Združene zadeve od C‑349/18 do C‑351/18
Nationale Maatschappij der Belgische Spoorwegen (NMBS)
proti
Mbutukuu Kanyebaju in drugim
(Predlogi za sprejetje predhodne odločbe, ki jih je vložilo vredegerecht te Antwerpen)
Sodba Sodišča (peti senat) z dne 7. novembra 2019
„Predhodno odločanje – Železniški promet – Pravice in obveznosti potnikov – Uredba (ES) št. 1371/2007 – Člen 3, točka 8 – Pogodba o prevozu – Pojem – Potnik, ki ob vstopu na vlak nima vozovnice – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13/EGS – Člen 1(2) in člen 6(1) – Splošni prevozni pogoji prevoznika v železniškem prometu – Obvezni zakoni ali drugi predpisi – Pogoj o pogodbeni kazni – Pristojnosti nacionalnega sodišča“
1. Promet – Železniški promet – Uredba št. 1371/2007 – Pravice in obveznosti potnikov v železniškem prometu – Pogodba o prevozu – Pojem – Potovanje potnika, ki ob vstopu na vlak, ki je prosto dostopen, nima vozovnice – Vključitev
(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1371/2007, člen 3, točka 8)
(Glej točke 36, 37 in od 48 do 53 ter točko 1 izreka.)
2. Varstvo potrošnikov – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13 – Ugotovitev nepoštenosti pogoja – Obseg – Sprememba vsebine nepoštenega pogoja s strani nacionalnega sodišča – Znižanje zneska pogodbene kazni, ki je bila s pogojem o pogodbeni kazni naložena potrošniku – Nedopustnost – Nadomestitev navedenega pogoja z dispozitivno določbo nacionalnega prava, ki jo v skladu s pogodbenim pravom opravi nacionalno sodišče – Nedopustnost – Izjema
(Direktiva Sveta 93/13, člen 6(1))
(Glej točke od 67 do 74 in točko 2 izreka.)
Povzetek
Potnik, ki na vlak, ki je prosto dostopen, vstopi z namenom potovanja, ne da bi si priskrbel vozovnico, sklene „pogodbo o prevozu“
Sodišče je v sodbi z dne 7. novembra 2019, Kanyeba in drugi (od C‑349/18 do C‑351/18), prvič, razložilo pojem „pogodba o prevozu“ v smislu člena 3, točka 8, Uredbe št. 1371/2007 o pravicah in obveznostih potnikov v železniškem prometu(1), in drugič, obravnavalo pristojnosti nacionalnega sodišča, kadar to ugotovi nepoštenost pogodbenega pogoja v smislu Direktive 93/13 o nepoštenih pogojih(2).
Ta sodba spada v okvir treh sporov med Société nationale des chemins de fer belge (SNCB) in tremi potniki glede doplačila, ki se od njih zahteva zaradi potovanja z vlakom brez vozovnice. Potem ko so navedeni potniki zavrnili, da se njihov položaj uredi bodisi s takojšnjim plačilom cene vozovnice skupaj z doplačilom bodisi z naknadnim plačilom pavšalnega zneska, je družba SNCB zoper njih vložila tožbo, da bi se jim naložilo plačilo zneskov, ki jih dolgujejo zaradi navedenih kršitev njenih prevoznih pogojev. Družba SNCB je v zvezi s tem trdila, da razmerje med njo in navedenimi potniki ni pogodbeno, ampak upravno, saj slednji niso kupili vozovnice. Predložitveno sodišče, ki odloča o teh sporih, je Sodišče na eni strani vprašalo o naravi pravnega razmerja med prevozno družbo in potnikom, ki uporablja storitve te družbe brez vozovnice, in na drugi strani o obsegu varstva, ki ga takemu potniku zagotavlja ureditev o nepoštenih pogojih.
Kot prvo je Sodišče pojasnilo pojem „pogodba o prevozu“ v smislu člena 3, točka 8, Uredbe št. 1371/2007. Tako je najprej glede na besedilo te določbe ugotovilo, da taka pogodba v bistvu vsebuje obveznost prevoznika v železniškem prometu, da potniku zagotovi eno ali več prevoznih storitev, in obveznost potnika, da plača ceno, razen če je storitev prevoza brezplačna. Iz tega izhaja, da, na eni strani, s tem, da prevoznik v železniškem prometu dovoljuje prost dostop do svojega vlaka, in, na drugi strani, s tem, da potnik vstopi na ta vlak z namenom potovanja, tako prevoznik kot potnik izrazita svoji soglasni volji za sklenitev pogodbenega razmerja, tako da so pogoji, potrebni za ugotovitev obstoja pogodbe o prevozu, načeloma izpolnjeni. Nato je Sodišče preučilo sobesedilo, v katero je umeščena navedena določba, in ugotovilo, da ob upoštevanju tega besedila in sobesedila ta pojem „pogodba o prevozu“ ni odvisen od potnikovega posedovanja vozovnice in da zato vključuje položaj, v katerem potnik vstopi na vlak, ki je prosto dostopen, z namenom potovanja, ne da bi si priskrbel vozovnico. Nazadnje, Sodišče je poudarilo, da bi bilo v nasprotju s ciljem varstva potnikov v železniškem prometu, ki mu sledi Uredba št. 1371/2007, če bi bilo mogoče za takega potnika zgolj zato, ker ob vstopu na vlak nima vozovnice, šteti, da ni stranka v pogodbenem razmerju z železniškim podjetjem, ki je dovolilo prost dostop do svojih vlakov, ker bi lahko bil ta potnik v takem primeru zaradi okoliščin, na katere ne more vplivati, prikrajšan za pravice, ki so na podlagi te uredbe povezane s sklenitvijo pogodbe o prevozu. Poleg tega je Sodišče dodalo, da v zvezi s tem v Uredbi št. 1371/2007 ni določb, zato ta razlaga pojma „pogodba o prevozu“ v smislu člena 3, točka 8, te uredbe ne vpliva na veljavnost te pogodbe ali na morebitne posledice neizpolnitve pogodbenih obveznosti ene od strank, ki so še naprej urejene z nacionalnim pravom, ki se uporabi.
Kot drugo je Sodišče najprej opozorilo, da v skladu s členom 1(2) Direktive 93/13 določbe te direktive ne veljajo za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih in da mora nacionalno sodišče preveriti, ali zadevni pogoj spada pod to izključitev iz področja uporabe te direktive. Sodišče je kljub temu ob predpostavki, da ta pogoj spada na področje uporabe te direktive, obravnavalo pristojnosti nacionalnega sodišča,(3) kadar to ugotovi, da je pogodbeni pogoj nepošten v smislu Direktive 93/13. Tako je Sodišče glede pogoja o pogodbeni kazni, določenega v pogodbi, sklenjeni med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, na eni strani razsodilo, da člen 6(1) te direktive nasprotuje temu, da nacionalno sodišče, ki ugotovi nepoštenost takega pogoja, zniža znesek pogodbene kazni, ki je bila s tem pogojem naložena temu potrošniku. Na drugi strani je Sodišče razsodilo, da ta določba nasprotuje tudi temu, da nacionalno sodišče tak pogoj v skladu z načeli nacionalnega pogodbenega prava nadomesti z dispozitivno določbo nacionalnega prava, razen če nadaljnji obstoj zadevne pogodbe v primeru odprave nepoštenega pogoja ni več mogoč in če lahko zaradi ugotovitve ničnosti celotne pogodbe za potrošnika nastanejo posebej škodljive posledice.