Zadeva T-40/04

Emma Bonino in drugi

proti

Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije

„Uredba o predpisih, ki urejajo delovanje političnih strank na evropski ravni, in pravilih glede njihovega financiranja – Ničnostna tožba – Ugovor nedopustnosti – Izpodbojni akt – Procesno upravičenje – Nedopustnost“

Povzetek sklepa

1.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Neposredna zadevnost – Uredba o predpisih, ki urejajo delovanje političnih strank na evropski ravni, in pravilih glede njihovega financiranja – Izključitev politične skupine iz ugodnosti predpisov – Neposredna zadevnost navedene politične skupine

(člen 230, četrti odstavek, ES; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 2004/2003, člena 2 in 3)

2.      Postopek – Dopustnost tožbe – Presoja glede na položaj ob vložitvi tožbe – Akt, ki predvideva odložitev njegovih učinkov na poznejši datum – Neobstoj učinka na neposredno zadevnost fizičnih ali pravnih oseb

(člen 230, četrti in peti odstavek, ES)

3.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Neposredna zadevnost – Uredba o predpisih, ki urejajo delovanje političnih strank na evropski ravni, in pravilih glede njihovega financiranja – Tožba, ki so jo vložili poslanci, ki so člani politične skupine – Neobstoj neposredne zadevnosti

(člen 230, četrti odstavek, ES; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 2004/2003, člena 2 in 3)

4.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Uredba o predpisih, ki urejajo delovanje političnih strank na evropski ravni, in pravilih glede njihovega financiranja – Tožba politične skupine – Nedopustnost

(člen 230, četrti odstavek, ES; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 2004/2003)

5.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Uredba o predpisih, ki urejajo delovanje političnih strank na evropski ravni, in pravilih glede njihovega financiranja – Tožba politične skupine – Poslanci, ki so člani politične skupine in so sodelovali pri pripravi Uredbe – Pravna podlaga navedene uredbe, ki ne predvideva te udeležbe – Nedopustnost

(člen 230, četrti odstavek, ES; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 2004/2003)

6.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Razlaga contra legem zahteve, da akt osebe neposredno zadeva – Nedopustnost

(člen 230, četrti odstavek, ES)

1.      Uredba, kot je Uredba št. 2004/2003 o predpisih, ki urejajo delovanje političnih strank na evropski ravni, in pravilih glede njihovega financiranja, se nanaša na oblikovanje ugodnega pravnega položaja, ki ga lahko uživa del političnih skupin, medtem ko so druge iz njega izključene, in lahko vpliva na enake možnosti političnih strank. Zato je pravni učinek, ki ga je treba upoštevati v podobnem primeru, izključitev politične skupine iz statusa politične stranke na evropski ravni in posledično iz financiranja Skupnosti, medtem ko imajo nekateri njeni politični konkurenti možnost, da prejmejo tako financiranje.

Dejstvo, da je odobritev financiranja na podlagi te uredbe odvisna od zahtevka, vloženega v ta namen, ne izključuje neposredne zadevnosti politične skupine, ker je vložitev takega zahtevka odvisna samo od volje te stranke.

Poleg tega, ker so politične skupine, ki ne izpolnjujejo pogojev iz členov 2 in 3 te uredbe, izključene iz financiranja, in so merila iz člena 3(a), (b) in (d) izražena tako, da Parlamentu ne dajejo diskrecijske pravice, vsebina odločbe o odobritvi ali zavrnitvi financiranja na podlagi navedenih meril spada v povezano pristojnost, saj je ta odločba popolnoma samodejna in temelji izključno na izpodbijani uredbi brez uporabe drugih izvedbenih predpisov.

(Glej točke 43, 49, 51 in 52.)

2.      Čeprav je res, da je treba dopustnost ničnostne tožbe presoditi ob vložitvi tožbe, dejstvo, da akt učinkuje šele na poznejši datum, določen v istem aktu, ne preprečuje, da ta akt ne bi neposredno zadeval posameznika.

Po eni strani, ker morajo tožeče stranke upoštevati rok za vložitev tožbe iz člena 230, peti odstavek, ES, bi bila posledica vsake druge razlage, da bi institucija, ki je akt sprejela, lahko posamezniku preprečila vložitev neposredne tožbe v skladu s členom 230, četrti odstavek, ES, s tem ko bi odložila datum začetka uporabe določbe, ki bi lahko neposredno posegala v pravni položaj zadevne stranke.

Po drugi strani, ker je zakonodajalec predvidel, da se določbe izpodbijanega akta začnejo uporabljati na določeni datum, in ker uporaba teh določb ni odvisna od nastanka negotovih dogodkov, odložitev njihove uporabe nima nobenega vpliva na neposredno zadevnost posameznika.

