarja 2023,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 30. marca 2023

izreka naslednjo

Sodbo

1        Družbi Ryanair DAC in Airport Marketing Services Ltd (v nadaljevanju: AMS) s pritožbo predlagata razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 29. septembra 2021, Ryanair in drugi/Komisija (T‑448/18, EU:T:2021:626; v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je navedeno sodišče zavrnilo njuno tožbo za razglasitev ničnosti členov 5 in 6 Sklepa Evropske komisije (EU) 2018/628 z dne 11. novembra 2016 o državni pomoči SA.24221 (2011/C) (ex 2011/NN), ki jo je Avstrija odobrila letališču Celovec ter družbi Ryanair in drugim letalskim prevoznikom, ki to letališče uporabljajo (UL 2018, L 107, str. 1, v nadaljevanju: sporni sklep), ter členov od 9 do 11 tega sklepa v delu, v katerem se nanašajo nanju.

 Pravo Unije

 Uredba (EU) 2015/1589

2        V uvodni izjavi 26 Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 [PDEU] (UL 2015, L 248, str. 9) je navedeno:

„Zaradi pravne varnosti je primerno, da se določi desetletni zastaralni rok za nezakonito pomoč, po katerega izteku ni več mogoče odrediti vračila.“

3        Člen 2 te uredbe, naslovljen „Uradna priglasitev nove pomoči“, v odstavku 2 določa:

„V uradni priglasitvi država članica predloži vse potrebne podatke, z namenom da [Evropska] [k]omisija lahko odloči […].“

4        Člen 5 navedene uredbe, naslovljen „Zahteva po podatkih za državo članico priglasiteljico“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.      Če Komisija meni, da so podatki, ki jih je predložila država članica v zvezi z ukrepom, uradno priglašenim na podlagi člena 2, nepopolni, zahteva vse potrebne dodatne podatke. […]

2.      Če država članica zahtevanih podatkov ne predloži v roku, ki ga je določila Komisija, ali predloži nepopolne podatke, Komisija državi pošlje opomin in omogoči primeren dodatni rok, v katerem je treba predložiti podatke.“

5        Člen 12 iste uredbe, ki je v poglavju III te uredbe in se nanaša na postopek v zvezi z nezakonitimi pomočmi, je naslovljen „Preučitev, zahteva po podatkih in odredba o predložitvi podatkov“. Določa:

„1.      Brez poseganja v člen 24 lahko Komisija na lastno pobudo preuči podatke o domnevno nezakoniti pomoči iz katerega koli vira.

[…]

2.      Komisija po potrebi zahteva podatke od zadevne države članice. Smiselno se uporabljata člen 2(2) ter člen 5(1) in (2).

[…]

3.      Če kljub opominu na podlagi člena 5(2) zadevna država članica ne predloži zahtevanih podatkov v roku, ki ga je predpisala Komisija, ali če predloži nepopolne podatke, Komisija z odločbo zahteva predložitev podatkov […]. V sklepu se navede, kateri podatki se zahtevajo, in predpiše primeren rok, v katerem morajo biti predloženi.“

6        Člen 17 Uredbe 2015/1589, naslovljen „Zastaralni rok za vračilo pomoči“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.      Pooblastila Komisije zahtevati vračilo pomoči imajo desetletni zastaralni rok.

2.      Zastaralni rok začne teči na dan, ko je dodeljena nezakonita pomoč upravičencu kot individualna pomoč ali kot pomoč v okviru sheme pomoči. Kakršen koli ukrep glede nezakonite pomoči, ki ga sprejme Komisija ali država članica na zahtevo Komisije, prekine zastaralni rok. Po vsaki prekinitvi začne rok teči znova. […]“

 Poslovnik Splošnega sodišča

7        Poslovnik Splošnega sodišča z dne 4. marca 2015 (UL 2015, L 105, str. 1) v členu 76, naslovljenem „Vsebina tožbe“, določa:

„Tožba iz člena 21 Statuta [Sodišča Evropske unije] vsebuje:

[…]

(f)      po potrebi dokaze in dokazne predloge.“

8        Člen 85 tega poslovnika, naslovljen „Dokazi in dokazni predlogi“, določa:

„1.      Dokazi se predložijo in dokazni predlogi podajo v okviru prve izmenjave vlog.

2.      Glavne stranke lahko v utemeljitev svojih trditev dokaze predložijo ali dokazne predloge podajo še v repliki in dupliki, če upravičijo zamudo pri njihovi predložitvi oziroma podaji.

3.      Izjemoma lahko glavne stranke predložijo dokaze ali podajo dokazne predloge še pred koncem ustnega dela postopka ali pred odločitvijo Splošnega sodišča, da bo odločilo brez ustnega dela postopka, če upravičijo zamudo pri njihovi predložitvi oziroma podaji.

4.      Brez poseganja v poznejšo odločbo Splošnega sodišča glede dopustnosti predloženih dokazov ali podanih dokaznih predlogov na podlagi odstavkov 2 in 3 predsednik drugim strankam omogoči, da glede njih predstavijo stališče.“

 Dejansko stanje in sporni sklep

9        Dejansko stanje in sporni sklep, kakor sta predstavljena v točkah od 1 do 39 izpodbijane sodbe, je mogoče povzeti tako.

10      Družba Ryanair je letalska družba. Družba AMS je hčerinska družba zadnjenavedene družbe, katere glavnina dejavnosti zajema prodajo oglasnega prostora na spletnem mestu družbe Ryanair. Letališče Celovec (Avstrija) je na obrobju istoimenskega mesta, ki je glavno mesto dežele Koroške. Lastnik in upravljavec tega letališča je družba Kärntner Flughafen Betriebsgesellschaft mbH (v nadaljevanju: KFBG). Neposredni in posredni imetniki deležev zadnjenavedene družbe so se med postopkom, v katerem je bil sprejet sporni sklep, spreminjali, vendar so bili vedno javni organi ali subjekti. Družba KFBG ima hčerinsko družbo Destinations Management GmbH (v nadaljevanju: DMG), ki je v njeni stoodstotni lasti in za letališče opravlja različne storitve, zlasti kot svetovalka za privabljanje letalskih družb na to letališče.

11      22. januarja 2002 so bili sklenjeni štirje sporazumi, ki so upoštevni za to zadevo. Prvič, družbi KFBG in Ryanair sta sklenili sporazum o letaliških storitvah (v nadaljevanju: sporazum o letaliških storitvah iz leta 2002), ki je začel veljati 27. junija 2002 za obdobje petih let z možnostjo samodejnega podaljšanja za dodatnih pet let pod določenimi pogoji. Družba Ryanair se je s tem sporazumom zavezala, da bo vsaj enkrat dnevno izvajala zračni prevoz med letališčem Celovec in letališčem London‑Stansted (Združeno kraljestvo) ter da bo družbi KFBG plačevala pavšalno pristojbino na obračanje. Poleg tega naj bi družba Ryanair od vsake letalske vozovnice zaračunavala fiksen znesek na odhajajočega potnika kot letališko pristojbino in kot pristojbino za varnost ter ti pristojbini nakazala letališču. V navedenem sporazumu so bile določene tudi storitve, ki naj bi jih to letališče zagotavljalo družbi Ryanair, ter druga plačila v korist družbe KFBG in obveznosti, ki jih je zadnjenavedena družba imela.

12      Drugič, družbi DMG in Leading Verge.com Ltd (v nadaljevanju: LV), ki je postala družba FR Financing (Malta) Ltd, hčerinska družba družbe Ryanair, ki je bila od takrat likvidirana, sta sklenili sporazum o storitvah trženja (v nadaljevanju: sporazum o storitvah trženja iz leta 2002 med družbama DMG in LV), ki je začel veljati na dan njegove sklenitve in je prenehal veljati 26. junija 2007, z možnostjo samodejnega podaljšanja za dodatnih pet let pod določenimi pogoji. Družba DMG je s tem sporazumom družbi LV naložila, naj pripravi promocijski načrt in vzpostavi spletne povezave do domače strani spletnega mesta družbe DMG ter izvaja določene promocijske dejavnosti v zameno za fiksno letno plačilo.

13      Tretjič, družbi DMG in AMS sta sklenili sporazum o storitvah trženja (v nadaljevanju: sporazum o storitvah trženja iz leta 2002 med družbama DMG in AMS), ki je začel veljati na dan njegove sklenitve za obdobje petih let. S tem sporazumom je družba DMG družbi AMS v zameno za letne pristojbine naložila, naj na spletnem mestu www.ryanair.com vzpostavi in upravlja dve povezavi do spletnih mest, ki jih je izbrala družba DMG in na katerih so izpostavljene znamenitosti dežele Koroške. Družba AMS je lahko za ceno, o kateri se je bilo treba dogovoriti, zagotavljala dodatne storitve, če bi se stranki tako odločili.

14      Četrtič, družbi DMG in LV sta sklenili aneks k sporazumu o storitvah trženja iz leta 2002 med družbama DMG in LV (v nadaljevanju: aneks iz leta 2002 med družbama DMG in LV), ki je začel veljati na dan njegove sklenitve in s katerim sta se stranki dogovorili, da bo družba DMG družbi LV na podlagi tega sporazuma o storitvah trženja plačala dodatno plačilo za dodatne in okrepljene dejavnosti trženja v času trajanja sporazuma med družbama DMG in LV.

15      Sporazum o letaliških storitvah iz leta 2002, sporazum o storitvah trženja iz leta 2002 med družbama DMG in LV, kakor je bil spremenjen z aneksom iz leta 2002 med družbama DMG in LV, ter sporazum o storitvah trženja iz leta 2002 med DMG in AMS (v nadaljevanju: skupaj: sporazumi iz leta 2002) so prenehali veljati 29. oktobra 2005, ko je družba Ryanair prenehala opravljati storitve zračnega prevoza potnikov med letališčem Celovec in letališčem London-Stansted.

16      Družbi KFBG in Ryanair sta 23. avgusta 2006 sklenili sporazum o letaliških storitvah (v nadaljevanju: sporazum o letaliških storitvah iz leta 2006), ki se je nanašal na storitev zračnega prevoza, ki naj bi se na letališče London‑Stansted od 19. decembra 2006 do 21. aprila 2007 izvajala trikrat tedensko. Družba Ryanair je bila dolžna plačevati uradne letališke pristojbine letališča v Celovcu, vendar je bila v skladu s spodbujevalno shemo, ki jo je družba KFBG uvedla septembra 2005, upravičena do spodbude v višini 7,62 EUR na vsakega odhajajočega potnika.

17      Družbi DMG in AMS sta 21. decembra 2006 sklenili sporazum o storitvah trženja, ki je začel veljati 28. februarja 2007 in je bil vezan na obveznost družbe Ryanair, da opravlja lete, določene v sporazumu iz prejšnje točke. Družba AMS se je s tem sporazumom o storitvah trženja zavezala, da bo vsako leto zagotovila program trženja, namenjen zlasti promociji destinacije Celovec/Koroška.

18      Sporazum o letaliških storitvah iz leta 2006 in sporazum o storitvah trženja, ki sta ga 21. decembra 2006 sklenili družbi DMG in AMS (v nadaljevanju skupaj: sporazuma iz leta 2006) sta se uporabljala do 21. aprila 2007.

19      Komisija je 11. oktobra 2007 Republiki Avstriji posredovala pritožbo, ki jo je pri njej vložil konkurent družbe Ryanair na evropskem trgu zračnega prevoza potnikov in v kateri je trdil, da je družba Ryanair prek družbe KFBG prejela nezakonito državno pomoč, zlasti od dežele Koroške, mesta Celovec in letališča Celovec, in od te države članice zahtevala dodatne informacije. Komisija je z dopisoma z dne 15. novembra 2010 in 24. marca 2011 avstrijske organe zaprosila za dodatne informacije. Ti so odgovorili z dopisoma z dne 28. januarja in 30. maja 2011. Komisija je 8. aprila 2011 dodatne informacije zahtevala tudi od družbe Ryanair, ki jih je posredovala 4. julija 2011. Komisija jih je 15. julija 2011 posredovala avstrijskim organom, ki so svoje pripombe predložili z dopisom z dne 20. septembra 2011.

20      Komisija je z dopisom z dne 22. februarja 2012 avstrijske organe obvestila o svoji odločitvi, da sproži postopek iz člena 108(2) PDEU, da bi med drugim preučila sporazume iz leta 2002 z družbo Ryanair in sporazuma iz leta 2006 z družbo Ryanair (UL 2012, C 233, str. 28).

