Zadeva T‑157/23
(objava odlomkov)
Kneipp GmbH
proti
Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino
Sodba Splošnega sodišča (osmi senat) z dne 24. aprila 2024
„Znamka Evropske unije – Postopek z ugovorom – Prijava besedne znamke Evropske unije Joyful by nature – Prejšnja besedna znamka Evropske unije JOY – Relativni razlog za zavrnitev – Škodovanje ugledu – Člen 8(5) Uredbe (EU) 2017/1001 – Dokaz ugleda – Neupravičeno izkoriščanje razlikovalnega učinka ali ugleda prejšnje znamke“
1. Znamka Evropske unije – Opredelitev in pridobitev znamke Evropske unije – Relativni razlogi za zavrnitev – Ugovor imetnika enake ali podobne prejšnje znamke z ugledom – Varstvo prejšnje ugledne znamke, razširjeno na proizvode ali storitve, ki niso podobni – Pogoji – Ugled znamke v državi članici ali v Uniji – Pojem – Merila presoje
(Uredba 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 8(5))
(Glej točki 15 in 19.)
2. Znamka Evropske unije – Opredelitev in pridobitev znamke Evropske unije – Relativni razlogi za zavrnitev – Ugovor imetnika enake ali podobne prejšnje znamke z ugledom – Varstvo prejšnje ugledne znamke, razširjeno na proizvode ali storitve, ki niso podobni – Pogoji – Ugled znamke v državi članici ali v Uniji – Dokaz ugleda – Dokazno breme
(Uredba 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 8(5))
(Glej točke od 20 do 22 in od 38 do 42.)
3. Znamka Evropske unije – Opredelitev in pridobitev znamke Evropske unije – Relativni razlogi za zavrnitev – Ugovor imetnika enake ali podobne prejšnje znamke z ugledom – Varstvo prejšnje ugledne znamke, razširjeno na proizvode ali storitve, ki niso podobni – Besedni znamki Joyful by nature in JOY
(Uredba 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 8(5))
(Glej točke od 31 do 36, od 58 do 60, od 73 do 75, 88 in 92.)
Povzetek
Splošno sodišče je s sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke, družbe Kneipp GmbH, ki je prijaviteljica znamke, in se izreklo o vprašanju dokaznega bremena glede ugleda znamke. Ugotovilo je namreč, da čeprav dokazno breme glede ugleda znamke nosi njen imetnik, se ugled izgublja postopoma in da mora torej tožeča stranka dokazati, da naj bi ugled, ki ga je prejšnja znamka pridobivala postopoma več let, nenadoma izginil v zadnjem preučenem letu.
Tožeča stranka je 29. novembra 2019 vložila prijavo za registracijo znamke Evropske unije za besedni znak Joyful by nature pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO).(1)
Družba Jean Patou je zoper registracijo te znamke vložila ugovor, pri čemer je zatrjevala verjetnost zmede in škodovanje ugledu več njenih prejšnjih pravic, med njimi besedne znamke Evropske unije JOY, ki je bila registrirana leta 2016.
Oddelek za ugovore pri EUIPO je ugodil ugovoru na podlagi člena 8(5) Uredbe 2017/1001 ob upoštevanju ugleda navedene prejšnje znamke.(2)
Na podlagi pritožbe tožeče stranke je odbor za pritožbe pri EUIPO razglasil delno ničnost odločbe odbora za ugovore za nekatere storitve. Vendar pa je zavrnil pritožbo v zvezi z drugimi proizvodi in storitvami, ker je med drugim ugotovil, da je družba Jean Patou dokazala velik ugled prejšnje znamke za parfume in dišave.
V teh okoliščinah je tožeča stranka vložila tožbo, v kateri se je sklicevala na kršitev člena 8(5) Uredbe 2017/1001.
