SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)
z dne 12. maja 2010(*)
„Pritožba – Javni uslužbenci – Zaposlovanje – Javni natečaj – Odločba o ugotovitvi neuspešnosti kandidata na ustnem preizkusu – Nepripravljenost Komisije ravnati v skladu z ukrepom procesnega vodstva“
V zadevi T‑560/08 P,
Zaradi pritožbe zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 14. oktobra 2008 v zadevi Meierhofer proti Komisiji (F‑74/07, še neobjavljena v ZOdl.), s katero se želi doseči razveljavitev te sodbe,
Evropska komisija, ki jo zastopata J. Currall in B. Eggers, zastopnika, skupaj z B. Wägenbaurjem, odvetnikom,
pritožnica,
druga stranka v postopku je
Stefan Meierhofer, stanujoč v Münchnu (Nemčija), ki ga zastopa H.‑G. Schiessl, odvetnik,
tožeča stranka na prvi stopnji,
SPLOŠNO SODIŠČE (pritožbeni senat),
v sestavi M. Jaeger (poročevalec), predsednik, A. W. H. Meij in M. Vilaras, sodnika,
sodna tajnica: B. Pastor, namestnica sodnega tajnika,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 13. januarja 2010
izreka naslednjo
Sodbo
1 Komisija Evropskih skupnosti s pritožbo, vloženo na podlagi člena 9 Priloge I k Statutu Sodišča Evropske unije, predlaga razveljavitev sodbe Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 14. oktobra 2008 v zadevi Meierhofer proti Komisiji (F-74/07, še neobjavljena v ZOdl., v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je Sodišče za uslužbence za nično razglasilo odločbo komisije na natečaju EPSO/AD/26/05 z dne 19. junija 2007, s katero je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka na prvi stopnji ni opravila ustnega preizkusa na navedenem natečaju.
Dejansko stanje in pravni okvir
2 Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe (točke od 8 do 11), je Stefan Meierhofer, tožeča stranka na prvi stopnji in nemški državljan, sodeloval na javnem natečaju EPSO/AD/26/05 (v nadaljevanju: natečaj), za katerega je bil razpis objavljen v Uradnem listu Evropske unije z dne 20. julija 2005 (UL C 178 A, str. 3). Po uspešno opravljenih predizbirnih testih ter pisnih preizkusih je imel S. Meierhofer 29. marca 2007 ustni preizkus.
3 Predsednik natečajne komisije je S. Meierhoferja z dopisom z dne 10. maja 2007 obvestil, da je na ustnem preizkusu zbral 24,5 točke, torej ni dosegel zahtevanega praga 25/50, in da zato ne bo vpisan na čakalni seznam (v nadaljevanju: odločba z dne 10. maja 2007).
4 S. Meierhofer je z dopisom z dne 11. maja 2007 vložil zahtevo za ponovno presojo odločbe z dne 10. maja 2007, v kateri je navedel, da je glede na zapisnik, ki ga je po ustnem preizkusu sestavil sam, pravilno odgovoril na najmanj 80 % vprašanj na tem preizkusu. Zato je zahteval, da se preveri ocena njegovega ustnega preizkusa in, podredno, da se pojasnijo ocene, ki jih je dobil za vsako vprašanje, postavljeno na tem preizkusu.
5 Predsednik natečajne komisije je S. Meierhoferja z dopisom z dne 19. junija 2007 obvestil, da po ponovni presoji njegove prijave komisija ni našla razloga za spremembo rezultatov (v nadaljevanju: odločba z dne 19. junija 2007). V tem dopisu je bilo S. Meierhoferju pojasnjeno tudi, da je, kar zadeva njegova posebna znanja, število nezadovoljivih odgovorov presegalo število zadovoljivih ter da je ustni preizkus potekal v skladu s posebnimi merili, določenimi v razpisu natečaja, in da zaradi upoštevanja tajnosti dela natečajne komisije, določene v členu 6 Priloge III h Kadrovskim predpisom, kandidatom ni mogoče predložiti lestvice ocen in členitve njihovih ocen, dobljenih na ustnem preizkusu.
6 V naslovu „B. Potek natečaja“ razpisa natečaja so določena ta pravila o ustnem preizkusu in vpisu na čakalni seznam:
„3. Ustni preizkus – Ocenjevanje
(e) Razgovor s komisijo v prvem jeziku kandidata, v katerem je mogoče presoditi njegovo sposobnost za opravljanje nalog iz naslova A, točka I. Ta razgovor se nanaša zlasti na posebno znanje, povezano z izbranim področjem, in na poznavanje Evropske unije, njenih institucij in politik. Preveri se tudi poznavanje drugega jezika. V navedenem razgovoru se oceni tudi zmožnost prilagoditve kandidatov za delo evropskih javnih uslužbencev v večkulturnem okolju.“
7 Poleg tega člen 6 Priloge III h Kadrovskim predpisom določa:
„Delo komisije za izbiro kandidatov je tajno.“
Postopek na prvi stopnji in izpodbijana sodba
8 S. Meierhofer je s tožbo, ki jo je sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prejelo 3. julija 2007, predlagal, da se za nični razglasita odločbi z dne 10. maja 2007 in z dne 19. junija 2007 ter da se na Komisijo naslovijo nekatere odredbe.
