SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (peti senat)
z dne 29. oktobra 2009(*)
„Odškodninska tožba – Uredba (ES) št. 178/2002 – Sistem hitrega obveščanja – Dodatno obvestilo – Pristojnosti nacionalnih organov – Obvestilo Komisije brez pravnega učinka – Sprememba predmeta spora – Nedopustnost“
V zadevi T-212/06,
Bowland Dairy Products Ltd s sedežem v Barrowfordu, Lancashire (Združeno kraljestvo), ki jo zastopajo J. Milligan, solicitor, D. Anderson, QC, in A. Robertson, barrister,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopajo P. Oliver, J.P. Keppenne in L. Parpala, zastopniki,
tožena stranka,
zaradi, prvič, predloga za razglasitev ničnosti domnevne zavrnitve Komisije, da v okviru sistema hitrega obveščanja, določenega v členu 50 Uredbe (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (UL L 31, str. 1), posreduje dodatno obvestilo o dovoljenju, ki ga je izdala Food Standards Agency, Velika Britanija, za trženje skute, ki jo proizvaja tožeča stranka, in drugič, odškodninski zahtevek za škodo, ki naj bi zaradi te zavrnitve nastala tožeči stranki,
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (peti senat),
v sestavi M. Vilaras, predsednik, M. Prek (poročevalec) in V. M. Ciucă, sodnika,
sodna tajnica: C. Kantza, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 5. marca 2009
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
1 Uredba (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (UL L 31, str. 1) določa postopke, ki zadevajo varnost hrane.
2 V poglavju IV Uredbe št. 178/2002, naslovljenem „Sistem hitrega obveščanja, obvladovanje kriznih razmer in nujni primeri“, je vzpostavljen sistem hitrega obveščanja za živila in krmo (v nadaljevanju: SHO).
3 Člen 50 Uredbe št. 178/2002 določa:
„Sistem hitrega obveščanja
1. Kot omrežje se vzpostavi sistem hitrega obveščanja za obveščanje o neposrednem ali posrednem tveganju za zdravje ljudi, ki izhaja iz živil ali krme. V njem sodelujejo države članice, Komisija in [Evropska agencija za varnost hrane]. Države članice, Komisija in [Evropska agencija za varnost hrane] imenujejo vsaka posebej službo za stike, ki je član omrežja. Komisija je pristojna za upravljanje omrežja.
2. Kadar ima član omrežja kakršno koli informacijo o obstoju resnega neposrednega ali posrednega tveganja za zdravje ljudi, ki izhaja iz živil ali krme, jo takoj posreduje Komisiji po sistemu hitrega obveščanja. Komisija jo takoj posreduje članicam omrežja.
[Evropska agencija za varnost hrane] obvestilo lahko dopolni z znanstvenimi in tehničnimi podatki za lažje hitro in ustrezno ukrepanje pri obvladovanju tveganja držav članic.
3. Brez poseganja v drugo zakonodajo Skupnosti, države članice takoj obvestijo Komisijo po sistemu za hitro obveščanje o:
(a) vseh ukrepih, ki jih sprejmejo za omejitev dajanja v promet ali prisilni umik iz prometa ali odpoklic živil ali krme zaradi varovanja zdravja ljudi v primerih, ki zahtevajo hitro ukrepanje;
(b) vseh priporočilih ali dogovorih z nosilci dejavnosti, katerih cilj je na prostovoljni ali obvezni podlagi preprečiti, omejiti ali uvesti posebne pogoje za dajanje v promet ali morebitno uporabo živil ali krme zaradi resnega tveganja za zdravje ljudi, ki zahteva hitro ukrepanje;
(c) vseh zavrnitvah serije, vsebnika ali tovora živil ali krme, ki so povezane z neposrednim ali posrednim tveganjem za zdravje ljudi in jih pristojni organ izvede na katerikoli mejni kontrolni točki v Evropski uniji.
Obvestilo spremlja podrobna obrazložitev vzrokov za ukrepe, ki jih je sprejel pristojni organ države članice, ki je obvestilo izdala. Obvestilo se v določenem času dopolni z dodatnimi informacijami, zlasti kadar se ukrepi, ki so bili povod za obvestilo, spremenijo ali razveljavijo.
