SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (drugi senat)
z dne 14. oktobra 2009(*)
„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi, sprejeti proti Islamski republiki Iran za preprečevanje širjenja jedrskega orožja – Zamrznitev sredstev – Ničnostna tožba – Sodni nadzor – Zloraba pooblastil – Enako obravnavanje – Sorazmernost – Lastninska pravica – Pravica do obrambe – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Obveznost obrazložitve – Pristojnost Skupnosti“
V zadevi T-390/08,
Bank Melli Iran s sedežem v Teheranu (Iran), ki jo zastopa L. Defalque, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopajo M. Bishop, E. Finnegan in R. Liudvinaviciute-Cordeiro, zastopniki,
tožena stranka,
ob intervenciji
Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska, ki ga zastopa V. Jackson, zastopnica, skupaj s S. Lee, barrister,
in
Francoske republike, ki jo zastopajo G. de Bergues, L. Butel in E. Belliard, zastopniki,
ter
Komisije Evropskih skupnosti, ki jo zastopata P. Aalto in E. Cujo, zastopnika,
intervenienti,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti dela B, odstavek 4, Priloge k Sklepu Sveta 2008/475/ES z dne 23. junija 2008 o izvajanju člena 7(2) Uredbe (ES) št. 423/2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 163, str. 29) v delu, ki zadeva Bank Melli Iran in njene podružnice,
SODIŠČE PRVE STOPNJE
EVROPSKIH SKUPNOSTI (drugi senat),
v sestavi I. Pelikánová, predsednica (poročevalka), K. Jürimäe, sodnica, in S. Soldevila Fragoso, sodnik,
sodna tajnica: C. Kristensen, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 3. junija 2009
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, Bank Melli Iran, je iranska poslovna banka v lasti iranske države.
Omejevalni ukrepi, sprejeti proti Islamski republiki Iran
2 Ta zadeva spada v okvir sistema omejevalnih ukrepov, uvedenega zaradi pritiska na Islamsko republiko Iran, da bi ustavila jedrske dejavnosti, ki pomenijo tveganje širjenja jedrskega orožja, in razvoj sistemov za dobavo jedrskega orožja (v nadaljevanju: širjenje jedrskega orožja).
3 Pobudo za zadevni sistem je dala Organizacija Združenih narodov. Varnostni svet Združenih narodov (v nadaljevanju: Varnostni svet) je 23. decembra 2006 sprejel Resolucijo 1737 (2006), v Prilogi k tej resoluciji pa so naštete osebe in pravni subjekti, ki so vpleteni v širjenje jedrskega orožja ter katerih sredstva in gospodarske vire (v nadaljevanju: sredstva) je treba zamrzniti. Seznam v Prilogi k Resoluciji 1737 (2006) je bil nato posodobljen z več resolucijami, zlasti z Resolucijo Varnostnega sveta 1747 (2007). Vendar tožeča stranka ni bila predmet ukrepov zamrznitve sredstev, ki jih je sprejel Varnostni svet.
4 Kar zadeva Evropsko unijo, je bila Resolucija 1737 (2006) izvedena s Skupnim stališčem Sveta 2007/140/SZVP z dne 27. februarja 2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 61, str. 49). Člen 5(1)(a) tega skupnega stališča določa zamrznitev vseh sredstev, ki pripadajo osebam in subjektom, imenovanim v Resoluciji Varnostnega sveta 1737 (2006), in tudi vseh sredstev in gospodarskih virov, ki so neposredno ali posredno v lasti teh oseb ali subjektov oziroma jih ti posedujejo ali nadzirajo. Člen 5(1)(b) Skupnega stališča 2007/140 poleg tega določa, da se isti ukrepi uporabljajo za subjekte, za katere Svet Evropske unije meni, da so neposredno povezani s širjenjem jedrskega orožja ali ga podpirajo. V skladu s členom 7(2) Skupnega stališča 2007/140 Svet soglasno sestavi in spremeni seznam oseb ali subjektov, na katere se nanašajo ukrepi zamrznitve sredstev na podlagi člena 5(1)(b) tega stališča.
5 Kar zadeva pristojnosti Evropske skupnosti, je bila Resolucija 1737 (2006) izvedena z Uredbo Sveta (ES) št. 423/2007 z dne 19. aprila 2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 103, str. 1), sprejeto na podlagi členov 60 ES in 301 ES in katere vsebina je v bistvu enaka vsebini Skupnega stališča 2007/140. Tako člen 7(1) Uredbe št. 423/2007 določa zamrznitev vseh sredstev, ki pripadajo osebam in subjektom, imenovanim v Resoluciji Varnostnega sveta 1737 (2006), in tudi vseh sredstev in gospodarskih virov, ki so v lasti teh oseb ali subjektov oziroma jih ti posedujejo ali nadzirajo. Člen 7(2) te uredbe določa iste ukrepe predvsem za subjekte, za katere je Svet v skladu s členom 5(1)(b) Skupnega stališča 2007/140 ugotovil, da sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja, so s tem neposredno povezani ali pri tem zagotavljajo podporo. Subjekti, ki jih zadeva zamrznitev sredstev na podlagi člena 7(2) Uredbe št. 423/2007, so našteti v Prilogi V k tej uredbi.
6 Z odstopanjem od člena 7 Uredbe št. 423/2007 člena 9 in 10 te uredbe pristojnim organom držav članic v bistvu dovoljujeta, da sprostijo zamrznjena sredstva, da bi lahko subjekti, našteti v Prilogi V, izpolnili obveznosti, ki izhajajo iz pogodb, sklenjenih pred sprejetjem ukrepa zamrznitve sredstev, in poravnali bistvene stroške.
7 Člen 15(2) Uredbe št. 423/2007 določa, da po eni strani Svet s kvalificirano večino glasov sestavi, pregleda in spremeni seznam iz Priloge V v skladu z odločitvami Sveta, sprejetimi na podlagi člena 5(1)(b) Skupnega stališča 2007/140, po drugi strani pa, da se ta seznam pregleduje v rednih časovnih presledkih, in sicer vsaj vsakih 12 mesecev.
8 Člen 15(3) Uredbe št. 423/2007 nalaga Svetu, naj poda individualne in specifične razloge za sprejetje odločitev na podlagi člena 15(2) iste uredbe in z njimi seznani zadevne subjekte.
9 Poleg tega v skladu s točko 10 Resolucije Varnostnega sveta 1803 (2008) z dne 3. marca 2008 ta svet „vse države članice poziva, naj pozorno spremljajo poslovanje finančnih ustanov na svojih ozemljih z vsemi bankami, ki imajo sedež v Iranu, zlasti z Bank Melli in Bank Saderat ter njunimi podružnicami in hčerinskimi družbami v tujini, da ne bi tako prispevali k [širjenju jedrskega orožja]“.