9 Sodišče za uslužbence je v okviru ukrepov procesnega vodstva, sprejetih na podlagi člena 55 Poslovnika, Komisijo v pripravljalnem poročilu za obravnavo, ki je bilo strankam poslano 7. februarja 2008, pozvalo, naj pred obravnavo predloži:
„(a) lestvico ocen in členitev ocen ustnega preizkusa […] za tožečo stranko, na katere se sklicuje odločba z dne 19. junija 2007, s katero ni bilo ugodeno zahtevi tožeče stranke za ponovno presojo,
(b) vse druge informacije, ki se nanašajo na presojo kakovosti nastopa kandidata na ustnem preizkusu,
(c) nepoimenski seznam ocen drugih kandidatov, ki so na ustnem preizkusu dobili ‚negativno oceno‘,
(d) izračun, na podlagi katerega je bil dobljen rezultat 24,5/50 za oceno tožeče stranke na ustnem preizkusu.“
10 V tem pripravljalnem poročilu za obravnavo je bilo pojasnjeno, da bodo zgoraj navedene informacije S. Meierhoferju posredovane, kolikor bo to združljivo z načelom tajnosti dela natečajne komisije in/ali po odstranitvi nekaterih navedb, katerih razkritje bi pomenilo kršitev tega načela.
11 V odgovor na te ukrepe procesnega vodstva je Komisija v dopisu, ki ga je sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prejelo 18. februarja 2008, v skladu z zahtevo iz točke (c) pripravljalnega poročila za obravnavo predložila preglednico ocen (brez imen), s katerimi so bili izločeni kandidati, ki niso opravili ustnega preizkusa. Vendar pa Komisija ni predložila informacij iz točk (a), (b) in (d) navedenega poročila, kar je utemeljevala v bistvu s tem, da brez dokazane kršitve pravil, ki veljajo za delo komisije, le tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve glede na tajnost dela komisije ne upravičuje predložitve drugih informacij in listin, ki jih je zahtevalo Sodišče za uslužbence.
12 V točki 16 in fine izpodbijane sodbe je Sodišče za uslužbence ugotovilo:
„Komisija je poleg tega navedla, da ni bila dolžna predložiti takih informacij in listin, ne glede na to, ali jih je Sodišče za uslužbence zahtevalo na podlagi ukrepov procesnega vodstva, kot v obravnavanem primeru, oziroma celo na podlagi pripravljalnih ukrepov.“
13 S. Meierhofer je v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence 20. marca 2008 vložil stališča o ukrepih procesnega vodstva, naslovljenih na Komisijo, in zlasti o njeni reakciji na navedene ukrepe.
14 Komisija je na ta stališča odgovorila z dopisom z dne 19. maja 2008, saj je njihov prepis dobila šele na obravnavi 23. aprila 2008.
15 Sodišče za uslužbence je z izpodbijano sodbo najprej ugotovilo, da je treba šteti, da je bila tožba vložena le zoper odločbo z dne 19. junija 2007, saj kadar zahteva kandidat na natečaju ponovno presojo odločbe natečajne komisije, je odločba, ki jo ta komisija sprejme po ponovni presoji položaja kandidata, tista, ki pomeni akt, ki posega v njegov položaj (točki 19 in 20 izpodbijane sodbe). Nato je Sodišče za uslužbence, potem ko je preučilo in sprejelo prvi tožbeni razlog, ki ga je navajal S. Meierhoer, to je tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve (točke od 30 do 55 izpodbijane sodbe), odločbo z dne 19. junija 2007 razglasilo za nično in Komisiji naložilo plačilo stroškov, pri čemer je zavrnilo druge predloge S. Meierhoferja, saj sodišče očitno ni pristojno za nalaganje odredb institucijam.
16 Za namene te pritožbe je treba, prvič, opozoriti, da je Sodišče za uslužbence spomnilo, da morajo biti vsi posamični akti, ki so sprejeti na podlagi Kadrovskih predpisov in imajo škodljive posledice, obrazloženi in da je namen obveznosti obrazložitve sodišču omogočiti opravljanje nadzora nad zakonitostjo odločb ter zadevnemu posamezniku sporočiti potrebne podatke, na podlagi katerih se lahko prepriča o utemeljenosti odločbe in o primernosti vložitve pravnega sredstva. Vendar pa je Sodišče za uslužbence dodalo in se pri tem sklicevalo na sodbo Sodišča z dne 4. julija 1996 v zadevi Parlament proti Innamoratiju (C‑254/95 P, Recueil, str. I‑3423, točke od 24 do 28), da je treba, kar zadeva odločbe natečajnih komisij, obveznost obrazložitve uskladiti s spoštovanjem tajnosti dela natečajnih komisij na podlagi člena 6 Priloge III h Kadrovskim predpisom, katere namen je zagotavljanje neodvisnosti natečajnih komisij in objektivnosti njihovega dela. Spoštovanje tajnosti tako preprečuje razkritje stališč posameznih članov komisij in vseh elementov v zvezi z individualno ali primerjalno presojo kandidatov, v zvezi z obveznostjo obrazložitve odločb natečajne komisije pa je treba upoštevati naravo zadevnega dela, ki je v fazi presoje sposobnosti kandidatov zlasti primerjalno in za katero zato velja tajnost, ki je s tem delom neločljivo povezana (točki 30 in 31 izpodbijane sodbe).
17 Sodišče za uslužbence je poudarilo, da je v skladu s sodno prakso „sporočanje ocen, doseženih na različnih preizkusih,“ zadostna obrazložitev odločb komisije (zgoraj v točki 16 navedena sodba Parlament proti Innamoratiju, točka 31; sodbe Sodišča prve stopnje z dne 21. maja 1996 v zadevi Kaps proti Sodišču, T‑153/95, RecFP, str. I‑A‑233 in II‑663, točka 81; z dne 2. maja 2001 v združenih zadevah Giulietti in drugi proti Komisiji, T‑167/99 in T‑174/99, RecFP, str. I‑A‑93 in II‑441, točka 81; z dne 23. januarja 2003 v zadevi Angioli proti Komisiji, T‑53/00, RecFP, str. I‑A‑13 in II‑73, točka 69, in z dne 31. maja 2005 v zadevi Gibault proti Komisiji, T‑294/03, RecFP, str. I‑A‑141 in II‑635, točka 39) (točka 32 izpodbijane sodbe).
