SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 7. junija 2013(*)
„EKUJS – Jamstveni oddelek – Potrditev obračuna – Izdatki, izključeni iz financiranja – Pretirana zamuda Komisije pri oceni sporočil, posredovanih na podlagi člena 5(2) Uredbe (EGS) št. 595/91– Člen 32(5) Uredbe (ES) št. 1290/2005 – Obveznost obrazložitve – Razumni rok“
V zadevi T‑267/07,
Italijanska republika, ki jo zastopata G. Aiello in S. Fiorentino, avvocati dello Stato,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata C. Cattabriga in F. Erlbacher, zastopnika,
tožena stranka,
katere predmet je predlog za delno razglasitev ničnosti Odločbe Komisije 2007/327/ES z dne 27. aprila 2007 o potrditvi obračunov plačilnih agencij držav članic v zvezi z izdatki, ki jih financira Jamstveni oddelek Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (EKUJS), oddelek „Garancije“, za proračunsko leto 2006 (UL L 122, str. 51),
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi L. Truchot, predsednik, M. E. Martins Ribeiro, sodnica, in A. Popescu (poročevalec), sodnik,
sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 18. aprila 2012
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
1 Uredba Sveta (EGS) št. 729/70 z dne 21. aprila 1970 o financiranju skupne kmetijske politike (UL L 94, str. 13), kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1287/95 z dne 22. maja 1995 (UL L 125, str. 1), je uvedla splošna pravila za financiranje skupne kmetijske politike (SKP). Uredba Sveta (ES) št. 1258/1999 z dne 17. maja 1999 o financiranju skupne kmetijske politike (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 25, str. 414) je nadomestila Uredbo št. 729/70 in se uporablja za odhodke, ki so bili izvedeni od 1. januarja 2000 do 16. oktobra 2006.
2 Na podlagi člena 1(2)(b) in člena 3(1) Uredbe št. 729/70 ter člena 1(2)(b) in člena 2(2) Uredbe št. 1258/1999 Jamstveni oddelek Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (EKUJS) v okviru skupne ureditve kmetijskih trgov financira intervencije za stabilizacijo teh trgov, ki se izvajajo skladno s predpisi Evropske unije.
3 Na podlagi člena 5(2)(c) Uredbe št. 729/70 in člena 7(4) Uredbe št. 1258/1999 Komisija Evropskih skupnosti odloči, kateri odhodki se izločijo iz financiranja Unije, če ugotovi, da odhodki niso bili izvedeni v skladu s predpisi Unije.
4 Na podlagi člena 8(1) Uredbe št. 729/70 in člena 8(1) Uredbe št. 1258/1999 države članice sprejmejo potrebne ukrepe v skladu s svojimi zakoni in drugimi predpisi, da se prepričajo, da so ukrepi, ki jih financira EKUJS, dejansko izvedeni in pravilno izvršeni, da preprečijo in odpravljajo nepravilnosti in da se izterjajo zneski, izgubljeni zaradi nepravilnosti ali malomarnosti.
5 Člen 8(2) Uredbe št. 729/70 in člen 8(2) Uredbe št. 1258/1999 določata, da če se zneski v celoti ne izterjajo, nosi finančne posledice nepravilnosti ali malomarnosti Unija, kar ne velja za posledice zaradi nepravilnosti ali malomarnosti, ki jih je mogoče pripisati upravam in ustanovam držav članic.
6 Uredba št. 1258/1999 je bila razveljavljena in nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 1290/2005 z dne 21. junija 2005 o financiranju SKP (UL L 209, str. 1).
7 Člen 32(3) Uredbe št. 1290/2005 določa, da „ob predložitvi letnih računovodskih izkazov iz člena 8(1)(c)(iii) države članice predložijo Komisiji tudi poročilo o postopkih izterjav zaradi nepravilnosti, v katerem navedejo še neizterjane zneske, in sicer glede na upravni in/ali sodni postopek ter leto, v katerem je bila prvič upravno ali sodno ugotovljena nepravilnost“. Obenem je določeno, da „države članice dajo Komisiji na razpolago podrobnosti o stanju posameznih postopkov izterjave in posameznih, še neizterjanih zneskih“.
8 Člen 32(5) Uredbe št. 1290/2005 določa:
„Če do izterjave ni prišlo v štirih letih po datumu prve upravne ali sodne ugotovitve ali v osmih letih, če je izterjava v postopku pred nacionalnimi sodnimi organi, zadevna država članica krije 50 % finančnih posledic zaradi neizvršene izterjave, ostalih 50 % pa je kritih iz proračuna Skupnosti.
Zadevna država članica v poročilu iz prvega pododstavka odstavka 3 ločeno navede zneske, za katere izterjava ni bila izvršena v rokih iz prvega pododstavka tega odstavka.
Razdelitev finančnega bremena zaradi neizvršene izterjave v skladu s prvim pododstavkom ne vpliva na obveznost države članice glede izvajanja postopkov izterjave v skladu s členom 9(1) te uredbe. [Evropskemu kmetijskemu jamstvenemu skladu (EKJS)] se nakaže 50 % tako zbranih zneskov, potem ko se zadrži del zneskov iz odstavka 2 tega člena.
Če je v okviru postopka izterjave z dokončnim upravnim ali sodnim aktom ugotovljeno, da ni bilo nepravilnosti, zadevna država članica prijavi EKJS odhodek, nastal zaradi finančnega bremena, ki ga je imela v skladu s prvim pododstavkom.
Vendar pa, če iz razlogov, ki jih ni mogoče pripisati zadevni državi članici, izterjava ni bila izvršena v rokih iz prvega pododstavka, znesek za izterjavo pa presega 1 milijon EUR, lahko Komisija na zahtevo zadevne države članice podaljša rok za največ 50 % prvotno predvidenega roka.“
9 Člen 32(6) Uredbe št. 1290/2005 določa, da se „[v] utemeljenih primerih […] lahko države članice odločijo, da ne bodo izvajale postopka izterjave“. V tej določbi je določeno, da se ta odločitev lahko sprejme le v teh primerih:
„(a) če je skupna vsota že obstoječih in predvidenih stroškov izterjave višja od zneska izterjave;
(b) če izterjave ni mogoče izvršiti zaradi plačilne nesposobnosti dolžnika ali oseb, ki so pravno odgovorne za nepravilnost, pri čemer je plačilna nesposobnost ugotovljena in priznana v skladu z nacionalno zakonodajo zadevne države članice“.
10 Ista določba določa, da „[z]adevna država članica v poročilu iz odstavka 3 ločeno navede zneske, za katere se je odločila, da ne bo sprožila postopkov izterjave, kot tudi utemeljitev svoje odločitve“.
11 Člen 32(8) Uredbe št. 1290/2005 določa:
„Po začetku postopka iz člena 31(3) se Komisija lahko odloči, da iz financiranja Skupnosti izloči zneske, za katere se obremeni proračun Skupnosti, v naslednjih primerih:
(a) z uporabo odstavkov 5 in 6 tega člena, če ugotovi, da so nepravilnosti ali neizvršene izterjave nastale zaradi nepravilnosti ali malomarnosti upravnih organov ali drugih služb ali organov države članice;
(b) z uporabo odstavka 6 tega člena, če oceni, da država članica ni zadovoljivo utemeljila upravičenost svoje odločitve za zaustavitev postopka izterjave.“
12 Na podlagi določb člena 16 Uredbe št. 729/70 v povezavi s členom 20 Uredbe št. 1258/1999 in členom 47 Uredbe št. 1290/2005 se Uredba št. 729/70 uporablja za odhodke, ki so jih države članice izvedle med 1. januarjem 1971 in 31. decembrom 1999, medtem ko se Uredba št. 1258/1999 uporablja za odhodke, ki so bili izvedeni med 1. januarjem 2000 in 16. oktobrom 2006.
