Zadeva C‑301/15
Marc SoulierinSara Doke
proti
Premier ministreinMinistre de la Culture et de la Communication
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Conseil d’État (Francija))
„Predhodno odločanje – Intelektualna in industrijska lastnina – Direktiva 2001/29/ES – Avtorska pravica in sorodne pravice – Člena 2 in 3 – Pravice reproduciranja in priobčitve javnosti – Obseg – ‚Nedostopne‘ knjige, ki se ne izdajajo ali se ne izdajajo več – Nacionalni predpisi, ki organizaciji za kolektivno upravljanje zaupajo uveljavljanje pravic digitalnega izkoriščanja nedostopnih knjig v komercialne namene – Zakonska domneva soglasja avtorjev – Neobstoj mehanizma, ki bi zagotavljal, da bi bili avtorji dejansko in posamično obveščeni“
Povzetek – Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 16. novembra 2016
1. Približevanje zakonodaj – Avtorska pravica in sorodne pravice – Direktiva 2001/29 – Usklajevanje nekaterih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi – Pravice reproduciranja in priobčitve javnosti – Obseg
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2001/29, člena 2(a) in 3(1))
2. Približevanje zakonodaj – Avtorska pravica in sorodne pravice – Direktiva 2001/29 – Usklajevanje nekaterih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi – Pravice reproduciranja in priobčitve javnosti –Nujnost avtorjevega predhodnega soglasja – Implicitno soglasje – Dopustnost – Pogoji
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2001/29, uvodna izjava 9 ter členi 2(a), 3(1) in 5)
3. Približevanje zakonodaj – Avtorska pravica in sorodne pravice – Direktiva 2001/29 – Usklajevanje nekaterih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi – Pravice reproduciranja in priobčitve javnosti – Nacionalni predpisi, ki organizaciji za kolektivno upravljanje zaupajo uveljavljanje pravic digitalnega izkoriščanja nedostopnih knjig v komercialne namene – Neobstoj mehanizma, ki bi zagotavljal, da bi bili zadevni avtorji dejansko in posamično obveščeni – Nedopustnost
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2001/29, člena 2(a) in 3(1))
4. Približevanje zakonodaj – Avtorska pravica in sorodne pravice – Direktiva 2001/29 – Usklajevanje nekaterih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi – Pravice reproduciranja in priobčitve javnosti – Nacionalni predpisi, ki organizaciji za kolektivno upravljanje zaupajo uveljavljanje pravic digitalnega izkoriščanja nedostopnih knjig v komercialne namene in ki odvzem pravice avtorjev pogojujejo s formalnostmi – Nedopustnost
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2001/29, člena 2(a) in 3(1))
1. Varstvo, ki ga člena 2(a) in 3(1) Direktive 2001/29 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi dajeta avtorjem, ima širok obseg in se ne omejuje na uživanje pravic, zagotovljenih s tema določbama, ampak se razteza tudi na izvrševanje navedenih pravic.
(Glej točki 30 in 31.)
2. Pravice, zagotovljene avtorjem s členoma 2(a) in 3(1) Direktive 2001/29 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi, so preventivne v smislu, da vsak akt reprodukcije ali priobčitve javnosti dela s strani tretje oseb zahteva predhodno soglasje njegovega avtorja. Iz tega sledi, da je treba razen v primerih izjem in omejitev, ki so izčrpno določene v členu 5 Direktive 2001/29, vsako uporabo dela s strani tretje osebe brez takega predhodnega soglasja, šteti za poseganje v pravice avtorja tega dela.
Pri tem člena 2(a) in 3(1) Direktive 2001/29 ne določata načina, na katerega mora biti podano predhodno soglasje avtorja, tako da teh določb ni mogoče razlagati tako, da nalagajo, da mora biti tako soglasje nujno izrecno. Nasprotno, ugotoviti je treba, da ga je na podlagi navedenih določb mogoče izraziti tudi implicitno. Vendar cilj visoke stopnje varstva avtorjev, na katerega se nanaša uvodna izjava 9 Direktive 2001/29, pomeni, da morajo biti pogoji, v katerih je mogoče sprejeti implicitno soglasje, opredeljeni ozko, da se samemu načelu predhodnega soglasja avtorja ne bi odvzelo učinka. Natančneje, vsak avtor mora biti dejansko obveščen o prihodnji uporabi svojega dela s strani tretje osebe in o ukrepih, ki jih ima na voljo, da jo prepove, če to želi.
(Glej točke od 33 do 35, 37 in 38.)
