SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

PRIITA PIKAMÄEJA,

predstavljeni 11. decembra 2019(1)

Zadeva C‑457/18

Republika Slovenija

proti

Republiki Hrvaški

„Neizpolnitev obveznosti države – Člen 259 PDEU – Ugovor nepristojnosti in ugovor nedopustnosti – Določitev skupne meje med državama članicama – Mejni spor med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo – Arbitražni sporazum – Arbitražni postopek – Uradno obvestilo Republike Hrvaške o zahtevi za prenehanje veljavnosti sporazuma – Delna in končna arbitražna razsodba arbitražnega sodišča – Veljavnost in učinki ,končne arbitražne razsodbe‘“

1.        Ali je Sodišče Evropske unije, kadar država članica pri njem na podlagi člena 259 PDEU vloži tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti, pristojno za odločanje o tej tožbi v primeru, v katerem trditve glede neizpolnitve obveznosti iz prava Unije temeljijo na „arbitražni razsodbi“, ki je bila izdana na podlagi dvostranskega arbitražnega sporazuma, za katerega velja mednarodno javno pravo, ena od strank pa prereka vsakršno pravno veljavnost te razsodbe? To je glavno vprašanje, ki se postavlja v tej zadevi, ki je ena od redkih primerov meddržavnih tožb zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 259 PDEU(2), katerega prvi odstavek določa, da lahko država članica, „ki meni, da druga država članica ni izpolnila neke obveznosti iz Pogodb, […] zadevo predloži Sodišču Evropske unije“.

2.        Republika Slovenija v tožbi Sodišču zlasti predlaga, naj ugotovi, da je Republika Hrvaška kršila člen 2 in člen 4(3) PEU ter številne določbe sekundarne zakonodaje na področju skupne ribiške politike, pravil, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah), in pomorskega prostorskega načrtovanja.

3.        Republika Hrvaška je pred kakršno koli vsebinsko obrambo vložila ugovor nepristojnosti in ugovor nedopustnosti tožbe, katerih analiza je predmet teh sklepnih predlogov, pri čemer je Sodišče odločilo, da bo najprej ločeno preučilo ta ugovora, preden bo, če bo to potrebno, v tej zadevi vsebinsko odločilo.

4.        Sodišče mora torej preučiti, ali so mejni spor med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo, poskus rešitve tega spora in arbitražni postopek, do katerega je ta spor pripeljal, vprašanja mednarodnega javnega prava, ki so lahko podlaga za tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti, vloženo na podlagi člena 259 PDEU. V teh sklepnih predlogih bom pojasnil, zakaj po mojem mnenju in v skladu s trditvami Republike Hrvaške Sodišče ni pristojno za odločanje o tej tožbi. Poleg tega predlagam, naj se ugodi predlogu Republike Hrvaške, naj se iz spisa izloči pravno mnenje Evropske komisije iz priloge C.2 k odgovoru Republike Slovenije.

I.      Pravni okvir

A.      Mednarodno pravo

1.      Arbitražni sporazum

5.        Tretja uvodna izjava preambule sporazuma, ki je bil 4. novembra 2009 podpisan med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo (v nadaljevanju: Arbitražni sporazum), vsebuje sklicevanje na sredstva za mirno reševanje sporov iz člena 33 Ustanovne listine Združenih narodov(3). V skladu s tem je s členom 1 Arbitražnega sporazuma ustanovljeno arbitražno sodišče.

6.        Člen 2 tega sporazuma določa sestavo navedenega sodišča ter zlasti podrobna pravila za imenovanje njegovih članov in podrobna pravila za nadomestitev teh članov.

7.        Člen 3 Arbitražnega sporazuma, naslovljen „Naloga arbitražnega sodišča“, v odstavku 1 določa, da arbitražno sodišče določi (a) potek meje med Hrvaško in Slovenijo, (b) stik Slovenije z odprtim morjem ter (c) režim za uporabo ustreznih morskih območij. V odstavku 2 tega člena so določena podrobna pravila za opredelitev vsebine spora. V odstavku 3 navedenega člena je določeno, da arbitražno sodišče izreče razsodbo o sporu. V skladu z odstavkom 4 navedenega člena je za razlago Arbitražnega sporazuma pristojno arbitražno sodišče.

8.        Glede na člen 4(a) Arbitražnega sporazuma arbitražno sodišče za odločanje po točki (a) člena 3(1) tega sporazuma uporablja pravila in načela mednarodnega prava. Glede na člen 4(b) navedenega sporazuma arbitražno sodišče za odločanje po točkah (b) in (c) člena 3(1) uporablja mednarodno pravo, pravičnost in načelo dobrososedskih odnosov za dosego poštene in pravične odločitve, upoštevajoč vse relevantne okoliščine.

9.        Člen 6(2) Arbitražnega sporazuma določa, da arbitražno sodišče, če ni določeno drugače, postopek vodi v skladu z Izbirnimi pravili Stalnega arbitražnega sodišča (v nadaljevanju: SAS) za razsojanje v sporih med dvema državama. V odstavku 4 tega člena je določeno, da arbitražno sodišče po posvetovanju s pogodbenicama z večino glasov svojih članov čim prej odloči o vseh postopkovnih vprašanjih.

10.      Člen 7(1) Arbitražnega sporazuma med drugim določa, da arbitražno sodišče, po preučitvi vseh relevantnih dejstev, ki se nanašajo na zadevo, čim prej izda razsodbo. V odstavku 2 tega člena je določeno, da je arbitražna razsodba za pogodbenici zavezujoča in da pomeni dokončno rešitev spora. V skladu z odstavkom 3 navedenega člena pogodbenici v šestih mesecih po sprejetju razsodbe storita vse potrebno za njeno izvršitev, vključno s spremembo notranje zakonodaje, če je to potrebno.

11.      V skladu s členom 9(1) Arbitražnega sporazuma Republika Slovenija umakne pridržke k odprtju in zaprtju pogajalskih poglavij v zvezi s pristopom k Evropski uniji, ki so povezani s sporom.

12.      V skladu s členom 11(3) Arbitražnega sporazuma vsi postopkovni roki iz tega sporazuma začnejo teči z dnem podpisa Pogodbe med državami članicami Evropske unije ter Republiko Hrvaško o pristopu Republike Hrvaške k Evropski uniji(4) (v nadaljevanju: Pogodba o pristopu).

2.      Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb

13.      Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb z dne 23. maja 1969(5) (v nadaljevanju: Dunajska konvencija) v odstavku 1 člena 60, naslovljenega „Prenehanje veljavnosti ali začasno prenehanje uporabe mednarodne pogodbe zaradi njene kršitve“, določa:

„Bistvena kršitev dvostranske mednarodne pogodbe ene pogodbenice daje drugi pogodbenici pravico, da se na to kršitev sklicuje kot na razlog za prenehanje veljavnosti ali začasno prenehanje uporabe mednarodne pogodbe v celoti ali deloma.“

B.      Pravo Unije

1.      Akt o pristopu

14.      Člen 15 Akta o pogojih pristopa Republike Hrvaške in prilagoditvah Pogodbe o Evropski uniji, Pogodbe o delovanju Evropske unije in Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo(6) (v nadaljevanju: Akt o pristopu), priloženega k Pogodbi o pristopu, določa:

„Akti, navedeni v Prilogi III, se prilagodijo, kakor je določeno v tej prilogi.“

15.      Priloga III k navedenemu aktu v točki 5 določa prilagoditve, ki jih je treba opraviti v zvezi z uredbo o skupni ribiški politiki(7), ki je veljala ob tem pristopu. V tej točki 5 je določeno, da se v Prilogi I k tej uredbi dodata točki 11 in 12 z naslovoma „Obalne vode Hrvaške“ in „Obalne vode Slovenije“. Ti točki 11 in 12 vsebujeta napotitev na opombi 2 in 3, v skladu s katerima se „[n]avedena ureditev […] uporablja, ko se začne v celoti izvajati arbitražna odločba na podlagi Arbitražnega sporazuma med vlado Republike Slovenije in vlado Republike Hrvaške, podpisanega 4. novembra 2009 v Stockholmu“.

2.      Sekundarna zakonodaja

a)      Uredba (EU) št. 1380/2013

16.      Člen 5 Uredbe (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ribiški politiki(8), naslovljen „Splošna pravila o dostopu do voda“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.      Ribiška plovila Unije imajo enak dostop do voda in virov v vseh vodah Unije, razen voda iz odstavkov 2 in 3, za katere veljajo ukrepi, sprejeti v skladu z delom III.

2.      Države članice so do 31. decembra 2022 pooblaščene, da v vodah do 12 navtičnih milj od temeljne črte, ki so pod njihovo suverenostjo ali jurisdikcijo, omejijo ribolov na ribiška plovila, ki tradicionalno ribarijo v navedenih vodah iz pristanišč na sosednji obali, brez poseganja v ureditve za ribiška plovila Unije, ki plujejo pod zastavo drugih držav članic v okviru obstoječih sosedskih odnosov med državami članicami, in ureditve iz Priloge I, ki za vsako državo članico določajo geografske cone znotraj obalnih pasov drugih držav članic, v katerih se ribolovne dejavnosti opravljajo, ter na zadevne vrste [ter zadevne vrste]. Države članice Komisijo obvestijo o omejitvah, uvedenih v skladu s tem odstavkom.“

17.      Priloga I k Uredbi št. 1380/2013, naslovljena „Dostop do obalnih voda v smislu člena 5(2)“, v točkah 8 in 10, naslovljenih „Obalne vode [H]rvaške“ in „Obalne vode [S]lovenije“, napotuje na opombi 2 in 3, v skladu s katerima se „[n]avedena ureditev […] uporablja, ko se začne v celoti izvajati arbitražna odločba na podlagi Arbitražnega sporazuma med vlado Republike Slovenije in vlado Republike Hrvaške, podpisanega 4. novembra 2009 v Stockholmu“.

18.      Republika Slovenija se sklicuje tudi na določbe Uredbe Sveta (ES) št. 1224/2009 z dne 20. novembra 2009 o vzpostavitvi nadzornega sistema Skupnosti za zagotavljanje skladnosti s pravili skupne ribiške politike(9) in Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 404/2011 z dne 8. aprila 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 1224/2009(10).

b)      Zakonik o schengenskih mejah

19.      Člen 4 Uredbe (EU) 2016/399 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o Zakoniku Unije o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah)(11) (v nadaljevanju: Zakonik o schengenskih mejah), naslovljen „Temeljne pravice“, določa, da „[d]ržave članice to uredbo uporabljajo popolnoma skladno z ustreznim pravom Unije, vključno z […] ustreznim mednarodnim pravom, […] obveznostmi za zagotavljanje mednarodne zaščite“.

20.      S členom 13 Zakonika o schengenskih mejah je uvedeno varovanje meje, za katero je v skladu z odstavkom 1 tega člena določeno, da je njegov „[g]lavni namen […] preprečevanje nezakonitih prehodov meja, odvračanje čezmejne kriminalitete in izvedba ukrepov proti osebam, ki so prestopile mejo nezakonito“. Podrobna pravila za to varovanje so določena v odstavkih od 2 do 5 tega člena in v Prilogi V, del A, k temu zakoniku.

21.      Člen 17 navedenega zakonika določa obveznost sodelovanja med državami članicami. V odstavku 1 tega člena je zlasti določeno, da si „[z] namenom učinkovitega izvajanja nadzora meje v skladu s členi 7 do 16 […] države članice medsebojno pomagajo in zagotavljajo tesno in neprekinjeno sodelovanje“ in da „si izmenjujejo vse ustrezne informacije“.

c)      Direktiva 2014/89/EU

22.      V uvodni izjavi 7 Direktive 2014/89/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o vzpostavitvi okvira za pomorsko prostorsko načrtovanje(12) je navedeno:

„V preambuli Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu iz leta 1982 (UNCLOS) je navedeno, da so vprašanja v zvezi z rabo oceanskega prostora med seboj tesno povezana in jih je treba obravnavati kot celoto. Načrtovanje oceanskega prostora pomeni logičen razvoj in strukturiranje obveznosti in uporabe pravic, dodeljenih v skladu z UNCLOS, ter praktično orodje, ki državam članicam pomaga izpolnjevati njihove obveznosti.“

23.      Člen 2(4) te direktive določa:

„Ta direktiva ne posega v suverene pravice in jurisdikcijo držav članic nad morskimi vodami, ki izhajajo iz ustreznega mednarodnega prava, zlasti iz UNCLOS. Uporaba te direktive zlasti ne vpliva na opredelitev in določitev morskih mej s strani držav članic v skladu z ustreznimi določbami UNCLOS.“

24.      Člen 11(1) Direktive 2014/89 določa:

„Države članice, ki si delijo morske vode, sodelujejo v okviru procesa načrtovanja in upravljanja z namenom zagotoviti dosledne in usklajene pomorske prostorske načrte v celotni zadevni morski regiji. Pri takem sodelovanju se upoštevajo zlasti nadnacionalni vidiki.“

II.    Dejansko stanje in predhodni postopek

25.      Slovenija in Hrvaška sta 25. junija 1991 razglasili neodvisnost od Socialistične federativne republike Jugoslavije. Republika Hrvaška in Republika Slovenija sta v letih od 1992 do 2001 poskušali rešiti vprašanje določitve meje na kopnem in na morju z bilateralnimi pogajanji.

26.      Republika Slovenija je postala članica Evropske unije 1. maja 2004.

27.      Republika Hrvaška in Republika Slovenija sta 4. novembra 2009 podpisali Arbitražni sporazum, namenjen rešitvi mejnega spora med njima, s katerim sta se zavezali, da bosta sprejeli razsodbo arbitražnega sodišča, ustanovljenega s tem namenom. Ta sporazum je začel veljati 29. novembra 2010.

28.      Med državami članicami Unije in Republiko Hrvaško je bila 9. decembra 2011 podpisana Pogodba o pristopu. Ta pogodba, ki jo je Republika Hrvaška ratificirala januarja 2012, je bila 24. aprila 2012 objavljena v Uradnem listu Evropske unije. Republika Hrvaška je postala članica Unije 1. julija 2013.

29.      Republika Hrvaška in Republika Slovenija sta 17. januarja 2012 na podlagi člena 2(1) Arbitražnega sporazuma imenovali predsednika in dva od članov arbitražnega sodišča.(13) Dva člana arbitražnega sodišča, ki bi ju morali v skladu s členom 2(2) Arbitražnega sporazuma prav tako imenovati stranki, sta bila imenovana konec januarja istega leta.(14) Zadevni državi sta določila o imenovanjih podpisali aprila 2012 in določili, da bo SAS(15) opravljalo naloge sodnega tajništva(16).(17) Poleg tega je moralo arbitražno sodišče v skladu s členom 6(2) Arbitražnega sporazuma postopek voditi v skladu z Izbirnimi pravili SAS za razsojanje v sporih med dvema državama(18).

30.      Pisni postopek se je začel 11. februarja 2013, ustna obravnava pa je potekala med 2. in 13. junijem 2014.

31.      Iz vlog Republike Hrvaške je razvidno, da je med arbitražnim postopkom prišlo do procesnega vprašanja zaradi komunikacije ex parte med arbitrom, ki ga je imenovala Republika Slovenija, in agentko te države pred arbitražnim sodiščem, in sicer med posvetovanjem tega sodišča. Zadevni osebi sta po objavi nekaterih člankov v tisku z mest arbitra in agentke odstopili. Arbiter, ki ga je prvotno imenovala Republika Hrvaška, je 30. julija 2015 prav tako odstopil.