18 Sodišče za uslužbence je, drugič, pojasnilo pomen zadevne sodne prakse (točka 34 izpodbijane sodbe).
19 Poleg tega se je Sodišče za uslužbence sklicevalo na sodno prakso v zvezi z neuspešnostjo na pisnem delu natečaja, v skladu s katero kandidat v praksi prejme dovolj izčrpno pojasnilo o svojem neuspehu, in sicer ne prejme le različnih posamičnih ocen, ampak tudi obrazložitev posamične izključitvene ocene, zaradi katere je bil izločen iz natečaja, skupaj z drugimi podatki (sodbe Sodišča prve stopnje z dne 25. junija 2003 v zadevi Pyres proti Komisiji, T‑72/01, RecFP, str. I‑A‑169 in II‑861, točka 70; z dne 17. septembra 2003 v zadevi Alexandratos in Panagiotou proti Svetu, T‑233/02, RecFP, str. I‑A‑201 in II‑989, točka 31, in z dne 14. julija 2005 v zadevi Le Voci proti Svetu, T‑371/03, RecFP, str. I‑A‑209 in II‑957, točke od 115 do 117; sodbi Sodišča za uslužbence z dne 13. decembra 2007 v zadevi Van Neyghem proti Komisiji, F‑73/06, še neobjavljena v ZOdl., točke 72, 79 in 80, in z dne 4. septembra 2008 v zadevi Dragoman proti Komisiji, F‑147/06, še neobjavljena v ZOdl., točke 21, 82 in 83) (točka 39 izpodbijane sodbe).
20 V zvezi s tem je Sodišče za uslužbence poudarilo, da čeprav ocenjevalcev pisnih preizkusov, v nasprotju s člani komisije, ki odločajo na ustnem delu, zadevne stranke ne morejo poznati, zaradi česar so zavarovani pred vplivi in pritiski, na katere se nanaša v točki 16 navedena sodba Parlament proti Innamoratiju, to objektivno ne upravičuje večjih razlik med zahtevami obrazložitve ob neuspehu na pisnem delu, kot izhajajo iz sodne prakse, navedene v točki 39 izpodbijane sodbe, in zahtevami ob neuspehu na ustnem delu, ki jih zagovarja Komisija in ki bi zlasti v obravnavanem primeru pomenile le obvestilo tožeči stranki o posamični izključitveni oceni.
21 Sodišče za uslužbence je, tretjič, ugotovilo, da čeprav je rezultat tehtanja obveznosti obrazložitve in spoštovanja načela tajnosti dela natečajne komisije – zlasti o vprašanju, ali je obvestilo samo o posamični izključitveni oceni kandidata, izločenega na ustnem delu, v skladu s to obveznostjo – najpogosteje v korist načela tajnosti dela natečajne komisije, utegne biti to v posebnih okoliščinah drugače, in to še toliko bolj glede na to, da naj bi bila novejša sodna praksa v zvezi z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL L 145, str. 43) v korist večje preglednosti (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 18. decembra 2007 v zadevi Švedska proti Komisiji, C‑64/05 P, ZOdl., str. I‑11389, in z dne 1. julija 2008 v združenih zadevah Švedska in Turco proti Svetu, C‑39/05 P in C‑52/05 P, ZOdl., str. I-4723) (točka 40 izpodbijane sodbe).
22 Sodišče za uslužbence je, četrtič, pojasnilo različne razloge, zakaj naj bi bilo treba šteti, da so v obravnavanem primeru podane posebne okoliščine v smislu točke 21 (točke od 42 do 48 izpodbijane sodbe).
23 Sodišče za uslužbence je, petič, na podlagi obstoja posebnih okoliščin ugotovilo, da čeprav je predložitev posamične izključitvene ocene, ki jo je tožeča stranka dobila na ustnem preizkusu, to je 24,5/50, več kot le začetek obrazložitve, ki bi jo bilo mogoče v skladu s sodno prakso (sodba Sodišča prve stopnje z dne 6. novembra 1997 v zadevi Berlingieri Vinzek proti Komisiji, T-71/96, RecFP, str. I-A-339 in II-921, točka 79) dopolniti med postopkom, pa v okoliščinah obravnavanega primera samo ta ocena ne zadošča, da bi bilo v celoti zadoščeno obveznosti obrazložitve. Tako pomeni zavrnitev Komisije, da predloži dodatne informacije, po mnenju Sodišča za uslužbence kršitev te obveznosti (točka 49 izpodbijane sodbe).
24 Čeprav je Sodišče za uslužbence priznalo, da ne more presojati informacij, ki jih mora Komisija sporočiti zadevni stranki, zato da bi izpolnila obveznost obrazložitve, je v zvezi s tem zlasti ugotovilo, da bi se nekatere dodatne navedbe, kot so vmesne ocene za vsako posamezno merilo za ocenjevanje, določeno v razpisu natečaja, in ocenjevalni listi z zatemnjenimi elementi, na katere se nanaša tajnost dela komisije, lahko posredovale S. Meierhoferju, ne da bi se razkrila stališča posameznih članov komisije in elementi, ki se nanašajo na posamično in primerjalno oceno kandidatov (točki 50 in 51 izpodbijane sodbe).
25 Nato je Sodišče za uslužbence ugotovilo, da zaradi zavrnitve Komisije, da sporoči te informacije, celo samo Sodišču za uslužbence, ni moglo v celoti opraviti nadzora (točka 51 izpodbijane sodbe).
