SODBA SODIŠČA
z dne 10. maja 1995(*)
„Svoboda opravljanja storitev – Člen 59 Pogodbe EGS – Prepoved pridobivanja strank za finančne storitve po telefonu“
V zadevi C-384/93,
katere predmet je predlog College van Beroep voor het bedrijfsleven, naslovljen na Sodišče, naj na podlagi člena 177 Pogodbe EGS, v postopku
Alpine Investments BV
proti
Minister van Financiën,
sprejme predhodno odločbo o razlagi člena 59 Pogodbe EGS,
SODIŠČE,
v sestavi G.C. Rodríguez Iglesias, predsednik, F.A. Schockweiler, P.J.G. Kapteyn in C. Gulmann, predsedniki senatov, G. F. Mancini, J.C. Moitinho de Almeida, J. L. Murray, D. A. O. Edward (poročevalec), J.-P. Puissochet, sodniki,
generalni pravobranilec: F.G. Jacobs,
sodna tajnica: L. Hewlett, administratorka,
ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:
– za Alpine Investments BV G. van der Wal in W. B. J. van Overbeek, odvetnika pri Hoge Raad der Nederlanden,
– za nizozemsko vlado A. Bos, pravni svetovalec pri ministrstvu za zunanje zadeve, zastopnik,
– za grško vlado V. Kontolaimos, pomočnik pravnega svetovalca pri vladnem pravnem svetu, in V. Pelekou, pravna predstavnica pri vladnem pravnem svetu, zastopnika,
– za Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska J. D. Colahan iz Treasury Solicitor's Department, zastopnik, in P. Duffy, barrister,
– za Komisijo Evropskih skupnosti B. Smulders in P. van Nuffel, člana pravne službe, zastopnika,
na podlagi poročila za obravnavo,
na podlagi ustnih stališč Alpine Investments BV, nizozemske vlade, ki jo zastopa J. S. Van den Oosterkamp, pravni svetovalec pri ministrstvu za zunanje zadeve, zastopnik, belgijske vlade, ki jo zastopa J. Devadder, direktor uprave pri ministrstvu za zunanje zadeve, zastopnik, grške vlade, vlade Združenega kraljestva, ki jo zastopa C. Vajda, barrister, in Komisije Evropskih skupnosti na obravnavi 29. novembra 1994,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 26. januarja 1995
izreka naslednjo
Sodbo
1 S sklepom z dne 28. aprila 1993, ki je na Sodišče prispel 6. avgusta 1993, je College van Beroep voor het Bedrijfsleven (v nadaljevanju: College van Beroep) na podlagi člena 177 Pogodbe EGS predložilo več vprašanj za predhodno odločanje glede razlage člena 59 te pogodbe.
2 Ta vprašanja so bila predložena v okviru pritožbe, ki jo je vložila Alpine Investments BV proti prepovedi nizozemskega ministrstva za finance, da stopa v stik s posamezniki po telefonu, brez njihove predhodne pisne privolitve, z namenom ponujanja različnih finančnih storitev (način, imenovan „cold calling“).
3 Alpine Investments BV, tožeča stranka v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: Alpine Investments), je nizozemska družba s sedežem na Nizozemskem, specializirana za blagovne standardizirane terminske pogodbe.
4 Stranke se z blagovno standardizirano terminsko pogodbo zavežejo, da bodo kupile ali prodale določeno količino blaga določene kakovosti za ceno in na dan, ki sta določena ob sklenitvi pogodbe. Vendar blaga ne nameravajo dejansko prevzeti ali dobaviti, pač pa sklenejo pogodbo zgolj za pridobitev dobička, ki nastane zaradi sprememb cene v obdobju od sklenitve pogodbe do meseca dobave, tako da se opravi obratna transakcija na blagovnem terminskem trgu pred začetkom meseca dobave.
5 Alpine Investments ponuja tri tipe storitev v zvezi z blagovnimi standardiziranimi terminskimi pogodbami: upravljanje premoženja, investicijsko svetovanje in posredovanje strankinih naročil posredniku, ki deluje na blagovnem terminskem trgu znotraj in zunaj Skupnosti. Strank naj ne bi imela le na Nizozemskem, pač pa tudi v Belgiji, Franciji in Združenem kraljestvu. Vendar zunaj Nizozemske nima nobene poslovne enote.