32.      Republika Hrvaška je arbitražnemu sodišču z dopisom, ki mu ga je poslala 24. julija 2015, sporočila svojo izjemno zaskrbljenost zaradi zadevne komunikacije ex parte, ki je po njenem mnenju povzročila resne dvome o integriteti in nepristranskosti celotnega arbitražnega postopka, ter predlagala začasno prekinitev postopka pred arbitražnim sodiščem.(19)

33.      Parlament Republike Hrvaške je 29. julija 2015 soglasno sprejel sklep o obveznosti vlade Republike Hrvaške, da začne postopek za odpoved Arbitražnega sporazuma.

34.      Republika Hrvaška je z verbalno noto z dne 30. julija 2015 Republiko Slovenijo obvestila, da meni, da ima pravico zahtevati prenehanje veljavnosti Arbitražnega sporazuma,(20) ker naj bi Republika Slovenija storila bistveno kršitev navedenega sporazuma v smislu člena 60(1) Dunajske konvencije. Republika Hrvaška je pojasnila, da ta nota pomeni uradno obvestilo v skladu s členom 65(1) Dunajske konvencije, s katerim zahteva takojšnje prenehanje veljavnosti Arbitražnega sporazuma. Republika Hrvaška je pojasnila, da meni, da je bilo nepopravljivo poseženo v nepristranskost in integriteto arbitražnega postopka, kar je povzročilo očitno kršitev njenih pravic. Arbitražno sodišče je prejelo kopijo navedene verbalne note.

35.      Republika Hrvaška je z dopisom z dne 31. julija 2015 arbitražno sodišče obvestila o svoji odločitvi, da zahteva prenehanje veljavnosti Arbitražnega sporazuma, pri čemer je pojasnila razloge za to zahtevo.

36.      Republika Slovenija je imenovala novega člana, ki pa je 3. avgusta 2015 z mesta arbitra odstopil. Predsednik arbitražnega sodišča je nato v skladu s postopkom za nadomestitev arbitra iz člena 2 Arbitražnega sporazuma na prazni mesti imenoval nova arbitra.

37.      Arbitražno sodišče je z dopisom z dne 1. decembra 2015 stranki pozvalo, naj predložita nove predloge in stališča „v zvezi s pravnimi posledicami zadev, ki jih [Republika] Hrvaška navaja v dopisih z dne 24. in 31. julija 2015“. Arbitražno sodišče je stranki pozvalo, naj vloge predložita do 15. januarja 2016 (Republika Hrvaška) in 26. februarja 2016 (Republika Slovenija). Arbitražno sodišče je poleg tega stranki obvestilo, da namerava v zvezi s temi vprašanji razpisati ustno obravnavo 17. marca 2016.

38.      Ustna obravnava, ki se je nanašala na ta vprašanja, je potekala 17. marca 2016. Republika Slovenija je predložila pisno vlogo in se udeležila ustne obravnave. Republika Hrvaška pa se ustne obravnave ni udeležila.

39.      Arbitražno sodišče je 30. junija 2016 o procesnem vprašanju odločilo z delno razsodbo. Arbitražno sodišče je med drugim ugotovilo, da je Republika Slovenija s tem, da je vzpostavila stike ex parte z arbitrom, ki ga je prvotno imenovala, kršila določbe Arbitražnega sporazuma. Vendar pa naj narava teh kršitev Republiki Hrvaški ne bi omogočala, da zahteva prenehanje veljavnosti Arbitražnega sporazuma, in ta sporazum naj bi ostal v veljavi. Arbitražno sodišče je ugotovilo, da navedena kršitev ne posega v možnost arbitražnega sodišča, da v spremenjeni sestavi neodvisno in nepristransko izda končno razsodbo. Arbitražno sodišče je torej ugotovilo, da ni ovir za nadaljevanje postopka v skladu z Arbitražnim sporazumom.

40.      Arbitražno sodišče je 29. junija 2017 izdalo končno arbitražno razsodbo, katere predmet je bila določitev meje med državama na kopnem in na morju, vendar katere veljavnost in tako vsakršen zavezujoči učinek Republika Hrvaška prereka.

41.      Republika Slovenija je 16. marca 2018 s tem, da je pri Komisiji vložila pritožbo, ker naj bi Republika Hrvaška kršila pravo Unije, sprožila postopek iz člena 259 PDEU.

42.      Komisija v trimesečnem roku, določenem v členu 259 PDEU, ni izdala obrazloženega mnenja.

III. Postopek pred Sodiščem in predlogi strank

43.      Republika Slovenija je 13. julija 2018 v sodnem tajništvu Sodišča vložila to tožbo.

44.      Republika Hrvaška je 21. decembra 2018 na podlagi člena 151 Poslovnika Sodišča z ločeno vlogo vložila ugovor nedopustnosti te tožbe. Republika Hrvaška predlaga, primarno, naj se ta tožba v celoti zavrže kot nedopustna, ker naj Sodišče na podlagi člena 259 PDEU ne bi bilo pristojno za odločanje o predlogih Republike Slovenije. Podredno, enak predlog navaja, ker naj tožba ne bi bila v skladu s členom 21 Statuta Sodišča Evropske unije in členom 120 Poslovnika Sodišča.

45.      Republika Slovenija je 12. februarja 2019 vložila svoje stališče o tem ugovoru. Predlagala je, naj se ugotovi dopustnost te tožbe, pri čemer je v bistvu trdila, da je Sodišče pristojno za odločanje o tej tožbi na podlagi člena 259 PDEU ter da ta tožba izpolnjuje pogoje iz člena 21 Statuta Sodišča Evropske unije in člena 120 Poslovnika Sodišča.

46.      Sodišče je s sklepom z dne 14. maja 2019 odločilo, da zadevo dodeli velikemu senatu, da ta odloči o ugovoru nedopustnosti.

47.      Sodišče je z dopisom sodnega tajništva Sodišča z dne 7. junija 2019 na podlagi člena 24, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije Komisijo pozvalo, naj pisno ali – glede na okoliščine – na obravnavi odgovori na vprašanja v zvezi z določbami Uredbe št. 1380/2013.

48.      Republika Hrvaška je z vlogo z dne 31. maja 2019 Sodišču predlagala, naj iz spisa izloči interni delovni dokument Komisije v zvezi z mnenjem njene pravne službe, ki je v prilogi C.2 k odgovoru Republike Slovenije na ugovor nedopustnosti.(21)

49.      Sodišče je z dopisom sodnega tajništva Sodišča z dne 20. junija 2019 Komisijo pozvalo, naj predloži stališče o navedenem predlogu.

50.      Komisija je 28. junija 2019 navedeno stališče predložila. V ločenem dopisu je istega dne odgovorila na vprašanja, ki so ji bila posredovana 7. junija 2019.

51.      Obravnava je potekala 8. julija 2019 ob udeležbi Republike Hrvaške in Republike Slovenije, ki sta bili ustrezno zastopani.

52.      Republika Slovenija je na vprašanje v zvezi s tem na obravnavi pojasnila, da vztraja pri predlogu glede prenehanja zatrjevanih neizpolnitev obveznosti.

IV.    Argumentacija Republike Slovenije, predstavljena v tožbi

53.      Republika Slovenija v tožbi navaja šest očitkov v utemeljitev te tožbe.

54.      S prvim očitkom trdi, da Republika Hrvaška z enostranskim neizpolnjevanjem zaveze, ki jo je sprejela v procesu pristopanja k Uniji, in sicer da bo spoštovala prihodnjo arbitražno razsodbo, mejo, določeno v arbitražni razsodbi, in druge obveznosti iz te razsodbe, v nasprotju s členom 2 PEU zavrača spoštovanje vrednote pravne države ter načel lojalnega sodelovanja in res iudicata.

55.      Republika Slovenija z drugim očitkom trdi, da ji Republika Hrvaška s tem, da enostransko zavrača izvajanje svojih obveznosti iz sporne arbitražne razsodbe, preprečuje, da bi ob spoštovanju Pogodb in določb sekundarne zakonodaje celovito izvajala suverenost na svojem celotnem kopenskem in morskem ozemlju. S tem naj bi kršila obveznost lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU in ogrožala uresničevanje ciljev Unije, med katerimi sta spodbujanje in krepitev miru ter vse tesnejša zveza med narodi, uresničevanje ciljev predpisov Unije, ki se nanašajo na ozemlje držav članic, ter učinkovito izvajanje prava Unije s strani Republike Slovenije. Republika Slovenija v tem okviru Republiki Hrvaški očita, da ji preprečuje izpolnjevanje obveznosti izvrševanja več aktov sekundarne zakonodaje.(22)

56.      Republika Slovenija s tretjim očitkom trdi, da Republika Hrvaška s tem, da ne spoštuje slovenskega ozemlja in mej, krši pravo Unije na področju skupne ribiške politike.

57.      Republika Slovenija v zvezi s tem trdi, da Republika Hrvaška s tem, da prereka mejo, kot je bila določena s sporno arbitražno razsodbo, ter s tem, da nasprotuje demarkaciji in uporabi te meje, krši izključne pravice Republike Slovenije v njenih teritorialnih vodah in ji preprečuje, da bi izpolnjevala svoje obveznosti v skladu z Uredbo št. 1380/2013.

58.      Natančneje, Republika Slovenija Republiki Hrvaški očita, da krši ureditev vzajemnega dostopa, uvedeno z Uredbo št. 1380/2013, ki za ti državi članici velja od 30. decembra 2017 in s katero je 25 plovilom vsake od navedenih držav članic zagotovljen prosti dostop do teritorialnih voda druge države članice, kot so razmejene v skladu z mednarodnim pravom, to je s sporno arbitražno razsodbo. Republika Hrvaška naj bi namreč onemogočala uporabo ureditve vzajemnega dostopa, zavračala priznanje veljavnosti zakonodaje, ki jo je s tem namenom sprejela Republika Slovenija, ter slovenskim ribičem z njihovim sistematičnim kaznovanjem onemogočala prosti dostop do teritorialnih voda, ki so bile s sporno arbitražno razsodbo prisojene Republiki Sloveniji, in a fortiori do hrvaških teritorialnih voda, ki spadajo na področje uporabe te ureditve.

59.      Republika Slovenija s četrtim očitkom trdi, da Republika Hrvaška krši nadzorni sistem Skupnosti za zagotavljanje skladnosti s pravili skupne ribiške politike (v nadaljevanju: nadzorni sistem), ki je bil uveden z Uredbo št. 1224/2009 in Izvedbeno uredbo št. 404/2011, ker naj bi ji na eni strani onemogočala izpolnjevanje njenih obveznosti v okviru navedenega nadzornega sistema in ker naj bi na drugi strani v slovenskih vodah nezakonito uveljavljala pravice, ki jih ima Republika Slovenija kot obalna država. S tema uredbama naj bi bila državam članicam zastave naložena dva sklopa obveznosti, in sicer obveznost spremljanja (člen 9(3) Uredbe št. 1224/2009 in členi od 21 do 23 Izvedbene uredbe št. 404/2011) in obveznost poročanja (člen 15 Uredbe št. 1224/2009 ter člena 43 in 44 Izvedbene uredbe št. 404/2011).

60.      Republika Slovenija s petim očitkom trdi, da Republika Hrvaška krši Zakonik o schengenskih mejah, ker je meja med tema državama še vedno zunanja meja, za katero se uporabljajo določbe naslova II navedenega zakonika. Republika Hrvaška naj bi kršila obveznosti nadzora meje, določene s členom 17 Zakonika o schengenskih mejah, in obveznost varovanja meje, določeno s členom 13 tega zakonika. Poleg tega naj s tem, da zavrača priznanje sporne arbitražne razsodbe, ne bi izpolnjevala obveznosti ravnati popolnoma v skladu z ustreznim mednarodnim pravom, ki je določena v členu 4 navedenega zakonika.

61.      Republika Slovenija s šestim očitkom trdi, da Republika Hrvaška s tem, da zavrača priznanje sporne arbitražne razsodbe, s katero je bila določena razmejitev teritorialnih voda med tema državama članicama, in s tem, da slovenske teritorialne vode vključuje v svoje pomorsko prostorsko načrtovanje(23), krši člen 4(1) in člen 8 Direktive 2014/89. Republika Hrvaška naj bi s tem tudi onemogočala vsakršno sodelovanje, kar naj bi pomenilo kršitev člena 11(1) te direktive, ki določa obveznost sodelovanja.

V.      Povzetek trditev strank o ugovoru nepristojnosti in ugovoru nedopustnosti

A.      Očitki v zvezi z nepristojnostjo Sodišča za odločanje o tej zadevi

62.      Prvi očitek glede nepristojnosti se nanaša na akcesornost trditev, ki jih je navedla Republika Slovenija. V zvezi s tem naj bi bile te trditve, kot so navedene v tožbi, akcesorne v razmerju do rešitve spora glede veljavnosti in pravnih učinkov Arbitražnega sporazuma in sporne arbitražne razsodbe. Sodišče pa naj v okviru postopka na podlagi člena 259 PDEU ne bi bilo pristojno za odločanje niti o navedenem sporu niti o takih akcesornih trditvah. V zvezi s tem naj bi bilo iz sodbe Komisija/Belgija(24) razvidno, da Sodišče v okviru takega postopka ni pristojno za odločanje o neizpolnitvi obveznosti, ki izhajajo iz prava Unije, če so te obveznosti akcesorne v razmerju do predhodne rešitve drugega spora, za katerega Sodišče ni pristojno.

63.      Republika Hrvaška z drugim očitkom glede nepristojnosti trdi, da resnični predmet spora med tema državama na eni strani zajema razlago in uporabo Arbitražnega sporazuma, ki ni sestavni del prava Unije, ter na drugi strani veljavnost in morebitne pravne posledice sporne arbitražne razsodbe.

64.      Republika Hrvaška v zvezi s tem poudarja, da izpodbija sam obstoj sporne arbitražne razsodbe, ker naj bi Arbitražni sporazum veljavno odpovedala, še preden je bila ta razsodba izdana. Če bi Sodišče ta vprašanja obravnavalo, bi moralo preučiti, prvič, vprašanje veljavnosti te odpovedi in učinke v zvezi z njo, drugič, ali je po sporni odpovedi arbitražno sodišče še naprej obstajalo, tretjič, ali je bilo to sodišče pristojno odločiti, ali bo še naprej obstajalo, in četrtič, ali je s sporno odpovedjo delovanje arbitražnega sodišča prenehalo.(25) Sodišče bi v primeru take preučitve poleg tega moralo preizkusiti obrazložitev iz delne razsodbe. Taka vprašanja pa naj bi spadala pod pravila mednarodnega prava, zlasti naj bi zadevala razlago določb člena 60 Dunajske konvencije in Arbitražnega sporazuma, ki nista sestavni del prava Unije.

65.      Republika Hrvaška s tretjim očitkom glede nepristojnosti meni, da Sodišče na podlagi člena 259 PDEU ni pristojno za odločanje niti o veljavnosti in učinkih Arbitražnega sporazuma, ker ta ni sestavni del prava Unije, niti o veljavnosti in učinkih sporne arbitražne razsodbe, ki je bila domnevno izdana na podlagi tega Arbitražnega sporazuma. Po mnenju Republike Hrvaške se z vplivom, ki bi ga lahko rešitev dvostranskega spora imela na delovanje prava Unije, pristojnosti Sodišča ne morejo razširiti prek tistega, kar je določeno v Pogodbah. Tako naj očitki Republike Slovenije, ki se nanašajo na kršitve prava Unije, vendar katerih odprava naj bi bila odvisna od predhodne rešitve spora v zvezi z veljavnostjo in morebitnimi pravnimi učinki Arbitražnega sporazuma, ne bi zadostovali za to, da bi Sodišče postalo pristojno za odločanje o tem sporu na podlagi člena 259 PDEU.

