SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (sedmi senat)
z dne 9. septembra 2016(*)
„Znamka Evropske unije – Postopek z ugovorom – Prijava znamke Evropske unije, ki predstavlja mačko v skoku – Prejšnje mednarodne figurativne znamke, ki predstavljajo mačko v skoku – Relativni razlog za zavrnitev – Dobro upravljanje – Dokaz ugleda prejšnjih znamk – Člen 8(5) Uredbe (ES) št. 207/2009“
V zadevi T‑159/15,
Puma SE s sedežem v Herzogenaurachu (Nemčija), ki jo zastopa P. González-Bueno Catalán de Ocón, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga je najprej zastopal P. Bullock, nato D. Hanf, agenta,
tožena stranka,
druga stranka pred odborom za pritožbe EUIPO je bila
Gemma Group Srl s sedežem v Cerasolo Ausi (Italija),
zaradi tožbe zoper odločbo petega odbora EUIPO za pritožbe z dne 19. decembra 2014 (zadeva R 1207/2014-5) v zvezi s postopkom z ugovorom med družbama Puma in Gemma Group,
SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat),
v sestavi M. van der Woude (poročevalec), predsednik, I. Wiszniewska-Białecka, sodnica, in I. Ulloa Rubio, sodnik,
sodna tajnica: A. Lamote, administratorka,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 1. aprila 2015,
na podlagi odgovora na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 22. junija 2015,
na podlagi obravnave z dne 12. aprila 2016,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Družba Gemma Group Srl je 14. februarja 2013 pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) vložila prijavo za registracijo znamke Evropske unije na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1).
2 Znamka, katere registracija je bila zahtevana, je spodaj prikazani figurativni znak modre barve:
3 Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razred 7 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo opisu: „Stroji za obdelavo lesa; stroji za obdelavo aluminija; stroji za obdelavo PVC“.
4 Prijava znamke Evropske unije je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 66/2013 z dne 8. aprila 2005.
5 Družba Puma SE, tožeča stranka, je 8. julija 2013 v skladu s členom 41 Uredbe št. 207/2009 vložila ugovor zoper registracijo znamke, prijavljene za proizvode iz točke 3 zgoraj. Podlaga za ugovor je bila določena v členu 8(5) Uredbe št. 207/2009.
6 Ugovor je temeljil na prejšnjih znamkah, ki so navedene spodaj (v nadaljevanju: prejšnje znamke):
– figurativna mednarodna znamka, ki je predstavljena spodaj, registrirana 30. septembra 1983 pod številko 480105, podaljšana do leta 2023, ki ima učinke v Avstriji, Beneluksu, na Hrvaškem, v Franciji, na Madžarskem, v Italiji, na Portugalskem, v Češki republiki, v Romuniji, na Slovaškem in v Sloveniji in ki določa proizvode iz razredov 18, 25 in 28, ki ustrezajo tem opisom:
– razred 18: „Torbe, ki se nosijo čez ramo, in potovalke, kovčki in potovalne torbe, zlasti za aparate in športna oblačila“;
– razred 25: „Oblačila, škornji, čevlji in copati“;
– razred 28: „Igre, igrače; izdelki za telesno dejavnost, izdelki za gimnastiko in šport (ki niso vključeni v druge razrede) vključno s športnimi žogami“:
– mednarodna figurativna znamka, ki je predstavljena spodaj, registrirana 17. junija 1992 pod številko 593987 in podaljšana do leta 2022, ki ima učinke v Avstriji, Beneluksu, Bolgariji, na Cipru, na Hrvaškem, v Španiji, Estoniji, na Finskem, v Franciji, Grčiji, na Madžarskem, v Italiji, Latviji, Litvi, na Poljskem, Portugalskem, v Združenem kraljestvu, v Republiki Češki, Romuniji, Sloveniji in na Slovaškem, ki je bila podaljšana do leta 2022 in ki označuje med drugim spodaj naštete proizvode iz razredov 18, 25 in 28, ki ustrezajo naslednjim opisom:
