Language of document :

Združeni zadevi T-134/03 in T-135/03

Common Market Fertilizers SA

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Odpust uvoznih dajatev – Člen 1(3) Uredbe (ES) št. 3319/94 – Neposredno zaračunavanje uvozniku – Pojem ‚skupina strokovnjakov‘ v smislu člena 907 Uredbe (EGS) št. 2454/93 – Pravica do obrambe – ‚Očitna malomarnost‘ v smislu člena 239 Uredbe (EGS) št. 2913/92 – Obveznost obrazložitve“

Povzetek sodbe

1.      Ugovor nezakonitosti – Ugovor, predložen na stopnji replike – Nedopustnost

(Poslovnik Sodišča prve stopnje, člena 44(1) in 48(2))

2.      Ničnostna tožba – Razlogi – Nepristojnost institucije, ki je izdala izpodbijani akt – Tožbeni razlog, ki izhaja iz javnega reda – Nepristojnost institucije, ki je izdala akt, ki je pravna podlaga izpodbijanega akta – Neobstoj značilnosti, da tožbeni razlog izhaja iz javnega reda

(člen 230 ES)

3.      Lastna sredstva Evropskih skupnosti – Povračilo ali odpust uvoznih ali izvoznih dajatev – Razlikovanje med „skupino strokovnjakov“ v smislu člena 907, prvi pododstavek, Uredbe št. 2454/93 in „regulativnim odborom“ v smislu člena 5 Sklepa 1999/468

(člena 7 ES in 249 ES; Uredba Komisije št. 2454/93, člen 907, prvi pododstavek; Sklep Sveta 1999/468)

4.      Ničnostna tožba – Razlogi – Bistvena kršitev postopka – Kršitev poslovnika s strani institucije – Tožbeni razlog, ki ga navede fizična ali pravna oseba – Nedopustnost

(člen 230 ES)

5.      Evropska skupnost – Jezikovna ureditev – Pošiljanje dokumenta s strani Komisije državi članici v jeziku, ki ni uradni jezik te države – Nedopustnost – Dokument, naslovljen na predstavnike držav članic, ki sestavljajo skupino strokovnjakov, ki mora odločiti o zahtevi posameznika – Vložnik zahtevka, ki se ne more sklicevati na morebitno kršitev jezikovne ureditve

(Uredba Sveta št. 1, člen 3)

6.      Lastna sredstva Evropskih skupnosti – Povračilo ali odpust uvoznih ali izvoznih dajatev – Pooblastilo Komisije za odločanje – Spoštovanje pravice do obrambe – Pravica zadevnega subjekta do zaslišanja – Obseg – Pravica do ustnega zaslišanja – Neobstoj

(Uredba Sveta št. 2913/92, člen 239 ; Uredba Komisije št. 2454/93, člen 906a)

7.      Lastna sredstva Evropskih skupnosti – Povračilo ali odpust uvoznih ali izvoznih dajatev – Okoliščine, ko udeleženemu ni mogoče očitati „niti goljufivega ravnanja niti očitne malomarnosti“ – Pojem očitna malomarnost – Restriktivna razlaga – Merila

(Uredba Sveta št. 2913/92, člena 220 in 239(1))

8.      Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Pregled – Predmet

(Uredba Sveta št. 384/96, člen 11(8))

9.      Lastna sredstva Evropskih skupnosti – Povračilo ali odpust uvoznih ali izvoznih dajatev – Obstoj posebne okoliščine – Okoliščine, ko udeleženemu ni mogoče očitati „niti goljufivega ravnanja niti očitne malomarnosti“ – Kumulativni pogoji

(Uredba Komisije št. 2454/93, člen 905)

10.    Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Odločbe o zavrnitvi povračila ali odpusta uvoznih ali izvoznih dajatev

(člen 253 ES; Uredba Sveta št. 2913/92, člen 239)

1.      Ugovor nezakonitosti je na stopnji replike nedopusten, razen če ni utemeljen na pravnem in dejanskem elementu, ki naj bi se pojavil med postopkom iz člena 48(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje, ker je področje spora določeno v vlogi, s katero se je začel postopek.

