Zadeva C‑575/17

Sofina SA in drugi

proti

Ministre de l’Action et des Comptes publics

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložil Conseil d’État (državni svet, Francija))

„Predhodno odločanje – Prosti pretok kapitala – Pri viru odtegnjeni davek od bruto zneska dividend, ki izvirajo iz domače države, izplačanih družbam nerezidentkam – Odlog obdavčitve dividend, izplačanih družbi rezidentki, če ta v davčnem obdobju zabeleži izgubo – Različno obravnavanje – Utemeljitev – Primerljivost – Uravnotežena porazdelitev davčne pristojnosti med državami članicami – Učinkovito pobiranje davkov – Sorazmernost – Diskriminacija“

Povzetek – Sodba Sodišča (peti senat) z dne 22. novembra 2018

Prosti pretok kapitala in svoboda plačil – Omejitve – Davčna zakonodaja – Obdavčenje dividend – Obdavčitev dividend, ki so jih prejele družbe rezidentke, v skladu s splošno ureditvijo, ki omogoča odlog ali celo dokončno oprostitev obdavčitve – Nacionalna ureditev, s katero se določa dokončna odtegnitev davka pri viru od dividend, izplačanih družbam nerezidentkam – Nedopustnost – Utemeljitev – Neobstoj

(člena 63 PDEU in 65 PDEU)

Člena 63 in 65 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, na podlagi katere je od dividend, ki jih izplača družba rezidentka, odtegnjen davek pri viru, če jih prejme družba nerezidentka, medtem ko so te dividende, če jih prejme družba rezidentka, obdavčene v skladu s splošno ureditvijo davka od dohodkov pravnih oseb ob koncu obdobja, v katerem so bile prejete, samo če je zadnjenavedena družba v tem obdobju poslovala z dobičkom, mogoče pa je, da do te obdavčitve glede na okoliščine primera nikoli ne pride, če navedena družba preneha z dejavnostjo, ne da bi po prejetju teh dividend še kdaj poslovala z dobičkom.

Glede tega je Sodišče priznalo, da je ohranitev porazdelitve davčne pristojnosti med državami članicami legitimen cilj in da ob neobstoju ukrepov za poenotenje ali harmonizacijo na ravni Evropske unije države članice ostanejo pristojne, da s sporazumom ali enostransko opredelijo merila za porazdelitev svoje davčne pristojnosti (sodba z dne 13. julija 2016, Brisal in KBC Finance Ireland, C‑18/15, EU:C:2016:549, točka 35).

Tako utemeljitev je mogoče sprejeti zlasti takrat, kadar se želi z zadevno ureditvijo preprečiti ravnanje, ki lahko ogroža pravico države članice do izvajanja svoje davčne pristojnosti v zvezi z dejavnostmi, ki se opravljajo na njenem ozemlju (sodba z dne 12. julija 2012, Komisija/Španija, C‑269/09, EU:C:2012:439, točka 77).

Če bi se izkazalo, da družba nerezidentka pred prenehanjem svoje dejavnosti ne bi več poslovala z dobičkom, bi to res pomenilo, da bi bila dejansko oproščena plačila davka od dohodkov iz dividend, kar bi za državo članico obdavčitve povzročilo davčne izgube.

Vendar, prvič, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da se zmanjšanje davčnih prihodkov ne more šteti za nujen razlog v splošnem interesu, na katerega se je mogoče sklicevati za utemeljitev ukrepa, ki je načeloma v nasprotju s temeljno svoboščino (sodba z dne 20. oktobra 2011, Komisija/Nemčija, C‑284/09, EU:C:2011:670, točka 83).

Drugič, če države članice izvajajo svoboščino, da obdavčijo dohodke, ustvarjene na njihovem ozemlju, morajo spoštovati načelo enakega obravnavanja in svoboščine prostega pretoka, zagotovljene s primarnim pravom Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 13. julija 2016, Brisal in KBC Finance Ireland, C‑18/15, EU:C:2016:549, točka 36).

S pri viru odtegnjenim davkom, ki se uporabi za dividende, izplačane družbam nerezidentkam, naj bi bilo mogoče zmanjšati administrativne formalnosti, zaradi katerih bi morale te družbe ob koncu davčnega obdobja prijaviti dohodke francoski davčni upravi.

Glede tega je Sodišče razsodilo, da nujnost zagotovitve učinkovitega pobiranja davkov pomeni legitimen cilj, s katerim je mogoče upravičiti omejitev temeljnih svoboščin, vendar le, če je uporaba te omejitve primerna za zagotovitev uresničitve želenega cilja in ne presega tega, kar je potrebno za njegovo uresničitev (glej v tem smislu sodbo z dne 13. julija 2016, Brisal in KBC Finance Ireland, C‑18/15, EU:C:2016:549, točka 39).

Poleg tega je bilo razsojeno, da je postopek davčnega odtegljaja pri viru legitimno in primerno sredstvo, da se zagotovi davčna obravnava dohodkov davčnega zavezanca, ki je rezident zunaj države obdavčitve (sodba z dne 18. oktobra 2012, X, C‑498/10, EU:C:2012:635, točka 39).

Glede tega je treba opozoriti, da je omejitev prostega pretoka kapitala, ki jo povzroča nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari, kot je razvidno iz točke 34 te sodbe, v tem, da drugače kot družbe rezidentke, ki poslujejo z izgubo, družbe nerezidentke, ki prav tako poslujejo z izgubo, niso upravičene do odloga obdavčitve prejetih dividend.

Priznanje upravičenosti do tega odloga družbam nerezidentkam, s čimer te omejitve nujno več ne bi bilo, pa ne bi ogrozilo uresničitve cilja v zvezi z učinkovitim pobiranjem davka, ki ga dolgujejo te družbe, kadar prejmejo dividende od družbe rezidentke.

Zato bi priznanje ugodnosti, povezane z odlogom obdavčitve izplačanih dividend, tudi družbam nerezidentkam, ki poslujejo z izgubo, odpravilo vsakršno omejitev prostega pretoka kapitala, pri tem pa ne bi oviralo uresničitve cilja, ki mu sledi nacionalna zakonodaja iz postopka v glavni stvari.

(Glej točke 56, 57, od 60 do 62, od 66 do 70, 77 in 79 ter izrek.)