13 Vendar se na podlagi člena 49, tretji odstavek, druga alineja, Uredbe št. 1290/2005 člen 32 te iste uredbe uporablja za primere nepravilnosti, ki so bili sporočeni v okviru člena 3 Uredbe Sveta (EGS) št. 595/91 z dne 4. marca 1991 o nepravilnostih in povračilu napačno izplačanih vsot v zvezi s financiranjem SKP ter o ustanovitvi informacijskega sistema na tem področju in razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 283/72 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 11, str. 171) in za katere izterjava do 16. oktobra 2006 še ni bila v celoti izvršena.
14 Člen 3 Uredbe št. 595/91 določa:
„1. Države članice v dveh mesecih po izteku vsakega četrtletja pošljejo Komisiji seznam nepravilnosti, ki so bile predmet temeljnih upravnih ali sodnih ugotovitev.
S tem namenom sporočijo Komisiji, če je to mogoče, še naslednje podatke:
– kateri predpis je bil kršen,
– vrsto in višino izdatkov; v primerih, ko ni bilo izplačila, pa vsote, ki bi bile napačno izplačane, če nepravilnost ne bi bila ugotovljena, razen zmot in zamud gospodarskih subjektov, ki so bile odkrite pred plačilom in niso dale povoda za v upravnem ali sodnem postopku izrečeno kazensko sankcijo;
– za katero skupno tržno ureditev in proizvod ali proizvode oziroma za katere ukrepe gre,
– v katerem časovnem obdobju ali trenutku so nastale nepravilnosti,
– katere metode so bile uporabljene pri zagrešitvi nepravilnosti,
– kako je bila nepravilnost odkrita,
– katere nacionalne oblasti ali organi držav članic so odkrili nepravilnost,
– kakšne finančne posledice sledijo in kakšne možnosti obstajajo za povračilo,
– datum in prve informacije, ki so povzročile sum obstoja nepravilnosti,
– v katerem trenutku je bila nepravilnost odkrita,
– katere države članice in tretje države so v tem primeru prizadete,
– katere fizične ali pravne osebe so udeležene, razen če ustrezni podatek v boju proti nepravilnostim zaradi vrste nepravilnosti ni koristen;
– […]“
15 Člen 5(1) te uredbe določa, da, „[d]ržave članice obvestijo Komisijo v dveh mesecih po izteku vsakega četrtletja o sproženih postopkih zaradi nepravilnosti, ki so bile sporočene v skladu s členom 3, pa tudi o pomembnejših spremembah v zvezi s postopki“. Odstavek 2 istega člena določa, da „[č]e po mnenju države članice ni mogoče izvesti ali ni mogoče pričakovati popolnega povračila neke vsote, o tem obvesti Komisijo v posebnem poročilu in sicer o nepovrnjeni vsoti in vzrokih, zaradi katerih gre ta vsota po njenem mnenju v breme Skupnosti ali države članice“, da „[ta] morajo biti dovolj podrobna, da lahko Komisija sprejme sklep, kdo bo nosil finančne posledice v skladu s členom 8(2) Uredbe (EGS) št. 729/70“ in da „[se] ta sklep […] sprejme po postopku iz člena 5 te uredbe“.
16 Podrobna pravila postopka za potrditev obračuna EKUJS določa Uredba Komisije (ES) št. 1663/95 z dne 7. julija 1995 o določitvi podrobnih pravil za uporabo Uredbe št. 729/70 v zvezi s postopkom za potrditev obračuna Jamstvenega oddelka EKUJS (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 18, str. 31), kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 465/2005 z dne 22. marca 2005 (UL L 77, str. 6).
17 Člen 8(1) in (2) te uredbe določa:
„1. Če Komisija na podlagi poizvedbe oceni, da izdatki niso bili izvršeni v skladu s pravili Skupnosti, o rezultatih svojih pregledov obvesti zadevno državo članico in navede korektivne ukrepe, ki naj se sprejmejo za zagotovitev prihodnje skladnosti.
Sporočilo se sklicuje na to uredbo. Država članica odgovori v dveh mesecih in Komisija lahko temu primerno spremeni svoje stališče. V upravičenih primerih se lahko Komisija strinja, da se podaljša rok za odgovor.
Po izteku obdobja, dovoljenega za odgovor, Komisija povabi državo članico na dvostransko razpravo in obe stranki si prizadevata dogovoriti [se] o ukrepih, ki jih je treba sprejeti, in o oceni resnosti kršitve in finančne izgube Skupnosti. Po razpravi in izteku katerega koli roka po razpravi, ki ga določi Komisija, po posvetovanju z državami članicami za zagotovitev nadaljnjih informacij ali, če država članica ne sprejme povabila na srečanje pred rokom, ki ga določi Komisija, po izteku roka Komisija uradno sporoči državi članici svoje ugotovitve, sklicujoč se na Odločbo Komisije 94/442/ES. Brez poseganja v četrti pododstavek tega odstavka to sporočilo vključuje oceno katerega koli izdatka, ki ga namerava Komisija izključiti v skladu s členom 5(2)(c) Uredbe […] št. 729/70.
Država članica čimprej obvesti Komisijo o korektivnih ukrepih, sprejetih za zagotovitev skladnosti s predpisi Skupnosti, in o datumu začetka njihove veljavnosti. Kjer je to ustrezno, Komisija sprejme enega ali več sklepov v skladu s členom 5(2)(c) Uredbe […] št. 729/70 do datuma začetka veljavnosti korektivnih ukrepov, zato da bi izključili izdatke, ki so neskladni s predpisi Skupnosti.
2. Sklepi iz člena 5(2)(c) Uredbe […] št. 729/70 se sprejmejo po pregledu katerega koli poročila, ki ga sestavi spravni organ v skladu z določbami iz [Odločbe] 94/442/ES.“
Dejansko stanje
18 Komisija je leta 2003 ustanovila „projektno skupino za ‚izterjavo‘“ (v nadaljevanju: projektna skupina), ki so jo sestavljali uslužbenci Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) in generalnega direktorata (DG) „Kmetijstvo“. Naloga te projektne skupine je bila preučiti primere nepravilnosti, ki so jih na podlagi člena 3 Uredbe št. 595/91 pred 1. januarjem 1999 sporočile države članice in v katerih plačani zneski niso bili v celoti izterjani, ter preveriti, ali so nacionalni organi spoštovali obveznosti iz člena 8 Uredbe št. 729/70 ali, če je primerno, iz člena 8 Uredbe št. 1258/1999. Delo projektne skupine je obsegalo med drugim preverjanje dejavnosti italijanskih plačilnih agencij, Agenzie per le erogazioni in agricoltura (AGEA, agencija za dodelitev pomoči v kmetijskem sektorju) in Servizio autonomo interventi nel settore agricolo (SAISA, neodvisna intervencijska služba v kmetijskem sektorju).
19 Projektna skupina se je ob upoštevanju naraščajočega števila primerov nepravilnosti v svojem mandatu, približno 4200 primerov je predstavljalo znesek 1,2 milijarde EUR, odločila, da v prvi fazi preuči postopke glede primerov nepravilnosti pri zneskih, ki presegajo 500.000 EUR, in da šele v drugi fazi analizira primere z nižjimi zneski.
20 Komisija je po zaključku naloge projektne skupine glede primerov, katerih znesek je presegal 500.000 EUR, in po postopku za potrditev obračunov, ki ga določa Uredba št. 1663/95, sprejela Odločbo 2006/678/ES z dne 3. oktobra 2006 o finančnih posledicah v okviru obračuna izdatkov, financiranih iz Jamstvenega oddelka EKUJS, v določenih primerih nepravilnosti s strani gospodarskih subjektov (UL L 278, str. 24).
21 Posebni razlogi za finančne popravke, ki jih je izvedla Komisija, so bili povzeti v zbirnem poročilu AGRI‑2006‑62645‑01‑00 o rezultatih nadzora pri potrjevanju obračunov Jamstvenega oddelka EKUJS na podlagi člena 5(2)(c) Uredbe št. 729/90 in člena 7(4) Uredbe št. 1258/1999 glede izterjave nepravilnih plačil.