Ukrepi zoper tožečo stranko
10 Svet je 23. junija 2008 sprejel Skupno stališče 2008/479/SZVP o spremembi Skupnega stališča 2007/140 (UL L 163, str. 43). Tožeča stranka je bila na podlagi Priloge k Skupnemu stališču 2008/479 vključena med subjekte, ki so bili predmet ukrepa zamrznitve sredstev v skladu s členom 5(1)(b) Skupnega stališča 2007/140. Zamrznitev sredstev tožeče stranke je bila ohranjena tudi v Skupnem stališču Sveta 2008/652/SZVP z dne 7. avgusta 2008 o spremembi Skupnega stališča 2007/140 (UL L 213, str. 58).
11 Svet je isti dan sprejel Sklep 2008/475/ES o izvajanju člena 7(2) Uredbe št. 423/2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 163, str. 29, v nadaljevanju: izpodbijani sklep). Tožeča stranka je bila na podlagi dela B, odstavek 4, Priloge k izpodbijanemu sklepu vpisana na seznam v Prilogi V k tej uredbi, posledično pa so bila njena sredstva zamrznjena.
12 Svet je navedel te razloge:
„Zagotavlja ali poskuša zagotavljati finančno podporo družbam, ki so vpletene v nabavo blaga ali dobavljajo blago za iranske jedrske programe in programe balističnih izstrelkov (AIO, SHIG, SBIG, AEOI, Novin Energy Company, Mesbah Energy Company, Kalaye Electric Company in DIO). Vloga banke Melli je olajšati občutljive dejavnosti Irana. Olajšala je številne nakupe občutljivih materialov za iranske jedrske programe in programe balističnih izstrelkov. V imenu subjektov, povezanih z iransko jedrsko in raketno industrijo, je opravila vrsto finančnih storitev, vključno z odpiranjem akreditivov in vodenjem računovodskih evidenc. Številne navedene družbe imajo pristojnosti v okviru resolucij [Varnostnega sveta] 1737 in 1747.“
Postopek in predlogi strank
13 Tožeča stranka je 18. septembra 2008 vložila tožbo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje. Z ločenimi vlogami je isti dan v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila predlog za obravnavanje po hitrem postopku na podlagi člena 76a Poslovnika Sodišča prve stopnje in predlog za izdajo začasne odredbe, da bi se zanjo začasno odložila uporaba dela B, odstavek 4, Priloge k izpodbijanemu sklepu.
14 Sodišče prve stopnje (drugi senat) je s sklepom z dne 14. oktobra 2008 ugodilo predlogu, naj se v sporu odloči po hitrem postopku na podlagi člena 76a Poslovnika, s tem ko je državama članicama intervenientkama dovolilo predložitev intervencijskih vlog.
15 Predsednik Sodišča prve stopnje je s sklepom z dne 15. oktobra 2008 zavrnil predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe in pridržal odločitev o stroških.
16 Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska, Francoska republika in Komisija Evropskih skupnosti so v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 20. oktobra ter 13. in 18. novembra 2008 vložili predloge, naj se jim dovoli intervencija v tej zadevi v podporo Svetu. Predsednik drugega senata Sodišča prve stopnje je s sklepi z dne 12. novembra ter 8. in 11. decembra 2008 dovolil njihovo intervencijo.
17 Odgovor na tožbo je bil vložen 5. novembra 2008. Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska in Francoska republika sta intervencijski vlogi vložila 4. decembra 2008 oziroma 5. januarja 2009.
18 Tožeča stranka je 4. februarja 2009 Sodišče prve stopnje prosila, naj ji dovoli, da v spis vloži nekatere dodatne dokumente o svojih odnosih s subjekti, imenovanimi v izpodbijanem sklepu, ker zadevnih dokumentov ni mogla predložiti v prejšnji fazi postopka. Drugi senat Sodišča prve stopnje je tej prošnji ugodil s sklepom z dne 17. februarja 2009.
19 Drugi senat Sodišča prve stopnje je 5. maja 2009 odločil začeti ustni postopek brez predhodnih pripravljalnih ukrepov. Odločil je še, da bo tožečo stranko zaprosil, naj pisno odgovori na vprašanja, tožeča stranka pa je tej zahtevi ugodila v roku, ki ga je določilo Sodišče prve stopnje.
20 Stranke so na obravnavi 3. junija 2009 podale ustne navedbe in odgovorile na ustna vprašanja, ki jih je postavilo Sodišče prve stopnje.
21 Tožeča stranka v tožbi Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– primarno razglasi za ničnega del B, odstavek 4, Priloge k izpodbijanemu sklepu v delu, ki zadeva njo ter njene hčerinske družbe in podružnice;
– podredno odloči, da se v tem sporu ne uporabljata člena 7(2) in 15(2) Uredbe št. 423/2007;
– v vsakem primeru Svetu naloži plačilo stroškov.
22 Tožeča stranka je na obravnavi po eni strani odstopila od drugega predloga in pojasnila, da je treba ugovor nezakonitosti, podan zoper člena 7(2) in 15(2) Uredbe št. 423/2007, obravnavati kot očitek, s katerim predlaga razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa zaradi neobstoja pravne podlage. Po drugi strani je odstopila od prvega predloga v delu, ki se nanaša na razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa glede njenih hčerinskih družb.
23 Svet Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
24 Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska ter Komisija Sodišču prve stopnje predlagata, naj tožbo zavrne.
25 Francoska republika Sodišču prve stopnje predlaga, naj zavrne tožbo in tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
26 Tožeča stranka je predstavila uvodna stališča o pristojnosti Sodišča prve stopnje za nadzor nad zakonitostjo izpodbijanega sklepa. Njene očitke o temelju lahko razvrstimo v pet tožbenih razlogov, ki se nanašajo na, prvič, kršitev postopkovnih pravil, Pogodbe ES, pravnih pravil o izvajanju te pogodbe in člena 7(2) Skupnega stališča 2007/140 ter zlorabo pooblastil in neobstoj pravne podlage izpodbijanega sklepa; drugič, kršitev načela enakega obravnavanja; tretjič, kršitev načela sorazmernosti in lastninske pravice; četrtič, kršitev pravice do obrambe, pravice do učinkovitega sodnega varstva in člena 15(3) Uredbe št. 423/2007 in, petič, nepristojnost Skupnosti.
27 Svet ob podpori intervenientov izpodbija utemeljenost tožbenih razlogov tožeče stranke.
28 Sodišče prve stopnje meni, da je treba pred obravnavo tožbenih razlogov, ki jih je navedla tožeča stranka, preučiti upoštevnost dokumentov, ki jih je predložila 4. februarja 2009.
