Zadeva T‑164/12 R
Alstom
proti
Evropski komisiji
„Začasna odredba – Konkurenca – Sklep Komisije o posredovanju dokumentov nacionalnemu sodišču – Zaupnost – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Predlog za izdajo začasnih ukrepov – Fumus boni juris – Nujnost – Tehtanje interesov“
Povzetek – Sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 29. novembra 2012
1. Začasna odredba – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za izdajo – Fumus boni juris – Nujnost – Resna in nepopravljiva škoda – Kumulativnost – Tehtanje vseh zadevnih interesov – Vrstni red preizkusa in način preverjanja – Diskrecijska pravica sodnika za začasne odredbe
(členi 256(1) PDEU, 278 PDEU in 279 PDEU; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 104(2))
2. Začasna odredba – Odlog izvršitve – Pogoji za izdajo – Tehtanje vseh zadevnih interesov – Sklep Komisije o posredovanju zaupnih dokumentov nacionalnemu sodišču
(člen 278 PDEU)
3. Začasna odredba – Odlog izvršitve – Pogoji za izdajo – Nujnost – Resna in nepopravljiva škoda – Sklep Komisije o posredovanju zaupnih dokumentov nacionalnemu sodišču – Nevarnost kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva
(člen 278 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47)
4. Začasna odredba – Odlog izvršitve – Pogoji za izdajo – Fumus boni juris – Prima facie preučitev razlogov, navedenih v utemeljitev tožbe – Tožba zoper sklep Komisije o posredovanju zaupnih dokumentov nacionalnemu sodišču – Razlog v zvezi z jamstvi glede zaupnosti, ki jih ponuja nacionalno sodišče – Razlog, ki ni neutemeljen na prvi pogled
(člena 278 PDEU in 339 PDEU)
1. Glej besedilo sklepa.
(Glej točke od 24 do 27.)
2. Tehtanje različnih obstoječih interesov za sodnika za začasne odredbe pomeni ugotovitev, ali interes stranke, ki predlaga izdajo začasne odredbe, za njeno izdajo prevlada nad interesom, ki ga pomeni takojšnja uporaba spornega akta, tako da, natančneje, preizkusi, ali bi morebitna razglasitev ničnosti tega akta s strani sodišča, ki odloča v postopku v glavni stvari, omogočila vrnitev položaja, ki bi ga povzročila njegova takojšnja izvršitev, v prejšnje stanje in, obratno, ali bi odlog izvršitve tega akta lahko preprečeval njegov polni učinek, če bi bila tožba v postopku glavni stvari zavrnjena V teh okoliščinah lahko sodnik za začasne odredbe meni, da bo upošteval tudi interes tretjih oseb.
Glede tega je cilj postopka za izdajo začasne odredbe zagotovitev polnega učinka prihodnje meritorne odločitve. Zato je narava tega postopka v celoti pomožna, glede na postopek v glavni stvari, na katerega se nanaša, tako da mora biti odločitev, ki jo sprejme sodnik za začasne odredbe, začasna v smislu, da niti ne prejudicira smeri prihodnje meritorne odločbe niti da zaradi nje le-ta ne postane iluzorna s tem, da ji navedena odločitev odvzame polni učinek. Iz tega nujno sledi, da interes, ki ga brani stranka v postopku za izdajo začasne odredbe, ne zasluži varstva, če ta stranka sodniku za začasne odredbe predlaga sprejetje odločbe, ki bi imela, daleč od tega da bi bila popolnoma začasna, za posledico prejudiciranje smeri prihodnje meritorne odločbe ali bi le-ta zaradi nje postala iluzorna s tem, da bi ji odvzela polni učinek.
To velja za spor pred sodnikom za začasne odredbe glede tega, da institucija nacionalnemu sodišču posreduje dokumente, ki vsebujejo poslovne skrivnosti, ki jih je ta prejela v postopku v zvezi s konkurenco. Če bi bil predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen in bi bili dokumenti nato posredovani nacionalnemu sodišču, bi to lahko odločilo, preden bi sodišče Unije odločilo v postopku v glavni stvari. Tako bi bila posledica zavrnitve predloga za sprejetje predhodne odločbe prejudiciranje smeri prihodnje meritorne odločbe, to je zavrnitev ničnostne tožbe.