21      Pravni zastopnik družbe Ryanair je z dopisoma z dne 29. maja in 20. julija 2012 zaprosil za dostop do spisa Komisije, kar je ta zavrnila z dopisoma z dne 19. junija in 4. oktobra 2012.

22      Komisija je z dopisom z dne 28. maja 2014 Republiko Avstrijo zaprosila za dodatne informacije v zvezi s sporazumom o trženju, ki sta ga letališče Celovec in družba Ryanair sklenila 22. januarja 2002, ti organi pa so na to prošnjo odgovorili 11. junija 2014.

23      Komisija se je 23. julija 2014 odločila razširiti postopek preiskave (UL 2014, C 348, str. 36).

24      Komisija je v spornem sklepu zlasti menila, da je Republika Avstrija s sporazumi iz leta 2002 in leta 2006 (v nadaljevanju skupaj: sporni sporazumi) družbam Ryanair, LV in AMS dodelila nezakonito državno pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom. Zneske pomoči, ki jih je treba vrniti, je določila ob upoštevanju negativnega dela napovedanih letnih dodatnih denarnih tokov v času sklenitve teh sporazumov za vsako leto, v katerem so se ti sporazumi uporabljali. Menila je, da okvirna zneska pomoči iz sporazumov iz let 2002 in 2006 znašata 1.827.267 EUR oziroma 141.326 EUR, kar je navedla v členih 5 in 6 spornega sklepa. S členi od 9 do 11 tega sklepa je Republiki Avstriji naloženo, naj zagotovi vračilo te pomoči.

 Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba

25      Družbe Ryanair, AMS in FR Financing (Malta) Ltd (v nadaljevanju skupaj: Ryanair in drugi) so 18. julija 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile tožbo za razglasitev ničnosti členov 5 in 6 spornega sklepa ter členov od 9 do 11 tega sklepa v delu, v katerem se ti nanašajo nanje. V utemeljitev te tožbe so te družbe navedle šest tožbenih razlogov. Poleg tega so 24. avgusta 2018 vložile predlog za sprejetje ukrepa procesnega vodstva, s katerim so predlagale, naj Komisija predloži določene dokumente, 25. septembra 2020 pa so kot dodatna dokaza predložile dva dokumenta (v nadaljevanju: dodatna dokaza).

26      Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo najprej ugotovilo, da sta ta dodatna dokaza nedopustna, ker Ryanair in drugi niso upravičili prepozne predložitve teh dokazov v smislu člena 85(3) Poslovnika Splošnega sodišča. Nato je vse navedene tožbene razloge zavrnilo kot neutemeljene in posledično tožbo v celoti zavrnilo, pri čemer je odločilo, da predlogu za sprejetje ukrepa procesnega vodstva, ki mu je bil predložen, ni treba ugoditi, ker je glede na dokumente, ki so jih stranke priložile svojim pisanjem, in njihove odgovore na njegova pisna in ustna vprašanja, ocenilo, da je dejansko stanje že dovolj razjasnjeno, da lahko odloči o tožbi. Nazadnje je Ryanairu in drugim naložilo plačilo stroškov.

 Predlogi strank pred Sodiščem

27      Pritožnici Sodišču predlagata, naj:

–        izpodbijano sodbo razveljavi;

–        člena 5 in 6 spornega sklepa ter člene od 9 do 11 tega sklepa razglasi za nične v delu, v katerem se nanašajo nanju, ali, podredno, zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču in

–        vsekakor Komisiji naloži plačilo stroškov na obeh stopnjah.

28      Komisija Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in pritožnicama naloži plačilo stroškov.

 Pritožba

29      Pritožnici v utemeljitev pritožbe navajata štiri pritožbene razloge. Prvi se nanaša na napačno zavrženje dodatnih dokazov zaradi nedopustnosti. Drugi se nanaša na napačno razlago člena 17 Uredbe 2015/1589 in napačno uporabo člena 296 PDEU. Tretji se nanaša na izkrivljanje dokazov, ki naj bi ga Splošno sodišče storilo pri presoji, ali je Komisija zakonito uporabila merilo zasebnega udeleženca v tržnem gospodarstvu. Četrti se v bistvu nanaša na napačno uporabo prava, ki naj bi jo Splošno sodišče storilo pri presoji določitve zneska pomoči, ki ga je treba vrniti, ter je bila opravljena v spornem sklepu.

 Prvi pritožbeni razlog

 Trditve strank

30      Pritožnici s prvim pritožbenim razlogom trdita, da je Splošno sodišče v točkah od 58 do 63 izpodbijane sodbe dvakrat napačno uporabilo pravo s tem, da je dodatne dokaze, ki sta jih predložili 25. septembra 2020 – to je po koncu pisnega dela postopka 26. februarja 2019, vendar pred koncem ustnega dela tega postopka 14. januarja 2021 – zavrglo kot nedopustne z obrazložitvijo, da nista upravičili njihove prepozne predložitve v smislu člena 85(3) Poslovnika Splošnega sodišča.

31      Pojasnjujeta, da so navedeni dokazi, ki naj bi dokazovali, da je bila v spornem sklepu storjena očitna napaka pri presoji, ki upravičuje delno razglasitev njegove ničnosti, vsebovali – prvi od njih – preglednico z ocenami prihodkov iz neletalskih dejavnosti na odhajajočega potnika za sporne sporazume, ki jo je letališče Celovec predložilo Komisiji med formalnim postopkom preiskave (v nadaljevanju: preglednica prihodkov iz neletalskih dejavnosti). Drugi dokaz je bila nespremenjena različica odstavka iz poročila z dne 3. novembra 2014, ki ga je pripravil ekonomski svetovalec družbe Ryanair, iz katerega so bili razvidni podatki v zvezi z izračunom mejnih stroškov, ki so bili zakriti v različici tega poročila, priloženi vlogi, s katero se je postopek začel (v nadaljevanju: podatki v zvezi s stroški).

32      Navajata, da sta pred Splošnim sodiščem trdili, da preglednice prihodkov iz neletalskih dejavnosti dejansko nista mogli predložiti v zgodnejši fazi postopka, glede na to, da je takrat nista imeli, da sta bili njuni zahtevi za vpogled v spis Komisije zavrnjeni, da Splošno sodišče ni odgovorilo na njuno zahtevo za sprejetje ukrepa procesnega vodstva in da je sodelovanje letališča Celovec pri tem, da bi jima zagotovilo to preglednico, oviralo več dejavnikov, vključno s krizo, povezano s pandemijo covida‑19. Glede podatkov v zvezi s stroški sta navedli, da jih ni bilo niti potrebno niti primerno predložiti v zgodnejši fazi postopka pred Splošnim sodiščem, saj je pomembnost zadevnih podatkov, ki so bili prvotno zakriti, postala očitna šele pri preučitvi preglednice prihodkov iz neletalskih dejavnosti. Trenutek njihove predložitve naj bi bil torej povezan s trenutkom predložitve preglednice.

33      V tem okviru naj bi Splošno sodišče, na prvem mestu, kršilo pravna načela, na katerih temelji člen 85, od (1) do (3), Poslovnika Splošnega sodišča, kot so opredeljena v sodni praksi Sodišča, in sicer načelo kontradiktornosti, načelo enakosti orožij, pravico do poštenega sojenja in učinkovito izvajanje sodne oblasti. Izpodbijana sodba naj namreč ne bi vsebovala nobenega pojasnila o tem, kako ali zakaj bi dopustitev zadevnih dokazov škodovala tem načelom ali ovirala Splošno sodišče, da o zadevi odloči v razumnem roku. Nasprotno, iz izpodbijane sodbe naj bi izhajalo, da sta bili ti načeli spoštovani, saj je Komisija imela možnost, da se na obravnavi in v poznejšem pisnem stališču opredeli do teh dokazov in njihovih morebitnih posledic za zakonitost spornega sklepa.

34      Na drugem mestu, Splošno sodišče naj na eni strani ne bi upoštevalo sodne prakse, v skladu s katero je to, da je stranka prepozno predložila dokaze, mogoče upravičiti s tem, da ta stranka prej ni mogla razpolagati z zadevnimi dokazi, pri čemer se pritožnici v zvezi s tem sklicujeta na sodbo z dne 16. septembra 2020, BP/FRA (C‑669/19 P, EU:C:2020:713, točka 41). Na drugi strani naj ne bi upoštevalo sodne prakse, v skladu s katero je treba pri presoji, ali je zamuda pri predložitvi dokazov upravičena, preveriti, ali so zadevni dokazi že v spisu, na katerem temelji izpodbijana odločba, in se v tem primeru ne bi smeli zavreči, pri čemer se pritožnici v zvezi s tem sklicujeta na sodbi Splošnega sodišča z dne 14. marca 2018, Crocs/EUIPO – Gifi Diffusion (Čevlji) (T‑651/16, EU:T:2018:137, točka 17), in z dne 7. junija 2018, Schmid/EUIPO – Landeskammer für Land- und Forstwirtschaft in Steiermark (Steirisches Kürbiskernöl) (T‑72/17, EU:T:2018:335, točka 23). V obravnavani zadevi pa naj pritožnici v zgodnejši fazi postopka ne bi imeli preglednice prihodkov iz neletalskih dejavnosti, zadevna dodatna dokaza pa naj bi bila v spisu Komisije.

35      Dodatne zahteve, ki naj bi jih Splošno sodišče želelo naložiti, kot je korespondenca med, na eni strani, Ryanairom in drugimi ter, na drugi strani, letališčem Celovec, naj ne bi imele pravne podlage, saj naj za možnost Splošnega sodišča, da dopusti dokaze v skladu s členom 85(3) Poslovnika Splošnega sodišča, ne bi veljala obveznost „predložitve dokazila“. Iz sodne prakse naj bi namreč izhajalo, da lahko predložitev obrazložitve zadostuje za utemeljitev prepozne predložitve dokazov.

36      Komisija trdi, da ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

 Presoja Sodišča

37      Najprej je treba spomniti na to, da je preučitev, ki jo Splošno sodišče opravi glede dopustnosti dokazov in dokaznih predlogov, ki so mu bili predloženi, pravno vprašanje, ki je kot tako predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 16. septembra 2020, BP/FRA, C‑669/19 P, EU:C:2020:713, točka 42 in navedena sodna praksa).

38      V zvezi s prvim delom prvega pritožbenega razloga, ki je obrazložen v točki 33 te sodbe, je treba poudariti, da mora v skladu s členom 76(f) Poslovnika Splošnega sodišča vsaka tožba vsebovati po potrebi dokaze in dokazne predloge, člen 85(1) tega poslovnika pa določa, da se dokazi in dokazni predlogi predložijo v okviru prve izmenjave vlog.

39      Poleg tega lahko v skladu z odstavkom 2 tega člena 85 glavne stranke v utemeljitev svojih trditev dokaze predložijo ali dokazne predloge podajo še v repliki in dupliki, če upravičijo zamudo pri njihovi predložitvi oziroma podaji. V odstavku 3 navedenega člena 85 je dodano, da izjemoma lahko glavne stranke predložijo dokaze ali podajo dokazne predloge še pred koncem ustnega dela postopka ali pred odločitvijo Splošnega sodišča, da bo odločilo brez ustnega dela postopka, če upravičijo zamudo pri njihovi predložitvi oziroma podaji.

40      Odstavek 4 istega člena 85 določa, da se brez poseganja v poznejšo odločbo Splošnega sodišča glede dopustnosti predloženih dokazov ali podanih dokaznih predlogov na podlagi teh odstavkov 2 in 3 drugim strankam omogoči, da glede njih predstavijo stališče.

41      V zvezi z določbami prejšnjega Poslovnika Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 2. maja 1991 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 6, str. 32), ki so podobne načelnim pravilom, ki so zdaj vsebovane v členu 76(f) in členu 85(1) trenutno veljavnega Poslovnika Splošnega sodišča, je Sodišče poudarilo, da so v teh določbah, ki natančneje določajo fazo postopka, v kateri je treba predložiti dokazne predloge, zaradi zagotovitve učinkovitega izvajanja sodne oblasti upoštevani načeli kontradiktornosti in enakosti orožij ter pravica do poštenega sojenja. V delu, v katerem je s temi določbami strankam naloženo, naj predložijo dokaze in podajo dokazne predloge ob vložitvi tožbe ali odgovora na tožbo, so te namreč namenjene temu, da so druge stranke obveščene o dokazih, predloženih v utemeljitev zastopanih stališč, in da se jim omogoči učinkovita priprava odgovora na tožbo ali replike v skladu z navedenima načeloma in navedeno pravico. Sodišče je tudi navedlo, da je predložitev dokazov in podaja dokaznih predlogov v prvi fazi postopka prav tako upravičena z zagotavljanjem učinkovitega izvajanja sodne oblasti, ker s hitro pripravo spisov omogoča, da bo zadeva obravnavana v razumnem roku (glej v tem smislu sodbo z dne 14. aprila 2005, Gaki‑Kakouri/Sodišče, C‑243/04 P, EU:C:2005:238, točka 30).

