Zadeva C‑367/15

Stowarzyszenie „Oławska Telewizja Kablowa“

proti

Stowarzyszenie Filmowców Polskich

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sąd Najwyższy)

„Predhodno odločanje – Direktiva 2004/48/ES – Člen 13 – Intelektualna in industrijska lastnina – Kršitev – Izračun odškodnine – Ureditev države članice – Dvakratni znesek nadomestil, ki bi jih bilo treba običajno plačati“

Povzetek – Sodba Sodišča (peti senat) z dne 25. januarja 2017

Približevanje zakonodaj – Uveljavljanje pravic intelektualne lastnine – Direktiva 2004/48 – Ukrepi, postopki in pravna sredstva – Dodelitev odškodnine – Nacionalna ureditev, ki brez dokaza o dejansko nastali škodi, določa plačilo zneska, ki ustreza dvakratnemu znesku primernega nadomestila, ki bi ga bilo treba plačati na podlagi licence za uporabo zadevnega dela – Dopustnost

(Direktiva 2004/48 Evropskega parlamenta in Sveta, uvodna izjava 26 in členi 13(1), alinea 2, točka (b))

Člen 13 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, kakršna se obravnava v postopku v glavni stvari, ki določa, da lahko imetnik kršene pravice intelektualne lastnine od osebe, ki je storila to kršitev, zahteva ali povračilo utrpljene škode ob upoštevanju vseh ustreznih vidikov obravnavanega primera ali, ne da bi moral ta imetnik dokazati dejansko škodo, plačilo zneska, ki ustreza dvakratnemu znesku primernega nadomestila, ki bi ga bilo treba plačati za dovoljenje za uporabo zadevnega dela.

Te razlage ne omaje dejstvo, prvič, da odškodnina, ki se izračuna na podlagi dvakratnega zneska hipotetičnega nadomestila ni natančno sorazmerna s škodo, ki jo je oškodovana stranka dejansko utrpela. Ta značilnost je namreč neločljivo povezana s kakršno koli pavšalno odškodnino, podobno kot velja za odškodnino, izrecno določeno v členu 13(1), drugi pododstavek, točka (b), Direktive 2004/48.

Drugič, navedene razlage prav tako ne omaje dejstvo, da namen Direktive 2004/48, kot to izhaja iz njene uvodne izjave 26, ni uvedba obveznosti, da se predvidijo kaznovalne odškodnine. Namreč, po eni strani, v nasprotju s tem, kar se zdi, da meni predložitveno sodišče, tega, da Direktiva 2004/48 ne zajema obveznosti držav članic, da določijo „kaznovalno“ odškodnino, ni mogoče razlagati kot prepoved uvedbe takšnega ukrepa. Po drugi strani in ne da bi bilo treba odločiti o vprašanju, ali bi bila uvedba „kaznovalnih“ odškodnin v nasprotju s členom 13 Direktive 2004/48 ali ne, ni razvidno, da bi določba, ki se uporablja v postopku v glavni stvari, zajemala obveznost plačila takšnih odškodnin.

Nazadnje, tretjič, kar zadeva trditev, da oškodovani stranki, v delu, v katerem bi lahko izračunala odškodnino na podlagi dvakratnega zneska hipotetičnega nadomestila, ne bi bilo več treba dokazati vzročne zveze med dejanjem, s katerim je bila kršena avtorska pravica, in nastalo škodo, je treba ugotoviti, da ta trditev temelji na preveč restriktivni razlagi pojma „vzročnost“, v skladu s katero bi moral imetnik kršene pravice dokazati vzročno zvezo med tem dejanjem in ne zgolj nastalo škodo, temveč tudi natančnim zneskom te škode. Takšna razlaga pa ni združljiva z idejo pavšalne odškodnine in zato s členom 13(1), drugi pododstavek, točka (b), Direktive 2004/48, ki dovoljuje tovrstno odškodnino.

(Glej točke od 26 do 29, 32, 33 in izrek)