22 V tem poročilu je Komisija v zvezi s prvo skupino 157 primerov nepravilnosti ugotovila, da italijanski organi niso v celoti spoštovali dolžne skrbnosti, ki jo nalagata člen 8 Uredbe št. 729/70 in člen 8 Uredbe št. 1258/1999, in da bi morali zaradi svojega malomarnega ravnanja v celoti prevzeti finančno breme, ki izhaja iz neizvedene izterjave neupravičeno plačanih zneskov, in sicer v celotnem znesku 310.849.495,98 EUR. Komisija je glede druge skupine primerov navedla, da njene službe niso podale nobenih ugotovitev glede ravnanja nacionalnih organov. V nekaterih od teh primerov, v katerih se je štelo, da bi bila izterjava neupravičeno plačanih zneskov nemogoča, bi moralo biti ustrezno finančno breme v celoti naloženo EKUJS. Nazadnje je bila glede tretje skupine primerov, v katerih se je izterjava zadevnih zneskov zdela še mogoča, odločitev Komisije odložena, ker za finančne posledice neizterjave zadevnih zneskov še ni bilo mogoče obremeniti EKUJS.
23 S tožbo, ki je bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena 11. decembra 2006, je Italijanska republika predlagala delno razglasitev ničnosti Odločbe 2006/678 v delu, v katerem je ta odločba izključila financiranje Skupnosti in finančne posledice v zvezi s 105 primeri nepravilnosti naložila v breme Italijanski republiki. To tožbo je Splošno sodišče zavrnilo s sodbo z dne 12. septembra 2012 v zadevi Italija proti Komisiji (T‑394/06).
24 Komisija je 27. aprila 2007 sprejela Odločbo 2007/327/ES o potrditvi obračunov plačilnih agencij držav članic v zvezi z izdatki, ki jih financira Jamstveni oddelek EKUJS, za proračunsko leto 2006 (UL L 122, str. 51, v nadaljevanju: izpodbijana odločba). Komisija je s to odločbo na podlagi člena 32(5) Uredbe št. 1290/2005 Italijanski republiki naložila kritje 50 % finančnega bremena glede neupravičenih plačil, ki jih je ta država članica sporočila v skladu s členom 3 Uredbe št. 595/91 in do 16. oktobra 2006 niso bila v celoti izterjana. Med navedenimi plačili so bile tudi nepravilnosti v vrednosti nad 500.000 EUR, ki jih je Italijanska republika v skladu s členom 3 Uredbe št. 595/91 sporočila pred 1. januarjem 1999 in ki zaradi čakanja na zaključek postopkov izterjave niso mogli biti vključeni v Odločbo 2006/678, in drugi primeri, katerih znesek je bil nižji od praga 500.000 EUR in jih je projektna skupina obravnavala v drugi fazi svoje naloge.
Postopek in predlogi strank
25 Italijanska republika je 9. julija 2007 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
26 Po spremembi sestave senatov Splošnega sodišča je bil sodnik poročevalec razporejen v osmi senat, ki mu je bila zato dodeljena obravnavana zadeva.
27 Splošno sodišče (osmi senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek.
28 Stranki sta na obravnavi 18. aprila 2012 podali ustne navedbe in odgovorili na vprašanja Splošnega sodišča.
29 Italijanska republika Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razglasi za nično v delu, v katerem je Italijanski republiki naloženo kritje 50 % finančnih posledic zaradi neizvršene izterjave v nekaterih primerih nepravilnosti ali malomarnosti, ki so navedeni v tožbi;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
30 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– Italijanski republiki naloži plačilo stroškov.
Pravo
31 Italijanska republika v bistvu v utemeljitev tožbe navaja dva tožbena razloga. Najprej zatrjuje kršitev člena 8 Uredbe št. 1663/95 in člena 5(2) Uredbe št. 595/91 ter kršitev obveznosti obrazložitve, dalje pa navaja kršitev člena 8(2) Uredbe št. 729/70 in člena 8(2) Uredbe št. 1258/1999 ter kršitev obveznosti obrazložitve.
Kršitev člena 8 Uredbe št. 1663/95 in člena 5(2) Uredbe št. 595/91 ter kršitev obveznosti obrazložitve
32 Prvi tožbeni razlog je razdeljen na dva dela. Prvi del se nanaša na primere nepravilnosti pri zneskih, ki presegajo 500.000 EUR, medtem ko se drugi del nanaša na primere z nižjimi zneski.
Primeri nepravilnosti pri zneskih, ki presegajo 500.000 EUR
33 Italijanska republika izpodbija neobstoj formalne odločbe Komisije v okviru Odločbe 2006/678 glede sedmih primerov nepravilnosti pri zneskih, ki presegajo 500.000 EUR. Gre za naslednje primere: Ilca SpA (IT/1989/003 (S)), Eurofeed SpA (IT/1991/003 (S)), Italtrading Srl (IT/1994/001), Codelme Srl (IT/1996/001), Codelme Srl (IT/1997/014), Europa Vini Srl (IT/1998/003), Italsemole Srl (IT/1996/018) (v nadaljevanju: sedem primerov nepravilnosti pri zneskih, ki presegajo 500.000 EUR).
34 Neupravičene zamude Komisije pri odločanju naj bi preprečile zaključek sedmih primerov nepravilnosti pri zneskih, ki presegajo 500.000 EUR, pred sprejetjem izpodbijane odločbe, kar naj bi privedlo do naložitve, da se 50 % finančnih posledic krije iz proračuna Italijanske republike. Komisija naj bi imela v razumnem obdobju na voljo vse potrebne informacije, da bi se seznanila z nemožnostjo izterjave celotnih zneskov, ki so predmet nepravilnosti, in odredila, naj se ti zneski krijejo iz proračuna Skupnosti ali proračuna države članice. Ker Komisija ni tako ravnala, naj bi italijanskim organom odvzela možnost, da bi, po potrebi, sodno uveljavljali svoje pravice.
35 Italijanska republika meni, da člen 8(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 1663/95, ki določa, da mora država članica v roku dveh mesecev odgovoriti na sporočilo, s katerim jo je Komisija obvestila o rezultatih preiskave, zahteva, da mora ta rok dveh mesecev spoštovati tudi Komisija, kadar se mora izreči o sporočilih, ki so ji posredovana na podlagi člena 5(2) Uredbe št. 595/91.
36 V vsakem primeru pa Italijanska republika navaja, da neobstoj posebnega roka v členu 5(2) Uredbe št. 595/91 ne dopušča prekoračitve razumnega roka v mejah, ki jih je oblikovala sodna praksa. Vendar je bil ta rok, ko je Komisija sprejela Odločbo 2006/678, močno prekoračen.
37 Italijanska republika v repliki pojasnjuje, da je ta tožbeni razlog v celoti dopusten, ker je interes za izpodbijanje nevključitve primerov pri zneskih, ki presegajo 500.000 EUR, v Odločbo 2006/678 jasno opredeljen le, če bi bili ti primeri vključeni v izpodbijano odločbo. Italijanska vlada namreč meni, da nevključitev zadevnih primerov v Odločbo 2006/678 ni nujno pomenila, da bi bili ti primeri vključeni v izpodbijano odločbo, pač pa je pomenila le enega od pogojev, da bi se to zgodilo. Medtem bi Komisija lahko ponovno opredelila zadevne primere ali jih celo spregledala, zaradi česar italijanska vlada ne bi imela razloga za izpodbijanje.
