Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
JEANA RICHARDA DE LA TOURA,
predstavljeni 8. maja 2024(1)
Zadeva C‑126/23 (Burdene)(i)
UD,
QO,
VU,
LO,
CA
proti
Presidenza del Consiglio dei Ministri,
Ministero dell'Interno
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunale Ordinario di Venezia (redno sodišče v Benetkah, Italija))
„Predhodno odločanje – Direktiva 2004/80/ES – Člen 12(2) – Nacionalne sheme odškodnin žrtvam nasilnih naklepnih kaznivih dejanj – Smrt žrtve – Odškodnina ožjim družinskim članom žrtve – Pojem ‚žrtev‘ – Nacionalna ureditev, ki izključuje izplačilo odškodnine ožjim družinskim članom žrtve, ki ima preživelega zakonca in otroke – ,Poštena in primerna‘ odškodnina“
I. Uvod
1. Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 12(2) Direktive Sveta 2004/80/ES z dne 29. aprila 2004 o odškodnini za žrtve kaznivih dejanj,(2) členov 20 in 21, člena 33(1) in člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah(3) ter člena 1 Protokola št. 12 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.(4)
2. Ta predlog je bil vložen v okviru spora med starši, sestro in otroki žrtve umora ter Presidenza del Consiglio dei Ministri (predsedstvo sveta ministrov, Italija) in Ministero dell'Interno (ministrstvo za notranje zadeve, Italija) glede odškodnine, ki jo Italijanska država zaradi plačilne nesposobnosti morilca izplača za njihovo škodo in ki je bodisi prenizka bodisi je sploh ni.
3. Pojasnil bom, zakaj po mojem mnenju nacionalna ureditev, ki ob smrti žrtve na podlagi prednostnega vrstnega reda, ki izhaja iz dednega prava, po uradni dolžnosti izključuje izplačilo odškodnine nekaterim njenim družinskim članom, ni združljiva s pravom Unije o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj.
II. Pravni okvir
A. Pravo Unije
1. Direktiva 2004/80
4. V uvodnih izjavah 3, od 5 do 7 in 10 Direktive 2004/80 je navedeno:
„(3) Na zasedanju v Tampereju dne 15. in 16. oktobra 1999 je Evropski svet pozval k oblikovanju minimalnih standardov zaščite žrtev kaznivih dejanj, predvsem dostopa žrtev kaznivih dejanj do sodišča in njihovih pravic do odškodnine za povzročeno škodo, vključno s pravnimi stroški.
[…]
(5) 15. marca 2001 je Svet sprejel Okvirni sklep 2001/220/PNZ o položaju žrtev v kazenskem postopku.[(5)] Ta sklep, ki temelji na Naslovu VI Pogodbe o Evropski uniji[, naslovljenem „Določbe o policijskem in pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah“(6)], žrtvam kaznivih dejanj omogoča, da med kazenskim postopkom zahtevajo odškodnino od storilca kaznivega dejanja.
(6) Žrtve kaznivih dejanj v Evropski uniji imajo pravico do poštene in primerne odškodnine za poškodbe, ki so jih utrpele, ne glede na to, kje v Evropski uniji je bilo storjeno kaznivo dejanje.
(7) S to direktivo se vzpostavlja sistem sodelovanja za olajšan dostop do odškodnine žrtvam kaznivih dejanj v čezmejnih primerih, ki naj deluje na podlagi shem držav članic o odškodninah žrtvam nasilnih naklepnih kaznivih dejanj, storjenih na njihovem ozemlju. Tako naj se mehanizem odškodnin izvaja v vseh državah članicah.
[…]
(10) Žrtve kaznivih dejanj od storilca pogosto ne bodo mogle dobiti odškodnine, ker storilec lahko nima zadostnih sredstev, da izpolni sodbo o denarni odškodnini, ali ker se storilca ne da identificirati ali preganjati.“
5. Poglavje II te direktive, naslovljeno „Nacionalne sheme odškodnin“, vsebuje člen 12, ki določa:
„1. Predpisi o dostopu do odškodnine v čezmejnih primerih, določeni s to direktivo, delujejo na podlagi shem držav članic glede odškodnine žrtvam nasilnih naklepnih kaznivih dejanj, storjenih na njihovem ozemlju.
