Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
ANTHONYJA MICHAELA COLLINSA,
predstavljeni 23. novembra 2023(1)
Zadeva C‑221/22 P
Evropska komisija
proti
Deutsche Telekom AG
„Pritožba – Konkurenca – Zloraba prevladujočega položaja – Sodba o delni razglasitvi ničnosti sklepa in zmanjšanju zneska globe – Obveznost Komisije plačati obresti – Zamudne obresti – Člena 266 in 340 PDEU – Člen 90 Delegirane uredbe (EU) št. 1268/2012“
I. Uvod
1. Institucija Unije sprejme sklep, na podlagi katerega ji podjetje začasno plača določen znesek. Sodišče Evropske unije naknadno razveljavi del navedenega sklepa ali celoten sklep. Podjetje od institucije Unije zahteva vračilo navedenega zneska, skupaj s tako imenovanimi „zamudnimi obrestmi“, ki se obračunajo na znesek, za katerega je bilo ugotovljeno, da je bil plačan neupravičeno, in sicer od datuma plačila do razglasitve sodbe Sodišča. Ali pravo Unije od institucije Unije zahteva izpolnitev take zahteve? To je na kratko vprašanje, ki ga Komisija postavlja Sodišču v tej pritožbi.
2. Pri odgovoru na navedeno vprašanje je treba obravnavati člen 266, prvi odstavek, PDEU. Ali ukrepi, ki se lahko zahtevajo od institucije EU pri izvršitvi sodbe Sodišča, vključujejo plačilo „zamudnih obresti“, ki se zahtevajo v tem postopku? To presojo je treba opraviti ob upoštevanju sodne prakse, pri kateri se izraz „zamudne obresti“ uporablja za opis različnih pravnih pojmov, ki imajo različne cilje. Navedena razprava včasih spomni na znan pogovor med Jajčkom Srajčkom in Alico v knjigi Skozi zrcalo Lewisa Carrolla.(2)
II. Dejansko stanje in postopek
A. Ozadje pritožbenega postopka
3. Evropska komisija je 15. oktobra 2014 sprejela Sklep C(2014) 7465 final v zvezi s postopkom na podlagi člena 102 PDEU in člena 54 Sporazuma EGP (Zadeva AT.39523 – Slovak Telekom; v nadaljevanju: sklep iz leta 2014). V njem je ugotovila, da sta Deutsche Telekom AG in Slovak Telekom a.s. kršila člen 102 PDEU in člen 54 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru. Obema družbama skupaj je naložila plačilo solidarne globe v višini 38.838.000 EUR, družbi Deutsche Telekom pa ločeno še globo v višini 31.070.000 EUR.
4. Družba Deutsche Telekom je 24. decembra 2014 vložila ničnostno tožbo zoper sklep iz leta 2014.
5. Nato je 16. januarja 2015 Komisiji začasno plačala 31.070.000 EUR.
6. Splošno sodišče je s sodbo z dne 13. decembra 2018, Deutsche Telekom/Komisija (T‑827/14, EU:T:2018:930; v nadaljevanju: sodba Splošnega sodišča iz leta 2018), za 12.039.019 EUR zmanjšalo znesek globe, za katerega je odgovorna le družba Deutsche Telekom. Komisija ji je 19. februarja 2019 navedeni znesek vrnila.
7. Družba Deutsche Telekom je 21. februarja 2019 vložila pritožbo zoper sodbo Splošnega sodišča iz leta 2018.
8. Dne 12. marca 2019 je od Komisije zahtevala plačilo zamudnih obresti na znesek 12.039.019 EUR, in sicer od 16. januarja 2015 do 19. februarja 2019. Pri tem se je družba Deutsche Telekom v podporo svoji zahtevi sklicevala na sodbo z dne 12. februarja 2019, Printeos/Komisija (T‑201/17, EU:T:2019:81).
9. Komisija je v dopisu z dne 28. junija 2019 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) zavrnila plačilo zamudnih obresti družbi Deutsche Telekom in trdila, da ji je Splošno sodišče v svoji sodbi iz leta 2018 naložilo plačilo nominalne vrednosti zmanjšanja globe. Komisija je na podlagi člena 90 Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 1268/2012 z dne 29. oktobra 2012 o pravilih uporabe Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije (v nadaljevanju: Delegirana uredba št. 1268/2012),(3) vrnila nominalno vrednost brez obresti, saj je imel navedeni znesek v zadevnem obdobju negativen donos. Poleg tega je Komisija navedla, da je vložila pritožbo zoper sodbo z dne 12. februarja 2019, Printeos/Komisija (T‑201/17, EU:T:2019:81).
10. Sodišče je pritožbo Komisije zavrnilo s sodbo z dne 20. januarja 2021, Komisija/Printeos (C‑301/19 P, EU:C:2021:39; v nadaljevanju: sodba v zadevi Printeos).
11. Sodišče je nato s sodbo z dne 25. marca 2021, Deutsche Telekom/Komisija (C‑152/19 P, EU:C:2021:238), zavrnilo pritožbo družbe Deutsche Telekom zoper sodbo Splošnega sodišča iz leta 2018, s čimer je zmanjšanje izrečene globe postalo dokončno.
B. Izpodbijana sodba
12. Družba Deutsche Telekom je 9. septembra 2019 pri Splošnem sodišču vložila ničnostno tožbo zoper izpodbijano odločbo. Zahtevala je, naj Splošno sodišče Komisiji naloži povrnitev škode, ker ni mogla uporabljati neupravičeno plačanega zneska. Podredno je zahtevala, naj Splošno sodišče Komisiji naloži plačilo zamudnih obresti na neupravičeno plačani znesek od datuma začasnega plačila globe do datuma vračila zneska. Navedene zamudne obresti naj se izračunajo po obrestni meri, ki jo Evropska centralna banka (ECB) uporablja za svoje glavne dejavnosti refinanciranja, povečani za tri odstotne točke in pol, podredno pa v višini druge obrestne mere, ki jo Splošno sodišče šteje za primerno. Prav tako je zahtevala, naj Splošno sodišče Komisiji naloži plačilo zamudnih obresti na dolgovani znesek za obdobje od razglasitve sodbe v postopku pred navedenim sodiščem do popolnega plačila s strani Komisije.
13. Splošno sodišče je v sodbi z dne 19. januarja 2022, Deutsche Telekom/Komisija (T‑610/19, EU:T:2022:15; v nadaljevanju: izpodbijana sodba), zavrnilo tožbeni predlog za izplačilo odškodnine za škodo, nastalo zaradi tega, ker družba ni mogla uporabljati neupravičeno plačanega zneska. Družba Deutsche Telekom ni dokazala, da je utrpela izgubo dobička, ker ni mogla naložiti navedenega zneska v svoje poslovanje, ali da je zaradi nerazpoložljivosti tega zneska morala opustiti določene projekte.
14. Glede tožbenega predloga za izplačilo odškodnine, ker je Komisija zavrnila plačilo zamudnih obresti na neupravičeno plačan znesek od datuma, ko je bil plačan, do njegovega vračila, pa je Splošno sodišče ugotovilo, da sklep iz leta 2014 pomeni dovolj resno kršitev člena 266, prvi odstavek, PDEU, zaradi katere je družba Deutsche Telekom utrpela škodo. Splošno sodišče je ugotovilo, da člen 266, prvi odstavek, PDEU pomeni pravno pravilo, s katerim so posameznikom podeljene pravice. Razglasitev ukrepa za ničnega s strani pravosodja Unije učinkuje ex tunc, zaradi česar se ukrep retroaktivno razveljavi. Če je bil instituciji Unije neupravičeno plačan določen znesek, ga je treba vrniti z zamudnimi obrestmi. Namen zamudnih obresti je pavšalno odškodovati nemožnost razpolaganja z zneskom terjatve in spodbuditi dolžnika, da čim prej izvrši ničnostno sodbo. Plačilo zamudnih obresti je torej nujno potreben del obveznosti vrnitve v prvotno stanje, ki jo ima Komisija na podlagi člena 266, prvi odstavek, PDEU zaradi razglasitve ničnosti globe. Namen obveznosti plačila zamudnih obresti je pavšalno odškodovati objektivno zamudo, ki izhaja, prvič, iz trajanja postopka pred sodiščem Unije, drugič, iz tega, da ima družba, ki je začasno plačala globo, ki je pozneje odpravljena ali zmanjšana, terjatev za vračilo, in tretjič, iz učinka ex tunc, ki ga imajo odločbe sodišč Unije. Splošno sodišče je potrdilo, da obveznost plačila „zamudnih obresti“ ne more spodbuditi Komisije k vračilu neupravičeno prejetega zneska pred izdajo sodbe o delni ali popolni razglasitvi ničnosti globe.
15. Splošno sodišče je zavrnilo trditev Komisije, da mora ta na podlagi člena 90(4) Delegirane uredbe št. 1268/2012 vrniti le „nabrane obresti“ na neupravičeno prejeti znesek.(4) Obveznost plačila „zamudnih obresti“ obstaja ne glede na plačilo morebitnih nabranih zneskov na podlagi člena 90(4) Delegirane uredbe št. 1268/2012. Zato je Splošno sodišče ugotovilo, da mu ni treba odločiti o ugovoru nezakonitosti člena 90(4) Delegirane uredbe št. 1268/2012, ki ga je vložila družba Deutsche Telekom.
16. Splošno sodišče je ugotovilo, da obveznost Komisije plačati zamudne obresti, ki se obračunajo od datuma začasnega plačila, izhaja iz obveznosti na podlagi člena 266, prvi odstavek, PDEU, da mora izvršiti sodbo Splošnega sodišča iz leta 2018. Najvišji znesek terjatve za vračilo kot posledica začasnega plačila globe je bil gotov ali vsaj določljiv na podlagi ugotovljenih objektivnih elementov na datum navedenega plačila. Dolgovane obresti so zamudne obresti in v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti o kompenzacijskih obrestih. Ugotovilo je, da zavrnitev plačila zamudnih obresti izpolnjuje pogoje iz člena 266, drugi odstavek, PDEU v povezavi s členom 340, drugi odstavek, PDEU za sklicevanje na nepogodbeno odgovornost Unije.