Komisija obvestilo in dodatne informacije, prejete po prvem in drugem pododstavku, takoj posreduje članom omrežja.“
Dejansko stanje
4 Tožeča stranka – družba Bowland Dairy Products Ltd – je družba angleškega prava, katere dejavnost je proizvodnja svežega sira in tudi skute. Od leta 1999 ima dovoljenje Pendle Environmental Health Office, lokalnega urada za prehrano, katerega delo nadzoruje Food Standards Agency (v nadaljevanju: Agencija), da iz različnih virov mleka proizvaja skuto.
5 Urad za prehrano in veterinarstvo (v nadaljevanju: UPV) Generalnega direktorata (GD) za zdravje in varstvo potrošnikov pri Komisiji Evropskih skupnosti je 9. junija 2006 v prisotnosti predstavnika Agencije pregledal pisarniške prostore tožeče stranke in njen laboratorij za nadzor nad kakovostjo. Ugotovitve pregleda, ki ga je opravil UPV, so bile navedene v internem poročilu GD za zdravje in varstvo potrošnikov z dne 12. junija 2006 in tudi v osnutku končnega poročila o misiji, ki jo je UPV opravil v Veliki Britaniji od 31. maja do 26. junija 2006.
6 Agencija je 14. junija 2006 v okviru SHO izdala nujno obvestilo, v katerem je navedla to tveganje: „Pomanjkljivost v proizvodnji mlečnih izdelkov. Sistem nadzora, ki ni primeren za zaznavo antibiotikov.“ Sporočila je, da obvestilo velja za „vso skuto z oznako zdravstvene ustreznosti UK PE 023.EEC“, kar pomeni vso skuto, ki jo proizvaja tožeča stranka. Dodatni podatki so bili v okviru SHO posredovani 16. junija 2006.
7 Tožeča stranka je od 16. do 26. junija 2006 zaprla svoje prostore.
8 Agencija je 20. junija 2006 opravila pregled prostorov tožeče stranke. V dopisu, ki ga je 23. junija 2006 poslala GD-ju za zdravje in varstvo potrošnikov, je izrazila pomisleke glede postopkov v obratih tožeče stranke in predstavila ukrepe, ki so bili sprejeti v zvezi s tem. Kot končno ugotovitev je navedla, da ob izvedbi priporočenih ukrepov nadaljevanje dejavnosti v obratih tožeče stranke ne pomeni nevarnosti za javno zdravje in ni v nasprotju z zakonodajo Skupnosti.
9 Agencija je 26. junija 2006 tožeči stranki dovolila ponovni zagon proizvodnje skute, kar je ta storila še isti dan.
10 Predstavniki GD za zdravje in varstvo potrošnikov ter Agencije so ponovno razpravljali o ugotovitvah UPV z dne 9. junija 2006 in pregledu, ki ga je opravila Agencija, in se sestali 4. julija 2006.
11 G. F. iz Agencije je 19. julija 2006 Komisiji po elektronski pošti poslal ta osnutek dodatnega obvestila in navedel, da želijo prejeti njene pripombe ali predloge:
„Britanski organi so 20. junija 2006 pri družbi Bowland Dairy Products Ltd opravili celovit pregled. Na podlagi dognanj sta bila vsebnika skute iz mleka, ki se je štelo za neprimerno za uporabo pri ljudeh, poslana iz Nemčije v Veliko Britanijo in 27. junija pod nadzorom uničena.
Poleg tega je bilo ugotovljeno, da je treba sprejeti prilagoditvene ukrepe, in zato so bile uvedene izboljšave postopkov analize tveganj in obvladovanja kritičnih točk, nadzora nad kakovostjo ter specifikacij mleka ob prejemu.
Britanski organi tako dovoljujejo trženje skute, ki jo proizvaja družba Bowland.“
12 Komisija je 20. julija 2006 po elektronski pošti Agenciji odgovorila:
„Spoštovani g. [F.],
tudi mi smo včeraj z zadovoljstvom ponovno pojasnili stališče [GD za zdravje in varstvo potrošnikov] glede mleka, ki vsebuje antibiotike, in razredčenega mleka. Po poletnem odmoru nameravamo državam članicam predlagati pravni instrument, s katerim bodo natančneje določeni način ravnanja s tema sestavinama in postopki njunega nadzora pri uporabi v proizvodnji sira.