(Glej točke od 45 do 48.)

3.      Poslancev, ki so člani politične skupine, Uredba št. 2004/2003 o predpisih, ki urejajo delovanje političnih strank na evropski ravni, in pravilih glede njihovega financiranja ne zadeva neposredno, ker čeprav ni mogoče izključiti, da imajo lahko pogoji financiranja politične stranke, ki jih predvideva ta uredba, posledice za izvajanje mandata poslancev, ki so njeni člani, ostaja dejstvo, da je treba ekonomske posledice morebitnega financiranja, ki bi bilo odobreno konkurenčni politični skupini in zavrnjeno stranki, katere člani so tožeči poslanci, opredeliti kot posredne. V resnici se neposredni ekonomski učinek izvaja na položaj politične skupine in ne na položaj poslancev, izvoljenih z njene liste, in te ekonomske posledice ne zadevajo pravnega položaja, ampak samo dejanski položaj tožečih poslancev.

(Glej točki 56 in 59.)

4.      Uredba št. 2004/2003 o predpisih, ki urejajo delovanje političnih strank na evropski ravni, in pravilih glede njihovega financiranja velja za objektivno določene položaje in ima pravne učinke za kategorije oseb, ki so določene splošno in abstraktno, če navedeni akt teh oseb ne zadeva posamično v smislu člena 230, četrti odstavek, ES. Pogoji, ki jih mora izpolnjevati politična stranka, ki želi prejemati financiranje Skupnosti, so splošni in oblikovani tako, da lahko veljajo brez razlikovanja za vse politične skupine, ki sodijo na področje uporabe navedene uredbe.

Referenčna skupina torej ne sodi v zaprt krog oseb, na katere se nanaša Uredba št. 2004/2003, ampak jo sestavljajo vse politične skupine, ki jih je navedena uredba lahko neposredno zadevala, in sicer zlasti vse politične stranke, ki so sodelovale na evropskih volitvah ali so izrazile namero za sodelovanje.

Dejstvo, da je mogoče določiti število ali identiteto določenih zadevnih oseb, čeprav taka možnost ne obstaja za druge, ne more zadostno individualizirati tožeče stranke.

(Glej točke od 61 do 63.)

5.      Le sodelovanje pri pogajanjih pred sprejetjem akta ne podeljuje posamičnega procesnega upravičenja. Čeprav lahko položaj „pogajalca“, ki ga ima združenje, katerega cilj je uveljavljati interese svojih članov, po potrebi zadostuje za individualiziranje take tožeče stranke, se ta zaključek ne uporablja za normativni akt, če pravna podlaga, na podlagi katere je bil akt sprejet, ne predvideva sodelovanja posameznikov. Prav tako, če ne obstajajo posebni postopki, ki posameznike vključujejo v sprejetje, izvajanje in spremljanje zadevnih odločb, le vložitev pritožbe in nato morebitna izmenjava korespondence s Komisijo pritožniku ne moreta podeliti procesnega upravičenja iz člena 230 ES.

Zato Uredba št. 2004/2003 o predpisih, ki urejajo delovanje političnih strank na evropski ravni, in pravilih glede njihovega financiranja ne zadeva posamično politične skupine, katere nekateri člani so kot poslanci sodelovali v zakonodajnem procesu, ker jih navedena uredba ne zadeva neposredno in ker nobena procesna določba ne zahteva formalnega sodelovanja političnih strank v postopku njenega sprejetja.

(Glej točke od 70 do 72 in 75.)

6.      Razlaga sistema pravnih sredstev, po kateri bi bila mogoča neposredna ničnostna tožba pred sodiščem Skupnosti, če bi se lahko po tem, ko bi to sodišče dejansko preučilo nacionalna procesna pravila, dokazalo, da ta posamezniku ne dovoljujejo vložiti tožbe, s katero bi lahko izpodbijal veljavnost izpodbijanega akta Skupnosti, ni sprejemljiva.

Poleg tega v skladu s sistemom nadzora zakonitosti, vzpostavljenim s Pogodbo, fizična ali pravna oseba lahko vloži tožbo zoper uredbo samo, če jo ta zadeva ne samo neposredno, ampak tudi posamično. Čeprav je treba zadnjenavedeni pogoj razlagati z vidika načela učinkovitega sodnega varstva ob upoštevanju različnih okoliščin, ki lahko individualizirajo tožečo stranko, taka razlaga ne more odpraviti zadevnega pogoja, ki je izrecno določen s Pogodbo, ne da bi presegli pristojnosti, ki so v Pogodbi podeljene sodiščem Skupnosti.

(Glej točko 77.)