42      Poleg tega je Sodišče v zvezi z določbo tega prejšnjega poslovnika, ki je zdaj v bistvu vsebovana v členu 85(2) Poslovnika Splošnega sodišča, pojasnilo, da ta določba odraža tudi zahtevo po poštenem postopku in, natančneje, po varstvu pravice do obrambe, ker dovoljuje predlaganje dokaznih predlogov zunaj položajev, ki so zdaj navedeni v členih 76(f) in 85(1) Poslovnika Splošnega sodišča (glej v tem smislu sodbo z dne 14. aprila 2005, Gaki‑Kakouri/Sodišče, C‑243/04 P, EU:C:2005:238, točka 32).

43      Poleg tega je Sodišče v zvezi z določbami iz odstavkov 1, 2 in 4 člena 85 Poslovnika Splošnega sodišča prav tako že razsodilo, da čeprav morajo stranke v skladu s pravilom o prekluziji iz člena 85(1) tega poslovnika obrazložiti zamudo pri predložitvi dokazov ali podaji novih dokaznih predlogov, je sodišče Unije pristojno za preveritev utemeljenosti razloga za zamudo pri predložitvi teh dokazov ali podaji teh dokaznih predlogov in, odvisno od primera, njihove vsebine, ter je, če ta prepozna predložitev ni pravno zadostno utemeljena, pristojno, da jih zavrne. To, da stranka prepozno predloži dokaze ali poda dokazne predloge, je med drugim mogoče upravičiti z dejstvom, da ta stranka prej ni mogla razpolagati z zadevnimi dokazi, ali če prepozna predložitev s strani nasprotne stranke upravičuje, da se spis dopolni, tako da se zagotovi spoštovanje načela kontradiktornosti (sodba z dne 16. septembra 2020, BP/FRA, C‑669/19 P, EU:C:2020:713, točka 41 in navedena sodna praksa).

44      Ta načela, ki izhajajo iz sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točkah od 41 do 43 te sodbe, veljajo a fortiori za dokaze in dokazne predloge, ki so bili predloženi oziroma podani na podlagi člena 85(3) Poslovnika Splošnega sodišča. Ta določba namreč – tako kot odstavek 2 tega člena – ne pomeni zgolj odstopanja od splošnega pravila iz odstavka 1 navedenega člena, ampak izjemo od načelnega pravila in odstopanja, ki sta določena v teh odstavkih 1 oziroma 2, pri čemer je možnost iz tega odstavka 3 glede na besedilo te določbe na voljo le izjemoma (glej v tem smislu sodbi z dne 14. aprila 2005, Gaki‑Kakouri/Sodišče, C‑243/04 P, EU:C:2005:238, točka 33, in z dne 16. septembra 2020, BP/FRA, C‑669/19 P, EU:C:2020:713, točka 47), in njena uporaba torej predpostavlja, da je dokazan obstoj izjemnih okoliščin (glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2019, HX/Svet, C‑540/18 P, EU:C:2019:707, točka 67).

45      Iz vse te sodne prakse izhaja, da prav uporaba pravil o izvajanju dokazov iz člena 85 Poslovnika Splošnega sodišča omogoča zagotavljanje spoštovanja načel kontradiktornosti ali enakosti orožij, pravice do poštenega sojenja ali učinkovitega izvajanja sodne oblasti. Zato Splošno sodišče s tem, da je uporabilo pravilo iz člena 85(3) svojega Poslovnika, ni moglo kršiti teh načel in pravic, in to čeprav je štelo, da so dodatni dokazi nedopustni, ker zamuda pri njihovi predložitvi ni bila pravno zadostno utemeljena (glej po analogiji sodbo z dne 14. aprila 2005, Gaki‑Kakouri/Sodišče, C‑243/04 P, EU:C:2005:238, točka 34).

46      Iz tega prav tako izhaja, da Splošnemu sodišču ni bilo treba posebej obrazložiti zavrnitve dodatnih dokazov glede na vsako od navedenih načel in pravic ali glede na svojo zmožnost, da o zadevi odloči v razumnem roku, saj je ta obrazložitev neločljivo povezana z uporabo te določbe Poslovnika Splošnega sodišča. Iz istega razloga tudi ni mogoče šteti, da bi Splošno sodišče načeloma moralo dopustiti prepozno predložene dokaze, razen če ugotovi, da je njihova zavrnitev nujna za zagotovitev spoštovanja istih načel in pravic.

47      Pritožnici v zvezi s tem ne moreta navajati nobenega tehtnega argumenta na podlagi dejstva, da je imela Komisija možnost, da se pred Splošnim sodiščem opredeli do dodatnih dokazov in njihovih morebitnih posledic za zakonitost spornega sklepa. To dejstvo namreč izraža samo to, da je Splošno sodišče pravilno uporabilo člen 85(4) svojega Poslovnika, ki poleg tega izrecno določa, da dejstvo, da se drugim strankam omogoči, da predstavijo stališče glede predloženih dokazov ali dokaznih predlogov, podanih med drugim na podlagi odstavka 3 tega člena, ne posega v poznejšo odločbo Splošnega sodišča, glede njihove dopustnosti.

48      Prvi del tega pritožbenega razloga je treba zato zavrniti kot neutemeljen.

49      Glede drugega dela tega pritožbenega razloga, katerega utemeljitev je navedena v točki 34 te sodbe, je na eni strani res, da je – kot trdita pritožnici in v skladu s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točkah 43 in 44 te sodbe – to, da stranka prepozno predloži dokaze ali poda dokazne predloge na podlagi člena 85(3) Poslovnika Splošnega sodišča, med drugim mogoče upravičiti z dejstvom, da ta stranka prej ni mogla razpolagati z zadevnimi dokazi. Vendar ima Splošno sodišče v skladu s to sodno prakso na eni strani pristojnost, da zavrne zadevne dokaze, če ugotovi, da ta prepozna predložitev ni pravno zadostno utemeljena ali da nima podlage, na drugi strani pa se za uporabo tega odstavka 3 zahteva, da se dokaže obstoj izjemnih okoliščin.

50      V obravnavani zadevi je Splošno sodišče v točkah od 59 do 62 izpodbijane sodbe preučilo okoliščine, na katere so se pred njim sklicevali Ryanair in drugi, da bi dokazali dopustnost dodatnih dokazov, v točki 63 te sodbe pa je – kot je Splošno sodišče že navedlo v točki 58 te sodbe – iz tega sklepalo, da je treba šteti, da Ryanair in drugi niso predložili dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče v smislu člena 85(3) Poslovnika Splošnega sodišča upravičiti prepozno predložitev teh dokazov 25. septembra 2020, to je štiri dni pred obravnavo pred Splošnim sodiščem, in da so ti torej nedopustni.

51      V zvezi s tem je glede preglednice prihodkov iz neletalskih dejavnosti v točki 59 te sodbe navedlo, da niti zahteva, naslovljena na Komisijo v upravnem postopku, niti zahteva za sprejetje ukrepa procesnega vodstva, ki je bila Splošnemu sodišču predložena avgusta 2018, Ryanairu in drugim ne zagotavljata dostopa do zahtevanih podatkov. Ugotovilo je tudi, da družba Ryanair in drugi niso navedli razlogov, iz katerih jim je bilo preprečeno, da bi hkrati sprejeli potrebne ukrepe na letališču Celovec, da bi pridobili dostop do podatkov iz upravnega spisa, ki so prav tako vključevali to preglednico.

52      V točki 60 navedene sodbe je dodalo, da so pojasnila Ryanaira in drugih, ki se nanašajo na posledice epidemije covida‑19 za dobro delovanje tega letališča, nejasna in nepreverljiva ter zato sama po sebi ne zadostujejo za dokaz obstoja takih težav pri pridobivanju informacij od navedenega letališča, ki bi upravičevale prepozno predložitev – nekaj dni pred obravnavo – dokumenta, ki so ga avstrijski organi dali na voljo Komisiji pred več leti v upravnem postopku, kot potrjujejo Ryanair in drugi.

53      Poleg tega je v točki 61 iste sodbe navedlo, da tudi če bi sklicevanje Komisije na preglednico prihodkov iz neletalskih dejavnosti v dupliki lahko upravičilo prepozno predložitev te preglednice, je bila ta duplika vložena 25. februarja 2019, torej precej pred krizo, povezano z epidemijo covida‑19. Splošno sodišče je v zvezi s tem navedlo, da Ryanair in drugi niso predložili „nobenega dokaza, ki bi na primer izhajal iz njihove korespondence s pristojnimi službami [letališča Celovec], da bi upravičili predložitev [navedene preglednice] 25. septembra 2020, kar je 18 mesecev po tem, ko je Komisija vložila dupliko“.

54      V nasprotju s tem, kar trdita pritožnici, je Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da Ryanair in drugi s sklicevanjem samo na te elemente niso pravno zadostno dokazali obstoja okoliščin, ki bi upravičevale dopustnost preglednice prihodkov iz neletalskih dejavnosti v skladu s členom 85(3) Poslovnika Splošnega sodišča, ki so se v obravnavani zadevi nanašale na to, da z njo nista mogli razpolagati v zgodnejši fazi postopka, saj je ta odstavek 3 izjema v ureditvi izvajanja dokazov pred Splošnim sodiščem.

55      Najprej, ob upoštevanju določb Uredbe Sveta (ES) 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [108 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339), ki je veljala ob vložitvi zahtev za vpogled v spis Komisije, in takrat že ustaljene sodne prakse Sodišča v zvezi z neobstojem pravice zainteresiranih strank do vpogleda v upravni spis Komisije v okviru postopka nadzora, sproženega v skladu s členom 108, odstavek 2 PDEU, bodisi na podlagi te uredbe bodisi načeloma v okviru Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331), razen v primeru, da se ovrže splošna domneva oslabitve varstva namena preiskav (glej v tem smislu sodbo z dne 29. junija 2010, Komisija/Technische Glaswerke Ilmenau, C‑139/07 P, EU:C:2010:376, točke od 54 do 62 in od 67 do 70), je Splošno sodišče utemeljeno ugotovilo, da ti zahtevi nista zadostni dokaz, da Ryanair in drugi s to preglednico niso mogli razpolagati v zgodnejši fazi postopka. Tako je lahko upravičeno ugotovilo, da njihov negativni izid ne zadostuje za dokaz, da v zgodnejši fazi postopka niso mogli razpolagati s to preglednico, in da ob upoštevanju neobstoja pojasnila, zakaj ni bilo letališče Celovec neposredno kontaktirano v zgodnejši fazi, s tem negativnim izidom ni bilo mogoče pravno zadostno utemeljiti dopustnosti navedene preglednice v smislu člena 85(3) Poslovnika Splošnega sodišča.

56      Dalje, ob upoštevanju več kot enoletnega obdobja, ki je preteklo od datuma vložitve duplike do izbruha posledic epidemije covida‑19 v Evropski uniji, je prav tako utemeljena ugotovitev Splošnega sodišča iz točke 61 izpodbijane sodbe, ki se nanaša na trditve Ryanaira in drugih v zvezi s temi posledicami. V zvezi s tem je treba ob upoštevanju trditev pritožnic, navedenih v točki 35 te sodbe, dodati, da Splošno sodišče v tej točki 61 razen zahtev iz člena 85(3) njegovega Poslovnika ni naložilo nobene dodatne zahteve. Kot je razvidno iz točk 43 in 44 te sodbe, je sodišče Unije pristojno za preveritev utemeljenosti razloga za zamudo pri predložitvi dokazov. Zato lahko v tem okviru ugotovi, da utemeljitev stranke očitno ni verodostojna, ker ta stranka svojih trditev ni utemeljila z nobenim dokumentarnim dokazom, čeprav bi to lahko storila.