– razred 18: „Izdelki iz usnja in/ali imitacije usnja (vključeni v ta razred); ročne torbice in drugi toki, ki niso prilagojeni za izdelke, za katere hrambo so namenjeni, ter majhni usnjeni izdelki, med drugim denarnice, žepne denarnice, etuiji za ključe; ročne torbice, kovčki za dokumente, torbe za shranjevanje in nakupovalne torbe, šolske torbe z jermenom in šolske torbe, torbe za tabornike, nahrbtniki, vreče, torbe za kombiniranje, prenosne vreče in vreče za shranjevanje ter potovalke iz usnja in imitacije usnja, iz sintetičnih materialov, pletenin, blaga in iz nadomestkov usnja; potovalne torbice (usnjena galanterija); usnjeni naramni pasovi; živalske kože; kovčki in potovalne torbe; dežniki, sončniki in sprehajalne palice; biči, sedlarski izdelki“;
– razred 25: „Oblačila, obutev, pokrivala; deli in sestavni deli za obutev, podplati za obutev, vložki in vložki za boljšo držo, pete, zgornji del škornjev; protidrsniki na čevljih in škornjih, dereze in konice; ojačitve, izdelani žepi za oblačila; korzetni izdelki; škornji, natikači, natikači s peto in copati; končni obutveni izdelki, mestna obutev, športna obutev, obutev za prosti čas, trening, tek, gimnastiko, kopanje in fiziološka obutev (vključena v ta razred), obutev za tenis; trikoji in gamaše, usnjeni trikoji in gamaše, pajkice, golenski trakovi, gamaše za čevlje; oblačila za trening, kratke hlače in trikoji za gimnastiko, kratke hlače in trikoji za nogomet, teniške srajce in kratke hlače, oblačilni artikli in oblačila za plavanje in plažo, boksarice in oprijete kopalke in plavalna oblačila, vključno z dvodelnimi kopalkami, oblačilni artikli in športna in prostočasna oblačila (vključno z oblačilnimi artikli in oblačili, pletenimi in iz jersey-a), tudi za namene fizičnega treninga, teka ali vzdržljivostnega teka in gimnastike, športne kratke hlače in hlače, pletenine, puloverji, majice, puloverji za treniranje, teniški in smučarski oblačilni artikli in oblačila; trenirke in oblačilo za prosti čas, vrhnja oblačila in oblačila za vsako vreme, damske nogavice (nogavice), nogavice za nogomet, rokavice (oblačila), vključno z usnjenimi rokavicami, tudi iz imitacije usnja ali sintetičnega usnja, kape in čepice, trakovi za lase in čelo, naglavni trakovi za vpijanje znoja, prepasice, rute, šali, ovratne rute, kravate; pasovi, anoraki in parke (daljše jakne s kapuco), mornarski jopiči in dežni plašči, plašči, delovne obleke, jakne in suknjiči, ženska krila, kratke hlače in dolge hlače, puloverji in kompleti, sestavljeni iz več kosov oblačil in perila; spodnje perilo“;
– razred 28: „Igre, igrače, vključno z malo obutvijo in majhnimi žogami (igrače); oprema in naprave za telesno vadbo, telovadbo in šport (vključena v ta razred); oprema za smučanje, tenis in ribolov; smuči, smučarske vezi, smučarske palice; robniki za smuči, pasovi za smuči, žoge za igrišče, vključno z žogami in baloni za šport in igro; uteži, krogle, diski, kopje; loparji za tenis, loparji za ping-pong oziroma namizni tenis, badminton in squash, palice za kriket, palice za golf in hokej, žogice za tenis in badminton, kotalke in drsalke, rolerji, tudi z ojačano peto; mize za namizni tenis; palice za gimnastiko, telovadni obroči, mreže za šport, mreže za gole in mreže za žoge; rokavice za šport (pripomočki za igro); punčke za igro, oblačila za punčke, obutev za punčke, čepice in kape za punčke; pasovi za punčke, predpasniki za punčke; nakolenčniki, komolčniki, ščitniki za gležnje in gamaše za šport; okraski za božično drevo“:
7 Tožeča stranka je ugovor utemeljila na podlagi člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 in se sklicevala na ugled prejšnjih znamk v vseh državah članicah in za vse proizvode, naštete v točki 6 zgoraj.
8 Oddelek za ugovore je 10. marca 2014 ugovor v celoti zavrnil. Glede ugleda prejšnje znamke št. 593987 je menil, da zaradi ekonomičnosti postopka ni bilo treba preučiti dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, da bi prikazala svojo dolgotrajno uporabo in svoj ugled, in da bi preučitev izhajala iz hipoteze, da je imela ta prejšnja znamka „povečan razlikovalni značaj“.
9 Tožeča stranka je 7. maja 2014 na podlagi členov od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009 zoper odločbo oddelka za ugovore vložila pritožbo pri EUIPO.