Zahvaljujemo se vam, da ste se z nami posvetovali glede osnutka obvestila za posredovanje po sistemu hitrega obveščanja. Razumemo, da gre pri zadnjem stavku ‚Britanski organi tako dovoljujejo trženje skute, ki jo proizvaja družba Bowland‚ za vaše stališče, vendar pa to ni stališče [GD za zdravje in varstvo potrošnikov]. Iz našega včerajšnjega razgovora smo razumeli, da družba Bowland po 26. juniju (datum, ko je družba Bowland znova zagnala proizvodnjo) spet uporablja mleko, za katero ni bilo potrjeno, da je njegova vsebnost antibiotikov nižja od najvišje mejne vrednosti ostankov, in razredčeno mleko, za katero ni bilo z ustreznimi pripomočki potrjeno, da ne vsebuje kemičnih proizvodov.
[GD za zdravje in varstvo potrošnikov] torej ne more potrditi izjave iz osnutka vašega sporočila.
Osnutek vašega besedila lahko odobrimo le, če potrdite, da se ta vira mleka ne uporabljata za proizvodnjo skute.
Druga možnost je, da po SHO posredujemo vaše sporočilo, vendar mu bomo v takem primeru dodali sporočilo [GD za zdravje in varstvo potrošnikov], da ‚službe Komisije menijo, da se skuta, ki jo proizvaja družba Bowland, ne sme tržiti‘.
Lepo vas pozdravljamo,
[E. P.]“
13 G. Y. iz Agencije je z elektronskim sporočilom z dne 23. avgusta 2006, naslovljenim na g. P., od [GD za zdravje in varstvo potrošnikov] zahteval, naj se po SHO posreduje obvestilo z enakim besedilom kot v osnutku z dne 19. julija 2006. Isti dan so organi Združenega kraljestva to sporočilo posredovali službi za stike za SHO pri Komisiji.
14 Komisija je 24. avgusta 2006 to obvestilo posredovala po SHO. Posredovala je tudi sporočilo svojih služb, ki je vsebovalo zapisnik s sestanka z dne 4. julija 2006 in v katerem je ponovno navedla, da se [GD za zdravje in varstvo potrošnikov] ne strinja z odobritvijo, ki jo je tožeči stranki izdala Agencija (v nadaljevanju: sporočilo z dne 24. avgusta 2006).
Postopek in predlogi strank
15 Tožeča stranka je 11. avgusta 2006 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila to tožbo.
16 Tožeča stranka je z ločeno vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu vložena istega dne, predlagala, naj Sodišče prve stopnje sprejme začasne ukrepe in odredi, prvič, naj se odloži izvršitev izpodbijane odločbe, ki jo vsebuje elektronsko sporočilo z dne 20. julija 2006, in, drugič, naj se dodatno obvestilo Agencije posreduje v okviru SHO.
17 Tožeča stranka je 25. avgusta 2006 Sodišču prve stopnje posredovala kopijo dopisa, ki ga je isti dan poslala [GD-ju za zdravje in varstvo potrošnikov] in v katerem je navedla, da bo Sodišče prve stopnje pozvala, naj njen predlog za sprejetje začasnih ukrepov in tožbo obravnava tako, da se nanašata ne le na elektronsko sporočilo z dne 20. julija 2006, ampak tudi na sporočilo z dne 24. avgusta 2006.
18 S sklepom z dne 12. septembra 2006 v zadevi Bowland Dairy Products proti Komisiji (T‑212/06 R, neobjavljen v ZOdl.) je predsednik Sodišča prve stopnje odredil Komisiji, naj do sprejetja sklepa, s katerim bo dokončno odločeno o predlogu za izdajo začasne odredbe, umakne sporočilo z dne 24. avgusta 2006. Komisija je 13. septembra 2006 izpolnila zahtevo iz tega sklepa.
19 Tožeča stranka je z dopisom z dne 24. oktobra 2006 odstopila od svojih predlogov za izdajo začasnih ukrepov in razglasitev ničnosti. Vendar je navedla, da vztraja pri tožbenih predlogih, ki se nanašajo na odškodnino za škodo, ki naj bi ji nastala.
20 Predsednik Sodišča prve stopnje je s sklepom z dne 29. novembra 2006 odredil izbris zadeve T-212/06 R.
21 Na predlog, ki ga je Komisija z ločeno vlogo vložila 28. marca 2007 in ki mu tožeča stranka v pisnih stališčih z dne 30. aprila 2007 ni nasprotovala, je Sodišče prve stopnje 19. junija 2007 v okviru procesnega vodstva odločilo, da vprašanje o višini odškodnine ne more biti obravnavano, dokler se ne ugotovi, ali je Evropska skupnost odgovorna za škodo, ki jo zatrjuje tožeča stranka.