57      Nazadnje, kar zadeva predlog za sprejetje ukrepa procesnega vodstva, ki je bil predložen Splošnemu sodišču, je bilo prav tako očitno, da je – ker Splošno sodišče nima nikakršne obveznosti, da takemu predlogu ugodi – ta predlog preveč negotov, da bi se Ryanair in drugi lahko učinkovito oprli na ta pristop za pridobitev te preglednice, tako da sklicevanje nanj in na to, da je bil v teku, prav tako ne zadostuje za dokaz obstoja okoliščin, ki bi pravno zadostno upravičevale zamudo pri predložitvi te preglednice in s tem njeno dopustnost na podlagi člena 85(3) Poslovnika Splošnega sodišča.

58      V zvezi s podatki o stroških je Splošno sodišče v točki 62 izpodbijane sodbe navedlo, da je bil odstavek, ki vsebuje te podatke, vključen v študijo ekonomskega svetovalca družbe Ryanair, ki je bila za družbo Ryanair in druge pripravljena novembra 2014, in da jim ni uspelo dokazati, zakaj tega dokumenta niso mogli priložiti k tožbi ali repliki. V zvezi s tem je ugotovilo, da njihove trditve, ki temelji na „neločljivi povezavi“, ki naj bi obstajala med predložitvijo teh podatkov in predložitvijo preglednice prihodkov iz neletalskih dejavnosti, ni mogoče sprejeti, ker so družba Ryanair in drugi vprašanje izračuna dodatnih operativnih stroškov, ki bi jih letališče Celovec lahko pričakovalo, ki ga je opravila Komisija, izpostavili že v vlogi, s katero se je postopek začel, in v repliki, in ker so te podatke v tem obdobju že imeli.

59      Ob upoštevanju teh okoliščin, ki jih pritožnici ne izpodbijata, in tega, da člen 85(3) Poslovnika Splošnega sodišča pomeni izjemo, je Splošno sodišče prav tako upravičeno lahko ugotovilo, da družba Ryanair in drugi niso pravno zadostno utemeljili prepozne predložitve teh podatkov, in da je zato ta dodatni dokaz zavrglo kot nedopusten.

60      Poleg tega se pritožnici v obravnavani zadevi ne moreta učinkovito sklicevati na to, kako je Splošno sodišče obravnavalo dodatne dokaze, ki sta jih glavni stranki predložili po koncu pisnega dela postopka v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 15. junija 2022, Qualcomm/Komisija (Qualcomm – plačila za ekskluzivnost) (T‑235/18, EU:T:2022:358), na katere sta se sklicevali na obravnavi pred Sodiščem. Kot je namreč v bistvu navedla tudi generalna pravobranilka v točkah 39 in 40 sklepnih predlogov, utemeljitve, navedene v tej zadevi, niso povezane z utemeljitvami, navedenimi v obravnavani zadevi.

61      Poleg tega je treba obstoj izjemnih okoliščin, ki upravičujejo dopustnost dokazov, predloženih na podlagi člena 85(3) Poslovnika Splošnega sodišča, po definiciji nujno presojati od primera do primera glede na posebne okoliščine vsake zadeve.

62      Zato na podlagi dejstva, da je Splošno sodišče v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, lahko ugotovilo, da je bila v okoliščinah te zadeve predložitev dodatnih dokazov po koncu pisnega dela postopka utemeljena z izjemnimi okoliščinami in da je bilo torej treba te dokaze na podlagi člena 85(3) Poslovnika dopustiti, ni mogoče dokazati, da je izpodbijana sodba, ki se nanaša na drugačne dejanske okoliščine in na drugačne razloge za utemeljitve, v zvezi s tem napačna.

63      Pritožnici se v obravnavani zadevi prav tako ne moreta učinkovito sklicevati na sodno prakso, ki se nanaša na spore v zvezi s pravom znamk Evropske unije in ki izhaja iz sodb Splošnega sodišča, navedenih v točki 34 te sodbe, saj ti sodbi nimata obsega, ki jima ga pripisujeta pritožnici.

64      V prvi od teh navedenih sodb namreč niso bili sporni dokazi v pravem pomenu besede, ampak elementi, ki izhajajo iz sodne prakse sodišča Unije in nacionalne oziroma mednarodne sodne prakse, glede katerih je Splošno sodišče že razsodilo, da niti strankam niti njemu samemu ni mogoče preprečiti, da se pri razlagi prava Unije oprejo nanje. Poleg tega je bilo sklicevanje na dejstvo, da so bili ti elementi že predloženi odboru za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) in da jih je ta preučil, navedeno le zaradi celovitosti. V zvezi z drugo od teh sodb je iz točke 23 te sodbe razvidno, da je Splošno sodišče prav tako zaradi celovitosti navedlo, da zadevni dokazi niso bili v spisu postopka pred odborom za pritožbe, saj jih je Splošno sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da zadevne stranke niso navedle nobene utemeljitve za njihovo prepozno predložitev.

65      V zvezi s tem je treba še poudariti, da je te dodatne razloge Splošnega sodišča mogoče pojasniti s posebnostmi sporov v zvezi s pravom znamk Evropske unije. V skladu s členom 178(5) Poslovnika Splošnega sodišča namreč EUIPO takoj po vročitvi tožbe, ki je bila vložena pri Splošnem sodišču, temu posreduje spis iz postopka pred odborom za pritožbe. Tako ima Splošno sodišče takoj po vročitvi te tožbe na voljo ta spis in vse dokaze, ki jih ta spis vsebuje. To pa ne velja za upravni spis Komisije v okviru postopka nadzora nad državnimi pomočmi.

66      Iz teh preudarkov izhaja, da je treba drugi del tega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen in posledično prvi pritožbeni razlog zavrniti v celoti.

 Drugi pritožbeni razlog

 Trditve strank

67      Pritožnici z drugim pritožbenim razlogom trdita, da je Splošno sodišče s tem, da je ugotovilo, na eni strani, da Komisija ni kršila zastaralnega roka, ki se uporabi za izterjavo pomoči v zvezi z aneksom iz leta 2002 med družbama DMG in LV ter sporazumom o storitvah trženja iz leta 2002 med družbama DMG in AMS, in, na drugi strani, da je sporni sklep v zvezi s tem dovolj obrazložen, napačno uporabilo pravo pri razlagi člena 17 Uredbe 2015/1589 oziroma pri uporabi člena 296 PDEU.

68      Na prvem mestu, pritožnici grajata točke od 70 do 79 izpodbijane sodbe, ker naj bi bil v njih temu členu 17 odvzet učinek. Iz teh točk naj bi izhajalo, da Splošno sodišče šteje, da zahteva po podatkih, ki jo je Komisija oblikovala široko, tako da je uporabila vseobsegajoč izraz – ne da bi ta zahteva vsebovala posebno navedbo v zvezi z ukrepom, ki bi lahko pomenil državno pomoč, oziroma ne da bi Komisija vedela za obstoj takega ukrepa, v zvezi s katerim naj bi se uporabila prekinitev zastaralnega roka – pravno zadostuje za prekinitev tega roka.

69      Vendar naj bi, prvič, samo besedilo člena 17(2) Uredbe 2015/1589, ki se nanaša na „nezakonito pomoč“, nalagalo, da se zahteve po podatkih nanašajo na konkreten ukrep, ki ga Komisija preučuje.

70      Drugič, v prejšnjih zadevah, v katerih sta sodišči Unije potrdili, da zahteva po podatkih, ki jo poda Komisija, prekine zastaralni rok, naj bi se zadevne zahteve nanašale na konkretne ukrepe, ki jih je Komisija preučila. Pritožnici se v zvezi s tem sklicujeta na sklep z dne 7. decembra 2017, Irska/Komisija (C‑369/16 P, EU:C:2017:955, točka 42), in sodbe z dne 26. aprila 2018, ANGED (C‑233/16, EU:C:2018:280, točka 84); z dne 10. aprila 2003, Département du Loiret/Komisija (T‑369/00, EU:T:2003:114, točka 85), in z dne 22. aprila 2016, Irska in Aughinish Alumina/Komisija (T‑50/06 RENV II in T‑69/06 RENV II, EU:T:2016:227, točke 3, 7 in 183).

71      Tretjič, cilj desetletnega zastaralnega roka iz člena 17 Uredbe 2015/1589 naj bi bil zagotoviti pravno varnost in naj bi bil tako med drugim namenjen zaščiti določenih zainteresiranih subjektov, med katerimi sta zadevna država članica in prejemnik pomoči. Izpodbijana sodba pa naj ne bi bila združljiva s tem ciljem. Če bi se namreč ta rok lahko prekinil z zahtevo po podatkih, v kateri ni natančno naveden preučevani ukrep, na primer zato, ker Komisija še ni vedela za njegov obstoj, bi bilo v razmerju do zadevne države članice kršeno načelo pravne varnosti glede ukrepov, ki jih je odobrila in za katere se še lahko zahteva vračilo, ter ukrepov, ki jih je ta država članica odobrila in za katere v skladu s tem členom 17 ni več mogoče zahtevati vračila.

72      Četrtič, tudi pri ugotovitvah Splošnega sodišča iz točk od 77 do 79 izpodbijane sodbe, v skladu s katerimi naj bi prišlo do prekinitve zastaralnega roka tudi ob predpostavki, da se zahteve Komisije po informacijah niso nanašale posebej na aneks iz leta 2002 med družbama DMG in LV ter sporazum o storitvah trženja iz leta 2002 med družbama DMG in AMS, ker sta bila ta sporazuma „neločljivo povezana“ z drugimi sporazumi, opredeljenimi v prejšnjih zahtevah Komisije po informacijah, naj bi bilo pravo napačno uporabljeno. Dejstvo, da je Komisija ob koncu preiskave trdila, da so določeni ukrepi povezani, ne more retrospektivno priznati narave prekinitve zastaranja zahtevi po informacijah, ki te narave takrat, ko je bila podana, zakonito ni imela.

73      Na drugem mestu, pritožnici trdita, da je Splošno sodišče v točkah 80, 81 in od 83 do 85 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da je Komisija, kar zadeva zastaralni rok ali njegovo prekinitev, sporni sklep pravno zadostno obrazložila. Nesporno naj bi bilo, da sta pritožnici med preiskavo obvestili Komisijo, da velikega dela zatrjevane pomoči zaradi izteka zastaralnega roka po njunem mnenju ni bilo mogoče vrniti. Točke od 2 do 4 obrazložitve spornega sklepa, na katere naj bi se Splošno sodišče oprlo pri ugotovitvi, da je Komisija spoštovala obveznost obrazložitve, pa naj se ne bi nanašale niti na te trditve niti na zastaralni rok ali prekinitev tega roka zaradi zahtev po informacijah. Okoliščina, da Komisiji ni treba odgovoriti na vsako od trditev, ki so ji bile predložene, naj Splošnemu sodišču ne bi mogla dovoljevati, da sporni sklep šteje za zadostno obrazložen.

74      Da bi pritožnici lahko učinkovito izvajali svojo pravico do sodnega nadzora na prvi stopnji in da bi Splošno sodišče lahko pravilno izvajalo svoja nadzorna pooblastila, bi morali biti sposobni že na podlagi vsebine spornega sklepa razumeti razloge, iz katerih je Komisija zavrnila trditve, ki sta jih ti pritožnici navedli med preiskavo v zvezi z zastaralnim rokom. Tako razumevanje naj bi bilo nemogoče zgolj na podlagi točk od 2 do 4 obrazložitve tega sklepa, v katerih naj ne bi bil naveden edini upoštevni razlog v zvezi s tem, in sicer dejstvo, da je bil z zahtevami po informacijah, navedenimi v navedenih točkah obrazložitve, zastaralni rok prekinjen.

75      Komisija odgovarja, da ta drugi pritožbeni razlog ni utemeljen.

 Presoja Sodišča

76      V zvezi s prvim delom drugega pritožbenega razloga, ki se nanaša na domnevno kršitev člena 17 Uredbe 2015/1589, ki naj bi bila storjena v točkah od 70 do 79 izpodbijane sodbe, je treba navesti, da je Splošno sodišče, potem ko je v točkah 70 in 71 te sodbe opozorilo na vsebino tega člena in z njim povezane sodne prakse Splošnega sodišča, v točki 72 navedene sodbe navedlo, da v obravnavani zadevi ni sporno, da je desetletni zastaralni rok iz odstavka 1 tega člena začel teči 9. avgusta 2002.