2. Vse države članice zagotovijo, da njihovi nacionalni predpisi zagotavljajo obstoj sheme odškodnin žrtvam nasilnih naklepnih kaznivih dejanj, storjenih na njihovem ozemlju, ki žrtvam zagotavlja pošteno in primerno odškodnino.“
6. Poglavje III, naslovljeno „Izvedbene določbe“, vsebuje člene od 13 do 21. Člen 17, ki se nanaša na „ugodnejše določbe“, se glasi:
„Če so omenjene določbe držav članic združljive s to direktivo, ta direktiva državam članicam ne preprečuje:
(a) uvedbe ali ohranjanja ugodnejših določb v korist žrtev kaznivega dejanja ali drugih oseb, ki jih prizadene kaznivo dejanje;
(b) uvedbe ali ohranjanja določb za dodeljevanje odškodnin žrtvam kaznivih dejanj, zagrešenih izven njihovega ozemlja, ali drugim osebam, ki jih prizadene kaznivo dejanje, ob upoštevanju vseh pogojev, ki jih države članice lahko podrobno določijo v ta namen.“
2. Direktiva 2012/29/EU
7. V uvodni izjavi 19 Direktive 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ(7) je navedeno:
„Oseba bi se morala obravnavati kot žrtev ne glede na to, ali je bil storilec odkrit, prijet, kazensko preganjan ali obsojen, ter ne glede na družinske povezave med njima. Mogoče je, da so tudi družinski člani žrtve prav tako oškodovani zaradi kaznivega dejanja. Zaradi zločina utegnejo biti prizadeti zlasti družinski člani osebe, ki je umrla neposredno za posledicami kaznivega dejanja. Taki družinski člani, ki so posredne žrtve kaznivega dejanja, bi zato moral[i] bi[ti] prav tako upravičen[i] do zaščite na podlagi te direktive. Države članice pa bi kljub temu morale imeti možnost, da določijo postopke, s katerimi omejijo število družinskih članov, ki lahko uveljavljajo pravice iz te direktive. Če je žrtev otrok, bi moral biti otrok sam ali, kadar to ni najbolje za otroka, nosilec starševske odgovornosti v imenu otroka upravičen, da uveljavlja pravice, določene v tej direktivi. Ta direktiva ne posega v zahtevane nacionalne upravne postopke, da se ugotovi, da je zadevna oseba žrtev.“
8. Člen 2 te direktive določa:
„1. Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve:
(a) ,žrtev‘ pomeni:
(i) fizično osebo, ki je utrpela škodo, vključno s fizično, duševno ali čustveno škodo ali ekonomsko izgubo, ki jo je neposredno povzročilo kaznivo dejanje;
(ii) družinske člane osebe, katere smrt je bila neposredno povzročena s kaznivim dejanjem in ki so utrpeli škodo zaradi smrti te osebe;
(b) ,družinski člani‘ pomeni zakonca, osebo, ki z žrtvijo živi v stalnem intimnem razmerju v skupnem gospodinjstvu na trdni in trajni podlagi, sorodnike v ravni vrsti, sorojence ter osebe, ki jih žrtev vzdržuje, kot določa nacionalno pravo;
[…]
2. Države članice lahko vzpostavijo postopke:
(a) s katerimi omejijo število družinskih članov žrtve, ki imajo lahko koristi od pravic iz te direktive, ob upoštevanju individualnih okoliščin posameznega primera, ter
(b) s katerimi v zvezi z odstavkom 1(a)(ii) določijo, kateri družinski člani imajo prednost pri uveljavljanju pravic iz te direktive.“
B. Italijansko pravo
9. Člen 11 legge n. 122 – Disposizioni per l’adempimento degli obblighi derivanti dall’appartenenza dell’Italia all’Unione europea – Legge europea 2015‑2016 (zakon št. 122 o določbah za izpolnitev obveznosti, ki izhajajo iz članstva Italije v Evropski uniji – evropski zakon 2015–2016)(8) z dne 7. julija 2016, v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v glavni stvari (v nadaljevanju: zakon št. 122/2016), določa:
„1. Brez poseganja v ukrepe pomoči, do katerih so upravičene žrtve nekaterih kaznivih dejanj, določenih v drugih zakonskih določbah, če so te ugodnejše, se pravica do odškodnine, ki jo plača država, prizna žrtvi naklepnega kaznivega dejanja, storjenega z uporabo nasilja, in kaznivega dejanja iz člena 603a kazenskega zakonika, z izjemo kaznivih dejanj iz členov 581 in 582, razen v primeru obteževalnih okoliščin iz člena 583 kazenskega zakonika.
