SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
ELEANOR SHARPSTON,
predstavljeni 15. maja 2012(1)
Zadeva C‑79/11
Procura della Repubblica
proti
Mauriziu Giovanardiju,
Andrei Lastiniju,
Filippu Ricciju,
Vitu Piglionici,
Massimilianu Pemporiju,
Gezimu Lakji,
Elettrifer Srl,
Rete Ferroviaria Italiana SpA
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Tribunale di Firenze, (Italija))
„Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Kazenska odgovornost pravnih oseb – Pravica žrtev kaznivih dejanj do odškodnine“
1. S tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe se Sodišču predlaga, naj razloži določbe Okvirnega sklepa 2001/220 o položaju žrtev v kazenskem postopku(2) in zlasti člen 9 tega sklepa.
2. Obravnava se vprašanje, ali – in če je odgovor pritrdilen, v kolikšnem obsegu – lahko žrtev kaznivega dejanja izterja odškodnino za škodo, povzročeno s tem dejanjem, ne le od fizične(‑ih) osebe (oseb), ki je (so) storila(‑e) zadevno dejanje, temveč tudi od pravne osebe, za katero se po nacionalnem pravnem sistemu zadevne države članice šteje, da je odgovorna za njegovo storitev.
Pravni okvir
Zakonodaja Evropske unije (EU)
3. Evropski svet je na izrednem zasedanju v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999 glede območja svobode, varnosti in pravice v Evropski uniji med drugim sklenil določiti minimalne standarde za zaščito žrtev kaznivih dejanj. Zadevni standardi naj bi vključevali pravico žrtev do odškodnine za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem.(3)
4. Okvirni sklep je bil sprejet za izvedbo te resolucije.(4)
5. V uvodnih izjavah 4, 5 in 7 Okvirnega sklepa je navedeno:
„(4) Države članice bi morale svoje zakone in druge predpise približati v taki meri, kot je potrebna za doseganje cilja zagotavljanja visoke ravni zaščite žrtvam kaznivih dejanj, ne glede na to, v kateri državi članici se nahajajo.
(5) Potrebe žrtev bi bilo treba upoštevati in obravnavati na celovit, usklajen način, pri čemer se je treba izogibati delnim ali nedoslednim rešitvam, ki lahko povzročijo sekundarno viktimizacijo.
[…]
(7) Ukrepi za pomoč žrtvam kaznivih dejanj in predvsem določbe v zvezi z odškodnino in poravnavanjem ne zadevajo ureditev po civilnem postopku.“
6. Člen 1 vsebuje te opredelitve:
„(a) ,žrtev‘ pomeni fizično osebo, ki je utrpela škodo, […] ki so jo neposredno povzročila dejanja ali opustitve, ki kršijo kazensko zakonodajo države članice;
[…]
(c) ,kazenski postopek‘ se razume skladno z nacionalno zakonodajo, ki se uporabi.“
Izraz „storilec kaznivega dejanja“ ni opredeljen.
7. Odstavek 1 člena 9 Okvirnega sklepa (z naslovom „Pravica do odškodnine v teku kazenskega postopka“) določa:
„Vsaka država članica zagotovi, da so žrtve kaznivih dejanj upravičene v razumnem roku, med kazenskim postopkom, pridobiti odločbo o odškodnini, ki jo izplača storilec kaznivega dejanja, razen kjer v določenih primerih nacionalna zakonodaja določa, da se odškodnina dodeli na drug način.“
Nacionalna zakonodaja
8. Člen 185 italijanskega kazenskega zakonika (Codice Penale) določa, da so osebe, ki so storile kaznivo dejanje, žrtvi dolžne izplačati odškodnino za morebitno škodo, ki ji je bila povzročena zaradi njihovih dejanj. Zaradi teh dejanj lahko nastane tudi odškodninska odgovornost osebe ali oseb (fizičnih ali pravnih), odgovorne(‑ih) za ravnanje storilca.
9. S členom 74 italijanskega zakonika o kazenskem postopku (Codice di procedura penale) je žrtvi takega kaznivega dejanja priznana pravica, da sodeluje v kazenskem postopku proti obdolžencu kot civilna stranka. Če je žrtvi v tem postopku ugodeno, izterja od obdolženca odškodnino na enak način – vendar (večinoma) prej –, kot če bi v zvezi z isto škodo vložila ločeno tožbo proti obdolžencu pred civilnimi sodišči.
10. Italijansko pravo se je do uzakonitve zakonske uredbe št. 231/2001 (Decreto legislativo, v nadaljevanju: zakonska uredba) ravnalo po načelu societas delinquere non potest.(5) Čeprav je bilo mogoče v civilni tožbi posredno ugotoviti odgovornost pravnih oseb za protipravna dejanja fizičnih oseb, za katere so bile te pravne osebe odgovorne, pa jih po italijanskem pravu kot takih ni bilo mogoče preganjati zaradi storitve kaznivega dejanja.
11. Člen 1 te uredbe določa, da pravne osebe nosijo odgovornost – formalno opredeljeno kot „upravno“ – za nezakonita dejanja. Ta določba se razširi tudi na družbe in podjetja s statusom pravne osebe ter združenja, tudi če niso pravne osebe. Vendar pa se ne uporablja za državo, lokalne skupnosti, negospodarske javne organe ali organe z ustavnimi funkcijami.(6)
12. Poglavje I zakonske uredbe je razdeljeno na tri oddelke. Prvi od njih je oddelek s splošnimi določbami, v katerem so postavljena merila, ki morajo biti izpolnjena, da lahko pravna oseba nosi odgovornost na podlagi zadevne uredbe. V tretjem oddelku so (s sklicevanjem na določbe kazenskega zakonika) opredeljena posebna kazniva dejanja, v zvezi s katerimi je mogoče ugotoviti odgovornost pravne osebe.