38 Poleg tega Italijanska republika uveljavlja neobrazloženost izpodbijane odločbe, saj Komisija ni obrazložila, zakaj sedem primerov nepravilnosti pri zneskih, ki presegajo 500.000 EUR, ni bilo vključenih v Odločbo 2006/678, niti ni upravičila zamude pri sprejetju izpodbijane odločbe. Italijanska republika naj bi bila namreč o razlogih, iz katerih Komisija ni odločila glede sedmih primerov nepravilnosti pri zneskih, ki presegajo 500.000 EUR, obveščena šele v tem postopku. Pojasnila, ki jih je Komisija podala v odgovoru na tožbo, vseeno ne pomenijo le obrazložitve po sprejetju izpodbijane odločbe, ki ni upoštevna za presojo njene zakonitosti, pač pa tudi nezadostno argumentacijo za razjasnitev obrazložitve te odločbe. Ker sta pojma „neobstoj popolne izterjave“ in „postopek v teku“ pravna pojma, Komisija ne bi smela zgolj ugotoviti, da je določen postopek še v teku, ampak bi morala jasno navesti razloge, na podlagi katerih je ocenila, da izterjava zadevnih zneskov še ni bila mogoča.
39 Komisija uvodoma navaja, da se prvi ničnostni razlog Italijanske republike dejansko nanaša na Odločbo 2006/678 in ne na izpodbijano odločbo. Komisija ocenjuje, da bi moral biti zaradi tega navedeni del prvega tožbenega razloga za razglasitev ničnosti razglašen za nedopustnega.
40 Zato je treba preizkusiti dopustnost tega dela prvega tožbenega razloga.
41 V zvezi s tem Italijanska republika v bistvu izpodbija neobstoj formalne odločitve Komisije v okviru Odločbe 2006/678 glede sedmih primerov nepravilnosti pri zneskih, ki presegajo 500.000 EUR. Italijanska republika meni, da bi morala Komisija spoštovati rok dveh mesecev ali v vsakem primeru razumni rok, da bi se izrekla o sporočilih, ki ji jih je država članica posredovala na podlagi člena 5(2) Uredbe št. 595/91. Ta rok je bil namreč v trenutku, ko je Komisija sprejela Odločbo 2006/678, močno prekoračen.
42 Treba je navesti, da ni mogoče utemeljeno zatrjevati, da se ta očitek Italijanske republike ne nanaša na Odločbo 2006/678. Preprosto branje tožbe in replike potrjuje, da trditve, ki jih je navedla Italijanska republika, ne zadevajo zakonitosti izpodbijane odločbe, pač pa zakonitost Odločbe 2006/678.
43 Vsekakor drži, da če bi bilo sedem primerov nepravilnosti pri zneskih, ki presegajo 500.000 EUR, predmet Odločbe 2006/678, potem ne bi bili vključeni v izpodbijano odločbo. Dejstvo je, da Odločba 2006/678 ni predmet tega spora in da zato očitki, uperjeni zoper to odločbo, ne morejo imeti za posledico razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe in so zato v obravnavanem primeru neupoštevni.
44 Poleg tega je treba navesti, kot je to storila Komisija, da je italijanska vlada, če bi nameravala očitati Komisiji, da v razumnem roku ni sprejela posebne ustrezno obrazložene odločbe glede sedmih primerov nepravilnosti pri zneskih, ki presegajo 500.000 EUR, imela možnost pozvati Komisijo, naj odloči o teh primerih, in po potrebi vložiti tožbo v skladu z določbami člena 232, drugi odstavek, ES, da sodišče Unije ugotovi opustitev Komisije.
45 V teh okoliščinah je ta očitek Italijanske republike treba zavrniti kot neupošteven in ne kot nedopusten.
46 Glede očitka o neobrazložitvi izpodbijane odločbe je treba opozoriti, da mora obrazložitev, ki se zahteva v členu 253 ES, jasno in nedvoumno izražati razloge institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko stranke seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče Unije opravi nadzor (glej sodbo Sodišča z dne 14. julija 2005 v zadevi Nizozemska proti Komisiji, C‑26/00, ZOdl., str. I‑6527, točka 113, in sodbo Splošnega sodišča z dne 19. junija 2009 v zadevi Qualcomm proti Komisiji, T‑48/04, ZOdl., str. II‑2029, točka 174 in navedena sodna praksa).
47 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da iz točke 11 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da v skladu s členom 32(5) Uredbe (ES) št. 1290/2005 zadevna država članica krije 50 % finančnih posledic zaradi neizvršene izterjave, ostalih 50 % pa je kritih iz proračuna Skupnosti, če se izterjava ni izvršila v štirih letih po datumu prve upravne ali sodne ugotovitve ali v osmih letih, če je izterjava v postopku pred nacionalnimi sodnimi organi.
48 Ob upoštevanju, da so države članice v skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 885/2006 z dne 21. junija 2006 o določitvi podrobnih pravil za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 1290/2005 glede akreditacije plačilnih agencij in drugih organov ter potrditve obračunov EKJS in EKSRP (UL L 171, str. 90), ki se uporablja od 16. oktobra 2006 in katere člen 11, od (1) do (3), v bistvu določa isti postopek kot člen 8 Uredbe št. 1663/95, primere nepravilnosti, za katere popolna izterjava zneskov do 16. oktobra 2006 ni bila izvedena, sporočile Komisiji, je treba priti do enakega zaključka in sicer, da bi morala Komisija na podlagi teh podatkov odločiti o finančnih posledicah neizterjave zneskov, ki ustrezajo nepravilnostim, ki v posameznih primerih trajajo že več kot štiri oziroma osem let.
49 Iz tega sledi, da je ta točka obrazložitve izpodbijane odločbe Italijanski republiki omogočala, da se seznani z razlogi, zaradi katerih se je Komisija odločila, da državi članici zaradi neizvršene izterjave naloži kritje 50 % finančnih posledic.
50 Čeprav Italijanska republika s tem očitkom skuša izpodbijati neobstoj obrazložitve Odločbe 2006/678, ker v njej ni pojasnjeno, zakaj sedem primerov nepravilnosti pri zneskih, ki presegajo 500.000 EUR, ni bilo vključenih v to odločbo, je treba ta očitek kot neupošteven zavrniti. Ugotovitev morebitne neobrazložitve Odločbe 2006/678 nikakor ne more pripeljati do razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe.
51 Poleg tega je treba spomniti, da so odločbe Komisije v zvezi s potrditvijo obračunov EKUJS sprejete na podlagi zbirnega poročila in korespondence med Komisijo in zadevno državo članico (sodba Sodišča z dne 14. marca 2002 v zadevi Nizozemska proti Komisiji, C‑132/99, Recueil, str. I‑2709, točka 39). V teh okoliščinah je treba šteti, da je odločba zadosti obrazložena, če je država naslovnica tesno sodelovala v postopku njene priprave in če so ji bili znani razlogi za odločitev Komisije, da ne bo štela, da je treba za sporno vsoto obremeniti EKUJS (sodba Sodišča z dne 21. marca 2002 v zadevi Španija proti Komisiji, C‑130/99, Recueil, str. I‑3005, točka 126).
52 Treba pa je ugotoviti, kot to navaja Komisija, da vsebuje zbirno poročilo AGRI‑2006‑62645‑01‑00, navedeno v točki 21 zgoraj, podrobno utemeljitev popravkov iz Odločbe 2006/678. V točki 4 tega dokumenta so v rubriki „Poročilo o odločbah glede finančnih posledic neizterjave zneskov zaradi nepravilnosti“ službe Komisije jasno navedle, da so v določenih primerih nepravilnosti pred letom 1999 ugotovile, da postopki izterjave še vedno potekajo pred nacionalnimi sodišči, čeprav so nacionalni organi do takrat ravnali z vso dolžno skrbnostjo. Zato so ocenile, da ni bilo več mogoče zaključiti teh primerov, ker za ustrezni znesek ni mogoče obremeniti niti proračuna Skupnosti niti proračuna zadevne države članice, saj je izterjava še vedno mogoča, ker nacionalni organi niso bili malomarni. Zaključile so, da bi bilo torej treba počakati na izid nacionalnih sodnih postopkov, ki so v teku, da bi lahko odločili o finančnih posledicah morebitne neizterjave, in da so bili ti primeri zato izključeni iz Odločbe 2006/678.