22 Zadeva je bila dodeljena tretjemu senatu Sodišča prve stopnje. Po spremembi sestave senatov Sodišča prve stopnje je bil sodnik poročevalec razporejen v šesti senat, zato je bila obravnavana zadeva dodeljena temu senatu. Zaradi zadržanosti sodnika poročevalca je predsednik Sodišča prve stopnje zadevo s sklepom z dne 7. januarja 2008 predodelil petemu senatu.
23 Sodišče prve stopnje (peti senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo začeti ustni postopek. Stranki sta ustno podali stališča in odgovorili na vprašanja Sodišča prve stopnje na obravnavi 5. marca 2008.
24 Tožeča stranka je v tožbi predlagala, naj Sodišče prve stopnje elektronsko sporočilo z dne 20. julija 2006 razglasi za nično. Tožeča stranka je nato v dopisu z dne 25. avgusta 2006 navedla, da svoj predlog za razglasitev ničnosti razširja na sporočilo z dne 24. avgusta 2006. Njena predloga za razglasitev ničnosti sta bila pozneje umaknjena z dopisom z dne 24. oktobra 2006.
25 Tožeča stranka v svoji repliki Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– Komisiji naloži plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala zaradi elektronskega sporočila z dne 20. julija 2006 in sporočila z dne 24. avgusta 2006, skupaj z obrestmi;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
26 Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– zavrže tožbo kot delno nedopustno, v vsakem primeru pa naj jo zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
27 Najprej je treba poudariti, da je tožeča stranka med pisnim postopkom umaknila predlog za razglasitev ničnosti elektronskega sporočila z dne 20. julija 2006 in sporočila z dne 24. avgusta 2006. To je bilo potrjeno na obravnavi. Zato bo Sodišče prve stopnje preučilo le odškodninski zahtevek.
Trditve strank
28 Tožeča stranka Komisiji očita, da je od Agencije kot pogoj za posredovanje njenega dodatnega obvestila zahtevala, naj potrdi, da tožeča stranka pri proizvodnji skute ne uporablja mleka, ki vsebuje antibiotike, ali razredčenega mleka, ali pa naj se obvestilo posreduje skupaj s sporočilom GD za zdravje in varstvo potrošnikov, v katerem bo navedeno, da se skuta, ki jo proizvaja tožeča stranka, po mnenju služb Komisije ne sme tržiti.
29 Tožeča stranka med drugim meni, da elektronsko sporočilo z dne 20. julija 2006 pomeni, da je Komisija dokončno zavrnila posredovanje dodatnega obvestila Agencije brez pojasnila, da se Komisija z njegovo vsebino ne strinja. Dokončnost te zavrnitve naj bi bila razvidna iz dejstva, da je elektronsko sporočilo z dne 20. julija 2006 odgovor na elektronsko sporočilo Agencije z dne 19. julija 2006, ki ga je po mnenju tožeče stranke mogoče razumeti le kot zahtevo za posredovanje obvestila. Tožeča stranka poleg tega trdi, da bi moralo Sodišče odškodninski zahtevek obravnavati tako, kot da se ne nanaša le na škodo zaradi elektronskega sporočila z dne 20. julija 2006, ampak tudi na škodo, ki je nastala zaradi sporočila z dne 24. avgusta 2006, čeprav je bilo to posredovano po SHO šele po vložitvi tožbe.
30 Tožeča stranka v zvezi s tem po eni strani opozarja, da je učinek sporočila z dne 24. avgusta 2006 enak učinku elektronskega sporočila z dne 20. julija 2006 in da so utemeljitve in zahtevki v zvezi s tema aktoma prav tako enaki.
31 Tožeča stranka se po drugi strani sklicuje na zgoraj v točki 18 navedeni sklep Bowland Dairy Products proti Komisiji, s katerim je Sodišče prve stopnje kot začasni ukrep Komisiji odredilo, naj do sprejetja sklepa, s katerim bo odločeno o predlogu za začasno odredbo, umakne sporočilo z dne 24. avgusta 2006. Tožeča stranka meni, da – ob upoštevanju člena 242 ES in člena 104 Poslovnika Sodišča prve stopnje – predsednik Sodišča prve stopnje ne bi mogel odrediti umika sporočila z dne 24. avgusta 2006, če se ne bi štelo, da je zajeto v predmetu tožbe.