17. Pri določanju obrestne mere, ki se uporabi za zamudne obresti, je Splošno sodišče po analogiji uporabilo člen 83 Delegirane uredbe št. 1268/2012 z naslovom „zamudne obresti“. Komisiji je naložilo, naj uporabi obrestno mero, ki jo ECB uporablja za svoje obveznosti glavnega refinanciranja, povečane za tri odstotne točke in pol, torej 3,55 %, za obdobje med 16. januarjem 2015 in 19. februarjem 2019, kar znaša 1.750.522,83 EUR.
18. Splošno sodišče je nazadnje dodalo, da je treba za obdobje od izdaje izpodbijane sodbe do celotnega vračila Komisije dolgovani znesek povečati za zamudne obresti, obračunane po stopnji, ki jo ECB uporablja za svoje operacije glavnega refinanciranja, povečano za tri odstotne točke in pol.
C. Pritožba
19. Komisija je to pritožbo vložila 28. marca 2022. Prosila je, da se zadeva dodeli Velikemu senatu, da bo lahko Sodišče ponovno proučilo svoj pristop iz sodbe v zadevi Printeos.(5)
20. Komisija navaja dva pritožbena razloga. V okviru prvega trdi, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi napačno uporabilo pravo, ko je ugotovilo, da člen 266 PDEU Komisiji nalaga brezpogojno obveznost plačila zamudnih obresti za obdobje od datuma začasnega plačila globe in datumom vračila morebitnega neupravičeno plačanega zneska. V okviru drugega pritožbenega razloga pa trdi, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi napačno uporabilo pravo, ko je po analogiji s členom 83(2)(b) Delegirane uredbe št. 1268/2012 ugotovilo, da mora Komisija plačati zamudne obresti po obrestni meri, ki jo ECB uporablja za svoje operacije glavnega refinanciranja, povečano za tri odstotne točke in pol.
21. Družba Deutsche Telekom trdi, da bi moralo Sodišče pritožbo zavrniti kot nedopustno, v vsakem primeru pa kot neutemeljeno.
22. Stranki sta na obravnavi 12. julija 2023 ustno predstavili svoja stališča in odgovarjali na vprašanja Sodišča.
III. Presoja
A. Dopustnost
23. Družba Deutsche Telekom trdi, da bi bilo treba celotno pritožbo zavreči kot nedopustno, saj je v resnici vložena zoper sodbo v zadevi Printeos, ki je že dokončna. Splošno sodišče je v dobri veri uporabilo navedeno sodno prakso, zato prava ni moglo napačno uporabiti. Meni, da so argumenti, ki jih Komisija navaja zoper sodbo v zadevi Printeos, prav tako nedopustni, saj niso bili predloženi Splošnemu sodišču.
24. Družba Deutsche Telekom nadalje trdi, da prvi pritožbeni razlog ni dopusten, ker Komisija ni opredelila niti enega dela izpodbijane sodbe, v katerem bi bilo ugotovljeno, da je obveznost Komisije plačati zamudne obresti po naravi vrsta sankcije. Priznanje zamudnih obresti ni sankcija, ampak pavšalna odškodnina, ker podjetje ni moglo uporabljati svojih sredstev. Družba Deutsche Telekom tudi trdi, da Komisija v prvem delu prvega pritožbenega razloga in v okviru drugega pritožbenega razloga zgolj ponavlja trditve, ki jih je navedla že pred Splošnim sodiščem, zato niso dopustne. Drugi, tretji, četrti, peti in šesti del prvega pritožbenega razloga niso dopustni, ker gre za trditve, ki so prvič predstavljene v tem pritožbenem postopku.
25. Komisija odgovarja, da je pritožba usmerjena zoper izpodbijano sodbo in ne zoper sodbo v zadevi Printeos. Več premislekov iz izpodbijane sodbe ni vključenih v sodbo v zadevi Printeos. V okviru prvega pritožbenega razloga Komisija nasprotuje ugotovitvi, da mora plačati zamudne obresti, kot so opredeljene v izpodbijani sodbi. Komisija nadalje trdi, da tudi če v prvem delu prvega pritožbenega razloga in v okviru drugega pritožbenega razloga ponavlja argumente, ki jih je navedla že pred Splošnim sodiščem, je to upravičena storiti, ker gre za postopek, v katerem se izpodbija način, kako je Splošno sodišče razlagalo in uporabilo pravo Unije. V drugem, tretjem, četrtem, petem in šestem delu prvega pritožbenega razloga Komisija razvija argumente, ki jih je predstavila Splošnemu sodišču, in izpodbija več ugotovitev iz izpodbijane sodbe.
26. Člen 170, prvi odstavek, Poslovnika Sodišča Evropske unije določa, da pritožba ne more spreminjati predmeta spora pred Splošnim sodiščem. Vendar se pravna vprašanja, obravnavana na prvi stopnji, lahko ponovno obravnavajo v pritožbenem postopku, če pritožnik izpodbija to, kako je Splošno sodišče razlagalo ali uporabilo pravo Unije.(6) Če namreč pritožnik pritožbe v tem smislu ne bi mogel utemeljiti z razlogi in trditvami, ki jih je že navedel pred Splošnim sodiščem, bi pritožbeni postopek deloma izgubil smisel.(7) Taka prepoved pritožniku bi bila tudi v nasprotju z uveljavljenim pravilom, da je pristojnost Sodišča v pritožbenem postopku omejena na presojo pravnih ugotovitev o razlogih, o katerih se je razpravljalo na prvi stopnji.(8) Sodišče je že večkrat razsodilo, da lahko pritožnik pri njem vloži pritožbo, v kateri navaja razloge, ki izhajajo iz same izpodbijane sodbe in s katerimi izpodbija njeno utemeljenost s pravnega vidika.(9) Razlaga in uporaba sodne prakse sodišč Unije v izpodbijani sodbi, vključno s sodbo v zadevi Printeos, se nanaša na pravna vprašanja, ki jih je mogoče na ta način izpodbijati. Zato Sodišču predlagam, naj zavrne ugovore družbe Deutsche Telekom glede nedopustnosti celotne pritožbe.
27. Komisija v okviru prvega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče s tem, ko ni upoštevalo kaznovalne narave zamudnih obresti, napačno uporabilo pravo, ko je Komisiji naložilo plačilo navedenih obresti. Komisija trdi, da Splošno sodišče v svoji pravni analizi ni upoštevalo pomembnega pomisleka, ne trdi pa, da se je naravnost zmotilo. Zato ni presenetljivo, da Komisija ni opredelila nobenih točk izpodbijane sodbe, v katerih bi Splošno sodišče navedlo, da so zamudne obresti po svoji naravi kaznovalne. Komisija se torej očitno sklicuje na pravno vprašanje. Zato Sodišču predlagam, naj zavrne ugovor družbe Deutsche Telekom glede nedopustnosti prvega pritožbenega razloga.
28. Menim, da iz teh ugotovitev dovolj jasno izhaja odgovor na ugovore družbe Deutsche Telekom (i) glede nedopustnosti prvega dela prvega pritožbenega razloga in drugega pritožbenega razloga, ker naj bi šlo za ponovitve trditev, navedenih pred Splošnim sodiščem, ter (ii) glede nedopustnosti drugega, tretjega, četrtega, petega in šestega dela prvega pritožbenega razloga, ker naj bi šlo za trditve, ki so prvič predstavljene šele v pritožbenem postopku. Da ne bi bilo dvoma menim, da so razni argumenti iz drugega, tretjega, četrtega, petega in šestega dela prvega pritožbenega razloga pravna vprašanja, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe in ki jih je Komisija upravičena predstaviti Sodišču.
29. Zato Sodišču predlagam, naj zavrne ugovor družbe Deutsche Telekom glede nedopustnosti pritožbe in jo v celoti dopusti.
B. Vsebinska presoja
1. Napačna uporaba prava pri ugotavljanju obveznosti plačila zamudnih obresti od datuma začasnega plačila globe
– Trditve strank
30. Prvi pritožbeni razlog je sestavljen iz šestih delov. V prvem delu Komisija trdi, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi napačno uporabilo pravo, ko ji je naložilo plačilo zamudnih obresti na znesek 12.039.019 EUR od datuma začasnega plačila globe do datuma razglasitve sodbe Splošnega sodišča iz leta 2018. Komisija je na podlagi navedene sodbe iz leta 2018 družbi Deutsche Telekom vrnila dolgovano glavnico. Na podlagi člena 90(4) Delegirane uredbe št. 1268/2012, o zakonitosti katerega Splošno sodišče ni odločilo, in dejstva, da je bil donos na začasno plačano globo negativen, Komisija navedene izgube ni prenesla na družbo Deutsche Telekom.
31. V drugem delu prvega pritožbenega razloga Komisija trdi, da je izpodbijana sodba v nasprotju s sodno prakso iz obdobja pred izdajo sodbe v zadevi Printeos. Iz sodne prakse o neupravičeno plačanih dajatvah(10), izterjavi nezakonite državne pomoči(11) in vračilu protidampinških dajatev(12) izhaja, da mora Komisija v okoliščinah, ki so primerljive s tistimi v obravnavani pritožbi, plačati kompenzacijske in ne zamudne obresti, da se prepreči neupravičena obogatitev. Iz sodne prakse o vračilu glob, izrečenih zaradi kršitev konkurenčnega prava, izhaja enako.(13) Čeprav se sodba v zadevi Guardian Europe(14) nanaša na „zamudne obresti“, je Komisija navedeno globo vrnila z nabranimi obrestmi na podlagi člena 90 Delegirane uredbe št. 1268/2012, tako da vprašanje zamudnih obresti nikoli ni bilo postavljeno. Sodba v zadevi IPK International(15) se je nanašala na plačilo zamudnih obresti od datuma, ko je Splošno sodišče izdalo sodbo, s katero je razglasilo ničnost sklepa o odpravi dodelitve finančne pomoči, s čimer je sklep o dodelitvi navedene pomoči ponovno začel veljati. Navedena zadeva se ne nanaša na plačilo zamudnih obresti od začasnega plačila globe do izdaje odločbe, s katero se razveljavi del sklepa, s katerim je bila izrečena, ali celoten tak sklep.