26 Sodišče za uslužbence je poleg tega poudarilo, da bi sprejetje pojasnjevanja Komisije, v skladu s katerim naj informacije, kot so te iz točke 25, ne bi bile upoštevne, pomenilo, da bi bila sodišču Unije odvzeta vsaka možnost nadzora nad ocenjevanjem ustnega dela. Dalje je navedlo, da čeprav presoja Sodišča za uslužbence ne more učinkovito nadomestiti presoje članov komisije, pa mu mora biti omogočeno, da glede obveznosti obrazložitve preveri, ali so ti oceno tožeče stranke podali na podlagi meril za ocenjevanje, navedenih v razpisu natečaja, in ali ni pri določitvi ocene zadevne stranke prišlo do napake; prav tako mu mora biti omogočeno, da opravi omejen nadzor presoje članov komisije v primerjavi s številčnimi ocenami, ki so jih podali (sodba Sodišča z dne 16. junija 1987 v zadevi Kolivas proti Komisiji, 40/86, Recueil, str. 2643, točka 11; zgoraj v točki 19 navedena sodba Van Neyghem proti Komisiji, točka 86, in sodba Sodišča za uslužbence z dne 11. septembra 2008 v zadevi Coto Moreno proti Komisiji, F‑127/07, še neobjavljena v ZOdl., točki 34 in 36). Zato mora uporabiti ukrepe procesnega vodstva, ki jih šteje za primerne glede na posebnosti primera, s tem da toženi instituciji eventualno pojasni, da bo njene odgovore zadevni stranki posredovalo le, kolikor bi bilo to v skladu z načelom tajnosti dela komisije (točka 52 izpodbijane sodbe).
27 Sodišče za uslužbence je, šestič, zavrnitev Komisije, da sporoči informacije, ki jih je zahtevalo v okviru ukrepov procesnega vodstva, upoštevalo in je glede na to, da je menilo, da razlogi, ki jih je navedla Komisija v utemeljitev te zavrnitve, niso prepričljivi, ugotovilo, da je treba odločbo z dne 19. junija 2007 razglasiti za nično zaradi kršitve obveznosti obrazložitve (točke od 53 do 55 izpodbijane sodbe).
Pritožba
Postopek in predlogi strank
28 Komisija je 19. decembra 2008 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to pritožbo.
29 Potem ko je S. Meierhofer 17. marca 2009 vložil odgovor na pritožbo, je Komisija z dopisom z dne 6. aprila 2009 predlagala, da se ji v skladu s členom 143(1) Poslovnika Splošnega sodišča dovoli vložiti repliko.
30 Ker je predsednik pritožbenega senata Splošnega sodišča temu predlogu z odločbo z dne 15. aprila 2009 ugodil, je prišlo do druge izmenjave vlog, pisni postopek pa se je končal 20. julija 2009.
31 Dopis Komisije z dne 18. avgusta 2009 je vseboval obrazložen predlog na podlagi člena 146 Poslovnika, da se jo v okviru ustnega dela postopka zasliši.
32 Splošno sodišče (pritožbeni senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca temu predlogu ugodilo in je opravilo ustni postopek.
33 Stranke so podale ustne navedbe in odgovore na vprašanja, ki jih je na obravnavi 13. januarja 2010 postavilo Splošno sodišče.
34 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano sodbo razveljavi;
– vsaki stranki naloži plačilo lastnih stroškov.
35 S. Meierhofer Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– pritožbo kot nedopustno zavrže;
– podredno, pritožbo kot neutemeljeno zavrne;
– Komisiji naloži plačilo stroškov obeh strank v postopku na obeh stopnjah.
36 Med obravnavo se je S. Meierhofer odpovedal uveljavljanju ugovora nedopustnosti na podlagi prepozne vložitve pritožbe, kar se je vpisalo v zapisnik.
Pravo
Dopustnost
37 Čeprav S. Meierhofer ne zatrjuje več, da je bila pritožba vložena prepozno, je treba uvodoma spomniti, da so pritožbeni roki zavezujoči in jih stranke in sodišče ne morejo spreminjati, saj so bili določeni zaradi zagotovitve jasnosti in varnosti pravnih položajev. Zato mora Splošno sodišče, celo po uradni dolžnosti, preučiti, ali je bila pritožba vložena v predpisanem roku (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 28. januarja 2004 v združenih zadevah OPTUC proti Komisiji, T‑142/01 in T‑283/01, Recueil, str. II‑329, točka 30 in navedena sodna praksa).
38 Rok dveh mesecev za vložitev pritožbe Komisije zoper izpodbijano sodbo je začel teči 16. oktobra 2008, ko je Komisija to sodbo prejela. Ker je bil ta rok v skladu s členom 102(2) Poslovnika zaradi oddaljenosti podaljšan za enkratno obdobje deset dni, se je torej iztekel 26. decembra 2008 ob polnoči. Ugotoviti je torej treba, da je bila pritožba, ki jo je sodno tajništvo Splošnega sodišča prejelo 19. decembra 2008, vložena pravočasno.
39 S. Meierhofer se v odgovoru na pritožbo poleg tega sklicuje na njeno nedopustnost, ker naj Komisija ne bi več imela pravnega interesa, saj naj bi navedena institucija s tem, ko mu je posredovala vmesne ocene njegovega ustnega preizkusa, že izpolnila obveznosti, ki naj bi jih imela v skladu z izpodbijano sodbo.
40 Komisija v repliki izpodbija ta ugovor, pri čemer se sklicuje na obveznost izvršitve izpodbijane sodbe, ki naj bi izhajala iz člena 233 ES, ter na dejstvo, da v skladu s členom 9, drugi odstavek, Priloge I k Statutu Sodišča, možnost institucije Skupnosti, da vloži pritožbo, ni odvisna od obstoja pravnega interesa.