Upoštevnost dokumentov, ki jih je tožeča stranka predložila 4. februarja 2009
29 Dokumente, predložene 4. februarja 2009, sestavljajo tri izjave generalnega direktorja tožeče stranke in zastopnikov njenih podružnic v Parizu (Francija) in Hamburgu (Nemčija), v katerih so na kratko predstavljeni odnosi tožeče stranke s subjekti, imenovanimi v izpodbijanem sklepu. Tožeča stranka je v odgovoru na vprašanje, postavljeno na obravnavi, pojasnila, da je te dokumente predložila, najprej, da bi dokazala, da ukrep zamrznitve sredstev, sprejet zoper njo, ni utemeljen, saj so bili odnosi s subjekti, imenovanimi v izpodbijanem sklepu, omejeni. Dalje, po njenem mnenju zadevne izjave podpirajo tudi tretji tožbeni razlog, ker naj bi bilo, po eni strani, iz njih razvidno, da zamrznitev sredstev ni bila potrebna za doseganje cilja, ki mu sledi Svet, in, po drugi strani, ker je mogoče ta cilj doseči z manj omejujočimi ukrepi. Nazadnje, zadevni dokumenti naj bi bili upoštevni tudi za četrti tožbeni razlog, ker naj bi ponazarjali težave, s katerimi se je srečevala tožeča stranka, ker je morala predložiti „negativni dokaz“, ker ni imela dostopa do dokazov, na katere se je oprl Svet, če ti sploh obstajajo.
30 Treba je opozoriti, da tožba ne vsebuje tožbenega razloga, s katerim bi se izpodbijala ugotovitev Sveta, da je tožeča stranka zagotavljala finančno podporo za širjenje jedrskega orožja, čeprav je ta ugotovitev podlaga za izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na tožečo stranko, in da bi tak tožbeni razlog lahko bil naveden ob vložitvi tožbe, po potrebi s pojasnilom, da bodo dodatni dokazi predloženi, ko bodo na voljo. Če v teh okoliščinah tudi domnevamo, da je bil tak tožbeni razlog prvič naveden na obravnavi, ga je treba zavrniti kot nedopusten v skladu s členom 48(2) Poslovnika, ker tožeča stranka ni navedla niti, da se opira na pravne ali dejanske okoliščine, ki so se pojavile med postopkom. V teh okoliščinah dokumentov, predloženih 4. februarja 2009, ni mogoče upoštevati pri presoji, ali odnosi tožeče stranke s subjekti, imenovanimi v izpodbijanem sklepu, upravičujejo zamrznitev njenih sredstev.
31 Enako lahko ugotovimo tudi v zvezi z upoštevnostjo zadevnih dokumentov za preučitev tretjega tožbenega razloga. Tožeča stranka je namreč v tožbi trdila samo, da je izpodbijani sklep nesorazmeren, ker presega obveznosti in priporočila, ki jih je Varnostni svet navedel v Resoluciji 1803 (2008). Ni pa uveljavljala nobenega očitka, s katerim bi izpodbijala obseg svojih poslovnih odnosov z imenovanimi subjekti, kot je opredeljen v izpodbijanem sklepu. Ker tožeča stranka na obravnavi poleg tega ni trdila, da taki očitki temeljijo na pravnih ali dejanskih okoliščinah, ki so se pojavile med postopkom, iz člena 48(2) Poslovnika izhaja, da so nov razlog, ki je v vsakem primeru nedopusten. Zato dokumentov, predloženih 4. februarja 2009, ni treba upoštevati pri preučitvi tretjega tožbenega razloga.
32 Kar zadeva četrti tožbeni razlog, je tožeča stranka v tožbi navedla, da je morala za vložitev tožbe pri Sodišču prve stopnje predložiti „negativni dokaz“, da ni zagotavljala podpore za širjenje jedrskega orožja, kar naj bi bilo posebno težko, celo nemogoče dokazati. Zato se dokumenti, predloženi 4. februarja 2009, lahko upoštevajo v zvezi s tem razlogom.
Intenzivnost sodnega nadzora
Trditve strank
33 Tožeča stranka pojasnjuje, da zakonitost vseh predpisov, ki jih sprejmejo institucije Skupnosti, skupaj s predpisi za izvajanje resolucij Varnostnega sveta, v celoti nadzira sodišče Skupnosti v okviru celovitega sistema pravnih sredstev, vzpostavljenega s Pogodbo ES.
34 Svet ne izpodbija pristojnosti Sodišča prve stopnje za nadzor nad zakonitostjo izpodbijanega sklepa. Vseeno opozarja, da ima široko diskrecijsko pravico v zvezi z elementi, ki jih je treba upoštevati pri sprejetju gospodarskih ali finančnih omejevalnih ukrepov.
Presoja Sodišča prve stopnje
35 V zvezi z intenzivnostjo sodnega nadzora je treba v Uredbi št. 423/2007 razlikovati med dvema vrstama elementov. Po eni strani so namreč v členih te uredbe določena splošna pravila, ki opredeljujejo podrobna pravila o omejevalnih ukrepih, uvedenih s to uredbo. Po drugi strani Priloga V k Uredbi št. 423/2007, v kateri so našteti subjekti, ki so predmet ukrepov zamrznitve sredstev, sprejetih na podlagi člena 7(2) te uredbe, pomeni celoto določb za uporabo zgoraj navedenih splošnih pravil za posebne subjekte.
36 Kar zadeva splošna pravila, ki opredeljujejo podrobna pravila o omejevalnih ukrepih, ima Svet na voljo široka pooblastila za presojo v zvezi z okoliščinami, ki jih je treba upoštevati pri sprejetju ukrepov ekonomskih in finančnih sankcij na podlagi členov 60 ES in 301 ES skladno s skupnim stališčem, sprejetim na podlagi skupne zunanje in varnostne politike (SZVP). Ker sodišče Skupnosti presoje Sveta o dokazih, dejstvih in okoliščinah, ki upravičujejo sprejetje takih ukrepov, ne more nadomestiti z lastno presojo, se mora nadzor Sodišča prve stopnje nad zakonitostjo sklepa o zamrznitvi sredstev omejiti na preverjanje spoštovanja postopkovnih pravil, obrazložitve, materialne pravilnosti dejstev, obstoja napak pri presoji dejstev in zlorabe pooblastil. Ta omejeni nadzor velja zlasti za presojo razmislekov o smotrnosti, na katerih temeljijo taki sklepi (glej po analogiji sodbo Sodišča prve stopnje z dne 12. decembra 2006 v zadevi Organizacija mudžahidov iranskega ljudstva proti Svetu, T-228/02, ZOdl., str. II-4665, v nadaljevanju: sodba OMIL, točka 159).