32. Komisija se strinja, da mora na podlagi člena 266, prvi odstavek, PDEU vrniti začasno plačano globo z vsemi nabranimi obrestmi na podlagi člena 90(4) Delegirane uredbe št. 1268/2012, da se prepreči neupravičena obogatitev Unije. V izpodbijani sodbi pa so pomešane zamudne obresti, ki imajo naravo sankcije, in kompenzacijske obresti. Če se Komisiji naloži plačilo zamudnih obresti na začasno plačane globe, bi to v trenutnem gospodarskem položaju pomenilo neupravičeno obogatitev zadevnega podjetja.
33. V tretjem delu prvega pritožbenega razloga Komisija trdi, da v izpodbijani sodbi ni bil upoštevan člen 90(4) Delegirane uredbe št. 1268/2012. Splošno sodišče bi se lahko izognilo uporabi navedene določbe le, če bi ugotovilo, da je ta v nasprotju s členom 266 PDEU. Učinek sodbe Splošnega sodišča je, da člen 90(4) Delegirane uredbe št. 1268/2012 izgubi namen, saj znesek obresti, izračunan na podlagi navedene določbe, v praksi nikoli ne bi presegel zneska, izračunanega na podlagi obrestne mere za zamudne obresti.
34. V četrtem delu prvega pritožbenega razloga Komisija trdi, da dejansko stanje obravnavane zadeve ne izpolnjuje pogojev za ugotovitev nepogodbene odgovornosti Unije. Ker je bilo začasno plačilo globe zakonito, Komisija v času, ko je prejela ta znesek, nikakor ni bila dolžna plačati zamudnih obresti. Zato ni mogla storiti dovolj resne kršitve pravnega pravila. Ker se je sodni postopek nekoliko zavlekel in Komisija na to ni imela nobenega vpliva, ne more biti odgovorna za kakršno koli dovolj resno kršitev pravnega pravila. Komisija nadalje trdi, da družba Deutsche Telekom ni dokazala, da je utrpela škodo, ki bi bila enakovredna obrestni meri, ki jo ECB uporablja za svoje obveznosti glavnega refinanciranja, povečano za tri odstotne točke in pol.
35. V petem delu prvega pritožbenega razloga Komisija trdi, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi napačno uporabilo pravo, ko je ugotovilo, da mora Komisija zaradi ex tunc učinkov sodbe iz leta 2018 plačati zamudne obresti od datuma začasnega plačila globe. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se sklepi Komisije štejejo za zakonite, dokler ni odločeno drugače.(16) Ker tožbe, vložene pri sodiščih Unije, nimajo odložilnega učinka, je bil sklep iz leta 2014 izvršljiv, dokler ga Splošno sodišče ni razglasilo za ničnega. Obveznost vračila globe torej ni mogla nastati pred razglasitvijo sodbe Splošnega sodišča iz leta 2018. Poleg tega pred razglasitvijo navedene sodbe znesek, ki bi ga Komisija morda morala vrniti družbi Deutsche Telekom, ni bil niti gotov niti določljiv na podlagi objektivnih elementov. Pri tem ni pomembno, da je vedno mogoče določiti najvišji dolgovani znesek.
36. V nasprotju s tem, kar trdi družba Deutsche Telekom, velja, da če podjetje ne predloži bančne garancije v skladu s členom 78 in naslednjimi Uredbe (EU; Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (v nadaljevanju: finančna uredba),(17) mora Komisija sklep izvršiti tako, da zahteva začasno plačilo globe. Če tega ne bi storila, tvega, da po tem, ko so izčrpana vsa pravna sredstva, globe ne bi mogla več izterjati, če bi na primer podjetje med tem šlo v stečaj, kar bi pomenilo, da Komisija ni zaščitila finančnih interesov Unije.
37. Komisija poudarja, da lahko podjetja izberejo, ali bodo predložila bančno garancijo in med sodnimi postopki obdržala dolgovane zneske, ali pa bodo začasno plačala globo. V slednjem primeru podjetje prejme nabrane obresti na podlagi člena 90(4) Delegirane uredbe št. 1268/2012, namen takega plačila pa je zagotoviti ustrezno nadomestilo zaradi nezmožnosti uporabe neupravičeno plačanega zneska in morebitne amortizacije njegove vrednosti. Podjetje, ki trdi, da je utrpelo dodatno škodo zaradi neupravičenega plačila globe, lahko na podlagi člena 340 PDEU vloži tudi odškodninsko tožbo.
38. Komisija trdi, da ima izpodbijana sodba absurdne posledice. Prvič, sodišča Unije imajo neomejeno pristojnost določiti znesek globe, s čimer nadomestijo oceno Komisije s svojo. Ker je nemogoče v naprej vedeti, ali bodo sodišča Unije to pristojnost uporabila in če da, kolikšen znesek globe bodo določila, od Komisije ni mogoče zahtevati plačila zamudnih obresti za obdobje preden sodišča Unije uporabijo navedeno pristojnost. Drugič, če Komisija sprejme nov sklep o izreku enake globe, po tistem, ko so sodišča Unije prvoten sklep razglasila za ničen zaradi napak pri izračunih, bi obveznost Komisije za plačilo zamudnih obresti pomenila znižanje navedene globe. Tretjič, zadeve, v katerih Splošno sodišče in Sodišče različno razsodita o zakonitosti glob, ustvarjajo precejšnjo negotovost glede opredelitve višine glob.(18) Iz teh pomislekov izhaja, da pred razglasitvijo končne sodbe ni mogoče določiti zneska, ki ga bo Komisija morda morala vrniti podjetju, ki je začasno plačalo globo.
39. V šestem delu prvega pritožbenega razloga Komisija trdi, da zahteva, da mora plačati zamudne obresti od datuma začasnega plačila globe, spodkopava odvračalni učinek globe. Ko Komisija določi globo, nikakor ne more predvideti trajanja ali rezultata sodnega postopka. Uporaba načela, ki izhaja iz sodbe v zadevi Printeos in iz izpodbijane sodbe, ima torej lahko nesorazmerne in neželene posledice, kot izhaja iz zadeve Intel.(19)
40. Družba Deutsche Telekom Sodišču predlaga, naj zavrne prvi pritožbeni razlog.
41. V zvezi s prvim delom prvega pritožbenega razloga trdi, da iz sodne prakse ne izhaja, da je pogoj za ugotovitev obveznosti institucije Unije plačati zamudne obresti zamuda plačila obstoječega dolga. Komisija je ob vračilu dela globe, ki je bil razglašen za ničnega, zavrnila plačilo obresti.
42. Družba Deutsche Telekom meni, da se sodna praksa, navedena v podporo drugemu delu prvega pritožbenega razloga, nanaša na okoliščine, ki se razlikujejo od tistih iz obravnavane zadeve, zato ne obstaja nasprotje med navedeno sodno prakso in sodbo v zadevi Printeos. Sodna praksa ne podpira stališča Komisije, da lahko zavrne plačilo obresti, če začasno plačana globa ni imela donosov.
43. Tretji del prvega pritožbenega razloga bi bilo treba zavrniti, ker člen 90(4) Delegirane uredbe št. 1268/2012 ne vpliva na obveznost plačila zamudnih obresti na podlagi člena 266, prvi odstavek, PDEU. Družba Deutsche Telekom trdi, da mora Komisija plačati zamudne obresti ali nabrane obresti, kot izhajajo iz člena 90(4) Delegirane uredbe št. 1268/2012, odvisno od tega, kateri znesek je višji. Če bi Sodišče navedeno določbo razlagalo tako, da izključuje obveznost plačila obresti na podlagi člena 266, prvi odstavek, PDEU, se družba Deutsche Telekom sklicuje na ugovor nezakonitosti, na katerega se je sklicevala že na prvi stopnji.
44. V odgovor na četrti del prvega pritožbenega razloga družba Deutsche Telekom trdi, da je zavrnitev plačila kakršnih koli obresti pomenila dovolj resno kršitev člena 266, prvi odstavek, PDEU in povzročila škodo družbi Deutsche Telekom, ki je zato morala vložiti odškodninsko tožbo na podlagi člena 266, drugi odstavek, PDEU in člena 340 PDEU, če bi želela pridobiti odškodnino za to škodo.
45. Peti del prvega pritožbenega razloga bi bilo treba zavrniti, ker Komisija ni zavezana k začasnemu pobiranju glob, ne glede na to, da za njene sklepe velja domneva veljavnosti in da so izvršljivi. Zahteva iz finančne uredbe, da mora Komisija izterjati terjatve, se ne nanaša na globe. Prav tako se od podjetij ne bi smelo zahtevati, da sama nosijo tveganje sodnega postopka na področju konkurenčnega prava. Iz tožbenih razlogov v okviru tožbe za razglasitev ničnosti sklepa o izreku globe je mogoče določiti največji znesek, ki bi ga Komisija morda morala plačati. V izpodbijani sodbi je bilo torej pravilno ugotovljeno, da mora Komisija na podlagi ex tunc učinka delne razglasitve ničnosti plačati zamudne obresti na navedeni neupravičeno plačani znesek od datuma začasnega plačila globe.
46. Čeprav se družba Deutsche Telekom strinja, da je odvračalni učinek glob za kršitev pravil o konkurenci legitimen cilj, pa v zvezi s šestim delom prvega pritožbenega razloga ponovno navaja, da Komisija ni zavezana k začasnemu pobiranju glob. Obveznost plačila zamudnih obresti od datuma začasnega plačila globe je posledica odločitve Komisije, da bo zahtevala plačilo globe, preden so izčrpana vsa pravna sredstva. Če bi Komisija pobiranje globe do takrat odložila, bi globa ohranila odvračalen učinek, saj bi moralo zadevno podjetje ohraniti zadostne finančne rezerve v celotnem obdobju morebitnega sodnega postopka, ki ga začne. Nazadnje, posledice načel iz izpodbijane sodbe niso upoštevne za zadevo Intel.