41 V zvezi s tem je treba najprej spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso glede pritožb, ki jih institucija, ki je bila na prvi stopnji tožena stranka, vloži zoper odločbo, s katero je bilo ugodeno uradniku, dopustnost pritožbe pogojena z obstojem pravnega interesa, ki predpostavlja, da ima lahko stranka, ki je pritožbo vložila, zaradi izida te pritožbe korist (sodbi Sodišča z dne 13. julija 2000 v zadevi Parlament proti Richardu, C-174/99 P, Recueil, str. I-6189, točka 33, in z dne 3. aprila 2003 v zadevi Parlament proti Samper, C-277/01 P, Recueil, str. I-3019, točka 28).
42 Tako se Komisija napačno sklicuje na sodno prakso, v skladu s katero institucijam Unije na podlagi člena 56, tretji odstavek, Statuta Sodišča ni treba dokazati nobenega interesa, da bi lahko vložile pritožbo, in v skladu s katero sodišče Unije ne more nadzirati izbire, ki so jo v zvezi s tem opravile institucije. S to sodno prakso je namreč jasno poudarjeno, da navedena določba Statuta Sodišča ne velja za spore med Skupnostjo in njenimi uradniki (sodba Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C-49/92 P, Recueil, str. I-4125, točki 171 in 172).
43 Vendar pa je v obravnavanem primeru treba poudariti, da Komisija ima pravni interes.
44 V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče za uslužbence z izpodbijano sodbo razglasilo odločbo z dne 19. junija 2007 za nično zaradi kršitve obveznosti obrazložitve (glej točko 27 zgoraj). Iz tega izhaja, da bi morala Komisija, da bi ravnala v skladu s to sodbo in jo v celoti izvršila, sprejeti novo odločbo glede tega, ali ime S. Meierhoferja vpisati na čakalni seznam natečaja ali ne. Ta nova odločba bi nadomestila odločbo z dne 19. junija 2007, ki je bila z izpodbijano sodbo razglašena za nično.
45 Ugotoviti je treba, da Komisija takšne odločbe ni sprejela. Res je, da je po sprejetju izpodbijane sodbe S. Meierhoferju posredovala vmesne ocene, ki jih je ta dobil na ustnem preizkusu. Vendar pa dopis, s katerim so bile posredovane navedene ocene, ne vsebuje nobene formalne odločbe glede tega, ali se ime zadevne osebe na čakalni seznam vpiše ali ne. Zato bo morala Komisija v primeru nerazveljavitve izpodbijane sodbe sprejeti takšno novo odločbo, ki jo bo S. Meierhofer eventualno lahko izpodbijal z novo tožbo. Če pa bo razsojeno, da je pritožba utemeljena, in bo izpodbijana sodba razveljavljena, bo odločba z dne 19. junija 2007 začela ponovno v celoti učinkovati in jo bo treba ponovno presojati glede na tožbene razloge S. Meierhoferja.
46 Sicer je res, da naj glede na to, da je posredovanje vmesnih ocen nepreklicno, v drugem primeru iz točke 45 zgoraj ne bi bilo treba preučiti, ali bi bilo treba sprejeti pripravljalni ukrep v zvezi s predložitvijo navedenih ocen. Vendar bi bila posledica tega le, da bi tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve, na katerega se je v tožbi, na podlagi katere je bila izrečena izpodbijana sodba, skliceval S. Meierhofer, postal brezpredmeten. Toda v tem primeru bi bilo treba preučiti druge tožbene razloge, na katere se je S. Meierhofer skliceval v tožbi, a jih Sodišče za uslužbence ni obravnavalo.
47 Poleg tega bi Komisija zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe vsekakor imela korist, saj S. Meierhofer, če bi bila tožba na prvi stopnji nazadnje zavrnjena, proti njej ne bi mogel vložiti odškodninskega zahtevka zaradi škode, ki naj bi mu nastala zaradi odločbe z dne 19. junija 2007 (glej v tem smislu zgoraj v točki 41 navedeni sodbi Parlament proti Richardu, točka 34, in Parlament proti Samper, točka 31).
48 Glede na to, kar je bilo navedeno zgoraj, je treba ugovor nedopustnosti, ki ga je uveljavljal S. Meierhofer, zavrniti.
Utemeljenost
49 Komisija navaja v utemeljitev pritožbe tri pritožbene razloge, pri čemer se prvi nanaša na kršitev obsega obveznosti obrazložitve, drugi na nezdružljivost nadzora presoje članov komisije s pravom Skupnosti, tretji pa na kršitev nekaterih postopkovnih pravil v okviru ukrepov procesnega vodstva, sprejetih na prvi stopnji, in presoje dokazov.
50 Najprej je treba obravnavati tretji pritožbeni razlog.
Trditve strank
51 Komisija zatrjuje, da je Sodišče za uslužbence napačno menilo, da je na splošno zavrnila predložitev zahtevanih dokumentov. Ravno nasprotno, Komisija naj bi samo, prvič, trdila, da ti dokumenti za postopek pred Sodiščem za uslužbence niso pomembni, ter, drugič, poudarila, da so posebej občutljivi. Tako naj bi na obravnavi in v svojih stališčih z dne 19. maja 2008 Sodišču za uslužbence predlagala, naj predložitev navedenih dokumentov zahteva s sprejetjem pripravljalnega ukrepa v obliki sklepa, in ne le z ukrepom procesnega vodstva, sprejetim na podlagi člena 55 Poslovnika Sodišča za uslužbence.