(Glej točko 51.)

2.      Čeprav mora Sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti preizkusiti nepristojnost stranke, ki je sprejela izpodbijani akt, mu po uradni dolžnosti ni treba preizkusiti, ali je institucija, ki je sprejela določbo, ki je pravna podlaga za sporno odločbo, prekoračila pristojnosti.

(Glej točko 52.)

3.      Skupina strokovnjakov, ki se na podlagi člena 907, prvi pododstavek, Uredbe št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti, zbere „v okviru [carinskega] odbora“, ni regulativni odbor v smislu člena 5 Sklepa 1999/468 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil.

4.      Iz sedme uvodne izjave in člena 5 tega sklepa namreč izhaja, da je treba regulativni postopek uporabiti za „splošne ukrepe, katerih cilj je izvajanje bistvenih določb temeljnega akta“.

Če bi šteli, da je regulativni odbor v smislu člena 5 zgoraj navedenega sklepa, pristojen za to, da poda mnenje o predlogu, ki se nanaša na posamično odločbo o povračilu ali odpustu carinskih dajatev, bi izenačili pojma posamične odločbe in splošnega akta, ki se med seboj v osnovi razlikujeta, na podlagi člena 249 ES in sodne prakse, in bi tako kršili zadnjenavedeno določbo, člen 7 ES in Sklep 199/468.

To ugotovitev utemeljuje besedilo člena 907, prvi pododstavek, Uredbe 2454/93. Izraz „v okviru odbora“ pomeni dejstvo, da je skupina strokovnjakov, predvidena v členu 907, organ, ki se na funkcionalni ravni očitno razlikuje od odbora za carinski zakonik. Če bi bil zakonodajalec želel, da odbor za carinski zakonik s svojim mnenjem sodeluje v okviru posamičnih postopkov za odobritev odpusta ali povračila dajatev, bi uporabil besedno zvezo „po posvetovanju z odborom“.

(Glej točke 55 in od 57 do 59.)

5.      Namen poslovnika odbora za carinski zakonik je zagotoviti notranje delovanje tega odbora ob polnem spoštovanju posebnih pravic njegovih članov. Iz tega izhaja, da ni mogoče, da bi fizične ali pravne osebe uveljavljale domnevno kršitev tega pravila, katerega namen ni zagotavljanje varstva posameznikov.

(Glej točko 79.)

6.      Namen člena 3 Uredbe št. 1 je zagotoviti, da so dokumenti, ki jih institucija Skupnosti pošlje državi članici ali osebi, za katero velja zakonodaja države članice, sestavljeni v jeziku te države. Kadar Komisija zadevne dokumente naslovi na skupino strokovnjakov, ki jo sestavljajo predstavniki držav članic in ki se mora odločiti o utemeljenosti zahteve posameznika, se posameznik ne more sklicevati na domnevno kršitev člena 3, ker ni bil naslovnik navedenih dokumentov.

(Glej točko 86.)

7.      Načelo spoštovanja pravice do obrambe določa, da se posamezniku, v zvezi s katerim je mogoče sprejeti odločbo, ki posega v položaj, da možnost, da učinkovito predstavi svoje stališče vsaj glede dokazov, na podlagi katerih je Komisija sprejela svojo odločbo.

8.      V primeru odločbe na področju povračila ali odpusta uvoznih dajatev, ki jo je sprejela Komisija na podlagi člena 239 Uredbe št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti, zagotavlja spoštovanje pravice do obrambe vložnika zahtevka za odpust postopek iz člena 906a Uredbe št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe št. 2913/92.

Glede pravice vložnika zahtevka za odpust do zaslišanja na obravnavi niti posebna določba o tem postopku niti splošno načelo spoštovanja pravice do obrambe vložniku zahtevka za povračilo ali odpust ne dodeljujeta pravice do take obravnave.