3. Člena 2(a) in 3(1) Direktive 2001/29 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi je treba razlagati tako, da nasprotujeta temu, da nacionalni predpisi, organizaciji, pooblaščeni za pobiranje in razdeljevanje avtorskih pravic, zaupajo uveljavljanje pravice dovoljevanja reproduciranja in priobčitve javnosti „nedostopnih“ knjig v digitalni obliki, in sicer knjig, ki so bile izdane v zadevni državi članici in se ne razširjajo več v komercialne namene niti ne izdajajo v tiskani ali digitalni obliki, hkrati pa avtorjem ali njihovim pravnim naslednikom teh knjig dovoljujejo, da temu uveljavljanju ugovarjajo ali zahtevajo njegovo prenehanje pod pogoji, ki jih določajo ti predpisi.
Če namreč navedeni predpisi ne vsebujejo mehanizma, ki bi zagotavljal, da bi bili avtorji dejansko in posamično obveščeni, torej ni izključeno, da nekateri zadevni avtorji dejansko niso vedeli za predvideno uporabo svojih del in da torej niso mogli zavzeti nikakršnega stališča o tem. V teh okoliščinah zgolj njihovega neugovorjanja ni mogoče šteti za izraz njihovega implicitnega soglasja k tej uporabi. To velja še toliko bolj, ker se taki predpisi nanašajo na knjige, ki so se v preteklosti izdajale in razširjale v komercialne namene, vendar se zdaj ne več. Ta posebni okvir nasprotuje temu, da je mogoče razumno domnevati, da ob neugovarjanju avtorjev vsi avtorji teh „pozabljenih“ knjig še toliko bolj podpirajo „oživitev“ svojih del za njihovo komercialno uporabo v digitalni obliki. Res je, da Direktiva 2001/29 ne nasprotuje temu, da bi nacionalni predpisi sledili cilju, kot je digitalno izkoriščanje nedostopnih knjig v kulturnem interesu potrošnikov in družbe v celoti. Vendar sledenje temu cilju in interesu ne more upravičiti odstopanja, ki ga zakonodajalec Unije ni določil, od varstva, zagotovljenega avtorjem s to direktivo.
(Glej točke od 43 do 45, 52 in izrek.)
4. Iz izključne narave pravic reproduciranja in priobčitve javnosti, določenih v členu 2(a) in členu 3(1) Direktive 2001/29 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi izhaja, da so avtorji edine osebe, katerim ta direktiva izvirno daje pravico do izkoriščanja svojih del. Iz tega sledi, da Direktiva 2001/29 državam članicam sicer ne prepoveduje, da dodelijo določene pravice ali določene ugodnosti tretjim osebam, kot so založniki, vendar le, če te pravice in ugodnosti ne nasprotujejo pravicam, ki jih navedena direktiva izključno daje avtorjem. Zato je treba ugotoviti, da če se avtor nekega dela v okviru izvajanja nacionalnih predpisov, ki organizaciji za kolektivno upravljanje zaupajo uveljavljanje pravic digitalnega izkoriščanja nedostopnih knjig v komercialne namene odloči, da bo zahteval prenehanje nadaljnjega izkoriščanja tega dela v digitalni obliki, je treba to pravico izvrševati, ne da bi moralo biti to v nekaterih primerih odvisno od soglasne volje oseb, ki niso tiste, ki jim je ta avtor predhodno dovolil tako digitalno izkoriščanje, in torej od soglasja založnika, ki ima poleg tega le pravice do izkoriščanja navedenega dela v tiskani obliki.
Poleg tega je iz člena 5(2) Bernske konvencije za varstvo književnih in umetniških del, razvidno, da uživanje in izvrševanje pravic reproduciranja in priobčitve javnosti, ki jih avtorjem daje ta konvencija in ustrezajo tistim iz člena 2(a) in člena 3(1) Direktive 2001/29, ne sme biti povezano z nobeno formalnostjo. Iz tega zlasti izhaja, da mora imeti avtor dela pravico zahtevati prenehanje uveljavljanja, s strani tretje osebe, pravic izkoriščanja v digitalni obliki, ki jih ima na tem delu, in ji s tem prepovedati vsakršno prihodnjo uporabo v taki obliki, ne da bi se moral predhodno, v določenih primerih, podvreči formalnosti, ki zahteva dokaz, da druge osebe niso imetniki drugih pravic na navedenem delu, kot so pravice, ki se nanašajo na njegovo izkoriščanje v tiskani obliki.
(Glej točke od 47 do 51.)