66.      Republika Hrvaška s četrtim očitkom glede nepristojnosti trdi, da v nasprotju s sporom, ki se pri Sodišču vloži na podlagi člena 273 PDEU, ne zadostuje, da je spor povezan s pravom Unije. Očitki Republike Slovenije, ki se nanašajo na kršitve prava Unije, vendar naj bi bili odvisni od predhodne rešitve spora v zvezi z veljavnostjo in morebitnimi pravnimi učinki Arbitražnega sporazuma, naj ne bi zadostovali za to, da bi Sodišče postalo pristojno za odločanje o tem sporu na podlagi člena 259 PDEU.

67.      Republika Hrvaška s petim očitkom glede nepristojnosti poudarja, da bi lahko bila vsakršna ugotovitev Sodišča, v skladu s katero naj bi Republika Hrvaška storila domnevne kršitve prava Unije, kvečjemu hipotetična. Sodišče pa naj v okviru postopka na podlagi člena 259 PDEU ne bi bilo pristojno za odločanje o hipotetičnih kršitvah prava Unije.

68.      Republika Hrvaška s šestim očitkom glede nepristojnosti meni, da v tem sporu ne gre za vprašanje razlage prava Unije. Zato naj pristojnosti Sodišča na podlagi člena 259 PDEU v tej zadevi ne bi bilo mogoče utemeljiti s potrebo po rešitvi spora v zvezi z razlago prava Unije in s tem zagotovitvi enotne uporabe tega prava.

69.      Republika Slovenija predlaga, naj se ugovor nepristojnosti, ki ga je vložila Republika Hrvaška, zavrne.

70.      Na prvem mestu, meni, da ta ugovor temelji na napačni premisi, da je namen njene tožbe, da se ugotovi, da Republika Hrvaška ni izpolnila obveznosti, ki zanjo izhajajo iz Arbitražnega sporazuma ali sporne arbitražne razsodbe, in ne iz prava Unije. Šlo naj bi za poskus Republike Hrvaške, da enostransko izkrivi predmet tožbe.

71.      Republika Slovenija v zvezi s tem meni, prvič, da iz določb Pogodb in sodne prakse izhaja, da je pristojnost Sodišča odvisna od tega, ali se tožeča država v tožbenih predlogih sklicuje na kršitev prava Unije, oziroma od tega, ali se za te predloge uporablja to pravo. Republika Hrvaška naj ne bi mogla v svojo korist spremeniti predstavitve predmeta tožbe, kot je določen v tožbi, pri čemer naj Republika Slovenija v tožbenih predlogih Sodišču nikakor ne bi predlagala, naj ugotovi neizpolnitev obveznosti, ki jih ima Republika Hrvaška na podlagi mednarodnega prava, temveč naj bi mu predlagala, naj ugotovi neizpolnitev obveznosti, ki jih ima ta država na podlagi prava Unije.

72.      Drugič, Republika Slovenija meni, da pristojnost Sodišča na podlagi člena 259 PDEU ni izključena, kadar se lahko za dejstva, na katerih temeljijo trditve o kršitvah prava Unije, uporabi tudi mednarodno pravo. V zvezi s tem naj bi bilo pomembno le, da se ta dejstva nanašajo na kršitev obveznosti, določenih s pravom Unije. Vendar naj to ne bi preprečevalo, da Sodišče upošteva materialnopravna pravila mednarodnega prava, ki jih je pravo Unije vključilo ali nameravalo vključiti v svoj pravni sistem.

73.      Tretjič, Republika Slovenija trdi, da obstoj dvostranskega spora glede razlage akta mednarodnega prava, ki se uporablja med strankama v postopku zaradi neizpolnitve obveznosti, prav tako ne izključuje pristojnosti Sodišča. Tako naj bi Sodišče v sodbi Španija/Združeno kraljestvo(26) razložilo enostransko izjavo Združenega kraljestva, ki odraža vsebino sporazuma, sklenjenega med Kraljevino Španijo in Združenim kraljestvom, čeprav je med strankama obstajal spor glede pomena tega instrumenta mednarodnega prava.

74.      Četrtič, za odločanje o dopustnosti tožbe na podlagi člena 259 PDEU naj bi bilo pomembno le, ali so podlaga predlogov „obveznosti po Pogodbah“. Republika Hrvaška naj bi napačno napeljevala na to, da mora biti Sodišče, da bi se izreklo za pristojno, prepričano, da država članica ni izpolnila obveznosti iz Pogodb. Razlaga in uporaba pravil prava Unije naj ne bi bili vprašanji, ki bi jih moralo Sodišče preučiti v tej fazi. Nasprotno, spadali naj bi v odločanje o glavni stvari.

75.      Na drugem mestu, v zvezi s prvim očitkom glede nepristojnosti, ki se nanaša na akcesornost trditev v zvezi s pravom Unije, naj Sodišču, da bi lahko odločilo o domnevnih kršitvah prava Unije, ne bi bilo treba odločiti niti o neizpolnitvi obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnega prava, niti o ravnanjih Republike Hrvaške, ki naj bi bila v nasprotju z mednarodnim pravom. Ker naj bi bili ozemlji Republike Hrvaške in Republike Slovenije opredeljeni z mejo, ki je določena v skladu z mednarodnim pravom, to je s sporno arbitražno razsodbo, naj Sodišču ne bi bilo treba niti ugotoviti kršitve mednarodnega prava niti odločiti o mednarodnem sporu.

76.      Republika Slovenija v zvezi z drugim očitkom glede nepristojnosti, ki se nanaša na „resnični“ predmet spora, ki naj bi bil domnevno razlaga mednarodnega prava, poudarja, da je meja med njo in Republiko Hrvaško dejansko vprašanje, glede katerega se Sodišče lahko opre na izid rešenega ozemeljskega spora, in ne pravno vprašanje, o katerem bi Sodišče lahko odločalo. Nasprotno, Sodišče bi moralo upoštevati in uporabljati mednarodno pravo v obsegu, ki je potreben za razlago ali uporabo prava Unije.

77.      Republika Slovenija v zvezi s tretjim očitkom glede nepristojnosti, ki se nanaša na predhodno rešitev spora glede veljavnosti in morebitnih pravnih učinkov Arbitražnega sporazuma, poudarja, da je treba za odločitev o obsegu in spoštovanju obveznosti, ki za države članice izhajajo iz prava Unije, vključno z obveznostjo, da se drugi državi članici ne preprečujeta izvajanje in uporaba prava Unije na njenem ozemlju, izhajati iz meje med zadevnima državama članicama, kot je določena po mednarodnem pravu. Sodišče naj bi moralo elemente obstoječega mednarodnega prava upoštevati kot dejstva.

78.      Republika Slovenija dodaja, da vprašanje veljavnosti Arbitražnega sporazuma in veljavnosti pravnih učinkov sporne arbitražne razsodbe ni predmet spora pred Sodiščem, da ne spada v njegovo pristojnost in da je bilo vsekakor rešeno v delni razsodbi arbitražnega sodišča. To, da Republiki Hrvaški sporna arbitražna razsodba ni všeč, naj ne bi moglo pomeniti, da obstaja nerešen mejni spor ali da bi moralo Sodišče odločati o tem že rešenem vprašanju.

79.      Prav tako naj bi bila trditev Republike Hrvaške, da sporna arbitražna razsodba ni samoizvršljiva, poleg tega, da naj se ne bi nanašala na dopustnost, temveč na vsebinsko presojo, napačna, saj naj bi bila ta razsodba zavezujoča v skladu z mednarodnim pravom in naj bi bila z njo dokončno določena meja med državama članicama.

80.      V okviru petega očitka glede nepristojnosti, ki se nanaša na hipotetičnost kršitev prava Unije, ki se očitajo Republiki Hrvaški, naj bi ta zgolj trdila, da ne krši svojih obveznosti po pravu Unije. Taka trditev naj bi se namreč nanašala na vsebino zadeve. Vsekakor naj bi šlo za dejanske, in ne hipotetične kršitve, do katerih naj bi prihajalo dnevno in za katere si Republika Slovenija s to tožbo na podlagi člena 259 PDEU prizadeva, da bi prenehale.

81.      V zvezi s šestim očitkom glede nepristojnosti, ki se nanaša na to, da naj se v obravnavani zadevi ne bi postavljala vprašanja razlage prava Unije, saj naj bi stranki svoje obveznosti iz prava Unije razumeli enako, pa Republika Slovenija navaja, da obstoj spora glede razlage ali uporabe prava Unije sam po sebi ni pogoj za pristojnost Sodišča na podlagi člena 259 PDEU. Zadostovalo naj bi, da Republika Slovenija trdi, da Republika Hrvaška ni izpolnila svojih obveznosti iz prava Unije.

B.      Očitki v zvezi z nedopustnostjo tožbe

82.      Če bi se Sodišče izreklo za pristojno za odločanje o tem sporu, Republika Hrvaška, podredno, trdi, da je treba tožbo, ki ni v skladu z zahtevami iz člena 21 Statuta Sodišča Evropske unije in člena 120 Poslovnika Sodišča, zavreči kot nedopustno. Republika Slovenija naj v tožbenih predlogih ne bi izrecno navedla predmeta spora, ki naj bi bil domnevna neizpolnitev obveznosti iz sporne arbitražne razsodbe s strani Republike Hrvaške. Po mnenju Republike Hrvaške v navedenih predlogih ni navedena domnevna kršitev sporne arbitražne razsodbe in v tožbi niso navedeni pravni argumenti, ki bi dokazovali, da obstaja veljavna arbitražna razsodba, zaradi česar naj ne bi mogla pripraviti svoje obrambe in odgovoriti na te argumente.

83.      Republika Slovenija trdi, da tožba izpolnjuje vse zahteve iz člena 21 Statuta Sodišča Evropske unije in člena 120 Poslovnika Sodišča. Predmet tožbe naj bi bil opredeljen dosledno in natančno, povzet na začetku tožbe, razdelan in podprt z natančnimi dejstvi in jasnimi pravnimi argumenti ter znova naveden v tožbenih predlogih. Zatrjevane kršitve določb prava Unije naj bi bile določene natančno in naj ne bi vzbujale nobenega dvoma.

84.      Zato naj bi bila tudi trditev Republike Hrvaške, da ne more pripraviti svoje obrambe zoper zatrjevane kršitve sporne arbitražne razsodbe, napačna. Tudi če se predpostavi, da mora Sodišče to trditev upoštevati, naj bi se ta nanašala na vsebino zadeve, in ne na njeno dopustnost.

C.      Predlog, naj se iz obravnave izloči mnenje pravne službe Komisije

85.      Republika Hrvaška Sodišču predlaga, naj v skladu s členom 151 Poslovnika Sodišča iz spisa izloči mnenje pravne službe Komisije, vsebovano na straneh od 38 do 45 priloge C.2 k odgovoru Republike Slovenije na ugovor nedopustnosti (v nadaljevanju: zadevno pravno mnenje).

86.      Republika Hrvaška v utemeljitev svojega predloga trdi, da je zadevno pravno mnenje interni dokument, ki ga Komisija nikoli ni objavila. Njegovo razširjanje brez dovoljenja naj bi po mnenju te institucije lahko negativno vplivalo na njeno pravilno delovanje.

87.      Komisija, ki se opira na sklep z dne 23. oktobra 2002, Avstrija/Svet(27), trdi, da je predložitev takih internih dokumentov v okviru spora pred Sodiščem, ne da bi zadevna institucija navedeno predložitev odobrila ali da bi to sodišče to odredilo, v nasprotju z javnim interesom, v skladu s katerim morajo institucije imeti možnost pridobiti povsem neodvisno podana mnenja svojih pravnih služb. Po mnenju Komisije je zadevno pravno mnenje interni dokument, ki ni namenjen objavi in ki ni bil dan na voljo javnosti. Komisija pojasnjuje, da njegova predložitev v okviru spora pred Sodiščem ni bila odobrena. Tako naj bi bilo treba zadevno pravno mnenje iz spisa izločiti.

VI.    Analiza

88.      Republika Hrvaška se sklicuje na nepristojnost Sodišča za odločanje o tožbi zaradi neizpolnitve obveznosti in, podredno, na nedopustnost te tožbe zaradi nespoštovanja pogojev iz člena 21 Statuta Sodišča Evropske unije in člena 120 Poslovnika Sodišča. Naj že takoj navedem, da iz spodaj navedenih razlogov menim, da Sodišče ni pristojno za preučitev te tožbe, tako da ni treba preučiti vprašanja njene dopustnosti z vidika morebitnega neupoštevanja zgoraj navedenih določb.

89.      Na prvem mestu je pred preučitvijo očitkov v zvezi z nepristojnostjo in nedopustnostjo treba preučiti predlog, naj se iz obravnave izloči mnenje pravne službe Komisije (razdelek A). Na drugem mestu menim, da je treba v okviru preizkusa pristojnosti Sodišča na eni strani navesti nekatere uvodne ugotovitve o pristojnosti Sodišča, zlasti ob prisotnosti mednarodnih pravnih instrumentov (razdelek B), in na drugi strani preučiti predmet tožbe glede na te ugotovitve z analizo posameznih očitkov, ki jih je navedla tožeča stranka (razdelek C).

A.      Predlog, naj se iz obravnave izloči mnenje pravne službe Komisije

90.      Republika Hrvaška Sodišču predlaga, naj v skladu s členom 151 Poslovnika Sodišča iz spisa izloči zadevno pravno mnenje.

91.      V zvezi s tem je treba na prvem mestu poudariti, da je Sodišče s sklepom z dne 23. oktobra 2002, Avstrija/Svet(28), sklenilo, da iz spisa izloči mnenje pravne službe Komisije, ki je bilo priloženo ničnostni tožbi, ki jo je Avstrija vložila zoper neko uredbo. Sodišče je v točki 12 tega sklepa zlasti navedlo, da bi bilo v nasprotju z javnim interesom, v skladu s katerim morajo institucije imeti možnost pridobiti povsem neodvisno podana mnenja svojih pravnih služb, če bi se priznalo, da lahko pride do predložitve takih internih dokumentov v okviru spora, o katerem odloča, ne da bi zadevna institucija navedeno predložitev odobrila ali da bi jo odredilo sodišče.