77      Nato je v točki 73 navedene sodbe navedlo, da se je pritožba, ki jo je Komisija z dopisom z dne 11. oktobra 2007 poslala avstrijskim organom, nanašala na „ugodne aranžmaje, ki jih je [letališče Celovec] zagotovilo“ družbi Ryanair od 27. junija 2002; da je Komisija v zahtevi za dodatne informacije, ki jo je tem organom poslala 15. novembra 2010, postavila vprašanja o sporazumu o sodelovanju med družbama DMG in Ryanair, na katerem so temeljila plačila za storitve trženja, in zahtevala izvod tega sporazuma ter informacije o povračilih letaliških pristojbin od leta 2000, in da je zahteva po informacijah, naslovljena na avstrijske organe 24. marca 2011, vključevala več vprašanj o sporazumih iz leta 2002, med katerimi je zahteva za predložitev izvirnikov sporazumov, sklenjenih z družbo Ryanair, vključno s sporazumom o trženju.

78      Splošno sodišče je v točki 74 iste sodbe navedlo tudi, da je Komisija v zahtevi po dodatnih informacijah, ki jo je 8. aprila 2011 naslovila na družbo Ryanair, to družbo pozvala, naj predloži informacije o pogodbah, sklenjenih v preteklih desetih letih, in od nje zlasti zahtevala, naj ji predloži seznam vseh pogodb, ki niso bile podaljšane ali katerih izvajanje je bilo prekinjeno v tem obdobju, ter naj pojasni razloge za prekinitev in nepodaljšanje. Splošno sodišče je v tej točki navedlo tudi, da je družba Ryanair v odgovoru Komisiji z dne 4. julija 2011 trdila, da so bile vse pogodbe s tem letališčem podaljšane ali spremenjene po trgovinskih pogajanjih, razen sporazuma o storitvah trženja iz leta 2002 med družbama DMG in LV, ki je bil prekinjen, preden se je iztekel. Splošno sodišče je ocenilo, da je iz vseh teh elementov razvidno, da so vse zgoraj navedene zahteve po informacijah zajemale tudi sporazum o storitvah trženja iz leta 2002 med družbama DMG in AMS ter aneks iz leta 2002 med družbama DMG in LV.

79      V točki 75 izpodbijane sodbe je nato ugotovilo, da ob upoštevanju sodne prakse, na katero je opozorilo v točki 70 te sodbe, te zahteve po informacijah pomenijo ukrepe v smislu člena 17(2) Uredbe 2015/1589, ki lahko prekinejo desetletni zastaralni rok. V točki 76 iste sodbe je ugotovilo, da je Komisija vse te zahteve naslovila na avstrijske organe in na družbo Ryanair v desetletnem obdobju, ki se je začelo 9. avgusta 2002, zato ni mogoče šteti, da so pooblastila Komisije zahtevati vračilo pomoči na podlagi člena 17(1) Uredbe 2015/1589 zastarala.

80      Splošno sodišče je nazadnje v točkah od 77 do 79 izpodbijane sodbe v bistvu dodalo, da je Komisija „poleg tega“ ob upoštevanju različnih dejanskih okoliščin, navedenih v spornem sklepu, ki dokazujejo obstoj „neločljive“ povezave med sporazumi iz leta 2002, te pravilno preučila kot eno samo transakcijo. Iz tega je sklepalo, da je bil v tem okviru zastaralni rok iz člena 17(1) Uredbe 2015/1589 – tudi ob predpostavki, da se zahteve Komisije po informacijah niso nanašale prav na sporazum o storitvah trženja iz leta 2002 med družbama DMG in AMS ter na aneks iz leta 2002 med družbama DMG in LV – dejansko prekinjen.

81      Iz teh elementov izhaja, da, prvič – in v nasprotju s tem, kar trdita pritožnici – Splošno sodišče nikakor ni štelo, da vsaka zahteva po informacijah, ki jo Komisija naslovi na državo članico, tudi če je ta še tako nejasno ali široko oblikovana in niti ne vsebuje posebne navedbe v zvezi z ukrepom, ki bi lahko pomenil državno pomoč, ali ne da bi Komisija sploh vedela za obstoj morebitne pomoči, zadostuje za prekinitev zastaralnega roka iz člena 17(1) Uredbe 2015/1589.

82      Nasprotno, iz teh točk, še posebej pa iz točk 73 in 74 izpodbijane sodbe, je razvidno, da je Splošno sodišče štelo, da lahko ukrep, ki prekine zastaranje v smislu odstavka 2 tega člena, pomeni le ukrep, sprejet „glede nezakonite pomoči“, in da je bil ta ukrep v obravnavani zadevi ugotovljen takoj, ko je Komisija Republiki Avstriji posredovala pritožbo z dne 11. oktobra 2007, navedeno v točki 19 te sodbe, v kateri se zatrjuje, da je družba Ryanair med drugim od letališča Celovec prek družbe KFBG prejela nezakonito državno pomoč od 27. junija 2002, nato pa je bila postopoma opredeljena med upravnim postopkom, kar je še vedno pred iztekom desetletnega roka iz odstavka 1 navedenega člena.

83      Drugič, ni mogoče šteti – kot v bistvu trdita tudi pritožnici – da bi morala Komisija, da bi bilo mogoče preiskavo, ki jo izvede, opredeliti kot ukrep, ki prekine zastaranje v smislu tega odstavka 2, čisto posebej opredeliti vsakega od sporazumov, ki so del pogodbene celote, ki pomeni ukrep pomoči, ki je predmet te preiskave.

84      Res je, da v skladu s členom 17(1) Uredbe 2015/1589 za pooblastila Komisije zahtevati vračilo velja desetletni zastaralni rok, v odstavku 2, drugi stavek, tega člena pa je pojasnjeno, da ta rok prekine zlasti „[k]akršen koli ukrep glede nezakonite pomoči, ki ga sprejme Komisija […]“.

85      Poleg tega je iz uvodne izjave 26 te uredbe razvidno, da je bil zastaralni rok, ki je določen v tem členu 17(1), določen zaradi pravne varnosti in je tako namenjen predvsem varstvu določenih zainteresiranih strank, med katerimi sta zadevna država članica in prejemnik pomoči (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2005, Scott/Komisija, C‑276/03 P, EU:C:2005:590, točka 30).

86      Vendar je treba spomniti, da je cilj člena 107 PDEU preprečiti, da bi na trgovino med državami članicami vplivale prednosti, ki jih odobrijo javni organi, ki v različnih oblikah izkrivljajo ali bi lahko izkrivljale konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga (sodba z dne 15. junija 2006, Air Liquide Industries Belgium, C‑393/04 in C‑41/05, EU:C:2006:403, točka 27 in navedena sodna praksa). Nadzor državnih pomoči, ki ga izvaja Komisija, torej prispeva k ohranjanju neizkrivljenih pogojev konkurence na notranjem trgu.

87      Poleg tega iz člena 12(2) v povezavi s členom 2(2) Uredbe 2015/1589 izhaja, da če Komisija v okviru postopka v zvezi z nezakonitimi pomočmi od zadevne države članice zahteva predložitev podatkov, država članica predloži vse potrebne podatke, da Komisija lahko odloči v skladu s členoma 4 in 9 te uredbe. Prav tako iz tega člena 12(2) v povezavi s členom 5(1) in (2) te uredbe izhaja, da če Komisija meni, da podatki, ki jih je predložila zadevna država članica v zvezi z ukrepom, niso popolni, zahteva vse potrebne dodatne podatke, in če država članica ne odgovori na tako zahtevo v predpisanem roku, ali nanjo odgovori nepopolno, ji Komisija pošlje opomin, v katerem določi primeren dodatni rok, v katerem je treba predložiti podatke. Navedeni člen 12 poleg tega v odstavku 3 določa, da če zadevna država članica kljub temu opominu ne predloži zahtevanih podatkov v roku, ki ga je predpisala Komisija, ali če predloži nepopolne podatke, ta institucija s sklepom zahteva predložitev podatkov, pri čemer navede zlasti, kateri podatki se zahtevajo.

88      Razlaga pojma „kakršen koli ukrep glede nezakonite pomoči“, kot jo navajata tožeči stranki v obravnavani zadevi, pa bi nesorazmerno posegala v preiskovalna pooblastila Komisije in s tem v njeno zmožnost, da v skladu z nalogo, ki ji jo nalaga Pogodba DEU, zagotovi ohranitev pogojev neizkrivljene konkurence na notranjem trgu z nadzorom pomoči, ki jih dodelijo države. To še toliko bolj drži, kadar gre – kot v obravnavani zadevi – za nezakonito državno pomoč, glede katere ima Komisija po definiciji na voljo manj podatkov od tistih, ki se nanašajo na ukrepe pomoči, ki so ji bili priglašeni v skladu s členom 108(3) PDEU.

89      Tretjič, iz sodb in sklepa, na katere se sklicujeta pritožnici, navedenih v točki 70 te sodbe, ni mogoče izpeljati nobene nasprotne trditve. V točkah teh sodb in tega sklepa, na katere se sklicujeta, so namreč zgolj dejanske ugotovitve, značilne za vsako od teh zadev, in ne vsebujejo nobenega preudarka, na podlagi katerega bi bilo mogoče potrditi razlago člena 17(2) Uredbe 2015/1589, ki jo pritožnici predlagata v obravnavani zadevi.

90      Četrtič, v delu, v katerem pritožnici grajata točke od 77 do 79 izpodbijane sodbe, katerih vsebina je navedena v točki 80 te sodbe, zadostuje navesti, da so, kot kaže uporaba izraza „poleg tega“, razlogi iz teh točk navedeni zaradi celovitosti, tako da je treba ta del trditev pritožnic zavrniti kot brezpredmeten (glej v tem smislu sodbi z dne 24. oktobra 2002, Aéroports de Paris/Komisija, C‑82/01 P, EU:C:2002:617, točka 41, in z dne 12. maja 2022, Klein/Komisija, C‑430/20 P, EU:C:2022:377, točka 32 in navedena sodna praksa).

91      Prvi del drugega pritožbenega razloga je zato treba zavrniti kot delno neutemeljen in kot delno brezpredmeten.

92      V zvezi z drugim delom tega pritožbenega razloga, ki se nanaša na domnevno kršitev člena 296 PDEU, ki naj bi jo storilo Splošno sodišče v točkah 80, 81 in od 83 do 85 izpodbijane sodbe, je treba navesti, da je Splošno sodišče, potem ko je v točkah 80 in 81 te sodbe spomnilo na upoštevno sodno prakso na tem področju, v točki 82 navedene sodbe ugotovilo, da je iz točk od 2 do 4 obrazložitve spornega sklepa razvidno, da se je Komisija sklicevala na datume, ko je od avstrijskih organov in družbe Ryanair zahtevala dodatne informacije o sporazumih, ki so bili predmet pritožbe z dne 5. oktobra 2007, na podlagi katere se je konkurent družbe Ryanair pri Komisiji pritožil, da je ta letalska družba prejela nezakonito državno pomoč v zvezi z letališčem Celovec.

93      V točki 83 iste sodbe je ugotovilo, da je Komisija tako dovolj jasno navedla datume, ko je bil desetletni rok iz člena 17(1) Uredbe 2015/1589 prekinjen. Dodalo je, da glede na to, da so avstrijski organi in družba Ryanair kot naslovniki poznali vsebino zahtev za dodatne informacije, ki jih je nanje naslovila Komisija, je morala ta navesti le dejstva, ki so bistvena v sistematiki spornega sklepa, in sicer datume, na katere je sprejela ukrepe, ki lahko prekinejo zastaralni rok.

94      Iz tega je v točkah 84 in 85 izpodbijane sodbe sklepalo, da v teh okoliščinah Komisija v navedenem sklepu ni bila dolžna podati posebne obrazložitve v zvezi s tem in da je torej v zvezi s tem ta sklep zadostno obrazložila.

95      Splošno sodišče s tem, da je odločilo na tak način, ni kršilo člena 296 PDEU. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča, na katero je Splošno sodišče sicer spomnilo v točki 80 izpodbijane sodbe, mora biti namreč obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, prilagojena naravi zadevnega akta ter mora biti iz nje jasno in nedvoumno razvidno razlogovanje institucije, ki je avtor akta, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor. Zahtevo po obrazložitvi je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, naravo podanih razlogov in interes, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, na katere se akt neposredno in posamično nanaša, za to, da dobijo pojasnila. V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, ker je treba vprašanje, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve iz tega člena, presojati ne samo glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegov kontekst in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (sodbi z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, EU:C:1998:154, točka 63, in z dne 2. septembra 2021, Komisija/Tempus Energy in Tempus Energy Technology, C‑57/19 P, EU:C:2021:663, točka 198 in navedena sodna praksa).

