Language of document : ECLI:EU:T:2018:88

Zadeva T‑727/16

Repower AG

proti

Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino

„Znamka Evropske unije – Odločba odbora za pritožbe o razveljavitvi prejšnje odločbe – Člen 80 Uredbe (ES) št. 207/2009 (postal člen 103 Uredbe (EU) 2017/1001) – Splošno pravno načelo, ki dovoljuje preklic nezakonitega upravnega akta“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (peti senat) z dne 21. februarja 2018

1.      Znamka Evropske unije – Postopkovne določbe – Izbris ali razveljavitev – Pristojnost odborov za pritožbe

(Uredba Sveta št. 207/2009, člena 65 in 80(1) in (3))

2.      Znamka Evropske unije – Postopkovne določbe – Izbris ali razveljavitev – Zahteva – Očitna kršitev določb postopka – Pomanjkljiva obrazložitev – Izključitev

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 80)

3.      Znamka Evropske unije – Postopkovne določbe – Sklicevanje na splošna načela – Splošno načelo, ki dovoljuje retroaktivno odpravo nezakonitih upravnih aktov

(Uredba Sveta št. 207/2009)

4.      Znamka Evropske unije – Postopkovne določbe – Sklicevanje na splošna načela – Splošno načelo, ki dovoljuje retroaktivno odpravo nezakonitih upravnih aktov

(Uredba Sveta št. 207/2009)

5.      Akti institucij – Odprava – Nezakoniti akti – Pogoji

6.      Znamka Evropske unije – Postopkovne določbe – Obrazložitev odločb – Člen 75, prvi stavek, Uredbe št. 207/2009 – Obseg, identičen obsegu člena 296 PDEU

(Člen 296 PDEU; Uredba Sveta št. 207/200, člen 75, prvi stavek)

7.      Akti institucij – Izbira pravne podlage – Napaka – Razveljavitev akta– Pogoji

1.      Del A(6)(1.2) smernic za preizkušanje Urada Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) določa, da „odločbe o razveljavitvi/izbrisu sprejme oddelek ali enota, ki je izvedla vpis ali ki je izdala odločbo, in [da] se je zoper njih mogoče pritožiti v skladu s členom 58(2) Uredbe št. 207/2009“.

Res je, da v teh določbah smernic Urada za preizkušanje, ki se nanašajo na pooblastilo za razveljavitev, niso omenjeni odbori za pritožbe. Vendar so take smernice samo kodifikacija pravil o ravnanju, ki si jih je Urad sam predlagal v sprejetje. Njihove določbe kot take zato ne smejo prevladati nad določbami Uredbe št. 207/2009 o blagovni znamki Evropske unije in Uredbe št. 2868/95 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti niti ne smejo vplivati na razlago teh uredb, ki jo poda sodišče Unije. Nasprotno, razlagati jih je treba ob upoštevanju določb Uredbe št. 207/2009 in Uredbe št. 2868/95.

Zato na podlagi določb smernic Urada za preizkušanje ni mogoče sklepati, da odbori za pritožbe nimajo pooblastila za razveljavitev svojih odločb, ker iz člena 80(3) Uredbe št. 207/2009, stara različica, v povezavi s členom 65 te uredbe izhaja, da je pooblastilo za razveljavitev, določeno v odstavku 1 člena 80 Uredbe št. 207/2009, stara različica, podeljeno tudi odborom za pritožbe.

Poleg tega je treba poudariti, da je Splošno sodišče že izrazilo mnenje, da to, da zoper odločbo Komisije v trenutku njene razveljavitve pred njim teče tožbeni postopek, ni ovira za njeno razveljavitev. Nikjer ni nakazano, da bi moralo biti v primeru odločbe odbora za pritožbe drugače. Nasprotno, treba bi bilo upoštevati, da kadar Splošno sodišče odredi ustavitev postopka po razveljavitvi izpodbijane odločbe odbora za pritožbe, o kateri odloča, implicitno prizna, da so odbori za pritožbe pristojni za razveljavitev svojih odločb in da jih lahko razveljavijo tudi, če so predmet tožbe pred Splošnim sodiščem.