92.      V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da zadevno pravno mnenje izhaja iz pravne službe Komisije in da je bilo pripravljeno za vodjo kabineta predsednika Komisije. To mnenje je bilo pripravljeno v okviru postopka, ki ga je Republika Slovenija sprožila na podlagi člena 259, drugi odstavek, PDEU, za namene predhodne predložitve zadeve Komisiji. Navedeno mnenje vsebuje analizo trditev, navedenih proti Republiki Hrvaški, da bi se pridobilo soglasje navedenega vodje kabineta za pripravo obrazloženega mnenja v skladu s tretjim odstavkom člena 259 PDEU. Očitno je, da zadevno pravno mnenje ni bilo namenjeno objavi.(29)

93.      Na drugem mestu, v skladu s sodno prakso je umik pravnega mnenja institucije upravičen, če obstaja predvidljivo tveganje, da se bo morala zadevna institucija v okviru sodnega postopka, ki poteka in ki se nanaša na veljavnost njene odločbe, javno opredeliti v razmerju do mnenja, ki ga je izdala njena pravna služba. Taka možnost bi nujno imela negativne posledice za interes zadevne institucije, da zahteva pravna mnenja, in za njeno možnost, da od svoje pravne službe pridobi odkrita, objektivna in popolna mnenja.(30)

94.      Komisija v obravnavanem primeru v okviru postopka iz člena 259, drugi odstavek, PDEU glede zadeve, ki ji jo je predložila Republika Slovenija, ni izdala obrazloženega mnenja v skladu s tretjim odstavkom tega člena. Zato ni izrazila uradnega stališča o tem postopku. Tako se obravnavana zadeva razlikuje od zgoraj navedenih zadev, ki sta se nanašali na sodni postopek v zvezi z veljavnostjo odločbe, ki jo je sprejela in branila zadevna institucija. Vendar se mi kljub tej razliki zdi, da so ugotovitve iz točke 93 teh sklepnih predlogov mutatis mutandis upoštevne za obravnavano zadevo. Ni namreč izključeno, da se bo Komisija pozneje odločila intervenirati v postopku pred Sodiščem ali da bo pozvana, naj predloži stališče, tako da bo morala izraziti svoje uradno stališče o zadevi, ki je bila predložena Sodišču, in se bo tako morala javno opredeliti glede mnenja, ki ga je izdala njena pravna služba. Umik zadevnega pravnega mnenja se torej zdi utemeljen glede na interes navedene institucije, da zahteva in prejme odkrita, objektivna in popolna mnenja svoje pravne službe.(31)

95.      Sodišče je poleg tega že presodilo, da bi to, da bi se državi članici dovolilo, da v spis vloži pravno mnenje, katerega razkritja zadevna institucija ni odobrila, med drugim pomenilo, da bi se obšel postopek s prošnjo za dostop do takega dokumenta, uveden z Uredbo št. 1049/2001.(32) Kot je pojasnila Komisija v pisnem stališču, zadevno pravno mnenje v obravnavani zadevi ni bilo dano na voljo niti strankama niti javnosti, temveč je bilo razkrito v prilogi k časopisnemu članku(33). Zato je treba ugotoviti, da Republika Slovenija zadevnega pravnega mnenja ni pridobila po postopku iz Uredbe št. 1049/2001.

96.      V teh okoliščinah in glede na to, da je Komisija Sodišču sporočila, da ne želi, da se zadevni dokument predloži v okviru te tožbe, predlagam, da se predlogu Republike Hrvaške, naj se iz spisa obravnavane zadeve izloči dokument, ki je na straneh od 38 do 45 priloge C.2 k odgovoru Republike Slovenije na ugovor nedopustnosti, ugodi.

B.      Uvodne ugotovitve glede pristojnosti Sodišča

97.      Na prvem mestu je treba navesti nekatere uvodne ugotovitve v zvezi s pristojnostjo Sodišča na področju tožb zaradi neizpolnitve obveznosti (1), na drugem mestu je treba ugotoviti stvarno področje uporabe prava Unije ob prisotnosti mednarodnih pravnih instrumentov (2) in na tretjem mestu je treba preučiti ozemeljsko področje uporabe prava Unije (3).

1.      Pristojnost Sodišča na področju tožb zaradi neizpolnitve obveznosti

98.      S členom 19 PEU je Sodišču naloženo, da zagotavlja upoštevanje prava pri razlagi in uporabi Pogodb.(34) V odstavku 3(a) tega člena je določeno, da Sodišče v skladu z določbami Pogodb odloča o tožbah, ki jih vloži država članica, institucija, fizična ali pravna oseba. Ta pristojnost je konkretizirana v tožbi zaradi neizpolnitve obveznosti, določeni v členu 259 PDEU.

99.      Namen postopka iz člena 259 PDEU je ugotoviti ravnanje države članice, ki je v nasprotju s pravom Unije, in doseči, da se to ravnanje konča.(35) Ta določba pristojnost Sodišča za ugotavljanje, ali obstaja neizpolnitev države članice, pogojuje z „neko obveznostjo iz Pogodb“. V tem okviru ni naloga Sodišča, da preuči, kateri so cilji, ki se dosegajo s tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti, o kateri odloča.(36)

100. V zvezi s pomenom izraza „obveznost iz Pogodb“ pojem „Pogodbe“ pomeni, da se lahko tožba vloži zaradi zatrjevanih neizpolnitev obveznosti iz Pogodb EU in DEU ter Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, če ravnanje države članice spada na njihovo področje uporabe.(37) Poleg tega je očitno, da navedeni izraz zajema tudi akte sekundarne zakonodaje.(38)

101. Tako je pristojnost Sodišča odvisna od področja uporabe prava Unije.(39) Ker je obravnavana zadeva povezana z mednarodnim arbitražnim sporazumom in arbitražno razsodbo, izdano na podlagi tega sporazuma, predlagam, da se preuči stvarno področje uporabe prava Unije ob prisotnosti mednarodnih pravnih instrumentov.

2.      Stvarno področje uporabe prava Unije ob prisotnosti pravnih instrumentov mednarodnega prava

102. Ker sta Arbitražni sporazum in sporna arbitražna razsodba, ki sta v središču te tožbe, pravna instrumenta mednarodnega prava, se postavljajo vprašanja, v kakšnem razmerju sta s pravom Unije, ali sta vključena v pravni red Unije in ali Unijo zavezujeta.

a)      Instrumenti mednarodnega prava v sodni praksi Sodišča

103. V skladu z ustaljeno sodno prakso „mora Unija […] svoje pristojnosti izvajati ob spoštovanju mednarodnega prava kot celote, v katero niso vključena le pravila in načela splošnega in običajnega mednarodnega prava, ampak tudi določbe mednarodnih konvencij, ki jo zavezujejo“.(40)

104. Zdi se mi, da iz te sodne prakse izhaja, da so primeri, v katerih mednarodno pravo Unijo zavezuje, zelo omejeni. Prvič, Unijo zavezujejo mednarodni sporazumi, ki jih je ta sklenila na podlagi določb Pogodb in ki so od začetka svoje veljavnosti sestavni del pravnega reda Unije.(41) Drugič, Unijo zavezuje mednarodna konvencija, kadar prevzame pristojnosti, ki so jih prej na področju uporabe te konvencije izvajale države članice.(42) Tretjič, Unija mora svoje pristojnosti izvajati ob spoštovanju običajnega mednarodnega prava.(43) Iz tega izhaja, da mednarodne konvencije, ki z zgoraj navedenimi kategorijami niso zajete, niso akti Unije niti Unije ne zavezujejo. Ker ne gre za pravo Unije, Sodišče ni pristojno za presojo veljavnosti teh konvencij in za njihovo razlago.

b)      Akcesornost trditev v zvezi z obveznostmi, ki izhajajo iz prava Unije

105. Republika Hrvaška v utemeljitev svojega prvega očitka glede nepristojnosti trdi, da je iz sodbe Komisija/Belgija(44) razvidno, da Sodišče v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti ni pristojno za odločanje o zatrjevani neizpolnitvi obveznosti, ki izhajajo iz prava Unije, „če so te obveznosti akcesorne v razmerju do predhodne rešitve drugega spora, za katerega Sodišče ni pristojno“.

106. V zvezi s tem menim, da iz te sodbe izhaja, da ima lahko v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti prisotnost instrumentov mednarodnega prava, ki niso akti Unije, negativni učinek na pristojnost Sodišča za preučitev trditve o kršitvi prava Unije. Gre za primer pripisa neizpolnitve obveznosti, ki se formalno sklicuje na pravo Unije, dejansko pa se nanaša na instrument mednarodnega prava, ki ne spada na stvarno področje uporabe prava Unije in torej ne spada v pristojnost Sodišča. Tako je Sodišče v navedeni sodbi presodilo, da ni pristojno za odločanje o domnevni neizpolnitvi obveznosti iz prava Unije, ki so v razmerju do obveznosti iz instrumenta mednarodnega prava le akcesorne.

107. Natančneje, Komisija se je v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, sklicevala na kršitev sporazuma o sedežu iz leta 1962, ki je bil sklenjen 12. oktobra 1962 med svetom guvernerjev Evropske šole in vlado Kraljevine Belgije, in člena 10 ES (postal člen 4(3) PEU). Sodišče je opravilo vsebinsko analizo vloge, s katero se je postopek začel, da bi lahko presodilo natančen obseg očitka, ki ga je Komisija navedla proti Kraljevini Belgiji. Sodišče je ugotovilo, da je bila kršitev določbe prava Unije zgolj posledica tega, da zadevna država članica ni spoštovala svojih obveznosti iz tega sporazuma o sedežu, kar je formalno izrazilo z navedbo „akcesorna“, uporabljeno za trditev glede kršitve člena 10 ES. Ker je po drugi analizi presodilo, da navedeni sporazum ni del prava Unije, temveč da spada izključno pod mednarodno pravo, je Sodišče logično ugotovilo, da ni pristojno za odločanje o tožbi zaradi neizpolnitve obveznosti, ki jo je vložila Komisija.

108. Menim, da je razlogovanje iz te sodbe pomembno za obravnavano zadevo. Zato predlagam, da se v okviru analize posameznih očitkov, ki jih je tožeča stranka navedla v utemeljitev tožbe (razdelek C spodaj), preučijo merila, razvita v tej sodbi.

3.      Ozemeljsko področje uporabe prava Unije

109. Poudariti je treba, da glede na predloge v tožbi Sodišče formalno ni pozvano, naj odloči o uporabi Arbitražnega sporazuma niti o veljavnosti sporne arbitražne razsodbe, temveč je pozvano, naj odloči, ali je Republika Hrvaška kršila določbe prava Unije, kot sta člen 2 in člen 4(3) PEU, ter določbe v zvezi s skupno ribiško politiko, Zakonikom o schengenskih mejah in pomorskim prostorskim načrtovanjem in ali se navedene določbe torej v tem primeru uporabijo.

110. Unija v zvezi s tem drugače kakor država nima „ozemeljske pristojnosti“ v razmerju do mednarodnega prava, torej podlage za suverenost na svojem ozemlju, niti nima „ozemlja Unije“, ki bi bilo primerljivo z „zveznim ozemljem“.(45) Ozemlje Unije je namreč geografski prostor iz člena 52 PEU in člena 355 PDEU, ki opredeljujeta ozemeljsko področje uporabe Pogodb.(46) Natančneje, člen 52 PEU v odstavku 1 določa, da se Pogodbi uporabljata za države članice.(47) Podrobna pravila glede ozemeljskega področja uporabe Pogodb so določena v členu 355 PDEU. Člen 52 PEU in člen 355 PDEU nista upoštevna le za določitev zunanje meje Unije, temveč tudi za določitev pristojnosti držav članic pri izvajanju prava Unije. V zvezi s tem je Sodišče v sodbi Aktiebolaget NN(48) glede člena 299 ES, ki je postal člen 355 PDEU, presodilo, da „[k]er v Pogodbi ni bolj podrobne opredelitve ozemlja, ki spada v suverenost vsake države članice, mora vsaka država članica v skladu s pravili mednarodnega javnega prava opredeliti obseg in meje tega ozemlja“.(49)

111. Ozemeljsko področje uporabe prava Unije tako ne izhaja iz tega, da ga a priori določi Unija, temveč bolj ustreza objektivnemu podatku, ki ga mora ta upoštevati. Iz tega izhaja, da v okviru tožbe, vložene na podlagi člena 259 PDEU, kot je zadevna tožba, v kateri se državi članici očita, da ovira izvajanje prava Unije na ozemlju druge države članice, razmejitev ozemlja, ki je pod jurisdikcijo države članice, ne spada na področje pristojnosti Unije, ki mora v zvezi s tem upoštevati mednarodno javno pravo in njegove ustrezne instrumente, s katerimi so določene meje tega ozemlja.

4.      Vmesni sklep

112. Glede na zgoraj navedene preudarke menim, da je pristojnost Sodišča v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti odvisna od področja uporabe prava Unije. To pravo na eni strani zajema dve vrsti mednarodnih pravil, ki izhajajo iz konvencij, in sicer mednarodne konvencije, ki jih je Unija sklenila na podlagi določb Pogodb, in mednarodne konvencije, za katere je Unija prevzela pristojnosti, ki so jih prej na področju uporabe zadevnih konvencij izvajale države članice, ter na drugi strani običajna pravila mednarodnega prava, ki Unijo zavezujejo, kadar izvaja svoje pristojnosti. Sodišče pa v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti(50) ni pristojno za reševanje sporov med državami članicami v zvezi z veljavnostjo, razlago in uporabo mednarodnih konvencij, ki niso zajete s pravom Unije. Sodišče je zato zavrnilo svojo pristojnost v primeru, v katerem se je v tožbi formalno sklicevalo na pravo Unije, domnevna neizpolnitev obveznosti pa se je dejansko nanašala na instrument mednarodnega prava, ki ni spadal na stvarno področje uporabe prava Unije in za katerega Sodišče torej ni bilo pristojno, tako da so bili očitki, ki so se nanašali na pravo Unije, akcesorni. Ozemeljsko področje uporabe Pogodb je opredeljeno v členu 52 PEU in členu 355 PDEU ter ustreza objektivnemu podatku, ki ga vnaprej določijo države članice in ki ga mora Unija upoštevati. Ker namreč v Pogodbah ni bolj podrobne opredelitve ozemlja, ki spada pod suverenost vsake države članice, mora vsaka od teh v skladu s pravili mednarodnega javnega prava opredeliti obseg in meje tega ozemlja. Ker je Sodišče v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti pristojno le za odločanje o ravnanju države članice, ki je v nasprotju s pravom Unije, ni pristojno za odločanje o meddržavnih sporih, ki zajemajo ozemeljske spore.

C.      Predmet tožbe

113. Da bi se ob upoštevanju zgoraj navedenega ugotovilo, ali je Sodišče pristojno za odločanje o predlogu Republike Slovenije za ugotovitev domnevne neizpolnitve obveznosti iz določb prava Unije s strani Republike Hrvaške, se Sodišče ne more omejiti na formalno preučitev besedila očitkov, navedenih v tožbenih predlogih, ampak mora opraviti vsebinsko analizo očitkov Republike Slovenije.(51)

1.      Analiza posameznih očitkov Republike Slovenije

114. Šest očitkov Republike Slovenije je mogoče razčleniti tako: prva dva se nanašata na kršitve določb primarnega prava (namreč člena 2 PEU in člena 4(3) PEU), štirje preostali pa na kršitve določb sekundarne zakonodaje, in sicer obveznosti, ki izhajajo iz skupne ribiške politike, določene v Uredbi št. 1380/2013 (tretji očitek), iz nadzornega sistema, določenega z Uredbo št. 1224/2009 in Izvedbeno uredbo št. 404/2011, ki spadata na področje skupne ribiške politike (četrti očitek), iz Zakonika o schengenskih mejah (peti očitek) in, nazadnje, iz ureditve pomorskega prostorskega načrtovanja, določene z Direktivo 2014/89 (šesti očitek).

115. Te očitke je mogoče razdeliti na dve skupini, in sicer na očitke, ki se nanašajo na kršitev primarnega prava, in na očitke, ki se nanašajo na kršitev sekundarne zakonodaje. Pri preučitvi trditev, navedenih v utemeljitev teh očitkov, je razvidno, da se njihova struktura razlikuje glede na skupino, v katero spadajo.