13. Kar zadeva upoštevna merila, so v členu 5 zakonske uredbe opredeljene fizične osebe, ki lahko – če storijo kaznivo dejanje – povzročijo odgovornost pravne osebe. V glavnem so to (a) osebe z izvršnimi ali upravnimi pooblastili in (b) osebe pod nazorom oseb, ki delujejo s takimi pooblastili. Dalje, v členih 6 in 7 so opredeljene okoliščine, v katerih je mogoče odgovornost naložiti pravni osebi. Če je storilec zadevnega kaznivega dejanja fizična oseba, ki je delovala z izvršnimi ali upravnimi pooblastili, se domneva, da je za to dejanje odgovorna pravna oseba. To domnevo je mogoče ovreči le, če lahko obravnavana pravna oseba dokaže, da je vzpostavila in dejansko uporabljala organizacijski in upravni sistem, s katerim je bilo mogoče preprečiti storitev takih kaznivih dejanj, oziroma da se je zadevna fizična oseba takemu sistemu nezakonito izognila ali ga je zlorabila. Če fizične osebe ne delujejo z izvršnimi ali upravnimi pooblastili, ni podana domneva o odgovornosti pravne osebe. Namesto tega je treba dokazati, da je bila storitev kaznivega dejanja omogočena zaradi neuporabe potrebnih standardov pri vodenju ali nadzoru.
14. V skladu s členom 25f zakonske uredbe kazniva dejanja iz oddelka s posebnimi določbami vključujejo tudi uboj in povzročitev hude telesne poškodbe.
15. Omeniti je treba še štiri druge določbe zadevne zakonske uredbe. Člen 8 določa, da je lahko odgovornost pravne osebe v zvezi s kaznivim dejanjem samostojna, kar pomeni, da je lahko podana, čeprav fizične osebe, ki je storila zadevno kaznivo dejanje, ni mogoče identificirati ali ta oseba ne more kazensko odgovarjati. Člen 34 določa, da se za pravno osebo, proti kateri se začne kazenski postopek na podlagi zgoraj navedenih določb, uporabljajo procesna pravila, določena v zakonski uredbi, in če je to primerno, pravila iz zakonika o kazenskem postopku in zakonske uredbe št. 271/1989(7). Dalje, člen 35 določa, da se – če je to primerno – za pravno osebo, proti kateri se začne kazenski postopek na podlagi zgoraj navedenih določb, uporabljajo procesna pravila, s katerimi je urejen postopek proti fizični osebi, obdolženi storitve kaznivega dejanja. Na podlagi člena 36 spadajo pravne osebe, proti katerim je bil začet kazenski postopek, v pristojnost kazenskega sodišča, pristojnega za kazniva dejanja, ki so jih storile fizične osebe.
16. Člen 74 zakonika o kazenskem postopku določa, da lahko žrtev kaznivega dejanja (ali njeni nasledniki) postane civilna stranka v kazenskem postopku proti – med drugim – osebi, obdolženi storitve kaznivega dejanja, s čimer se žrtvi omogoči izterjava odškodnine za morebitno škodo, ki jo je utrpela zaradi storitve kaznivega dejanja.
17. Člen 83 zakonika o kazenskem postopku določa:
„Proti osebi, ki je po civilnem pravu odgovorna za dejanja obdolženca, lahko [žrtev takih dejanj] začne pregon v kazenskem postopku […] Če je bil obdolženec oproščen ali je bila v zvezi z njim sprejeta odločitev o ustavitvi postopka, je njegov pregon še vedno mogoč v zvezi z njegovo morebitno odgovornostjo po civilnem pravu za dejanja njegovega soobdolženca.“
Dejansko stanje, postopek in vprašanje za predhodno odločanje
18. Na železniškem vozlišču blizu Firenc se je 2. oktobra 2008 zgodila nesreča. Zgodila naj bi se zaradi pomanjkljive izvedbe del (ki se šteje za kaznivo dejanje iz malomarnosti na podlagi členov 41, 113 ter 589(II) in (IV) italijanskega kazenskega zakonika) M. Giovanardija in štirih drugih fizičnih oseb.(8) Pubblico Ministero (državno tožilstvo) je 28. julija 2010 pri Ufficio del Giudice delle indagini preliminari (urad sodnika, pristojnega za predhodne preiskave) pri Tribunale di Firenze (okrožno sodišče v Firencah) predlagalo začetek kazenskega postopka proti tem osebam. Te so bile zaposlene pri družbi Rete Ferroviaria Italiana (v nadaljevanju: RFI), to je družbi za upravljanje železnic, ki je v državni lasti. V nesreči je A. Marrai umrl, A. Bardelliju so morali amputirati nogo, A. Tomberli pa je utrpel hude telesne poškodbe. Vse žrtve so bile prav tako zaposlene pri družbi RFI.
19. Z dokumentom, s katerim se predlaga začetek kazenskega postopka proti zadevnim fizičnim osebam, se v zvezi z nesrečo predlaga tudi začetek kazenskega postopka proti dvema pravnima osebama, to je družbi Elettri Fer s.r.l (v nadaljevanju: Elettri Fer) in RFI. Začetek navedenega postopka se med drugim predlaga na podlagi člena 25f zakonske uredbe.