37 Kar zadeva nadzor nad zakonitostjo sklepa, s katerim je subjekt vpisan na seznam v Prilogi V k Uredbi št. 423/2007 v skladu s členom 7(2) te uredbe, je Sodišče prve stopnje glede na ničnostne tožbene razloge, ki jih je navedel subjekt ali jih je sodišče upoštevalo po uradni dolžnosti, dolžno preveriti, ali obravnavani primer ustreza enemu od štirih primerov iz člena 7(2), od (a) do (d), Uredbe št. 423/2007. To pomeni, da se sodni nadzor nad zakonitostjo zadevnega sklepa razširi na presojo dejstev in okoliščin, navedenih v njegovo utemeljitev, in na preverjanje dokazov in podatkov, na katerih temelji ta presoja. Sodišče prve stopnje mora zagotoviti spoštovanje pravice do obrambe in izpolnitev zahteve po obrazložitvi ter, po potrebi, utemeljenost nujnih razlogov, na katere se izjemoma sklicuje Svet, da bi se tej pravici in zahtevi izognil (glej po analogiji sodbo OMIL, navedeno v točki 36 zgoraj, točka 154).
38 V tej zadevi očitek, ki se nanaša na neobstoj pravne podlage za sprejetje izpodbijanega sklepa, pomeni, da se izpodbija zakonitost nekaterih splošnih pravil iz Uredbe št. 423/2007. Zato je treba pri preučitvi tega očitka uporabiti omejen nadzor, opisan v točki 36 zgoraj. V preostalem, ker tožeča stranka s tožbenimi razlogi izpodbija zakonitost sklepa, s katerim je bila vpisana na seznam v Prilogi V k Uredbi št. 423/2007, je treba zanje uporabiti premisleke, predstavljene v točki 37 zgoraj.
Prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev postopkovnih pravil, Pogodbe ES, pravnih pravil o izvajanju te pogodbe in člena 7(2) Skupnega stališča 2007/140 ter zlorabo pooblastil in neobstoj pravne podlage za izpodbijani sklep
Trditve strank
39 Tožeča stranka trdi, da ima Uredba št. 423/2007, na kateri temelji izpodbijani sklep, tri pravne podlage, in sicer člena 60 ES in 301 ES ter Skupno stališče 2007/140. Nato poudarja, da v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 423/2007 seznam subjektov, ki so predmet ukrepa zamrznitve sredstev na podlagi člena 7(2) te uredbe, sestavi Svet s kvalificirano večino. Nasprotno pa naj bi se v členu 7(2) Skupnega stališča 2007/140 zahtevalo, da seznam oseb ali subjektov, ki so predmet ukrepa zamrznitve sredstev v skladu s členom 5(1)(b) Skupnega stališča 2007/140, ki je v resnici enak seznamu iz člena 7(2) Uredbe št. 423/2007, Svet sestavi soglasno.
40 Tožeča stranka v teh okoliščinah trdi, da se, kadar ima akt več pravnih podlag, v katerih so določeni različni pogoji glasovanja, uporabi najstrožji postopek. Iz tega sklepa, da je Svet, ker pri sprejetju izpodbijanega sklepa ni upošteval pravila o soglasju iz člena 7(2) Skupnega stališča 2007/140, kršil postopkovna pravila, Pogodbo ES in pravna pravila za njeno izvajanje. Poleg tega je Svet po mnenju tožeče stranke s tem tudi zlorabil pooblastila, ker naj bi kršil postopek, ki je v Pogodbi ES posebej določen za področje SZVP, zato da je sprejel sklep z neposrednim učinkom, to je pravni instrument, ki naj na tem področju ne bi obstajal.
41 Tožeča stranka dodaja, da člen 15(2) Uredbe št. 423/2007, ker določa glasovanje s kvalificirano večino, čeprav se z njim izvaja SZVP, in tako ne upošteva postopkovnih pogojev, določenih v Skupnem stališču 2007/140, ne more biti veljavna pravna podlaga izpodbijanega sklepa. Tudi člena 15(2) in 7(2) te uredbe ne moreta biti veljavna pravna podlaga izpodbijanega sklepa, ker sta omogočila sprejetje ukrepa zamrznitve sredstev zoper tožečo stranko, čeprav ta ni bila imenovana v Resoluciji 1737 (2006), navedeni v uvodni izjavi 6 Uredbe št. 423/2007, temveč samo omenjena v Resoluciji 1803 (2008).
42 Nazadnje tožeča stranka trdi, da sodba Sodišča z dne 3. septembra 2008 v združenih zadevah Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji (C-402/05 P in C-415/05 P, ZOdl., str. I-6351, v nadaljevanju: sodba Kadi) ni upoštevna za ta tožbeni razlog, ker je sklep, obravnavan v zadevi, v kateri je bila sodba izrečena, temeljil na trojni pravni podlagi členov 60 ES, 301 ES in 308 ES in je bil zato sprejet soglasno.
43 Svet ob podpori intervenientov izpodbija utemeljenost trditev tožeče stranke in trdi, da je bilo uporabljeno ustrezno pravilo o glasovanju, kakor je določeno v členih 60 ES in 301 ES, ki sta pravna podlaga izpodbijanega sklepa.
Presoja Sodišča prve stopnje
44 Najprej je treba opozoriti, da je sodba Kadi, navedena v točki 42 zgoraj, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, v celoti upoštevna v tej zadevi, ker je Sodišče v njej odločilo predvsem o področju uporabe členov 60 ES in 301 ES. Tako po mnenju Sodišča ti določbi predvidevata sprejetje ukrepov zoper tretje države, pri čemer lahko ta pojem vključuje voditelje takih držav ter tudi posameznike in subjekte, ki so z njimi povezani oziroma jih ti posredno ali neposredno nadzorujejo (sodba Kadi, navedena v točki 42 zgoraj, točka 166).
45 Posebnost členov 60 ES in 301 ES je, da sta most med dejavnostmi Skupnosti, ki zajemajo gospodarske sankcije, ter cilji Pogodbe EU na področju zunanjih odnosov, med katerimi je SZVP (glej v tem smislu sodbo Kadi, navedeno v točki 42 zgoraj, točka 197). Člena 60 ES in 301 ES sta določbi, ki izrecno določata, da je dejavnost Skupnosti lahko potrebna za uresničitev enega od ciljev, posebej dodeljenih Uniji s členom 2 EU, in sicer izvajanje skupne zunanje in varnostne politike.
46 Vendar ta okoliščina ne vpliva na soobstoj Unije in Skupnosti kot združenih, vendar različnih pravnih redov ter na ustavno zgradbo stebrov, ki so jih želeli avtorji veljavnih pogodb (glej v tem smislu sodbo Kadi, navedeno v točki 42 zgoraj, točka 202). Zato – čeprav se z dejavnostjo Skupnosti v okviru členov 60 ES in 301 ES izvaja eden od ciljev Unije – se ta dejavnost vseeno izvaja na podlagi stebra Skupnosti. Zato je treba zakonitost aktov, sprejetih na tem področju, kot so Uredba št. 423/2007 in njeni izvedbeni akti, presojati glede na pogoje, določene s pravili istega stebra, skupaj z ustreznim pravilom o glasovanju.