32 Komisija meni, da elektronsko sporočilo z dne 20. julija 2006 ne pomeni zavrnitve posredovanja dodatnega obvestila Agencije, ker do takrat še ni prejela njene dokončne zahteve v tem smislu. Elektronsko sporočilo Agencije z dne 19. julija 2006 naj bi bilo namreč le poizvedba v zvezi z osnutkom dodatnega obvestila.
33 Komisija poleg tega trdi, da v predmetu tožbe ni zajeto sporočilo z dne 24. avgusta 2006, saj je bilo poslano po vložitvi tožbe. Trdi, da bi razširitev prvotne tožbe z dopisom, naslovljenim na Komisijo, pomenila postopek, ki je neobičajen in očitno v nasprotju s Statutom Sodišča in Poslovnikom.
Presoja Sodišča prve stopnje
34 Prvič, spomniti je treba, da člen 21(1) Statuta Sodišča, ki se v skladu s členom 53(1) uporablja tudi za postopek Sodišča prve stopnje, določa, da „[se] zadeva predloži Sodišču s tožbo, naslovljeno na sodnega tajnika“, in da „[mora] tožba vsebovati […] predmet spora, zahtevek in kratek povzetek tožbenih razlogov“.
35 Prav tako člen 44(1)(c) in (d) Poslovnika določa, da tožba iz člena 21 Statuta Sodišča obsega predmet spora, kratek povzetek tožbenih razlogov in zahtevek tožeče stranke.
36 Čeprav člen 48(2) Poslovnika v nekaterih primerih dovoljuje predložitev novih dokaznih predlogov med sodnim postopkom, se ta določba v nobenem primeru ne more razlagati, kot da dovoljuje tožeči stranki, da pred Sodiščem prve stopnje navaja nove trditve in s tem spreminja predmet spora (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 12. julija 2001 v zadevi Banatrading proti Svetu, T‑3/99, Recueil, str. II2123, točka 28 in navedena sodna praksa).
37 Drugič, spomniti je treba, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora biti za nepogodbeno odgovornost Skupnosti hkrati izpolnjenih več pogojev, in sicer nezakonitost ravnanja, ki se očita institucijam, resničnost škode ter obstoj vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem in navedeno škodo. Če eden od teh pogojev ni izpolnjen, je treba tožbo zavrniti v celoti, ne da bi bilo treba preučiti druge pogoje (glej sodbo Sodišča z dne 29. septembra 1982 v zadevi Oleifici Mediterranei proti EGS, 26/81, Recueil, str. 3057, točka 16, ter sodbi Sodišča prve stopnje z dne 13. decembra 1995 v združenih zadevah Exporteurs in Levende Varkens in drugi proti Komisiji, T‑481/93 in T‑484/93, Recueil, str. II‑2941, točka 80, in z dne 19. julija 2007 v zadevi Bouychou proti Komisiji, T‑344/04, neobjavljena v ZOdl., točka 33 in navedena sodna praksa).
38 Iz te sodne prakse izhaja, da je akt ali ravnanje tožene institucije, s katerim naj bi bila povzročena zatrjevana škoda, del predmeta odškodninskega zahtevka in mora biti v tožbi navedeno. Iz istega razloga je treba tožbene zahtevke razumeti tako, da se nanašajo na odškodnino za škodo, ki naj bi nastala zaradi akta ali ravnanja, navedenega v tožbi.
39 Tretjič, poudariti je treba, da je bil s členom 50(1) Uredbe št. 178/2002 vzpostavljen SHO, v katerem sodelujejo države članice, Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) in Komisija, ki je pristojna za upravljanje omrežja. V okviru tega omrežja države članice Komisijo obvestijo o ukrepih iz odstavka 3, prvi pododstavek, od točke (a) do (c), tega člena in na podlagi drugega pododstavka istega odstavka o dodatnih informacijah, zlasti kadar se ukrepi, ki so bili povod za obvestilo, spremenijo ali razveljavijo. Komisija pa je obvezana, da obvestilo in dodatne informacije, prejete po prvem in drugem pododstavku istega odstavka, takoj posreduje članom omrežja. Vendar lahko Komisija kot članica omrežja na podlagi člena 50(2) Uredbe št. 178/2002 drugim članom omrežja posreduje katero koli informacijo o obstoju resnega neposrednega ali posrednega tveganja za zdravje ljudi zaradi živila ali krme.