2. Odškodnina za kazniva dejanja umora, spolnega napada ali hude telesne poškodbe v skladu s členom 583, drugi odstavek, kazenskega zakonika […] se izplača žrtvi ali upravičencem iz odstavka 2a, in sicer v obsegu, določenem z ministrsko uredbo iz odstavka 3. Za vsa druga kazniva dejanja, ki niso navedena v prvem stavku, se odškodnina plača za povračilo stroškov zdravljenja in nege.
2a Če žrtev zaradi kaznivega dejanja umre, se odškodnina izplača preživelemu zakoncu in otrokom; če žrtev nima zakonca in otrok, se odškodnina izplača staršem, če žrtev nima staršev, pa se odškodnina izplača sorojencem, ki so v času storitve kaznivega dejanja živeli v skupnem gospodinjstvu in bili vzdrževane osebe […]
2b Če je do odškodnine upravičenih več upravičencev, se ta razdeli v skladu z deleži, določenimi v določbah naslova II knjige 2 codice civile [civilni zakonik].
3. Z uredbo Ministro dell’interno [minister za notranje zadeve, Italija] in Ministro della giustizia [minister za pravosodje, Italija], pripravljeno v sodelovanju z Ministro dell’economia e delle finanze [minister za gospodarstvo in finance, Italija], ki se izda v šestih mesecih od začetka veljavnosti tega zakona, se – glede na razpoložljivost sredstev v [Fondo di rotazione per la solidarieta’ alle vittime dei reati di tipo mafioso, delle richieste estorsive, dell’usura e dei reati intenzionali violenti (Solidarnostni sklad za žrtve mafijskih dejanj, izsiljevanja, oderuštva in naklepnih nasilnih kaznivih dejanj, Italija)(9) iz člena 14 – določijo zneski odškodnin, ki žrtvam kaznivih dejanj spolnega nasilja in umora, zlasti pa otrokom žrtve umora, katerega storilec je zakonec – tudi v primeru ločitve ali razveze zakonske zveze – ali oseba, ki je ali je bila v čustvenem razmerju z žrtvijo, zagotavljajo ustrezno visoko povračilo škode.“
10. Člen 13(2) zakona št. 122/2016 določa:
„Zahtevek je treba vložiti v 60. dneh od izdaje odločbe, s katero je bil postopek končan zaradi neznanega storilca dejanj, ali od zadnjega neuspešnega dejanja pregona ali od datuma, ko je kazenska obsodba postala pravnomočna.“
11. Člen 1(b) decreto ministeriale – Determinazione degli importi dell'indennizzo alle vittime dei reati intenzionali violenti (ministrska uredba o določitvi zneskov odškodnine žrtvam nasilnih naklepnih kaznivih dejanj)(10) z dne 22. novembra 2019 (v nadaljevanju: izvedbena ministrska uredba), sprejete za izvedbo člena 11(3) zakona št. 122/2016, določa „fiksni znesek 60.000 EUR, ki se dodeli zgolj otrokom žrtve, če je storilec umora zakonec žrtve – tudi v primeru ločitve ali razveze zakonske zveze – ali pa oseba, ki je ali je bila v čustvenem razmerju z žrtvijo“.
III. Dejansko stanje spora o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
12. Tribunale di Padova (sodišče v Padovi, Italija) je storilca kaznivega dejanja umora nekdanje partnerice, storjenega v Italiji, s sodbo z dne 18. septembra 2018 obsodilo na 30-letno zaporno kazen in mu naložilo plačilo začasne odškodnine družinskim članom žrtve, ki so vložili premoženjskopravni zahtevek. Vsakemu od obeh otrok žrtve je bilo prisojenih 400.000 EUR, njenemu očetu, materi in sestri 120.000 EUR, njenemu zakoncu, od katerega se je ločila, ne pa tudi razvezala, pa 30.000 EUR.