116. V zvezi s tem je treba navesti, da sta očitka, ki se nanašata na kršitev primarnega prava, usmerjena v ugotovitev, da to, da Republika Hrvaška ne upošteva Arbitražnega sporazuma in da ni izvršila sporne arbitražne razsodbe, pomeni kršitev vrednote pravne države, določene v členu 2 PEU, in načela lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU.

117. Natančneje, Republika Slovenija v okviru prvega očitka, ki se nanaša na zatrjevano kršitev vrednote pravne države, določene v členu 2 PEU, meni, da Republika Hrvaška z enostransko neizpolnitvijo zaveze, ki jo je sprejela v procesu pristopanja k Uniji, in sicer da bo spoštovala prihodnjo arbitražno razsodbo, mejo, določeno v arbitražni razsodbi, in druge obveznosti iz te razsodbe, zavrača spoštovanje vrednote pravne države iz te določbe ter s tem krši načeli lojalnega sodelovanja in res iudicata. V zvezi z drugim očitkom, ki se nanaša na kršitev načela lojalnega sodelovanja, določenega v členu 4(3) PEU, na podlagi katerega se Unija in države članice medsebojno spoštujejo in si pomagajo pri izpolnjevanju nalog, ki izhajajo iz Pogodb, je treba ugotoviti, da Republika Slovenija Republiki Hrvaški očita dve vrsti neizpolnitev obveznosti, in sicer kršitev uresničevanja ciljev Unije(52) in oviranje izvajanja prava Unije na slovenskem ozemlju.

118. Zdi se mi, da iz trditev Republike Slovenije v zvezi s tema očitkoma izhaja, da ta želi dokazati, da to, da Republika Hrvaška ne upošteva Arbitražnega sporazuma in da ni izvršila sporne arbitražne razsodbe, pomeni kršitev prava Unije, zlasti člena 2 PEU, ter načel lojalnega sodelovanja in res iudicata.

119. Očitki, ki se nanašajo na kršitev določb sekundarne zakonodaje, pa temeljijo na premisi, da je meja med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo s sporno arbitražno razsodbo določena, tako da prvonavedena država z zavračanjem njene izvršitve krši te določbe.

120. Ob upoštevanju strukturne razlike med očitki, ki se nanašajo na primarno pravo, in očitki, ki se nanašajo na sekundarno zakonodajo, je treba te očitke preučiti v dveh fazah.

2.      Očitki, ki se nanašajo na kršitev primarnega prava

121. Glede na vmesni sklep, do katerega sem prišel (točka 112 teh sklepnih predlogov), je treba preučiti razmerje med Arbitražnim sporazumom in sporno arbitražno razsodbo, izdano na podlagi tega sporazuma, na eni strani ter pravom Unije na drugi.

a)      Razmerje med Arbitražnim sporazumom in sporno arbitražno razsodbo ter pravom Unije

122. Poudariti je treba, da Arbitražni sporazum in posledično tudi sporna arbitražna razsodba, izdana na podlagi tega sporazuma, ne spadata pod nobenega od primerov, v katerih mednarodno pravo Unijo zavezuje, kot so opisani v točkah 103 in 104 teh sklepnih predlogov.

123. V zvezi s prvim primerom, navedenim v točki 104 teh sklepnih predlogov, in sicer da Unijo zavezujejo mednarodni sporazumi, ki jih je sklenila na podlagi določb Pogodb, je treba ugotoviti, da je sporno arbitražno razsodbo izdalo mednarodno sodišče, ustanovljeno na podlagi dvostranskega arbitražnega sporazuma. Ni sporno, da Unija ni bila stranka niti Arbitražnega sporazuma niti arbitražnega postopka, v katerem je bila izdana navedena razsodba. Unija je strankama zagotavljala dobre usluge,(53) navedeni sporazum pa je podpisala le kot „priča“. V skladu s členom 4(a) in (b) Arbitražnega sporazuma arbitražno sodišče uporablja pravila in načela mednarodnega prava ter pravičnost in načelo dobrososedskih odnosov. V skladu s členom 8 tega sporazuma pogajanja o pristopu, ki so se morala v skladu z besedilom člena 9 nadaljevati, niso smela vplivati na delo arbitražnega sodišča. S sporazumom, s katerim se je Unija seznanila z dokumentom z dne 25. septembra 2009,(54) torej ni določena uporaba prava Unije. Tako je očitno, da je sporna arbitražna razsodba odločba, ki jo je izdalo arbitražno sodišče, ustanovljeno na podlagi dvostranskega arbitražnega sporazuma, in da je v njej uporabljeno zlasti mednarodno pravo.

124. V zvezi z drugim primerom iz točke 104 teh sklepnih predlogov, in sicer da Unijo zavezuje mednarodna konvencija, če prevzame pristojnosti, ki so jih prej na področju uporabe te konvencije izvajale države članice, je očitno, da države članice na področju, kritem z Arbitražnim sporazumom, niso opravile nobenega prenosa pristojnosti v korist Unije.

125. Do tretjega primera, navedenega v točki 104 teh sklepnih predlogov, ki je odraz nujnega spoštovanja pravil običajnega mednarodnega prava, pa pride le, kadar Unija izvaja svoje pristojnosti, kar v obravnavani zadevni ni podano, saj sta Arbitražni sporazum in sporna arbitražna razsodba instrumenta mednarodnega prava, ki sta zunaj področja pristojnosti Unije.

126. V zvezi z vprašanjem, ali je mogoče Arbitražni sporazum ali sporno arbitražno razsodbo vključiti v pravo Unije prek Akta o pristopu Republike Hrvaške, pa je iz spisa, ki je bil predložen Sodišču, razvidno, da je bil eden od političnih pogojev za pristop Republike Hrvaške k Uniji rešitev mejnega spora z Republiko Slovenijo.(55) Ni sporno, da je bil ob podpisu Pogodbe o pristopu Arbitražni sporazum sklenjen, arbitražni postopek pa se še ni začel.(56) Vendar noben element iz spisa ne omogoča ugotovitve, da je bil ta politični pogoj konkretiziran s posebnimi določbami Akta o pristopu ali Pogodbe o pristopu. Menim namreč, da je treba sklicevanje na prihodnjo arbitražno razsodbo v Prilogi III k Aktu o pristopu, ki je sicer edino sklicevanje na spor glede meje med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo v navedenem aktu, obravnavati kot ugotovitev, da je treba ureditev na področju skupne ribiške politike spremeniti, da se opredelijo obalne vode obeh zadevnih držav, zato da bi se uporabila posebna ureditev v okviru sosedskih odnosov. Tega sklicevanja glede na njegovo besedilo(57) ni mogoče obravnavati kot pravno obveznost, ki izhaja iz prava Unije in s katero je Republiki Hrvaški naloženo, da spor z Republiko Slovenijo glede njune skupne meje reši v skladu z določbami prihodnje arbitražne razsodbe.(58)

127. Glede na navedeno menim, da Arbitražni sporazum Unije ne zavezuje v smislu sodne prakse, navedene v točki 103 teh sklepnih predlogov, kot tudi ne sporna razsodba, določena z navedenim sporazumom, ker ta pravna instrumenta ne spadata na stvarno področje uporabe prava Unije.

128. Da bi se preučila zlasti pristojnost Sodišča za odločanje o očitkih tožeče stranke, ki se nanašata na primarno pravo, je treba na eni strani preučiti prvi očitek, ki se nanaša na zatrjevano kršitev vrednote pravne države, določene v členu 2 PEU (razdelek (b)), in na drugi strani drugi očitek, ki se nanaša na kršitev načela lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU (razdelek (c)).

b)      Prvi očitek: zatrjevana kršitev vrednote pravne države, določene v členu 2 PEU

129. Najprej je treba navesti, da se Republika Slovenija na vrednoto pravne države na eni strani sklicuje samostojno ter na drugi strani v povezavi z načeloma lojalnega sodelovanja in res iudicata. V obeh primerih menim, da je treba ugotovitve v zvezi z akcesornostjo trditev glede domnevnih kršitev prava Unije, navedene v točkah od 105 do 107 teh sklepnih predlogov, uporabiti v okviru presoje zadevnega očitka.

130. Čeprav so v tožbenih predlogih formalno navedene kršitve vrednote pravne države ter načel lojalnega sodelovanja in res iudicata, se trditev sama po sebi namreč nanaša na to, da naj bi Republika Hrvaška kršila mednarodno pravo zaradi neizvršitve sporne arbitražne razsodbe. Kot je razvidno iz točke 127 teh sklepnih predlogov, Unije ne zavezujeta niti Arbitražni sporazum niti sporna razsodba, določena s tem sporazumom; problematika v zvezi s kršitvami prava Unije je tako akcesorna v razmerju do problematike določitve meje med zadevnima državama članicama na kopnem in na morju.

131. Poleg tega, kot sem navedel že v točki 126 teh sklepnih predlogov, menim, da poskus, da bi se zaveze, ki jih je sprejela Republika Hrvaška v postopku pristopa k Uniji, povezale z navedenimi vrednotami in načeli, ne zadostuje, da bi bilo mogoče tožbo utemeljiti samostojno s temi vrednotami in načeli. Zato je treba tudi trditev v zvezi z neizpolnitvijo zavez, sprejetih med postopkom pristopa, zavrniti, saj te zaveze niso pravne obveznosti, ki bi izhajale iz prava Unije, in se nanje ni mogoče sklicevati na podlagi člena 259 PDEU.

132. Vsekakor in zaradi celovitosti se sprašujem, prvič, ali bi bil očitek, ki temelji na vrednoti pravne države, določeni v členu 2 PEU, ob predpostavki, da očitane neizpolnitve obveznosti spadajo na področje uporabe prava Unije, dopusten v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti, določene v členu 259 PDEU. V zvezi s tem je treba navesti, da se je Sodišče na to vrednoto nedavno sklicevalo v več zadevah.(59) Vendar opozarjam, da ta vrednota v sodni praksi ni bila navedena samostojno, temveč vedno v povezavi z določbo, ki jo „konkretizira“ oziroma ki „je poseben izraz“ te vrednote,(60) to je s členom 19 PEU. Tako je bila povezava med vrednoto pravne države in pristojnostjo Unije vzpostavljena s tem, da sodni nadzor v pravnem redu Unije ne zagotavlja samo Sodišče, ampak tudi nacionalna sodišča.

133. V zvezi z izvajanjem člena 2 PEU je sicer splošno sprejeto, da sta člen 7 PEU in postopek zaradi neizpolnitve obveznosti komplementarna(61) ter da je kršitev člena 2 PEU načeloma mogoče vključiti v okvir tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti.(62) Vendar je tožba zaradi neizpolnitve obveznosti pravno sredstvo, ki je vezano na področja, ki spadajo na področje uporabe prava Unije – kar, kot je bilo navedeno v točkah 130 in 131 teh sklepnih predlogov, v obravnavani zadevi ni tako – in za katero se zahteva sklicevanje na konkretne pravne obveznosti.(63) Sodišče pa lahko zaradi razlage vedno uporabi člen 2 PEU, da ugotovi, ali je prišlo do kršitve prava Unije. Zato menim, da se, tudi če se predpostavi, da je Sodišče pristojno za preučitev prvega očitka, ki se nanaša na pravno državo, v okoliščinah obravnavane zadeve ni mogoče samostojno sklicevati na navedeno vrednoto.

134. Drugič, v delu, v katerem se ta prvi očitek nanaša na načelo dobre vere, ki je izraženo z načeloma lojalnega sodelovanja v pravu Unije in res iudicata, je treba navesti, da sklicevanje na ti načeli v povezavi z vrednoto pravne države – ker ne Arbitražni sporazum ne arbitražna razsodba nista akta Unije niti ne pomenita mednarodnih obveznosti, ki bi Unijo zavezovale(64) – ne zadostuje, če ni navedena tudi specifična določba prava Unije ali določba, ki Unijo zavezuje. V primeru očitka, ki se nanaša na neizvršitev arbitražne razsodbe in arbitražnega sporazuma, ki sta dvostranska instrumenta, urejena izključno z mednarodnim pravom, pa take povezave ni.

135. Zato menim, da v takih okoliščinah Sodišče ni pristojno za odločanje o očitku, ki se nanaša na vrednoto pravne države, ker je ta očitek akcesoren v razmerju do problematike kršitve obveznosti iz mednarodnega prava.

c)      Drugi očitek: kršitev načela lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU

136. Republika Slovenija na prvem mestu v bistvu trdi, da ji Republika Hrvaška s tem, da zavrača izvajanje svojih obveznosti iz sporne arbitražne razsodbe, preprečuje, da bi celovito izvajala suverenost na svojem celotnem ozemlju. Tako ravnanje naj bi ogrožalo uresničevanje ciljev Unije.(65) Republika Slovenija na drugem mestu Republiki Hrvaški očita, da ji preprečuje izpolnjevanje obveznosti izvajanja Direktive 2008/56, Direktive 92/43, Uredbe št. 1143/2014 in Direktive 2000/60.

137. Kot sem že navedel v točkah od 105 do 107 teh sklepnih predlogov, so trditve, ki temeljijo na tem načelu, akcesorne v razmerju do rešitve mednarodnega spora v zvezi z veljavnostjo in izvrševanjem sporne arbitražne razsodbe. V zvezi s tem menim, da je še posebej pomenljivo, kako je Republika Slovenija oblikovala svoj drugi očitek. Meni, da Republika Hrvaška „[s] tem, ko enostransko zavrača izvajanje svojih obveznosti po [sporni] arbitražni razsodbi“, krši načelo lojalnega sodelovanja.(66) Tako ji Republika Hrvaška preprečuje, da bi ob spoštovanju Pogodb in določb sekundarne zakonodaje celovito izvajala suverenost na svojem celotnem kopenskem in morskem ozemlju.(67)

138. Vsekakor je treba drugi očitek, ki se nanaša na načelo lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU, zavrniti. Glede na moje raziskave je bilo namreč to načelo samostojna podlaga za obveznosti v zadevah, v katerih je Unija pogodbenica mešanega sporazuma,(68) ali v primeru izvajanja obveznosti, ki izhajajo iz Pogodb EU in DEU.(69) Očitano ravnanje pa v obravnavani zadevi ni zajeto z nobenim od teh dveh primerov. Kot je namreč razvidno iz zgoraj navedene analize, menim, da ne Arbitražni sporazum ne sporna arbitražna razsodba nista akta iz prava Unije niti ne pomenita mednarodnih obveznosti, ki bi Unijo zavezovale.(70) Njuna izvršitev ni obveznost, ki bi izhajala iz Pogodb EU in DEU. Zato je edina možnost sklicevanja na cilje Unije uporaba teorije omejitve. V skladu s to teorijo je izvajanje pristojnosti, pridržane državam članicam, omejeno z uresničevanjem ciljev Unije.(71) Vendar drugače kot v zadevah, v katerih je Sodišče uporabilo omejitev pristojnosti,(72) očitano ravnanje, namreč neizvršitev arbitražne razsodbe, v obravnavani zadevi ni nikakor povezano z določbami Unije.

139. Tako menim, da Sodišče v takih okoliščinah ni pristojno za odločanje o tem očitku, ki se nanaša na kršitev člena 4(3) PEU.

140. Zato menim, da je treba očitka, ki se nanašata na primarno pravo, zavreči, saj Sodišče ni pristojno za presojo spora, ki je primarno mednarodne narave, kršitev prava Unije pa je le akcesorna. Preučiti je treba očitke, ki se nanašajo na kršitve določb sekundarne zakonodaje.