47 Iz tega izhaja, da Skupno stališče 2007/140, ki je del drugega stebra Unije, v nasprotju s trditvijo tožeče stranke ni pravna podlaga Uredbe št. 423/2007 in njenih izvedbenih aktov, kar pomeni, da pravilo o glasovanju, ki se uporablja za sprejetje in spremembo tega skupnega stališča, ni upoštevno. Obstoj skupnega stališča ali skupnega ukrepa, predhodno sprejetega na področju SZVP, je samo pogoj, določen s členom 301 ES, ker ta člen opredeljuje tudi pravilo o glasovanju, ki se uporablja za sprejetje aktov na podlagi tega člena.
48 Vendar v tej zadevi ni sporno, da sta bila Uredba št. 423/2007 in izpodbijani sklep sprejeta s kvalificirano večino v skladu s pravilom, določenim v členu 301 ES. Prav tako ni sporno, da je bilo pred sprejetjem te uredbe soglasno sprejeto Skupno stališče 2007/140 in da je bilo pred sprejetjem izpodbijanega sklepa soglasno sprejeto Skupno stališče 2008/479, s katerim je bila tožeča stranka vpisana na seznam subjektov, ki so predmet ukrepa zamrznitve sredstev na podlagi člena 5(1)(b) Skupnega stališča 2007/140. V teh okoliščinah je treba sklepati, da so se pogoji, določeni v členu 301 ES, upoštevali.
49 Zato je treba očitek tožeče stranke, ki se nanaša na neupoštevanje veljavnega pravila o glasovanju, zavrniti.
50 Kar zadeva druge očitke tožeče stranke, je treba spomniti, da zloraba pooblastil vpliva na akt le, če je na podlagi objektivnih, relevantnih in skladnih dokazov očitno, da je bil akt sprejet z izključnim oziroma vsaj določljivim namenom, da se dosežejo drugi cilji, kot so tisti, na katere se sklicuje, ali da se izogne postopku, ki ga Pogodba posebej določa za obravnavo okoliščin primera (glej sodbo Sodišča z dne 14. decembra 2004 v zadevi Swedish Match, C-210/03, ZOdl., str. I-11893, točka 75, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 13. januarja 2004 v zadevi Thermenhotel Stoiser Franz in drugi proti Komisiji, T-158/99, Recueil, str. II-1, točka 164 in navedena sodna praksa). Vendar tožeča stranka v tej zadevi ni predložila dokazov, da je Svet s sprejetjem izpodbijanega sklepa sledil drugemu cilju, in ne cilju preprečiti širjenje jedrskega orožja, ko je zamrznil sredstva subjektov, za katere je menil, da sodelujejo pri zadevnih dejavnostih, so z njimi neposredno povezani ali jih podpirajo, po postopku, ki je za to določen v Pogodbi ES in Uredbi št. 423/2007.
51 Nazadnje, ker tožeča stranka trdi, da člena 15(2) in 7(2) Uredbe št. 423/2007 ne moreta biti veljavna pravna podlaga izpodbijanega sklepa, ker Svetu omogočata, da sprejme ukrepe zamrznitve sredstev, ki presegajo ukrepe, ki jih je sprejel Varnostni svet, je treba opozoriti, da nič v členih 60 ES in 301 ES ne omogoča sklepanja, da je pristojnost, ki je s tema določbama podeljena Skupnosti, omejena na izvajanje ukrepov, ki jih je sprejel Varnostni svet. Zato je bil Svet pristojen za sprejetje ne samo člena 7(1) Uredbe št. 423/2007, s katerim se izvaja Resolucija 1737 (2006) in se odreja zamrznitev sredstev subjektov, navedenih v tej resoluciji, ampak tudi člena 7(2) te uredbe, ki dovoljuje sprejetje ukrepov zamrznitve sredstev za druge subjekte, ki po mnenju Sveta sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja, so z njim neposredno povezani ali ga podpirajo.
52 V teh okoliščinah je seveda res, da uvodna izjava 6 Uredbe št. 423/2007 Svetu nalaga, da izvaja pristojnost, ki mu je podeljena s členom 7(2) te uredbe, „v luči ciljev RVSZN [Resolucije] 1737 (2006)“. Vendar obveznost uresničevanja ciljev Resolucije 1737 (2006) nikakor ne pomeni, da se lahko člen 7(2) Uredbe št. 423/2007 uporablja samo za subjekte, ki so predmet omejevalnih ukrepov, ki jih Varnostni svet sprejme na podlagi te resolucije. Če Varnostni svet ne sprejme ukrepov ali posebnega stališča, se to lahko kvečjemu skupaj z drugimi upoštevnimi elementi upošteva pri presoji, s katero se ugotovi, ali so pogoji iz člena 7(2) Uredbe št. 423/2007 izpolnjeni.
53 Ob upoštevanju navedenega je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.
Drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja
Trditve strank
54 Tožeča stranka trdi, da je žrtev „samovoljne in neupravičene diskriminacije“, ker je bila edina iranska banka, katere sredstva so bila zamrznjena, čeprav Resolucija 1803 (2008) Varnostnega sveta poziva države, naj bodo pozorne na vse banke s sedežem v Iranu, zlasti na Bank Saderat. To neenako obravnavanje bank v popolnoma enakem položaju naj bi ji povzročilo veliko premoženjsko in nepremoženjsko škodo.
55 Svet ob podpori intervenientov izpodbija utemeljenost trditev tožeče stranke in opozarja, da je bil ukrep zamrznitve sredstev, ki je predmet te zadeve, sprejet zato, ker je po neodvisni presoji v okviru pooblastila, ki mu je bilo podeljeno s členom 7(2) Uredbe št. 423/2007, sklepal, da tožeča stranka zagotavlja podporo za širjenje jedrskega orožja.
Presoja Sodišča prve stopnje
56 V skladu s sodno prakso načelo enakega obravnavanja, ki je temeljno pravno načelo, prepoveduje, da bi se primerljivi položaji obravnavali različno ali da bi se različni položaji obravnavali enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (sodba Sodišča prve stopnje z dne 2. oktobra 2001 v združenih zadevah Martinez in drugi proti Parlamentu, T-222/99, T-327/99 in T-329/99, Recueil, str. II-2823, točka 150).
57 Kot trdi Svet ob podpori intervenientov, je odločilno merilo za uporabo člena 7(2)(a) in (b) Uredbe št. 423/2007 in torej merilo primerjave, ki se uporablja za ugotovitev morebitne kršitve načela enakega obravnavanja, vprašanje, ali zadevni subjekt sodeluje pri širjenju jedrskega orožja, je z njim neposredno povezan ali ga podpira.
58 Tožeča stranka je bila v tej zadevi v izpodbijanem sklepu priznana kot subjekt, ki zagotavlja podporo za širjenje jedrskega orožja, in kot je bilo ugotovljeno v točki 30 zgoraj, ni navedla nobenega dopustnega tožbenega razloga, s katerim bi izpodbijala utemeljenost te ugotovitve.
