SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (peti senat)
z dne 21. februarja 2018(*)
„Znamka Evropske unije – Odločba odbora za pritožbe o razveljavitvi prejšnje odločbe – Člen 80 Uredbe (ES) št. 207/2009 (postal člen 103 Uredbe (EU) 2017/1001) – Splošno pravno načelo, ki dovoljuje preklic nezakonitega upravnega akta“
V zadevi T‑727/16,
Repower AG s sedežem v Brusiu (Švica), ki jo zastopata R. Kunz-Hallstein in H. P. Kunz-Hallstein, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopa J. Crespo Carrillo, agent,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe pri EUIPO, intervenientka pred Splošnim sodiščem, je
repowermap.org s sedežem v Bernu (Švica), ki jo zastopa P. González-Bueno Catalán de Ocón, odvetnik,
zaradi tožbe zoper odločbo petega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 3. avgusta 2016 (zadeva R 2311/2014‑5 (REV)) v zvezi s postopkom za ugotovitev ničnosti med repowermap.org in Repower,
SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat),
v sestavi D. Gratsias, predsednik, A. Dittrich in P. G. Xuereb (poročevalec), sodnika,
sodni tajnik: E. Coulon,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 10. oktobra 2016,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je EUIPO v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil 27. februarja 2017,
na podlagi odgovora intervenientke na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 21. februarja 2017,
na podlagi pisnih vprašanj, ki jih je Splošno sodišče naslovilo na stranke, in odgovorov strank na ta vprašanja, v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vloženih 31. julija in 14. avgusta 2017,
ker stranki v treh tednih od obvestila o koncu pisnega dela postopka nista vložili predloga za razpis obravnave in je Splošno sodišče v skladu s členom 106(3) Poslovnika odločilo, da ne bo opravilo ustnega dela postopka,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, družba Repower AG, je 26. junija 2009 na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1)), pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) pridobila varstvo v Evropski uniji za mednarodno registracijo št. 1020351 za besedno znamko REPOWER.
2 Blago in storitve, za katere je bilo pridobljeno varstvo te znamke, spadajo v razrede 4, 9, 37, 39, 40 in 42 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in za vsakega izmed teh razredov ustrezajo naslednjim opisom:
– razred 4: „Električna energija, vključno z električno energijo, proizvedeno z bioplinom; električna energija, proizvedena z vodo, vetrom in soncem“;
– razred 9: „Znanstveni, pomorski, geodetski, fotografski, kinematografski, optični, tehtalni, merilni, signalizacijski, kontrolni (nadzorni), reševalni ter učni aparati in instrumenti; aparati in instrumenti za prevajanje, preklapljanje, transformiranje, akumuliranje, regulacijo ali kontrolo električne energije; aparati za snemanje, prenos in reprodukcijo zvoka in slike; magnetni nosilci zapisov, zvočne plošče; prodajni avtomati in mehanizmi za aparate na kovance; registrske blagajne, računski stroji, oprema za obdelavo informacij in računalniki, gasilni aparati; električni aparati in instrumenti (vključeni v ta razred), in sicer električni aparati za tehnike jakega toka, za prevajanje, transformiranje, akumuliranje, regulacijo in kontrolo električne energije, za tehnike šibkega toka, za prenos na daljavo; fotovoltaični elementi; sistemi za javljanje požara; električni aparati za nadzor, protivlomni alarmi, nadzorni sistemi v stavbah, video sistemi; domofoni in sistemi za zvonjenje; radijski in televizijski sistemi; sistemi za visokofrekvenčne in regulacijske tehnike, računalniška oprema za obdelavo podatkov (računalniki); analogne povezave, internetne povezave, elektronske naprave za telefonsko posredovanje, elektronske naprave za posredovanje med udeleženci; mobilni telefoni, radijski telefoni, telefonski aparati in telefaksi; vtiči, stikala, kontrolne plošče, akustični vodi, električni kabli, električne žice, varovalke“;
– razred 37: „Gradbeništvo; popravila; storitve v zvezi z montažo; gradnja, popravilo in vzdrževanje sistemov za prenos in distribucijo, sistemov srednje in nizke napetosti, javne razsvetljave in električnih naprav; vzdrževalne storitve v zvezi z elektronskimi napravami v stavbah in podjetjih; montaža, vzdrževanje in popravilo elektronskih naprav; gradnja, popravilo in vzdrževanje sistemov za distribucijo toka; montaža, vzdrževanje in popravilo računalniške opreme, zlasti podatkovnih mrež; nameščanje, vzdrževanje in popravila na področju telekomunikacijskih naprav, nameščanje sklopov stikal in njihovih kontrolnih sistemov; storitve strokovnjakov za ogrevanje; nameščanje in vzdrževanje transformatorjev in naprav za distribucijo električne energije; nameščanje in vzdrževanje javne ulične razsvetljave; gradnja, nameščanje in vzdrževanje velikih toplotnih črpalk; nameščanje in vzdrževanje električnih števcev in daljinskih relejev za stranke; nameščanje omrežnih elementov (računalniška strojna oprema) za ponudnike telekomunikacijskih storitev; nameščanje, vzdrževanje in popravilo računalniške strojne opreme na področju telekomunikacij; tehnično svetovanje v zvezi z gradbeništvom; svetovanje v zvezi z zgoraj navedenimi storitvami“;
– razred 39: „Prevozništvo; pakiranje in skladiščenje blaga; organizacija potovanj; distribucija energije; dostava računalniške strojne opreme; strokovno svetovanje glede prenosa (distribucije) energije; svetovanje na področju zgoraj navedenih storitev“;
– razred 40: „Proizvajanje energije“;
– razred 42: „Znanstvene in tehnološke storitve ter s tem povezane raziskave in razvoj; industrijske analize in raziskave; zasnova in razvoj računalniške strojne in programske opreme; načrtovanje na področju distribucije električne energije, električnih naprav, varnostnih sistemov in telekomunikacij; strokovno svetovanje glede računalniških sistemov; strokovno tehnično svetovanje glede električnih naprav; inženirske storitve in kontrola kakovosti v zvezi z zagotavljanjem, merjenjem in obveščanjem ter pregled naprav v zvezi z oskrbo z energijo; nameščanje, vzdrževanje in popravilo programske opreme na področju telekomunikacij in kontrole; merjenje kakovosti v omrežjih; konfiguracija aktivnih komponent (programske opreme) podatkovnih mrež; vzpostavljanje centralnih sistemov varstva podatkov; razvoj in nameščanje programske opreme za povezovanje telefonskih naprav z računalniškimi omrežji ter povezovanje telefonov in računalnikov; svetovanje glede zgoraj navedenih storitev ob selitvi; kontrola kakovosti; svetovanje glede prihrankov energije, in sicer informacije o porabi električne energije“.
3 Intervenientka, repowermap.org, je 3. junija 2013 vložila predlog za razglasitev ničnosti izpodbijane znamke na podlagi člena 52(1)(a) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 59(1)(a) Uredbe 2017/1001) v povezavi s členom 7(1)(b) in (c) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 7(1)(b) in (c) Uredbe 2017/1001). Trdila je, da je izpodbijana znamka opisna in nima razlikovalnega učinka za vse proizvode in storitve, na katere se nanaša.
4 Oddelek za izbris je 9. julija 2014 ugodil predlogu za razglasitev ničnosti za naslednje storitve, na katere se nanaša izpodbijana znamka, iz razredov 37 in 42:
– razred 37: „Gradbeništvo; popravila; storitve v zvezi z montažo; gradnja, popravilo in vzdrževanje sistemov za prenos in distribucijo, sistemov srednje in nizke napetosti, javne razsvetljave in električnih naprav; gradnja, popravilo in vzdrževanje sistemov za distribucijo toka; nameščanje in vzdrževanje transformatorjev in naprav za distribucijo električne energije; nameščanje in vzdrževanje javne ulične razsvetljave; gradnja, nameščanje in vzdrževanje velikih toplotnih črpalk; svetovanje v zvezi z zgoraj navedenimi storitvami“;
– razred 42: „Tehnološke storitve ter s tem povezane raziskave in razvoj; strokovno tehnično svetovanje glede električnih naprav; inženirske storitve in kontrola kakovosti v zvezi z zagotavljanjem, merjenjem in obveščanjem ter pregled naprav v zvezi z oskrbo z energijo“.
