Zadeva C-222/08

Evropska komisija

proti

Kraljevini Belgiji

„Neizpolnitev obveznosti države – Direktiva 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah) – Elektronske komunikacije – Omrežja in storitve – Člen 12 – Obračun stroškov za obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve – Socialni vidik univerzalne storitve – Člen 13 – Financiranje obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve – Določitev neupravičenega bremena“

Povzetek sodbe

1.        Približevanje zakonodaj – Sektor telekomunikacij – Univerzalna storitev in pravice uporabnikov – Direktiva 2002/22 – Obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve vključno z obveznostmi socialne storitve – Izračun stroškov – Neupravičeno breme

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/22, člen 12(1) in Priloga IV)

2.        Približevanje zakonodaj – Sektor telekomunikacij – Univerzalna storitev in pravice uporabnikov – Direktiva 2002/22 – Obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve vključno z obveznostmi socialne storitve – Izračun stroškov – Neupravičeno breme

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/22, uvodna izjava 21)

3.        Približevanje zakonodaj – Sektor telekomunikacij – Univerzalna storitev in pravice uporabnikov – Direktiva 2002/22 – Obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve vključno z obveznostmi socialne storitve – Izračun stroškov – Neupravičeno breme

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/22, člen 13(1))

4.        Približevanje zakonodaj – Sektor telekomunikacij – Univerzalna storitev in pravice uporabnikov – Direktiva 2002/22 – Obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve vključno z obveznostmi socialne storitve – Izračun stroškov – Neupravičeno breme

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/22, člen 12(1) in Priloga IV)

1.        Določbe drugega pododstavka člena 12(1) in Priloge IV k Direktivi 2002/22 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami določajo pravila, po katerih se izračunajo neto stroški zagotavljanja univerzalne storitve, kadar nacionalni regulativni organi menijo, da lahko to pomeni neupravičeno breme. Vendar pa niti iz člena 12(1) niti iz katere druge določbe te direktive ne izhaja, da je poskušal zakonodajalec Skupnosti sam določiti pogoje, pod katerimi lahko navedeni organi vnaprej menijo, da bi lahko navedeno zagotavljanje pomenilo tako neupravičeno breme. V teh okoliščinah država članica z določitvijo pogojev za ugotovitev upravičenosti ali neupravičenosti navedenega bremena ne krši obveznosti, ki izhajajo iz člena 12 te direktive.

(Glej točki 44 in 45.)

2.        Iz uvodne izjave 21 Direktive 2002/22 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami je razvidno, da je bil namen zakonodajalca Skupnosti povezati mehanizme za povračilo neto stroškov, ki lahko nastanejo podjetju pri zagotavljanju univerzalne storitve, z neupravičenim bremenom tega podjetja. V tem smislu se je zato, ker je presodil, da neto stroški univerzalne storitve ne pomenijo nujno neupravičenega bremena za vsa zadevna podjetja, namenil preprečiti, da bi bili vsakršni neto stroški zagotavljanja univerzalne storitve samodejna podlaga za nastanek pravice do nadomestila. V teh okoliščinah je neupravičeno breme, ki ga mora ugotoviti nacionalni regulativni organ pred vsakim plačilom nadomestila, breme, ki je za posamezno zadevno podjetje neupravičeno glede na njegovo zmožnost nositi to breme, glede na vse njegove značilnosti, vključno z obsegom sredstev, ekonomskim in finančnim stanjem in tržnim deležem.

(Glej točko 49.)

3.        Če nacionalni regulativni organ ugotovi, da je eno ali več podjetij, določenih za zagotavljanje univerzalne storitve, neupravičeno obremenjenih ali če ta podjetja zahtevajo plačilo zadevnih nadomestil, je v pristojnosti držav članic, da uvedejo za to potrebne mehanizme v skladu s členom 13(1)(a) 2002/22 Direktive o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami, iz katerega je prav tako razvidno, da mora biti to nadomestilo sorazmerno z neto stroški, izračunanimi v skladu s členom 12 te direktive.

Zato država članica, ki na splošno in na podlagi izračuna neto stroškov ponudnika univerzalne storitve, ki je bil prej edini ponudnik te storitve, ugotovi, da so odslej vsa podjetja, pristojna za zagotavljanje te storitve, zaradi tega zagotavljanja dejansko neupravičeno obremenjena, ne da bi opravila posebno hkratno preučitev neto stroškov, ki jih pomeni zagotavljanje univerzalne storitve za vsakega zadevnega operaterja, in vseh značilnosti tega operaterja, kot so obseg sredstev ter njegovo ekonomsko in finančno stanje, ne izpolni obveznosti iz člena 13 Direktive 2002/22.

(Glej točki 51 in 86 ter točko 1 izreka.)

4.        Država članica, ki pri izračunu neto stroškov zagotavljanja socialnega elementa univerzalne storitve ne upošteva komercialnih niti nematerialnih koristi, ki jih imajo podjetja, pristojna za to zagotavljanje, ne izpolni obveznosti iz člena 12(1) Direktive 2002/22 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami.

Iz določb člena 12(1), drugi pododstavek, točka (a), in Priloge IV k Direktivi 2002/22 je namreč razvidno, da mora izračun neto stroškov zagotavljanja univerzalne storitve vključevati oceno koristi za zadevnega operaterja, tudi nematerialnih, ki izvirajo iz tega zagotavljanja. Ker so navedene določbe usklajen regulativni okvir, za katerega si prizadeva navedena direktiva, morajo države članice upoštevati navedene koristi pri določanju pravil, na podlagi katerih je treba izračunati neto stroške zagotavljanja univerzalne storitve.

(Glej točki 84 in 86 in točko 1 izreka.)