6 V času dejstev iz postopka v glavni stvari je finančne storitve na Nizozemskem urejal Wet Effectenhandel z dne 30. oktobra 1985 (zakon o trgu vrednostnih papirjev, v nadaljevanju: WEH). Člen 6(1) tega zakona vsakomur prepoveduje posredovanje v transakcijah z vrednostnimi papirji brez dovoljenja. Člen 8(1) pooblašča ministra za finance, da v posebnih okoliščinah dovoli izjemo od te prepovedi. Vendar pa je glede na člen 8(2) lahko izjema „podvržena omejitvam in pogojem, da bi se preprečile nezaželene posledice pri trgovanju z vrednostnimi papirji“.
7 Minister za finance, tožena stranka v postopku o glavni stvari, je 6. septembra 1991 dovolil Alpine Investments izjemo, ki mu je dopustila izvajanje naročil po določenem posredniku, to je Merill Lynch Inc. Izjema je določala, da se mora Alpine Investments podrediti kakršnemu koli pravilu glede stopanja v stik z morebitnimi strankami, ki bi ga v bližnji prihodnosti lahko izdal minister za finance.
8 Minister za finance je 1. oktobra 1991 sprejel splošno prepoved stopanja v stik z morebitnimi strankami s „cold callingom“ za finančne posrednike, ki jim ponujajo vlaganje v blagovne terminske posle zunaj trga.
9 Nizozemska vlada navaja, da je to odločbo sprejela na podlagi številnih pritožb, ki jih je leta 1991 prejelo ministrstvo za finance od vlagateljev, ki so na tem področju opravili slabe naložbe. Ker je nekaj pritožb prejelo od vlagateljev, ki imajo sedež v drugih državah članicah, je prepoved razširilo na ponujanje storitev v drugih državah članicah kot na Nizozemskem, da bi tako ohranili ugled nizozemskega finančnega sektorja.
10 V takšnih okoliščinah je minister za finance 12. novembra 1991 Alpine Investments prepovedal vzpostaviti stik z morebitnimi strankami po telefonu ali osebno, razen če stranke niso vnaprej izrecno in pisno navedle, da ji to dovoljujejo.
11 Alpine Investments se je pritožila proti odločbi ministrstva o prepovedi „cold callinga“. Naknadno je bila njena izjema 14. januarja 1992 zamenjana z drugo izjemo, ki ji je dovoljevala opravljanje naročil pri drugem posredniku, to je Rodham in Renshaw Inc., ki pa je tudi vključevala prepoved „cold callinga“, tako da je 13. februarja 1992 vložila novo pritožbo.
12 Minister za finance je 29. aprila 1992 sprejel odločbo, s katero je zavrnil pritožbo Alpine Investments. 26. maja 1992 se je Alpine Investments pritožila pri College van Beroep.
13 Alpine Investments je predvsem navajala, da prepoved „cold callinga“ ni združljiva s členom 59 Pogodbe, kolikor zadeva morebitne stranke, ki imajo sedež v drugih državah članicah kot na Nizozemskem. College van Beroep je Sodišču predložilo več vprašanj glede razlage te določbe:
„1. Ali je treba člen 59 Pogodbe EGS razlagati tako, da obsega tudi storitve, ki jih ponudnik storitev ponuja po telefonu iz države članice, v kateri ima sedež, (morebitnim) strankam, ki imajo sedež v drugi državi članici, in jih tako tudi opravlja iz te države članice?
2. Ali se določbe člena 59 nanašajo tudi na pogoje in/ali omejitve, ki v državi članici, v kateri ima ponudnik storitev sedež, urejajo zakonito opravljanje zadevnega poklica ali dejavnosti, vendar pa se ne uporabljajo v vsakem primeru na enak način in do enake mere za opravljanje prej navedenega poklica ali dejavnosti v državi članici, v kateri imajo (morebitni) prejemniki opravljenih storitev sedež, in ki lahko posledično za ponudnika storitev, kadar ponuja storitve (morebitnim) strankam, ki imajo sedež v drugi državi članici, predstavljajo ovire, ki se ne uporabljajo za ponudnike podobnih storitev, ki imajo sedež v tej drugi državi članici?
Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen:
3. a) Ali se lahko interesa varstva potrošnikov in ugleda finančnih storitev na Nizozemskem, ki sta temelj določbe, ki se bori proti nezaželenim posledicam na trgu vrednostnih papirjev, štejeta za nujna razloga javnega interesa, ki bi utemeljila oviro iz prejšnjega vprašanja?
b) Ali je treba šteti določbo izjeme, ki prepoveduje „cold calling“, kot objektivno potrebno za varstvo prej navedenih interesov in sorazmerno cilju, ki ga zasleduje?
14 Predhodno je treba omeniti, da je s predvidevanjem, da se uporablja za transakcije na blagovnem terminskem trgu, bila Uredba Sveta 93/22/EGS z dne 10. maja 1993 o investicijskih storitvah na področju vrednostnih papirjev (UL L 141, str. 27) sprejeta pozneje, kot so dejstva iz postopka v glavni stvari. Dalje se Direktiva Sveta 85/577/EGS z dne 20. decembra 1985 za varstvo potrošnika v primeru pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov (UL L 372, str. 31) ne uporablja niti za pogodbe, sklenjene po telefonu, niti za pogodbe o vrednostnih papirjih (člen 3(2)(e)).
15 Vprašanje, predloženo Sodišču, se mora zato preučiti zgolj glede na uporabljive določbe Pogodbe s področja svobode opravljanja storitev. S tem v zvezi ni sporno, da so, ker se opravljajo za plačilo, storitve, ki jih opravlja Alpine Investments, storitve iz člena 60 Pogodbe EGS.
16 S prvim in drugim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali prepoved „cold callinga“ spada v področje uporabe člena 59 Pogodbe. Če je tako, s tretjim vprašanjem sprašuje, ali je ta prepoved kljub temu utemeljena.
Prvo vprašanje
17 Prvo vprašanje nacionalnega sodišča ima dva vidika.
18 Najprej sprašuje, ali pomeni dejstvo, da so zadevne storitve sestavljene iz preprostih ponudb in še nimajo določenega prejemnika, oviro za uporabo člena 59 Pogodbe.
19 Poudariti je treba, da bi bilo svobodno opravljanje storitev nemogoče, če bi nacionalna pravila lahko poljubno ovirala ponujanje storitev. Uporaba določb na področju svobode opravljanja storitev tako ni pogojevana s predhodnim obstojem določene osebe, ki ji je storitev namenjena.
20 Drugič se sprašuje, ali člen 59 zadeva storitve, ki jih ponudnik ponuja po telefonu osebam, ki imajo sedež v drugi državi članici, in jih opravlja, ne da bi zapustil državo članico, v kateri ima sedež.
21 V tem primeru ponuja storitve ponudnik storitev, ki ima sedež v eni državi članici, prejemniku storitev, ki ima sedež v drugi državi članici. Iz samega besedila člena 59 izhaja, da gre torej za opravljanje storitev v smislu te določbe.
22 Tako je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 59 Pogodbe razlagati tako, da se nanaša na storitve, ki jih ponudnik ponuja po telefonu morebitnim prejemnikom storitev, ki imajo sedež v drugi državi članici, in jih opravlja, ne da bi zapustil državo članico, v kateri ima sedež.
Drugo vprašanje
23 Z drugim vprašanjem nacionalno sodišče sprašuje, ali predpis države članice, ki prepoveduje ponudnikom storitev, ki imajo sedež na njenem ozemlju, opravljati nenaročene telefonske klice morebitnim strankam, ki imajo sedež v drugih državah članicah, zato da bi ponudili svoje storitve, pomeni omejitev svobode opravljanja storitev v smislu člena 59 Pogodbe.
24 Predhodno je treba poudariti, da se zadevna prepoved uporablja za čezmejno ponujanje storitev.
25 Da bi odgovorili na drugo vprašanje nacionalnega sodišča, je treba zaporedoma preučiti tri točke.
26 Najprej je treba ugotoviti, ali lahko prepoved vzpostavljanja stika po telefonu z morebitnimi strankami, ki so v drugi državi članici, brez njihove predhodne privolitve pomeni omejitev svobode opravljanja storitev. S tem v zvezi predložitveno sodišče opozarja Sodišče na to, da ponudniki storitev v državah članicah, v katerih prebivajo morebitni prejemniki storitev, niso nujno podvrženi enaki prepovedi ali v vsakem primeru enakim pogojem.