53 Zato je treba očitek glede neobrazložitve izpodbijane odločbe zavrniti kot neutemeljen in očitek glede domnevne neobrazložitve Odločbe 2006/678 v vsakem primeru zavrniti kot neupošteven.
54 Glede na navedeno je treba prvi del prvega tožbenega razloga zavrniti.
Nepravilnosti pri zneskih, ki ne presegajo 500.000 EUR
55 Italijanska republika, sklicujoč se na primere nepravilnosti pri zneskih, ki ne presegajo 500.000 EUR, ki so bili potrjeni z izpodbijano odločbo, navaja, da je okoliščina, da je Komisija brez vsakršne utemeljitve prekomerno zamujala pri sprejetju odločb glede teh primerov, vplivala na predmet navedene odločbe. Še več, Komisija naj bi v odgovoru na tožbo priznala, da se ni zdelo, da bi ti primeri zahtevali dodatna pojasnila italijanskih organov in da bi bili ti primeri zgolj zaradi ekonomičnosti upravnih postopkov del postopka, ki je bil zaupan projektni skupini. Zaradi te zamude, ki naj bi bila popolnoma neobrazložena, naj bi bili zadevni primeri vključeni v izpodbijano odločbo in naj bi se torej zanje uporabil člen 32 Uredbe št. 1290/2005, kar bi privedlo do tega, da bi se 50 % ustreznih bremen krilo iz nacionalnega proračuna.
56 Prvič, Italijanska republika se pritožuje nad dejstvom, da Komisija ni v razumnem roku odločila o 25 primerih nepravilnosti pri zneskih, ki ne presegajo 500.000 EUR, ki so že vključeni v postopek potrditve, ki se je začel leta 2001, in ki jih je OLAF z dopisom z dne 12. junija 2001 pripisal EKUJS. Gre za naslednje primere: Coprap (IT/1987/001), Tabacchi Levante (IT/1987/002), Casearia Sarda (IT/1991/001), Beca (IT/1994/009), Soc.Coop.Super (IT/1995/003/A), Vinicola Magna (IT/1995/005/A), Eurotrade (IT/1995/015/A), COASO – Italiana Tabacchi (IT/1995/016/A), Ionia (IT/1995/017/A), Beca (IT/1995/018), Addeo Fruit (IT/1995/021), Quaranta (IT/1996/003), D’Apolito (IT/1996/007), Sibillo (IT/1996/016), Agrocom (IT/1996/019), Procaccini (IT/1996/020), Addeo Fruit (IT/1996/023), Mediterrane Vini (IT/1996/001), Oleificio Centro Italia (IT/1996/029), Procaccini (IT/1997/002), Soc.Coop.Super (IT/1997/006/A), Savict (IT/1997/01), Agricola S. Giuseppe (IT/1997/012), Terra D’Oro (IT/1997/017/A) in Toscana Tabacchi (IT/1997/018) (v nadaljevanju: 25 primerov nepravilnosti).
57 Drugič, italijanska vlada se pritožuje zaradi zamude Komisije pri potrditvi 36 drugih primerov nepravilnosti, ki niso vključeni v dopis od OLAF z dne 12. junija 2001 in glede katerih so italijanski organi službe Komisije zaman prosili, naj se krijejo iz proračuna Skupnosti. Italijanska republika se primeroma sklicuje na sedem primerov, ki so navedeni v dveh dopisih SAISA z dne 6. in 13. oktobra 2006. Gre za naslednje primere nepravilnosti: Codelme-Cabosa (IT/III/98/12), Centro Sud Conserve (IT/4/98/16), Agroverde (IT/I/95/9), Racaniello Rosa (IT/3/95/19), Agricola Paduli (IT/00/11), Vinicola Vedovato Mario (IT/3/96/26) in Agricola Paduli (IT/95/12).
58 Italijanska vlada meni, da so bili zaradi Komisijinega nespoštovanja obveznosti odločanja v razumnih rokih primeri, ki ustrezajo 36 drugim primerom nepravilnosti, vključeni na področje uporabe člena 32(5) Uredbe št. 1290/2005, kar je pomenilo, da bi se ustrezne finančne posledice v višini 50 % krile iz nacionalnega proračuna.
59 Najprej je treba poudariti, da noben pravni predpis ni nalagal Komisiji, da sprejme odločbo o posebnem poročilu na podlagi člena 5(2) Uredbe št. 595/91 v določenem roku (sodba Splošnega sodišča z dne 26. oktobra 2010 v zadevi Nemčija proti Komisiji, T‑236/07, ZOdl., str. II‑5253, točka 63).
60 Vendar je treba opozoriti, da mora Komisija v skladu s splošnim načelom prava Unije v okviru svojih upravnih postopkov spoštovati razumni rok (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 15. oktobra 2002 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, Recueil, str. I‑8375, točka 179, in sodbo Splošnega sodišča z dne 30. septembra 2003 v zadevi Aristoteleio Panepistimio Thessalonikis proti Komisiji, T‑196/01, Recueil, str. II‑3987, točka 229).
61 Obveznost upoštevanja razumnega roka pri izvajanju upravnih postopkov pomeni splošno načelo prava Unije, katerega upoštevanje zagotavljajo sodišča Unije in ki je poleg tega v členu 41(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki je bila razglašena 7. decembra 2000 v Nici, določeno kot sestavni del pravice do dobrega upravljanja (UL 2012, C 364, str. 391) (sodba Splošnega sodišča z dne 11. aprila 2006 v zadevi Angeletti proti Komisiji, T‑394/03, ZOdl. JU., str. I‑A‑2‑95 in II‑A‑2‑441, točka 162).
62 V skladu z ustaljeno sodno prakso se razumnost trajanja upravnega postopka presoja glede na okoliščine posamezne zadeve in zlasti glede na njen kontekst, različne faze v postopku, zapletenost zadeve in njen pomen za različne zainteresirane stranke (sodba Sodišča z dne 15. julija 2004 v zadevi Španija proti Komisiji, C‑501/00, ZOdl., str. I‑6717, točka 53).
63 Tudi če v obravnavnem primeru drži, da veljavna ureditev Komisiji ne nalaga natančnega roka za sprejetje odločitve o tem, kdo krije finančne posledice v primeru sporočila države članice na podlagi člena 5(2) Uredbe št. 595/91, je kljub temu treba oceniti razumnost trajanja upravnega postopka in v primeru morebitne prekoračitve razumnega roka ugotoviti, ali je ta okoliščina lahko vplivala na izpodbijano odločitev.
64 Glede 25 primerov nepravilnosti je najprej nesporno, kot je potrdila Komisija med obravnavo, da gre za primere, ki jih je SAISA Komisiji sporočila pred letom 1995.
65 Teh 25 primerov je bilo del sklopa z več kot tisoč primeri nepravilnosti, ki jih je Italijanska republika sporočila pred letom 1995. Vendar je šlo le za primere nepravilnosti, v katerih od italijanskih organov niso bila zahtevana dodatna pojasnila.
66 OLAF je v svojem dopisu z dne 12. junija 2001 navedel, da ta dopis pomeni „uradno sporočilo v skladu s členom 8(1) Uredbe št. 1663/95“ in prve skupine primerov iz Priloge 1 pojasnil kot „primer[e], za katere so pristojni nacionalni organi navedli, da je treba zadevne zneske šteti za neizterljive in glede katerih se strinjamo, da jih krije Jamstveni oddelek EKUJS […]“.
67 Vendar je Komisija izpodbijano odločbo, v katero je bilo vključenih 25 primerov nepravilnosti, sprejela šele 27. aprila 2007.