– Pravna analiza
47. Člen 266, prvi odstavek, PDEU od institucije Unije, katere akt je bil razglašen za ničnega, zahteva, da mora sprejeti vse potrebne ukrepe za izvršitev navedene sodbe. Glede navedene določbe naj navedem troje. Prvič, obveznost sprejetja takih ukrepov je odvisna od obstoja sodbe. Ključnega pomena je razlikovati med obstojem sodbe in njenimi učinki. Glede prava in glede dejstev sodba, s katero se akt razglasi za ničnega, začne obstajati v trenutku, ko je razglašena. Od tega trenutka naprej povzroči, da zadevni akt izgine iz pravnega reda Unije z učinkom od datuma, ko je navedeni ukrep začel veljati.(20) Očitno je, da sodbe ni mogoče izvršiti, preden je razglašena. Poleg tega institucija Unije ne more predvideti ukrepa, ki ga bo morda morala sprejeti za izvršitev sodbe, dokler ne izve, kaj ji sodba nalaga. Sklep iz leta 2014 je bil v trenutku njegovega sprejetja zakonit. Kmalu za tem in v skladu z navedenim sklepom je družba Deutsche Telekom Komisiji začasno plačala celotno globo. Ob razglasitvi sodbe Splošnega sodišča iz leta 2018 pa se je izkazalo, da je družba Deutsche Telekom del navedene globe plačala neupravičeno, vendar višine neupravičeno plačanega zneska ni bilo mogoče oceniti pred navedenim dogodkom.
48. Če je obstoj sodbe pogoj za kakršno koli zahtevo sprejeti potrebne ukrepe za izvršitev sodbe, iz tega sledi, da Komisija ni mogla ravnati v nasprotju s členom 266, prvi odstavek, PDEU pred razglasitvijo sodbe Splošnega sodišča iz leta 2018. Ugotovitev v točki 111 izpodbijane sodbe, da je Komisija kršila člen 266, prvi odstavek, PDEU še pred razglasitvijo sodbe Splošnega sodišča iz leta 2018, zato mora družbi Deutsche Telekom plačati zamudne obresti, je torej pravno neutemeljena in nelogična.
49. Drugič, menim, da člen 266, prvi odstavek, PDEU ne opredeljuje ukrepov, ki so potrebni za izvršitev sodbe, saj jih mora opredeliti zadevna institucija, v primeru spora pa o tem odločajo sodišča Unije.(21) To obveznost je mogoče izpolniti na več načinov, vključno s sprejetjem novega ukrepa, nesprejetjem ukrepa ali, kot v tem primeru, plačilom ali vračilom denarja.(22) Če je bil ukrep pred delno ali popolno razglasitvijo za ničnega že izvršen, tudi če zgolj začasno, potrebni ukrepi iz člena 266, prvi odstavek, PDEU vključujejo obveznost vrnitve tožeče stranke kolikor je mogoče v položaj, v katerem je bila pred sprejetjem ukrepa, ki je bil razglašen za ničnega.(23) Logična posledica je, da mora Komisija na podlagi takih ukrepov zagotoviti, da stranka, ki je neupravičeno plačala določen znesek, ob vračilu prejme enako denarno vrednost. Ta obveznost obstaja ne glede na morebitne odškodninske zahtevke zaradi škode, na katere se izrecno nanaša člen 266, drugi odstavek, PDEU. Obveznost, ki izhaja iz člena 266, prvi odstavek, PDEU, se tudi razlikuje od kakršne koli morebitne obveznosti vračila neupravičene obogatitve, ki je je bila morda deležna institucija Unije zaradi hrambe neupravičeno plačanega zneska. Zato se strinjam s trditvijo družbe Deutsche Telekom, da je obveznost popolne vrnitve v prejšnje stanje neodvisna od uporabe mehanizma iz člena 90(4) Delegirane uredbe št. 1268/2012, za katerega se poleg tega zdi, da je bil oblikovan za obravnavo morebitne neupravičene obogatitve institucij Unije.(24)
50. Tretjič, menim, da člen 266, prvi odstavek, PDEU institucijam Unije nalaga preprosto obveznost popolne izvršitve sodb sodišč Unije. Namen te določbe ni kaznovanje institucij. Člen 266, prvi odstavek, PDEU ne zagotavlja nobene pravne podlage za ukrepe, na podlagi katerih bi morala institucija Unije plačati obresti po čezmerni ali kaznovalni obrestni meri. Člen 266, drugi odstavek, PDEU to potrjuje, saj izrecno ohranja pravico podjetja, da se sklicuje na nepogodbeno obveznost Evropske unije, ne glede na to, v kolikšni meri institucija Unije zagotovi skladnost s členom 266, prvi odstavek, PDEU. Pogodbi torej jasno ločujeta med pravico od institucij Unije zahtevati sprejetje ukrepov, potrebnih za izvršitev sodbe sodišča Unije in pravico do odškodnine za škodo, povzročeno zaradi nezakonitega ravnanja institucij Unije.(25)
51. Splošno sodišče je zavrnilo odškodninski zahtevek družbe Deutsche Telekom zaradi škode, ki naj bi jo ta utrpela, ker ni mogla uporabljati denarja, ki ga je začasno plačala. Zoper to ugotovitev ni bila vložena pritožba. Iz tega razloga in razlogov iz točk 47 in 48 teh sklepnih predlogov, če ni ugotovljena kršitev člena 266, prvi odstavek, PDEU s strani Komisije pred razglasitvijo sodbe Splošnega sodišča iz leta 2018, ni treba obravnavati nobenega vprašanja odškodnine na podlagi člena 266, drugi odstavek, PDEU v povezavi s členom 340, drugi odstavek, PDEU.
52. Ostaja pa vprašanje, ali mora Komisija na podlagi člena 266, prvi odstavek, PDEU plačati zamudne obresti na neupravičeno plačani znesek od datuma plačila navedenega zneska do razglasitve sodbe, s katero je bila odpravljena pravna podlaga za plačilo navedenega zneska.
53. Zamudne obresti v pogodbah niso omenjene. V kolikor se zakonodaja Unije nanaša na pojem iz naslova člena 83 Delegirane uredbe št. 1268/2012, se izraz „default interest“ v angleški različici besedila v francoski glasi „intérêts moratoires“, v španskem prevodu „intereses moratorios“, v portugalski različici „juros de mora“ in v italijanski „interessi di mora“. Vsi navedeni izrazi izhajajo iz latinske besede mora, ki pomeni „zamudo“. V rimskem pravu se je pojem mora debitoris uporabljal, če dolžnik v določenem roku ni izpolnil jasno določene obveznosti: povedano drugače, njegov namen je bil spodbuditi k pravočasni izpolnitvi obveznosti s kaznijo za neizpolnitev in zahtevo za plačilo zneska, ki je bil določljiv ob izreku zahteve.
54. To poreklo izhaja tudi iz člena 83 Delegirane uredbe št. 1268/2012. Člen 83(1) navedene uredbe določa, da „[…] se za vsako terjatev, ki ni poplačana v roku iz člena 80(3)(b), zaračunajo obresti v skladu z odstavkoma 2 in 3 tega člena“. Člen 80(3) Delegirane uredbe št. 1268/2012 določa, da se z opominom dolžnika obvesti, da je Unija ugotovila terjatev in da če se dolg plača do določenega roka, se zamudne obresti ne obračunajo. Nadalje, z opominom dolžniku se tega obvesti, da če se vračilo ne izvede do določenega roka, se za dolg zaračunajo obresti po obrestni meri iz člena 83 Delegirane uredbe št. 1268/2012, torej tisti, ki jo ECB uporablja za svoje operacije glavnega refinanciranja, povečano za tri odstotne točke in pol. Iz tega sledi, da je treba plačati zamudne obresti, če institucija Unije dolžniku določi rok za plačilo dolgovanega zneska, dolžnik pa tega v roku ne plača. Če je znesek, naveden v opominu dolžniku, plačan pred iztekom roka, se zamudne obresti ne obračunajo.
55. Te določbe so skladne z jezikovno razlago pojma „zamudne obresti“, v skladu s katero se take obresti obračunajo, če dolžnik ne izpolni obveznosti plačila zneska do določenega roka. Ker ni mogoče trditi, da Komisija ni izpolnila obveznosti vračila neupravičeno plačanega zneska družbi Deutsche Telekom, se zdi, da plačilo takih obresti ni potrebni ukrep za izvršitev sodbe sodišča Unije v smislu člena 266, prvi odstavek, PDEU.