96      Spomniti je treba tudi na to, da je postopek nadzora nad državnimi pomočmi – ob upoštevanju njegove splošne sistematike – postopek, uveden proti državi članici, ki je glede na svoje obveznosti na podlagi prava Unije odgovorna za odobritev pomoči. Tako v tem postopku zainteresirane stranke, ki niso zadevna država članica, same ne morejo zahtevati kontradiktorne razprave s Komisijo, kot je tista, ki je na voljo navedeni državi članici. Nobena določba o navedenem postopku – kar zadeva zainteresirane stranke – ne daje posebne vloge upravičencu do te pomoči. V zvezi s tem je treba pojasniti, da postopek nadzora državnih pomoči ni postopek, uveden zoper prejemnika oziroma prejemnike pomoči, ki bi pomenil, da bi se ta oziroma ti lahko sklicevali na pravice, ki so tako obširne kot pravica do obrambe kot taka (glej v tem smislu sodbo z dne 11. marca 2020, Komisija/Gmina Miasto Gdynia in Port Lotniczy Gdynia Kosakowo, C‑56/18 P, EU:C:2020:192, točke od 73 do 75 in navedena sodna praksa).

97      Splošno sodišče je torej pravilno ugotovilo, da je bil sporni sklep, kar zadeva uporabo zastaralnega roka iz člena 17(1) Uredbe 2015/1589, pravno zadostno obrazložen. Natančneje, Komisiji za to, da bi izpolnila obveznost obrazložitve spornega sklepa v zvezi s tem, ni bilo treba odgovoriti na trditve pritožnic, ker v skladu s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v prejšnji točki, prejemnik pomoči ne more zahtevati kontradiktorne razprave s Komisijo, kakršna je na voljo zadevni državi članici, in ker je iz tega sklepa vsaj implicitno razvidno, da je Komisija menila, da trditev, ki sta jih pritožnici navedli pred njo, ni mogoče sprejeti.

98      Zato je treba drugi del drugega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

99      Posledično je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti kot delno neutemeljen in kot delno brezpredmeten.

 Tretji pritožbeni razlog

 Trditve strank

100    Pritožnici s tretjim pritožbenim razlogom trdita, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze, ki so mu bili predloženi, ko je presojalo, ali je Komisija zakonito uporabila merilo zasebnega udeleženca v tržnem gospodarstvu, da bi ugotovilo, ali so Ryanair in drugi pridobili prednost v smislu člena 107(1) PDEU. Komisija naj bi namreč za izračun predhodne donosnosti spornih sporazumov uporabila nepopolne, nezanesljive in neustrezne podatke, ki naj bi vplivali na njeno ugotovitev glede obstoja prednosti. Do izkrivljanja naj bi prišlo trikrat.

101    Prvič, Splošno sodišče naj bi v točkah 331 in 332 izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na predhodno analizo donosnosti sporazumov iz leta 2006, izkrivilo klavzulo 7.1 sporazuma o letaliških storitvah iz leta 2006, ki je v prilogi A.2.5 k vlogi, s katero se je postopek začel. V njej naj bi bila pristojbina za varnost opredeljena kot pristojbina, ki bi jo morala družba Ryanair po pogodbi plačati letališču. Poleg tega naj bi izkrivilo oddelek 2.2.3 poročila z dne 31. avgusta 2012, ki ga je pripravil ekonomski svetovalec pritožnic in je v prilogi A.3.5.1 k tej pritožbi, ter preglednico 2.21 iz poročila tega svetovalca z dne 13. aprila 2012, ki je v prilogi A.3.4.1 k navedeni pritožbi in v katerih naj bi bilo potrjeno, da je družba Ryanair to pristojbino za varnost letališču dejansko plačala.

102    Vendar naj bi Splošno sodišče potrdilo napako Komisije, ki je to pristojbino štela za mejni strošek za letališče Celovec, zaradi česar naj bi Komisija prenizko ocenila pričakovano donosnost sporazumov iz leta 2006 z vidika tega letališča. Spis naj ne bi vseboval nobenega dokaza, s katerim bi bilo potrjeno, da je bila ta pristojbina družbi Ryanair vrnjena, v nasprotju s tem, na kar naj bi se namigovalo v točki 331 izpodbijane sodbe, oziroma v katerem bi bilo navedeno, katera stranka nosi stroške tega vračila. Samo točke od 101 do 103 duplike Komisije na prvi stopnji bi lahko podprle presojo Splošnega sodišča, vendar naj bi Komisija v njih brez kakršnega koli dokaza zgolj zatrjevala, da so avstrijski organi dvakrat potrdili, da je bila pristojbina za varnost vrnjena družbi Ryanair.

103    Drugič, Splošno sodišče naj bi v točkah 301 in 302 izpodbijane sodbe izkrivilo, prvič, točko 379(e) obrazložitve spornega sklepa, ki naj bi potrjevala, da je bila varnostna rezerva vključena v oceno dodatnih operativnih stroškov, ki jih je letališče lahko pričakovalo za sporazume iz leta 2002, in drugič, točke od 2.24 do 2.27 poročila ekonomskega svetovalca z dne 18. julija 2018, ki je v prilogi A.7.6 k vlogi, s katero se je postopek začel, iz katerih naj bi bilo razvidno, da ni bilo podano nobeno pojasnilo v zvezi z izračunom te varnostne rezerve.

104    Iz teh dokazov naj bi bilo razvidno, da je ocena dodatnih operativnih stroškov letališča, na katero je Komisija oprla svojo predhodno analizo donosnosti, vključevala parameter, in sicer to varnostno rezervo, katere izračun nikoli ni bil niti pojasnjen niti razkrit, kar je pripeljalo do nerazložljivo visoke ocene dodatnih operativnih stroškov, zlasti v primerjavi s primerljivimi letališči, na katera se je prav tako nanašala preiskava državne pomoči. Splošno sodišče naj bi v spornih točkah izpodbijane sodbe odobrilo Komisijino uporabo te ocene, ne da bi se sklicevalo na poročilo z dne 18. julija 2018. Iz tega naj bi bilo treba sklepati, da Splošno sodišče ni upoštevalo oziroma ni ustrezno upoštevalo dokazov, ki so mu bili v zvezi s tem predloženi.

105    Tretjič, Splošno sodišče naj bi v točki 306 izpodbijane sodbe izkrivilo, na prvem mestu, člen 2(a) sporazuma o letaliških storitvah iz leta 2002, ki je v prilogi A.2.1 k vlogi, s katero se je začel postopek, iz katerega naj bi bilo razvidno, da je ciljni koeficient zasedenosti znašal 76 %; na drugem mestu, točko 382 obrazložitve in preglednico 10 spornega sklepa, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je Komisija za analizo sporazuma o letaliških storitvah iz leta 2002 uporabila 70‑odstotni koeficient zasedenosti, ter točko 415(a) obrazložitve in preglednico 11 tega sklepa, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je Komisija pri analizi sporazumov iz leta 2006 uporabila 85‑odstotni koeficient zasedenosti; na tretjem mestu, točko 17 obrazložitve navedenega sklepa, iz katere naj bi bilo razvidno, da je civilno letališče začelo opravljati lete na letališče „kmalu“ po njegovi ustanovitvi leta 1915, ter, na četrtem in zadnjem mestu, odstavek 2.14 poročila ekonomskega svetovalca z dne 18. julija 2018, ki je v prilogi A.7.6. k vlogi, s katero se je začel postopek, iz katerega naj bi bilo razvidno, da je bil 76‑odstotni koeficient zasedenosti blizu – čeprav nekoliko pod – koeficientom zasedenosti v višini približno 80 %, ki ga je družba Ryanair dosegla v svoji mreži letalskih povezav ob podpisu sporazuma o letaliških storitvah iz leta 2002.

106    Na podlagi teh dokazov naj bi bilo očitno, da je bil 70‑odstotni koeficient zasedenosti, ki ga je Komisija uporabila za izvedbo predhodne analize donosnosti sporazuma o letaliških storitvah iz leta 2002, pretirano nizek. Z njimi se namreč dokazuje, na eni strani, da je bil ta koeficient za 6 odstotnih točk nižji od ciljnega koeficienta zasedenosti, dogovorjenega med strankama, in za 15 odstotnih točk nižji od koeficienta, ki ga je Komisija uporabila za analizo sporazumov iz leta 2006, in, na drugi strani, da je imelo letališče ob podpisu sporazuma o letaliških storitvah iz leta 2002 več desetletij izkušenj v civilnem letalstvu, kar naj bi omajalo trditev, da je njegova neizkušenost z določeno letalsko družbo, v obravnavani zadevi družbo Ryanair, znatno vplivala na njene predpostavke o koeficientu zasedenosti.

107    Vendar naj bi Splošno sodišče potrdilo, da je Komisija uporabila ta 70‑odstotni koeficient zasedenosti, čeprav naj spis ne bi vseboval nobenega dokaza, s katerim bi bilo mogoče podpreti presoje Splošnega sodišča, da je neobstoj prejšnjega sporazuma med letališčem Celovec in družbo Ryanair upravičil uporabo konservativnega koeficienta zasedenosti, niti nobenega dokaza v podporo njegovi presoji, da nizkocenovne letalske družbe leta 2002 niso bile dovolj uveljavljene, da bi upravičile višji koeficient zasedenosti. Poleg tega naj bi bilo edino mesto v spisu, ki lahko podpre te presoje Splošnega sodišča, točka 115 odgovora Komisije na tožbo in točka 85 njene duplike. Vendar naj bi Komisija brez dokazov trdila, da je bila odločitev o sprejetju 70‑odstotnega koeficienta v višini utemeljena z neizkušenostjo letališča Celovec s pritožnicama in statusom novinca med nizkocenovnimi letalskimi družbami.

108    Komisija trdi, da nobeno od zatrjevanih izkrivljanj ni dokazano in da nikakor nobeno od njih ni očitno razvidno iz listin v spisu.

 Presoja Sodišča

109    Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da je, kadar je Splošno sodišče ugotovilo ali presojalo dejstva, Sodišče pristojno le za to, da na podlagi člena 256 PDEU opravi nadzor nad pravno opredelitvijo teh dejstev in pravnimi posledicami, ki so iz tega izpeljane. Presoja dejstev torej, razen pri izkrivljanju dokazov, predloženih Splošnemu sodišču, ni pravno vprašanje, ki bi bilo predmet nadzora Sodišča (sodba z dne 28. januarja 2021, Qualcomm in Qualcomm Europe/Komisija, C‑466/19 P, EU:C:2021:76, točka 42 in navedena sodna praksa).

110    Kadar pritožnik trdi, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze, mora v skladu s členom 256 PDEU, členom 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in členom 168(1)(d) Poslovnika Sodišča natančno navesti dokaze, ki naj bi jih to sodišče izkrivilo, in dokazati napake pri analizi, ki so po njegovem mnenju povzročile, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze. Poleg tega mora biti izkrivljanje očitno razvidno iz listin v spisu, ne da bi bilo treba na novo presojati dejstva in dokaze (sodba z dne 28. januarja 2021, Qualcomm in Qualcomm Europe/Komisija, C‑466/19 P, EU:C:2021:76, točka 43 in navedena sodna praksa).

111    Poleg tega, čeprav izkrivljanje dokazov lahko pomeni razlago dokumenta, ki je v nasprotju z njegovo vsebino, mora biti to izkrivljanje očitno razvidno iz spisa, predloženega Sodišču, in je zanj potrebno, da je Splošno sodišče očitno prekoračilo meje razumne presoje teh dokazov. V zvezi s tem ni dovolj dokazati, da bi bilo mogoče dokument razlagati drugače kot Splošno sodišče (sodba z dne 28. januarja 2021, Qualcomm in Qualcomm Europe/Komisija, C‑466/19 P, EU:C:2021:76, točka 44 in navedena sodna praksa).

112    Z vidika teh načel je treba preučiti tri dele tretjega pritožbenega razloga.

113    Na prvem mestu, kar zadeva prvi del tega pritožbenega razloga, usmerjenega zoper točki 331 in 332 izpodbijane sodbe, je Splošno sodišče v prvi od teh točk ugotovilo, da je Komisija v svojih pisanjih in na obravnavi navedla, da, na eni strani, so bile glede na informacije, ki jih je dvakrat pridobila od avstrijskih organov, ta pristojbina in vse pristojbine na obračanje vrnjene družbi Ryanair, in, na drugi strani, da so ti organi Komisijo prav tako obvestili, da so bile letališke pristojbine v celoti vrnjene hkrati z uvedbo spodbujevalne sheme iz leta 2005 in da je bila to takrat običajna praksa za privabljanje novih letalskih družb na letališče Celovec.