68 Ker so bili ti primeri nepravilnosti Komisiji sporočeni pred letom 1995, v Komisijino odločbo glede potrjevanja obračunov pa so bili vključeni šele 27. aprila 2007, je postopek potrjevanja teh primerov skupno trajal več kot 10 let.
69 Poleg tega je treba navesti, da je Komisija od junija 2001, to pomeni približno šest let pred sprejetjem izpodbijane odločbe, zneske, ki ustrezajo 25 primerom nepravilnosti, priznavala kot neizterljive in potrjevala, da jih krije EKUJS.
70 Komisija v utemeljitev tega roka pojasnjuje, da čeprav bi lahko leta 2003 izvedla potrditev finančnih posledic v primerih nepravilnosti, ki so jih pred letom 1995 sporočile Kraljevina Belgija, Kraljevina Danska, Zvezna republika Nemčija, Helenska republika, Kraljevina Španija, Francoska republika, Irska, Kraljevina Nizozemska, Portugalska republika in Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska, ker je OLAF uspel razjasniti vse primere nepravilnosti, ki so jih te države članice sporočile pred letom 1995, je bil položaj, kar zadeva Italijansko republiko, še vedno zelo nejasen zaradi velikega števila postopkov izterjave, ki so bili v teku, in tudi zaradi zelo nedoločnih in nepopolnih odgovorov, ki so jih predložili italijanski organi.
71 Komisija potrjuje, da 25 primerov nepravilnosti ni mogla vključiti v odločbo iz leta 2003, da bi v celoti preučila italijanski položaj in zagotovila potrebno ekonomičnost upravnih postopkov. Zato se je Komisija odločila, da ne izvede potrditve v primerih, ki jih je italijanska vlada sporočila pred letom 1995 in ki so bili skupaj s tistimi, ki so bili sporočeni po tem datumu do leta 1999, vključeni v delo projektne skupine, ki je bila ustanovljena leta 2003.
72 Poleg tega Komisija navaja, da je lahko projektna skupina, ker se je na začetku osredotočila na primere pri zneskih, ki presegajo 500.000 EUR in so predstavljali 85 % zneskov za izterjavo, šele v prvih mesecih leta 2005 začela analizirati primere pri zneskih, ki ne presegajo 500.000 EUR, torej več kot 3800 primerov, ki jih je večinoma sporočila Italijanska republika.
73 Sprejetje Uredbe št. 1290/2005 z dne 21. junija 2005 naj bi po mnenju Komisije pomenilo, da bi se za vse primere, vključno s 25 primeri nepravilnosti, ki so bili sporočeni pred 16. oktobrom 2006 v okviru člena 3 Uredbe št. 595/91 in za katere ni bila opravljena popolna izterjava, samodejno uporabljal člen 32(5) navedene uredbe.
74 Treba je ugotoviti, da se ni mogoče veljavno sklicevati na razumnost trajanja tega upravnega postopka v zvezi s 25 primeri nepravilnosti, kljub upoštevanju velikega števila postopkov izterjave, ki so bili v Italiji v teku, in zahteve, da mora Komisija v celoti analizirati položaj Italije in zagotoviti potrebno ekonomičnost upravnih postopkov.
75 Prvič, treba je navesti, da 25 primerov nepravilnosti od junija 2001 ni zahtevalo nikakršnih navodil Komisije in nikakršnih dodatnih informacij s strani države članice. To okoliščino je Komisija potrdila v pisnih vlogah in med obravnavo.
76 Drugič, obstoj povečanega števila drugih primerov nepravilnosti, ki zadevajo Italijansko republiko in ki so bili še v postopku odločanja, Komisiji nikakor ni preprečeval, da bi s formalno odločbo končala postopek glede 25 primerov nepravilnosti. Z izjemo dejstva, da so se vsi ti primeri nepravilnosti nanašali na isto državo članico, namreč ni obstajala nobena druga tehnična ali pravna povezanost med 25 primeri nepravilnosti in drugimi primeri nepravilnosti glede Italijanske republike, ki bi Komisiji preprečevala zaključitev 25 primerov nepravilnosti z ločeno odločbo.
77 Tretjič, zamude pri rešitvi 25 primerov nepravilnosti nikakor ni mogoče pripisati Italijanski republiki. Še zlasti je bilo glede obdobja po dopisu od OLAF z dne 12. junija 2001 že v točki 75 zgoraj navedeno, da Komisija od Italijanske republike ni zahtevala nobene dodatne informacije ali pojasnila v zvezi s temi primeri. Iz tega sledi, da tudi če se sprejme, kot zatrjuje Komisija, da je bil položaj v primerih nepravilnosti, ki jih je sporočila Italijanska republika, nejasen zlasti zaradi nedoločnih in nepopolnih odgovorov italijanskih organov, se nobeden od teh odgovorov ni nanašal na 25 primerov nepravilnosti. Zato Italijanska republika nikakor ni prispevala k podaljšanju trajanja upravnega postopka po juniju 2001.
78 Glede na predhodno navedeno je treba glede 25 primerov nepravilnosti ugotoviti, da Komisija pri vodenju upravnega postopka ni spoštovala razumnega roka.
79 Nato je treba preveriti, ali kršitev tega načela lahko povzroči ničnost izpodbijane odločbe glede teh primerov.
80 V zvezi s tem je treba navesti, da kršitev načela razumnega roka načeloma ne upravičuje razglasitve ničnosti odločbe, sprejete po koncu upravnega postopka. Namreč le takrat, ko pretirano trajanje lahko vpliva na samo vsebino odločbe, sprejete po koncu upravnega postopka, neupoštevanje načela razumnega roka vpliva na veljavnost upravnega postopka (glej v tem smislu sklep Sodišča z dne 13. decembra 2000 v zadevi SGA proti Komisiji, C‑39/00 P, Recueil, str. I‑11201, točka 44; glej po analogiji tudi sodbo Sodišča z dne 9. septembra 2008 v združenih zadevah FIAMM in drugi proti Svetu in Komisiji, C‑120/06 P in C‑121/06 P, ZOdl., str. I‑6513, točka 203, in sodbo Splošnega sodišča z dne 16. junija 2011 v zadevi Heineken Nederland in Heineken proti Komisiji, T‑240/07, ZOdl., str. II‑3355, točka 295).
81 V obravnavanem primeru je treba spomniti, da se Italijanska republika pritožuje zaradi zamude Komisije pri sprejetju izpodbijane odločbe glede 25 primerov nepravilnosti in zaradi posledic, ki jih je ta zamuda imela za navedeno odločbo.
82 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da naj bi se na podlagi določbe, ki je veljala pred sprejetjem Uredbe št. 1290/2005 in se je uporabljala za teh 25 primerov, in sicer člen 8(2) Uredbe št. 729/70, v primeru popolne neizterjave finančne posledice zaradi nepravilnosti ali malomarnosti krile iz proračuna Skupnosti, razen tistih, ki izhajajo iz nepravilnosti ali malomarnosti, ki jih je mogoče pripisati upravam ali drugim ustanovam držav članic.
83 OLAF pa je v svojem dopisu z dne 12. junija 2001 priznal, da bi morali zneske glede 25 primerov nepravilnosti šteti za neizterljive in bi jih moral kriti EKUJS.
84 Zato bi morala odločba Komisije, ki je bila sprejeta na podlagi člena 8(2) Uredbe št. 729/70, za vse finančne posledice glede 25 primerov nepravilnosti obremeniti EKUJS.
85 Iz tega izhaja, da so bile le zaradi poteka časa, zlasti zaradi zamude Komisije pri sprejetju izpodbijane odločbe, in zaradi spremembe predpisov, ki se uporabljajo, te posledice v višini 50 % pripisane v breme EKUJS, v višini 50 % pa Italijanski republiki.