13. Ker storilec kaznivega dejanja umora ni imel premoženja niti dohodkov in je bil upravičen do brezplačne pravne pomoči, je Italijanska država samo otrokoma žrtve izplačala odškodnino v višini 20.000 EUR, ločenemu zakoncu pa je bila izplačana odškodnina v višini 16.666,66 EUR.
14. Tožeče stranke – tj. družinski člani žrtve, razen njenega zakonca – so 1. februarja 2022 na podlagi ugotovitve, da so bile z zakonom št. 122/2016 v nasprotju z Direktivo 2004/80 uvedene precejšnje omejitve izplačila odškodnin, vložile tožbo pri Tribunale Ordinario di Venezia (redno sodišče v Benetkah, Italija), ki je predložitveno sodišče. Predlagajo – potem ko naj se zaradi nezakonitosti zavrne uporaba izvedbene ministrske uredbe – določitev zneskov, ki naj se jim izplačajo kot odškodnina na podlagi stopnje sorodstvenega razmerja z žrtvijo umora, in sicer tako, da bo ta „poštena in primerna“ v smislu člena 12(2) navedene direktive, pri tem pa naj se upošteva – po odštetju odškodnine, ki je bila otrokoma žrtve že izplačana – obseg škode, ugotovljen s sodbo, s katero je bil storilec kaznivega dejanja umora obsojen, in to tudi v primeru, da Solidarnostni sklad nima potrebnih finančnih sredstev. Podredno tožeče stranke predlagajo, naj se predsedstvu Sveta ministrov, ki zastopa Italijansko državo, naloži plačilo istih zneskov kot odškodnine za škodo zaradi neustreznega izvajanja te direktive, zlasti člena 12.
15. Na prvem mestu, tožeče stranke trdijo, da je omejitev iz člena 11(2a) zakona št. 122/2016, ki staršem žrtve pravico do odškodnine priznava le, če žrtev nima otrok in zakonca, sorojencem pa le ob odsotnosti oseb iz prej navedenih kategorij, v nasprotju z obveznostjo povrnitve škode iz člena 12 Direktive 2004/80, ker med oškodovanci, ki jim je abstraktno priznana pravica do odškodnine, arbitrarno in brez sklicevanja na merila, ki so pravična in primerna za obravnavani primer, določa tiste, ki jim je treba škodo konkretno povrniti. Poleg tega naj bi bila odškodnina v obravnavanem primeru dodeljena tudi nekdanjemu zakoncu žrtve umora, od katerega se je ta ločila leta 2006, torej skoraj 11 let pred njeno smrtjo. Pravica do odškodnine naj bi bila torej priznana kljub temu, da je čustvena vez očitno že tako oslabela, da je skoraj ni bilo več.
16. Na drugem mestu, tožeče stranke trdijo, da znesek v višini 20.000 EUR, ki je bil otrokoma žrtve umora prisojen na podlagi izvedbene ministrske uredbe in ustreza 5 % zneska, ki je bil začasno prisojen s sodno odločbo, ni v skladu s tem, kar je Sodišče razsodilo v točki 69 sodbe z dne 16. julija 2020, Presidenza del Consiglio dei Ministri(11).
17. Na tretjem mestu, tožeče stranke menijo, da je nacionalna ureditev nezakonita tudi zato, ker je izplačilo odškodnine odvisno od tega, ali je država rezervirala namenska sredstva za povračilo škode, kar naj bi bilo v nasprotju z uvodno izjavo 10 Direktive 2004/80.
18. Tožena italijanska organa poudarjata, da je bil znesek odškodnine glede na položaj otrok določen povsem v skladu z veljavnimi določbami, ob upoštevanju obstoja preživelega zakonca. Opozarjata tudi, da je Sodišče, potem ko je v točki 58 sodbe BV navedlo, da imajo države članice pri določitvi odškodnine iz člena 12(2) Direktive 2004/80 precej široko polje proste presoje, v točki 65 navedene sodbe menilo, da ta določba ne nasprotuje pavšalni odškodnini žrtvam, ampak zahteva le, da je ta odškodnina „poštena in primerna“. Sodišče naj bi v točki 69 navedene sodbe menilo, da je ta zahteva izpolnjena, če odškodnina, tudi pavšalna, pomeni „ustrez[en] prispev[ek] k povrnitvi utrpljene premoženjske in nepremoženjske škode“.