52 Komisija pojasnjuje, da čeprav v Poslovniku Sodišča za uslužbence, drugače kot v Poslovniku Splošnega sodišča, ni predvidena možnost sprejetja pripravljalnega ukrepa, s katerim bi se strankam naložila predložitev dokumentov, naj bi Sodišče za uslužbence takšen sklep lahko sprejelo v skladu s členom 24 Statuta Sodišča, ki velja za Sodišče za uslužbence, ki med drugim določa, da lahko sodišče Unije od strank zahteva, da predložijo vse dokumente in podatke, ki so po njegovem mnenju zaželeni.
53 Poleg tega Komisija dodaja, da Poslovnik Sodišča za uslužbence v členu 44(2) vsebuje določbo, ki naj bi v obravnavanem primeru omogočala sprejetje sklepa, s katerim bi se upoštevali njeni pomisleki v zvezi z občutljivostjo zahtevanih dokumentov. Vendar pa je Komisija na obravnavi pred Splošnim sodiščem priznala, da se pred Sodiščem za uslužbence na navedeno določbo ni izrecno sklicevala.
54 Prvič, S. Meierhofer odgovarja, da pritožba pred Splošnim sodiščem ne more temeljiti le na pritožbenih razlogih v zvezi s kršitvami postopka na prvi stopnji, ki škodujejo interesom zadevne stranke.
55 Neodvisno od tega, ali Sodišče za uslužbence lahko sprejme pripravljalni ukrep, kot je ta, ki ga je predlagala Komisija, ali ne, pa neobstoj tega ukrepa ni škodoval interesom Komisije, saj naj bi sprejetje takšnega ukrepa in njegova izvršitev vodila največ k temu, da bi se Sodišče za uslužbence prepričalo, da je bila presoja nastopa S. Meierhoferja pravilna. Vendar pa naj predložitev zahtevanih dokumentov ne bi spremenila tega, da odločba z dne 19. junija 2007 ni bila zadostno obrazložena z vidika utemeljitve, zakaj S. Meierhofer ni bil vpisan na čakalni seznam natečaja.
56 Drugič, S. Meierhofer meni, da je morebitna kršitev postopka od Sodišča za uslužbence brez posledic, saj naj Komisija, sklicujoč se na obveznost tajnosti iz člena 6 Priloge III h Kadrovskim predpisom, ne bi predložila zahtevanih dokumentov.
57 Tretjič, S. Meierhofer zatrjuje, da Sodišču za uslužbence ni treba sprejeti ukrepa procesnega vodstva ali pripravljalnega ukrepa, saj naj bi iz člena 55(2) Poslovnika Sodišča za uslužbence izhajalo, da Sodišče za uslužbence lahko odredi ukrepe procesnega vodstva, člen 58(1) tega poslovnika pa naj bi določal, da o pripravljalnih ukrepih odloča Sodišče za uslužbence. Poleg tega je S. Meierhofer v odgovor na več vprašanj Splošnega sodišča na obravnavi pojasnil, da je po njegovem mnenju namen ukrepov procesnega vodstva in pripravljalnih ukrepov enak, namreč da se sodišču omogoči, da ima na voljo vse informacije, potrebne za obravnavo zadeve. Zato naj oblika teh ukrepov ne bi bila posebej pomembna.
58 Četrtič, člen 44(2) Poslovnika Sodišča za uslužbence naj ne bi določal nobene subjektivne pravice za stranke, saj naj bi bilo v skladu s tem členom Sodišču za uslužbence samo prepovedano, da bi, preden se odloči o zaupnosti dokumentov, ki jih ena stranka šteje za zaupne, te dokumente posredovalo drugi stranki.
Presoja Sodišča prve stopnje
59 Prvič, poudariti je treba, da, kot je bilo navedeno v točki 49 izpodbijane sodbe, odločba z dne 19. junija 2007 ni popolnoma neobrazložena, saj je bil S. Meierhofer obveščen o svoji skupni izključitveni oceni, temveč je nezadostno obrazložena. Zato bi bilo obrazložitev med postopkom mogoče dopolniti in bi tako tožbeni razlog v zvezi z neobrazložitvijo postal brezpredmeten, pri čemer pa je treba poudariti, da Komisiji ni bilo dovoljeno, da bi prvotno napačno obrazložitev nadomestila s popolnoma novo obrazložitvijo (glej v tem smislu zgoraj v točki 23 navedeno sodbo Berlingieri Vinzek proti Komisiji, točka 79, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 28. aprila 2004 v zadevi Pascall proti Svetu, T‑277/02, RecFP, str. I-A-137 in II-621, točka 31).
60 Drugič, res je, da iz zapisnika obravnave pred Sodiščem za uslužbence ni razvidno, kako bi Komisija ravnala, če bi Sodišče za uslužbence za odreditev predložitve zadevnih dokumentov sprejelo pripravljalni ukrep. Tako zapisnik Splošnemu sodišču ne omogoča, da bi preverilo resničnost tega, kar je Komisija v zvezi s tem vprašanjem navedla na obravnavi. Vendar pa je iz točk od 20 do 23 stališč Komisije z dne 19. maja 2008 jasno razvidno, da se njena nepripravljenost predložiti zadevne dokumente, upoštevaje njihovo zaupnost, lahko nanaša le na ukrepe, ki jih je Sodišče za uslužbence dejansko sprejelo, namreč ukrepe procesnega vodstva, ne da bi bilo mogoče iz tega sklepati, kako bi Komisija ravnala, če bi Sodišče za uslužbence sprejelo pripravljalni ukrep.
61 Tretjič, poudariti je treba, da primernost sprejetja ukrepa procesnega vodstva ali pripravljalnega ukrepa presoja sodišče, in ne stranke, vendar lahko stranke izbiro na prvi stopnji eventualno izpodbijajo v okviru pritožbe.