5 Oddelek za izbris je predlog za razglasitev ničnosti za ostale proizvode in storitve, na katere se nanaša izpodbijana znamka (v nadaljevanju: preostali proizvodi in storitve), zavrnil. V zvezi z opisno naravo izpodbijane znamke je poudaril, da je treba proučiti, ali beseda „repower“ z vidika povprečnega angleško govorečega potrošnika iz Unije pomeni neposredno in konkretno povezavo s proizvodi in storitvami, na katere se izpodbijana znamka nanaša. Menil je, da je mogoče to besedo razumeti, kot da pomeni „ponovno spraviti v pogon, zlasti: opremiti (ladjo) z novim motorjem“ in „ponovno vzpostaviti ali nadomestiti vir energije ali motor neke stvari, kot je avto ali električna centrala“, ter da se ta beseda uporablja samo v zvezi z motorji na eni strani in na področju energije, zlasti v zvezi z energetskimi napravami, na drugi strani. Oddelek za izbris je zato menil, da beseda „repower“ angleško govorečim potrošnikom neposredno sporoča, da so storitve iz točke 4 zgoraj namenjene ponovnemu zagonu ali zamenjavi motorja ali vira energije energetskih naprav oziroma da je njihov cilj tak ponovni zagon ali zamenjava. Oddelek za izbris je menil tudi, da preostali proizvodi in storitve niso povezani s ponovnim zagonom ali zamenjavo motorjev oziroma z zamenjavo vira energije energetskih naprav. V zvezi z razlikovalnim učinkom izpodbijane znamke je oddelek za izbris navedel, da intervenientka ni dokazala, da se beseda „repower“ v trgovini običajno uporablja za poimenovanje preostalih proizvodov in storitev.
6 Intervenientka je 8. septembra 2014 na podlagi členov od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009 (postali členi od 66 do 71 Uredbe 2017/1001) pri EUIPO vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za izbris.
7 Peti odbor EUIPO za pritožbe je z odločbo z dne 8. februarja 2016 pritožbo zavrnil (v nadaljevanju: odločba z dne 8. februarja 2016). V zvezi z opisno naravo izpodbijane znamke je odbor za pritožbe najprej poudaril, da so proizvodi in storitve, na katere se nanaša izpodbijana znamka, namenjeni predvsem povprečnim potrošnikom in strokovni javnosti, da je stopnja pozornosti zadevne javnosti med običajno in visoko ter da je treba upoštevati angleško govoreče potrošnike iz Unije, saj je izpodbijana znamka sestavljena iz angleške besede. Odbor za pritožbe je nato opozoril na opredelitve besede „repower“, ki jih je navedel oddelek za izbris, in trditve intervenientke glede pomena te besede zavrnil.Nazadnje je v točki 34 odločbe z dne 8. februarja 2016 potrdil, da „posledično meni, da na podlagi dokazov, ki jih je predložila [intervenientka], ni mogoče ugotoviti, da se [izpodbijani] znak običajno uporablja na področju energije ter opisuje značilnosti preostalih proizvodov in storitev“. Odbor za pritožbe je v zvezi z razlikovalnim učinkom izpodbijane znamke menil, da ni bilo dokazano, da je izpodbijani znak običajen v povezavi s proizvodi in storitvami, na katere se ta znamka nanaša, ter da se lahko razume kot znamka.
8 Intervenientka je 26. aprila 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo zoper odločbo z dne 8. februarja 2016. Ta zadeva je bila vpisana pod številko T‑188/16.
9 Peti odbor za pritožbe je z obvestilom z dne 22. junija 2016 stranke obvestil, da je po vložitvi tožbe pri Splošnem sodišču v zadevi T‑188/16, repowermap/EUIPO – Repower (REPOWER), ugotovil, da je odločba z dne 8. februarja 2016 pomanjkljivo obrazložena v smislu člena 75 Uredbe št. 207/2009 (postal člen 94 Uredbe 2017/1001). Navedel je, da zaradi te pomanjkljive obrazložitve v skladu s členom 80 Uredbe št. 207/2009 (postal člen 103 Uredbe 2017/1001) meni, da je treba odločbo z dne 8. februarja 2016 razveljaviti ter podrobno analizirati razlikovalni učinek in opisno naravo izpodbijane znamke v zvezi s proizvodi in storitvami, na katere se ta znak nanaša. Stranke je povabil k predložitvi stališč o svoji nameri, da odločbo z dne 8. februarja 2016 razveljavi.
10 Tožeča stranka je stališča poslala 5. julija 2016. V bistvu je trdila, da je – dokler se izrek odločbe z dne 8. februarja 2016 ne spremeni – mogoče podpreti razloge za njeno sprejetje, in sicer pod pogoji iz člena 83 Uredbe št. 207/2009 (postal člen 107 Uredbe 2017/1001), v skladu s katerim EUIPO ob neobstoju postopkovnih določb v Uredbi št. 207/2009, Uredbi Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 189) (ki je bila razveljavljena z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2017/1430 z dne 18. maja 2017 o dopolnitvi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 o blagovni znamki Evropske unije in o razveljavitvi uredb Komisije (ES) št. 2868/95 in (ES) št. 216/96 (UL 2017, L 205, str. 1)), Uredbi Komisije (ES) št. 2869/95 z dne 13. decembra 1995 o pristojbinah, ki se plačujejo Uradu za harmonizacijo notranjega trga (blagovne znamke in modeli) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 291) (ki je bila razveljavljena z Uredbo (EU) 2015/2424 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 ter Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 in razveljavitvi Uredbe Komisije (ES) št. 2869/95 (UL L 2015, 341, str. 21)) ali Uredbi Komisije (ES) št. 216/96 z dne 5. februarja 1996 o poslovniku odborov za pritožbe pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (blagovne znamke in modeli) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 221), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) z dne 6. decembra 2004 (UL 2004, L 360, str. 8) (ki je bila razveljavljena z Delegirano uredbo 2017/1430), upošteva načela procesnega prava, ki so splošno priznana v državah članicah. Nasprotno pa je menila, da razveljavitev odločbe z dne 8. februarja 2016 na podlagi člena 80 Uredbe št. 207/2009, ki ga poleg tega ni bilo več v prečiščeni različici Uredbe št. 207/2009, dostopni na spletu v bazi podatkov EUR-Lex, ni mogoča, ker ta člen zgolj daje pooblastilo preizkuševalcem EUIPO in ker pomanjkljiva obrazložitev ne pomeni postopkovne kršitve v smislu člena 80 Uredbe št. 207/2009. Nazadnje je trdila, da iz odločbe velikega odbora EUIPO za pritožbe z dne 28. aprila 2009 (zadeva R 323/2008-G) (v nadaljevanju: odločba velikega odbora za pritožbe) izhaja, da odločb EUIPO, zoper katere teče tožbeni postopek pred Splošnim sodiščem, ni mogoče razveljaviti.
11 Intervenientka je stališča poslala 20. julija 2016. Poudarila je, da se je člen 80 Uredbe št. 207/2009 kot posebno pravilo uporabljal namesto splošnih načel, na katera je napotoval člen 83 Uredbe št. 207/2009. Poudarila je tudi, da ni gotovo, kako je treba odgovoriti na vprašanje, ali pomanjkljiva obrazložitev pomeni postopkovno napako, in da obstaja znatna verjetnost, da razveljavitev odločbe z dne 8. februarja 2016 zaradi pomanjkljive obrazložitve ne bi bila dopustna. Menila je, da je glede na okoliščine postopek v zadevi T‑188/16, repowermap/EUIPO – Repower (REPOWER), najbolje nadaljevati pred Splošnim sodiščem.
12 Peti odbor EUIPO za pritožbe je z odločbo z dne 3. avgusta 2016 razveljavil odločbo z dne 8. februarja 2016 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba). Pojasnil je, da se v nasprotju s pomisleki strank člen 80 Uredbe št. 207/2009 še vedno uporablja tudi po začetku veljavnosti Uredbe 2015/2424. Poleg tega je poudaril, da mora EUIPO svoje odločbe obvezno obrazložiti in zlasti analizirati razloge za zavrnitev v zvezi z zadevnimi proizvodi in storitvami, tako da je pomanjkljiva obrazložitev, ugotovljena v odločbi z dne 8. februarja 2016, očitna postopkovna napaka v smislu člena 80 Uredbe št. 207/2009, ki jo je treba odpraviti.
Predlogi strank
13 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– EUIPO naloži plačilo stroškov.
14 EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
15 Intervenientka Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj tožbo zavrne.
Pravo
16 Tožeča stranka v bistvu navaja štiri tožbene razloge. Prvi je neobstoj pravne podlage. Drugi je nepristojnost odborov za pritožbe, da razveljavijo svoje odločbe. Tretji je kršitev člena 80 Uredbe št. 207/2009, smernic EUIPO za preizkušanje ter načel dobrega upravljanja, pravne varnosti in pravnomočnosti. Četrti je pomanjkljiva obrazložitev.