19. Toženi stranki tudi navajata, da so zahtevki, ki so jih vložili oče, mati in sestra žrtve umora, nedopustni. 60-dnevni zastaralni rok za vložitev odškodninskega zahtevka po upravni poti naj bi namreč potekel, saj je kazenska obsodba postala pravnomočna 6. maja 2021, postopek v teku je bil uveden 1. februarja 2022, njihova zahteva za mediacijo pa zastaralnega roka ni prekinila.
20. Po mnenju predložitvenega sodišča je treba pri presoji utemeljenosti odškodninskega zahtevka, ki ga obravnava in ki temelji na nepravilnem prenosu Direktive 2004/80, najprej ugotoviti, ali je nacionalna ureditev, kakor je določena v členu 11(2a), (2b) in (3) zakona št. 122/2016, skladna s pravom Unije.
21. Navedeno sodišče ugotavlja, da zadevna nacionalna ureditev, po kateri je – tudi če se s pravnomočno sodbo nekaterim družinskim članom prizna pravica do odškodnine za njihovo škodo in njen znesek – izplačilo odškodnine pri starših žrtve umora odvisno od tega, da žrtev nima zakonca in otrok, pri sorojencih žrtve pa od tega, da žrtev nima staršev ter da so v času storitve kaznivega dejanja živeli v istem gospodinjstvu z žrtvijo in jih je ta vzdrževala, ne upošteva vidika nepremoženjske škode, nastale zaradi trpljenja, ki ga povzroči nasilna izguba žrtve.
22. Glede zakonca in otrok navedeno sodišče ugotavlja, da obseg utrpele škode ni bil upoštevan. V obravnavanem primeru naj torej sploh ne bi bilo upoštevano, da je bil zakonec od žrtve že nekaj časa ločen, saj je porazdelitev odškodnine temeljila zgolj na podlagi določb o dedovanju, pod pogojem razpoložljivosti sredstev v Solidarnostnem skladu. Teža posledic dejanja za žrtve naj torej v nasprotju s sodbo BV ne bi bila upoštevana. Poleg tega naj bi bila odškodnina za otroka določena v znesku, ki je veliki meri primerljiv z zneskom, dodeljenim zakoncu, kar naj še zdaleč ne bi bilo sorazmerno z zneskom začasne odškodnine, določene v kazenskem postopku, pri čemer naj ne bi bilo upoštevano nobeno od meril, ki se običajno uporabljajo v zvezi z izgubo starševskega odnosa, na primer starost žrtve, starost preživele osebe, stopnja sorodstvenega razmerja in življenje v skupnem gospodinjstvu. Zneska, ki je bil v obravnavani zadevi dodeljen otrokoma, naj zato ne bi bilo mogoče šteti za „poštenega in primernega“ v smislu člena 12(2) Direktive 2004/80.
23. Poleg tega predložitveno sodišče poudarja, da naj bi bil prekluzivni rok iz člena 13(2) zakona št. 122/2016 za vložitev odškodninskega zahtevka v upravnem postopku, ki naj bi veljal za zahtevek staršev in sestre žrtve umora, prekratek, kar se zdi v nasprotju s členom 47 Listine.
24. V teh okoliščinah je Tribunale Ordinario di Venezia (redno sodišče v Benetkah) sklenilo prekiniti postopek in Sodišču predložiti naslednji vprašanji za predhodno odločanje:
„1. Ali je mogoče šteti, da je izplačilo odškodnine, dodeljene staršem in sestri žrtve nasilnih naklepnih kaznivih dejanj, v primeru kaznivega dejanja umora, na podlagi člena 11(2a) [zakona št. 122/2016], ki je pogojeno s tem, da žrtev nima otrok in zakonca (v tem primeru se odškodnina izplača staršem) ter staršev (v tem primeru se odškodnina izplača sorojencem), skladno s členom 12(2) Direktive 2004/80 ter členom 20 (enakost pred zakonom), členom 21 (prepoved diskriminacije), členom 33(1) (varstvo družine) in členom 47 (pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča) [Listine] ter členom 1 Protokola št. 12 [h] konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (splošna prepoved diskriminacije)?