86 Ker je v teh okoliščinah prekomerno trajanje vplivalo na samo vsebino odločbe, ki je bila sprejeta po koncu upravnega postopka, kršitev načela razumnega roka pomeni razlog za delno razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe v delu, v katerem je Italijanski republiki naložila kritje 50 % finančnih posledic za 25 primerov nepravilnosti.
87 Drugič, glede ostalih primerov nepravilnosti pri zneskih, ki ne presegajo 500.000 EUR in ki niso vključeni v dopis od OLAF z dne 12. junija 2001 in glede katerih so italijanski organi prav tako zatrjevali kršitev načela razumnega roka, je treba ugotoviti, da se Italijanska republika omejuje na predložitev zbirne razpredelnice, ki je priloga tožbe in v kateri je navedenih 36 primerov nepravilnosti, od katerih jih je 22 še v teku, preostalih 14 pa je označenih kot končanih.
88 V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 5(2) Uredbe št. 595/91 določa, da „[č]e po mnenju države članice ni mogoče izvesti ali ni mogoče pričakovati popolnega povračila neke vsote, o tem obvesti Komisijo v posebnem poročilu in sicer o nepovrnjeni vsoti in vzrokih, zaradi katerih gre ta vsota po njenem mnenju v breme Skupnosti ali države članice“. Isti člen določa, da „[ta] poročila morajo biti dovolj podrobna, da lahko Komisija sprejme sklep, kdo bo nosil finančne posledice v skladu s členom 8(2) Uredbe št. 729/70“.
89 Člen 8(2) Uredbe št. 729/70 in člen 8(2) Uredbe št. 1258/1999 določata, da če se zneski v celoti ne izterjajo, nosi finančne posledice nepravilnosti ali malomarnosti Unija, kar ne velja za posledice zaradi nepravilnosti ali malomarnosti, ki jih je mogoče pripisati upravam in ustanovam držav članic.
90 Iz tega sledi, da je v skladu s tema določbama izključena možnost, da se ustrezne finančne posledice krijejo iz proračuna Skupnosti, kadar so postopki izterjave v teku in kadar je izterjava neupravičeno plačanih zneskov načrtovana.
91 Glede na to ugotovitev glede 22 primerov nepravilnosti, ki so v zbirni razpredelnici, navedeni v točki 87 zgoraj, opredeljeni kot še nezaključeni, je treba navesti, da postopki izterjave glede teh primerov še niso bili zaključeni in da zato v skladu s členom 8(2) Uredbe št. 729/70 in členom 8(2) Uredbe št. 1258/1999 za ustrezne zneske ni mogoče obremeniti EKUJS.
92 Drži, da spis vsebuje dve sporočili italijanskih organov glede zaključka sedmih od dvaindvajsetih primerov zaradi neizterljivosti zadevnih terjatev. Vendar sta bili ti sporočili poslani šele 6. in 13. oktobra 2006.
93 Na podlagi člena 49, tretji odstavek, druga alineja, Uredbe št. 1290/2005 pa se člen 32 iste uredbe uporablja v primerih nepravilnosti, ki so bile sporočene v okviru člena 3 Uredbe št. 595/91 in za katere do 16. oktobra 2006 ni bila izvedena popolna izterjava.
94 Zato je treba navesti, ker so italijanski organi sporočili poslali šele 6. in 13. oktobra 2006, službe Komisije niso imele zadosti časa, da bi pred 16. oktobrom 2006 opravile potrebno preverjanje za ugotovitev nemožnosti izterjave terjatev, ki ustrezajo tem primerom nepravilnosti, in posledično odločile o pripisu finančnih posledic glede teh primerov v skladu s členom 8(2) Uredbe št. 729/70 in členom 8(2) Uredbe št. 1258/1999. Zato se za te primere od 16. oktobra 2006 dalje samodejno uporablja člen 32(5) Uredbe št. 1290/2005.
95 Kar zadeva drugih štirinajst primerov, ki so v tabeli iz točke 87 zgoraj označeni kot zaključeni, je treba ugotoviti, da spis ne vsebuje nikakršnega posebnega sporočila italijanskih organov v smislu člena 5(2) Uredbe št. 595/91. Poleg tega spis tudi ne vsebuje nikakršnega sporočila Komisije, ki bi potrjevalo, da zadevni zneski niso izterljivi.
96 V teh okoliščinah je treba navesti, da Italijanska republika glede na sodno prakso, ki je navedena v točki 62 zgoraj, ni predložila zadostnih dokazov, ki bi Splošnemu sodišču omogočili presojo razumnosti trajanja upravnega postopka v teh primerih, in še manj tega, ali je mogoče morebitno prekomerno trajanje tega postopka pripisati službam Komisije.
97 Ob upoštevanju predhodno navedenega ni dokazana kršitev načela razumnega roka v 36 primerih, ki so obravnavani v tej zadevi.
98 Iz vsega navedenega izhaja, da je treba ugoditi drugemu delu prvega tožbenega razloga glede 25 primerov nepravilnosti, ki so vključeni v dopis od OLAF z dne 12. junija 2001, v preostalem delu pa ga zavrniti.
Kršitev člena 8(2) Uredbe št. 729/70 in člena 8(2) Uredbe št. 1258/1999 ter kršitev obveznosti obrazložitve
99 Italijanska republika v drugem tožbenem razlogu najprej navaja, da so bili v sedmih primerih nepravilnosti pri zneskih, ki presegajo 500.000 EUR, v trenutku sprejetja Odločbe 2006/678 izpolnjeni pogoji za sprejetje ugoditvene odločbe, saj so italijanski organi predložili dokazila o svoji skrbnosti pri vodenju postopkov izterjave v teh primerih. Izključitev teh primerov iz Odločbe 2006/678 in njihova vključitev v izpodbijano odločbo, ki je imela za posledico pripis ustreznih zneskov v višini 50 % v breme države članice, je torej v očitnem nasprotju z določbami člena 8(2) Uredbe št. 729/70 in člena 8(2) Uredbe št. 1258/1999.
100 Drugič, Italijanska republika v bistvu zatrjuje, da je Komisija napačno presodila, da so italijanske uprave ali ustanove dokazale malomarnost pri izpolnjevanju obveznosti, ki jih imajo na podlagi člena 8(2) Uredbe št. 729/70 in člena 8(2) Uredbe št. 1258/1999, tako da ni bilo utemeljeno, da krije 50 % finančnih posledic domnevnih malomarnosti tako v sedmih primerih nepravilnosti, ki presegajo znesek 500.000 EUR, kot tudi v drugih primerih pri zneskih, ki ne presegajo tega praga, ki so vključeni v izpodbijano odločbo.
101 Italijanska republika zatrjuje, da ob upoštevanju nacionalnih predpisov, ki se uporabljajo, dolžina pretečenega roka sama po sebi ne zadošča za dokaz o njeni malomarnosti. Zatrjuje, da bi v skladu s temi predpisi v primerih nepravilnosti, ki so bili sporočeni AGEA po neodvisnem nadzoru, Italijanska republika lahko šele na koncu prve ocene s strani sodnih organov zaprosila za povrnitev zadevnih zneskov in da bi terjatev morala ustrezati merilom gotovosti, dospelosti in izterljivosti, ki jih italijansko pravo zahteva v ta namen. Iz tega izhaja, da bi morala Komisija, da bi ocenila dolžino pretečenih rokov, upoštevati čas, potreben za izpolnitev teh meril, da se ugotovi domnevna malomarnost, ki se lahko Italijanski republiki pripiše v skladu s členom 8(2) Uredbe št. 729/90 in členom 8(2) Uredbe št. 1258/1999.
102 Tretjič, Italijanska republika meni, da izpodbijana odločba ni obrazložena, ker v njej niso navedeni razlogi, ki so Komisijo kljub očitni skrbnosti italijanskih organov vodili do zaključka, da je nacionalnemu proračunu pripisala kritje v višini 50 % stroškov, ki ustreza zadevnim primerom.