27 Treba je ugotoviti, da prepoved, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ne pomeni omejitve svobode opravljanja storitev v smislu člena 59 zgolj na podlagi dejstva, da druge države članice uporabljajo manj stroga pravila za ponudnike podobnih storitev, ki imajo sedež na njihovem ozemlju (glej v tem smislu sodbo z dne 14. julija 1994 v zadevi Peralta, C-379/92, Recueil, str. I-3453, točka 48).
28 Takšna prepoved kljub temu prikrajša zadevne gospodarske subjekte hitre in neposredne tehnike oglaševanja in navezovanja stika z morebitnimi strankami, ki so v drugih državah članicah. Tako ta lahko pomeni omejitev svobode opravljanja čezmejnih storitev.
29 Kot drugič je treba preučiti, ali je tak zaključek drugačen, na podlagi dejstva, da izhaja zadevna prepoved iz države članice, v kateri ima ponudnik storitev sedež, in ne iz države članice, v kateri ima sedež morebitni prejemnik storitev.
30 Člen 59, prvi odstavek, Pogodbe na splošno prepoveduje omejitve svobode opravljanja storitev v Skupnosti. Posledično ta zadevna določba ne zadeva zgolj omejitev, ki jih sprejme namembna država, vendar tudi tiste, ki jih sprejme država izvora. Kot je Sodišče že večkrat odločilo, se lahko na pravico do svobode opravljanja storitev sklicuje podjetje proti državi, v kateri ima sedež, če so storitve opravljene prejemnikom storitev, ki imajo sedež v drugi državi članici (glej sodbo z dne 17. maja 1994 v zadevi Corsica Ferries, C-18/93, Recueil, str. I-1783, točka 30, zgoraj navedeno sodbo Peralta, točka 40, sodbo z dne 5. oktobra 1994 v zadevi Komisija proti Franciji, C-381/93, Recueil, str. I-5145, točka 14).
31 Sledi, da prepoved „cold callinga“ ni zunaj področja uporabe člena 59 Pogodbe le zaradi dejstva, da jo je naložila država, v kateri ima sedež ponudnik storitev.
32 Končno je treba preučiti določene trditve, ki sta jih navedli nizozemska vlada in vlada Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska.
33 Navajata, da zadevna prepoved spada zunaj področja uporabe člena 59 Pogodbe, ker gre za splošni izvedbeni ukrep, ki ni diskriminatoren in katerega cilj ali posledica ni podeliti prednost nacionalnemu trgu v odnosu do ponudnikov storitev iz drugih držav članic. Ker vpliva le na način ponujanja storitev, je podobna nediskriminatornim ukrepom, ki urejajo načine prodaje, ki glede na sodno prakso, ki izhaja iz sodbe z dne 24. novembra 1993 v zadevi Keck in Mithouard (C-267/91 in C-268/91, Recueil, str. I-6097, točka 16), ne sodijo v področje uporabe člena 30 Pogodbe EGS.
34 Teh trditev ni mogoče sprejeti.
35 Čeprav je prepoved, kot je ta iz postopka v glavni stvari, splošna in nediskriminatorna in nima za cilj ali posledico podeliti prednosti nacionalnemu trgu v odnosu do ponudnikov storitev iz drugih držav članic, lahko kljub temu, kot je bilo omenjeno zgoraj (glej točko 28), pomeni omejitev svobode opravljanja čezmejnih storitev.
36 Takšna prepoved ni podobna predpisom, ki se nanašajo na načine prodaje, za katere je sodna praksa v zadevi Keck in Mithouard menila, da so zunaj področja uporabe člena 30 Pogodbe.
37 V skladu s to sodno prakso nacionalne določbe, ki se uporabljajo za izdelke iz drugih držav članic in ki na ozemlju države članice uvoza omejujejo ali prepovedujejo določene načine prodaje, ne ovirajo trgovine med državami članicami, če se uporabljajo za vse zadevne trgovce, ki delujejo na nacionalnem ozemlju ter vplivajo, na enak način, pravno ali dejansko na trženje domačih proizvodov in tistih iz drugih držav članic. Razlog za to je, da ta določba po svoji naravi ne preprečuje dostopa teh trgovcev na trg države članice uvoza ali da dostop ni omejen bolj, kot je omejen za domače izdelke.