10 Peti odbor EUIPO za pritožbe je z odločbo z dne 19. decembra 2014 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) pritožbo zavrnil. Prvič, menil je, da so imele prejšnje znamke in prijavljena znamka nekoliko vizualno podobne in so prikazovale isti izraz „mačke v skoku, ki spominja na pumo“. Drugič, odbor za pritožbe je zavrnil trditev tožeče stranke, da je oddelek za ugovore potrdil obstoj ugleda prejšnjih znamk, saj je oddelek za ugovore zaradi razloga ekonomičnosti postopka le navedel, da v tej zadevi ni bilo nujno presojati dokazov glede ugleda, ki jih je predložila tožeča stranka, in da bi preučitev izhajala iz hipoteze, da je imela prejšnja znamka št. 593987 „povečan razlikovalni učinek“. Odbor za pritožbe je nato preučil in zavrnil dokaze za ugled prejšnjih znamk v zvezi s proizvodi iz točke 6 zgoraj. Tretjič, odbor za pritožbe je menil, da je tudi ob predpostavki, da je treba ugled prejšnjih znamk šteti za izkazan, ugovor na podlagi člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 treba zavrniti, saj tudi druga pogoja, in sicer oškodovanje ali neupravičeno izkoriščanje razlikovalnega značaja ali ugleda prejšnjih znamk, nista bila izpolnjena.
Predlogi strank
11 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– EUIPO naloži plačilo stroškov.
12 EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Dopustnost dokazov, ki so bili prvič predloženi pred Splošnim sodiščem
13 Uvodoma EUIPO meni, da so slike, prikazane v točki 56 tožbe, ki so izvlečki spletne strani tretje osebe, „novi dokumenti“, ki so nedopustni.
14 Te slike, ki so bile prvič predložene pred Splošnim sodiščem, se ne smejo upoštevati. Namen tožbe pred Splošnim sodiščem je namreč nadzor zakonitosti odločb odborov EUIPO za pritožbe v smislu člena 65 Uredbe št. 207/2009, zato naloga Splošnega sodišča ni ponovno preučevanje dejanskih okoliščin glede na dokumente, ki so bili prvič predloženi pred njim. Zgoraj navedene slike je treba torej izločiti, ne da bi bilo treba oceniti njihovo dokazno vrednost (glej v tem smislu sodbo z dne 24. novembra 2005, Sadas/UUNT – LTJ Diffusion (ARTHUR ET FELICIE), T‑346/04, EU:T:2005:420, točka 19 in navedena sodna praksa).
Utemeljenost
15 Tožeča stranka v bistvu v utemeljitev tožbe navaja tri tožbene razloge, in sicer se prvi nanaša na kršitev načel pravne varnosti in dobrega upravljanja, ker je odbor za pritožbe zavrnil dokaze v zvezi z ugledom prejšnjih znamk in sklenil, da ugled teh znak ni bil izkazan, drugi se nanaša na kršitev členov 75 in 76 Uredbe št. 207/2009, ker je odbor za pritožbe preučil dokaze v zvezi s prejšnjimi znamkami, čeprav jih oddelek za ugovore ni preučil, tretji pa se nanaša na kršitev člena 8(5) te uredbe.
Prvi tožbeni razlog: kršitev načel pravne varnosti in dobrega upravljanja
16 Glede prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načel pravne varnosti in dobrega upravljanja, tožeča stranka v bistvu trdi, da je odbor za pritožbe s tem, da je zavrnil dokaze tožeče stranke v zvezi z ugledom prejšnjih znamk, in s tem, da je odstopil od svoje prakse odločanja v zvezi z ugledom prejšnjih znamk, kršil načeli pravne varnosti in dobrega upravljanja. V utemeljitev tega tožbenega razloga tožeča stranka torej predloži dve trditvi, in sicer se prva nanaša na zavrnitev odbora za pritožbe, da upošteva dokaze, ki niso bili prevedeni v jezik postopka, druga pa se nanaša na okoliščino, da je odbor za pritožbe odstopil od svoje prakse odločanja.