Prvi tožbeni razlog: neobstoj pravne podlage
17 Tožeča stranka poudarja, da člen 80(1) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 103(1) Uredbe 2017/1001), na katerega se je odbor za pritožbe skliceval, da bi razveljavil odločbo z dne 8. februarja 2016, ob sprejetju izpodbijane odločbe ni več veljal. Po mnenju tožeče stranke je sprememba člena 80(1) Uredbe št. 207/2009 z Uredbo 2015/2424 začela veljati šele s 1. oktobrom 2017. Do takrat naj člen 80(1) spremenjene Uredbe št. 207/2009 ne bi veljal. To naj bi bil razlog, zakaj je bil v prečiščenem besedilu Uredbe št. 207/2009 člen 80(1) te uredbe črtan.
18 EUIPO trdi, da izpodbijana odločba temelji na členu 80 Uredbe št. 207/2009 v različici pred njeno spremembo z Uredbo 2015/2424 (v nadaljevanju: člen 80 Uredbe št. 207/2009, stara različica).Intervenientka pa trdi, da je člen 80(1) Uredbe št. 207/2009 ob sprejetju izpodbijane odločbe veljal. Dodaja, da tudi če ta člen ni veljal, to ne pomeni, da izpodbijana odločba nima pravne podlage. Pravna podlaga bi lahko bila člen 83 Uredbe št. 207/2009, ki napotuje na splošna načela, saj je med temi načeli tisto, v skladu s katerim lahko uprava pod določenimi pogoji svoje odločbe popravi.
19 Ni sporno, da je pravna podlaga, navedena v izpodbijani odločbi, odstavek 1 člena 80 Uredbe št. 207/2009 in da je bil ta člen spremenjen z Uredbo 2015/2424.
20 Prvi stavek odstavka 1 člena 80 Uredbe št. 207/2009, stara različica, je določal:
„Če Urad opravi vpis v register ali sprejme odločbo z očitno kršitvijo določb postopka, ki mu jo je mogoče pripisati, zagotovi, da se vpis izbriše ali odločitev razveljavi.“
21 Prvi stavek člena 80(1) Uredbe št. 207/2009 po njeni spremembi z Uredbo 2015/2424 (v nadaljevanju: člen 80(1) Uredbe št. 207/2009, nova različica) od takrat določa:
„Če Urad opravi vpis v register ali sprejme odločbo, ki vsebuje očitno napako, ki jo je mogoče pripisati Uradu, zagotovi, da se vpis izbriše ali odločba razveljavi.“
22 Člen 80(1) Uredbe št. 207/2009, stara različica, se torej nanaša na odločbe, ki vsebujejo očitno kršitev postopka, medtem ko se člen 80(1) Uredbe št. 207/2009, nova različica, nanaša na odločbe, ki vsebujejo očitno napako.
23 Poudariti je treba, da je odbor za pritožbe v točki 13 izpodbijane odločbe navedel, da „se lahko v skladu s členom 80(1) Uredbe št. 207/2009 odločba Urada razveljavi, če vsebuje očitno napako, ki jo je mogoče pripisati Uradu“.
24 Vendar je odbor za pritožbe v točki 16 izpodbijane odločbe poudaril, da je člen 75 Uredbe št. 207/2009, v skladu s katerim morajo biti odločbe odborov za pritožbe obrazložene, postopkovna določba, da je bila odločba z dne 8. februarja 2016 pomanjkljivo obrazložena in da ta pomanjkljiva obrazložitev pomeni očitno postopkovno napako v smislu člena 80 Uredbe št. 207/2009.
25 Ker je odbor za pritožbe poskušal opredeliti pomanjkljivo obrazložitev odločbe z dne 8. februarja 2016 kot očitno postopkovno napako, je treba torej upoštevati, da je pravna podlaga, navedena v izpodbijani odločbi, člen 80(1) Uredbe št. 207/2009, stara različica, kar je EUIPO potrdil v odgovoru na tožbo.
26 Iz člena 4, prvi odstavek, Uredbe 2015/2424 izhaja, da je ta uredba začela veljati 23. marca 2016. Vendar iz člena 4, drugi odstavek, navedene uredbe izhaja tudi, da je sprememba člena 80(1) Uredbe št. 207/2009, stara različica, začela veljati šele s 1. oktobrom 2017.
27 Vendar to v nasprotju s trditvijo tožeče stranke ne pomeni, da je bil člen 80(1) Uredbe št. 207/2009, stara različica, črtan od začetka veljavnosti Uredbe 2015/2424 23. marca 2016 in do začetka veljavnosti njene spremembe 1. oktobra 2017. To pomeni samo, da se je do 1. oktobra 2017 uporabljal člen 80(1) Uredbe št. 207/2009, stara različica.
28 Res je v prečiščenem besedilu Uredbe št. 207/2009, ki je bilo na spletu v bazi podatkov EUR-Lex dostopno v prehodnem obdobju iz točke 27 zgoraj in v katerem so se upoštevale spremembe, uvedene z Uredbo 2015/2424, člen 80 Uredbe št. 207/2009 vseboval samo en odstavek, in sicer odstavek 3 (postal člen 103(3) Uredbe 2017/1001). Vendar je prečiščeno besedilo, tako kot poudarja sama tožeča stranka, na prvi strani vsebovalo naslednjo navedbo:
„To besedilo je zgolj informativne narave in nima pravnega učinka. Institucije Unije za njegovo vsebino ne prevzemajo nobene odgovornosti. Verodostojne različice zadevnih aktov, vključno z uvodnimi izjavami, so objavljene v Uradnem listu Evropske unije. Na voljo so na portalu EUR-Lex.“
29 Iz različice Uredbe 2015/2424, objavljene v Uradnem listu Evropske unije, torej izhaja, da je člen 80(1) Uredbe št. 207/2009, stara različica, ob sprejetju izpodbijane odločbe še vedno veljal.
30 Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: nepristojnost odborov za pritožbe, da razveljavijo svoje odločbe
31 Tožeča stranka trdi, da tudi če bi se člen 80(1) Uredbe št. 207/2009, stara različica, uporabljal, odbor za pritožbe ne bi bil pristojen za sprejetje izpodbijane odločbe. V zvezi s tem, prvič, trdi, da iz člena 80(3) Uredbe št. 207/2009, stara različica, izhaja, da je pooblastilo za razveljavitev iz odstavka 1 navedenega člena podeljeno samo službam EUIPO, navedenim v členu 58(1) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 66(1) Uredbe 2017/1001). Odbor za pritožbe naj kot pritožbeni organ ne bi bil pooblaščen za razveljavljanje odločb, ki jih sprejme. Drugič, tožeča stranka trdi, da del A(6)(1.2) smernic EUIPO za preizkušanje v zvezi s pooblastilom za razveljavitev ne določa, da lahko odbori za pritožbe razveljavijo svoje odločbe.Tretjič, trdi, da iz točke 23 odločbe velikega odbora za pritožbe izhaja tudi, da se člen 80 Uredbe št. 207/2009, stara različica, v pritožbenem postopku ne sme uporabljati in ga zato ne bi smeli uporabljati niti odbori za pritožbe.
32 EUIPO in intervenientka trditve tožeče stranke izpodbijata. EUIPO je na vprašanje, ali se je odstavek 3 člena 80 Uredbe št. 207/2009, stara različica, ob sprejetju izpodbijane odločbe uporabljal, odgovoril, da se ni. Intervenientka pa je, nasprotno, v odgovoru na tožbo trdila, da se je uporabljal.
33 Najprej je treba poudariti, da člen 80(1) Uredbe št. 207/2009, stara različica, podeljuje pooblastilo za razveljavitev „Uradu“ in s tem odborom za pritožbe, ki tvorijo enega od njegovih organov. Trditve tožeče stranke, s katerimi želi dokazati, da ni tako, niso prepričljive.