62 To utemeljevanje ni v nasprotju s sodbo Splošnega sodišča z dne 27. oktobra 1994 v zadevi Fiatagri in New Holland Ford proti Komisiji (T-34/92, Recueil, str. II‑905), na katero se sklicuje Komisija. Res je namreč, da je Splošno sodišče v točki 27 te sodbe ugotovilo, da Splošno sodišče ne more odrediti predlaganih pripravljalnih ukrepov, saj stranke niso predložile niti najmanjšega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče ovreči domnevo veljavnosti, ki velja za akte institucij. Vendar pa se je Splošno sodišče s to ugotovitvijo izreklo o primernosti sprejetja pripravljalnih ukrepov, ki sta jih predlagali tožeči stranki. Tako ta sodba, čeprav implicitno, vendar nujno, potrjuje, da je sodišče, in ne stranke, tisto, ki presoja, ali je sprejetje pripravljalnega ukrepa potrebno za odločitev, ki jo mora sprejeti, kar, kot se zdi, Komisija v obravnavanem primeru zanika. Vendar čeprav je res, da stranka od sodišča Unije ne more zahtevati, da to sprejme pripravljalni ukrep, pa sodišče ne more priti do nobenih ugotovitev na podlagi neobstoja nekaterih informacij v spisu, dokler ni izčrpalo vseh sredstev, ki so s Poslovnikom predvidena za to, da se doseže njihova predložitev od zadevne stranke.
63 Četrtič, ugotoviti je treba, da je bila tožba na prvi stopnji, kot je na obravnavi pred Splošnim sodiščem spomnila Komisija, vložena pred 1. novembrom 2007, torej preden je v skladu s členom 121 Poslovnika Sodišča za uslužbence ta poslovnik začel veljati. Vendar pa je nesporno, da je presoja zadeve glede na to, da se je začela s tem, ko je bilo strankama poslano pripravljalno poročilo za obravnavo z dne 7. februarja 2008, v celoti potekala med veljavnostjo navedenega poslovnika. Zato je treba, kar zadeva ukrepe procesnega vodstva in pripravljalne ukrepe, na kratko spomniti na razlike med Poslovnikom Sodišča za uslužbence in Poslovnikom Splošnega sodišča.
64 Eno od meril, za katera se zdi, da so za razlikovanje med tema dvema vrstama ukrepov določena s Poslovnikom Sodišča za uslužbence, je to, da so ukrepi procesnega vodstva (iz členov 55 in 56 tega poslovnika) vedno naslovljeni na stranke, medtem ko so lahko pripravljalni ukrepi (iz členov 57 in 58 tega poslovnika) naslovljeni tudi na tretje osebe. To merilo se razlikuje od tistega, ki ga je Splošno sodišče razvilo v sodni praksi, v skladu s katerim je namen ukrepov procesnega vodstva (iz člena 64 Poslovnika) zagotoviti učinkovit potek pisnega in ustnega postopka ter olajšati izvedbo dokazov, pa tudi ugotoviti, glede katerih vprašanj morajo stranke dopolniti svoje navedbe oziroma ali je treba izvesti pripravljalni postopek, medtem ko pripravljalni ukrepi (iz členov od 65 do 67 Poslovnika) omogočajo, da se preveri resničnost strankinih navedb o dejstvih, ki jih je navedla v podporo svojim tožbenim razlogom (sodba Sodišča prve stopnje z dne 18. januarja 2005 v zadevi Entorn proti Komisiji, T-141/01, ZOdl., str. II-95, točki 129 in 130).
65 Poleg tega, kar zadeva obliko ukrepov, člen 56 Poslovnika Sodišča za uslužbence določa, da sodni tajnik poskrbi za to, da se stranke seznanijo z ukrepi procesnega vodstva. V skladu s členom 58(2) Poslovnika Sodišča za uslužbence velja to tudi za pripravljalne ukrepe, z izjemo teh, ki se nanašajo na zaslišanje prič, dokazovanje z izvedenci in ogled, o katerih se mora odločiti s sklepom.
66 Iz tega izhaja, da – drugače kot poglavje III naslova II Poslovnika Splošnega sodišča – poglavje III naslova II Poslovnika Sodišča za uslužbence ne vsebuje izrecne pravne podlage, ki bi dovoljevala izdajo sklepa, s katerim bi se eni od strank kot pripravljalni ukrep naložila predložitev dokumentov.
67 Ne da bi se bilo treba izreči o vprašanju, ali lahko Sodišče za uslužbence takšen sklep vendarle izda na podlagi člena 24 Statuta Sodišča, je treba ugotoviti, da je takšna možnost predvidena, vsaj v nekaterih okoliščinah, s členom 44(2) Poslovnika Sodišča za uslužbence, določbo, v katero člen 56 Poslovnika Sodišča za uslužbence „ne posega“.
68 Člen 44(2) Poslovnika Sodišča za uslužbence določa:
„Če mora Sodišče za uslužbence preveriti, ali je listina, ki bi lahko bila pomembna za odločitev v postopku, za eno ali več strank zaupna, se listina pred koncem preverjanja ne posreduje strankam. Sodišče za uslužbence lahko sprejme sklep, s katerim zahteva predložitev navedene listine.“
69 Člen 67(3), drugi pododstavek, Poslovnika Splošnega sodišča vsebuje podobno določbo, razen navedbe glede sprejetja sklepa, kar bi bilo odveč, saj je že s členom 66(1), drugi pododstavek, navedenega poslovnika določeno, da se te ukrepe sprejme s sklepom.
70 Iz tega izhaja, da ima Sodišče za uslužbence v členu 44(2) Poslovnika instrument, ki mu omogoča, da se odzove na situacije, kot je ta v obravnavanem primeru, v kateri ena od strank ne želi, da bi se zaupne informacije, vsebovane v dokumentih, za katere se je zahtevalo, da jih predloži, na podlagi načela kontradiktornosti posredovale drugi stranki.