56. Iz zanesljivih virov izhaja, da pravni sistemi držav članic ne priznavajo nobenega splošnega načela, v skladu s katerim se zamudne obresti obračunavajo od datuma škode.(26) Ali zakonodaja držav članic zahteva plačilo zamudnih obresti v okoliščinah, v katerih se na podlagi sodne odločbe za del ali celoto zneska šteje, da je bil neupravičeno plačan nacionalnim organom? Če prav razumem, se v okoliščinah, podobnih tem v obravnavni pritožbi, to vprašanje ne postavi v okviru nemškega, irskega, avstrijskega in finskega prava, saj se v okviru teh globe za kršitev konkurenčnega prava ne uporabljajo, dokler niso izčrpana vsa pravna sredstva. Zdi se, da enajst držav članic(27) določa, da morajo organi plačati obresti na zakonito prejeto plačilo, za katero je bilo pozneje ugotovljeno, da je bilo neupravičeno plačano, od datuma prejetja plačila. Namen take obveznosti je nadomestilo za nezmožnost uporabe navedenih sredstev in/ali preprečevanje neupravičene obogatitve. Ne nanaša pa se na nobeno zamudo pri vračilu.(28) Take obresti torej niso zamudne obresti, kot se ta pojem običajno razlaga. Zdi pa se, da štiri države članice v primeru, da je javni organ v zamudi z vračilom neupravičeno plačanih zneskov, določajo posebno obveznost plačila zamudnih obresti.(29)
57. V nadaljevanju bom obravnaval upoštevno sodno prakso Sodišča.
58. V zgodnji sodni praksi je Sodišče razlikovalo med obrestmi, povezanimi z zamudo pri plačilu dolga, ki so bile pozneje poimenovane zamudne obresti in pri katerih je bilo treba izdati opomin z navedbo datuma zapadlosti dolga, in kompenzacijskimi obrestmi, ki so bile posledica škode, ki je nastala zaradi nezakonitega ravnanja, pri čemer ni bilo treba izdati opomina.(30) V nadaljnji sodni praksi je bilo potrjeno, da se zamudne obresti plačujejo le kot posledica zamude pri izpolnitvi obveznosti plačila ali vračila denarnega zneska.(31) Zamudne obresti torej tečejo od datuma sodbe, s katero je bilo ugotovljeno, da ima institucija Unije določen dolg.(32) Splošno sodišče je ugotovilo, da če mora Komisija vrniti denarni znesek, za katerega je po prejetju ugotovljeno, da je bil plačan neupravičeno, ima obrestna mera, ki jo uporabi Komisija, drugačen cilj od zamudnih obresti, saj je namen prve vrste obrestne mere preprečevanje neupravičene obogatitve Skupnosti, namen druge pa omejitev neupravičenih zamud pri vračilu navedenega zneska.(33)
59. Sodba Splošnega sodišča v zadevi Corus v oblikovnem smislu pomeni odstopanje od te sodne prakse, vendar, kot se navaja, ne tudi v vsebinskem. Komisija je zavrnila plačilo kakršnih koli obresti na znesek, ki ga je vrnila družbi Corus zaradi delne razglasitve ničnosti globe za kršitev konkurenčnega prava.(34) Družba Corus je vložila odškodninsko tožbo pri Splošnemu sodišču, v kateri je med drugim zahtevala obresti kot nadomestilo za škodo, ker ni mogla uporabljati denarja, ki ga je začasno plačala Komisiji.(35) Ta svoj zahtevek je opisala kot „zamudne obresti“ in Splošno sodišče ji je pritrdilo, ker je treba zagotoviti nadomestilo zaradi zmanjšanja vrednosti denarja in da se prepreči neupravičena obogatitev Unije.(36) Splošno sodišče je družbi Corus prisodilo znesek, enak obrestim, za katere je Komisija ocenila, da bi se v obdobju med začasnim plačilom in vračilom nabrale na neupravičeno plačanem znesku globe.(37) Uporaba izraza „zamudne obresti“ je torej zameglila dejstvo, da je Splošno sodišče prisodilo obresti s sklicevanjem na pojma vrnitve v prejšnje stanje in neupravičena obogatitev, kar je pomembno pri ukrepih za izvršitev sodbe sodišča Unije. Splošno sodišče je na podlagi drugega tožbenega predloga dejansko prisodilo zamudne obresti, ki se obračunajo od datuma, ko je Komisija dejansko vrnila glavnico globe, do datuma, ko je Splošno sodišče razglasilo sodbo v zadevi Corus.(38)
60. Zadeva IPK International izhaja iz uspešnega izpodbijanja sklepa Komisije o ukinitvi določene finančne pomoči, ki jo je sprva dodelila IPK. Ob razglasitvi ničnosti navedenega sklepa je Komisija tožeči stranki plačala zneske, ki jih je od nje izterjala, in zneske, ki jih tožeči stranki ni izplačala, ter kompenzacijske obresti.(39) Družba IPK je vložila novo tožbo za razglasitev ničnosti odločitve Komisije, da ne bo plačala zamudnih obresti. Splošno sodišče je ugotovilo, da je treba obresti, „ne glede na njihovo natančno poimenovanje“, izračunati kot bi šlo za zamudne obresti, torej s sklicevanjem na obrestno mero, ki jo ECB uporablja za svoje glavne operacije refinanciranja, povečano za dve odstotni točki.(40) Splošno sodišče je Komisiji naložilo plačilo zamudnih obresti od datuma sodbe, v kateri je bila odločitev Komisije o zavrnitvi plačila navedenih obresti razglašena za nično.(41) Tako kot v sodbi v zadevi Corus, je Splošno sodišče pri določitvi obresti na v sodbi priznane zneske razlikovalo med obrestmi, ki jih ni poimenovalo, in zamudnimi obrestmi, kot je bil ta pojem do takrat opisan v sodni praksi Sodišča.
61. Komisija je zoper sodbo Splošnega sodišča vložila pritožbo. Generalni pravobranilec Y. Bot je v svojih sklepnih predlogih v zvezi z odškodninskimi tožbami razlikoval med kompenzacijskimi obrestmi in zamudnimi obrestmi in ugotovil, da obveznost plačila zamudnih obresti ne more nastati pred razglasitvijo sodbe, v kateri se ugotovi obstoj obveznosti povrniti škodo. Tega pristopa pa ni uporabil pri zahtevkih za vračilo neupravičeno plačanih zneskov.(42) Pri tem je sodbo v zadevi Corus(43) razumel, kot da je Splošno sodišče naložilo plačilo zamudnih obresti, čeprav – kot je pojasnjeno v točki 59 teh sklepnih predlogov – je navedeno sodišče dejansko naložilo plačilo obresti, katerih namen je – na podlagi katere koli objektivne ocene – mogoče opredeliti kot vrnitev v prejšnje stanje in preprečevanje neupravičene obogatitve. Pod naslovom „Spoznanja na podlagi sodne prakse“ je generalni pravobranilec Y. Bot ugotovil, da imajo kompenzacijske in zamudne obresti „s funkcionalnega vidika vedno isto vlogo, in sicer nadomestiti izgubo, ki jo je utrpel upnik, ki ni mogel razpolagati s svojo terjatvijo“.(44) Dodal je, da „kompenzacijske obresti […] izravnajo potek časa do sodne presoje zneska škode, ne glede na vsakršno zamudo dolžnika, medtem ko zamudne obresti pavšalno odškodujejo posledice zamude pri plačilu dolgovanega zneska denarja, tako da upniku omogočijo, da prejme približno toliko, kot bi dobil, če bi sredstva naložil“.(45) Generalni pravobranilec Y. Bot je menil, da pravica do takih zamudnih obresti izhaja iz člena 266, prvi odstavek, PDEU.(46) Kljub temu pa je na podlagi sodne prakse sklepal, da mora biti v primeru razglasitve ničnosti glavna skrb sodišča Unije, da „uporabi, v najožjem možnem pomenu, načelo restitutio in integrum, ki pomeni vrnitev v statu quo ante, tako da poskrbi, da se vsak znajde v prvotnem položaju brez izgube in brez koristi“.(47) Iz te zadnje ugotovitve izhaja, da obveznosti iz člena 266, prvi odstavek, PDEU temeljijo na pojmu vrnitve v prejšnje stanje in ne na potrebi po hitri izpolnitvi finančnih obveznosti. Generalni pravobranilec Y. Bot je celo kritiziral to sodbo, ker se je v njej razlikovalo med kompenzacijskimi obrestmi in zamudnimi obrestmi.(48)
62. Sodišče je v svoji sodbi v zadevi IPK International(49) uporabilo bolj jedrnato razlogovanje. Ugotovilo je, „da je plačilo zamudnih obresti ukrep izvršitve ničnostne sodbe […] ker je njegov namen pavšalno odškodovati nezmožnost realizacije terjatve in spodbuditi dolžnika, da čimprej izvrši ničnostno sodbo“.(50) Menilo je, da je Splošno sodišče torej napačno uporabilo pravo, ko je presodilo, da je Komisija dolgovala kompenzacijske obresti, medtem ko je bilo v okviru izvršitve sodbe na podlagi člena 266, prvi odstavek, PDEU možno priznati le zamudne obresti.(51)
63. Če se ne motim je bila sodba Sodišča v zadevi IPK International prvi primer, v katerem je Sodišče ugotovilo, da je namen zamudnih obresti pavšalno odškodovati nezmožnost realizacije terjatve. Sodba v zvezi s tem ne vsebuje nobenih pojasnil ali sklicev na vire. Zdi se, da izhaja iz točke 77 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca Y. Bota, ki se prav tako ne sklicuje na nobene vire in ne ponudi nobene utemeljitve. Čeprav je Sodišče dodalo, da je namen zamudnih obresti tudi spodbujanje dolžnika k čimprejšnji izvršitvi ničnostne sodbe, pa je prvič razsodilo, da je obresti mogoče plačati za obdobje pred razglasitvijo sodbe, ki jo je treba izvršiti. Ni povsem jasno, kako se legitimni cilj spodbujanja izvrševanja zahtev za plačilo doseže z naložitvijo obveznosti plačila zamudnih obresti za obdobje pred razglasitvijo sodbe v primerjavi z obveznostjo plačila zamudnih obresti od datuma sodbe.(52) Kot izhaja iz točk 48 in 49 teh sklepnih predlogov, nič v členu 266 PDEU tega ne podpira.
