Zadeva C‑135/15

Republik Griechenland

proti

Grigoriosu Nikiforidisu

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Bundesarbeitsgericht)

„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pravo, ki se uporablja za pogodbo o zaposlitvi – Uredba (ES) št. 593/2008 – Člen 28 – Področje uporabe ratione temporis – Člen 9 – Pojem „prevladujoče obvezne določbe“ – Uporaba prevladujočih obveznih določb držav članic, ki niso država članica sodišča, pred katerim poteka postopek – Zakonodaja države članice, ki določa znižanje prejemkov v javnem sektorju zaradi proračunske krize – Dolžnost lojalnega sodelovanja“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 18. oktobra 2016

1.        Pravo Evropske unije – Razlaga – Določba, ki ne vsebuje izrecne napotitve na pravo držav članic – Avtonomna in enotna razlaga – Uporaba pojma „pogodbe, sklenjene po 17. decembru 2009“ v smislu Uredbe št. 593/2008

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 593/2008, člen 28)

2.        Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pravo, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja – Uredba št. 593/2008 – Časovno področje uporabe – Pogodba, sklenjena pred začetkom uporabe te uredbe, in ki je bila naknadno spremenjena – Izključitev – Meje – Tako velike spremembe, da gre za novo pogodbe

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 593/2008, člen 28)

3.        Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pravo, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja – Uredba št. 593/2008 – Prevladujoče obvezne določbe – Upoštevanje drugih prevladujočih obveznih določb od tistih, ki so določene v tej uredbi, kot pravna pravila – Nedopustnost – Upoštevanje teh obveznih določb kot dejanske okoliščine – Dopustnost – Kršitev načela lojalnega sodelovanja – Neobstoj

(člen 4(3) PEU; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 593/2008, člen 9(3))

1.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 28 do 30.)

2.      Člen 28 Uredbe št. 593/2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I), je treba razlagati tako, da pogodbeno delovno razmerje, nastalo pred 17. decembrom 2009, spada na področje uporabe te uredbe, le če je bilo to razmerje na podlagi soglasne volje pogodbenih strank, izražene po tem datumu, predmet tako velike spremembe, da je treba šteti, da je bila sklenjena nova pogodba o zaposlitvi po navedenem datumu, kar mora ugotoviti nacionalno sodišče.

Zakonodajalec Unije je namreč za Uredbo Rim I izključil neposredno uporabo, s čimer bi bili na njeno področje uporabe vključeni prihodnji učinki pogodb, sklenjenih pred 17. decembrom 2009. Zato vsako soglasje pogodbenih strank, do katerega pride po 16. decembru 2009, zato da se predhodno sklenjena pogodba nadaljuje, ne more – ne da bi se s tem kršila jasno izražena volja zakonodajalca Unije – povzročiti, da se Uredba Rim I uporabi za to pogodbeno razmerje. Ta izbira bi bila vprašljiva, če bi vsaka sprememba, tudi najmanjša, ki bi jo stranke po 17. decembru 2009 vnesle v pogodbo, najprej sklenjeno pred tem datumom, zadoščala za to, da bi se ta pogodba vključila na področje uporabe te uredbe. Nasprotno pa ni izključeno, da bi pogodba, sklenjena pred 17. decembrom 2009, bila po tem datumu predmet tako velike – med pogodbenima strankama soglasno dogovorjene – spremembe, da bi ta ne bila zgolj posodobitev ali prilagoditev navedene pogodbe, ampak bi pomenila nastanek novega pravnega razmerja med tema pogodbenima strankama, tako da bi bilo treba šteti, da je bila začetna pogodba nadomeščena z novo pogodbo, sklenjeno po navedenem datumu v smislu člena 28 Uredbe Rim I.

(Glej točke od 33 do 37 in 39 ter točko 1 izreka.)

3.      Člen 9(3) Uredbe št. 593/2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I), je treba razlagati tako, da izključuje možnost, da bi sodišče, pred katerim poteka postopek, kot pravna pravila upoštevalo prevladujoče obvezne določbe, ki niso prevladujoče obvezne določbe države sodišča, pred katerim poteka postopek, ali države, v kateri morajo biti ali so bile izpolnjene obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe, ne nasprotuje pa temu, da zadnjenavedeno sodišče takšne druge prevladujoče obvezne določbe upošteva kot dejanske okoliščine, če to določa nacionalno pravo, ki se na podlagi določb te uredbe uporablja za pogodbo.

Seznam – iz člena 9 Uredbe Rim I – prevladujočih obveznih določb, ki jim sodišče, pred katerim poteka postopek, lahko prizna učinek, je namreč izčrpen. Tako bi lahko možnost, da se sodišču, pred katerim poteka postopek, dovoli uporabiti prevladujoče obvezne določbe pravnega reda držav članic, ki niso tiste, izrecno navedene v členu 9(2) in (3) Uredbe Rim I, ogrozila celostno uresničitev njenega splošnega cilja, ki je, kot je navedeno v uvodni izjavi 16 te uredbe, pravna varnost v evropskem pravosodnem prostoru.

Nasprotno pa velja, da ker Uredba Rim I harmonizira kolizijska pravila glede pogodbenih obligacijskih razmerij, ne pa materialna pravila pogodbenega prava, če ta zadnjenavedena določajo, da sodišče, pred katerim poteka postopek, kot dejansko okoliščino upošteva prevladujoče obvezne določbe pravnega reda države članice, ki ni država sodišča, pred katerim poteka postopek, ali država izpolnitve pogodbenih obveznosti, člen 9 navedene uredbe ne preprečuje tega, da bi sodišče, ki obravnava zadevo, upoštevalo to dejansko okoliščino.

Na to razlago ne vpliva načelo lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU. To načelo namreč državi članici ne dovoljuje, da se izogne obveznostim, ki ji jih nalaga pravo Unije, in zato ne omogoča nacionalnemu sodišču, da prezre – zato da kot pravnim pravilom prizna učinek prevladujočim obveznim določbam druge države članice – da je seznam prevladujočih obveznih določb, naveden v členu 9 Uredbe Rim I, izčrpen.

(Glej točke 46, 49, 52, 54 in 55 ter točko 2 izreka.)