3.      Očitki, ki temeljijo na sekundarni zakonodaji

141. Kot je razvidno iz splošne analize očitkov Republike Slovenije, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve sekundarne zakonodaje, se ta v utemeljitev teh očitkov opira na premiso, da je bila meja med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo določena s sporno arbitražno razsodbo, izdano na podlagi Arbitražnega sporazuma. Kot pa sem v teh sklepnih predlogih že večkrat poudaril, navedeni sporazum in sporna arbitražna razsodba ne spadata pod pravo Unije. Prav tako, kot je navedeno v delu v zvezi z uvodnimi ugotovitvami, zlasti v točkah od 109 do 112 teh sklepnih predlogov, iz člena 52 PEU in člena 355 PDEU izhaja, da ozemeljsko področje uporabe Pogodb ustreza objektivnemu podatku, ki ga vnaprej določijo države članice in ki ga mora Unija upoštevati. V tem okviru je treba preučiti, ali se lahko sporna arbitražna razsodba neposredno uporabi v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti.

a)      Neobstoj samoizvršljivosti in izvršitve sporne arbitražne razsodbe

142. Na eni strani menim, da bi bilo načeloma mogoče sprejeti tezo Republike Slovenije, da odločba mednarodno priznanega sodišča, kot je Meddržavno sodišče (v nadaljevanju: ICJ) ali SAS, za naše Sodišče pomeni pravno dejstvo (res iudicata).(73) V obravnavani zadevi je na podlagi Arbitražnega sporazuma(74) postopek pred zadevnim arbitražnim sodiščem potekal pod okriljem stalne arbitražne institucije, namreč SAS(75), ki sta ga za opravljanje naloge sodnega tajništva(76) določili zadevni državi članici.(77)

143. Na drugi strani menim, da je z vidika prava Unije (člen 52 PEU in člen 355 PDEU), zlasti v zvezi s pristojnostjo za izvajanje tega prava, ki jo imajo države članice, nujno, da meja med njimi ni določena zgolj v pravnem in političnem smislu, temveč da se taka razmejitev tudi izvaja in da je operativna. Pogodbi ne določata nikakršne pristojnosti Unije za določitev, kje se začneta in končata ozemlji dveh sosednjih držav. Določitev obsega in mej ozemlja spada v suverenost vsake države članice v skladu s pravili mednarodnega javnega prava, kot je smiselno razvidno iz sodbe Aktiebolaget NN(78).

144. V zvezi s tem je treba navesti, da na eni strani Unija v skladu z načelom prenosa pristojnosti iz člena 5(2) PEU deluje le v mejah pristojnosti, ki so jih s Pogodbama nanjo prenesle države članice za uresničevanje ciljev, določenih v Pogodbah,(79) in da na drugi strani v skladu s členom 4(1) PEU države članice ohranijo vse pristojnosti, ki niso dodeljene Uniji. Menim, da gre v obravnavani zadevi za pristojnost, ki je pridržana državam članicam. Da bi bilo mogoče uporabiti pravo Unije, morajo biti tako državne meje določene ne samo z vidika mednarodnega javnega prava, temveč tudi z dejanskega vidika.

145. Čeprav je sporna meja med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo s sporno arbitražno razsodbo določena, kot je razvidno iz spisa, ki je bil predložen Sodišču, je treba navesti, da Republika Hrvaška v tej zadevi ostro izpodbija uporabo in veljavnost sporne arbitražne odločbe. Ni namreč mogoče prezreti, da je Republika Hrvaška z verbalno noto z dne 30. julija 2015 Republiko Slovenijo obvestila o zahtevi za prenehanje veljavnosti Arbitražnega sporazuma in o morebitni uporabi postopka iz člena 65 Dunajske konvencije.(80) To obvestilo je bilo 31. julija 2015 poslano tudi arbitražnemu sodišču. Tako se je Republika Hrvaška s tem obvestilom umaknila iz arbitražnega postopka in v njem ni več sodelovala. V svojih vlogah in na obravnavi je trdila, da je arbitražno sodišče s sprejetjem navedene razsodbe prekoračilo svoje pristojnosti.(81)

146. Splošneje je treba ugotoviti, da v zgodovini mednarodnega prava in tudi v sedanjem času(82) položaj, v katerem ena od strank arbitražnega postopka ne priznava veljavnosti razsodbe, ki jo je izdalo arbitražno sodišče, ali zavrača njeno izvršitev, ni nepoznan.(83) Čeprav ni zavezujočega mehanizma nadzora nad meddržavnimi arbitražnimi razsodbami, lahko namreč država, ki tako razsodbo izpodbija, spor v zvezi z veljavnostjo navedene razsodbe predloži ICJ.(84)

147. V tem okviru ni posebej presenetljivo, da se Republika Hrvaška v pojasnilo razlogov za nepriznavanje sporne arbitražne razsodbe opira na to, da naj bi arbitražno sodišče svojo pristojnost prekoračilo s samim sprejetjem navedene razsodbe.(85) V praksi je meddržavna arbitražna razsodba, kadar jo ena država izpodbija, dejansko le poskus rešitve zadevnega spora, ker v mednarodnem javnem pravu ob upoštevanju tega, kar bi bilo mogoče šteti za njegovo nepopolno bistvo, ni zavezujočega mehanizma za zagotovitev izvršitve meddržavnih arbitražnih razsodb, ki bi bil neodvisen od suverene volje držav.(86)

148. Tudi če se predpostavi, da delna razsodba z vidika mednarodnega prava vsebuje pravno presojo dejstev, navedenih v točki 145 teh sklepnih predlogov,(87) ta razsodba do zdaj v odnosih med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo ni bila izvršena. V zvezi s tem opozarjam, da člen 7(3) Arbitražnega sporazuma določa, da „[p]ogodbenici v šestih mesecih po sprejetju razsodbe storita vse potrebno za njeno izvršitev, vključno s spremembo notranje zakonodaje, če je to potrebno“. V tem smislu se strinjam s trditvijo Republike Hrvaške, predstavljeno na obravnavi, da sporna arbitražna razsodba ni „samoizvršljiva“,(88) kar po mojem mnenju pomeni, da se ne uporablja neposredno.(89)

149. Zato menim, da sporna arbitražna razsodba v odnosih med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo ni bila izvršena, tako da z vidika prava Unije meja med tema državama članicama ni bila določena niti v smislu člena 52 PEU in člena 355 PDEU niti v smislu sodne prakse Aktiebolaget NN(90), glede na katero mora vsaka država članica v skladu s pravili mednarodnega javnega prava opredeliti obseg in meje svojega ozemlja. Ker določitev mej med državami članicami ni pristojnost, ki bi bila prenesena na Unijo, v smislu člena 5(2) PEU in ker ne spada na stvarno področje uporabe prava Unije, zadevna vprašanja ne morejo biti predmet tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 259 PDEU.

150. Glede na zgornje preudarke je treba ločeno preučiti posamezne očitke, ki se nanašajo na sekundarno zakonodajo in ki jih je tožeča stranka navedla v utemeljitev svoje tožbe. Analizirati je treba pristojnost Sodišča za odločanje o očitkih v utemeljitev tožbe, ki na eni strani (razdelek (b)) temeljijo na členu 5(2) Uredbe št. 1380/2013 in Prilogi I k tej uredbi (tretji očitek) ter na drugi strani (razdelek (c)) na sistemu za nadzor, inšpekcijo in izvajanje nadzornega sistema, določenem z Uredbo št. 1224/2009 in Izvedbeno uredbo št. 404/2011 (četrti očitek), na členih 4 in 17 v povezavi s členom 13 Zakonika o schengenskih mejah (peti očitek) ter na členu 2(4) in členu 11(1) Direktive 2014/89 (šesti očitek).

b)      Tretji očitek: kršitev Uredbe št. 1380/2013

151. Republika Slovenija s tretjim očitkom trdi, da Republika Hrvaška s tem, da ne spoštuje njenega ozemlja, krši pravo Unije na področju skupne ribiške politike, natančneje člen 5(2) Uredbe št. 1380/2013 in Prilogo I k tej uredbi.(91)

152. Najprej ugotavljam, da v nasprotju z drugimi akti sekundarne zakonodaje, na katere se sklicuje Republika Slovenija, Uredba št. 1380/2013 vsebuje izrecno sklicevanje na prihodnjo arbitražno razsodbo. V skladu z opombama k točkama 8 in 10 Priloge I k Uredbi št. 1380/2013, naslovljenima „Obalne vode [H]rvaške“ (točka 8) in „Obalne vode [S]lovenije“ (točka 10), se namreč „[n]avedena ureditev […] uporablja, ko se začne v celoti izvajati arbitražna odločba […]“. V zvezi s tem je, ker je Uredba št. 1380/2013 zakonodajni akt Unije v smislu člena 297 PDEU, očitno, da je Sodišče pristojno, da odloči, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo te uredbe, in sicer ali se glede na pojasnila iz te priloge I uporablja posebna ureditev v okviru sosedskih odnosov iz člena 5(2) navedene uredbe.

153. Vendar menim, da Sodišče v delu, v katerem Republika Slovenija s tem tretjim očitkom, ki se nanaša na kršitev člena 5(2) Uredbe št. 1380/2013 in Priloge I k tej uredbi,(92) želi, da se ugotovi, da je Republika Hrvaška kršila ureditev iz tega člena, ni pristojno za preučitev tega očitka.

154. V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 5 Uredbe št. 1380/2013 v odstavku 1 določa enak dostop do voda in virov v vseh vodah Unije, razen med drugim voda iz odstavka 2 tega člena. Z navedenim odstavkom 2 je državam članicam dano pooblastilo, da do 31. decembra 2022 v vodah do 12 navtičnih milj od temeljne črte, ki so pod njihovo suverenostjo ali jurisdikcijo, omejijo ribolov na ribiška plovila, ki tradicionalno ribarijo v navedenih vodah iz pristanišč na sosednji obali, brez poseganja v ureditve za ribiška plovila Unije, ki plujejo pod zastavo drugih držav članic v okviru obstoječih sosedskih odnosov med državami članicami, in ureditve iz Priloge I k navedeni uredbi, ki za vsako državo članico določajo geografske cone znotraj obalnih pasov drugih držav članic, v katerih se ribolovne dejavnosti opravljajo, in zadevne vrste. V Prilogi I k navedeni uredbi so opredeljeni pogoji dostopa do obalnih voda v smislu člena 5(2) te uredbe. V skladu z opombama k točkama 8 in 10 Priloge I k Uredbi št. 1380/2013, naslovljenima „Obalne vode [H]rvaške“ (točka 8) in „Obalne vode [S]lovenije“ (točka 10), se „[n]avedena ureditev […] uporablja, ko se začne v celoti izvajati arbitražna odločba […]“. Ker ni drugih pojasnil glede tega besedila, ga je treba razložiti, da bi se razumel obseg tega sklicevanja na prihodnjo arbitražno razsodbo.

155. Sodišče je v zvezi z besedno zvezo „navedena ureditev“ že pojasnilo, da ta zajema nekatere posebne ureditve, s katerimi se ribiškim plovilom Unije, ki plujejo pod zastavo drugih držav članic, v okviru obstoječih sosedskih odnosov med državami članicami podeljujejo ribolovne pravice v območju 12 milj.(93) Zato je treba navedeno besedno zvezo razumeti tako, da se nanaša na posebno ureditev vzajemnega dostopa „za ribiška plovila Unije, ki plujejo pod zastavo drugih držav članic v okviru obstoječih sosedskih odnosov med državami članicami“ (v nadaljevanju: posebna ureditev v okviru sosedskih odnosov).

156. Iz navedbe „ko se začne v celoti izvajati arbitražna odločba“ iz točk 8 in 10 Priloge I k Uredbi št. 1380/2013, ki odražata vsebino Akta o pristopu,(94) izhaja, da je končna razsodba akt, od katerega je odvisna časovna uporaba posebne ureditve v okviru sosedskih odnosov, katere podrobna pravila so določena v Prilogi I k tej uredbi. Tako ta ureditev ne bo mogla začeti veljati, preden Republika Hrvaška in Republika Slovenija ne bosta prihodnje arbitražne razsodbe „v celoti izvajali“. Drugače povedano, namen navedenih točk 8 in 10 je odložiti uporabo navedene ureditve v obdobju reševanja spora glede spornih mej med tema državama. Kot je Republika Hrvaška potrdila na obravnavi, v obravnavani zadevi sporna arbitražna razsodba ni bila izvršena, ker ta država članica meni, da je veljavno odpovedala Arbitražni sporazum,(95) in ker zavrača priznanje sporne arbitražne razsodbe, izdane na podlagi tega sporazuma. Zato menim, da se navedena posebna ureditev v okviru sosedskih odnosov v zvezi s hrvaškimi in slovenskimi obalnimi vodami ratione temporis ne uporablja. Glede na to, da tožeča stranka Republiki Hrvaški očita, da je kršila posebno ureditev v okviru sosedskih odnosov iz člena 5(2) Uredbe št. 1380/2013, ki je ni bilo mogoče uporabljati niti v času očitanih domnevnih kršitev niti med tem postopkom, saj sporna arbitražna razsodba ni bila izvršena, menim, da Sodišče ni pristojno za preučitev tretjega očitka.

c)      Četrti, peti in šesti očitek v utemeljitev tožbe

157. Kar zadeva četrti, peti in šesti očitek Republike Slovenije, se ta država članica sklicuje na določbe v zvezi z nadzornim sistemom, uvedenim z Uredbo št. 1224/2009 in Izvedbeno uredbo št. 404/2011 (četrti očitek), na člena 4 in 17 v povezavi s členom 13 Zakonika o schengenskih mejah (peti očitek) ter na člen 2(4) in člen 11(1) Direktive 2014/89 (šesti očitek).

158. V zvezi s tem naj bi bila, prvič, v okviru četrtega očitka, ki se nanaša na kršitev določb iz Uredbe št. 1224/2009 in Izvedbene uredbe št. 404/2011, za zatrjevano ravnanje značilna „[h]rvaška policijska plovila […] [, ki] spremljajo hrvaške ribiče, ko izvajajo ribolov v slovenskih vodah, s čimer slovenskim ribiškim inšpektorjem preprečujejo izvajanje nadzora“. Tožeča stranka dodaja, da „hrvaški organi slovenskim ribičem, ko lovijo v slovenskih vodah, ki si jih lasti [Republika] Hrvaška, izrekajo globe za nezakonito prehajanje meje in nezakoniti ribolov“ ter da ta država „[Republiki] Sloveniji ne posreduje podatkov o dejavnostih hrvaških plovil v slovenskih vodah, kot zahtevata navedeni Uredbi“. Nazadnje navaja, da Republika Hrvaška s tem „[Republiki] Sloveniji onemogoča izvajanje nadzora v vodah pod njeno suverenostjo in jurisdikcijo ter ne spoštuje izključne pristojnosti, ki jo ima Slovenija kot obalna država v svojem teritorialnem morju“.(96)

159. Drugič, v zvezi s petim očitkom, ki se nanaša na določbe Zakonika o schengenskih mejah, ugotavljam, da Republika Slovenija meni, da Republika Hrvaška „meje, določene z arbitražno razsodbo, ne priznava kot skupno mejo [z Republiko] Slovenijo, ne sodeluje s [to državo] pri varovanju te ,zunanje meje EU‘ in ne more zagotavljati zadovoljivega varovanja“, kar naj bi bilo v nasprotju s členi 4, 13 in 17 navedenega zakonika.