71 Ta določba namreč omogoča, da se s sklepom zahteva predložitev domnevno zaupnih dokumentov, hkrati pa mora Sodišče za uslužbence v skladu s to določbo preveriti, ali stranka, ki se sklicuje na zaupnost teh dokumentov, utemeljeno nasprotuje njihovemu posredovanju drugi stranki, pri čemer mora končno odločitev sprejeti sodišče.
72 Iz tega izhaja, da lahko Sodišče za uslužbence kljub razlikam med Poslovnikom Splošnega sodišča in Poslovnikom Sodišča za uslužbence, sledi istemu postopku kot Splošno sodišče, v skladu s katerim lahko sodišče, ko ga stranka obvesti, da meni, da ne more ravnati v skladu z ukrepi procesnega vodstva, ker naj bi bili nekateri od zahtevanih dokumentov zaupni, izda sklep, s katerim se tej stranki naloži predložitev zadevnih dokumentov, s tem da hkrati predvidi, da ti v tej fazi ne bodo posredovani nasprotni stranki (glej v tem smislu sodbi Sodišča prve stopnje z dne 8. julija 2008 v zadevi Franchet in Byk proti Komisiji, T-48/05, ZOdl., str. II-1585, točki 54 in 55, in z dne 18. marca 2009 v zadevi Shanghai Excell M & E Enterprise in Shanghai Adeptech Precision proti Svetu, T-299/05, ZOdl., str. II-573, točke od 24 do 26).
73 V zvezi s tem je treba sicer res ugotoviti, da niti Statut Sodišča niti Poslovnik Sodišča za uslužbence – kot tudi ne Poslovnik Sodišča ali Poslovnik Splošnega sodišča – ne določata možnosti naložitve kazni v primeru neizvršitve takšnega sklepa, tako da je edini možen odziv sodišča na takšno zavrnitev ta, da na podlagi tega pride do nekaterih ugotovitev v odločbi, s katero se konča postopek (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 10. junija 1980 v zadevi M. proti Komisiji, 155/78, Recueil, str. 1797, točki 20 in 21), kar je Sodišče za uslužbence naredilo v izpodbijani sodbi.
74 Vendar pa bi moralo Sodišče za uslužbence pred tem izčrpati vsa sredstva, ki so mu bila na voljo, da bi doseglo predložitev zadevnih dokumentov. To velja še toliko bolj glede na to, da je Komisija poleg argumentov v zvezi z zatrjevano nepomembnostjo teh dokumentov svojo nepripravljenost predložiti dokumente jasno obrazložila z njihovo zaupnostjo.
75 Čeprav je bilo Sodišče za uslužbence, in ne Komisija, tisto, ki je moralo preveriti, ali je ta zaupnost resnično nasprotovala temu, da bi se dokumenti predložili v spis in posredovali drugi stranki, bi moralo Sodišče za uslužbence vendarle uporabiti določbo Poslovnika, predvideno v ta namen.
76 Tako je bilo Komisiji dovoljeno, da je pred Sodiščem za uslužbence vztrajala pri domnevni zaupnosti dokumentov, ki so bili od nje zahtevani. V takšnih okoliščinah bi moralo Sodišče za uslužbence uporabiti določbo Poslovnika, ki mu omogoča, da eventualno upošteva navedeno zaupnost in da po potrebi sprejme primerne ukrepe za zagotovitev njenega varstva.
77 Poleg tega to, da se Komisija, kot je to na obravnavi pred Splošnim sodiščem sama priznala v odgovoru na vprašanje tega sodišča, v postopku na prvi stopnji nikoli ni izrecno sklicevala na člen 44(2) Poslovnika Sodišča za uslužbence, ni pomembno, saj bi moralo Sodišče za uslužbence samo in na lastno pobudo izbrati primerno postopkovno sredstvo za ustrezno dopolnitev obravnave zadeve. V obravnavani zadevi pa, kot je Komisija prav tako navedla med obravnavo, ne da bi S. Meierhofer temu oporekal, zgoraj navedeni člen Poslovnika Sodišča za uslužbence omogoča sprejetje sklepa, s katerim se zahteva predložitev domnevno zaupnega dokumenta.
78 Glede na vse, kar je bilo navedeno zgoraj, je treba ugoditi tretjemu pritožbenemu razlogu in na tej podlagi razveljaviti izpodbijano sodbo, ne da bi bilo treba obravnavati druga dva pritožbena razloga.
Vrnitev zadeve Sodišču za uslužbence
79 Člen 13(1) Priloge I k Statutu Sodišča določa, da če je pritožba utemeljena, Splošno sodišče razveljavi odločbo Sodišča za uslužbence in samo odloči o zadevi. Zadevo vrne v razsojanje Sodišču za uslužbence, če o njej ni možno odločiti.
80 Ker je Sodišče za uslužbence v obravnavani zadevi odločalo le o utemeljenosti enega od tožbenih razlogov, ki jih je navajal S. Meierhofer, Splošno sodišče meni, da o tem sporu ni možno odločiti. Zato je treba zadevo vrniti Sodišču za uslužbence.
81 Ker je treba zadevo vrniti Sodišču za uslužbence, se odločitev o stroških tega pritožbenega postopka pridrži.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (pritožbeni senat)
razsodilo:
1. Sodba Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 14. oktobra 2008 v zadevi Meierhofer proti Komisiji (F-74/07, še neobjavljena v ZOdl.) se razveljavi.
2. Zadeva se vrne Sodišču za uslužbence Evropske unije.
3. Odločitev o stroških se pridrži.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 12. maja 2010.
Podpisi