38 Vendar je prepoved, kot je zadevna, naložila država članica, v kateri ima ponudnik storitve sedež in zadeva ne le ponudbe, ki jih opravi prejemnikom storitev, ki imajo sedež na ozemlju te države ali ki se tja odpravijo, da bi prejeli storitve, vendar prav tako tudi ponudbe, naslovljene na prejemnike storitev, ki so na ozemlju druge države članice. Zato lahko neposredno pogojuje dostop na trg storitev v drugih državah članicah. Prav tako lahko ovira trgovino s storitvami med državami članicami Skupnosti.
39 Na drugo vprašanje je tako treba odgovoriti, da predpis države članice, ki prepoveduje ponudnikom storitev, ki imajo sedež na njenem ozemlju, nenaročeno klicati po telefonu morebitne stranke, ki imajo sedež v drugih državah članicah, zato da bi jim ponudili svoje storitve, pomeni omejitev svobode opravljanja storitev v smislu člena 59 Pogodbe.
Tretje vprašanje
40 S tretjim vprašanjem nacionalno sodišče sprašuje, ali nujni razlogi javnega interesa utemeljujejo prepoved „cold callinga“ in ali se jo lahko šteje za objektivno potrebno in sorazmerno cilju, ki ga zasleduje.
41 Nizozemska vlada navaja, da si prepoved „cold callinga“ pri trgovanju z blagovnimi terminskimi pogodbami zunaj organiziranega trga prizadeva po eni strani varovati ugled nizozemskih finančnih trgov in po drugi strani zaščititi vlagajočo javnost.
42 Najprej je treba poudariti, da so finančni trgi pomembni pri financiranju gospodarskih subjektov in da je, glede na špekulativnost in zapletenost blagovnih standardiziranih terminskih pogodb, dobro delovanje finančnih trgov v veliki meri odvisno od zaupanja, ki ga vzbudijo pri vlagateljih. To zaupanje je še posebej odvisno od obstoja poklicne ureditve, ki zagotavlja usposobljenost in zanesljivost finančnih posrednikov, na katere se vlagatelji zlasti zanašajo.
43 Dalje, čeprav je res, da varstvo potrošnikov kot tako na ozemlju drugih držav članic ni naloga nizozemskih organov oblasti, imata kljub temu narava in obseg tega varstva neposreden učinek na dober ugled nizozemskih finančnih storitev.
44 Ohranitev ugleda nacionalnega finančnega sektorja je lahko torej nujen razlog javnega interesa, ki lahko utemelji omejitve svobode opravljanja finančnih storitev.
45 Kar zadeva sorazmernost zadevne prepovedi, je treba opozoriti, da morajo biti zahteve, naložene ponudnikom storitev, v skladu s stalno sodno prakso primerne za uresničitev zastavljenega cilja in ne smejo prekoračiti okvirov, ki so potrebni za njihovo doseganje (glej sodbo z dne 25. julija 1991 v zadevi Collectieve Antennevoorziening Gouda in drugi, C-288/89, Recueil, str. I-4007, točka 15).
46 Kot je nizozemska vlada pravilno navedla, je zlasti pri „cold callingu“ posameznik po navadi popolnoma nepripravljen in se ne more niti seznaniti s tveganji, ki obstajajo pri tako ponujenih transakcijah, niti ne more primerjati kakovosti in cene storitev ponudnika s konkurenčnimi ponudbami. Ker je blagovni terminski trg zelo špekulativen in komaj razumljiv za neizkušene vlagatelje, jih je bilo treba zaščititi pred najagresivnejšim načinom prodaje.
47 Alpine Investments kljub temu navaja, da prepoved „cold callinga“ nizozemske vlade ni potrebna, ker bi se morala država članica ponudnika storitev zanesti na nadzor, ki velja v državi članici prejemnika storitve.
48 To trditev je treba zavrniti. Dejansko je država članica, iz katere se opravljajo telefonski klici, v boljšem položaju za nadziranje „cold callinga“. Čeprav bi država prejemnica želela prepovedati „cold calling“ ali ga podrediti določenim pogojem, brez sodelovanja pristojnih organov te države ne more preprečiti ali nadzorovati telefonskih klicev iz druge države članice.
49 Zato se prepoved „cold callinga“ države članice, iz katere se klici opravljajo, da bi zaščitila zaupanje vlagateljev v finančne trge te države, ne more šteti za neprimerno za uresničenje cilja varovanja njihove integritete.