160. Tretjič, v zvezi s šestim očitkom, ki temelji na domnevni kršitvi določb Direktive 2014/89, je treba ugotoviti, da se Republika Slovenija opira neposredno na neizvršitev sporne arbitražne razsodbe, s katero so bile razmejene teritorialne vode v smislu člena 2(4) te direktive. Tožeča stranka meni, da Republika Hrvaška vključuje slovenske teritorialne vode v svoje pomorsko prostorsko načrtovanje in posledično onemogoča uskladitev z zemljevidi Republike Slovenije.

161. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da argumentacija Republike Slovenije v zvezi z domnevnimi neizpolnitvami obveznosti iz sekundarne zakonodaje temelji na premisi, da je sporna meja dejansko določena. Ta ugotovitev je podprta z dejstvi, navedenimi v utemeljitev trditev Republike Slovenije, iz katerih je razvidno, da do teh dejstev ne bi prišlo, če bi med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo obstajala operativna meja. Vendar kot je razvidno iz točk od 145 do 150 teh sklepnih predlogov, menim, da ni tako, saj sporna arbitražna razsodba ni bila nikoli izvršena. Iz tega izhaja, da želi Republika Slovenija implicitno doseči izvršitev sporne arbitražne razsodbe. Tak predlog za izvršitev pa ne spada na področje pristojnosti Unije. Če bi Sodišče moralo odločati o tako oblikovanih četrtem, petem in šestem očitku, bi ga to pripeljalo do tega, da bi odločalo o problematiki sporne meje, čeprav so za to, kot je razvidno iz točk 143 in 144 teh sklepnih predlogov, pristojne države članice (glej točko 110 teh sklepnih predlogov). Zato so domnevne neizpolnitve obveznosti iz sekundarne zakonodaje po svojem bistvu akcesorne v razmerju do problematike v zvezi z dejansko določitvijo meje med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo. Tako Sodišču predlagam, naj ugotovi, da ni pristojno za odločanje o četrtem, petem in šestem očitku, ki jih je Republika Slovenija navedla v utemeljitev svoje tožbe.

162. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj se razglasi za nepristojno za odločanje o očitkih, ki temeljijo na primarnem pravu in sekundarni zakonodaji, ter torej za odločanje o tej tožbi v celoti.

163. Zato ni potrebno, da bi se preučilo še vprašanje očitkov Republike Hrvaške v zvezi z nedopustnostjo tožbe.

D.      Povzetek analize

164. Čeprav se lahko očitki, ki se nanašajo na domnevne neizpolnitve obveznosti in ki jih je navedla Republika Slovenija, na prvi pogled zdijo kot očitki v zvezi s pravom Unije v smislu člena 259 PDEU, sem po temeljiti analizi prišel do ugotovitve, da bi vsaka morebitna ugotovitev očitane neizpolnitve obveznosti Republike Hrvaške temeljila na premisi, ki bi pomenila določitev meje med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo. Taka določitev pa po svojem bistvu pomeni vprašanje mednarodnega javnega prava, kar potrjuje analiza Arbitražnega sporazuma in sporne arbitražne razsodbe, saj ju ni mogoče šteti za akta, ki spadata pod pravo Unije. Vprašanja v zvezi z veljavnostjo, razlago in izvršitvijo teh dveh mednarodnih pravnih instrumentov ne morejo biti predmet neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 259 PDEU. Poleg tega ugotavljam, da sporna arbitražna razsodba v odnosih med tema državama članicama ni bila izvršena, pri čemer ta razsodba tudi ni samoizvršljiva. Iz tega izhaja, da z vidika prava Unije sporna meja med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo v smislu člena 52 PEU in člena 355 PDEU ni bila določena. Ker se trditve o neizpolnitvi obveznosti, ki jih je navedla Republika Slovenija, nanašajo na sporno mejo med tema državama članicama, je treba šteti, da so te trditve le akcesorne v razmerju do rešitve mednarodnega spora, ki ne spada na področje uporabe prava Unije in za katerega Sodišče ni pristojno.

165. Na koncu moram navesti, da je obžalovanja vredno, da v mejnem sporu ni bilo mogoče priti do dokončne rešitve niti po razglasitvi sporne arbitražne razsodbe. Vendar sem prepričan, da je rešitev tega spora na politični ravni.

VII. Stroški

166. V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

167. Iz zgoraj navedene obrazložitve izhaja, da je Republika Slovenija v tej zadevi neuspela stranka, ki mora nositi svoje stroške in stroške Republike Hrvaške.

VIII. Predlog

168. Glede na zgoraj navedene preudarke Sodišču predlagam, naj:

–        iz spisa izloči mnenje pravne službe Evropske komisije iz priloge C.2 k odgovoru Republike Slovenije na ugovor nedopustnosti;

–        ugotovi, da Sodišče Evropske unije ni pristojno za odločanje o tej tožbi;

–        Republiki Sloveniji naloži, naj nosi svoje stroške in stroške Republike Hrvaške.

1      Jezik izvirnika: francoščina.

2      Člen 259 PDEU ustreza nekdanjemu členu 170 Pogodbe EGS in členu 227 Pogodbe ES. V zvezi s tožbami na podlagi teh določb glej zlasti sodbe z dne 4. oktobra 1979, Francija/Združeno kraljestvo (141/78, EU:C:1979:225); z dne 16. maja 2000, Belgija/Španija (C‑388/95, EU:C:2000:244); z dne 12. septembra 2006, Španija/Združeno kraljestvo (C‑145/04, EU:C:2006:543); z dne 16. oktobra 2012, Madžarska/Slovaška (C‑364/10, EU:C:2012:630), in z dne 18. junija 2019, Avstrija/Nemčija (C‑591/17, EU:C:2019:504).

3      Podpisana v San Franciscu 26. junija 1945.

4      UL 2012, L 112, str. 10.

5      Recueil des traités des Nations unies, zvezek 1155, str. 331.

6      UL 2012, L 112, str. 21.

7      Uredba Sveta (ES) št. 2371/2002 z dne 20. decembra 2002 o ohranjevanju in trajnostnem izkoriščanju ribolovnih virov v okviru skupne ribiške politike (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 4, zvezek 5, str. 460).

8      Uredba o spremembi uredb Sveta (ES) št. 1954/2003 in (ES) št. 1224/2009 ter razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 2371/2002 in (ES) št. 639/2004 ter Sklepa Sveta 2004/585/ES (UL 2013, L 354, str. 22).

9      Uredba o spremembi uredb (ES) št. 847/96, (ES) št. 2371/2002, (ES) št. 811/2004, (ES) št. 768/2005, (ES) št. 2115/2005, (ES) št. 2166/2005, (ES) št. 388/2006, (ES) št. 509/2007, (ES) št. 676/2007, (ES) št. 1098/2007, (ES) št. 1300/2008, (ES) št. 1342/2008 in razveljavitvi uredb (EGS) št. 2847/93, (ES) št. 1627/94 in (ES) št. 1966/2006 (UL 2009, L 343, str. 1).

10      UL 2011, L 112, str. 1.

11      UL 2016, L 77, str. 1.

12      UL 2014, L 257, str. 135.

13      Točka 17 delne razsodbe, ki jo je arbitražno sodišče izdalo 30. junija 2016 (v nadaljevanju: delna razsodba).

14      Točka 18 delne razsodbe.

15      SAS sestavlja 122 pogodbenic, ki so pristopile k eni od dveh ustanovnih konvencij SAS ali k obema. Kar zadeva obravnavano zadevo, je Republika Slovenija pristopila k obema konvencijama, in sicer 1. oktobra 1996 in 29. marca 2004. Republika Hrvaška je pristopila h Konvenciji iz leta 1899, in sicer 7. oktobra 1998. Glej https://pca‑cpa.org/fr/about/introduction/contracting-parties/.

16      Glej točko 148 končne arbitražne razsodbe, ki jo je arbitražno sodišče izdalo 29. junija 2017 (v nadaljevanju: sporna arbitražna razsodba).

17      Točka 19 delne razsodbe.

18      Na voljo na https://pca-cpa.org/fr/documents/pca-conventions-and-rules/.

19      Priloga B.6 k ugovoru nedopustnosti.

20      Glej prilogo B.6 k ugovoru nedopustnosti in točko 84 delne razsodbe.

21      Sodišče o tem ugovoru še ni odločilo.

22      Republika Slovenija navaja zlasti Direktivo 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja (Okvirna direktiva o morski strategiji) (UL 2008, L 164, str. 19), Direktivo Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 102), Uredbo (EU) št. 1143/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2014 o preprečevanju in obvladovanju vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst (UL 2014, L 317, str. 35) in Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 5, str. 275).

23      Sprejeto 13. oktobra 2017.

24      Sodba z dne 30. septembra 2010 (C‑132/09, EU:C:2010:562).

25      Republika Hrvaška med drugim poudarja, da mora Sodišče v tem okviru odločiti o vplivu načela nemo iudex in causa sua na pristojnost arbitražnega sodišča, da v deloma enaki sestavi odloči o svoji pristojnosti. Če bi Sodišče menilo, da je Arbitražni sporazum veljaven, bi moralo torej odločiti o pravnih učinkih arbitražne razsodbe, ki bi jo morali stranki na podlagi Arbitražnega sporazuma izvršiti, do česar pa še vedno ni prišlo.

26      Sodba z dne 12. septembra 2006 (C‑145/04, EU:C:2006:543).

27      C‑445/00, EU:C:2002:607.

28      C‑445/00, EU:C:2002:607.

29      Iz tega izhaja, da je ta dokument mogoče opredeliti kot „pravni nasvet“ v smislu člena 4(2) Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331).

30      Sodba z dne 1. julija 2008, Švedska in Turco/Svet (C‑39/05 P in C‑52/05 P, EU:C:2008:374, točka 42), in sklep z dne 14. maja 2019, Madžarska/Parlament (C‑650/18, neobjavljen, EU:C:2019:438, točka 16).

31      Sodba z dne 1. julija 2008, Švedska in Turco/Svet (C‑39/05 P in C‑52/05 P, EU:C:2008:374, točka 42), in sklep z dne 14. maja 2019, Madžarska/Parlament (C‑650/18, neobjavljen, EU:C:2019:438, točka 16).

32      Glej v tem smislu sklep z dne 29. januarja 2009, Donnici/Parlament (C‑9/08, neobjavljen, EU:C:2009:40, točka 18).

33      Časopisni članek, ki je na straneh od 32 do 37 priloge C.2 k odgovoru Republike Slovenije na ugovor nedopustnosti.

34      Sodba z dne 19. julija 2016, H/Svet in Komisija (C‑455/14 P, EU:C:2016:569, točka 40). Sodišče je poleg tega že pojasnilo, da se z mednarodno konvencijo ne more posegati v izključno pristojnost Sodišča za reševanje sporov med državami članicami glede razlage in uporabe prava Unije (sodba z dne 30. maja 2006, Komisija/Irska, C‑459/03, EU:C:2006:345, točka 132).

35      Sodba z dne 16. oktobra 2012, Madžarska/Slovaška (C‑364/10, EU:C:2012:630, točka 67 in navedena sodna praksa).

36      Glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 21. junija 1988, Komisija/Združeno kraljestvo (416/85, EU:C:1988:321, točka 9 in navedena sodna praksa).

37      Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca E. Tancheva v zadevi Komisija/Poljska (Neodvisnost vrhovnega sodišča) (C‑619/18, EU:C:2019:325, točka 48 in opomba 19).

38      Sodba z dne 6. aprila 2017, Komisija/Nemčija (C‑58/16, neobjavljena, EU:C:2017:279, točka 36).

39      V zvezi s stvarno pristojnostjo glej sodbo z dne 28. marca 2017, Rosneft (C‑72/15, EU:C:2017:236, točka 76).

40      Glej zlasti sodbo z dne 27. februarja 2018, Western Sahara Campaign UK (C‑266/16, EU:C:2018:118, točka 47 in navedena sodna praksa).

41      Glej zlasti sodbo z dne 27. februarja 2018, Western Sahara Campaign UK (C‑266/16, EU:C:2018:118, točki 45 in 46 ter navedena sodna praksa). Sodišče je pristojno za razlago določb takih sporazumov (glej nedavno sodbo z dne 11. julija 2018, Bosphorus Queen Shipping, C‑15/17, EU:C:2018:557, točka 44).

42      Glej v tem smislu sodbi z dne 22. oktobra 2009, Bogiatzi (C‑301/08, EU:C:2009:649, točka 33), in z dne 21. decembra 2011, Air Transport Association of America in drugi (C‑366/10, EU:C:2011:864, točka 63).

43      Glede običajnega pomorskega mednarodnega prava glej zlasti sodbo z dne 24. novembra 1992, Poulsen in Diva Navigation (C‑286/90, EU:C:1992:453, točki 9 in 10). Glede načela samoodločbe iz običajnega prava glej zlasti sodbo z dne 21. decembra 2016, Svet/Front Polisario (C‑104/16 P, EU:C:2016:973, točka 88). Glede načela dobre vere iz običajnega prava glej zlasti sodbo z dne 11. julija 2018, Bosphorus Queen Shipping (C‑15/17, EU:C:2018:557, točka 45).

44      Sodba z dne 30. septembra 2010 (C‑132/09, EU:C:2010:562).

45      Glej Ziller, J., „Champ d’application de l’Union – Application territoriale“, JurisClasseur Europe Traité, zvezek 470, 2013, točka 4.

46      Sodba z dne 4. maja 2017, El Dakkak in Intercontinental (C‑17/16, EU:C:2017:341, točka 22).

47      Sodba z dne 15. decembra 2015, Parlament in Komisija/Svet (od C‑132/14 do C‑136/14, EU:C:2015:813, točka 64).

48      Sodba z dne 29. marca 2007 (C‑111/05, EU:C:2007:195).

49      Sodba z dne 29. marca 2007, Aktiebolaget NN (C‑111/05, EU:C:2007:195, točka 54); moj poudarek.

50      Ni izključeno, da bi bilo Sodišče za tovrstne spore pristojno v okviru tožbe na podlagi člena 273 PDEU, na podlagi katerega lahko Sodišče odloča „v vseh sporih med državami članicami, ki se nanašajo na predmet Pogodb, če je bil spor predložen Sodišču v skladu s posebnim sporazumom med strankami“.

51      Glej točko 107 teh sklepnih predlogov, zlasti glede razlogovanja iz sodbe z dne 30. septembra 2010, Komisija/Belgija (C‑132/09, EU:C:2010:562).

52      Točke od 62 do 71 tožbe.

53      Glej prilogo A.3 k tožbi in, splošneje, Geddes, A., Taylor, A., „Those Who Knock on Europe’s Door Must Repent? Bilateral Border Disputes and EU Enlargement“, Political Studies, zvezek 64, št. 4, str. od 930 do 947. Pri pojmu „dobre usluge“ gre za „ravnanje tretje osebe, najpogosteje države ali mednarodne organizacije, ki posreduje v sporu med dvema ali več strankami, od katerih je vsaj ena država, s katerim se strankam, ki so posredovanje te tretje osebe sprejele, ponudijo sredstva za reševanje, da bi se njihov spor rešil po mirni poti“ (opredelitev je na voljo na http://www.operationspaix.net/15-lexique-bons-offices.html).

54      V zvezi s tem glej prilogo A.3 k tožbi, ki vsebuje izmenjavo dopisov med predstavnikoma hrvaške in švedske vlade, s katero je bila seznanjena konferenca o pristopu Republike Hrvaške k Evropski uniji.

