SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)

z dne 13. septembra 2011

Zadeva T‑62/10 P

Brigitte Zangerl-Posselt

proti

Evropski komisiji

„Pritožba – Javni uslužbenci – Zaposlovanje – Obvestilo o natečaju – Splošni javni natečaj – Nepripustitev k praktičnemu in ustnemu preizkusu – Pogoji za sprejem – Zahtevana izobrazba – Člen 5(3)(a)(ii) Kadrovskih predpisov – Razlaga – Upoštevanje različnih jezikovnih različic – Pripravljalni dokumenti“

Predmet:      Pritožba, vložena zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 30. novembra 2009 v zadevi Zangerl‑Posselt proti Komisiji (F‑83/07, ZOdl. JU str. I‑A‑1‑463 in II‑A‑1‑2499), za razveljavitev te sodbe.

Odločitev:      Pritožba se zavrne. Brigitte Zangerl-Posselt nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Komisija na tej stopnji.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravni odnos med kandidati in institucijo, ki organizira javni natečaj

(Kadrovski predpisi, Priloga III)

2.      Pravo Unije – Razlaga – Načela – Avtonomna razlaga – Meje – Razlaga člena 5(3)(a)(ii) Kadrovskih predpisov

(Kadrovski predpisi, člen 5(3)(a)(ii))

3.      Pravo Unije – Razlaga – Večjezična besedila – Enotna razlaga – Upoštevanje različnih jezikovnih različic

1.      Javni natečaji, katerih cilj je zaposlitev uradnikov Unije, organizirajo institucije za zagotovitev delovanja javnih služb Unije. Organizacijo teh natečajev urejajo določbe Kadrovskih predpisov, zlasti Priloga III k tem predpisom. Zato spadajo pravni odnosi, ki se vzpostavijo med kandidati natečaja in institucijo, ki ga organizira, na področje javnega prava in zanje veljajo splošna pravila upravnega prava.

(Glej točko 36.)

Napotitev na:

Splošno sodišče: 29. januar 1998, Affatato proti Komisiji, T‑157/96, RecFP str. I‑A‑41 in II‑97, točka 19.

2.      Pojme nekega predpisa prava Skupnosti, ki za razlago njegovega namena in obsega ne napotuje izrecno na pravo držav članic, je treba praviloma razlagati avtonomno, ob upoštevanju normativnega konteksta predpisa in cilja, ki se zasleduje z zadevno ureditvijo. Sodišče Unije se lahko tudi brez izrecnega sklicevanja za uporabo prava Unije sklicuje na pravo držav članic le, kadar iz prava Unije ali njegovih splošnih načel ne more razbrati elementov, na podlagi katerih bi s samostojno razlago lahko določilo vsebino določbe in njen obseg.

Vendar Sodišče za javne uslužbence pri uporabi člena 5(3)(a)(ii) Kadrovskih predpisov, ki določa, da je eden od minimalnih pogojev izobrazbe za imenovanje na delovno mesto uradnika funkcionalne skupine AST „z diplomo potrjena srednješolska izobrazba, ki omogoča nadaljnje višješolsko izobraževanje“ ni napačno uporabilo prava s tem, da je uporabil samostojno in enotno razlago te določbe, v skladu s katero nemška diploma „Realschulabschluss“ ne omogoča dostopa do ravni izobraževanja, ki v Nemčiji ustreza „postsekundäre Bildung“, v smislu zgoraj navedene določbe, ker ta člen vsebuje element, in sicer raven izobraževanja, dostop do katere mora omogočati zahtevana diploma ali izobrazba, ki omogoča določitev vsebine določbe in njenega obsega. Ta element primerjave je bistven za zagotovitev spoštovanja načela enakega obravnavanja oseb, ki sodelujejo pri postopkih natečaja z namenom morebitnega imenovanja na delovno mesto uradnika funkcionalne skupine AST.

(Glej točki 41 in 43.)

Napotitev na:

Splošno sodišče: 18. december 1992, Díaz García proti Parlamentu, T‑43/90, Rec. str. II‑2619, točka 36 in navedena sodna praksa; 18. december 1992, Khouri proti Komisiji, T‑85/91, Rec. str. II‑2637, točka 32 in navedena sodna praksa.

3.      Potreba po enotni uporabi in razlagi določb prava Unije onemogoča, da bi se besedilo obravnavalo ločeno samo v eni od njegovih različic, ampak zahteva, da se razlaga glede na dejansko voljo njegovega avtorja in njegov namen, med drugim ob upoštevanju različic v vseh jezikih Unije. Jezikovna različica, ki odstopa nikakor ne more sama prevladati nad drugimi jezikovnimi različicami.

(Glej točko 42.)

Napotitev na:

Sodišče: 12. november 1969, Stauder, 29/69, Rec. str. 419, točka 3; 17. julij 1997, Ferriere Nord proti Komisiji, C‑219/95 P, Rec. str. I‑4411, točka 15;

Splošno sodišče: 29. september 1999, Neumann in Neumann-Schölles proti Komisiji, T‑68/97, RecFP str. I‑A‑193 in II‑1005, točka 79.