34 Najprej je treba namreč poudariti, da iz člena 1, točka 74, Uredbe 2015/2424 v povezavi s členom 4 te uredbe izhaja, da je bil odstavek 3 člena 80 Uredbe št. 207/2009, stara različica, s 23. marcem 2016 nadomeščen z novim odstavkom 3, ki se nanaša na prenos pooblastil na Evropsko komisijo. Iz določb Uredbe 2015/2424 izhaja tudi, da je člen 80(3) Uredbe št. 207/2009, stara različica, s 1. oktobrom 2017 postal člen 80(4) Uredbe št. 207/2009, nova različica. Zdi se, da iz tega izhaja, da je bil člen 80(3) Uredbe št. 207/2009, stara različica, črtan od 23. marca 2016 do 1. oktobra 2017. Vendar ni mogoče šteti, da je bil to namen zakonodajalca. Nasprotno, treba je upoštevati, da sta odstavek 3 člena 80 Uredbe št. 207/2009, stara različica, in odstavek 3 člena 80 Uredbe št. 207/2009, nova različica, v obdobju od 23. marca 2016 do 1. oktobra 2017 soobstajala ter da se je torej odstavek 3 člena 80 Uredbe št. 207/2009, stara različica, ob sprejetju izpodbijane odločbe uporabljal.
35 Člen 80(3) Uredbe št. 207/2009, stara različica, na katerega se sklicuje tožeča stranka, določa:
„Ta člen ne posega v pravico strank do pritožbe po členih 58 in 65 ali do možnosti, da po postopku in pod pogoji, določenimi v izvedbeni uredbi, dosežejo popravek jezikovnih napak ali napak pri prepisu in očitnih napak v odločbah Urada ali napak pri registraciji blagovne znamke ali objavi registracije, ki jih je mogoče pripisati Uradu.“
36 Člen 80(3) Uredbe št. 207/2009, stara različica, se torej sklicuje na člen 58 navedene uredbe in tudi na člen 65 navedene uredbe (postal člen 72 Uredbe 2017/1001).
37 Čeprav so v členu 58(1) Uredbe št. 207/2009 naštete odločbe služb EUIPO, ki so lahko predmet pritožbe pred njim, in čeprav med temi odločbami ni odločb odborov za pritožbe, člen 65(1) navedene uredbe (postal člen 72(1) Uredbe 2017/1001) določa, da se „[p]roti odločbam odborov za pritožbe glede pritožb […] lahko vloži tožba pri [Splošnem sodišču]“.
38 Ker se člen 80(3) Uredbe št. 207/2009, stara različica, sklicuje ne samo na določbe v zvezi s pritožbami pred odborom za pritožbe, temveč tudi na določbe v zvezi s tožbami pred Splošnim sodiščem zoper odločbe odborov za pritožbe, tožeča stranka torej napačno trdi, da iz člena 80(3) Uredbe št. 207/2009, stara različica, izhaja, da je pooblastilo za razveljavitev iz odstavka 1 navedenega člena podeljeno samo službam EUIPO, naštetim v členu 58 Uredbe št. 207/2009. Iz sklicevanja v členu 80(3) Uredbe št. 207/2009, stara različica, na člen 65 te iste uredbe pa, nasprotno, izhaja, da je pooblastilo za razveljavitev, določeno v odstavku 1 člena 80 Uredbe št. 207/2009, stara različica, podeljeno tudi odborom za pritožbe.
39 Drugič, poudariti je treba, da del A(6)(1.2) smernic EUIPO za preizkušanje, na katerega se sklicuje tožeča stranka, določa, da „odločbe o razveljavitvi/izbrisu sprejme oddelek ali enota, ki je izvedla vpis ali ki je izdala odločbo, in [da] se je zoper njih mogoče pritožiti v skladu s členom 58(2) Uredbe št. 207/2009“.
40 Res je, da v teh določbah smernic EUIPO za preizkušanje, ki se nanašajo na pooblastilo za razveljavitev, niso omenjeni odbori za pritožbe. Vendar so take smernice samo kodifikacija pravil o ravnanju, ki si jih je EUIPO sam predlagal v sprejetje. Njihove določbe kot take zato ne smejo prevladati nad določbami Uredbe št. 207/2009 in Uredbe št. 2868/95 niti ne smejo vplivati na razlago teh uredb, ki jo poda sodišče Unije. Nasprotno, razlagati jih je treba ob upoštevanju določb Uredbe št. 207/2009 in Uredbe št. 2868/95 (sodba z dne 27. junija 2012, Interkobo/OHMI – XXXLutz Marken (my baby), T‑523/10, EU:T:2012:326, točka 29).
41 Zato na podlagi določb smernic EUIPO za preizkušanje, na katere se sklicuje tožeča stranka, ni mogoče sklepati, da odbori za pritožbe nimajo pooblastila za razveljavitev svojih odločb, ker iz člena 80(3) Uredbe št. 207/2009, stara različica, v povezavi s členom 65 te uredbe izhaja, da je pooblastilo za razveljavitev, določeno v odstavku 1 člena 80 Uredbe št. 207/2009, stara različica, podeljeno tudi odborom za pritožbe.
42 Tretjič, poudariti je treba, da točka 23 odločbe velikega odbora za pritožbe, na katero se sklicuje tožeča stranka, določa:
„Po vložitvi pritožbe so za odločanje o zadevi pristojni samo odbori za pritožbe, organ, ki je izpodbijano odločbo sprejel, pa ni več pristojen. Od tega trenutka se lahko o zadevi izreče samo odbor. Po preizkusu jo lahko predloži zadevnemu organu v nadaljnjo obravnavo. Po vložitvi pritožbe lahko preizkuševalec, ki je izpodbijano odločbo izdal, to popravi samo ob izpolnitvi strogih pogojev, določenih v členu 61 Uredbe št. 207/2009 (postal člen 69 Uredbe 2017/1001). Vezan je torej na revizijski postopek, ki ga določa ta določba, tako da se ne more na lastno pobudo odločiti za uporabo klavzul o razveljavitvi, kot so tiste iz člena 80 Uredbe št. 207/2009, ki se uporabljajo zunaj okvira pritožbenega postopka.“
43 Iz točke 23 odločbe velikega odbora za pritožbe izhaja samo, da je ta menil, da preizkuševalec ne more razveljaviti odločbe, ki jo je izdal, če je ta predmet pritožbe pred odborom za pritožbe. V tej točki se odbor za pritožbe ni izrekel o pooblastilu za razveljavitev samih odborov za pritožbe. Točka 23 odločbe velikega odbora za pritožbe torej v tem primeru ni upoštevna.
44 Poleg tega je treba poudariti, da je Splošno sodišče že izrazilo mnenje, da to, da zoper odločbo Komisije v trenutku njene razveljavitve pred njim teče tožbeni postopek, ni ovira za njeno razveljavitev (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2015, Socitrel in Companhia Previdente/Komisija, T‑413/10 in T‑414/10, EU:T:2015:500, točka 187). Nikjer ni nakazano, da bi moralo biti v primeru odločbe odbora za pritožbe drugače. Nasprotno, treba bi bilo upoštevati, da kadar Splošno sodišče odredi ustavitev postopka po razveljavitvi izpodbijane odločbe odbora za pritožbe, o kateri odloča, implicitno prizna, da so odbori za pritožbe pristojni za razveljavitev svojih odločb in da jih lahko razveljavijo tudi, če so predmet tožbe pred Splošnim sodiščem (sklepi z dne 21. oktobra 2014, Gappol Marzena Porczyńska/UUNT – Gap (ITM) (GAPPol), T‑125/14, neobjavljen, EU:T:2014:1121; z dne 27. julija 2015, Deere in Münch/UUNT (EXHAUST-GARD), T‑236/15, neobjavljen, EU:T:2015:567, in z dne 14. junija 2017, Márquez Alentà/EUIPO – Fiesta Hotels & Resorts (Ponazoritev mravlje), T‑657/16, neobjavljen, EU:T:2017:425).
45 Iz tega izhaja, da tožeča stranka napačno trdi, da odbori za pritožbe niso pristojni za razveljavitev svojih odločb.
46 Zato je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.
Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 80 Uredbe št. 207/2009, stara različica, smernic EUIPO za preizkušanje ter načel dobrega upravljanja, pravne varnosti in pravnomočnosti
47 Tožeča stranka trdi, da neobstoj obrazložitve ne spada na področje uporabe člena 80(1) Uredbe št. 207/2009, stara različica, ker ne gre za postopkovno napako, temveč za napako materialnega prava. V zvezi s tem se sklicuje na del A(6)(1.1) smernic EUIPO za preizkušanje glede pooblastila za razveljavitev, iz katerega izhaja zlasti, da „je treba razlikovati med postopkovnimi napakami in vsebinskimi napakami, ki ne morejo biti razlog za razveljavitev“. Tožeča stranka trdi tudi, da v skladu z delom A(6)(1.3.1) smernic EUIPO za preizkušanje odločba, ki je predmet pritožbe pred odborom za pritožbe, ne more biti razveljavljena. To načelo naj bi se po analogiji uporabljalo tudi za odločbe odborov za pritožbe. Tožeča stranka trdi tudi, da bi bilo v nasprotju z načeli dobrega upravljanja, pravne varnosti in pravnomočnosti, če bi lahko kateri koli organ prosto spreminjal predmet spora v postopku, ki poteka.Poleg tega tožeča stranka v odgovorih na pisna vprašanja Splošnega sodišča trdi, prvič, da splošno pravno načelo, ki dovoljuje preklic nezakonitega upravnega akta, na katero sta se EUIPO in intervenientka sklicevala v odgovorih na tožbo, ne more biti pravna podlaga za izpodbijano odločbo.Trdi, drugič, da je bila obrazložitev odločbe z dne 8. februarja 2016, ki napotuje na odločbo oddelka za izbris, zadostna in da v skladu s sodno prakso odboru za pritožbe odločbe ni treba obrazložiti v zvezi z vsakim proizvodom ali storitvijo.
