Zadeva T-139/08

The Smiley Company SPRL

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)

„Znamka Skupnosti − Mednarodna registracija, v kateri je imenovana Evropska skupnost – Figurativna znamka, ki predstavlja polovico nasmeha smiley – Absolutni razlog za zavrnitev – Neobstoj razlikovalnega učinka – Člena 146(1) in 7(1)(b) Uredbe (ES) št. 40/94 (postala člena 151(1) in 7(1)(b) Uredbe (ES) št. 207/2009)“

Povzetek sodbe

1.      Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Absolutni razlogi za zavrnitev – Znamke brez razlikovalnega učinka – Figurativna znamka, ki predstavlja polovico nasmeha smiley

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 7(1)(b))

2.      Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Absolutni razlogi za zavrnitev – Znamke brez razlikovalnega učinka

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 7(1)(b))

3.      Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Absolutni razlogi za zavrnitev – Znamke brez razlikovalnega učinka – Presoja razlikovalnega učinka – Znamka, ki je sestavljena iz dela že registrirane znamke – Nevplivanje

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 7(1)(b))

1.      Figurativni znak, ki predstavlja polovico nasmeha smiley, za katerega je zahtevana registracija kot znamka Skupnosti za žlahtne kovine, proizvode iz žlahtnih kovin, nakit in ure, ki vsi spadajo v razred 14, kovčke in usnjene izdelke iz razreda 18 in oblačila ter podobne proizvode iz razreda 25 Nicejskega aranžmaja, nima razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti.

Prijavljena znamka namreč nima nobenega elementa, ki bi si ga širša javnost v Skupnosti brez težav in hitro zapomnila, tudi če bi bila razmeroma pozorna, in ki bi znamki omogočal, da se takoj šteje za označbo trgovskega izvora zadevnih proizvodov. Zaznati bi jo bilo mogoče izključno kot okrasni element, ne glede na to, ali gre za proizvode iz razreda 14 ali tiste iz razredov 18 in 25. Zato na podlagi prijavljene znamke nobenega od zadevnih proizvodov ne bi bilo mogoče ločiti od proizvodov konkurentov. Dejstvo, da si je upoštevna javnost navajena zapomniti preproste figurativne znake iz črt in prog kot znamke in da so številni proizvajalci take znamke registrirali za označitev proizvodov iz razreda 25, ne more ovreči te ugotovitve.

Prijavljena znamka je zelo preprost in vsakdanji motiv z izključno okrasno funkcijo in je ni mogoče zaznavati kot označbo trgovskega izvora zadevnih proizvodov.

(Glej točke 17, 31, 32 in 37.)

2.      Glede razlikovalnega učinka znamke v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti: pretirano preprost znak, ki je sestavljen iz osnovnega geometrijskega lika, kot so krog, črta, pravokotnik ali preprost peterokotnik, ne more kot tak posredovati sporočila, ki si ga potrošniki lahko prikličejo v spomin, tako da se znaka ne šteje za znamko, razen če je z uporabo pridobil razlikovalni učinek.

Zato ugotovitev razlikovalnega učinka znamke v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 ni odvisna od ugotovitve neke stopnje ustvarjalnosti oziroma besedne ali umetniške domišljije imetnika znamke. Zadostuje, da znamka upoštevni javnosti omogoča ugotoviti izvor proizvodov ali storitev, ki jih zajema, in jih razlikovati od proizvodov in storitev drugih podjetij.

Dejstvo, da ima znamka okrasno funkcijo, ne vpliva na presojo njenega razlikovalnega učinka. Vendar ima znak, ki izpolnjuje druge funkcije, kot so funkcije znamke v tradicionalnem pomenu besede, razlikovalni učinek za namene člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 le, če ga je mogoče takoj zaznati kot označbo trgovskega izvora zadevnih proizvodov in storitev, tako da upoštevni javnosti omogoči, da lahko brez verjetnosti zmede razlikuje proizvode in storitve imetnika znamke od proizvodov in storitev drugega trgovskega izvora. Zato mora znak, čeprav je okrasen, imeti minimalen razlikovalni učinek.

(Glej točke 26, 27 in 30.)

3.      Ni mogoče priznati, da ima vsaka izpeljanka iz registrirane znamke in zato vsaka izpeljanka iz znamke z razlikovalnim učinkom samo zaradi tega dejstva prav tako razlikovalni učinek v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti. Presoja razlikovalnega učinka neke znamke v smislu te določbe namreč temelji na sposobnosti te znamke, da razlikuje proizvode ali storitve prijavitelja na trgu od proizvodov ali storitev iste vrste, ki jih ponujajo konkurenti. Dejstvo, da je zadevna znamka sestavljena iz dela že registrirane znamke, v zvezi s tem ni upoštevno.

(Glej točko 39.)