Združeni zadevi C‑582/17 in C‑583/17
Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie
proti
H.
in
R.
(Predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ju je vložilo Raad van State (Nizozemska))
Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 2. aprila 2019
„Predhodno odločanje – Določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito – Uredba (EU) št. 604/2013 – Člen 18(1), od (b) do (d) – Člen 23(1) – Člen 24(1) – Postopek za ponovni sprejem – Merila za določitev odgovorne države članice – Nova prošnja, vložena v drugi državi članici – Člen 20(5) – Postopek določanja, ki še poteka – Umik prošnje – Člen 27 – Pravna sredstva“
1. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito – Uredba št. 604/2013 – Pravno sredstvo zoper odločitev o predaji, sprejeto v zvezi s prosilcem za mednarodno zaščito – Obseg tožbe – Odločba o predaji, sprejeta v postopku za sprejem ali ponovni sprejem – Nevplivanje – Meje
(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013, členi 9, 18(1), od (b) do (d), in 27(1))
(Glej točke od 42 do 44.)
2. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito – Uredba št. 604/2013 – Postopek za ponovni sprejem – Področje uporabe – Prosilec, ki je zapustil državo članico svoje prve prošnje pred koncem postopka določanja odgovorne države članice in ki je vložil novo prošnjo v drugi državi članici – Vključitev
(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013, členi 18 (1), od (b) do (d), 20(5), 23(1) in 24(1); Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2013/32)
(Glej točke od 48 do 54.)
3. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito – Uredba št. 604/2013 – Tožba zoper odločbo o predaji, sprejeto v zvezi s prosilcem za mednarodno zaščito v okviru postopka za ponovni sprejem – Možnost sklicevanja na napačno uporabo merila v zvezi z družinskimi člani, ki so upravičeni do mednarodne zaščite – Neobstoj – Izjema
(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013, členi 9, 18(1), od (b) do (d), 20(5), 23(1), 24(1) in 27(1))
(Glej točke od 58 do 64, od 66 do 70 in od 74 do 86 ter izrek.)
Povzetek
V sodbi z dne 2. aprila 2019, H. in R. (C‑582/17 in C‑583/17), je veliki senat Sodišča preučil, ali morajo pristojni organi pred predložitvijo zahteve za ponovni sprejem prosilca za mednarodno zaščito državo članico, odgovorno za obravnavanje njegove prošnje, določiti zlasti na podlagi merila odgovornosti iz člena 9 Uredbe št. 604/2013(1) (v nadaljevanju: Uredba Dublin III). Ta člen določa, da če družinski član prosilca prebiva kot upravičenec do mednarodne zaščite v državi članici, je ta odgovorna za obravnavanje prošnje. V obravnavanem primeru so nizozemski organi na nemške organe naslovili zahtevo za ponovni sprejem dveh sirskih državljanov, ki sta prvo prošnjo za mednarodno zaščito vložila v Nemčiji, preden sta zapustila to državo in vložila novo prošnjo na Nizozemskem. Zainteresirani osebi sta se sklicevali na bivanje njunih zakoncev na Nizozemskem, ki sta bila upravičena do mednarodne zaščite, vendar nizozemski organi teh trditev niso upoštevali in so zato zavrnili obravnavo njune prošnje z obrazložitvijo, da se prosilec v okviru postopka za ponovni sprejem ne more sklicevati na člen 9 Uredbe Dublin III.
V tem okviru je Sodišče opozorilo, da se postopek za ponovni sprejem uporablja za osebe iz člena 20(5) ali člena 18(1), od (b) do (d), Uredbe Dublin III, nato pa je navedlo, da položaj, v katerem državljan tretje države vloži prošnjo za mednarodno zaščito v prvi državi članici, nato pa to državo zapusti in vloži novo prošnjo v drugi državi članici, spada na področje uporabe tega postopka, ne glede na to, ali je bila prošnja, vložena v prvi državi članici, umaknjena in ne glede na to, ali se je obravnavanje te prošnje v skladu z Direktivo 2013/32(2) v tej državi članici že začelo.