48 EUIPO trdi, da v odločbi z dne 8. februarja 2016 manjka obrazložitev in da neobstoj obrazložitve pomeni očitno postopkovno napako. V zvezi s tem trdi, da je Splošno sodišče v sodbi z dne 18. oktobra 2011, Reisenthel/UUNT – Dynamic Promotion (Gajbe in košare) (T‑53/10, EU:T:2011:601, točka 37), navedlo, da kršitev pravice do obrambe pomeni kršitev postopka, v katerem je bila sprejeta odločba, in lahko zato vpliva na vsebinsko pravilnost te odločbe. Splošno sodišče naj bi v navedeni sodbi določilo splošno pravno načelo, v skladu s katerim je dovoljen retroaktivni preklic nezakonitega upravnega akta, s katerim so nastale subjektivne pravice, če institucija, ki je akt sprejela, upošteva pogoje v zvezi s spoštovanjem razumnega roka in legitimnih pričakovanj upravičenca iz akta (sodba z dne 18. oktobra 2011, Gajbe in košare, T‑53/10, EU:T:2011:601, točka 40). Vendar naj bi v obravnavanem primeru odbor za pritožbe ukrepal v razumnem roku in spoštoval legitimna pričakovanja upravičenca iz akta.
49 EUIPO v zvezi s tem trdi, da se ne zdi, da bi sprejetje odločbe, ki je lahko predmet tožbe pred Splošnim sodiščem, pomenilo natančno zagotovilo ali natančne, brezpogojne in skladne informacije, zaradi katerih bi lahko pri tožeči stranki nastala utemeljena pričakovanja in pravica do sklicevanja na načelo varstva legitimnih pričakovanj. To naj bi veljalo še toliko bolj, ker naj bi bila zaradi neobstoja obrazložitve odločba z dne 8. februarja 2016 očitno nezakonit upravni akt. Poleg tega po mnenju EUIPO dejstvo, da so lahko odločbe odborov za pritožbe predmet tožbe pred Splošnim sodiščem, in tudi sama prisotnost določbe, ki izrecno določa razveljavitev, v pravu, ki se uporablja, in sicer člena 80 Uredbe št. 207/2009, izključujeta možnost sklicevanja na načelo varstva legitimnih pričakovanj v obravnavanem primeru.
50 EUIPO poudarja tudi, da je bilo sprejetje izpodbijane odločbe v skladu ne samo z besedilom člena 80 Uredbe št. 207/2009, temveč tudi s ciljem navedene določbe, ker bi moral EUIPO, če odbor za pritožbe ne bi sprejel izpodbijane odločbe, v odgovoru na tožbo v zadevi T‑188/16, repowermap/EUIPO – Repower (REPOWER), ugotoviti pomanjkljivo obrazložitev v zvezi s pritožbo zoper odločbo z dne 8. februarja 2016. V najboljšem primeru naj bi bila lahko nova odločba sprejeta šele proti koncu leta 2017, medtem ko bi bila lahko po sprejetju izpodbijane odločbe nova odločba že sprejeta.
51 EUIPO nazadnje trdi, da odborov za pritožbe smernice EUIPO za preizkušanje ne zavezujejo in da izpodbijana odločba ne krši načela dobrega upravljanja.
52 Intervenientka trdi, da je Splošno sodišče pristojno za razlago pojma postopkovna napaka v smislu člena 80(1) Uredbe št. 207/2009, stara različica, in poudarja, da je odbor za pritožbe spoštoval načelo pravne varnosti, saj je bila odločba z dne 8. februarja 2016 umaknjena v razumnem roku, pomanjkljivost obrazložitve v tej odločbi pa je bila očitna.
53 Iz izpodbijane odločbe izhaja, da jo je odbor za pritožbe sprejel zato, ker v odločbi z dne 8. februarja 2016 ni izpolnil svoje obveznosti, da obrazloži svoje odločbe, zlasti svoje obveznosti, da analizira razloge za zavrnitev glede proizvodov in storitev, na katere se nanaša izpodbijana znamka.
54 Najprej je treba torej opredeliti, ali lahko neobstoj obrazložitve pomeni očitno postopkovno napako v smislu člena 80(1) Uredbe št. 207/2009, stara različica.
55 Splošno sodišče je navedlo, da je postopkovna napaka v smislu člena 80(1) Uredbe št. 207/2009, stara različica, napaka, ki ima postopkovne posledice (sodba z dne 15. marca 2011, Ifemy’s/UUNT – Dada & Co Kids (Dada & Co. kids), T‑50/09, EU:T:2011:90, točka 31, in sklep z dne 9. septembra 2011, Biodes/UUNT – Manasul Internacional (LINEASUL), T‑598/10, neobjavljen, EU:T:2011:458, točka 9). Podobno je Splošno sodišče poudarilo, da na podlagi člena 80 Uredbe št. 207/2009, stara različica, ni mogoče preizkusiti vsebinskih vprašanj niti spremeniti odločbe odbora za pritožbe (sodba z dne 1. julija 2009, Okalux/UUNT – Messe Düsseldorf (OKATECH), T‑419/07, EU:T:2009:238, točka 33, in sklep z dne 9. septembra 2011, LINEASUL, T‑598/10, neobjavljen, EU:T:2011:458, točka 9).
56 Poleg tega je Splošno sodišče v sodbi z dne 22. novembra 2011, mPAY24/UUNT – Ultra (MPAY24) (T‑275/10, neobjavljena, EU:T:2011:683, točki 23 in 24), menilo, da se je popravek odločbe odbora za pritožbe, s katerim je bila tej odločbi dodana točka o opisni naravi izpodbijane znamke za proizvode in storitve, na katere se ta znamka nanaša, nanašal na samo vsebino popravljene odločbe. Splošno sodišče je iz tega sklepalo ne samo, da ta popravek ni mogel biti sprejet na podlagi pravila 53 Uredbe št. 2868/95 (postalo člen 102(1) Uredbe 2017/1001), ki določa, da „se lahko popravijo samo jezikovne napake, napake pri prepisovanju in očitne pomote“, temveč tudi, da ni mogel biti sprejet na podlagi člena 80 Uredbe št. 207/2009, stara različica, ker v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo navedenega člena, saj ni bila storjena nobena očitna postopkovna napaka.
57 V zadevi, v kateri je bila izrečena sodba z dne 22. novembra 2011, MPAY24 (T‑275/10, neobjavljena, EU:T:2011:683), je bila s točko, ki jo je odbor za pritožbe dodal v svojem popravku, obrazložitev popravljene odločbe dopolnjena. Iz zgoraj navedene sodbe torej izhaja, da dopolnitev obrazložitve odločbe vpliva na samo vsebino te odločbe in da se neobstoj obrazložitve ne more šteti za postopkovno napako v smislu člena 80(1) Uredbe št. 207/2009, stara različica.
58 Sodba z dne 18. oktobra 2011, Gajbe in košare (T‑53/10, EU:T:2011:601), na katero se sklicuje EUIPO, tega ne izpodbija. Splošno sodišče je v točki 37 navedene sodbe potrdilo, da kršitev pravice do obrambe pomeni kršitev postopka, v katerem je bila sprejeta odločba odbora za pritožbe, in lahko zato vpliva na vsebinsko pravilnost te odločbe. Splošno sodišče je na podlagi te trditve in sodne prakse, v skladu s katero se pojem „očitna napaka“ ne more nanašati na napako, ki bi lahko vplivala na vsebino odločbe, ugotovilo, da kršitev pravice do obrambe ne pomeni očitne napake v smislu člena 39 Uredbe Komisije (ES) št. 2245/2002 z dne 21. oktobra 2002 o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 6/2002 o modelih Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 31, str. 14), ki bi jo bilo mogoče popraviti. Zato na podlagi točke 37 sodbe z dne 18. oktobra 2011, Gajbe in košare (T‑53/10, EU:T:2011:601), nikakor ni mogoče sklepati o tem, ali neobstoj obrazložitve pomeni „očitno postopkovno napako“ v smislu člena 80(1) Uredbe št. 207/2009, stara različica.