(glej točke od 39 do 41 in 44)

2.      Splošno sodišče je navedlo, da je postopkovna napaka v smislu člena 80(1) Uredbe št. 207/2009 o blagovni znamki Evropske unije, stara različica, napaka, ki ima postopkovne posledice. Podobno je Splošno sodišče poudarilo, da na podlagi člena 80 Uredbe št. 207/2009, stara različica, ni mogoče preizkusiti vsebinskih vprašanj niti spremeniti odločbe odbora za pritožbe.

Poleg tega je Splošno sodišče v sodbi z dne 22. novembra 2011, mPAY24/UUNT – Ultra, T‑275/10, menilo, da se je popravek odločbe odbora za pritožbe, s katerim je bila tej odločbi dodana točka o opisni naravi izpodbijane znamke za proizvode in storitve, na katere se ta znamka nanaša, nanašal na samo vsebino popravljene odločbe. Splošno sodišče je iz tega sklepalo ne samo, da ta popravek ni mogel biti sprejet na podlagi pravila 53 Uredbe št. 2868/95 (postalo člen 102(1) Uredbe 2017/1001) za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti, ki določa, da „se lahko popravijo samo jezikovne napake, napake pri prepisovanju in očitne pomote“, temveč tudi, da ni mogel biti sprejet na podlagi člena 80 Uredbe št. 207/2009, stara različica, ker v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo navedenega člena, saj ni bila storjena nobena očitna postopkovna napaka.

V zadevi, v kateri je bila izrečena sodba z dne 22. novembra 2011, MPAY24, T‑275/10, je bila s točko, ki jo je odbor za pritožbe dodal v svojem popravku, obrazložitev popravljene odločbe dopolnjena. Iz zgoraj navedene sodbe torej izhaja, da dopolnitev obrazložitve odločbe vpliva na samo vsebino te odločbe in da se neobstoj obrazložitve ne more šteti za postopkovno napako v smislu člena 80(1) Uredbe št. 207/2009, stara različica.

Sodba z dne 18. oktobra 2011, Gajbe in košare, T‑53/10, na katero se sklicuje Urad Evropske unije za intelektualno lastnino, tega ne izpodbija. Splošno sodišče je v točki 37 navedene sodbe potrdilo, da kršitev pravice do obrambe pomeni kršitev postopka, v katerem je bila sprejeta odločba odbora za pritožbe, in lahko zato vpliva na vsebinsko pravilnost te odločbe. Splošno sodišče je na podlagi te trditve in sodne prakse, v skladu s katero se pojem „očitna napaka“ ne more nanašati na napako, ki bi lahko vplivala na vsebino odločbe, ugotovilo, da kršitev pravice do obrambe ne pomeni očitne napake v smislu člena 39 Uredbe št. 2245/2002 o izvajanju Uredbe št. 6/2002 o modelih Skupnosti, ki bi jo bilo mogoče popraviti. Zato na podlagi točke 37 sodbe z dne 18. oktobra 2011, Gajbe in košare, T‑53/10, nikakor ni mogoče sklepati o tem, ali neobstoj obrazložitve pomeni „očitno postopkovno napako“ v smislu člena 80(1) Uredbe št. 207/2009, stara različica.

(glej točke od 55 do 58)

3.      Postopek pred odbori za pritožbe je upravne narave, zato so odločbe, ki jih sprejmejo odbori za pritožbe, upravne narave, tako da se lahko odbori za pritožbe za preklic svojih odločb načeloma oprejo na splošno pravno načelo, ki dovoljuje preklic nezakonitega upravnega akta.

Kljub temu je treba ugotoviti, ali lahko – ob upoštevanju, da v Uredbi št. 207/2009 o blagovni znamki Evropske unije obstaja določba v zvezi z razveljavitvijo odločb organov Urada Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) – razveljavitev odločbe odbora za pritožbe temelji na tem splošnem pravnem načelu.