Presoja Splošnega sodišča
Splošno sodišče je v okviru presoje obstoja ugleda prejšnje znamke najprej opozorilo, da je treba ugled prejšnje znamke ugotoviti na dan vložitve prijave za registracijo prijavljene znamke, to je v obravnavani zadevi 29. november 2019.
Na prvem mestu, Splošno sodišče je ugotovilo, da dokazi, ki jih je predložila družba Jean Patou, dokazujejo, da je prejšnja znamka na ta datum uživala ugled na znatnem delu ozemlja Unije, kar zadeva parfume in dišave. Zadevna splošna javnost namreč dobro pozna prejšnjo znamko, čeprav so prestižne nagrade, ki jih je prejel parfum Joy in kar izkazujejo navedeni dokazi, stare več let in so prihodki od prodaje med letoma 2013 in 2018 padali. Splošno sodišče je vsekakor ugotovilo, da je prejšnja znamka v preteklosti uživala visoko stopnjo prepoznavnosti, ki je, tudi ob predpostavki, da bi se lahko z leti zmanjšala, še vedno obstajala na datum vložitve prijave za registracijo prijavljene znamke, tako da bi na ta datum lahko obstajala neka „preostala“ prepoznavnost.
Na drugem mestu, Splošno sodišče se je izreklo o dokaznemu bremenu glede ugleda in opozorilo, da dokument, sestavljen malo pred datumom vložitve prijave zadevne znamke ali po njem, lahko vsebuje koristne informacije glede na to, da se ugled znamke na splošno pridobiva postopoma. Pojasnilo je, da se enako razlogovanje uporabi glede izgube takega ugleda, ki se običajno izgublja postopoma. Dokazna vrednost takega dokumenta se lahko spreminja glede na večjo ali manjšo oddaljenost obdobja, zajetega z datumom vložitve. V zvezi s tem je iz sodne prakse razvidno, da dokaznim elementom, ki datirajo pred datumom vložitve prijave, ni mogoče zgolj iz tega razloga odvzeti dokazne vrednosti. Poleg tega v skladu s sodno prakso dokazno breme glede ugleda nosi imetnik prejšnje znamke.
V obravnavani zadevi je odbor za pritožbe izpostavil, da se je večina predloženih dokazov nanašala na obdobje med letoma 2013 in 2017 in da nekateri med njimi segajo v leta 1990, 2000 in 2006, vendar pa dokazi dejansko vsebujejo informacije o stalnem prizadevanju družbe Jean Patou za ohranitev tržnega deleža v letu 2018. Dodal je, da se izguba ugleda redko zgodi enkrat, ampak gre bolj za trajen proces v dolgem obdobju, saj se ugled na splošno ustvarja več let in ga ni mogoče enostavno aktivirati in dezaktivirati. Tako mora po mnenju odbora za pritožbe tožeča stranka dokazati tako drastično izgubo ugleda v kratkem časovnem obdobju.
Splošno sodišče je ugotovilo, da ta presoja ne pomeni prevalitve dokaznega bremena in je v skladu z navedeno sodno prakso. Ker namreč ni konkretnih dokazov, ki bi izkazovali, da naj bi ugled, ki ga je prejšnja znamka pridobivala postopoma več let, nenadoma izginil v zadnjem preučenem letu, je odbor za pritožbe upravičeno sklenil, da je prejšnja znamka na upoštevni datum še vedno imela ugled.
Zato je Splošno sodišče nadaljevalo svojo analizo, v kateri je ugotovilo, da je odbor za pritožbe, ne da bi storilo napako pri presoji, menilo, da je upoštevna javnost lahko vzpostavila povezavo med nasprotujočima si znamkama. Zato je Splošno sodišče po ugotovitvi, da obstaja prihodnja nehipotetična nevarnost, da se bo tožeča stranka nepošteno okoristila z ugledom prejšnje znamke, in da ni upravičenega razloga za uporabo prijavljene znamke, tožbo v celoti zavrnilo.