20. A. Bardelli in zastopniki bližnjih sorodnikov A. Marraija (v nadaljevanju: vlagatelji v zadevi v glavni stvari) so v postopku pred predložitvenim sodiščem predlagali, naj se jim na podlagi člena 74 zakonika o kazenskem postopku in naslednjih omogoči, da v kazenskem postopku sodelujejo kot civilne stranke. Vlagatelji zahtevajo povrnitev vse premoženjske in nepremoženjske škode, ki so jo utrpeli zaradi nesreče, ter predložitvenemu sodišču predlagajo, naj jim dovoli udeležbo v postopku ne le proti fizičnim osebam, ki naj bi storile zadevna kazniva dejanja, temveč tudi proti družbama Elettri Fer in RFI.
21. Nacionalno sodišče mora odločiti o ugovoru zoper zadevni predlog, ki je utemeljen s trditvijo, da italijansko pravo žrtvam kaznivih dejanj in njihovim zastopnikom ne dovoljuje neposrednih zahtevkov proti pravnim osebam v kazenskem postopku.
22. Predložitveno sodišče navaja, da se je o tem vprašanju že veliko razpravljalo, vendar meni, da doslej še ni bilo razrešeno. V zvezi s tem opozarja, da je po nacionalnem pravu kaznivo dejanje, ki ga stori pravna oseba, opredeljeno kot posredno in podredno, zato ga ni mogoče obravnavati, kot da je odločilno pripomoglo k storitvi zadevnih kaznivih dejanj. Po preučitvi trditev v podporo ugovoru in proti njemu meni, da v zvezi z obravnavano zadevo sicer še vedno ostaja nekaj dvomov, da pa je mogoče s pravilno razlago nacionalnega prava podpreti trditve strank, ki so vložile ugovor.
23. V teh okoliščinah je predložitveno sodišče Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je italijanska ureditev na področju upravne odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja iz zakonske uredbe […], kakor je bila spremenjena, ki ,izrecno‘ ne določa možnosti, da pravne osebe v okviru kazenskega postopka odgovarjajo za škodo, povzročeno žrtvam kaznivih dejanj, v skladu z določbami Skupnosti s področja zaščite žrtev kaznivih dejanj v kazenskem postopku?“
24. Zastopniki bližnjih sorodnikov A. Marraija, nemška, italijanska, nizozemska in avstrijska vlada ter Evropska komisija so predložili pisna stališča. Na obravnavi 15. marca 2012 so zastopniki bližnjih sorodnikov A. Marraija, nemška in italijanska vlada ter Komisija predstavili ustna stališča.
Analiza
Uvodne ugotovitve
Pristojnost Sodišča
25. Okvirni sklep je bil sprejet na podlagi členov 31 in 34(2)(b) EU. Te določbe so spadale v naslov VI „Določbe o policijskem in pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah“ Pogodbe EU. Člen 35(1) EU je določal, da je Sodišče ob upoštevanju pogojev iz tega člena med drugim pristojno za predhodno odločanje o razlagi okvirnih sklepov na podlagi tega naslova. Med temi pogoji je bila tudi zahteva iz člena 35(2) EU, da mora država članica najprej priznati pristojnost Sodišča za predhodno odločanje v skladu s predhodnim odstavkom. Italijanska republika je to storila z izjavo, ki je začela veljati 1. maja 1999.(9)
26. Po uzakonitvi Okvirnega sklepa je začela veljati Lizbonska pogodba.(10)
27. Kot je Sodišče pojasnilo v sodbi v zadevi X,(11) člena 9 in 10(1) Protokola št. 36 o prehodni ureditvi, priloženega Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU), učinkujeta tako, da Okvirni sklep obdrži svoje pravne učinke ne glede na začetek veljavnosti Lizbonske pogodbe, pristojnosti Sodišča v zvezi s predhodnim odločanjem pa ostanejo enake.(12)
28. Sodišče je torej pristojno za predhodno odločanje.
Direktiva 2004/80
29. Predložitveno sodišče je v predložitveni odločbi navedlo, da želi poleg napotkov v zvezi z razlago Okvirnega sklepa tudi pojasnilo v zvezi z upoštevnostjo Direktive 2004/80(13) v zgoraj opisanih okoliščinah, čeprav tega v vprašanju za predhodno odločanje ni posebej vprašalo.
30. Kot je jasno navedeno v členu 1 te direktive, se ta uporablja le ob storitvi „nasilnega naklepnega kaznivega dejanja“, ki vključuje čezmejni element. V obravnavani zadevi nič ne kaže na to, da so bila morebitna kazniva dejanja – če so bila storjena – storjena naklepno. Manjka tudi čezmejni element. Zato zadevne direktive v obravnavanih okoliščinah ni mogoče uporabiti(14) in je ne bom dodatno preučevala.
Vprašanje za predhodno odločanje
31. Predložitveno sodišče se v svojem vprašanju sprašuje o skladnosti nekaterih določb nacionalnega prava s členom 9(1) Okvirnega sklepa. Ni sporno, da lahko žrtev kaznivega dejanja, ki ga je storila fizična oseba, v skladu z nacionalnim pravom od zadevne osebe izterja odškodnino, tako da v zvezi s tem vloži zahtevek kot civilna stranka v kazenskem postopku.(15) Če je storilec kaznivega dejanja pravna oseba, pa predložitveno sodišče meni, da tak zahtevek ni dopusten in mora žrtev svoj zahtevek vložiti v posebej v ta namen uvedenem civilnem postopku.(16) Predložitveno sodišče navaja, da žrtev za uvedbo takega civilnega postopka lahko izbira. Lahko počaka, da morebitna obsodba oseb, ki so storile zadevno kaznivo dejanje, pridobi moč res judicata, kar lahko traja (vsaj v primeru pritožbe zoper obsodbo ali kazen) več let, in nato vloži tožbo pred civilnimi sodišči, pri čemer bo tudi ta postopek verjetno trajal nadaljnjih nekaj let. Namesto tega lahko takoj začne vzporedni civilni postopek, vendar bi bili tudi v tem primeru časovni roki „zelo dolgi“, hkrati pa bi se precej povišali tudi stroški.