Poleg tega poseben značaj odločbe, ki jo je sprejela Komisija na podlagi člena 239 carinskega zakonika, od vložnika zahtevka za odpust nikakor ne zahteva odobritve možnosti, da poleg pisne predstavitve svojih ugotovitev svoje stališče izrazi tudi ustno.

(Glej točke 105, 106, 108 in 109.)

9.      Pri presoji, ali gre za očitno malomarnost v smislu člena 239 Uredbe št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti, je treba upoštevati zlasti kompleksnost predpisov, katerih neizpolnitev je povzročila nastanek carinskega dolga, pa tudi strokovne izkušnje in skrbnost subjekta.

V zvezi s tem ima Komisija pri sprejemanju odločbe na podlagi člena 239 carinskega zakonika diskrecijsko pravico. Poleg tega je povračilo ali odpust uvoznih ali izvoznih dajatev, ki se lahko odobri le pod določenimi pogoji in v posebej predvidenih primerih, izjema od normalnega uvoznega in izvoznega sistema in to, da je posledično določbe o takem povračilu ali odpustu treba razlagati restriktivno. Podrobneje, ker je neobstoj očitne malomarnosti pogoj sine qua non, da se lahko zahteva povračilo ali odpust uvoznih dajatev, je treba ta pojem razlagati tako, da ostane število primerov povračila ali odpusta omejeno.

Glede morebitne napake, ki je povzročila nastanek carinskega dolga, ni mogoče, da bi bil subjekt oproščen svoje odgovornosti zaradi resnične ali neresnične napake zastopnikov. Proračun Skupnosti naj ne bi v nobenem primeru dopuščal take napake.

Glede strokovnih izkušenj gospodarskega subjekta je treba raziskati, ali gre za subjekt, katerega poklicna dejavnost so v glavnem uvozne in izvozne transakcije, in ali je že pridobil določene izkušnje pri izvajanju teh operacij.

Glede skrbnosti subjekta je njegova dolžnost, da v primeru dvomov glede natančne uporabe predpisov, katerih neizpolnitev je povzročila nastanek carinskega dolga, poišče in se seznani z vsemi mogočimi pojasnili, da ne bi kršil zadevne določbe.

(Glej točke od 135 do 137 in od 139 do 142.)

10.    Pregled iz člena 11(8) temeljne protidampinške uredbe št. 384/96 se namreč izvaja v primeru spremembe podatkov, na podlagi katerih so bile določene vrednosti uporabljene v uredbi o protidampinških dajatvah. Njegov namen je torej, da se naložene dajatve prilagodijo razvoju elementov, ki so bili razlog za njihovo uvedbo, in zanj se predpostavlja sprememba teh elementov.

(Glej točko 145.)

11.    Iz besedila člena 905 Uredbe št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti izhaja, da je povračilo uvoznih dajatev odvisno od sočasne izpolnitve dveh kumulativnih pogojev, prvič, obstoja posebnega položaja, in, drugič, neobstoja malomarnosti ali goljufivega ravnanja udeleženega. Če nista izpolnjena oba pogoja, je treba povračilo dajatve zavrniti.

(Glej točko 148.)

12.    V obrazložitvi, ki se zahteva v členu 253 ES, mora biti razlogovanje, ki mu je institucija, avtor akta, sledila, izraženo jasno in nedvoumno, tako da se stranke lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in branijo svoje pravice ter da lahko sodišče izvaja svoj nadzor. Ne zahteva pa se, da obrazložitev pojasni vse upoštevne dejanske in pravne elemente. Vprašanje, ali je obrazložitev odločbe v skladu z zahtevami, je treba namreč presoditi ne samo glede na njegovo besedilo, pač pa tudi glede na njegov kontekst in glede na celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje.

Glede odločbe o zavrnitvi odpusta na podlagi uporabe člena 239 Uredbe št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti obveznost obrazložitve, ki jo ima Komisija, pomeni izrecno določitev razlogov, iz katerih pogoji, ki jih določa navedena določba, niso izpolnjeni.

(Glej točki 156 in 157.)