Sodišče je nato poudarilo, da čeprav okoliščina, da je bila odločba o predaji sprejeta v postopku za sprejem ali ponovni sprejem, ne vpliva na obseg pravice do učinkovitega pravnega sredstva zoper tako odločbo, ki je zagotovljena s členom 27(1) Uredbe Dublin III, za ta dva postopka vseeno veljata različni ureditvi, pri čemer se ta razlika odraža v določbah te uredbe, na katere bi se bilo mogoče sklicevati v utemeljitev take tožbe. V okviru postopka za sprejem ima namreč postopek določanja države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, na podlagi meril iz poglavja III Uredbe Dublin III osrednji pomen, zato lahko država članica, v kateri je bila taka prošnja vložena, zahtevo za sprejem naslovi na drugo državo članico, le če meni, da je druga država članica odgovorna za obravnavanje te prošnje. Nasprotno pa v okviru postopka za ponovni sprejem ta merila za določitev odgovornosti niso upoštevna, saj je pomembno le, da zaprošena država članica izpolnjuje pogoje iz člena 20(5) (in sicer da gre za državo članico, v kateri je bila prvič vložena prošnja in v kateri postopek določanja države članice, odgovorne za obravnavanje te prošnje, še poteka), ali iz člena 18(1), od (b) do (d), Uredbe Dublin III (namreč da gre za državo članico, v kateri je bila vložena prva prošnja in ki je po postopku določanja odgovorne države članice priznala, da je sama odgovorna za obravnavo te prošnje).
Sodišče je dodalo, da je neupoštevnost meril za določitev odgovornosti, navedenih v poglavju III Uredbe Dublin III, v okviru postopka za ponovni sprejem potrjena z dejstvom, da medtem ko člen 22 te uredbe podrobno določa način, kako je treba ta merila uporabiti v okviru postopka za sprejem, člen 25 navedene uredbe, ki se nanaša na postopek za ponovni sprejem, ne vsebuje nobene podobne določbe in državi članici, na katero je zahteva naslovljena, nalaga le, da opravi ustrezna preverjanja za to, da bi lahko odločila o zahtevi za ponovni sprejem.
Sodišče je še poudarilo, da bi bila obratna razlaga – v skladu s katero bi se ponovni sprejem lahko zahteval, le če bi se lahko država članica, na katero je zahteva naslovljena, opredelila kot odgovorna država članica na podlagi meril za določitev odgovornosti, navedenih v poglavju III Uredbe Dublin III – v nasprotju s splošno sistematiko te uredbe, ki je nameravala uvesti dva samostojna postopka (in sicer postopek za sprejem in postopek ponovnega sprejema), ki se uporabljata v različnih primerih in zanju veljajo različne določbe. Ta obratna razlaga bi poleg tega otežila doseganje cilja Uredbe Dublin III, ki preprečuje sekundarna gibanja prosilcev za mednarodno zaščito, ker bi pomenila, da bi lahko pristojni organi države članice, v kateri je bila vložena druga prošnja, de facto ob koncu postopka določanja države članice, odgovorne za obravnavo prošnje, ponovno preizkusili ugotovitev, do katere so po koncu postopka določanja države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje, prišli pristojni organi prve države članice v zvezi z lastno odgovornostjo. Poleg tega bi lahko posegala v bistveno načelo Uredbe Dublin III, ki je določeno v členu 3(1) te uredbe, da prošnjo za mednarodno zaščito obravnava samo ena država članica.
Na koncu je Sodišče menilo, da se na merila za določitev odgovornosti iz poglavja III Uredbe Dublin III ni mogoče sklicevati v utemeljitev tožbe zoper odločbo o predaji, sprejeto v okviru postopka za ponovni sprejem.
Ker pa je cilj meril za določitev odgovornosti iz členov od 8 do 10 Uredbe Dublin III prispevati k varstvu največjih koristi otroka in družinskega življenja zadevnih oseb, če je zadevna oseba pristojnemu organu druge države članice v skladu z merilom iz člena 9 Uredbe Dublin III posredovala dokaze, na podlagi katerih je očitno, da je treba to državo članico šteti za odgovorno državo članico, mora ta država članica v skladu z načelom lojalnega sodelovanja priznati lastno odgovornost v položaju, ki je zajet s členom 20(5) Uredbe Dublin III (to je, kadar postopek določanja odgovorne države članice še ni bil končan v prvi državi članici). Zato se lahko državljan tretje države v takem položaju izjemoma sklicuje na to merilo v okviru pravnega sredstva zoper odločbo o predaji, sprejeto v zvezi z njim.