17 V tej zadevi je odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi navedel naslednje dokaze: dve študiji trga v Franciji (2008) in na Švedskem (2011), petnajst odločb nacionalnih uradov za znamke, in sicer tri z Urząd Patentowy Rzeczypospolitej Polskiej (poljski patentni urad), štiri z Institut national de la propriété industrielle (INPI, francoski inštitut za industrijsko lastnino), ena z Instituto nacional da propriedade industrial (INPI, portugalski inštitut za industrijsko lastnino) in sedem z Oficina Española de Patentes y Marcas (španski urad za patente in znamke), in sodbo z dne 7. novembra 2013, Budziewska/UUNT – Puma (Mačka v skoku) (T‑666/11, neobjavljena, EU:T:2013:584). Ugotovil je, da študija trga na Švedskem ni upoštevna, ker ugovor ni temeljil na prejšnjih pravicah na Švedskem, in da študija trga v Franciji ni bila predložena v jeziku postopka, ki je angleščina, kar je v nasprotju s pravilom 19(1), (3) in (4) Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 189). Navedel je, da je bila poleg tega ta zadnja študija izvršena pet let pred vložitvijo prijave znamke ter da je bilo težko ugotoviti, na kateri podlagi je bila ta študija trga izvedena in na katere proizvode se je nanašal domnevni ugled. Podobno je odbor za pritožbe navedel, da dve od treh odločb poljskega urada za patente in odločbe španskega urada za patente in znamke niso bile prevedene v jezik postopka in bi jih bilo treba zavreči. V zvezi z odločbo poljskega urada za patente iz leta 2008 in odločbami francoskega INPI, ki so bile prevedene, je odbor za pritožbe ugotovil, da je bilo težko ugotoviti, na katere dokaze so se oprli ti nacionalni uradi za ugotovitev ugleda prejšnjih znamk. Primeroma je odbor za pritožbe pojasnil, da so bili v odločbi francoskega INPI z dne 13. novembra 2012 zgolj omenjeni dokumenti, ki so bili predloženi za dokazovanje dejstva, da je bil figurativni element prejšnje znamke – ki je predstavljal pumo – splošno znan javnosti glede oblačil, ampak da je bilo nemogoče preveriti natančnost te trditve brez dokazov o ugledu, ki so bili predloženi v okviru tega nacionalnega postopka. V zvezi s tem je opozoril, da je treba ugled presojati na podlagi dokazov, ki jih je predložila nasprotna stranka v skladu s pravilom 19(1) in (4) Uredbe št. 2868/95, in poudaril, da je dokumente, ki so bili predloženi v drugih postopkih, mogoče upoštevati le, če jih je stranka, ki se je nanje sklicevala, izrecno navedla in jih opredelila. Nazadnje, odbor za pritožbe je opozoril, da se je v vsakem primeru zakonitost odločb EUIPO lahko presojala le na podlagi Uredbe št. 207/2009, kakor jo razlagajo sodišča Evropske unije, in ne na podlagi prejšnje prakse odločanja EUIPO ali nacionalnih organov. Iz tega je mogoče sklepati, da je odbor za pritožbe menil, da na podlagi vseh dokazov ni bilo mogoče izkazati ugleda prejšnjih znamk glede zadevnih proizvodov v kateri koli od držav članic.
18 Preden se preučita obe trditvi tožeče stranke, je treba opozoriti, da v skladu s členom 41(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah pravica do dobrega upravljanja vsebuje predvsem obveznost uprave, da svoje odločitve obrazloži.
19 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je namen obveznosti obrazložitve odločb urada EUIPO dvojni, in sicer da se po eni strani zainteresiranim osebam omogoči, da se seznanijo z razlogi za sprejeti ukrep, da bi lahko branile svoje pravice, in da po drugi strani sodišče Unije izvaja nadzor nad zakonitostjo odločbe (sodbi z dne 21. oktobra 2004, KWS Saat/UUNT, C‑447/02 P, EU:C:2004:649, točki 64 in 65, ter z dne 28. novembra 2013, Herbacin cosmetic/UUNT – Laboratoire Garnier (HERBA SHINE), T‑34/12, neobjavljena, EU:T:2013:618, točka 42).
20 Navesti je treba tudi, da je Sodišče presodilo, da bi EUIPO glede na načeli enakega obravnavanja in dobrega upravljanja moral v okviru preizkusa zahteve za registracijo znamke Evropske unije upoštevati odločitve, ki so bile že sprejete glede podobnih vprašanj in se zelo pazljivo vprašati o tem, ali je treba odločiti v istem smislu ali ne. Vendar je Sodišče dodalo, da morata biti načeli enakega obravnavanja in dobrega upravljanja usklajeni s spoštovanjem zakonitosti. Tako se oseba, ki zahteva registracijo znaka kot znamke, ne more v svojo korist sklicevati na morebitno nezakonitost, ki je bila storjena v korist druge osebe, da bi dosegla enako odločitev. Poleg tega mora biti preizkus vsake zahteve za registracijo iz razlogov pravne varnosti in ravno dobrega upravljanja strog in celosten, zato da ne bi bilo neupravičene registracije znamk. Ta preizkus je treba opraviti v vsakem posameznem primeru. Registracija znaka kot znamke je namreč odvisna od posebnih meril, ki se uporabijo glede na dejanske okoliščine obravnavanega primera in ki so namenjena preverjanju, ali za sporni znak ne velja razlog za zavrnitev (sodba z dne 10. marca 2011, Agencja Wydawnicza Technopol/UUNT, C‑51/10 P, EU:C:2011:139, točke od 74 do 77).