64. V sodbi Wortman se Sodišče ni strinjalo s trditvijo, da morajo nacionalni organi po tistem, ko sodišča Unije razglasijo ničnost uredbe, plačati zamudne obresti na protidampinške dajatve, ki so jih na podlagi navedene uredbe neupravičeno prejeli.(53) Namesto tega je ugotovilo, da „je treba znesek teh dajatev, ki jih je pristojni nacionalni organ povrnil zadevnemu podjetju, povečati za pripadajoče obresti“.(54) Generalni pravobranilec M. Campos Sánchez-Bordona je menil tudi, da je treba sodbo v zadevi IPK International brati ob upoštevanju posebnih značilnosti tega spora in da na njeni podlagi ni mogoče sklepati, da je prišlo do obrata v sodni praksi Sodišča glede opredelitve zamudnih obresti.(55) Nadalje je navedel, da čeprav se je v sodni praksi uveljavilo načelo prava Unije, v skladu s katerim je treba zneske, neupravičeno plačane na podlagi določb, ki so v nasprotju s tem pravom, vrniti z obrestmi od datuma izvedbe neupravičenega plačila, pa iz tega ne izhaja, da je treba od navedenega datuma plačati zamudne obresti.(56)
65. V izpodbijani sodbi se Splošno sodišče sklicuje tudi na sodbo Sodišča v zadevi Guardian Europe. Novembra 2014 je družba Guardian Europe uspela s tožbo za zmanjšanje globe, ki ji jo je Komisija naložila leta 2007.(57) Decembra 2014 je Komisija z obrestmi na ta znesek vrnila del globe, ki je bil razglašen za ničnega, in sicer v znesku 988.620 EUR, na podlagi člena 90(4) Delegirane uredbe št. 1268/2012.(58) Družba Guardian Europe je nato začela postopek zoper Unijo in zahtevala odškodnino za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi dolgega sodnega postopka. Odškodninska tožba je bila razglašena za dopustno, ker se z njo ni izpodbijal sklep iz decembra 2014, ki je postal dokončen.(59) Splošno sodišče je priznalo odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 654.523,43 EUR, povečano za, kot je navedlo, „kompenzacijske obresti“ po letni stopnji inflacije v državi članici, kjer ima Guardian Europe svoj sedež, do datuma razglasitve sodbe Splošnega sodišča. Prav tako je naložilo plačilo zamudnih obresti na navedeni znesek od datuma razglasitve te sodbe do prejetja plačila.(60)
66. V pritožbi je Evropska unija trdila, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je zavrnilo njen ugovor, da je tožba nedopustna. Čeprav je Sodišče glede tega potrdilo ugotovitve Splošnega sodišča,(61) pa se zdi, da je napačno prebralo sodbo Splošnega sodišča, saj je navedlo, da gre pri znesku 988.620 EUR za „zamudne obresti“,(62) čeprav ustreza „nabranim obrestim“, ki jih je Komisija plačala v skladu s členom 90(4) Delegirane uredbe št. 1268/2012.(63) Sodišče je nazadnje ugotovilo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je družbi Guardian Europe prisodilo odškodnino, in zavrnilo odškodninsko tožbo.(64)
67. Zdi se, da je sodba v zadevi Printeos, na katero se sklicuje izpodbijana sodba, zadnja upoštevna ponovitev navedene sodne prakse. Komisija je družbi Printeos naložila plačilo globe zaradi kršitve pravil o konkurenci, navedeno podjetje pa je globo začasno plačalo.(65) Po razglasitvi ničnosti navedenega sklepa je Komisija vrnila celoten znesek globe brez obresti, saj so bili donosi v skladu, v katerega je vložila znesek globe,(66) negativni.(67) Družba Printeos je vložila odškodninsko tožbo na podlagi člena 266, drugi odstavek, PDEU v povezavi s členom 340, drugi odstavek, PDEU.(68) Na obravnavi je družba Printeos navedla, da naj se njena tožba za plačilo kompenzacijskih obresti razume kot tožba za plačilo zamudnih obresti. Ne glede na njene nadaljnje navedbe, da ne trdi, da je kršitev člena 266, prvi odstavek, PDEU glavna pravna podlaga odškodninskega zahtevka,(69) je Splošno sodišče svojo analizo utemeljilo na navedeni določbi.(70) Splošno sodišče se je sklicevalo na sodbo Sodišča in sklepne predloge generalnega pravobranilca Y. Bota v zadevi IPK International(71) ter ugotovilo, da mora Komisija na podlagi člena 266, prvi odstavek, PDEU vrniti glavnico globe in zamudne obresti kot pavšalno odškodnino za nezmožnost razpolaganja z navedenim zneskom od datuma začasnega plačila globe do datuma vračila glavnice.(72)
68. V sodbi v zadevi Printeos je bilo ugotovljeno, da lahko Splošno sodišče v skladu z načelom iura novit curia zahtevane obresti opredeli kot zamudne obresti in ne kot kompenzacijske obresti, kot je bilo navedeno v prvotnem zahtevku tožeče stranke.(73) Vsebinsko pa je Sodišče razlikovalo med zamudnimi in kompenzacijskimi obrestmi. Namen zamudnih obresti je pavšalno odškodovati nezmožnost razpolaganja z zneskom terjatve in spodbuditi dolžnika k čimprejšnjem plačilu,(74) namen kompenzacijskih obresti pa je izravnava poteka časa do sodne odmere zneska škode, ne glede na vsakršno zamudo dolžnika.(75) Sodišče je torej ugotovilo, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava, ko je Komisiji naložilo plačilo zamudnih obresti.(76) Ker se je zadeva nanašala na vračilo določenega zneska, in sicer globe, ki je bila izrečena družbi Printeos in pozneje razglašena za nično, ni mogoče govoriti o kompenzacijskih obrestih.(77)
69. Naj v zvezi s sodbo v zadevi Printeos navedem štiri pomisleke.
70. Prvič, opredelitev kompenzacijskih obresti s strani Sodišča s sklicevanjem na člen 266, drugi odstavek, PDEU v povezavi s členom 340, drugi odstavek, PDEU zgolj kot odškodnino zaradi izgube denarja zaradi poteka časa je preozka. Obstaja več razlogov, s katerimi je mogoče utemeljiti priznanje odškodnine zaradi neupravičenega plačila, vključno z izgubo določene poslovne priložnosti zaradi nezmožnosti uporabe teh sredstev, česar pa družba Deutsche Telekom ni uspela podkrepiti z dokazi, ki jih je predložila Splošnemu sodišču.(78)
71. Drugič, Sodišče se je sklicevalo na sodbo v zadevi IPK International(79), ko je ugotovilo, da je namen zamudnih obresti pavšalno odškodovati nezmožnost razpolaganja z zneskom terjatve. Kot izhaja iz točke 63 teh sklepnih predlogov, se zdi, da ta trditev izhaja iz sklepnih predlogov generalnega pravobranilca Y. Bota v navedeni zadevi,(80) ki pa ni navedel nobenega vira ali pojasnila za to trditev. Komentatorji so navedeno sodno prakso kritizirali, saj naj bi se s spremembo opredelitve zamudnih obresti zameglilo razlikovanje med zamudnimi obrestmi in kompenzacijskimi obrestmi.(81) Podobno se je menilo, da navedena sodna praksa vnaša zmedo in otežuje razlikovanje med zamudnimi in kompenzacijskimi obrestmi.(82) Zamudne obresti so spodbuda k hitremu plačilu dolga in se obračunavajo od datuma sodbe, v kateri je določen znesek, do plačila, kompenzacijske obresti pa upoštevajo obdobje pred datumom sodbe, saj je njihov namen odškodovati izgubo zaradi nezmožnosti uporabe sredstev.(83) Menim, da navedene ugotovitve zagotavljajo prepričljivo razlago za razlikovanje med zamudnimi in kompenzacijskimi obrestmi, ta razlika pa v sodni praksi, na katero se nanašajo navedene kritike, povsem umanjka.
72. Tretjič, Sodišče je v odgovor na kritiko, da obveznost plačila zamudnih obresti ne spodbuja k izvršitvi sodbe, ker se navedene obresti obračunavajo od datuma začasnega plačila globe, navedlo, da je navedena spodbuda le eden od dveh ciljev plačila zamudnih obresti, drugi pa je zagotavljanje pavšalne odškodnine zaradi nezmožnosti razpolaganja s sredstvi.(84) Navedeni odgovor znova zgolj vnaša zmedo v pojma kompenzacijske in zamudne obresti, pri tem pa ne navaja nobenih virov ali pojasnil za tak pristop.(85) Cilj kompenzacijskih obresti je zagotoviti odškodnino. Cilj zamudnih obresti je zagotoviti hitro plačilo zapadlega dolga. Razlike med navedenima pojmoma ni mogoče kar spregledati.
73. Četrtič, Sodišče je dodalo, da je obveznost plačila zamudnih obresti od datuma začasnega plačila globe „spodbuda za zadevno institucijo, da pri sprejemanju takih odločb […] izkaže posebno skrbnost“.(86) Tak odgovor pomeni neupoštevanje kritike, da obveznost plačila zamudnih obresti za obdobje pred razglasitvijo sodbe ne more biti spodbuda za njeno čimprejšnjo izvršitev, kar je bistvena značilnost zamudnih obresti. Sodišče navaja, da naj bi tveganje morebitnega plačila zamudnih obresti Komisijo spodbudilo k posebni skrbnosti v izogib nezakonitemu ravnanju, kadar izreka globe. Za institucije Unije, vključno s Sodiščem, velja splošna obveznost izogibanja nezakonitostim. Kadar vseeno pride do nezakonitosti, Pogodbi kot ustrezne ukrepe zagotavljata navedeno vrnitev v prejšnje stanje na podlagi člena 266, prvi odstavek, PDEU in odškodnino za morebitno škodo na podlagi člena 266, drugi odstavek, PDEU v povezavi s členom 340, drugi odstavek, PDEU.