Sodba z dne 18. oktobra 2011, Gajbe in košare, T‑53/10, na katero se sklicuje Urad, ne daje odgovora na to vprašanje. Res je, da je Splošno sodišče v navedeni sodbi po tem, ko je ugotovilo, da odločba o popravku odbora za pritožbe ni mogla biti sprejeta na podlagi člena 39 Uredbe št. 2245/2002 o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 6/2002 o modelih Skupnosti, proučilo, ali je bila lahko ta odločba sprejeta na podlagi splošnega pravnega načela, ki dovoljuje retroaktivni preklic nezakonitega upravnega akta. Vendar Uredba št. 6/2002 o modelih Skupnosti oziroma Uredba št. 2245/2002 ne vsebujeta določbe, ki bi ustrezala členu 80 Uredbe št. 207/2009 in bi urejala postopek razveljavitve odločb, sprejetih na področju modelov.

Splošno sodišče je v sodbah z dne 12. septembra 2007, González y Díez/Komisija, T‑25/04, in z dne 18. septembra 2015, Deutsche Post/Komisija, T‑421/07, izrečenih v zadevah v zvezi z državno pomočjo, poudarilo – potem ko je ugotovilo, da Komisija ne more preklicati svoje odločbe na podlagi člena 9 Uredbe št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 PDEU, ki ureja pooblastilo za razveljavitev odločb Komisije – da možnost, da Komisija prekliče odločbo o državni pomoči, ni omejena samo na položaj iz člena 9 navedene uredbe, ki je samo poseben izraz splošnega pravnega načela, ki dovoljuje retroaktivni preklic nezakonitega upravnega akta, s katerim so nastale subjektivne pravice. Splošno sodišče je dodalo, da je tak preklic še vedno mogoč, če institucija, ki je akt sprejela, upošteva pogoje v zvezi s spoštovanjem razumnega roka in varstva legitimnih pričakovanj upravičenca iz akta, ki se je lahko zanesel na njegovo zakonitost.

Iz sodb, navedenih v prejšnjem odstavku, torej izhaja, da tudi če je zakonodajalec zakonsko uredil postopek preklica aktov institucije, lahko ta institucija akt prekliče na podlagi splošnega pravnega načela, ki dovoljuje preklic nezakonitih upravnih aktov ob spoštovanju določenih pogojev.

Poleg tega je sicer res, da – kot poudarja tožeča stranka – člen 83 Uredbe št. 207/2009 določa, da „[č]e procesna pravila niso določena v tej uredbi, izvedbeni uredbi, pravilnikih o pristojbinah ali poslovniku odbora za pritožbe, Urad upošteva načela procesnega prava, ki so na splošno priznana v državah članicah“, in da se v skladu s sodno prakso ta člen uporablja samo v primeru vrzeli v postopkovnih določbah ali njihove dvoumnosti (glej sodbo z dne 13. septembra 2010, Travel Service/UUNT – Eurowings Luftverkehrs (smartWings), T‑72/08, neobjavljena, točka 76 in navedena sodna praksa), vendar navedeni člen ne določa, da Urad v primeru obstoja postopkovne določbe teh načel ne bi smel upoštevati. Kakor koli že, ker pojem očitne postopkovne napake v zgoraj navedenih uredbah ni opredeljen, člen 80(1) Uredbe št. 207/2009, stara različica, ni nedvoumen in torej ni dovolj jasen, da bi se izključila uporaba člena 83 Uredbe št. 207/2009.

(glej točke od 61 do 66)

4.      Splošno pravno načelo, ki dovoljuje preklic nezakonite odločbe, je združljivo z načelom dobrega upravljanja. Že večkrat je bilo namreč razsojeno, da je legitimno in v interesu dobrega upravnega vodenja, da se popravijo napake in opustitve, ki bi jih vsebovala odločba.

Poleg tega, čeprav načeli pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj zahtevata, da mora biti nezakoniti akt preklican v razumnem roku in da je treba upoštevati, koliko se je lahko zadevna oseba morda zanašala na zakonitost akta, pa je tak preklic načeloma vseeno dovoljen.

Na koncu je treba poudariti, da odločbe odbora za pritožbe ne veljajo za pravnomočne, saj so med drugim postopki pred Uradom Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) upravne in ne sodne narave.

(glej točke od 84 do 86)

5.      Glej besedilo odločbe.

(glej točko 72)

6.      Glej besedilo odločbe.

(glej točki 74 in 75)

7.      Glej besedilo odločbe.

(glej točko 89)