SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)

z dne 12. maja 2010

Zadeva T‑560/08 P

Evropska komisija

proti

Stefanu Meierhoferju

„Pritožba – Javni uslužbenci – Zaposlovanje – Javni natečaj – Odločba o ugotovitvi neuspešnosti kandidata na ustnem preizkusu – Nepripravljenost Komisije ravnati v skladu z ukrepom procesnega vodstva“

Predmet: Pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 14. oktobra 2008 v zadevi Meierhofer proti Komisiji (F‑74/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑319 in II‑A‑1‑1745), s katero se želi doseči razveljavitev te sodbe.

Odločitev: Sodba Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 14. oktobra 2008 v zadevi Meierhofer proti Komisiji (F‑74/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑319 in II‑A‑1‑1745) se razveljavi. Zadeva se vrne v razsojanje Sodišču za uslužbence. Odločitev o stroških se pridrži.

Povzetek

1.      Pritožba – Pravni interes – Zahteva – Korist za tožečo stranko

(Statut Sodišča, člen 56, tretji odstavek)

2.      Postopek – Ukrepi procesnega vodstva – Pripravljalni ukrepi – Diskrecijska pravica sodišča Unije – Obseg

3.      Postopek – Ukrepi procesnega vodstva – Zahteva za predložitev dokumenta – Upoštevanje zaupnosti

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 44(2))

1.      V okviru pritožb, ki jih institucija, ki je bila na prvi stopnji tožena stranka, vloži zoper odločbo, s katero je bilo ugodeno uradniku, je dopustnost pritožbe pogojena z obstojem pravnega interesa, ki predpostavlja, da ima lahko stranka, ki je pritožbo vložila, zaradi izida te pritožbe korist.

V zvezi s tem, ker je zaradi kršitve obveznosti obrazložitve Sodišče za uslužbence z izpodbijano sodbo razglasilo odločbo o ugotovitvi neuspešnosti kandidata na ustnem preizkusu javnega natečaja za nično, mora zadevna institucija, da bi ravnala v skladu s to sodbo, sprejeti novo odločbo o tem, ali ime zadevne osebe vpisati na rezervni seznam natečaja ali ne. Ta nova odločba bi nadomestila tisto, ki je bila z izpodbijano sodbo razglašena za nično. Če pa bo sodba razveljavljena, bo odločba, ki je bila razglašena za nično, začela ponovno v celoti učinkovati in jo bo treba ponovno presojati glede na druge tožbene razloge.

Poleg tega bi tožena institucija zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe vsekakor imela korist, saj tožeča stranka, če bi bila tožba na prvi stopnji nazadnje zavrnjena, proti njej ne bi mogla vložiti odškodninskega zahtevka zaradi škode, ki naj bi ji nastala zaradi sporne odločbe.

(Glej točke 41, 44, 45 in 47.)

Napotitev na: Sodišče, 13. julij 2000, Parlament proti Richardu, C‑174/99 P, Recueil, str. I‑6189, točki 33 in 34; Sodišče, 3. april 2003, Parlament proti Samperju, C‑277/01 P, Recueil, str. I‑3019, točki 28 in 31.

2.      Primernost sprejetja ukrepa procesnega vodstva ali pripravljalnega ukrepa presoja sodišče, in ne stranke, vendar lahko stranke izbiro na prvi stopnji eventualno izpodbijajo v okviru pritožbe. Sodišče, in ne stranke, je tisto, ki presoja, ali je sprejetje pripravljalnega ukrepa potrebno za odločitev, ki jo mora sprejeti.

Vendar čeprav je res, da stranka od sodišča Unije ne more zahtevati, da to sprejme pripravljalni ukrep, pa sodišče ne more priti do nobenih ugotovitev na podlagi neobstoja nekaterih informacij v spisu, dokler ni izčrpalo vseh sredstev, ki so s Poslovnikom predvidena za to, da se doseže njihova predložitev od zadevne stranke.

(Glej točki 61 in 62.)

Napotitev na: Splošno sodišče, 27. oktober 1994, Fiatagri in New Holland Ford proti Komisiji, T‑34/92, Recueil, str. II‑905.

3.      Sodišče za uslužbence lahko kljub razlikam med Poslovnikom Splošnega sodišča in Poslovnikom Sodišča za uslužbence sledi istemu postopku kot Splošno sodišče, v skladu s katerim lahko sodišče, ko ga stranka obvesti, da meni, da ne more ravnati v skladu z ukrepi procesnega vodstva, ker naj bi bili nekateri od zahtevanih dokumentov zaupni, izda sklep, s katerim se tej stranki naloži predložitev zadevnih dokumentov, s tem da hkrati predvidi, da ti v tej fazi ne bodo posredovani nasprotni stranki.

Seveda niti Statut Sodišča niti Poslovnik Sodišča za uslužbence – kot tudi ne Poslovnik Sodišča ali Poslovnik Splošnega sodišča – ne določata možnosti naložitve kazni v primeru, ko naslovnik sklepa ne ravna v skladu z njim, tako da je edini mogoč odziv sodišča na tako zavrnitev ta, da na podlagi tega pride do nekaterih ugotovitev v odločbi, s katero se konča postopek.

Vendar pa mora Sodišče za uslužbence pred tem izčrpati vsa sredstva, ki so mu na voljo, da bi doseglo predložitev zadevnih dokumentov. Če torej institucija vztraja pri domnevni zaupnosti dokumentov, ki so bili od nje zahtevani, mora Sodišče za uslužbence na lastno pobudo uporabiti določbo Poslovnika, ki mu omogoča, da eventualno upošteva navedeno zaupnost in da po potrebi sprejme primerne ukrepe za zagotovitev njenega varstva. Člen 44(2) Poslovnika Sodišča za uslužbence omogoča sprejetje sklepa, s katerim se zahteva predložitev domnevno zaupnega dokumenta.

(Glej točke od 72 do 74 ter 76 in 77.)

Napotitev na:

Sodišče: 10. junij 1980, M. proti Komisiji, 155/78, Recueil, str. 1797, točki 20 in 21;

Splošno sodišče: 8. julij 2008, Franchet in Byk proti Komisiji, T‑48/05, ZOdl., str. II‑1585, točki 54 in 55; 18. marec 2009, Shanghai Excell M & E Enterprise in Shanghai Adeptech Precision proti Svetu, T‑299/05, ZOdl., str. II‑573, točke od 24 do 26.