2. Ali je mogoče šteti, da pogoj, ki je v zvezi s plačilom odškodnine določen v členu 11(3) [zakona št. 122/2016], v skladu s katerim se odškodnina ,[določi] glede na razpoložljivost sredstev v [Solidarnostnem skladu]‘, pri čemer ni nobenega predpisa, ki bi Italijanski državi nalagal rezervacijo sredstev, ki bi bila dejansko namenjena plačilu odškodnin, katerih višina bi bila določena tudi na podlagi statističnih podatkov in ki bi v vsakem primeru omogočale, da se upravičencem v razumnem roku izplača ustrezna odškodnina, ,žrtvam zagotavlja pošteno in primerno odškodnino‘ v smislu člena 12(2) Direktive 2004/80?“
25. Pisna stališča so predložili starši in sestra žrtve umora ter njena otroka, italijanska vlada in Evropska komisija. Odgovorili so na vprašanja za ustni odgovor, ki jih je Sodišče postavilo na obravnavi 21. februarja 2024.
IV. Analiza
A. Pristojnost Sodišča in dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe
26. Italijanska vlada v svojih pisnih stališčih meni, da se je treba vprašati, ali je Sodišče pristojno in ali sta vprašanji za predhodno odločanje dopustni, saj se spor o glavni stvari nanaša na položaj, ki ne spada na področje uporabe Direktive 2004/80.
27. Ta argument ne temelji na tem, da vse tožeče stranke, ki prerekajo skladnost veljavne nacionalne ureditve s členom 12(2) Direktive 2004/80, prebivajo v Italiji, torej na ozemlju, na katerem je bilo storjeno nasilno naklepno kaznivo dejanje. Po mojem mnenju pa je primerno spomniti, da je Sodišče v sodbi BV v točki 52 odločilo, da ta določba „vsaki državi članici nalaga obveznost, da vzpostavi shemo odškodnin za vse žrtve nasilnih naklepnih kaznivih dejanj, storjenih na njihovem ozemlju, in ne le za žrtve, ki so v čezmejnem položaju“, v točki 55 pa, da ta določba „pravice do pridobitve poštene in primerne odškodnine ne podeljuje le žrtvam nasilnih naklepnih kaznivih dejanj, storjenih na ozemlju države članice, ki so v čezmejnem položaju v smislu člena 1 te direktive, temveč tudi žrtvam, ki običajno prebivajo na ozemlju te države članice“.
28. Italijanska vlada trdi, prvič, da se nacionalno sodišče ni vprašalo, ali so tožeče stranke žrtve v smislu Direktive 2004/80, in drugič, da je treba pojem „žrtev“ razumeti tako, da se nanaša na neposredno oškodovano osebo. Zato naj bi bila izpodbijana italijanska ureditev v pristojnosti držav članic, s čimer naj bi bila utemeljena nedopustnost vprašanj za predhodno odločanje.
29. Vprašanje, ali pojem „žrtev“ naklepnega nasilnega dejanja v smislu Direktive 2004/80 v primeru umora vključuje tudi vzdrževane osebe žrtve, kot so preživeli zakonec, otroci, starši ali sorojenci žrtve, pa se nanaša na področje uporabe te direktive.
30. Zato menim, da ni dvoma o pristojnosti Sodišča in dopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe.
B. Dopustnost drugega vprašanja za predhodno odločanje
31. Po mojem mnenju drugo vprašanje, ki se nanaša na omejenost odškodnine po italijanski ureditvi glede na omejena proračunska sredstva, dodeljena v ta namen ustanovljenemu Solidarnostnemu skladu, ni dopustno.
32. Kot je bilo potrjeno na obravnavi, ta omejitev ni vplivala na zneske odškodnin, ki jih je Italijanska država dodelila v postopku v glavni stvari. Zato se strinjam s Komisijo in italijansko vlado, da to vprašanje predložitvenega sodišča ne vpliva na rešitev spora. Poleg tega je mogoče ugotoviti, da predložitveno sodišče ni pojasnilo financiranja ali delovanja Solidarnostnega sklada.(12)
33. Sicer pa ugotavljam, da se nobeno vprašanje za predhodno odločanje ne nanaša na druge težave, ki jih je izpostavilo predložitveno sodišče, torej pretirano nizek znesek odškodnine, ki sta ga prejela otroka žrtve umora,(13) in kratkost roka za vložitev odškodninskega zahtevka.