114    Splošno sodišče je v drugi od teh točk navedlo, da je iz teh elementov razvidno, da je Komisija od zadevne države članice skrbno in v interesu dobre uporabe temeljnih pravil Pogodbe DEU v zvezi z državnimi pomočmi zahtevala upoštevne informacije, na podlagi katerih bi lahko preverila, ali je bila v zvezi s sporazumi iz leta 2006 pristojbina za varnost vrnjena družbi Ryanair, in na podlagi tega ugotovilo, da je Komisija torej lahko – ne da bi storila očitno napako pri presoji – za analizo donosnosti sporazumov iz leta 2006 to pristojbino štela za dodatni strošek letališča.

115    Poleg tega je iz točke 328 te sodbe razvidno, da so Ryanair in drugi v zvezi s tem pred Splošnim sodiščem s sklicevanjem na klavzule sporazuma o letaliških storitvah iz leta 2006 Komisiji očitali, da je storila napako s tem, da je – kar zadeva sporazume iz leta 2006 – menila, da pristojbina za varnost pomeni strošek letališča Celovec, in da so navedli, da podatki na računih družbe Ryanair dokazujejo, da je družba Ryanair temu letališču plačala znesek pristojbin za varnost.

116    Vendar iz tega, kar je bilo navedeno v točkah 113 in 114 te sodbe, izhaja, na eni strani, da se Splošno sodišče v točkah 331 in 332 izpodbijane sodbe nikjer ni sklicevalo na poročila iz točke 101 te sodbe. Zato ji ni mogoče očitati, da je v tem delu izpodbijane sodbe izkrivila ta poročila.

117    Na drugi strani Splošno sodišče v točkah 331 in 332 izpodbijane sodbe ni potrdilo, da letališče Celovec družbi Ryanair ni zaračunalo pristojbine za varnost, niti ni podvomilo o tem, da je ta družba zadnjenavedenemu plačala to pristojbino, ampak je zgolj navedlo, da je Komisija v zvezi s tem dvakrat zahtevala informacije od Republike Avstrije in da je ta dvakrat navedla, da so bile navedena pristojbina in vse pristojbine na obračanje vrnjene družbi Ryanair. Iz tega sledi, da Splošno sodišče prav tako ni izkrivilo klavzule 7.1 sporazuma o letaliških storitvah iz leta 2006.

118    Poleg tega so njune trditve v delu, v katerem pritožnici s prvim delom tretjega pritožbenega razloga izpodbijata dokazno moč, ki jo je Splošno sodišče pripisalo različnim elementom, ki so mu bili predloženi v presojo, v skladu s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točki 109 te sodbe, nedopustne, ker se z njimi skuša doseči, da Sodišče na novo presodi dejstva in dokaze.

119    Prvi del tega pritožbenega razloga je zato treba zavrniti kot delno neutemeljen in kot delno brezpredmeten.

120    Na drugem mestu, kar zadeva drugi del navedenega pritožbenega razloga, usmerjenega zoper točki 301 in 302 izpodbijane sodbe, je Splošno sodišče v prvi od teh točk odgovorilo na trditev družbe Ryanair in drugih, v skladu s katero je Komisija storila napako pri presoji s tem, da je potrdila izbiro avstrijskih organov, da vrednostim, na podlagi katerih so bili izračunani dodatni operativni stroški zaradi pričakovanega dodatnega prometa med trajanjem sporazumov iz leta 2002, dodajo varnostno rezervo. Navedlo je, da je iz točke 379(e) obrazložitve spornega sklepa razvidno, da so bile vrednosti, na podlagi katerih so bili ti stroški izračunani, določene na podlagi sistema izračuna stroškov, ki ga je leta 2002 uporabljalo letališče Celovec, in da je ta sistem vključeval pristojbino za pristajanje, pristojbino na potnika in pristojbino za oskrbo na ploščadi, pristojbino za vodenje prometa, pristojbino za infrastrukturo in pristojbino za storitve v hangarju. V isti točki je pojasnilo, da je Komisija poudarila, Ryanair in drugi pa so na obravnavi potrdili, da je sistem izračuna stroškov, ki ga je to letališče uporabljalo leta 2002, omogočal manj podrobno razporeditev stroškov, kot je bila uvedena leta 2005 in opisana v točki 415 obrazložitve spornega sklepa.

121    V točki 302 te sodbe je dodalo, da se je Komisija iz tega naslova v tej točki 379(e) obrazložitve sklicevala na pojasnila avstrijskih organov, da so uporabili najbolj optimistične ocene vrednosti, ki ustrezajo dodatnim operativnim stroškom na dodatno obračanje ter na tono največje dovoljene mase pri vzletu in na dodatnega odhajajočega potnika. Na podlagi tega je v tej točki sklenilo, da Komisiji torej ni mogoče očitati, da je storila očitno napako pri presoji s tem, da je potrdila ta način izračuna dodatnih operativnih stroškov, kar zadeva sporazume iz leta 2002, saj je bil njen namen, da pridobi konservativno oceno – ker ni bilo podrobnih podatkov in zaradi optimističnih osnovnih ocen avstrijskih organov – razumen.

122    Vendar na eni strani iz teh dveh točk izpodbijane sodbe izhaja, da Splošno sodišče ni zanikalo, da so avstrijski organi varnostno rezervo – kot to izhaja iz spornega sklepa – vključili v oceno zadevnih dodatnih operativnih stroškov. Poleg tega je iz spisa razvidno, da je v navedenih točkah natančno povzeta vsebina točke 379(e) obrazložitve spornega sklepa. Zato zatrjevano izkrivljanje v zvezi s tem ni utemeljeno.

123    Na drugi strani glede trditve, da je Splošno sodišče izkrivilo poročilo ekonomskega svetovalca pritožnic, navedeno v točki 103 te sodbe, zadostuje navesti, da se Splošno sodišče v točkah 301 in 302 izpodbijane sodbe ni nikjer sklicevalo na to poročilo in mu zato ni mogoče očitati, da ga je v tem delu izpodbijane sodbe izkrivilo.

124    Pritožnici želita s sklicevanjem na navedeno poročilo dejansko doseči, da Sodišče ponovno presodi dejstva in dokaze, za kar pa Sodišče v pritožbenem postopku v skladu s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točki 109 te sodbe, ni pristojno.

125    Ta drugi del tretjega pritožbenega razloga je torej treba zavrniti kot delno neutemeljen in zavreči kot delno nedopusten.

126    Na tretjem mestu, kar zadeva tretji del tega pritožbenega razloga, usmerjenega zoper točko 306 izpodbijane sodbe, je Splošno sodišče v tej točki poudarilo, da – kot je to pravilno navedla Komisija – ni bilo nerazumno, da je letališče Celovec pri ocenjevanju sporazumov iz leta 2002 uporabilo konservativen pristop v zvezi s koeficientom zasedenosti, glede na to, da še ni imelo izkušenj z Ryanairom in drugimi ter da so bile poleg tega nizkocenovne letalske družbe na splošno takrat slabše uveljavljene kot danes. Dodalo je, da je treba ugotoviti, da 70‑odstotni koeficient zasedenosti, ki ga je ocenilo to letališče, ni daleč od cilja 76 %, ki izhaja iz sporazuma o letaliških storitvah iz leta 2002, in da zato Komisija s tem, da je uporabila ta 70‑odstotni koeficient, ni storila očitne napake pri presoji. Dodalo je še, da je to še toliko bolj res, ker je število 50.000 pričakovanih prihajajočih potnikov na leto, ki je navedeno v preambuli sporazuma o letaliških storitvah iz leta 2002 in pomeni 76‑odstotni koeficient zasedenosti, cilj, ki ga je treba doseči, ne pa obvezna zahteva.

127    Iz te obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da, prvič, Splošno sodišče ni izkrivilo sporazuma o letaliških storitvah iz leta 2002, kot trdita pritožnici, saj je izrecno poudarilo, da je bil cilj tega sporazuma 76‑odstotni koeficient zasedenosti v višini. Prav tako ni izkrivilo točke 382 obrazložitve in preglednice 10 spornega sklepa, saj je poudarilo, da je Komisija za analizo navedenega sporazuma uporabila 70‑odstotni koeficient zasedenosti.

128    Drugič, Splošno sodišče ni izkrivilo – v smislu sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točkah 110 in 111 te sodbe – niti točke 415(a) obrazložitve spornega sklepa niti preglednice 11 tega sklepa, saj se točka 306 izpodbijane sodbe sploh ne sklicuje na 85‑odstotno stopnjo obremenitve, pri čemer je ta stopnja poleg tega omenjena v točki 397 izpodbijane sodbe.

129    Tretjič, res je, da je v točki 17 obrazložitve spornega sklepa navedeno, da je bilo „[letališče Celovec] […] ustanovljeno leta 1915 kot vojaško letalsko oporišče“ in da se je „[k]malu zatem […] začelo uporabljati za vojaške in civilne namene in [da] se tako uporablja še danes“. Vendar je Splošno sodišče – kot je to razvidno iz točke 126 te sodbe – v točki 306 izpodbijane sodbe zgolj navedlo, da to letališče leta 2002 še ni imelo izkušenj z Ryanairom in drugimi ter da so bile nizkocenovne družbe takrat slabše uveljavljene kot danes. Zatrjevano izkrivljanje te točke 17 obrazložitve torej prav tako ni dokazano.

130    Četrtič, glede domnevnega izkrivljanja odstavka 2.14 poročila ekonomskega svetovalca pritožnic, navedenega v točki 105 te sodbe, zadostuje ugotoviti, da v izpodbijani sodbi ni nobene omembe tega odstavka in da v njej ni nobene trditve, ki bi dokazovala izkrivljanje navedenega odstavka.

131    Poleg tega pritožnici v delu, v katerem s svojimi trditvami, navedenimi v točkah 106 in 107 te sodbe, v bistvu trdita, da dokazi, na katere se sklicujeta, kažejo, da je bil koeficient zasedenosti, ki ga je Komisija uporabila za izvedbo predhodne analize donosnosti sporazuma o letaliških storitvah iz leta 2002, prenizek, dejansko želita doseči, da Sodišče v zvezi s tem ponovno presodi dejstva in dokaze, tako da je ta del tretjega dela tretjega pritožbenega razloga v skladu s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točki 109 te sodbe, nedopusten.

132    Zato je treba tretji del tega pritožbenega razloga zavrniti kot delno neutemeljen in zavreči kot delno nedopusten. Tretji pritožbeni razlog je posledično treba zavrniti.

 Četrti pritožbeni razlog

 Trditve strank

133    Pritožnici s četrtim pritožbenim razlogom, ki se nanaša na točke od 418 do 421 in od 427 do 429 izpodbijane sodbe, Splošnemu sodišču očitata, da je napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da zneska pomoči, ki ga je treba vrniti in ki je bil izračunan na podlagi predhodnih podatkov, ni treba popraviti na podlagi naknadnih podatkov iz spisa ob sprejetju spornega sklepa.

134    Splošno sodišče naj bi ugotovilo, da je treba načeloma tako obstoj kot znesek pomoči presojati ob upoštevanju prevladujočih okoliščin ob njeni dodelitvi. V zvezi s tem naj bi zavrnilo trditve Ryanaira in drugih, ki se nanašajo na upoštevanje naknadnih podatkov o prihodkih in stroških, ker naj bi bila posledica tega upoštevanja ta, da se znesek pomoči, ki jo je treba vrniti, spreminja glede na naključne dogodke, kot so gospodarske razmere ali morebitni dobiček, ki ga je prejemnik pomoči ustvaril z izkoriščanjem prvotno dodeljene prednosti. S tem, da je tako odločilo, naj ne bi odgovorilo na njune trditve.

135    Ryanair in drugi naj se namreč ne bi sklicevali na naključne elemente, temveč na elemente, ki so bili v pristojnosti organa, ki odobri pomoč, in sicer na njegov izračun njegovih stroškov in prihodkov, ter naj bi samo trdili, da je treba popraviti napake, ki jih je ta organ storil pri oceni spremenljivk stroškov in prihodkov, ki so bile pod njegovim nadzorom. Komisija naj bi poleg tega priznala, da bi bilo v zvezi s pristojbinami za storitve trženja, ki so bile dejansko plačane družbam Ryanair ali LV in AMS, znesek pomoči, ki ga je treba vrniti, mogoče popraviti na podlagi dokazov, ki jih je naknadno predložila Republika Avstrija. Zavrnila pa naj bi, da bi bilo mogoče popravke izvesti na podlagi drugih naknadnih podatkov o prihodkih in stroških, iz katerih naj bi sicer izhajalo, da so bili stroški precenjeni.