103 Komisija navaja, da se očitki glede primerov pri zneskih, ki presegajo znesek 500.000 EUR, ki jih uveljavlja Italijanska republika v okviru tega tožbenega razloga, ne nanašajo na izpodbijano odločbo, pač pa na Odločbo 2006/678. Komisija navaja, da je italijanska vlada z namenom izpodbijanja Odločbe 2006/678 v delu, v katerem ni odločeno o zadevnih primerih, vložila tožbo za razglasitev ničnosti v zadevi T‑394/06, v kateri je že uveljavljala domnevno skrbnost, s katero so bili vodeni postopki izterjave v teh primerih nepravilnosti.
104 V zvezi s tem je treba spomniti, da Odločba 2006/678 ni predmet te tožbe in da zato vsi očitki, ki se nanašajo na to odločbo, četudi so dopustni in utemeljeni, ne morejo povzročiti razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe in jih je torej treba zavrniti kot neupoštevne.
105 Treba je navesti, da izpodbijanje italijanske vlade glede malomarnosti pri izpolnjevanju obveznosti, ki jih ima na področju izterjave neupravičeno plačanih zneskov, temelji na napačni predpostavki.
106 V izpodbijani odločbi Komisija kritja 50 % finančnih posledic, ki ustrezajo zadevnim primerom, iz nacionalnega proračuna ni utemeljila z malomarnim ravnanjem italijanskih organov. Oprla se je na člen 32(5) Uredbe št. 1290/2005, ki določa, da če do izterjave ni prišlo v štirih letih po datumu prve upravne ali sodne ugotovitve ali v osmih letih, če je izterjava v postopku pred nacionalnimi sodnimi organi, zadevna država članica krije 50 % finančnih posledic zaradi neizvršene izterjave, ostalih 50 % pa je kritih iz proračuna Skupnosti.
107 V prejšnjem sistemu je na podlagi določb člena 8(2) Uredbe št. 729/70 in člena 8(2) Uredbe št. 1258/1999 finančne posledice nepravilnosti ali malomarnosti nosila Skupnost, razen nepravilnosti in malomarnosti, ki jih je bilo mogoče pripisati upravam in drugim ustanovam držav članic. Vendar je Svet Evropske unije s sprejetjem Uredbe št. 1290/2005 sam določil cilj, da se zaradi varovanja interesov uvede postopek, po katerem bo Komisija lahko sprejemala odločitve o bremenitvi računa zadevne države članice za del sredstev, ki so bila izgubljena zaradi nepravilnosti in niso bila izterjana v razumnem roku (uvodni izjavi 25 in 26). Člen 32(5) Uredbe št. 1290/2005 zato določa, da sredstva, ki niso bila izterjana v štirih oziroma osmih letih po datumu prve upravne ali sodne ugotovitve, odslej po enakih delih bremenijo državo članico in proračun Skupnosti (zgoraj navedena sodba Nemčija proti Komisiji, točka 49).
108 Iz tega sledi, da zadevna določba Komisiji dovoljuje, da državo članico bremeni za polovico zneskov, ki so bili izgubljeni zaradi nepravilnosti ali niso bili izterjani v razumnih rokih, ne da bi morala v vsakem posameznem primeru dokazovati, da je do neizterjave ali zamude pri izterjavi zadevnih zneskov prišlo zaradi malomarnega ravnanja nacionalnih organov. Pripis kritja 50 % finančnega bremena iz nacionalnega proračuna zaradi neizterjave ali zamude pri izterjavi je le samodejna posledica poteka časa.
109 V teh okoliščinah je treba zavrniti navedeni očitek Italijanske republike.
110 Glede domnevne neobrazloženosti izpodbijane odločbe zadošča navesti, kot to pravilno navaja Komisija, ker izpodbijana odločba ne temelji na malomarnem ravnanju italijanskih organov, ki bi jim bilo zaradi tega treba pripisati kritje finančnih posledic v višini 50 %, ki ustrezajo zadevnim primerom, iz nacionalega proračuna, pač pa se omejuje na uporabo člena 32(5) Uredbe št. 1290/2005, bi Komisija lahko izpolnila obveznost obrazložitve, določeno s Pogodbo, z enostavnim sklicevanjem na navedeno določbo. Vendar, kot je Splošno sodišče že navedlo v točkah 47 do 49 zgoraj, vsebuje točka 11 obrazložitve izpodbijane odločbe zadostno sklicevanje na člen 32(5) Uredbe št. 1290/2005.
111 Zato je treba šteti, da je obrazložitev izpodbijane odločbe v zvezi s tem zadostna.
112 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba drugi tožbeni razlog v celoti zavrniti.
113 Iz vsega predhodno navedenega izhaja, da je treba izpodbijano odločbo deloma razglasiti za nično v delu, v katerem Komisija Italijanski republiki nalaga kritje 50 % finančnih posledic zaradi neizterjave v 25 primerih nepravilnosti. V preostalem se tožba zavrne.
Stroški
114 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Poleg tega lahko v skladu s členom 87(3) istega poslovnika Splošno sodišče, če vsaka stranka uspe samo deloma ali v izjemnih okoliščinah, odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške.
115 Ob upoštevanju dejstva, da Italijanska republika v sporu ni uspela, razen v delu, ki se nanaša na kritje 50 % finančnih posledic neizterjave v 25 primerih nepravilnosti, ji je treba odrediti, da nosi štiri petine svojih stroškov in štiri petine stroškov Komisije.
116 Komisija nosi petino svojih stroškov in petino stroškov Italijanske republike.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)
razsodilo:
1. Odločba Komisije 2007/327/ES z dne 27. aprila 2007 o potrditvi obračunov plačilnih agencij držav članic v zvezi z izdatki, ki jih financira Jamstveni oddelek Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (EKUJS), za proračunsko leto 2006, se razglasi za nično v delu, v katerem Italijanski republiki nalaga kritje 50 % finančnih posledic neizterjave v naslednjih primerih nepravilnosti: Coprap (IT/1987/001), Tabacchi Levante (IT/1987/002), Casearia Sarda (IT/1991/001), Beca (IT/1994/009), Soc.Coop.Super (IT/1995/003/A), Vinicola Magna (IT/1995/005/A), Eurotrade (IT/1995/015/A), COASO – Italiana Tabacchi (IT/1995/016/A), Ionia (IT/1995/017/A), Beca (IT/1995/018), Addeo Fruit (IT/1995/021), Quaranta (IT/1996/003), D’Apolito (IT/1996/007), Sibillo (IT/1996/016), Agrocom (IT/1996/019), Procaccini (IT/1996/020), Addeo Fruit (IT/1996/023), Mediterrane Vini (IT/1996/001), Oleificio Centro Italia (IT/1996/029), Procaccini (IT/1997/002), Soc.Coop.Super (IT/1997/006/A), Savict (IT/1997/01), Agricola S. Giuseppe (IT/1997/012), Terra D’Oro (IT/1997/017/A) in Toscana Tabacchi (IT/1997/018).
2. V preostalem se tožba zavrne.
3. Italijanski republiki se naloži plačilo štirih petin njenih stroškov in štirih petin stroškov Evropske komisije.
4. Komisiji se naloži plačilo petine njenih stroškov in petine stroškov Italijanske republike.
Truchot | Martins Ribeiro | Popescu |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 7. junija 2013.
Podpisi
Kazalo
Pravni okvir
Dejansko stanje
Postopek in predlogi strank
Pravo
Kršitev člena 8 Uredbe št. 1663/95 in člena 5(2) Uredbe št. 595/91 ter kršitev obveznosti obrazložitve
Primeri nepravilnosti pri zneskih, ki presegajo 500.000 EUR
Nepravilnosti pri zneskih, ki ne presegajo 500.000 EUR
Kršitev člena 8(2) Uredbe št. 729/70 in člena 8(2) Uredbe št. 1258/1999 ter kršitev obveznosti obrazložitve
Stroški