74. Iz sodne prakse Sodišča po izdaji sodbe v zadevi Printeos izhaja, da je namen „zamudnih obresti“, kot jih opisuje Sodišče in ki se obračunavajo od datuma neupravičenega plačila do vračila, hkrati (a) pavšalno odškodovati za nezmožnost razpolaganja z dolgovanimi sredstvi; (b) spodbuditi k izvršitvi sodbe; in (c) spodbuditi institucije Unije k posebni skrbnosti pri sprejemanju odločitev. V teh sklepnih predlogih je prikazano, da „zamudne obresti“ niso niti tiste, ki se plačajo na podlagi člena 266, prvi odstavek, PDEU, in so namenjene vrnitvi v prejšnje stanje, niti kompenzacijske obresti, ki jih omogoča člen 266, drugi odstavek, PDEU.(87) Pogodbi ne vsebujeta nobene pravne podlage, na podlagi katere bi bilo mogoče zahtevati plačilo obresti, kot so bile oblikovane v sodbi v zadevi Printeos. Razen v kolikor se obračunavajo za obdobje po razglasitvi sodbe, take „zamudne obresti“ tudi ne morejo biti spodbuda za izvršitev sodbe, če taka sodba še ne obstaja, kar je pogoj za uporabo člena 266, prvi odstavek, PDEU. Trditev, da so take „zamudne obresti“ spodbuda za upoštevanje prava, ne pomeni zgolj uvajanja nenavadnega koncepta, da ima Sodišče nekakšno disciplinsko funkcijo opozarjanja institucij Unije na izpolnjevanje njihovih obveznosti, ampak pomeni tudi vnašanje kaznovalnega elementa, za katerega ni nobene pravne podlage v členu 266, prvi odstavek, PDEU. Nazadnje, Pogodbi ne določata nobene obveznosti plačila obresti na kaznovalni podlagi, za kar tudi ni nobene podlage v pravu. Zahtevo za plačilo obresti je glede na okoliščine treba presojati glede na eno ali več od štirih pravnih obveznosti, na katere se lahko v ta namen sklicuje stranka: vrnitev v prejšnje stanje, plačilo odškodnine, predaja morebitne neupravičene obogatitve in čimprejšnje plačilo takih zneskov.
75. Sodišče je v nedavni sodbi v zadevi Gräfendorfer ugotovilo, da ima vsak subjekt, ki mu je nacionalni organ naložil plačilo pristojbine, dajatve, davka ali drugega odtegljaja v nasprotju s pravom Unije, na podlagi tega prava pravico od zadevne države članice pridobiti povračilo ustreznega denarnega zneska in plačilo obresti kot nadomestilo za nerazpoložljivost tega zneska.(88) Iz te sodbe izhaja, da se škoda, nastala zaradi nerazpoložljivosti neupravičeno plačanih zneskov, lahko povrne s sklicevanjem na zahtevek za vrnitev v prejšnje stanje in/ali plačilom odškodnine. Iz te sodbe nikakor ne i, da pravo Unije nacionalnim organom nalaga plačilo zamudnih obresti na denarni znesek, plačan v nasprotju s pravom Unije, izračunane od datuma neupravičenega plačila. Posledično se zdi, da smo zaradi pristopa Sodišča v sodbi Gräfendorfer v nenavadnem položaju, v katerem mora institucija Unije, glede katere se ugotovi, da je neupravičeno prejela odločen znesek, plačati zamudne obresti od datuma prejetja zneska do njegovega vračila, nacionalni organ, ki v podobnih okoliščinah prejme denar, pa mora odškodovati le za nerazpoložljivost neupravičeno plačanih zneskov. Za to razlikovanje v obravnavi ni bila podana nobena razlaga in nikakor ni jasno, kako ga utemeljiti.
76. Obstoj legitimnih razlik v mnenjih glede razlage in uporabe prava Unije je pogosta značilnost pritožbenega postopka pri Sodišču.(89) Naložitev obveznosti Komisiji, da mora plačati zamudne obresti, čeprav ni v nikakršni zamudi z izvršitvijo sodbe, se zdi še posebno neustrezen pristop, ker sodni postopki pred sodišči Unije običajno trajajo precej časa, na kar Komisija nima nobenega vpliva.(90) Zaradi celovitosti obravnave dodajam, da v nasprotju s tem, kar trdi Deutsche Telekom, Komisija na podlagi obstoječega prava ne more odložiti pobiranja globe do konca morebitnega postopka pred sodišči Unije.(91) Člen 78(2) finančne uredbe določa, da se lastna sredstva, dana na voljo Komisiji, in vsaka terjatev „ugotovijo“ z nalogom za izterjavo. Člen 90(1) Delegirane uredbe št. 1268/2012 nadalje določa, da ko se vloži tožba pri Sodišču proti sklepu Komisije o naložitvi globe, dolžnik ali začasno plača zadevne zneske, ali predloži finančno jamstvo. Nič v teh določbah ne pooblašča Komisije za odlog pobiranja globe do konca sodnega postopka.
77. Če torej povzamem: če se ugotovi, da je podjetje neupravičeno plačalo določen znesek instituciji Unije, je treba pri določanju zneska, ki ga mora navedena institucija na podlagi prava vrniti podjetju, upoštevati naslednje štiri zahteve:
– zagotoviti je treba, da podjetje prejme povsem enako denarno vrednost kot jo je plačalo (restitutio in integrum), v skladu s členom 266, prvi odstavek, PDEU;
– plačati je treba odškodnino podjetju za škodo, ki je posledica nerazpoložljivosti sredstev, na podlagi člena 266, drugi odstavek, PDEU v povezavi s členom 340, drugi odstavek, PDEU;
– vrniti je treba morebitni znesek neupravičene obogatitve institucije Unije, na podlagi člena 90(4) Delegirane uredbe št. 1268/2012;
– ko so navedeni zneski določeni, jih je treba vrniti brez odlašanja, da se izogne zamudi pri izpolnitvi svojih obveznosti na podlagi člena 266, prvi odstavek, PDEU.
78. Prvi pritožbeni razlog bom obravnaval v smislu teh ugotovitev.
– Presoja pritožbe
79. Namen zamudnih obresti je spodbuditi dolžnika k takojšnji izvršitvi sodbe sodišča Unije. Komisija je februarja 2019 izvršila sodbo, razglašeno leta 2018, ko je vrnila tisti del globe, ki je bil razglašen za ničnega. Iz tega sledi, da se edine zamudne obresti, ki bi jih Komisija morda morala plačati, lahko nanašajo le na obdobje med navedenima datumoma. Splošno sodišče pa je v izpodbijani sodbi napačno uporabilo pravo, ko je naložilo plačilo zamudnih obresti za obdobje pred razglasitvijo svoje sodbe iz leta 2018. Ta ugotovitev ne posega v obveznost Komisije zagotoviti skladnost z načelom restitutio in integrum, ki vključuje obveznost vračila zneska ob upoštevanju amortizacije sredstev,(92) ali v pravico družbe Deutsche Telekom zahtevati odškodnino za morebitno škodo, ki jo je morda utrpela zaradi začasnega plačila globe (to pravico je uveljavila), ali v kateri koli argument, ki izhaja iz morebitne neupravičene obogatitve Komisije. Zato Sodišču predlagam, naj ugotovi, da je prvi del prvega pritožbenega razloga utemeljen.
80. V zvezi s trditvijo, da je izpodbijana sodba v nasprotju s sodno prakso iz obdobja pred izdajo sodbe v zadevi Printeos, ugotavljam, da je bila v zgodnejši sodni praksi jasno upoštevana razlika med zamudnimi in kompenzacijskimi obrestmi. V sodbi v zadevi Corus se je začel proces, v katerem se je pojem zamudne obresti najprej uporabil za opis nečesa, kar ni, nato pa je bila v sodbi v zadevi IPK International povsem zabrisana razlika med zamudnimi in kompenzacijskimi obrestmi. K temu je mogoče dodati, kot pravilno navaja Komisija, da sodba Sodišča v zadevi Guardian Europe ne podpira trditve, da mora Komisija plačati zamudne obresti, saj je v navedeni zadevi plačala obresti v skladu s členom 90(4) Delegirane uredbe št. 1268/2012, za kar Sodišče Komisije ni kritiziralo. Zato Sodišču predlagam, naj ugotovi, da je drugi del prvega pritožbenega razloga utemeljen.
81. Komisija trdi, da bi bilo treba v izpodbijani sodbi proučiti ugovor nezakonitosti člena 90(4) Delegirane uredbe št. 1268/2012, ki ga je vložila družba Deutsche Telekom, saj je namen navedene določbe, da se uporabi v okoliščinah obravnavane zadeve.(93) Člen 90(4) Delegirane uredbe št. 1268/2012 ne vpliva na obveznosti, ki jih člen 266, prvi odstavek, PDEU nalaga Komisiji, saj navedena določba ni namenjena zagotavljanju skladnosti z navedeno določbo Pogodbe in tega dejansko tudi ne sme. Zato Sodišču predlagam, naj zavrne tretji del prvega pritožbenega razloga.
82. Iz razlogov, navedenih v točkah od 47 do 50 in od 69 do 74 teh sklepnih predlogov, dejstvo, da je Komisija prejela začasno plačilo globe ni pomenilo kršitve prava, pa naj gre za dovolj hudo ali kakšno drugo kršitev, ki bi jo bilo mogoče opredeliti še pred razglasitvijo sodbe Splošnega sodišča iz leta 2018. Zato družbi Deutsche Telekom nikakor ni dolžna plačati zamudnih obresti za obdobje pred nastankom navedenega dogodka. Že zgolj na podlagi tega in brez obravnave drugih argumentov Komisije Sodišču predlagam, naj ugotovi, da je četrti del prvega pritožbenega razloga utemeljen.
83. V okviru petega dela prvega pritožbenega razloga Komisija trdi, da iz učinkov ex tunc sodbe iz leta 2018 še ne izhaja, da mora plačati zamudne obresti od datuma začasnega plačila globe. Na podlagi člena 299 PDEU velja, da so sklepi Komisije, s katerimi podjetjem naloži denarne obveznosti, takoj izvršljivi. Na podlagi učinkov ex tunc sodbe Splošnega sodišča iz leta 2018 glede zmanjšanja zneska globe mora Komisija družbi Deutsche Telekom vrniti znesek, za katerega je Splošno sodišče ugotovilo, da ga je družba neupravičeno plačala. V zvezi z navedenim vračilom člen 266, prvi odstavek, PDEU določa, da mora Komisija upoštevati morebitno amortizacijo zneska zaradi poteka časa med datumom začasnega plačila globe in datumom razglasitve sodbe Splošnega sodišča iz leta 2018. To pa ne pomeni, da mora Komisija družbi Deutsche Telekom plačati zamudne obresti od datuma začasnega plačila do datuma razglasitve sodbe Splošnega sodišča iz leta 2018. Zato Sodišču predlagam, naj ugodi petemu delu prvega pritožbenega razloga.