59 Iz zgoraj navedenega izhaja, da odbor za pritožbe izpodbijane odločbe ni mogel sprejeti na podlagi člena 80(1) Uredbe št. 207/2009, stara različica.
60 Drugič, treba je proučiti, ali je lahko, kot trdi EUIPO, izpodbijana odločba temeljila na splošnem pravnem načelu iz sodne prakse, v skladu s katerim je dovoljen retroaktivni preklic nezakonitega upravnega akta, s katerim so nastale subjektivne pravice, če institucija, ki je akt sprejela, upošteva pogoje v zvezi s spoštovanjem razumnega roka in legitimnih pričakovanj upravičenca iz akta, ki se je lahko zanesel na njegovo zakonitost (glej sodbo z dne 18. oktobra 2011, Gajbe in košare, T‑53/10, EU:T:2011:601, točka 40 in navedena sodna praksa).
61 Najprej je treba opozoriti, da je postopek pred odbori za pritožbe upravne narave (glej sodbo z dne 11. julija 2013, Metropolis Inmobiliarias y Restauraciones/UUNT – MIP Metro (METRO), T‑197/12, neobjavljena, EU:T:2013:375, točka 54 in navedena sodna praksa), zato so odločbe, ki jih sprejmejo odbori za pritožbe, upravne narave, tako da se lahko odbori za pritožbe za preklic svojih odločb načeloma oprejo na splošno pravno načelo, ki dovoljuje preklic nezakonitega upravnega akta.
62 Kljub temu je treba ugotoviti, ali lahko – ob upoštevanju, da v Uredbi št. 207/2009 obstaja določba v zvezi z razveljavitvijo odločb organov EUIPO – razveljavitev odločbe odbora za pritožbe temelji na tem splošnem pravnem načelu.
63 Sodba z dne 18. oktobra 2011, Gajbe in košare (T‑53/10, EU:T:2011:601), na katero se sklicuje EUIPO, ne daje odgovora na to vprašanje. Res je, da je Splošno sodišče v navedeni sodbi po tem, ko je ugotovilo, da odločba o popravku odbora za pritožbe ni mogla biti sprejeta na podlagi člena 39 Uredbe št. 2245/2002, proučilo, ali je bila lahko ta odločba sprejeta na podlagi splošnega pravnega načela, ki dovoljuje retroaktivni preklic nezakonitega upravnega akta. Vendar Uredba Sveta (ES) št. 6/2002 z dne 12. decembra 2001 o modelih Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 27, str. 142) oziroma Uredba št. 2245/2002 ne vsebujeta določbe, ki bi ustrezala členu 80 Uredbe št. 207/2009 in bi urejala postopek razveljavitve odločb, sprejetih na področju modelov.
64 Splošno sodišče je v sodbah z dne 12. septembra 2007, González y Díez/Komisija (T‑25/04, EU:T:2007:257, točka 97), in z dne 18. septembra 2015, Deutsche Post/Komisija (T‑421/07 RENV, EU:T:2015:654, točka 47), izrečenih v zadevah v zvezi z državno pomočjo, poudarilo – potem ko je ugotovilo, da Komisija ne more preklicati svoje odločbe na podlagi člena 9 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [108 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339), ki ureja pooblastilo za razveljavitev odločb Komisije – da možnost, da Komisija prekliče odločbo o državni pomoči, ni omejena samo na položaj iz člena 9 navedene uredbe, ki je samo poseben izraz splošnega pravnega načela, ki dovoljuje retroaktivni preklic nezakonitega upravnega akta, s katerim so nastale subjektivne pravice. Splošno sodišče je dodalo, da je tak preklic še vedno mogoč, če institucija, ki je akt sprejela, upošteva pogoje v zvezi s spoštovanjem razumnega roka in varstva legitimnih pričakovanj upravičenca iz akta, ki se je lahko zanesel na njegovo zakonitost.
65 Iz sodb, navedenih v točki 64 zgoraj, torej izhaja, da tudi če je zakonodajalec zakonsko uredil postopek preklica aktov institucije, lahko ta institucija akt prekliče na podlagi splošnega pravnega načela, ki dovoljuje preklic nezakonitih upravnih aktov ob spoštovanju določenih pogojev.
66 Poleg tega je sicer res, da – kot poudarja tožeča stranka – člen 83 Uredbe št. 207/2009 določa, da „[č]e procesna pravila niso določena v tej uredbi, izvedbeni uredbi, pravilnikih o pristojbinah ali poslovniku odbora za pritožbe, Urad upošteva načela procesnega prava, ki so na splošno priznana v državah članicah“, in da se v skladu s sodno prakso ta člen uporablja samo v primeru vrzeli v postopkovnih določbah ali njihove dvoumnosti (glej sodbo z dne 13. septembra 2010, Travel Service/UUNT – Eurowings Luftverkehrs (smartWings), T‑72/08, neobjavljena, EU:T:2010:395, točka 76 in navedena sodna praksa), vendar navedeni člen ne določa, da EUIPO v primeru obstoja postopkovne določbe teh načel ne bi smel upoštevati. Kakor koli že, ker pojem očitne postopkovne napake v zgoraj navedenih uredbah ni opredeljen, člen 80(1) Uredbe št. 207/2009, stara različica, ni nedvoumen in torej ni dovolj jasen, da bi se izključila uporaba člena 83 Uredbe št. 207/2009.
67 Zato je treba ugotoviti, ali so pogoji za uporabo splošnega pravnega načela, ki dovoljuje preklic nezakonitih upravnih aktov, navedeni v točki 60 zgoraj, v obravnavanem primeru izpolnjeni.
68 V zvezi s spoštovanjem razumnega roka je treba poudariti, da je treba razumnost roka za preklic oceniti glede na okoliščine vsakega posameznega primera (glej v tem smislu sodbo z dne 12. maja 2010, Bui Van/Komisija, T‑491/08 P, EU:T:2010:191, točke od 58 do 63).
69 V obravnavanem primeru so bile stranke 22. junija 2016, to je štiri mesece in 15 dni po sprejetju odločbe z dne 8. februarja 2016, obveščene o nameri odbora za pritožbe, da to odločbo razveljavi. Poleg tega je bila izpodbijana odločba, ki razveljavlja odločbo z dne 8. februarja 2016, sprejeta 3. avgusta 2016, to je malo manj kot šest mesecev po sprejetju odločbe z dne 8. februarja 2016.
70 Zato je treba šteti, da je bila odločba z dne 8. februarja 2016 razveljavljena v razumnem roku.
71 V zvezi s spoštovanjem načela varstva legitimnega pričakovanja zakonitosti odločbe z dne 8. februarja 2016 je treba poudariti, da v primeru vložitve tožbe za razglasitev ničnosti odločbe upravičenec iz te odločbe ne more imeti legitimnega pričakovanja glede zakonitosti te odločbe, dokler se sodišče Unije dokončno ne izreče (glej v tem smislu sodbo z dne 12. februarja 2008, CELF in ministre de la Culture et de la Communication, C‑199/06, EU:C:2008:79, točka 68).
72 Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da če je preklicani akt očitno nezakonit, bi moral upravičenec iz tega akta kot skrben gospodarski subjekt podvomiti o njegovi zakonitosti, tako da se ne more sklicevati na legitimno pričakovanje glede njegove zakonitosti (glej v tem smislu sodbi z dne 20. junija 1991, Cargill/Komisija, C‑248/89, EU:C:1991:264, točka 22, in z dne 20. novembra 2002, Lagardère in Canal+/Komisija, T‑251/00, EU:T:2002:278, točke od 147 do 149).
73 EUIPO trdi, da – tako kot je v svoji tožbi za razglasitev ničnosti v zadevi T‑188/16, repowermap/EUIPO – Repower (REPOWER), vloženi zoper odločbo z dne 8. februarja 2016, poudarila intervenientka – ta odločba ni bila obrazložena, kar zadeva razmerje med izpodbijano znamko ter proizvodi in storitvami, na katere se ta znamka nanaša, tako da tožeča stranka ni mogla imeti legitimnih pričakovanj glede njene zakonitosti.