59 V teh okoliščinah, čeprav bi predpostavljali, da je Svet dejansko opustil sprejetje ukrepov zamrznitve sredstev zoper nekatere iranske banke, ki sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja, so z njim neposredno povezane ali ga podpirajo, tožeča stranka tega ne more primerno navajati, ker se mora načelo enakega obravnavanja ujemati z načelom zakonitosti, po katerem se nihče ne more v svojo korist sklicevati na nezakonitost, storjeno v korist drugih (sodbe Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi SCA Holding proti Komisiji, T-327/94, Recueil, str. II-1373, točka 160, z dne 14. maja 1998 v zadevi Mayr-Melnhof proti Komisiji, T-347/94, Recueil, str. II-1751, točka 334, in z dne 20. marca 2002 v zadevi LR AF 1998 proti Komisiji, T-23/99, Recueil, str. II-1705, točka 367).
60 Zato je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.
Tretji tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela sorazmernosti in lastninske pravice
Trditve strank
61 Tožeča stranka meni, da je izpodbijani sklep nesorazmeren, ker nalaga zamrznitev njenih sredstev, medtem ko se v Resoluciji Varnostnega sveta 1803 (2008), ki se izvaja z izpodbijanim sklepom, od držav zahteva samo, da pozorno spremljajo njene dejavnosti. Ta resolucija naj namreč ne bi zahtevala ali priporočala zamrznitve sredstev tožeče stranke niti naj ne bi zahtevala, da je tožeča stranka obravnavana drugače kot druge banke s sedežem v Iranu. Zato je izpodbijani sklep po mnenju tožeče stranke „nezakonit“, ker ji povzroča veliko premoženjsko in nepremoženjsko škodo, s tem ko neupravičeno in nesorazmerno omejuje predvsem njeno lastninsko pravico.
62 Tožeča stranka se je na obravnavi sklicevala na to, da zamrznitev njenih sredstev ni bila potrebna za doseganje cilja, ki mu sledi Svet, in da je mogoče ta cilj doseči z manj omejujočimi ukrepi, kot so naknadni nadzori izvedenih transakcij ali preverjanje teh transakcij s strani neodvisne tretje osebe.
63 Svet ob podpori intervenientov izpodbija utemeljenost trditev tožeče stranke in trdi, da je zamrznitev njenih sredstev primeren in potreben ukrep za preprečevanje širjenja jedrskega orožja, ker je zagotavljala podporo podjetjem, ki sodelujejo pri tem širjenju. Tak ukrep zamrznitve sredstev naj bi bil tudi upravičen in sorazmeren glede na pomen ohranjanja mednarodnega miru in varnosti, saj noben drug ukrep ne more zagotoviti, da bi bil želeni cilj dosežen.
Presoja Sodišča prve stopnje
64 Najprej, iz točk 51 in 52 zgoraj izhaja, da člen 7(2) Uredbe št. 423/2007 Svetu daje avtonomno pooblastilo, katerega izvajanje ni odvisno od tega, ali Varnostni svet sprejme omejevalne ukrepe zoper zadevne subjekte. Namen člena 7(2) navedene uredbe in izpodbijanega sklepa, sprejetega na podlagi te uredbe, namreč ni izvajati resolucije Varnostnega sveta, sprejete na področju širjenja jedrskega orožja, ampak samo zagotoviti, da se cilji, za katere si prizadevajo zadevne resolucije, in sicer Resolucija 1737 (2006), dosežejo s sprejetjem neodvisnih omejevalnih ukrepov.
65 Tako v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, niti člen 7(2) Uredbe št. 423/2007 niti izpodbijani sklep ne izvajata Resolucije 1803 (2008), kar pomeni, da vsebina in cilji te resolucije niso merilo, na podlagi katerega je treba presojati združljivost izpodbijanega sklepa z načelom sorazmernosti.
66 Iz sodne prakse izhaja, da v skladu z načelom sorazmernosti, ki je splošno načelo prava Skupnosti, za zakonitost prepovedi gospodarske dejavnosti velja pogoj, da so prepovedi primerne in potrebne za uresničitev legitimnih ciljev, ki jim sledi zadevna ureditev, pri tem pa je treba takrat, ko je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje (sodba Sodišča z dne 13. novembra 1990 v zadevi Fedesa in drugi, C-331/88, Recueil, str. I-4023, točka 13). Torej je treba druge trditve tožeče stranke preučiti z vidika teh meril.
67 Prvič, v zvezi s tem je treba ugotoviti, da je cilj Uredbe št. 423/2007 preprečiti širjenje jedrskega orožja in njegovo financiranje ter tako izvajati pritisk na Islamsko republiko Iran, da bi ustavila zadevne dejavnosti. Tak cilj, ki ustreza ciljem Resolucije 1737 (2006) in je del splošnejšega okvira prizadevanj za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti, je zakonit.
68 Drugič, zamrznitev sredstev subjektov, za katere je bilo priznano, da sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja, so neposredno povezani z njim ali ga podpirajo, je primeren in potreben ukrep za uresničitev zgoraj navedenega cilja. Namen takega ukrepa je namreč zagotavljati, da se sredstva zadevnih subjektov ne bodo več uporabljala za spodbujanje širjenja jedrskega orožja. Še več, kot je bilo ugotovljeno v točkah 30 in 31 zgoraj, trditve tožeče stranke, da po eni strani ni zagotavljala podpore za širjenje jedrskega orožja in da po drugi strani ukrep zamrznitve sredstev v njenem primeru nikakor ni bil potreben, so bile predložene prepozno in so torej nedopustne.
69 Tretjič, iz točke 31 zgoraj izhaja tudi to, da tožeča stranka ni predložila dopustnih trditev o obstoju manj omejujočih ukrepov, s katerimi bi bilo mogoče preprečiti uporabo njenih sredstev za spodbujanje širjenja jedrskega orožja.
70 Četrtič, kar zadeva težave, povzročene tožeči stranki, in omejitev njenih temeljnih pravic, med drugim lastninske pravice in pravice do opravljanja gospodarske dejavnosti, je treba ugotoviti, da so te pravice v skladu z ustaljeno sodno prakso del splošnih pravnih načel, katerih spoštovanje zagotavlja sodišče Skupnosti. Tako je spoštovanje temeljnih pravic pogoj za zakonitost aktov Skupnosti (glej sodbo Kadi, navedeno v točki 42 zgoraj, točka 284 in navedena sodna praksa). Vendar iz sodne prakse izhaja tudi to, da temeljne pravice niso absolutne prednostne pravice in da je lahko njihovo izvajanje predmet omejitev, utemeljenih z razlogi v splošnem interesu, ki jim sledi Skupnost. Tako ima vsak gospodarski ali finančni omejevalni ukrep po definiciji učinke, ki posegajo v lastninsko pravico in svobodo opravljanja poklicne dejavnosti ter tako povzročajo škodo, zlasti subjektom, ki opravljajo dejavnosti, ki naj bi jih zadevni omejevalni ukrepi preprečevali. Pomen ciljev spornih predpisov lahko utemelji negativne, celo precejšnje posledice za določene subjekte (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 30. julija 1996 v zadevi Bosphorus, C-84/95, Recueil, str. I-3953, točke od 21 do 23, in sodbo Kadi, navedeno v točki 42 zgoraj, točki 355 in 361).
