Tožba, vložena 30. novembra 2007 - Ryanair proti Komisiji

(Zadeva T-442/07)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Ryanair Ltd (Dublin, Irska) (zastopnik: E. Vahida, odvetnik)

Tožena stranka: Komisija Evropskih skupnosti

Predlogi tožeče stranke

Ugotovi naj se, da Komisija ni oblikovala svojega stališča do pritožb tožeče stranke z dne 3. novembra in 13. decembra 2005, 16. junija in 10. novembra 2006 in do pisnega poziva za ukrepanje z dne 2. avgusta 2007 na podlagi svojih obveznosti iz Pogodbe ES, zlasti iz člena 232 ES;

Komisiji naj se naloži, da plača vse nastale stroške, vključno s stroški tožeče stranke, ki so ji nastali v postopku, tudi če bo Komisija po vložitvi tožbe ukrepala, zaradi česar po mnenju Sodišča prve stopnje ne bo več treba sprejeti odločitve, ali če Sodišče prve stopnje tožbo zavrže kot nedopustno; in

Sodišče prve stopnje naj sprejme take nadaljnje ukrepe, za katere meni, da so primerni.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka je s to tožbo sprožila postopek iz člena 232 ES, v kateri trdi, da Komisija ni oblikovala svojega stališča v zvezi s pritožbami, ki so bile vložene 3. novembra 2005, 13. decembra 2005, 16. junija 2006 in 10. novembra 2006 in ki jim je sledil pisni poziv za ukrepanje z dne 2. avgusta 2007.

Glavni tožbeni razlog je, da naj Komisija ne bi skrbno in nepristransko preučila pritožb tožeče stranke o domnevni podelitvi nezakonite pomoči v obliki prednosti, ki naj bi jih italijanska država dala letalskim družbam Alitalia, Air One in Meridiana. Tožeča stranka alternativno in subsidiarno trdi, da Komisija ni oblikovala svojega stališča do pritožb tožeče stranke glede diskriminacije, ki nasprotuje konkurenci, in zato do kršitve člena 82 ES.

Tožeča stranka trdi, da ukrepi, ki jih je mogoče pripisati italijanski državi in ki so predmet njene pritožbe, in sicer (i) izplačilo pomoči družbi Alitalia kot "nadomestilo za 11. september", (ii) ugodni pogoji prenosa družbe Alitalia Servizi na družbo Fintecna, (iii) dejstvo, da italijanska država ni zahtevala plačila dolgov, ki jih družba Alitalia dolguje italijanskim letališčem, (iv) javno financiranje odpravnin za odpuščene delavce družbe Alitalia, (v) popust na stroške goriva, (vi) znižanje letaliških stroškov na italijanskih letališčih, (vii) prehod več kot 100 delavcev družbe Alitalia na družbi Meridiana in Air One in (viii) diskriminatorne omejitve poslovanja tožeče stranke na regionalnih letališčih, vključno z letališčem Ciampino, zanjo pomenijo izgubljeni dobiček, nekateri zadevni ukrepi pa so zlasti ugodni za družbo Alitalia ter za družbi Air One in Meridiana. Tožeča stranka meni, da ti ukrepi pomenijo državno pomoč, saj izpolnjujejo vse pogoje iz člena 87(1) ES.

Tožeča stranka alternativno in subsidiarno, trdi, da to, da italijanska letališča niso izterjala plačila dolgov od družbe Alitalia, znižanje letaliških stroškov na italijanskih letališčih, popusti na stroške goriva in diskriminatorne omejitve poslovanja tožeče stranke na regionalnih letališčih pomenijo kršitev konkurenčnega prava. Tožeča stranka navaja, da če Sodišče prve stopnje ugotovi, da nekatere od prednosti, dane družbam Alitalia, Air One in Meridiana, niso državne pomoči, ker so italijanska letališča in dobavitelji goriva, ki so podelili zgoraj navedene prednosti, ravnali samostojno, bi take prednosti pomenile diskriminacijo, ki nasprotuje konkurenci, in ki jo ne bi bilo mogoče upravičiti z objektivnimi razlogi in bi tako kršila člen 82 ES.

Tožeča stranka poleg tega zatrjuje, da ima za tako pritožbo pravni interes tako kot uporabnica letaliških storitev in letalskega goriva kot konkurentka družb Alitalia, Air One and Meridiana.

Tožeča stranka nadalje trdi, da je bila Komisija dolžna ukrepati v skladu z določbami uredb Sveta št. 659/1999¹ in št. 1/2003² ter Uredbe Komisije št. 773/2004³. Komisija pa po prejemu pritožb ni ukrepala, prav tako pa ni oblikovala stališča po prejemu pisnega poziva za ukrepanje.

Tožeča stranka zato zatrjuje, da je obstajala prima facie kršitev konkurenčnega prava in da nerazumno dolgo obdobje od 9 do 21 mesecev, ki je preteklo od takrat, ko je Komisija prejela pisni poziv za ukrepanje, do takrat, ko ni ukrepala, pomeni opustitev ukrepanja v smislu člena 232 ES.

____________

¹ - Uredba Sveta (ES) 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (UL L 83, str. 1).

² - Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (Besedilo velja za EGP) (UL L 1, str. 1).

³ - Uredba Komisije (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma 81 in 82 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (Besedilo velja za EGP) (UL L 123, str. 18).