32. Ker predložitveno sodišče v svojem vprašanju sprašuje o skladnosti nacionalnega ukrepa s pravom EU, je treba pripomniti, da Sodišče za odločanje o tem ni pristojno. Lahko pa mu pomaga z odločitvijo o razlagi prava EU, na podlagi katere bo lahko nato samo presodilo o skladnosti in odločilo v zadevi, ki mu je bila predložena.(17) Kot je pravilno ugotovila Komisija, je mogoče vprašanje preoblikovati tako, da se predložitvenemu sodišču zagotovi koristen odgovor. Vprašanje v bistvu zadeva to, ali člen 9(1) Okvirnega sklepa – z vidika pravice žrtve, da v kazenskem postopku proti osebam, ki so storile kaznivo dejanje, izterja odškodnino za škodo, nastalo zaradi zadevnega dejanja – dovoljuje razlikovanje med fizičnimi in pravnimi osebami, ki so storile kaznivo dejanje.
33. Nemška, nizozemska in avstrijska vlada so v svojih stališčih soglasno poudarile obseg manevrskega prostora, ki je z Okvirnim sklepom podeljen državam članicam, kar zadeva njegovo izvajanje. Tudi Sodišče je v zvezi s tem priznalo obstoj široke diskrecijske pravice.(18) To je lahko posebej pomembno, če je neki izid v nasprotju z ustavnimi pravili zadevne države članice, drugačna rešitev pa ne.(19) Vendar je treba hkrati upoštevati tudi to, da je bil namen Okvirnega sklepa državam članicam naložiti obveznosti v zvezi s cilji, določenimi v njem. Iz tega izhaja, da gre za področje, ki ga mora Sodišče obravnavati previdno. Vendar to še ne pomeni, da ga sploh ne sme obravnavati.
34. Preden se lotimo vprašanja, kako je treba razlagati člen 9(1), velja na kratko opredeliti, česa zadevna določba ne vsebuje. Od držav članic ne zahteva, naj spremenijo svoje materialno kazensko pravo z uvedbo ali razširitvijo pojma kazenske odgovornosti pravnih oseb.(20) Povedano drugače, od držav članic se ne zahteva, naj na novo določijo odgovornost, če ta ne obstaja. Tako država članica, katere pravni sistem določa, da je mogoče za kaznivo dejanje obsoditi le fizične osebe, ne krši določb Okvirnega sklepa, če ne vsebuje določb o odgovornosti tudi pravnih oseb, za katere je mogoče šteti, da bi lahko nosile nekaj povezane odgovornosti za zadevno kaznivo dejanje, in o odškodnini, ki jo je mogoče izterjati od takih pravnih oseb na podlagi člena 9(1). Žrtev, ki želi izterjati odškodnino v zvezi s protipravnim dejanjem, za katero je domnevno odgovorna zadevna pravna oseba, mora v taki državi članici začeti civilni postopek z vsemi posledicami, ki jih ima to na podlagi nacionalnega sistema.
35. Vendar navedeno v obravnavani zadevi ne drži. Na podlagi povezave predložitvenega sklepa, pisnih stališč, predloženih Sodišču, in ustnih stališč, predstavljenih na obravnavi, določbe italijanskega prava razumem, kot je navedeno:
– pravne osebe lahko odgovarjajo za storitev nezakonitega dejanja na podlagi določb zakonske uredbe;
– nezakonito dejanje, zaradi katerega je mogoče začeti kazenski postopek proti pravnim osebam, se opredeli kot upravna kršitev: taka opredelitev je bila sprejeta, da bi se izognili morebitnim težavam, ki bi lahko izhajale iz italijanske ustave, če bi bilo treba dejanje, ki ga stori pravna oseba, opredeliti kot „kaznivo“;
– merila za opredelitev nezakonitega dejanja, postavljena v oddelku zakonske uredbe s splošnimi določbami, so določena z izrecnim sklicevanjem na določbe kazenskega zakonika;(21)
– nezakonitega dejanja, ki ga stori pravna oseba, ni mogoče izenačiti z enakovrednim dejanjem, ki ga stori fizična oseba; taka odgovornost se opredeli kot „posredna in podredna“; pred naložitvijo odgovornosti pravni osebi je treba dokazati, da mora ta nositi odgovornost za dejanja svojega vodstva in/ali uslužbencev;
– iz tega izhaja, da pravne osebe ni mogoče obravnavati kot neposredne „storilke“ kaznivega dejanja, ki ga je storila fizična oseba;
– vendar je osnovni pogoj za ugotovitev odgovornosti pravne osebe dejstvo, da je nezakonito dejanje storila fizična oseba;(22) povedano drugače, če zadevno (kaznivo) dejanje ne bi bilo storjeno, za obravnavano pravno osebo ne bi mogla nastati nobena odgovornost;
– postopek proti pravni osebi poteka pred kazenskimi sodišči, zanj veljajo določbe zakonika o kazenskem postopku in se združi s kazenskim postopkom proti fizični(-im) osebi(-am), ki naj bi storila(-e) zadevno nezakonito dejanje.(23)
36. Čeprav italijansko pravo ne dopušča možnosti, da bi žrtev pridobila odškodnino od pravne osebe v kazenskem postopku tako, da bi na podlagi člena 74 zakonika o kazenskem postopku postala civilna stranka v tem postopku, se zdi, da je mogoče v praksi enak rezultat doseči po drugi poti. Šesti kazenski senat Corte Suprema di Cassazione je v sodbi, izrečeni oktobra 2010, odločil:
„[…] po postopku, določenem z zakonsko uredbo, je položaj žrtve vsekakor zagotovljen, saj lahko ta ne le takoj ukrepa za zaščito svojih interesov, tako da začne civilni postopek, temveč lahko začne tudi pregon pravne osebe v zvezi z njeno civilno odgovornostjo v skladu s členom 83 zakonika o kazenskem postopku v postopku za ugotovitev kazenske odgovornosti storilca nezakonitega dejanja, storjenega v interesu ali v korist pravne osebe, kar lahko – običajno – stori v postopku, ki je bil začet zaradi ugotovitve odgovornosti pravne osebe“.(24)