84. Iz sodne prakse izhaja, da je Komisija upravičena sprejeti politiko, ki zagotavlja, da imajo sankcije, ki jih izreče zaradi kršitev konkurenčnega prava Unije, odvračalni učinek.(94) Taka politika pa ne more imeti nobenega vpliva na kakršno koli obveznost Komisije plačati zamudne obresti, če pravočasno ne izvrši sodbe. Zato Sodišču predlagam, naj zavrne šesti del prvega pritožbenega razloga.
85. Sodišču predlagam, naj ugodi prvemu, drugemu, četrtemu in petemu delu prvega pritožbenega razloga in zavrne preostala dva dela tega pritožbenega razloga.
2. Napačna uporaba prava pri določitvi obrestne mere zamudnih obresti, ki jih je treba plačati
– Trditve strank
86. Komisija v podporo temu drugemu pritožbenemu razlogu navaja štiri argumente, in sicer, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi napačno uporabilo pravo, ko je po analogiji uporabilo člen 83(2)(b) Delegirane uredbe št. 1268/2012 in ugotovilo, da je treba zamudne obresti obračunati glede na obrestno mero, ki jo ECB uporablja za svoje obveznosti glavnega refinanciranja, povečano za tri in pol odstotne točke.
87. Prvič, člen 83(2)(b) Delegirane uredbe št. 1268/2012 ureja plačilo zamudnih obresti, kadar dolžnik zamuja s plačilom Komisiji na podlagi opomina, ki mora vsebovati določene informacije. Narava zamudnih obresti je, da se ne morejo zaračunati, dokler ne obstaja obveznost plačila glavnice.
88. Drugič, sklic na zamudne obresti v sodbi Sodišča v zadevi Guardian Europe(95) je bil napačen, saj se je navedena zadeva nanašala na plačilo „nabranih obresti“, ki se izračunajo v skladu s členom 90 Delegirane uredbe št. 1268/2012, kar je Sodišče potrdilo.
89. Tretjič, izpodbijana sodba vsebuje napačno razlago sodbe v zadevi Printeos, v kateri je Sodišče na podlagi zahteve družbe Printeos določilo obrestno mero, kot jo ECB uporablja za svoje obveznosti glavnega refinanciranja, povečano za dve odstotni točki. Niti Splošno sodišče niti Sodišče nista določila obrestne mere zamudnih obresti na podlagi člena 83(2)(b) Delegirane uredbe št. 1268/2012 od datuma začasnega plačila globe.
90. Četrtič, Splošno sodišče je v točki 135 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ko je ugotovilo podobnost med okoliščinami, v katerih družba Deutsche Telekom ne bi plačala globe, in okoliščinami, v katerih se je znašla Komisija po razglasitvi sodbe Splošnega sodišča iz leta 2018. Navedene okoliščine niso primerljive. Družba Deutsche Telekom je bila dolžna plačati globo na podlagi sklepa iz leta 2014, za katerega se je štelo, da je veljaven, dokler ni bil delno razglašen za ničnega na podlagi sodbe Splošnega sodišča iz leta 2018; Komisija pa ni imela nobene obveznosti vračila dela začasno plačane globe pred razglasitvijo navedene sodbe.
91. Če bi Sodišče navedene trditve zavrnilo, Komisija trdi, da bi bilo treba zamudne obresti izračunati na podlagi obrestne mere, ki jo ECB uporablja za svoje obveznosti glavnega refinanciranja, povečano za eno odstotno točko in pol, na podlagi člena 83(4) Delegirane uredbe št. 1268/2012, ki se uporablja, če dolžnik do določenega roka ne predloži bančne garancije. Nadalje podredno Komisija prosi Sodišče, naj samo določi ustrezno obrestno mero, ki bo nižja od obrestne mere za zamudne obresti, saj je zadnjenavedena po naravi kaznovalna.
92. Družba Deutsche Telekom trdi, da bi bilo treba drugi pritožbeni razlog zavrniti, saj iz sodbe v zadevi Printeos nedvoumno izhaja, da mora Komisija plačati zamudne obresti po obrestni meri, ki jo ECB uporablja za svoje obveznosti glavnega refinanciranja, povečano za tri odstotne točke in pol, v skladu s členom 83(2)(b) Delegirane uredbe št. 1268/2012. Splošno sodišče v izpodbijani sodbi glede tega ni moglo odločiti drugače. Sodba v zadevi Guardian Europe se nanaša na „zamudne obresti“ in ne na „nabrane obresti“ iz člena 90 Delegirane uredbe št. 1268/2012.
93. Družba Deutsche Telekom tudi trdi, da za zamudne obresti po analogiji ni mogoče uporabiti obrestne mere iz člena 83(4) Delegirane uredbe št. 1268/2012, saj nepredložitev bančne garancije ni primerljiva z obveznostjo plačila zamudnih obresti na neupravičeno plačana sredstva. Razlog je, da podjetje, ki namesto začasnega plačila globe predloži bančno garancijo, nosi precejšnje stroške, za katere od Komisije ne more zahtevati vračila, tudi če sodišča Unije pozneje zmanjšajo globo ali jo razglasijo za nično.
– Presoja
94. Če Sodišče ugodi prvemu pritožbenemu razlogu, predlagam, da je treba tudi za drugi pritožbeni razlog šteti, da je utemeljen, saj se zamudne obresti v obravnavani zadevi ne morejo uporabljati iz razlogov, navedenih v točkah od 47 do 50 in od 69 do 74 teh sklepnih predlogov. V vsakem primeru pa velja, da čeprav je v členu 83(2)(b) Delegirane uredbe št. 1268/2012 navedena obrestna mera za zamudne obresti, se navedena določba nanaša na okoliščine, ki v obravnavani zadevi ne obstajajo. Iz člena 83(1) Delegirane uredbe št. 1268/2012 v povezavi s členom 80(3)(b) in (c) navedene uredbe jasno izhaja, da se zamudne obresti plačajo le ob izteku roka, ki ga Komisija določi za plačilo dolga. To se po analogiji ne more uporabiti za izračun obresti na zneske, dolgovane pred razglasitvijo sodbe sodišča Unije, s katero se ugotovi dolg in določi njegov znesek. Obrestna mera za zamudne obresti iz člena 83(2)(b) Delegirane uredbe št. 1268/2012 torej ni upoštevna za obrestno mero, ki bi se lahko obračunala za tak znesek.
95. Sodišču predlagam, naj ugodi drugemu pritožbenemu razlogu in posledično razveljavi izpodbijano sodbo.
IV. Tožba pred Splošnim sodiščem
96. Člen 61, prvi odstavek, drugi stavek, Statuta Sodišča Evropske unije določa, da če Sodišče razveljavi odločitev Splošnega sodišča, lahko samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje.
97. Glede na preudarke iz točk od 79 do 85 ter 94 in 95 teh sklepnih predlogov Sodišču predlagam, naj zavrne ničnostno tožbo v okviru izpodbijane sodbe, s katero se zahteva razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe in priznanje odškodnine v obliki zamudnih obresti na znesek globe, ki je bila pozneje razglašena za nično, obračunane od datuma začasnega plačila.
V. Stroški
98. Člen 184(2) Poslovnika določa, da če je pritožba utemeljena in Sodišče samo dokončno odloči v sporu, odloči tudi o stroških.
99. Člen 138(1) Poslovnika, ki se uporablja v pritožbenem postopku na podlagi člena 184(1) Poslovnika, določa, da se plačilo stroškov naloži neuspeli stranki, če tako predlaga stranka, ki je v postopku uspela.
100. Člen 138(3) Poslovnika določa, da če vsaka stranka uspe samo deloma, nosi vsaka svoje stroške. Vendar lahko Sodišče, če se zdi to glede na okoliščine v zadevi upravičeno, odloči, da ena stranka poleg svojih stroškov nosi tudi del stroškov druge stranke.
101. Vprašanja, ki jih Komisija postavlja v tem pritožbenem postopku, so aktualna v več tožbah, ki jih obravnavata Splošno sodišče(96) in Sodišče(97), sodba, ki jo bo Sodišče izdalo v tem pritožbenem postopku, pa bo zanje verjetno odločilna. Zato je dobro, da se je družba Deutsche Telekom odločila prevzeti vlogo legitimus contradictor, ki so jo njeni zastopniki zelo dobro opravili. V teh okoliščinah menim, da bi bilo nesorazmerno eni družbi naložiti odgovornosti za vse stroške zadeve, za katero se lahko celo izkaže, da je ena ključnih. Glede na to, da se zdi, da so vprašanja, ki jih je treba obravnavati v teh sorodnih postopkih, nepotrebno zapletena zaradi trenutne zakonodaje, menim, da je družba Deutsche Telekom upravičeno začela postopek razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe in da je Komisija pri Sodišču upravičeno vložila pritožbo zoper sodbo Splošnega sodišča, ki je dopustilo navedeno tožbo. Zato Sodišču predlagam, naj vsaki stranki naloži plačilo svojih stroškov celotnega postopka.
VI. Predlog
102. Glede na zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj:
1. razveljavi sodbo Splošnega sodišča Evropske unije z dne 19. januarja 2022, Deutsche Telekom/Komisija (T‑610/19, EU:T:2022:15);
2. zavrne tožbo v zadevi T‑610/19, Deutsche Telekom/Komisija;
3. družbi Deutsche Telekom AG in Evropski komisiji naloži, naj vsaka plača svoje stroške v zadevi T‑610/19, Deutsche Telekom/Komisija in v zadevi C‑221/22 P, Komisija/Deutsche Telekom.