C. Prvo vprašanje za predhodno odločanje
34. S tem vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje Sodišče, ali člen 12(2) Direktive 2004/80 nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa shemo odškodnin žrtvam nasilnih naklepnih kaznivih dejanj, v skladu s katero je pravica do odškodnine staršem umrle žrtve pogojena s tem, da žrtev nima otrok niti preživelega zakonca, pravica sorojencev žrtve pa s tem, da nima staršev.
35. Sodišče je zato zaprošeno za razjasnitev pojma „žrtev“ in dopolnitev svoje razlage „poštene in primerne odškodnine“ iz sodbe BV.
1. Pojem „žrtev“
36. Najprej je treba pojasniti, ali se Direktiva 2004/80 uporablja za nacionalno ureditev, ki opredeljuje družinske člane, ki so ob smrti žrtve lahko upravičeni do odškodnine. Po mojem mnenju ta opredelitev ni prepuščena presoji držav članic, kar izhaja iz razlage člena 12(2) navedene direktive.(14)
37. Prvič, ob odsotnosti opredelitve pojma „žrtev“ v Direktivi 2004/80 in sklicevanja na nacionalno pravo je treba šteti, da gre za avtonomen pojem prava Unije. Z njim se želi v skladu s ciljem te direktive odpraviti razlike med državami članicami pri določanju upravičencev do nacionalne sheme odškodnin žrtvam nasilnih naklepnih kaznivih dejanj, storjenih na njihovem ozemlju.
38. Drugič, nasprotno razlago člena 17 Direktive 2004/80, ki jo navaja italijanska vlada, je treba po mojem mnenju zavrniti. Ta člen resda določa, da lahko države članice sprejmejo ugodnejše določbe v korist žrtev kaznivega dejanja, tako da krog upravičencev razširijo na „druge osebe, ki jih prizadene kaznivo dejanje“. Vendar se ta člen nahaja v poglavju III te direktive, naslovljenem „Izvedbene določbe“, in je torej namenjen izključno izvajanju sheme, ki jo države članice sprejmejo na podlagi minimalnih pravil, določenih v prejšnjih poglavjih. Poleg tega pa bi razlaga člena 12(2) navedene direktive na način, da se ta direktiva uporablja samo za preživele žrtve kaznivega dejanja, ki spada med „nasilna naklepna kazniva dejanja“, pomenila, da bi bili umori izključeni s seznama takih kaznivih dejanj, saj v tem primeru ne bi bilo več neposredne žrtve, ki bi ji bilo mogoče prisoditi odškodnino. Sodišče pa je že presodilo, da področje uporabe sheme odškodnin žrtvam ne more biti omejeno samo na določena naklepna nasilna kazniva dejanja.(15)
39. Tretjič, zagotoviti je treba tudi skladnost razlage z drugimi določbami prava Unije. Tako iz uvodne izjave 5 Direktive 2004/80 izhaja, da ta izhaja iz Okvirnega sklepa 2001/220, ki je bil nadomeščen z Direktivo 2012/29.
40. Komisija je v predlogu direktive, predstavljenem 12. julija 2023,(16) navedla, da je ta direktiva „glavni horizontalni instrument za pravice žrtev“.(17) Poudarila je, da zakonodaja EU o pravicah žrtev vključuje tudi Direktivo 2004/80 o odškodnini in pravila Unije o odredbah o zaščiti.(18) Navedena institucija je poudarila, da je bilo sprejetje Direktive 2012/29 ključni napredek pri krepitvi pravic žrtev in pravosodja, osredotočenega na žrtve, v Uniji in da ima pomembno vlogo pri oblikovanju evropskega območja svobode, varnosti in pravice.(19) Zato je treba po mojem mnenju Direktivo 2004/80, ki obravnava posebno vprašanje odškodnine žrtvam, razlagati ob upoštevanju Direktive 2012/29, ki določa – če uporabim izrazoslovje Komisije – splošni „horizontalni“ okvir, ne glede na to, da ima zadnjenavedena direktiva drugačno pravno podlago – tj. člen 82(2) PDEU –(20) medtem ko je bil pravna podlaga Direktive 2004/80 člen 308 ES, zdaj člen 352 PDEU.