37. Seveda mora predložitveno sodišče preveriti, ali je z zgoraj navedenim pravilno opisan položaj po nacionalnem pravu.
38. Ali so pravila, kot sem jih opisala zgoraj, skladna s členom 9(1) Okvirnega sklepa?
39. S členom 9(1) so žrtve kaznivih dejanj zaščitene tako, da je državam članicam naloženo, da vzpostavijo ureditev za zagotovitev odškodnine zadevnim žrtvam v razumnem roku, in sicer med kazenskim postopkom. Kot poudarja Komisija, naj bi bil žrtvam s takim sistemom odločanja o njihovih zahtevkih zagotovljen hitrejši in cenejši postopek, kot če bi morale odškodninski zahtevek vložiti v ločenem civilnem postopku.
40. Določba se deli na dva dela. V prvem delu je kot splošno pravilo določeno, da morajo države članice zagotoviti, da so žrtve kaznivih dejanj upravičene v razumnem roku, med kazenskim postopkom, pridobiti odločbo o odškodnini, ki jo izplača storilec kaznivega dejanja. V drugem delu je določena izjema od tega splošnega pravila. Ta se uporablja „v določenih primerih“, v katerih nacionalno pravo določa, da se odškodnina dodeli drugače.
41. Najprej je treba obravnavati splošno pravilo iz prvega dela člena 9(1) Okvirnega sklepa, nato pa si bomo ogledali še izjemo iz drugega dela.
Splošno pravilo
42. Pod katerimi osnovnimi pogoji se na podlagi člena 9(1) od držav članic zahteva, da zagotovijo, da se odločba o odškodnini žrtvi za škodo, ki jo je utrpela zaradi storitve kaznivega dejanja, sprejme v razumnem roku? Prvič, moralo je biti storjeno kaznivo dejanje. Drugič, pravni sistem zadevne države članice mora omogočati uvedbo kazenskega postopka proti obdolžencu zaradi storitve takega dejanja. Tretjič, potekati mora kazenski postopek.
43. V preprostih primerih je uporaba teh pogojev jasna. Denimo, da se je v neki državi članici zaradi malomarne vožnje osebe X, ki je zaposlena pri pravni osebi Y in je vozila med službenim časom, zgodila nesreča, v kateri je bila poškodovana ena ali več žrtev. V tej državi članici se priznava načelo odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja, zato se v njej pravne osebe, ki naj bi storile taka dejanja, preganjajo pred kazenskimi sodišči na običajen način. Dalje predpostavimo še, da se koncept „storilca“ iz člena 9(1) lahko uporablja za pravne osebe (k temu se bom vrnila v nadaljevanju(25)). Zaradi nesreče je pred kazenskimi sodišči uveden postopek proti X (fizična oseba, ki je povzročila nesrečo) in Y (pravna oseba, posredno odgovorna za njeno povzročitev). Zadevni osebi sta obdolženi storitve tesno povezanih kaznivih dejanj. V navedenem primeru je jasno, da se na podlagi Okvirnega sklepa od države članice s pravnim sistemom, v katerem še ni določeno, da lahko žrtve zahtevajo in (če je to primerno) izterjajo odškodnino v kazenskem postopku, nacionalno pravo spremeni tako, da bo v skladu s členom 9(1).
44. Vendar obravnavana zadeva ni tako preprosta.
45. Ob upoštevanju pogojev, ki so zaporedoma navedeni v točki 42 zgoraj, menim, da, prvič, Okvirni sklep ne obravnava toliko tehnične opredelitve „kaznivega dejanja“ po nacionalnem pravu, temveč se bolj osredotoča na njegovo temeljno naravo. Ukvarja se bolj z vsebino kot z obliko. Čeprav je Sodišče opozorilo na široko diskrecijsko pravico, podeljeno nacionalnim organom v zvezi s posebnimi sredstvi, ki so jih izbrali za uresničitev ciljev, na katerih temelji Okvirni sklep, je hkrati menilo, da je treba ta sklep – da mu ne bi odvzeli polnega učinka – razlagati teleološko.(26)
46. Torej ob odločanju o skladnosti s členom 9(1) ni mogoče upoštevati dejstva, da je zadevno kaznivo dejanje po nacionalnem sistemu opredeljeno kot „posredno in podredno“. Odgovornost pravnih oseb za kršitve zakona običajno že po naravi ni niti neposredna niti primarna. Naj zaradi popolnosti še dodam, da ni treba, da sta fizična in pravna oseba obdolženi istega dejanja. Niti se na podlagi člena 9(1) ne zahteva, da je treba za to, da se ta člen uporabi za pravno osebo, zadevnega kaznivega dejanja najprej obdolžiti eno fizično osebo ali več.