71 V tej zadevi sta svoboda opravljanja gospodarske dejavnosti in lastninska pravica tožeče stranke zaradi sprejetja izpodbijanega sklepa zelo omejeni, predvsem zato, ker tožeča stranka ne more razpolagati s svojimi sredstvi, ki so na ozemlju Skupnosti ali jih imajo v lasti državljani Skupnosti, razen na podlagi posebnih dovoljenj, in ker njene podružnice s sedežem na tem ozemlju ne morejo izvajati novih transakcij s svojimi strankami. Vendar zaradi bistvenega pomena ohranjanja mednarodnega miru in varnosti nastale težave niso nesorazmerne glede na zastavljene cilje, zlasti ker po eni strani te omejitve zadevajo samo del sredstev tožeče stranke, po drugi strani pa so v členih 9 in 10 Uredbe št. 423/2007 določene nekatere izjeme, ki subjektom, ki so predmet ukrepov zamrznitve sredstev, omogočajo plačevanje bistvenih stroškov.
72 Glede na navedeno je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.
Četrti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev pravice do obrambe, pravice do učinkovitega sodnega varstva in obveznosti obrazložitve iz člena 15(3) Uredbe št. 423/2007
Trditve strank
73 Tožeča stranka trdi, da je Svet kršil pravila, ki izhajajo iz sodne prakse Sodišča, ker je ni nikoli obvestil o elementih, ki so se upoštevali proti njej in naj bi upravičili zamrznitev sredstev, saj ji ni vročil izpodbijanega sklepa. Svet naj poleg tega ne bi natančno navedel, kakšno finančno podporo je tožeča stranka zagotavljala ali kakšno vlogo je imela, kateri proizvodi naj bi bili predmet zadevnih transakcij in kateri subjekti, razen osmih imenovanih, so bili vpleteni. Svet naj tako tožeči stranki ne bi omogočil, da se seznani z razlogi, iz katerih so bila njena sredstva zamrznjena, čeprav je Varnostni svet od držav zahteval „samo pozornost“.
74 Tožeča stranka dodaja, da ni imela dostopa do dokazov v spisu Sveta in da ni mogla biti deležna zaslišanja. Pojasnjuje, da ni navezala stika s Svetom, da bi lahko uveljavljala svoje pravice. V tem okviru trdi, da veljavni zakonodajni ukrepi ne predvidevajo, da se omogoči dostop do spisa in organizira zaslišanje, ker je to po njenem mnenju samo po sebi v nasprotju z načelom spoštovanja pravice do obrambe in zato pomeni kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva. Drugič, tožeča stranka poudarja, da je bilo prizadevanje njene hčerinske družbe s sedežem v Združenem kraljestvu, Melli Bank plc, v zvezi s tem pri Svetu in nekaterih državah članicah pred sprejetjem izpodbijanega sklepa neuspešno, zaradi česar je morala dati prednost sodni poti. Tretjič, trdi, da Svet kljub dokaznemu bremenu, ki mu je naloženo, Sodišču prve stopnje ni predložil dokazov v podporo obrazložitvi, predstavljeni v izpodbijanem sklepu, tako da je morala predložiti „negativni dokaz“, kar naj bi bilo težko, celo nemogoče. Četrtič, tožeča stranka trdi, da Svetu ni mogla predstaviti svojega stališča, dokler ni posamično preverila svojih odnosov s subjekti, imenovanimi v izpodbijanem sklepu. Teh preverjanj naj ne bi mogla končati pred iztekom roka za vložitev tožbe.
75 Tožeča stranka meni, da ker ni bila seznanjena z elementi, uporabljenimi proti njej, ter ni mogla dobiti dostopa do dokazov v spisu Sveta in ni bila deležna zaslišanja, ni mogla primerno predstaviti svojega stališča, kar je po njenem mnenju kršitev njene pravice do obrambe in zlasti pravice do izjave. Iz istega razloga trdi, da zdaj ne more zadovoljivo uveljavljati pravice do tožbe pred Sodiščem prve stopnje, in se tako sklicuje na kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva. V tem okviru še poudarja, da Svet zgoraj navedenih kršitev ne more upravičiti s potrebo po doseganju učinka presenečenja, ker naj bi predsednik vlade Združenega kraljestva že 16. junija 2008 napovedal zamrznitev njenih sredstev.
76 Nazadnje, tožeča stranka trdi, da tudi opustitev Sveta, da navede individualne in specifične razloge za utemeljitev zamrznitve njenih sredstev, glede na to, da je Varnostni svet zahteval samo pozornost, in glede na obravnavo drugih bank s sedežem v Iranu, in da jo seznani z njimi, pomeni kršitev obveznosti obrazložitve iz člena 15(3) Uredbe št. 423/2007.
77 Svet ob podpori intervenientov izpodbija utemeljenost trditev tožeče stranke. Po eni strani v zvezi s tem trdi, da je izpolnil obveznost obrazložitve iz člena 15(3) Uredbe št. 423/2007, ko je izpodbijani sklep objavil v Uradnem listu Evropske unije, ki je na dan izdaje na voljo predvsem na spletu. Po mnenju Sveta navedena uredba namreč ne zahteva individualne vročitve, ker v nekaterih primerih ni znan noben naslov, na katerem bi bilo tako vročitev mogoče opraviti, in ker se v vsakem primeru nihče ne more sklicevati na to, da ne pozna zakonodaje. Zato naj bi bili razlogi, uporabljeni v boju proti širjenju jedrskega orožja, manj škodljivi od razlogov, ki se upoštevajo za sprejetje podobnih ukrepov v okviru boja proti terorizmu in so predmet individualne vročitve.
78 Po drugi strani se je tožeča stranka po mnenju Sveta zaradi objave obrazložitve izpodbijanega sklepa v Uradnem listu lahko seznanila z razlogi, uporabljenimi proti njej, tako da sta bili spoštovani njena pravica do obrambe in pravica do učinkovitega sodnega varstva. Svet v zvezi s tem vztraja, da tožeča stranka ni zahtevala ponovne preučitve ukrepa zamrznitve njenih sredstev, čeprav je taka možnost predvidena v Obvestilu za osebe, subjekte in organe, ki jih je Svet vključil na seznam oseb, subjektov in organov, za katere velja člen 7(2) Uredbe št. 423/2007 (Priloga V) (UL 2008, C 159, str. 1).
Presoja Sodišča prve stopnje
79 Prvič, treba je preučiti očitek, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve iz člena 15(3) Uredbe št. 423/2007. Zaradi medsebojne povezanosti različnih postopkovnih pravic, ki se obravnavajo v tej zadevi, je obstoj zadostne obrazložitve, s katero je tožeča stranka pravočasno seznanjena, upošteven za vse očitke, navedene v tem tožbenem razlogu.