Zato je treba v takem primeru odložiti izvršitev odločbe o posredovanju navedenih dokumentov, da bi se tehtala učinkovita uporaba pravil Unije na področju konkurence ob spoštovanju postranskosti postopka za izdajo začasne odredbe.
(Glej točke od 29 do 31, 36, 37, 39 in 42.)
3. Varstvo interesa, ki ga brani predlagateljica, se izkaže za nujno, kadar ta tvega, da ji bo v primeru zavrnitve njenega predloga za izdajo začasne odredbe nastala velika in nepopravljiva škoda. To velja za spor pred sodnikom za začasne odredbe glede tega, da institucija nacionalnemu sodišču, ki je bilo pozvano v okviru spora, ki poteka, posreduje dokumente, ki vsebujejo poslovne skrivnosti, ki jih je ta prejela v postopku v zvezi s konkurenco.
Če bo namreč predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen in bodo dokumenti lahko posredovani ter bo nacionalno sodišče odločilo, preden bo sodišče Unije imelo čas odločiti o tožbi v postopku v glavni stvari, ki se nanaša na morebitno nezakonitost posredovanja informacij, bo pravica tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva izvotljena.
Ker bi bila zato resno in nepopravljivo ogrožena temeljna pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 6 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je treba, odvisno od preizkusa obstoja fumus boni juris, nujno izdati predlagane začasne odredbe.
(Glej točke 37, 45, 47 in 49.)
4. V postopku za izdajo začasne odredbe je pogoj fumus boni juris izpolnjen, kadar se vsaj eden izmed razlogov, ki jih v utemeljitev tožbe v glavni stvari navaja stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, zdi na prvi pogled upošteven in v vsakem primeru ni neutemeljen, ker razkriva obstoj kompleksnih pravnih vprašanj, katerih rešitev ni vnaprej jasna in torej zasluži temeljito presojo, ki je ne opravi sodnik za začasne odredbe, ampak mora biti predmet postopka v glavni stvari, ali kadar razprava med strankami potrdi obstoj pomembnega pravnega nesoglasja, katerega rešitev ni vnaprej jasna.
V okviru predloga za odložitev izvršitve sklepa Komisije o posredovanju dokumentov, ki vsebujejo poslovne skrivnosti, nacionalnemu sodišču na prvi pogled obstaja fumus boni juris, kar zadeva argumentacijo, na podlagi katere se porajajo nova pravna vprašanja v zvezi z ravnjo jamstev, ki jih nacionalno sodišče zagotavlja za varstvo zaupnosti posredovanih informacij, ki niso neupoštevna in njihova rešitev zasluži poglobljeno obravnavo v okviru postopka v glavni stvari.
Ni namreč mogoče izključiti, da bi v postopku v glavni stvari sodišče moralo odločati o obsegu nadzora, ki ga mora Komisija opraviti, da zagotovi posredovanje zaupnih informacij le, če nacionalno sodišče da konkretna jamstva, da lahko in da namerava spoštovati zaupnost teh informacij. Z drugimi besedami, sodišču bi se lahko pri odločanju v glavni stvari pojavilo vprašanje, ali so bili previdnostni ukrepi s strani Komisije, da bi izpolnila svoje obveznosti v skladu s členom 339 PDEU, zadostni ali pa bi morala podrobneje preučiti mehanizem, ki ga je za varstvo zahtevanih informacij predlagalo nacionalno sodišče. Dalje, čeprav bi bili ti previdnostni ukrepi načeloma ustrezni za izpolnitev te obveznosti, je mogoče, da tudi če Komisija sprejme vse potrebne previdnostne ukrepe, zaščita tretjih oseb v določenih primerih ni popolnoma zavarovana. Pri teh izjemah lahko Komisija zavrne izročitev dokumentov nacionalnim sodnim organom.
(Glej točke 50, 58, 59 in 61.)