47. Zdi se, da je treba enako načelo razlage uporabiti tudi v zvezi s tem, da se po italijanskem pravu kršitev, ki jo stori pravna oseba, opredeli kot „upravna“.(27) Iz uvodne izjave 4 Okvirnega sklepa jasno izhaja, da je njegov namen zagotavljanje „visoke ravni zaščite“ žrtvam kaznivih dejanj. Na podlagi člena 9(1) je eno od sredstev za uresničitev tega cilja to, da se zadevnim žrtvam omogoči pridobitev odškodnine med kazenskim postopkom, uvedenim v zvezi z nezakonitim dejanjem, s katerim je bila povzročena nastala škoda. Brez pomislekov lahko sprejmem trditev, da državam članicam s sprejetjem Okvirnega sklepa ni bilo naloženo, da morajo v svoje nacionalno pravo vpeljati pojem kazenske odgovornosti pravnih oseb, če tega v njihovem sistemu prej ni bilo.(28) Vendar pa menim, da se država članica, ki je ta pojem sprejela kot del svojega sistema, s sklicevanjem na večinoma formalne razloge ne more izogniti dolžnosti, da zagotovi zaščito v skladu s členom 9(1).
48. V obravnavani zadevi je v pravnem sistemu zadevne države članice določeno, da pravne osebe nosijo odgovornost za nezakonita dejanja, in sicer na podlagi ureditve, s katero je določeno, (1) da se merila, s katerimi se opredeli nezakonito dejanje, določijo s sklicevanjem na določbe kazenskega zakonika, (2) da je osnovni pogoj za ugotovitev odgovornosti v zvezi z zadevnim dejanjem dejstvo, da je nezakonito dejanje storila fizična oseba, ter (3) da postopek proti pravni osebi poteka pred kazenskimi sodišči, zanj veljajo določbe zakonika o kazenskem postopku in se v običajnih okoliščinah združi s postopkom proti fizični(‑im) osebi(‑am), ki naj bi storila(‑e) zadevno nezakonito dejanje. Člen 9(1) je treba razlagati teleološko in pri tem dati prednost vsebini pred obliko. Zato menim, da samo dejstvo, da je odgovornost pravnih oseb v zvezi z nezakonitimi dejanji po nacionalnem pravu opredeljena kot „upravna“, še ne zadostuje za izključitev uporabe zadevnega člena in torej dolžnosti, da se žrtvi zadevnih dejanj zagotovi zaščita.
49. Drugič, zaradi storitve zadevnega dejanja mora biti uveden postopek proti storilcu. V členu 1(a) Okvirnega sklepa je opredeljen izraz „žrtev“, medtem ko ustrezna opredelitev izraza „storilec“ ne obstaja.(29) Zato menim, da je treba v teh okoliščinah ta izraz razumeti v njegovem „naravnem“ in običajnem pomenu. To je širok pojem, uporabljen v okviru, v katerem bi zakonodajalec, če bi se želel izraziti ozko, to tudi storil. Torej lahko brez težav sklenem, da je treba izraz „storilec“ razumeti, kot da poleg fizičnih oseb vključuje tudi pravne osebe, obdolžene storitve protipravnih dejanj.
50. Tretjič, potekati mora kazenski postopek. Zahteva je očitna, saj bi bil brez nje člen 9(1) nesmiseln. Člen 1(c) Okvirnega sklepa določa, da se ta koncept razume skladno z upoštevnim nacionalnim pravom. Povedano drugače, ne obstaja usklajen evropski pojem, na podlagi katerega bi lahko odgovorili na vprašanje, kaj naj bi vključeval izraz „kazenski postopek“. Ker se v obravnavani zadevi zdi, da je zadevni postopek nedvomno kazenski – kar je potrdila tudi italijanska vlada na obravnavi(30) –, tega elementa ne bom dodatno preučevala.
51. Če so ti pogoji izpolnjeni, mora zadevna država članica zagotoviti, da nacionalno pravo vsebuje določbe, na podlagi katerih se žrtvi protipravnega dejanja omogoči udeležba v kazenskem postopku tako, da lahko med tem postopkom vloži ustrezen odškodninski zahtevek proti obdolžencu. To vključuje tudi pravne osebe.
52. V točki 36 zgoraj sem se sklicevala na sodbo Corte Suprema di Cassazione, na katero je italijanska vlada opozorila Sodišče v svojih stališčih in o kateri se je na obravnavi veliko razpravljalo. V skladu s to sodbo se žrtve nezakonitih dejanj, ki vključujejo pravne osebe, na podlagi člena 74 zakonika o kazenskem postopku sicer res ne morejo vključiti v postopek proti pravnim osebam kot civilne stranke. Vendar pa so dejansko zaščitene, ker (1) lahko v zvezi s svojim zahtevkom proti zadevnim osebam začnejo civilni postopek in (2) lahko na podlagi člena 83 tega zakonika vložijo svoj zahtevek pred kazenskimi sodišči po drugi poti. Dodati moram, da je prva postavka – to je možnost začetka civilnega postopka – za to razpravo brezpredmetna. Predložitveno sodišče je tudi samo navedlo, da ta pot običajno vključuje daljše časovne roke.(31) Če to drži, potem zaščita, ki naj bi se zagotovila z Okvirnim sklepom, ne bo zagotovljena. Nasprotno pa bi bilo po mojem mnenju morda treba upoštevati možnost uporabe člena 83 zakonika. Če lahko žrtve zadevnih nezakonitih dejanj res izkoristijo to možnost, potem samo dejstvo, da je na podlagi italijanskega prava izključena možnost, da se v ta postopek vključijo kot civilne stranke, nikakor ne vpliva na vprašanje, ali so z nacionalnim pravom izpolnjene zahteve iz člena 9(1) Okvirnega sklepa.