21 Tožeča stranka glede prve trditve v zvezi z zavrnitvijo odbora za pritožbe, da upošteva nekatere dokaze, ki niso bili prevedeni, trdi, da je študija trga glede Francije gotovo v francoščini, vendar je ni bilo treba prevajati, ker je bila ta študija „absolutno zgovorna“ glede ugleda prejšnjih znamk. Poleg tega je bila ista študija predložena v okviru drugih postopkov z ugovorom, v katerih telesa EUIPO niso podala nobenega ugovora.
22 EUIPO to trditev izpodbija in se v bistvu sklicuje na pravilo 19 Uredbe št. 2868/95.
23 Pravilo 19(3) Uredbe št. 2868/95 določa, da „so informacije in dokazi iz odstavkov 1 in 2 [tega člena] v jeziku postopka ali jim je priložen prevod“, ki „se predloži v roku, določenem za predložitev originalnega dokumenta“. Pravilo 19(4) Uredbe št. 2868/95 določa, da „[EUIPO] ne upošteva pisnih stališč ali dokumentov ali njihovih delov, ki niso bili predloženi ali ki niso bili prevedeni v jezik postopka v roku, ki ga je določil [EUIPO]“.
24 Pravilo 19 Uredbe št. 2868/95 je jasno in natančno ter je tožeči stranki omogočilo, da je od začetka postopka z ugovorom v skladu z načelom pravne varnosti vedela, kaj mora storiti v zvezi z dokazi, ki obstajajo v drugem jeziku, in ne v jeziku postopka.
25 Treba je torej ugotoviti, da je odbor za pritožbe pravilno menil, da dokumentov, ki niso bili prevedeni v jezik postopka, ni mogoče upoštevati. Dejstvo, da je bila študija trga v zvezi s Francijo vsekakor „absolutno zgovorna“ ali da bi jo bilo treba sprejeti brez prevoda v prejšnjih postopkih, te ugotovitve ne more ovreči. Pravilo 19 Uredbe št. 2868/95 to namreč utemeljuje s potrebo po spoštovanju načela kontradiktornosti in enakosti orožij med strankami v postopkih inter partes (glej v tem smislu sodbo z dne 6. novembra 2007, SAEME/UUNT – Racke (REVIAN’s), T‑407/05, EU:T:2007:329, točka 35 in navedena sodna praksa).
26 Iz sodne prakse, navedene v točki 20 zgoraj, izhaja, da morata biti načeli enakega obravnavanja in dobrega upravljanja usklajeni s spoštovanjem zakonitosti. Dejstvo, da je bilo morda pravilo 19 Uredbe št. 2868/95 kršeno v drugih zadevah, je torej v tem primeru brezpredmetno.
27 Zato je treba prvo trditev, ki jo je tožeča stranka navajala v utemeljitev prvega tožbenega razloga, zavrniti.
28 Tožeča stranka se glede druge trditve sklicuje na napačno uporabo prava, ki naj bi jo storil odbor za pritožbe, ker je odstopil od prakse odločanja EUIPO, čeprav jo je sam navedel, in od več odločitev nacionalnih uradov ter od sodbe z dne 7. novembra 2013, Mačka v skoku (T‑666/11, neobjavljena, EU:T:2013:584). V vseh teh odločitvah je bil ugotovljen obstoj ugleda prejšnjih znamk. Šlo naj bi namreč za dejstvo, ki se nanaša na znamke, katerih ugled je bil priznan, pri čemer ta ugled ne more biti odvisen od znamk, ki so predmet ugovora. Odbor za pritožbe pa ni pojasnil, zakaj naj bi bil tak odstop od navedenih odločitev utemeljen.
29 EUIPO to trditev izpodbija. Prvič, meni, da tožeča stranka z navajanjem prejšnje prakse odločanja odboru za pritožbe ne more očitati, da ni upošteval dokazov glede ugleda. V bistvu napotuje na obrazložitev v točki 20 izpodbijane odločbe, v skladu s katero je treba zakonitost odločitev EUIPO presojati le na podlagi Uredbe št. 207/2009, kakor so jo razlagala sodišča Unije, in ne na podlagi prejšnje prakse odločanja urada EUIPO ali nacionalnih organov, saj praksa odločanja urada EUIPO ne zavezuje avtomatično, ker so za vsako zadevo značilne posebne dejanske in pravne okoliščine, ki lahko vodijo do različnih ugotovitev.