136    Sodna praksa, na katero naj bi se oprlo Splošno sodišče, in sicer sodbi z dne 19. oktobra 2005, Freistaat Thüringen/Komisija (T‑318/00, EU:T:2005:363), in z dne 26. marca 2020, Larko/Komisija (C‑244/18 P, EU:C:2020:238), naj bi se nanašala na načelo, v skladu s katerim je treba obstoj in znesek pomoči presojati ob upoštevanju okoliščin ob njeni dodelitvi. Vendar naj s tema sodbama Komisiji ne bi bilo prepovedano, da popravi napake pri presoji okoliščin ob dodelitvi pomoči. Prav tako naj Komisiji z njima ne bi bilo dovoljeno, da dopusti presojo zneska pomoči, ki temelji na napačnih podatkih. Poleg tega naj bi se ti sodbi nanašali na poroštva, in sicer na vrsto ukrepa pomoči, pri kateri je razlika med dodelitvijo pomoči, pri kateri naj bi šlo za namen podelitve prednosti, in njenim izplačilom, ki naj bi se na splošno nanašalo na kasnejšo fazo prenosa sredstev, manj jasna kot pri drugih vrstah ukrepov pomoči.

137    Poleg tega naj bi Splošno sodišče in Komisija z razlago, ki pomeni zlorabo teh dveh sodb, izključila tveganje za napake v napovedi organa, ki odobri pomoč. Prav tako naj bi bilo mogoče, da se je državni subjekt, ki je nameraval dodeliti pomoč v določenem znesku, zmotil pri oceni pričakovanih stroškov in koristi ter da znesek pomoči, ki ga je nameraval odobriti, na koncu torej ni bil izplačan oziroma ni bil v celoti izplačan.

138    Po mnenju pritožnic mora Komisija na podlagi elementov iz spisa ob sprejetju sklepa preveriti, ali so bile ocene njenih stroškov in prihodkov, ki jih je opravil organ, ki odobri pomoč, napačne. Odreditev vračila pomoči, ki bi temeljila na precenjenih stroških ali podcenjenih prihodkih, bi namreč zadnjenavedeni organ obogatila, ker bi mu bili vrnjeni previsoki zneski in bi tako pridobil finančno korist na podlagi lastnih napak. Tako vračilo bi bilo tudi v nasprotju s ciljem vračila nezakonite pomoči, in sicer ponovno vzpostavitvijo stanja, kakršno je bilo pred izplačilom pomoči.

139    Komisija trdi, da ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

 Presoja Sodišča

140    Za državne pomoči se štejejo intervencije v kateri koli obliki, ki lahko neposredno ali posredno dajejo prednost podjetjem ali ki jih je treba razumeti kot gospodarsko prednost, ki je upravičeno podjetje v običajnih tržnih razmerah ne bi dobilo (sodba z dne 6. marca 2018, Komisija/FIH Holding in FIH Erhvervsbank, C‑579/16 P, EU:C:2018:159, točka 44 in navedena sodna praksa).

141    Tako glede na cilj člena 107(1) PDEU, da se zagotovi neizkrivljena konkurenca, pojem „pomoč“ v smislu te določbe ne sme zajemati ukrepa, ki je bil v korist podjetja sprejet iz sredstev države, če bi enako prednost lahko pridobil v okoliščinah, ki ustrezajo običajnim tržnim pogojem. Presoja pogojev, v katerih je bila taka prednost dodeljena, se torej načeloma opravi z uporabo načela zasebnega udeleženca (sodba z dne 6. marca 2018, Komisija/FIH Holding in FIH Erhvervsbank, C‑579/16 P, EU:C:2018:159, točka 45 in navedena sodna praksa).

142    Za presojo vprašanja, ali bi zasebni udeleženec v običajnih tržnih razmerah sprejel isti ukrep, se je treba sklicevati na tak subjekt, ki je v položaju, ki je čim bližji položaju države (sodba z dne 26. marca 2020, Larko/Komisija, C‑244/18 P, EU:C:2020:238, točka 28 in navedena sodna praksa).

143    V tem okviru mora Komisija opraviti celovito presojo, pri čemer mora upoštevati vse upoštevne elemente v tej zadevi, na podlagi katerih bo lahko odločila, ali podjetje, ki prejme pomoč, takšnih olajšav očitno ne bi prejelo od takšnega zasebnega udeleženca (sodba z dne 26. marca 2020, Larko/Komisija, C‑244/18 P, EU:C:2020:238, točka 29 in navedena sodna praksa).

144    V zvezi s tem je treba za upoštevno šteti vsako informacijo, ki lahko nezanemarljivo vpliva na proces odločanja zasebnega udeleženca, ki ga je treba šteti za običajno previdnega in skrbnega ter je v najbolj podobnem položaju kot država. Zato so za uporabo načela zasebnega udeleženca upoštevni le elementi, ki so na voljo, in predviden razvoj v času, ko je bila sprejeta odločitev o izvedbi zadevnega ukrepa (sodba z dne 26. marca 2020, Larko/Komisija, C‑244/18 P, EU:C:2020:238, točki 30 in 31 ter navedena sodna praksa). To je tako zlasti takrat, kadar Komisija preiskuje obstoj državne pomoči glede na ukrep, ki ji ni bil priglašen in ki ga je zadevna država članica že izvedla v času, ko je Komisija izvajala preiskavo (glej v tem smislu sodbo z dne 5. junija 2012, Komisija/EDF, C‑124/10 P, EU:C:2012:318, točka 105).

145    Zato elementov, nastalih po sprejetju zadevnega ukrepa, ni mogoče upoštevati za uporabo načela zasebnega udeleženca (sodba z dne 26. marca 2020, Larko/Komisija, C‑244/18 P, EU:C:2020:238, točka 32 in navedena sodna praksa).

146    Kot je Sodišče že razsodilo, iz sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točkah od 142 do 145 te sodbe, izhaja, da so trditve, s katerimi se izpodbija utemeljenost presoje Splošnega sodišča v zvezi z oceno pomoči, ki jih je treba vrniti, kadar se nanašajo na upoštevanje dogodkov po odobritvi zadevnega ukrepa pomoči, brezpredmetne (sodba z dne 26. marca 2020, Larko/Komisija, C‑244/18 P, EU:C:2020:238, točka 113).

147    Pritožnici pa s četrtim pritožbenim razlogom v bistvu trdita, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri presoji zneska pomoči, ki ga je treba vrniti, kot je bil določen v spornem sklepu. V zvezi s tem trdita, da bi moralo Splošno sodišče ugotoviti, da bi morala Komisija za določitev tega zneska upoštevati „naknadne podatke, ki so bili v spisu ob sprejetju spornega sklepa“, namesto da se opre na „predhodne dokaze“, in sicer – kot je Splošno sodišče ugotovilo v točki 420 izpodbijane sodbe – na razvoj, ki je bil za zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu predvidljiv v času sklenitve spornih sporazumov.

148    Splošno sodišče je tako v tej točki pojasnilo, da je Komisija v spornem sklepu znesek pomoči, ki ga je treba vrniti v zvezi s spornimi sporazumi, določila ob upoštevanju „negativnega dela napovedanih dodatnih tokov (prihodki, od katerih se odštejejo stroški) ob sklenitvi transakcije“. Vendar pritožnici v bistvu trdita, da so se pričakovani stroški in prihodki za letališče Celovec ob tej sklenitvi na koncu izkazali za drugačne od tistih, ki jih je bilo mogoče predvideti ob navedeni sklenitvi.

149    Poleg tega ni sporno, da so bili v obravnavani zadevi zadevni ukrepi pomoči dodeljeni s sklenitvijo zadevnih spornih sporazumov.

150    Ugotoviti je torej treba, da pritožnici s tem četrtim pritožbenim razlogom izpodbijata utemeljenost presoje Splošnega sodišča v zvezi z oceno zneska pomoči, ki ga je treba vrniti, pri čemer se sklicujeta na dogodke po odobritvi zadevnih ukrepov pomoči. Zato je treba ta četrti pritožbeni razlog v skladu s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točki 146 te sodbe, vsekakor zavrniti kot brezpredmeten.

151    V zvezi s tem trditve pritožnic, da se ta sodna praksa v bistvu ne uporablja za obravnavano zadevo, ker se navedena sodna praksa nanaša le na državne pomoči v obliki poroštva, ni mogoče sprejeti. Kot namreč izhaja iz iste sodne prakse, ni narava obravnavane pomoči, pač pa sama uporaba načela zasebnega udeleženca v tržnem gospodarstvu, katerega uporaba v obravnavani zadevi sicer ni sporna, tista, ki zahteva, da so za opredelitev morebitne prednosti v smislu člena 107(1) PDEU upoštevni le elementi, ki so na voljo, in predviden razvoj v času, ko je bila sprejeta odločitev o izvedbi zadevnega ukrepa.

152    Prav tako pritožnici v podporo temu pritožbenemu razlogu ne moreta navajati nobenega tehtnega argumenta na podlagi dejstva, da je Komisija za sporazum o storitvah trženja iz leta 2002 med družbama DMG in AMS v točki 570 obrazložitve spornega sklepa navedla, da bi se znesek pomoči, ki ga je treba vrniti, lahko prilagodil pozneje, na podlagi dokazov, ki jih je predložila Republika Avstrija. Kot je namreč Splošno sodišče navedlo v točki 425 izpodbijane sodbe, je iz spornega sklepa razvidno, da je ta država članica med upravnim postopkom trdila, da ta sporazum ni nikoli začel veljati, ne da bi med upravnim postopkom lahko predložila pisni dokument, ki potrjuje točnost te izjave.

153    Namen pojasnila, ki ga je Komisija navedla v točki 570 obrazložitve spornega sklepa, je bil tako – kot je Splošno sodišče to poudarilo v tej točki 425 – samo omogočiti navedeni državi članici, da predloži dokaz za to in da po potrebi iz zneska pomoči, ki jo je treba vrniti, izključi pomoč, ki jo je bilo treba izplačati na podlagi navedenega sporazuma, pod pogojem, da se dokaže, da glede na to, da sporazum ni začel veljati, pomoč iz tega sporazuma ni bila izplačana upravičencu, tako da s tem sporazumom ni bila dodeljena nobena gospodarska prednost in da zato na podlagi tega sporazuma ni bilo treba vrniti nobenega zneska pomoči.

154    Vendar pritožnici s trditvami, predstavljenimi Splošnemu sodišču, ki so bile v bistvu ponovljene v okviru tega pritožbenega razloga, dejansko ne trdita, da jima pomoč iz enega od spornih sporazumov ni bila dodeljena, ampak da bi bilo treba prednost iz teh sporazumov v trenutku vračila ponovno oceniti glede na dejanske gospodarske rezultate zadevnih sporazumov za stranke teh sporazumov. Vendar so te trditve v nasprotju s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točkah od 140 do 145 te sodbe, in poleg tega z ustaljeno sodno prakso Sodišča, v skladu s katero vračilo nezakonite pomoči pomeni povračilo prednosti, ki jo je z njo pridobil upravičenec, da bi se odpravilo izkrivljanje konkurence, ki je bilo povzročeno s to prednostjo (glej v tem smislu sodbi z dne 21. decembra 2016, Komisija/Aer Lingus in Ryanair Designated Activity, C‑164/15 P in C‑165/15 P, EU:C:2016:990, točki 91 in 92 ter navedena sodna praksa, in z dne 5. marca 2019, Eesti Pagar, C‑349/17, EU:C:2019:172, točka 131 in navedena sodna praksa).

155    Četrti pritožbeni razlog je zato treba zavrniti kot brezpredmeten.

156    Ker nobeden od pritožbenih razlogov, ki sta jih pritožnici navedli v utemeljitev pritožbe, ni bil sprejet, je treba pritožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

157    Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče. V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

158    Ker je Komisija predlagala, naj se pritožnicama naloži plačilo stroškov, in ker ti s pritožbenimi razlogi nista uspeli, se jima naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) razsodilo:

1.      Pritožba se zavrne.

2.      Družbama Ryanair DAC in Airport Marketing Services Ltd se naloži plačilo stroškov.

Podpisi

*      Jezik postopka: angleščina.