53. Stranke so izrazile različna stališča glede upoštevnosti zadevne sodbe v postopku v glavni stvari. O tem, ali jo je mogoče upoštevati ali ne, bo odločilo predložitveno sodišče.
54. Na podlagi vsega navedenega menim, da je treba splošno pravilo iz prvega dela člena 9(1) Okvirnega sklepa razlagati tako, da – če država članica v nacionalnem pravnem sistemu določi, da je mogoče proti pravni osebi začeti postopek zaradi nezakonitega dejanja – dejstvo, da je morda odgovornost v zvezi s takim dejanjem opredeljena kot „posredna in podredna“ in/ali „upravna“, še ne pomeni, da je ta država članica razbremenjena obveznosti, da uporabi določbe navedenega člena za pravne osebe, če (1) se merila, s katerimi se opredeli nezakonito dejanje, določijo s sklicevanjem na določbe kazenskega zakonika, (2) je osnovni pogoj za ugotovitev odgovornosti v zvezi z zadevnim dejanjem dejstvo, da je nezakonito dejanje storila fizična oseba, ter (3) postopek proti pravni osebi poteka pred kazenskimi sodišči, zanj veljajo določbe zakonika o kazenskem postopku in se v običajnih okoliščinah združi s postopkom proti fizični(‑im) osebi(‑am), ki naj bi storila(‑e) zadevno nezakonito dejanje.
Izjema
55. Splošno pravilo iz člena 9(1) se ne uporablja, „če v določenih primerih nacionaln[o pravo] določa, da se odškodnina dodeli na drug način“.
56. Nemška in nizozemska vlada trdita, da se v postopku v glavni stvari uporablja zadevna izjema. Če lahko žrtve svoje zahtevke proti pravnim osebam, ki naj bi storile kazniva dejanja, vložijo pred civilnimi sodišči, naj državi članici ne bi bilo treba zagotoviti možnosti, da se zahtevki vložijo v kazenskem postopku, ki poteka proti tem osebam.
57. S tem se ne strinjam.
58. Ta izjema je odstopanje od splošnega pravila, postavljenega v prvem delu člena 9(1), zato jo je treba razlagati ozko.(32) Če bi izjemo obravnavali, kot da so z njo iz splošnega pravila izključeni vsi primeri, v katere je vključena posebna kategorija storilca, torej pravne osebe, bi lahko ta postala pravilo. Zakonodajalec gotovo ni želel doseči takega učinka. Kot je navedeno, se izjema uporablja „v določenih primerih“. V zvezi s tem bi želela opozoriti na pripravljalna dela (travaux préparatoires) v zvezi z Okvirnim sklepom, v katerih je zapisana razprava s sestanka zadevne delovne skupine Sveta, na katerem se je obravnavalo besedilo osnutka Okvirnega sklepa.(33) V zapisniku tega sestanka je navedeno, da so švedska, avstrijska in nemška delegacija predlagale, naj se te besede(34) izbrišejo. V nadaljevanju je še dodano, da je (francosko) predsedstvo poudarilo, da bi bil „odstavek 1 brez [te] besedne zveze nesmiseln“.
59. To še ne pomeni, da okoliščin, v katerih se izjema lahko uporablja, ni. V zvezi s tem se strinjam s Komisijo, ki meni, da morajo za utemeljitev takega rezultata obstajati objektivne okoliščine. To bi se na primer zgodilo, če splošnega pravila ne bi bilo mogoče uporabiti iz praktičnih razlogov, na primer če pred koncem kazenskega postopka proti storilcu ni mogoče dokazati škode, nastale zaradi kaznivega dejanja, ali je ni mogoče dovolj natančno dokazati, da bi lahko vložili zahtevek. Vendar pa tega, da se s področja uporabe člena 9(1) pravne osebe izključijo kot kategorija, ni mogoče objektivno utemeljiti.
60. Zato menim, da izjeme od splošnega pravila, opredeljene v drugem delu člena 9(1), ni mogoče razlagati tako, da so iz splošnega pravila, določenega v prvem delu tega člena, izključeni vsi primeri, ki vključujejo posebno kategorijo storilcev, kot so pravne osebe.
Sklepne ugotovitve
Uporaba navedenih načel
61. V zadevi v glavni stvari bo moralo predložitveno sodišče storiti te korake. Prvič, opredeliti mora, ali sta kaznivo dejanje v smislu člena 9(1) Okvirnega sklepa storili zadevni pravni osebi. Pri tej opredelitvi mora poleg nacionalnih pravil glede narave protipravnega dejanja upoštevati tudi načela, določena v točki 48 zgoraj. Drugič, preveriti mora, ali je mogoče zadevni pravni osebi za namene te določbe opredeliti kot storilki. Pri izoblikovanju stališča o tem vprašanju mora upoštevati ugotovitve iz točke 49 zgoraj. Tretjič, odločiti mora, ali je zadevni postopek kazenski postopek v smislu zadevnega člena. Pri tem mora upoštevati ugotovitve iz točke 50 zgoraj. Nazadnje mora še ugotoviti, ali obstajajo posebne okoliščine, s katerimi je mogoče utemeljiti uporabo izjeme iz drugega dela člena 9(1). Če ob koncu tega postopka ugotovi, da se uporablja splošno pravilo, ne pa izjema, mora preučiti še, ali je nacionalno pravo dejansko skladno z navedenim splošnim pravilom.