30 V tej zadevi je treba navesti, da je tožeča stranka v pisnih vlogah pred oddelkom za ugovor izpostavila nedavno prakso odločanja urada EUIPO, v kateri je bil ugotovljen ugled in široko poznavanje prejšnjih znamk s strani javnosti. Iz odločbe urada EUIPO z dne 30. maja 2011 (ugovor B1291618) izhaja, da se je štelo, da je imela prejšnja znamka št. 480105 na podlagi več dokazov velik ugled, vsaj v Franciji, glede na njeno uporabo na trgu v zvezi s proizvodi iz razreda 25 (oblačila, škornji, obutev in copati). V tej odločbi so bili med drugim navedeni naslednji dokazi: zgodovina podjetja in članki iz tiska, izvlečki iz njegove spletne strani, slike svetovno znane teniške igralke, ki nosi izdelke tožeče stranke, izrezki iz tiska, ki prikazujejo znana nogometna moštva, ki nosijo izdelke tožeče stranke, katalogi obutve in oblačil iz obdobja od 1996 do 1998 s slikami proizvodov tožeče stranke, dokumenti, ki prikazujejo sponzorske dejavnosti tožeče stranke na področju motociklističnega športa, kopije revije Sporting Good intelligence iz obdobja od 2002 do 2007, ki vsebujejo informacije v športnem sektorju in omenjajo znamko tožeče stranke ali ime podjetja Puma, kopije člankov in oglaševanj številnih revij v Franciji, Nemčiji, Španiji, Beneluksu, Italiji, Združenem kraljestvu, Romuniji in Grčiji, letno poročilo za leto 2007, ki prikazuje, da so stroški za trženje leta 1997 znašali 29 milijonov EUR, leta 2007 pa že 424,9 milijonov EUR. EUIPO je pojasnil tudi, da iz predloženih dokazov izhaja, da se je ta znamka uporabljala „dolgotrajno in intenzivno“ ter da je bila splošno znana na zadevnih trgih, kjer je imela „ustaljen položaj“ med „vodilnimi blagovnimi znamkami“, kot je bilo razvidno iz „različnih in neodvisnih virov“. Poleg tega je EUIPO navedel različne reference v tisku (na primer Votre Beauté, Maximal, Femme Actuelle, Le Point, Têtu, Paris Match, Biba, Vogue, Glamour itd.), ki so poleg ostalih dokazov prikazovale, da je znamka uživala visoko stopnjo priznavanja v upoštevni javnosti. V skladu z odločbo EUIPO z dne 30. avgusta 2010 v zvezi z ugovorom B1287178 je bilo na podlagi več predloženih dokazov ugotovljeno, da je prejšnja znamka št. 593987 z uporabo v Uniji pridobila velik ugled glede oblačil, obuval, klobukov in opreme za šport, ki ni vključena v druge razrede. EUIPO je v odločbi z dne 20. avgusta 2010 glede ugovora B1459017 tudi sklenil, da je imela prejšnja znamka št. 593987 velik razlikovalni značaj, ki je izhajal iz njene „dolgotrajne in intenzivne“ uporabe in iz „visoke stopnje priznavanja“.
31 Te predhodne odločbe urada EUIPO pa, čeprav jih je tožeča stranka pravilno navajala, v izpodbijani odločbi niso niti obravnavane niti navedene, saj je odbor za pritožbe le opomnil, da urad EUIPO ni vezan na svojo predhodno prakso odločanja.
32 Poleg tega so bile ugotovitve iz teh odločb glede ugleda prejšnjih znamk potrjene s predloženimi odločbami nacionalnih uradov. Tako so bili v nasprotju z ugotovitvami odbora za pritožbe v odločbi poljskega patentnega urada z dne 4. julija 2008 zelo natančno navedeni dokazi, na podlagi katerih je ta urad utemeljil svojo presojo glede ugleda prejšnjih znamk (med katerimi je prejšnja znamka št. 593987). Poljski patentni urad je tako med drugim natančno navedel celostne kampanje trženja in oglaševanja tožeče stranke ter njeno sponzorstvo športnikov. Med drugim je bilo ugotovljeno, da je bilo podjetje prisotno na trgu od leta 1948, kar znaša 60 let na dan odločbe, in da je bila znamka, ki predstavlja mačko v skoku, na Poljskem znana že mnogo let. Na podlagi dokazov, za katere je ocenil, da so „zanesljivi, logični in usklajeni“, in ki verodostojno izkazujejo trud tožeče stranke glede promocije njene znamke, je menil, da so se znamke tožeče stranke, ki prikazujejo mačko v skoku, v prometu uporabljale intenzivno in so zato pridobile ugled. Poleg tega so odločbe francoskega INPI, predvsem z dne 10. aprila 2013, 25. oktobra in 13. novembra 2012, ter odločba portugalskega INPI z dne 10. marca 2009, čeprav v njih niso podrobno navedeni dokazi, ki so podlaga za njihovo ugotovitev, popolnoma skladne glede obstoja širokega poznavanja s strani upoštevne javnosti (predvsem na področju oblačil) ali splošnega poznavanja prejšnjih znamk tožeče stranke. Nazadnje, iz sodbe z dne 7. novembra 2013, Mačka v skoku (T‑666/11, neobjavljena, EU:T:2013:584, točka 36), ki jo navaja tožeča stranka, izhaja, da „ima vzorec ali model[, ki ustreza prejšnjim znamkam,] ugled“. Res je, da je šlo za postopek za razveljavitev vzorca ali modela, ampak zahtevek za razveljavitev je temeljil na prejšnjih vzorcih in modelih, „razkritih“ v mednarodnih registracijah znamk tožeče stranke, vključno v prejšnjih znamkah.