74 V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da ima obveznost obrazložitve iz člena 75, prvi stavek, Uredbe št. 207/2009 enak obseg kot tista, ki jo določa člen 296, drugi odstavek, PDEU, in da je njen cilj na eni strani omogočiti zadevnim stranem, da se seznanijo z razlogi za sprejeti ukrep, da lahko branijo svoje pravice, in na drugi strani omogočiti sodišču Unije, da opravi nadzor nad zakonitostjo odločbe (glej sodbo z dne 8. oktobra 2015, Société des produits Nestlé/UUNT (NOURISHING PERSONAL HEALTH), T‑336/14, neobjavljena, EU:T:2015:770, točka 11 in navedena sodna praksa).
75 Poleg tega odboru za pritožbe ni treba zavzeti stališča o vseh trditvah, ki jih navedejo stranke. Zadošča, da navede dejstva in pravne ugotovitve, ki so bistvene za sistematiko odločbe (glej sodbo z dne 8. oktobra 2015, NOURISHING PERSONAL HEALTH, T‑336/14, neobjavljena, EU:T:2015:770, točka 15 in navedena sodna praksa).
76 Nazadnje je treba opozoriti tudi, da je treba opisno naravo znamke presojati glede na proizvode ali storitve, za katere je zahtevana registracija znaka, in glede na zaznavo upoštevne javnosti, ki jo sestavljajo potrošniki teh proizvodov ali storitev (glej sodbo z dne 9. novembra 2016, Smarter Travel Media/EUIPO (SMARTER TRAVEL), T‑290/15, neobjavljena, EU:T:2016:651, točka 25 in navedena sodna praksa).
77 Razmerje med izpodbijano znamko ter proizvodi in storitvami, na katere se ta znamka nanaša, je torej del pravnih preudarkov, ki imajo bistveni pomen v sistematiki odločbe v zvezi z opisno naravo znamke.
78 Odločba z dne 8. februarja 2016 vsebuje samo eno točko, točko 34, ki se nanaša na razmerje med izpodbijano znamko ter preostalimi proizvodi in storitvami (glej točko 7 zgoraj). Odbor za pritožbe teh proizvodov in storitev ter njihovih značilnosti ni nikjer opisal, tako da ni mogoče razumeti, zakaj je menil, da izpodbijana znamka teh proizvodov in storitev ne opisuje.
79 Poleg tega je intervenientka v vlogi, v kateri je navedla razloge za vložitev pritožbe pri odboru za pritožbe, na skoraj petih straneh podrobno pojasnila, zakaj bi se moralo šteti, da izpodbijana znamka opisuje preostale proizvode in storitve.Tako je na primer trdila, da izpodbijana znamka opisuje proizvode „električna energija, vključno z električno energijo, proizvedeno z bioplinom; električna energija, proizvedena z vodo, vetrom in soncem“ iz razreda 4, ker je mogoče besedo „repower“ razumeti kot cilj teh proizvodov, ki je, da se nekemu stroju, aparatu ali drugi napravi, ki porablja elektriko, ponovno zagotovi energija. Intervenientka je trdila tudi, da izpodbijana znamka na eni strani opisuje storitve proizvodnje energije iz razreda 40, ker se lahko beseda „repower“ razume kot spravljanje v pogon novih naprav za proizvodnjo energije in zamenjava neučinkovitih energetskih naprav, ter da ta znamka na drugi strani opisuje storitve „distribucija energije; strokovno svetovanje glede prenosa (distribucije) energije; svetovanje na področju zgoraj navedenih storitev“ iz razreda 39, ker te storitve omogočajo ponovno spravljanje v pogon ali obnovo distribucije energije in izboljšujejo energetsko učinkovitost ali uspešnost distribucije energije. Res je, da iz sodne prakse, navedene v točki 75 zgoraj, izhaja, da odboru za pritožbe ni treba zavzeti stališča o vseh trditvah, ki jih navedejo stranke. Vendar točka 34 odločbe z dne 8. februarja 2016 očitno ni zadosten odgovor na trditve intervenientke v zvezi z razmerjem med izpodbijano znamko ter preostalimi proizvodi in storitvami.
80 Poleg tega je res, da medtem ko odbor za pritožbe potrdi odločbo oddelka za izbris v celoti in ob upoštevanju funkcionalne neprekinjenosti med oddelki za izbris in odbori za pritožbe, ki je potrjena s členom 64(1) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 71(1) Uredbe št. 2017/1001), sta ta odločba in njena obrazložitev del okoliščin, v katerih je bila sprejeta odločba odbora za pritožbe, okoliščin, ki jih stranke poznajo in ki sodišču omogočajo, da v celoti opravi nadzor nad zakonitostjo glede utemeljenosti presoje odbora za pritožbe (glej sodbo z dne 18. marca 2015, Naazneen Investments/UUNT – Energy Brands (SMART WATER), T‑250/13, neobjavljena, EU:T:2015:160, točka 16 in navedena sodna praksa). Vendar tudi ob predpostavki, da je bila v obravnavanem primeru odločba oddelka za izbris dovolj obrazložena, bi moral odbor za pritožbe kljub temu vsaj na kratko odgovoriti na podrobno utemeljitev intervenientke. Poleg tega je treba dodati, da iz odločbe z dne 8. februarja 2016 ni jasno razvidno, da je odbor za pritožbe v celoti potrdil odločbo oddelka za izbris.
81 Nazadnje, tožeča stranka napačno trdi, da se lahko odbor za pritožbe zadovolji s splošno obrazložitvijo. Sodišče je namreč navedlo, da taka možnost velja le za proizvode in storitve, med katerimi obstaja dovolj neposredna in konkretna povezava, da lahko tvorijo dovolj homogeno kategorijo ali skupino proizvodov ali storitev (sodba z dne 17. oktobra 2013, Isdin/Bial-Portela, C‑597/12 P, EU:C:2013:672, točka 27). Iz izpodbijane odločbe ni ne izrecno ne implicitno razvidno, da preostali proizvodi in storitve tvorijo dovolj homogeno kategorijo ali skupino proizvodov ali storitev v smislu sodbe z dne 17. oktobra 2013, Isdin/Bial-Portela (C‑597/12 P, EU:C:2013:672).
82 Zato bi morala pomanjkljiva obrazložitev odločbe z dne 8. februarja 2016 v zvezi z razmerjem med izpodbijano znamko ter preostalimi proizvodi in storitvami pri tožeči stranki kot skrbnemu gospodarskemu subjektu zbuditi dvome glede njene zakonitosti.
83 Ker je preklic nezakonite odločbe dovoljen samo, če so izpolnjeni določeni pogoji, poleg tega ni mogoče trditi, tako kot trdi tožeča stranka, da bi bilo v nasprotju z načeli dobrega upravljanja, pravne varnosti in pravnomočnosti, če bi lahko kateri koli organ prosto spreminjal predmet spora v postopku, ki poteka.
84 Poleg tega je splošno pravno načelo, ki dovoljuje preklic nezakonite odločbe, združljivo z načelom dobrega upravljanja. Že večkrat je bilo namreč razsojeno, da je legitimno in v interesu dobrega upravnega vodenja, da se popravijo napake in opustitve, ki bi jih vsebovala odločba (glej sodbo z dne 15. julija 2015, Socitrel in Companhia Previdente/Komisija, T‑413/10 in T‑414/10, EU:T:2015:500, točka 176 in navedena sodna praksa).
85 Čeprav načeli pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj zahtevata, da mora biti nezakoniti akt preklican v razumnem roku in da je treba upoštevati, koliko se je lahko zadevna oseba morda zanašala na zakonitost akta, pa je tak preklic načeloma vseeno dovoljen (glej sodbo z dne 4. maja 2006, Komisija/Združeno kraljestvo, C‑508/03, EU:C:2006:287, točka 68 in navedena sodna praksa).
86 Na koncu je treba poudariti, da odločbe odbora za pritožbe ne veljajo za pravnomočne, saj so med drugim, kot je bilo opozorjeno v točki 61 zgoraj, postopki pred EUIPO upravne, in ne sodne narave (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 8. decembra 2015, Giand/UUNT – Flamagas (FLAMINAIRE), T‑583/14, neobjavljena, EU:T:2015:943, točka 21).
87 Poleg tega je treba opozoriti tudi, da to, da je zoper odločbo z dne 8. februarja 2016 ob njeni razveljavitvi pred Splošnim sodiščem tekel tožbeni postopek v zadevi T‑188/16, repowermap/EUIPO – Repower (REPOWER), ni bila ovira za njeno razveljavitev (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2015, Socitrel in Companhia Previdente/Komisija, T‑413/10 in T‑414/10, EU:T:2015:500, točka 187).