41. Poleg tega je pojem „žrtev“ iz člena 12(2) Direktive 2004/80 opredeljen v členu 2(1)(a) in (b) Direktive 2012/29.(21) Zato je italijanska ureditev, ki opredeljuje družinske člane, ki so ob smrti žrtve lahko upravičeni do odškodnine, skladna s pravom Unije, v skladu s katerim je sicer število zadevnih oseb omejeno.(22)
2. Pojem „poštena in primerna odškodnina“
42. Na drugem mestu, preizkusiti je treba, ali pravo Unije nasprotuje ureditvi, ki določa, da je pravica do odškodnine družinskih članov umrle žrtve odvisna od prednostnega vrstnega reda po zgledu pravil dedovanja, tako da ob preživelem zakoncu in otrocih žrtve drugi ožji družinski člani žrtve – v tem primeru njeni starši in sorojenci – že samo zato niso upravičeni do odškodnine.
43. Treba je spomniti, da člen 12(2) Direktive 2004/80 žrtvam nasilnih naklepnih kaznivih dejanj, storjenih na ozemlju države članice, daje pravico do poštene in primerne odškodnine.(23)
44. Sodišče je pojem „poštene in primerne odškodnine“ v sodbi BV razložilo, ko je bilo vprašano o višini pavšalne odškodnine v višini 4800 EUR za žrtve spolnega napada v okviru italijanske sheme odškodnin žrtvam nasilnih naklepnih kaznivih dejanj.
45. Sodišče je podalo elemente za razlago člena 12(2) Direktive 2004/80, ki so po mojem mnenju upoštevni za vprašanja predložitvenega sodišča glede načina določanja upravičencev do „poštene in primerne“ odškodnine.
46. Sodišče je presodilo, da je treba odškodnino žrtvam nasilnih naklepnih kaznivih dejanj določiti ob upoštevanju teže posledic storjenega kaznivega dejanja za žrtve in da brez tega ne pomeni „ustreznega prispevka k povrnitvi utrpljene premoženjske in nepremoženjske škode“.(24)
47. Po mojem mnenju je na podlagi navedenega mogoče sklepati, da shema odškodnin, v skladu s katero so žrtve ne glede na škodo, ki so jo utrpele, izključene na podlagi abstraktnega prednostnega vrstnega reda(25) različnih žrtev, upravičenih do odškodnine, ki temelji zgolj na naravi družinskih vezi, na podlagi česar se zgolj domneva o obstoju ali obsegu škode, ne more voditi v „pošteno in primerno odškodnino“ v smislu člena 12(2) Direktive 2004/80.
48. To presojo potrjuje tudi – na obravnavi potrjena – ugotovitev, da čeprav se pri takšnem načinu izključevanja nekaterih žrtev uporabljajo pravila dedovanja, se ta ne uporabljajo v celoti. Izključeni dedič namreč v skladu z italijansko shemo odškodnin zaradi obstoja univerzalnega volilojemnika ali dedne nevrednosti ne izgubi pravice do odškodnine. Iz tega izhaja, da čeprav je cilj italijanske ureditve poenostaviti način določanja žrtev, upravičenih do odškodnine,(26) legitimna zahteva po doseganju preprostega in hitrega izplačevanja odškodnin žrtvam ne sme prevladati nad obveznostjo, da se za trpljenje žrtev zaradi naklepnih nasilnih kaznivih dejanj, ki povzročijo smrt njihovega družinskega člana, izplača primerna odškodnina.(27)
V. Predlog
49. Na podlagi navedenih preudarkov predlagam, da Sodišče odgovori samo na prvo vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je vložilo Tribunale Ordinario di Venezia (redno sodišče v Benetkah, Italija), in sicer na naslednji način:
Člen 12(2) Direktive Sveta 2004/80/ES z dne 29. aprila 2004 o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj
je treba razlagati tako, da
nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa shemo odškodnin žrtvam nasilnih naklepnih kaznivih dejanj, v skladu s katero je pravica do odškodnine staršem umrle žrtve pogojena s tem, da žrtev nima otrok niti preživelega zakonca, pravica sorojencev pa s tem, da žrtev nima staršev.