50 Alpine Investments med drugim tudi trdi, da splošna prepoved telefonskega pridobivanja morebitnih strank ni potrebna za uresničenje ciljev, ki jih zasledujejo nizozemski organi oblasti. To, da bi se od borzno-posredniških družb zahtevalo, naj snemajo nenaročene telefonske klice, bi zadostovalo za učinkovito varstvo potrošnikov. Take predpise je med drugim v Združenem kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska že sprejel Securities and Futures Authority (organ za trg vrednostnih papirjev in terminskih poslov).
51 Takšno stališče se ne more sprejeti. Kot je pravilno navedel generalni pravobranilec v točki 88 sklepnih predlogov, dejstvo, da ima ena država članica strožja pravila, kot so tista, ki jih ima druga država članica, ne pomeni, da so ti zadnji nesorazmerni in zato nezdružljivi s pravom Skupnosti.
52 Nazadnje Alpine Investments navaja, da ker je prepoved „cold callinga“ splošna, ne upošteva poslovanja posameznih podjetij in brez potrebe nalaga breme podjetjem, proti katerim se potrošniki nikoli niso pritožili.
53 Tudi to trditev je treba zavrniti. Omejitev prepovedi „cold callinga“ na določena podjetja zaradi njihovega preteklega poslovanja morda ne bi zadostovala, da bi se dosegel cilj obnovitve in ohranitve zaupanja vlagateljev na nacionalnem trgu vrednostnih papirjev na splošno.
54 V vsakem primeru imajo zadevni predpisi omejen obseg. Najprej prepovedujejo zgolj vzpostaviti stik z morebitnimi strankami po telefonu ali osebno brez njihovega predhodne pisne privolitve, drugi načini vzpostavljanja stika pa ostajajo dovoljeni. Nadalje, ti ukrepi vplivajo na odnose z morebitnimi in ne z obstoječimi strankami, ki lahko še vedno dajo pisno privolitev za nadaljnji stik. Končno, prepoved nenaročenih telefonskih klicev je omejena na trg, na katerem so bile zabeležene zlorabe, v tem primeru trg standardiziranih terminskih pogodb.
55 Glede na ugotovljeno se ne zdi, da bi bila prepoved „cold callinga“ nesorazmerna s ciljem, ki ga zasleduje.
56 Tako je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da člen 59 Pogodbe ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki, zato da bi zaščitila zaupanje vlagateljev na nacionalnih finančnih trgih, prepoveduje prakso nenaročenega klicanja po telefonu morebitne stranke, ki imajo sedež v drugih državah članicah, zato da bi se jim ponudile storitve, povezane z vlaganjem v blagovne standardizirane terminske pogodbe.
Stroški
57 Stroški belgijske, nizozemske, grške vlade, vlade Združenega kraljestva in Komisije Evropskih skupnosti, ki so Sodišču predložile svoja stališča, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE
glede vprašanj, ki jih je s sklepom z dne 28. aprila 1993 predložilo College van Beroep voor het Bedrijfsleven, razsodilo:
1) Člen 59 Pogodbe EGS je treba razlagati tako, da se nanaša na storitve, ki jih ponudnik ponuja po telefonu morebitnim prejemnikom storitev, ki imajo sedež v drugi državi članici, in jih opravlja, ne da bi zapustil državo članico, v kateri ima sedež.
2) Predpis države članice, ki prepoveduje ponudnikom storitev, ki imajo sedež na njenem ozemlju, nenaročeno klicati po telefonu morebitne stranke, ki imajo sedež v drugih državah članicah, zato da bi jim ponudili svoje storitve, pomeni omejitev svobode opravljanja storitev v smislu člena 59 Pogodbe.
3) Člen 59 Pogodbe ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki, zato da bi zaščitila zaupanje vlagateljev na nacionalnih finančnih trgih, prepoveduje prakso nenaročenega klicanja po telefonu morebitne stranke, ki imajo sedež v drugih državah članicah, zato da bi se jim ponudile storitve, povezane z vlaganjem v blagovne standardizirane terminske pogodbe.
Rodríguez Iglesias | Schockweiler | Kapteyn |
Gulmann | Mancini | Moitinho de Almeida |
Objavljeno v Luxembourgu, 10. maja 1995.
R. Grass | | G. C. Rodríguez Iglesias |