55      V zvezi s tem glej prilogo A.3 k tožbi, ki vsebuje izmenjavo dopisov med predstavnikoma hrvaške in švedske vlade z dne 25. septembra 2009.

56      Glej točke od 27 do 29 teh sklepnih predlogov.

57      Naj spomnim, kot je bilo navedeno v točki 15 teh sklepnih predlogov, da je v Prilogi III določeno, da se „ureditev […] uporablja, ko se začne v celoti izvajati arbitražna odločba na podlagi Arbitražnega sporazuma med vlado Republike Slovenije in vlado Republike Hrvaške, podpisanega 4. novembra 2009 v Stockholmu“.

58      To razlago potrjuje tudi odgovor Komisije na vprašanja, ki jih je Sodišče postavilo 28. junija 2019, v katerem Komisija trdi, da „besedilo opomb [v točkah 8 in 10 Priloge I k Uredbi št. 1380/2013], ki odraža vsebino Akta o pristopu, določa, da se ureditvi dostopa do obalnih voda uporabljata šele od takrat, ko se začne v celoti izvajati arbitražna razsodba na podlagi Arbitražnega sporazuma […]“. Komisija dodaja, da je besedilo te določbe mogoče razumeti tako, „da avtorji določbe niso imeli namena uporabiti ureditev dostopa s takojšnjim učinkom ali s samodejnim učinkom od nekega datuma“.

59      Glej sodbo z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses (C‑64/16, EU:C:2018:117, točka 32), v kateri je Sodišče presodilo, da „[č]len 19 PEU, ki uresničuje vrednoto pravne države, potrjeno v členu 2 PEU, obveznosti zagotavljanja sodnega nadzora v pravnem redu Unije ne nalaga le Sodišču, ampak tudi nacionalnim sodiščem“. Ta odlomek je bil ponovljen v sodbah z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu) (C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586, točka 50 in navedena sodna praksa), in z dne 24. junija 2019, Komisija/Poljska (Neodvisnost vrhovnega sodišča) (C‑619/18, EU:C:2019:531, točka 47).

60      Ta pojem je uporabil generalni pravobranilec E. Tanchev v sklepnih predlogih v zadevi Komisija/Poljska (Neodvisnost rednih sodišč) (C‑192/18, EU:C:2019:529, točka 71).

61      Glej v zvezi s tem sklepne predloge generalnega pravobranilca E. Tancheva v zadevi Komisija/Poljska (Neodvisnost vrhovnega sodišča) (C‑619/18, EU:C:2019:325, točki 50 in 51) ter Hillion, C., „Overseeing the Rule of Law in the EU: Legal Mandate and Means“, Closa, C., in Kochenov, D., str. od 66 do 74.

62      Glej zlasti Mader, O., „Enforcement of EU Values as a Political Endeavour: Constitutional Pluralism and Value Homogeneity in Times of Persistent Challenges to the Rule of Law“, zvezek 11, št. 1, april 2019, točka 3.4.2.

63      Glej zlasti M. Rufferta (Calliess, C./Ruffert, M., EUV/AEUV Kommentar, 4. izdaja, 2011, člen 7 PEU, točka 29, str. 160 in 161), ki poudarja, da je bila tožba zaradi neizpolnitve obveznosti zasnovana za pregon „konkretnih in posamičnih kršitev“ pravil Unije, medtem ko se mehanizem iz člena 7 PEU nanaša na kršitve vrednot Unije, ki jih zaradi njihove „splošnosti“ ni mogoče preganjati v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti. Po mnenju W. Heintschla von Heinegga (Vedder, C./Heintschel von Heinegg, W., Europäisches Unionsrecht, 2. izdaja, 2018, člen 7 PEU, točka 29, str. 112 in 113) se je mogoče na kršitve člena 2 PEU sklicevati le v okviru mehanizma iz člena 7 PEU, ker je zanje značilna „posebna narava“, ki lahko posega v temeljna načela Unije. Dodaja, da bi bile tako kršitev zmožne odpraviti samo države članice v okviru Sveta Evropske unije, in sicer z uporabo svojega političnega vpliva. Po mnenju tega avtorja pa Sodišče v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti tega ne more storiti, ker mu je prepovedano, da bi odločalo o političnih vprašanjih. Poleg tega naj bi Sodišče imelo na voljo le mehanizem sankcij iz člena 260 PDEU, za katerega ta avtor meni, da za sankcioniranje takih kršitev ni ustrezen. Iz tega sklepa, da za kršitve člena 2 PEU tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti ni mogoče uporabiti.

64      Glej točki 103 in 104 teh sklepnih predlogov.

65      Republika Slovenija se sklicuje na te cilje: spodbujanje in krepitev miru, vse tesnejša zveza med narodi ter uresničevanje ciljev predpisov Unije, ki se nanašajo na ozemlje držav članic.

66      Stran 3 tožbe, povzetek drugega očitka.

67      Prav tam.

68      Samostojna uporaba člena 4(3) PEU je bila mogoča, zlasti ker je sporno vprašanje spadalo na področje zunanjih odnosov Unije in ker je bila Unija pogodbenica sporazuma. Sodišče je tako presodilo, da je treba pri sporazumu ali konvenciji, ki deloma spada v pristojnost Unije in deloma v pristojnost držav članic, zagotoviti tesno sodelovanje med zadnjenavedenimi in institucijami Unije tako v postopku pogajanja in sklenitve kot pri izvajanju prevzetih obveznosti. Sodišče je iz tega izpeljalo, da ta obveznost sodelovanja izhaja iz zahteve po enotnosti pri mednarodnem zastopanju Unije (sodba z dne 20. aprila 2010, Komisija/Švedska, C‑246/07, EU:C:2010:203, točka 73). Glej tudi sodbo z dne 30. maja 2006, Komisija/Irska (C‑459/03, EU:C:2006:345).

69      Države članice morajo zlasti na podlagi načela lojalnega sodelovanja iz člena 4(3), prvi pododstavek, PEU na svojih ozemljih zagotoviti uporabo in spoštovanje prava Unije ter v skladu s členom 4(3), drugi pododstavek, PEU sprejeti vse splošne in posebne ukrepe, potrebne za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti, ki izhajajo iz Pogodb ali aktov institucij Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 14. septembra 2017, The Trustees of the BT Pension Scheme, C‑628/15, EU:C:2017:687, točka 47). Sodišče je ugotovilo, da to načelo državi članici ne dovoljuje, da se izogne obveznostim, ki ji jih nalaga pravo Unije (sodba z dne 18. oktobra 2016, Nikiforidis, C‑135/15, EU:C:2016:774, točka 54).

70      Glej točke od 122 do 127 teh sklepnih predlogov.

71      Glede omejitve pristojnosti glej Azoulai, L., „The ,retained Powers‘ formula in the case law of the European Court of Justice: EU law as total law?“, European Journal of Legal Studies, zvezek 2, št. 4, 2011, str. od 192 do 219, in Lindeboom, J., „Why EU Law Claims Supremacy“, Oxford Journal of Legal Studies, zvezek št. 38, poletje 2018, str. od 328 do 356, https://doi.org/10.1093/ojls/gqy008, ter Neframi, E., „Le principe de coopération loyale comme fondement identitaire de l’Union européenne“, Revue du Marché Commun et de l’Union Européenne, št. 556, 2012, str. od 197 do 203.

72      Glej na primer sodbe z dne 14. februarja 1995, Schumacker (C‑279/93, EU:C:1995:31, točka 21); z dne 11. avgusta 1995, Wielockx (C‑80/94, EU:C:1995:271, točka 16), in z dne 16. julija 1998, ICI (C‑264/96, EU:C:1998:370, točka 19), s področja neposrednega obdavčenja.

73      Sodišče se je nedavno v sodbi z dne 21. decembra 2016, Svet/Front Polisario (C‑104/16 P, EU:C:2016:973, točke od 88 do 91), sklicevalo na svetovalna mnenja ICJ kot „pravne vire“, za katere pa menim, da jih je treba razlikovati od „pravnega dejstva“.

74      V skladu s členom 6(2) Arbitražnega sporazuma je moralo arbitražno sodišče postopek voditi v skladu z Izbirnimi pravili SAS za razsojanje v sporih med dvema državama. Ta pravila so na voljo na https://pca-cpa.org/fr/documents/pca-conventions-and-rules/.

75      SAS ima sedež v Haagu, ustanovljeno pa je bilo s konvencijama o mirnem reševanju mednarodnih sporov, sklenjenima v Haagu leta 1899 in leta 1907.

76      Glej točko 148 sporne arbitražne razsodbe.

77      Glej opombo 17 teh sklepnih predlogov.

78      Sodba z dne 29. marca 2007 (C‑111/05, EU:C:2007:195, točka 54).

79      Glej v tem smislu mnenje 2/94 (Pristop Skupnosti k EKČP) z dne 28. marca 1996 (EU:C:1996:140, točka 24) ter sodbi z dne 1. oktobra 2009, Komisija/Svet (C‑370/07, EU:C:2009:590, točka 46), in z dne 25. oktobra 2017, Komisija/Svet (WRC‑15) (C‑687/15, EU:C:2017:803, točka 48).

80      Točka 84 delne razsodbe.

81      Točke od 87 do 92 ugovora nedopustnosti.

82      Ljudska republika Kitajska na primer ne priznava arbitražne razsodbe, ki jo je SAS izdalo v okviru arbitraže v zvezi z Južnokitajskim morjem (Republika Filipini proti Ljudski republiki Kitajski, št. 2013-19, razsodba z dne 12. julija 2016).

83      Glej na primer razsodbo z dne 15. junija 1911, zadeva Chamizal, Répertoire de la jurisprudence arbitrale internationale, št. 1073; glede meje med Kanado in Združenimi državami Amerike, Združene države Amerike/Združeno kraljestvo, razsodbo kralja Viljema I. Nizozemskega z dne 10. januarja 1831, Répertoire de la jurisprudence arbitrale internationale, št. 1054 in 1080; glede Sporazuma o mejah iz leta 1858, Kostarika/Nikaragva, razsodbo ameriškega predsednika G. Clevelanda z dne 22. marca 1888, Répertoire de la jurisprudence arbitrale internationale, št. 1003.

84      Glej Giraudeau, G., „Les différends territoriaux devant le juge international: entre droit et transaction“, str. od 122 do 125. Glej zlasti zadevi glede arbitražne razsodbe, ki jo je 23. decembra 1906 izdal španski kralj (Honduras proti Nikaragvi, sodba z dne 18. novembra 1960, ICJ Reports 1960, str. 214), in arbitražne razsodbe z dne 31. julija 1989 (Gvineja Bissau proti Senegalu, sodba z dne 12. novembra 1991, ICJ Reports 1992, str. 76). V prvi zadevi je Nikaragva zavrnila izvršitev arbitražne razsodbe, izdane leta 1906, zaradi česar je vlada Hondurasa zadevo v odločanje predložila ICJ, da bi se ugotovila ta neizvršitev. ICJ je v svoji sodbi z dne 18. novembra 1960 potrdilo veljavnost navedene razsodbe. V drugi zadevi je Gvineja Bissau zavrnila uporabo arbitražne razsodbe iz leta 1989 v zvezi z določitvijo meje na morju, ki bi jo bilo treba opraviti med Gvinejo Bissau in Senegalom. Gvineja Bissau je na podlagi izjav teh dveh držav zadevo v skladu s členom 36(2) Statuta ICJ predložila v odločanje ICJ. ICJ je v svoji sodbi z dne 12. novembra 1991 navedeno razsodbo potrdilo.

85      Točke od 87 do 92 ugovora nedopustnosti.

86      Caldeira Brant, L. N., „L’autorité de la chose jugée en droit international public“, str. od 209 do 211.

87      Glej točke od 148 do 225 delne razsodbe.

88      Podredno, v zvezi s „samoizvršljivostjo“ sodb ICJ opozarjam na primer na sodbo vrhovnega sodišča Združenih držav z dne 25. marca 2008, Medellín proti Teksasu (552, US 491 (2008)). Vrhovno sodišče je moralo odločiti, ali se lahko posameznik pred ameriškimi sodišči sklicuje na sodbo ICJ z dne 31. marca 2004, Avena in drugi mehiški državljani (Mehika proti Združenim državam Amerike, ICJ Reports 2004, str. od 12 do 73). Vrhovno sodišče je opozorilo na razlikovanje v sodni praksi med „samoizvršljivimi“ mednarodnimi obveznostmi („self‑executing“), ki se takoj uporabljajo na enaki podlagi kot zvezni zakoni, in mednarodnimi pogodbami, za katere so potrebni notranji izvedbeni ukrepi. V tej zadevi je vrhovno sodišče presodilo, da nobena določba mednarodnih pogodb, s katerimi so urejeni učinki sodb ICJ na zadevnem področju – in sicer gre za, prvič, Fakultativni protokol k Dunajski konvenciji o diplomatskih odnosih, ki se nanaša na obvezno reševanje sporov, drugič, člen 94 Ustanovne listine Združenih narodov in, tretjič, Statut ICJ – ne povzroči, da bi bile te sodbe „samoizvršljive“ (US od 507 do 512). Da bi se bilo mogoče na sodbe ICJ sklicevati pred sodišči v Združenih državah, je treba zato te sodbe izvršiti z zvezno zakonodajo o njihovi uveljavitvi (US 504), pri čemer lahko zakonodajalec s tem namenom izglasuje zakone, na podlagi katerih je mogoče v okviru nacionalnega prava te sodbe uporabiti (US 527).

89      Glej Verhoeven, J., „La notion d’,applicabilité directe‘ du droit international“, RBDI, 243, št. 13/14, 1986. V skladu s široko opredelitvijo „je mogoče neposredno uporabiti tisto pravilo mednarodnega prava, ki ga je mogoče v državi, v kateri to pravilo velja, uporabiti brez katerega koli nacionalnega izvedbenega ukrepa“.

90      Sodba z dne 29. marca 2007 (C‑111/05, EU:C:2007:195).

91      Glej zlasti povzetek očitkov na strani 3 tožbe in tožbene predloge.

92      Opozarjam, da Republika Slovenija v tožbenih predlogih Republiki Hrvaški očita več ravnanj (glej stran 41 tožbe), ki jih vsa opredeljuje kot kršitve člena 5(2) Uredbe št. 1380/2013 in Priloge I k tej uredbi.

93      Sodišče je v sodbi z dne 19. marca 2005, Španija/Svet (C‑91/03, EU:C:2005:174, točka 44), med drugim razlagalo člen 17(2) Uredbe št. 2371/2002 in Prilogo I k tej uredbi, ki sta postala člen 5(2) Uredbe št. 1380/2013 in Priloga I k tej uredbi ter ki sta imela podobno besedilo. Sodišče je pojasnilo, da so v Prilogi I k navedeni uredbi, na katero napotuje ta člen 17(2), za vsako državo članico določene geografske cone znotraj obalnih pasov drugih držav članic, v katerih se ribolovne dejavnosti opravljajo, in zadevne vrste.

94      Glej točko 15 teh sklepnih predlogov.

95      Naj opozorim, da člen 7(3) Arbitražnega sporazuma določa obveznost, da se v šestih mesecih po sprejetju arbitražne razsodbe stori „vse potrebno“ za njeno izvršitev.

96      Povzetek tožbenih razlogov, naveden na straneh 3 in 4 tožbe, ter točke od 100 do 109 tožbe.