33 Treba je torej navesti, da je po eni strani EUIPO ugotovil ugled prejšnjih znamk v treh nedavnih odločbah, ki jih potrjuje več nacionalnih odločb, in da so se te odločbe nanašale na iste prejšnje znamke, enake ali podobne izdelke, kot so zadevni, in na nekatere države članice, na katere se nanaša ta zadeva. Po drugi strani je ugotovitev ugleda prejšnjih znak ugotovitev dejanskega stanja, ki ni odvisna od prijavljene znamke, kot na to opozarja tožeča stranka.
34 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da glede na sodno prakso, navedeno v točki 20 zgoraj, v skladu s katero mora EUIPO upoštevati že sprejete odločitve glede podobnih prijav in se posebno pozorno vprašati, ali je treba odločiti enako ali ne, ter glede na njegovo obveznost obrazložitve odbor za pritožbe ne more odstopiti od prakse odločanja urada EUIPO, ne da bi predložil kakršno koli pojasnilo glede razlogov, na podlagi katerih je ugotovil, da ugotovitve glede dejanskega stanja ugleda prejšnjih znamk, ki so bile podane v teh odločbah, niso bile oziroma niso bile več upoštevne. Odbor za pritožbe namreč nikakor ne izkaže zmanjšanja tega ugleda od izdaje zgoraj navedenih odločb niti mogoče nezakonitosti te prakse odločanja.
35 Drugič, EUIPO trdi, da teh odločb ni bilo treba upoštevati, ker nobeni od teh odločb ni bil priložen dokaz o ugledu prejšnjih znamk, predloženih v okviru teh postopkov. Poudarja, da bi tožeča stranka morala še enkrat predložiti dokaze glede ugleda, ki jih je že predložila v okviru teh prejšnjih postopkov, oziroma bi morala na njih natančno napotiti.
36 V skladu s pravilom 50(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2868/95 pa odbor za pritožbe, kadar je pritožba usmerjena proti odločitvi oddelka za ugovore, omeji preizkus pritožbe na dejstva in dokaze, predložene v rokih, ki jih določi ali navede oddelek za ugovore, razen če meni, da je treba dodatna in dopolnilna dejstva ter dokaze upoštevati v skladu s členom 76(2) Uredbe št. 207/2009. Uredba št. 2868/95 torej izrecno določa, da ima odbor za pritožbe pri preizkusu pritožbe proti odločbi oddelka za ugovore pravico, ki izhaja iz pravila 50(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2868/95 in člena 76(2) Uredbe št. 207/2009, da po prostem preudarku odloči, ali bo upošteval dodatna in dopolnilna dejstva ter dokaze, ki niso bili predloženi v roku, ki ga je določil ali navedel oddelek za ugovore (sodba z dne 3. oktobra 2013, Rintisch/UUNT C‑120/12 P, EU:C:2013:638, točki 31 in 32).
37 Zato bi moral v okoliščinah tega primera glede na svojo prejšnjo novejšo prakso odločanja, ki jo je potrdilo relativno veliko število nacionalnih odločb in sodba Splošnega sodišča, odbor za pritožbe v skladu z načelom dobrega upravljanja, kot je bilo razloženo v točkah od 18 do 20 zgoraj, bodisi zahtevati od tožeče stranke, naj predloži dopolnilne dokaze o ugledu prejšnjih znamk – le zato, da jih ovrže –kot ji je omogočalo pravilo 50(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2868/95, bodisi navesti razloge, iz katerih je ocenil, da je treba ugotovitve iz teh prejšnjih odločb glede ugleda prejšnjih znamk v tem primeru zavrniti. To je bilo toliko bolj potrebno, ker so bili v nekaterih od teh odločb zelo natančno navedeni dokazi, ki so bili podlaga za v teh odločbah opravljeno presojo ugleda prejšnjih znamk, kar bi moralo pritegniti njegovo pozornost glede njihovega obstoja.