88 Iz tega izhaja, da so pogoji, določeni v sodni praksi, navedeni v točki 60 zgoraj, v tem primeru izpolnjeni.
89 Vendar ne glede na obstoj druge pravne podlage napaka pri izbiri pravne podlage povzroči razglasitev ničnosti zadevnega akta, kadar lahko ta napaka vpliva na njegovo vsebino, med drugim s povzročitvijo nepravilnosti v postopku, uporabljenem za njegovo sprejetje (sodba z dne 18. oktobra 2011, Gajbe in košare, T‑53/10, EU:T:2011:601, točka 41).
90 Vendar sodna praksa v zvezi s splošnim pravnim načelom, ki dovoljuje retroaktivni preklic nezakonitih pravnih aktov, ne določa posebnega postopka za preklic takih aktov (sodba z dne 18. oktobra 2011, Gajbe in košare, T‑53/10, EU:T:2011:601, točka 42).
91 Zato je treba ugotoviti, da napaka odbora za pritožbe pri izbiri pravne podlage, ki se uporabi, ne upravičuje razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe. Kakršno koli drugo rešitev bi bilo poleg tega težko uskladiti z načelom učinkovitega izvajanja sodne oblasti. Če bi bila namreč izpodbijana odločba razglašena za nično zaradi napake pri izbiri pravne podlage, bi moralo Splošno sodišče razglasiti za nično tudi odločbo z dne 8. februarja 2016, ki je pomanjkljivo obrazložena. Zaradi tega bi moral na eni strani odbor za pritožbe sprejeti novo odločbo glede postopka razglasitve ničnosti v zvezi z izpodbijano znamko med družbo repowermap.org in družbo Repower, ki bi bila verjetno enaka odločbi, sprejeti 26. septembra 2016 po razveljavitvi odločbe z dne 8. februarja 2016, na drugi strani pa bi morala tožeča stranka vložiti novo tožbo proti tej novi odločbi.
92 Tudi druge trditve tožeče stranke niso prepričljive.
93 Prvič, v zvezi s trditvijo, da se po eni strani člen 83 Uredbe št. 207/2009 nanaša na splošna načela procesnega prava v državah članicah, in ne na splošna načela prava Unije, in da mora EUIPO na drugi strani predstaviti splošna načela nacionalnega prava, pri čemer se mora opreti na načela, ki se uporabljajo v vseh državah članicah brez izjeme, je treba opozoriti, da splošno pravno načelo, po katerem ima uprava možnost ponovno proučiti in po potrebi preklicati nezakonit upravni akt, temelji na pravu držav članic in je bilo priznano že v prvih sodbah Sodišča (sodbe z dne 12. julija 1957, Algera in drugi/Skupna skupščina, 7/56 in od 3/57 do 7/57, EU:C:1957:7, točki 115 in 116; z dne 22. marca 1961, Snupat/Visoka oblast, 42/59 in 49/59, EU:C:1961:5, točka 160, in z dne 13. julija 1965, Lemmerz-Werke/Visoka oblast, 111/63, EU:C:1965:76, točka 852). Vse od priznanja tega načela, ki temelji na pravu držav članic, sta Sodišče in Splošno sodišče velikokrat opozorila nanj (sodbe z dne 3. marca 1982, Alpha Steel/Komisija, 14/81, EU:C:1982:76, točka 10; z dne 5. decembra 2000, Gooch/Komisija, T‑197/99, EU:T:2000:282, točka 53; z dne 12. septembra 2007, González y Díez/Komisija, T‑25/04, EU:T:2007:257, točka 97, in z dne 11. julija 2013, BVGD/Komisija, T‑104/07 in T‑339/08, neobjavljena, EU:T:2013:366, točka 63). Zato sodišča Unije stalno presojajo, da je to načelo priznano v nacionalnih pravu držav članic. Tožeča stranka ne navaja nobenega primera države članice, v kateri to načelo ne bi bilo priznano. Trdi samo, da na primer v Nemčiji načelo devolutivnega učinka pomeni, da v primeru vložitve pravnega sredstva pristojnost predhodnega organa preneha. Vendar se ta trditev ne nanaša na obstoj načela, po katerem ima uprava možnost ponovno proučiti in po potrebi preklicati posamezni upravni akt, temveč samo na podrobne načine uresničevanja te možnosti.
94 Drugič, v zvezi s trditvijo, da načela, kot so varstvo legitimnega pričakovanja, dobro upravljanje in pravna varnost, nasprotujejo preklicu odločbe, ki je predmet tožbe pred Splošnim sodiščem, ker naj bi obstajalo tveganje, da organa sprejmeta nasprotujoči si ugotovitvi, je treba opozoriti, da če je odločba odbora za pritožbe preklicana, medtem ko je bila zoper njo pri Splošnem sodišču vložena tožba in postopek pred njim še poteka, Splošno sodišče postopek v zvezi s to tožbo ustavi. Torej ni nikakršnega tveganja, da bi Splošno sodišče sprejelo drugačno ugotovitev kot odbor za pritožbe.
95 Glede na navedeno je treba ta tožbeni razlog zavrniti.
Četrti tožbeni razlog: neobstoj obrazložitve
96 Tožeča stranka trdi, da je odbor za pritožbe kršil svojo obveznost obrazložitve, ker ni proučil utemeljitev, ki so mu bile predložene. Poudarja, da je vse trditve, ki jih navaja pred Splošnim sodiščem, predložila že v stališčih pred odborom za pritožbe. Vendar naj odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi ne bi proučil odločbe velikega odbora za pritožbe. Potrdil naj bi samo, da se člen 80(1) Uredbe št. 207/2009, stara različica, še vedno uporablja in da je bila v odločbi z dne 8. februarja 2016 storjena postopkovna napaka, na druge trditve pa naj ne bi odgovoril.
97 EUIPO in intervenientka glede tega tožbenega razloga nista izrazila stališč.
98 Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je odbor za pritožbe navedel dejstva in pravne preudarke, ki so v sistematiki izpodbijane odločbe bistveni v smislu sodne prakse, navedene v točki 75 zgoraj. Navedel je namreč, da člen 80 Uredbe št. 207/2009, stara različica, še vedno velja, da mora EUIPO obrazložiti svoje odločbe in zlasti analizirati razloge za zavrnitev v zvezi s proizvodi in storitvami, na katere se nanaša izpodbijana znamka, ter da je bila odločba z dne 8. februarja 2016 razveljavljena, ker je bila pomanjkljivo obrazložena, kar je pomenilo očitno postopkovno napako.
99 Odboru za pritožbe ni bilo treba odgovoriti na trditev v zvezi z odločbo velikega odbora za pritožbe, ki v obravnavanem primeru ni bila upoštevna.
100 Četrti tožbeni razlog je zato treba zavrniti.
101 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
102 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
103 Vendar lahko v skladu s členom 135(1) Poslovnika Splošno sodišče izjemoma, če to zahteva pravičnost, odloči, da neuspela stranka poleg svojih stroškov nosi le del stroškov druge stranke ali celo, da se ji plačilo teh stroškov ne naloži. Poleg tega lahko Splošno sodišče v skladu s členom 135(2) Poslovnika stranki, tudi tisti, ki je uspela, naloži plačilo dela ali vseh stroškov, če je to upravičeno zaradi njenega ravnanja, tudi pred vložitvijo tožbe.
104 Poleg tega je treba opozoriti, da lahko Splošno sodišče instituciji, katere odločba ni bila razglašena za nično, naloži plačilo stroškov, če so lahko pomanjkljivosti te odločbe tožečo stranko napeljale k vložitvi tožbe (glej sodbo z dne 9. septembra 2010, Evropaïki Dynamiki/Komisija, T‑387/08, neobjavljena, EU:T:2010:377, točka 177 in navedena sodna praksa).
105 V obravnavani zadevi tožeča stranka s svojimi predlogi ni uspela. Vendar ji ne bi bilo treba vložiti te tožbe in intervenientki ne bi bilo treba intervenirati, če uradu EUIPO ne bi bilo treba sprejeti izpodbijane odločbe za razveljavitev odločbe z dne 8. februarja 2016, ki je bila pomanjkljivo obrazložena. Poleg tega izpodbijana odločba napačno temelji na členu 80(1) Uredbe št. 207/2009, kar je lahko tožečo stranko napeljalo k vložitvi te tožbe.
106 Zato Splošno sodišče meni, da je glede na okoliščine zadeve primerno, da EUIPO nosi svoje stroške in se mu naložijo stroški, ki sta jih priglasili tožeča stranka in intervenientka.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) nosi svoje stroške ter stroške, ki sta jih priglasili Repower AG in repowermap.org.
Podpisi
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 21. februarja 2018.