40 Iz teh določb je razvidno, da so za pripravo obvestil iz člena 50(3) Uredbe št. 178/2002 in njihovo pošiljanje Komisiji, zato da jih ta posreduje drugim članom omrežja, odgovorni izključno pristojni organi zadevne države članice.
41 Seveda pa ni mogoče izključiti, da lahko Komisija, čeprav je v danem primeru pristojen nacionalni organ, poda svoje mnenje, ki pa nima pravnih učinkov in teh organov ne zavezuje (sodba Sodišča z dne 27. marca 1980 v zadevi Sucrimex in Westzucker proti Komisiji, 133/79, Recueil, str. 1299, točka 16, sklep Sodišča z dne 17. maja 1989 v zadevi Italija proti Komisiji, 151/88, Recueil, str. 1255, točka 22, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 29. januarja 2002 v zadevi Van Parys in Pacific Fruit Company proti Komisiji, T160/98, Recueil, str. II‑233, točka 65). Zato so odškodninski zahtevki, ki temeljijo na dejstvu, da je Komisija podala tako mnenje, nedopustni (sklep Sodišča prve stopnje z dne 8. septembra 2006 v zadevi Lademporiki in Parousis & Sia proti Komisiji, T‑92/06, neobjavljen v ZOdl., točka 26; glej v tem smislu tudi zgoraj navedeno sodbo Sucrimex in Westzucker proti Komisiji, točki 22 in 25).
42 V obravnavani zadevi je treba poudariti, da je bilo elektronsko sporočilo z dne 20. julija 2006 Agenciji poslano kot odgovor na elektronsko sporočilo z dne 19. julija 2006. Vendar je iz tega sporočila razvidno, da je želela Agencija od Komisije prejeti pripombe ali predloge, vključno s predlogi glede alternativne različice obvestila. Agencija je poleg tega poudarila, da namerava obvestilo čim prej posredovati po SHO in da zato želi hiter odgovor Komisije.
43 Iz tega izhaja, da elektronsko sporočilo z dne 20. julija 2006 vsebuje samo mnenje Komisije, ki ga je ta podala kot odgovor na zahtevo Agencije. Zato in v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 41, so odškodninski zahtevki – ki temeljijo na dejstvu, da je Komisija kot odgovor na zahtevo Agencije podala mnenje o besedilu obvestila o dodatnih informacijah v smislu člena 50(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 178/2002, ki ji ga je Agencija nameravala poslati, zato da bi bilo posredovano drugim članom omrežja – nedopustni in jih je treba zavreči.
44 Iz preudarkov in sodne prakse, navedenih zgoraj v točkah od 34 do 36, izhaja, da je treba predlog tožeče stranke, naj se v podporo njenim odškodninskim zahtevkom upošteva tudi sporočilo z dne 24. avgusta 2006, tudi zavreči kot nedopusten, ker želi tožeča stranka z njim doseči spremembo predmeta spora in prvotnih tožbenih zahtevkov (glej v tem smislu tudi zgoraj v točki 36 navedeno sodbo Banatrading proti Svetu, točka 29).
45 Okoliščina, da je Sodišče prve stopnje z zgoraj v točki 18 navedenim sklepom Bowland Dairy Products proti Komisiji odredilo umik sporočila z dne 24. avgusta 2006, v nasprotju z navedbami tožeče stranke ne more vplivati na to ugotovitev. V zvezi s tem zadostuje, da se poudari, da gre za sklep, ki je bil sprejet v okviru postopka za izdajo začasne odredbe, ki nikakor ne vpliva na izid postopka v glavni stvari.
46 Iz navedenega izhaja, da je to odškodninsko tožbo treba zavreči kot nedopustno.
Stroški
47 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji, kot je predlagala Komisija, naloži plačilo stroškov, skupaj s stroški, ki so nastali v zvezi s postopkom za izdajo začasne odredbe.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (peti senat)
razsodilo:
1) Tožba se zavrže kot nedopustna.
2) Družbi Bowland Dairy Products Ltd se naloži plačilo stroškov, skupaj s stroški, ki so nastali v zvezi s postopkom za izdajo začasne odredbe.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 29. oktobra 2009.
Podpisi