62. V zvezi s tem bi želela dodati te splošne ugotovitve.
63. Sodišče je že odločilo, da je načelo, po katerem je treba nacionalno pravo razlagati v skladu s pravom EU, zavezujoče za okvirne sklepe, sprejete v okviru naslova VI Pogodbe o Evropski uniji. Pri uporabi nacionalnega prava mora predložitveno sodišče, ki bo podalo njegovo razlago, to storiti, kolikor je le mogoče, glede na besedilo in namen Okvirnega sklepa, zato da bi doseglo v njem določen rezultat in da bi ravnalo v skladu z določbami Pogodbe.(35)
64. Vendar je Sodišče hkrati že večkrat odločilo, da je obveznost predložitvenega sodišča, da nacionalno pravo razlaga v skladu s pravom EU, omejena s splošnimi pravnimi načeli, predvsem z načeloma pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti. Povedano drugače, tega načela ni mogoče uporabiti kot temelja za razlago nacionalnega prava contra legem. To načelo kljub temu zahteva, da predložitveno sodišče po potrebi upošteva celotno nacionalno pravo, zato da bi lahko presodilo, v kolikšnem obsegu ga je mogoče uporabiti tako, da ne bo dosežen rezultat, nasproten tistemu, ki je zajet v Okvirnem sklepu.(36)
65. Nazadnje, predložitveno sodišče še navaja, da bi bila lahko razlaga nacionalnega prava, kot jo predlagajo tožeče stranke v postopku v glavni stvari, v nasprotju s pravilom nacionalnega prava, s katerim je izključeno, da bi se določbe kazenskega zakonika uporabile po analogiji in malam partem.
66. Taka uporaba določb kazenskega prava ni prepovedana le po nacionalnem pravu. Evropska komisija za človekove pravice je že leta 1963 odločila, da bi bilo to v nasprotju s členom 7(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, na podlagi katere nihče ne sme biti obsojen za dejanje, izvršeno s storitvijo ali opustitvijo, ki v času, ko je bilo storjeno, v nacionalnem ali mednarodnem pravu ni bilo opredeljeno kot kaznivo dejanje.(37) Podoben pristop je v svoji sodni praksi sprejelo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice.(38)
67. Besedilo člena 7(1) konvencije se ujema z ustreznim delom člena 49(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Ta od začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe 1. decembra 2009 učinkuje kot primarna zakonodaja.(39) Člen 52(3) te listine določa, da sta vsebina in obseg pravic iz te listine, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim s konvencijo, enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa navedena konvencija.
68. Uporaba določb nacionalnega kazenskega prava po analogiji in malam partem je lahko v nasprotju z nacionalnim pravom ali ne (v zvezi s tem ne morem podati nobenega mnenja). Kljub temu pa ostaja vprašanje uporabe tega načela v okviru člena 9(1) Okvirnega sklepa.
69. Na podlagi člena 9(1) se od držav članic ne zahteva, naj kakor koli vsebinsko spremenijo nacionalno kazensko pravo.(40) Niti ta določba ne vpliva na višino odškodnine, ki jo je mogoče izplačati žrtvi za izgubo ali škodo, nastalo zaradi storitve nezakonitega dejanja – Okvirni sklep z ničimer ne določa, da bi bilo treba zadevni znesek izračunati drugače glede na to, ali se zadeva obravnava v kazenskem ali civilnem postopku. S sklepom se želijo interesi žrtev kaznivih dejanj zaščititi tako, da se skrajša časovni rok, v katerem je treba izplačati zadevno odškodnino. To je procesno vprašanje in nikakor ne vpliva na kazensko odgovornost dolžnika. Zato ne vidim nobene podlage za morebitno uporabo načela in malam partem pri razlagi člena 9(1) Okvirnega sklepa, kot jo predlagam v teh sklepnih predlogih.
Predlog
70. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanje, ki ga je predložilo Tribunale di Firenze, odgovori:
Splošno pravilo iz prvega dela člena 9(1) Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ z dne 15. marca 2001 o položaju žrtev v kazenskem postopku je treba razlagati tako, da – če država članica v nacionalnem pravnem sistemu določi, da je mogoče proti pravnim osebam začeti postopek zaradi nezakonitega dejanja – to, da je odgovornost v zvezi s takim dejanjem opredeljena kot „posredna in podredna“ in/ali „upravna“, še ne pomeni, da je ta država članica razbremenjena obveznosti, da uporabi določbe navedenega člena za pravne osebe, če (1) so merila, s katerimi je opredeljeno nezakonito dejanje, določena s sklicevanjem na določbe kazenskega zakonika, (2) je osnovni pogoj za ugotovitev odgovornosti v zvezi z zadevnim dejanjem dejstvo, da je nezakonito dejanje storila fizična oseba, ter (3) postopek proti pravni osebi poteka pred kazenskimi sodišči, zanj veljajo določbe zakonika o kazenskem postopku in se v običajnih okoliščinah združi s postopkom proti fizični(‑im) osebi(‑am), ki naj bi storila(‑e) zadevno nezakonito dejanje.
Izjemo od tega splošnega pravila, opredeljeno v drugem delu člena 9(1), je treba razlagati ozko. Ni je mogoče razlagati tako, da so iz splošnega pravila, postavljenega v prvem delu tega člena, izključeni vsi primeri, ki vključujejo posebno kategorijo storilcev, kot so pravne osebe.