38 Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti kršitev načela dobrega upravljanja, zlasti obveznosti urada EUIPO, da obrazloži svoje odločbe.
39 Zato je treba prvemu tožbenemu razlogu ugoditi.
40 Vendar pa le ta ugotovitev ne more zadostovati za razveljavitev izpodbijane odločbe. Treba je namreč navesti, da je odbor za pritožbe iz previdnosti odločil tudi o vprašanju, ali je bil drug nujni pogoj glede člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 izpolnjen, in sicer gre za oškodovanje ali neupravičeno izkoriščanje razlikovalnega značaja ali ugleda prejšnjih znamk.
41 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da napaka, ki jo je storil odbor za pritožbe, lahko odločilno vpliva na izid ugovora. Res je, da je odbor za pritožbe svojo presojo utemeljil z obstojem škode v smislu člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 pod predpostavko, da je ugled znamke izkazan. Vendar pa se je intenzivnost ugleda prejšnjih znamk upoštevala pri celoviti presoji obstoja škode v smislu člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 tako pri presoji povezave med znamkami kot tudi pri presoji kršitve v smislu člena 8(5) Uredbe št. 207/2009, ki sta različna in nujna pogoja.
42 Obstoj povezave med znamkami je treba namreč presojati celovito, ob upoštevanju vseh upoštevnih dejavnikov tega primera, med katerimi sta intenzivnost ugleda prejšnje znamke in stopnja razlikovalnega značaja, ki je bodisi njej lasten bodisi pridobljen z uporabo prejšnje znamke (sodbi z dne 27. novembra 2008, Intel Corporation, C‑252/07, EU:C:2008:655, točke 41, 42 in 53, ter z dne 12. marca 2009, Antartica/UUNT, C‑320/07 P, neobjavljena, EU:C:2009:146, točka 45). Tako kot obstoj povezave med spornima znamkama je obstoj ene od kršitev, navedenih v členu 8(5) Uredbe št. 207/2009, ali resne nevarnosti, da taka kršitev nastane v prihodnosti, treba presojati celostno, glede na vse upoštevne dejavnike tega primera, med katerimi sta intenzivnost ugleda prejšnje znamke in stopnja razlikovalnega značaja, ki je bodisi njej lasten bodisi pridobljen z uporabo prejšnje znamke (sodba z dne 27. novembra 2008, Intel Corporation, C‑252/07, EU:C:2008:655, točki 42 in 68). Poleg tega velja, da večja kot sta razlikovalni značaj in ugled te znamke, lažje bo sprejeti obstoj kršitve (glej sodbo z dne 27. novembra 2008, Intel Corporation, C‑252/07, EU:C:2008:655, točka 69 in navedena sodna praksa).
43 Ker pa odbor za pritožbe ni popolnoma preučil ugleda prejšnjih znamk, Splošno sodišče ne more odločati o tožbenemu razlogu kršitve člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 (glej v tem smislu sodbe z dne 5. julija 2011, Edwin/UUNT, C‑263/09 P, EU:C:2011:452, točki 72 in 73; z dne 14. decembra 2011, Völkl/UUNT – Marker Völkl (VÖLKL), T‑504/09, EU:T:2011:739, točka 63, in z dne 29. marca 2012, You-Q/UUNT – Apple Corps (BEATLE), T‑369/10, neobjavljena, EU:T:2012:177, točka 75 in navedena sodna praksa).
44 Zato je treba prvemu tožbenemu razlogu ugoditi in s tem razveljaviti izpodbijano odločbo v delu, v katerem je zavrnjen ugovor tožeče stranke, ne da bi bilo treba preučiti druge tožbene razloge, ki jih je navedla tožeča stranka.
Stroški
45 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
46 EUIPO s svojim predlogom ni uspel, zato se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat)
razsodilo:
1. Odločba petega odbora za pritožbe Urada Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 19. decembra 2014 (zadeva R 1207/2014-5) se razveljavi.
2. Uradu EUIPO se naloži plačilo stroškov, vključno s stroški, ki so nastali družbi Puma SE.
M. van der Van der Woude | I. Wiszniewska-Białecka | I. Ulloa Rubio |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 9. septembra 2016.
Podpisi