80 Namen obveznosti obrazložitve akta, ki posega v položaj, kakor je določena v členu 253 ES in v tej zadevi zlasti v členu 15(3) Uredbe št. 423/2007, je dati zadevni osebi na voljo dovolj podatkov za ugotovitev, ali je akt dobro utemeljen in ali vsebuje morebitne napake, na podlagi katerih bi lahko izpodbijala njegovo veljavnost pred sodiščem Skupnosti, in ji omogočiti izvajanje nadzora nad zakonitostjo omenjenega akta. Tako določena obveznost obrazložitve je bistveno načelo prava Skupnosti, od katerega so mogoča odstopanja zgolj iz nujnih razlogov. Zato je treba obrazložitev načeloma posredovati zadevni osebi hkrati z aktom, ki posega v njen položaj, neobrazložitve pa ni mogoče popraviti s tem, da se zadevna oseba z razlogi za pravni akt seznani med postopkom pred sodiščem Skupnosti. Poleg tega je spoštovanje obveznosti obrazložitve še toliko pomembnejše v primeru prvega sklepa, na podlagi katerega so bila zamrznjena sredstva subjekta, saj pomeni edino zagotovilo, ki zadevni osebi omogoča, da koristno uveljavi razpoložljiva pravna sredstva za izpodbijanje navedenega sklepa, ker nima pravice do zaslišanja pred njegovim sprejetjem (glej v tem smislu in po analogiji sodbo OMIL, navedeno v točki 36 zgoraj, točke od 138 do 140 in navedena sodna praksa).
81 Zato mora Svet – razen če nujni preudarki, ki se nanašajo na varnost ali vodenje mednarodnih odnosov Skupnosti ali njenih držav članic, nasprotujejo temu, da se zainteresirane obvesti o določenih okoliščinah (glej po analogiji sodbo Kadi, navedeno v točki 42 zgoraj, točka 342) – v skladu s členom 15(3) Uredbe št. 423/2007 ob sprejetju sklepa o zamrznitvi sredstev, kakršen je izpodbijani sklep, seznaniti zadevni subjekt s specifičnimi in konkretnimi razlogi za sprejetje tega sklepa. Tako mora navesti dejanske in pravne okoliščine, od katerih je odvisna zakonska utemeljitev ukrepa, in preudarke, na podlagi katerih je sprejel ta ukrep. Ta obrazložitev se kar najobsežneje sporoči hkrati s sprejetjem zadevnega ukrepa ali takoj, ko je mogoče, po njem (glej v tem smislu in po analogiji sodbo OMIL, navedeno v točki 36 zgoraj, točke od 143 do 148 in navedena sodna praksa).
82 Vendar mora biti ta obrazložitev prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil sprejet. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino zadevnega akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, ki jih ukrep neposredno in posamično zadeva. Ni treba, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, ker je treba zadostnost obrazložitve presojati ne le glede na besedilo tega člena, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje. Akt, s katerim se posega v položaj, je dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume ukrep, sprejet v zvezi z njo (glej sodbo OMIL, navedeno v točki 36 zgoraj, točka 141 in navedena sodna praksa).
83 Kot je bilo navedeno v točki 57 zgoraj, izvajanje člena 7(2)(a) in (b) Uredbe št. 423/2007 zahteva, da zadevni subjekt sodeluje pri širjenju jedrskega orožja, je z njim neposredno povezan ali ga podpira. Zato se poleg navedbe pravne podlage sprejetega ukrepa obveznost obrazložitve, naložena Svetu, nanaša prav na to okoliščino. Vendar Svet v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, ni zavezan obrazložiti niti odločitev, da preseže ukrepe, sprejete z Resolucijo 1803 (2008), ker je bilo v točki 65 zgoraj ugotovljeno, da izpodbijani sklep ne izvaja te resolucije, niti odločitev, da bo tožečo stranko obravnaval drugače kot druge iranske banke.
84 Svet je v tej zadevi navedel, in sicer v naslovu izpodbijanega sklepa in v uvodni izjavi 2 tega sklepa, da sprejeti ukrepi temeljijo na členu 7(2) Uredbe št. 423/2007. V delu B, odstavek 4, Priloge k izpodbijanemu sklepu je navedel tudi individualne in specifične razloge, iz katerih je sklepal, da tožeča stranka zagotavlja podporo za širjenje jedrskega orožja. Svet je namreč navedel, prvič, vrsto podpore, ki jo zagotavlja tožeča stranka, in sicer finančne storitve in vodenje računovodskih evidenc, drugič, dejavnosti, povezane s širjenjem jedrskega orožja, ki so predmet teh storitev, in sicer nakup občutljivih materialov, in tretjič, prejemnike podpore, ki jo zagotavlja tožeča stranka, in sicer osem poimensko navedenih subjektov.
85 Sodišče prve stopnje v teh okoliščinah meni, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na tožečo stranko, zadostna glede na sodno prakso, navedeno v točkah od 80 do 82 zgoraj, in besedilo člena 15(3) Uredbe št. 423/2007.
86 Nasprotno pa trditve Sveta, ki ga podpirajo intervenienti, da je bila obveznost seznanitve tožeče stranke z razlogi izpolnjena z objavo izpodbijanega sklepa v Uradnem listu, ni mogoče sprejeti. Sklep, kakršen je izpodbijani, ki spreminja Prilogo V k Uredbi št. 423/2007, ima namreč učinke erga omnes, ker je splošno in abstraktno naslovljen na skupino naslovnikov, ki morajo zamrzniti sredstva subjektov, navedenih na seznamu v tej prilogi. Vendar ta sklep ni izključno splošen, ker se zamrznitev sredstev nanaša na poimensko navedene subjekte, ki jih individualni omejevalni ukrepi, sprejeti proti njim, neposredno in posamično zadevajo (glej v tem smislu in po analogiji sodbi Kadi, navedeno v točk 42 zgoraj, točke od 241 in 244, in OMIL, navedeno v točki 36 zgoraj, točka 98). Poleg tega ima zamrznitev sredstev precejšnje posledice za zadevne subjekte, ker lahko omejuje uresničevanje njihovih temeljnih pravic. V teh okoliščinah je treba zaradi v točki 70 zgoraj navedene nujnosti zagotavljanja spoštovanja teh pravic, ki so hkrati stvarne in postopkovne, sklepati, da mora Svet o ukrepih zamrznitve sredstev z individualno vročitvijo kar najobsežneje seznaniti zadevne subjekte.
87 Trditve, ki jih navaja Svet, ne morejo spremeniti te ugotovitve. Prvič, dejstvo, da je individualna vročitev v nekaterih primerih nemogoča, ne vpliva na interes subjektov za tako vročitev in torej ni upoštevno, ko je naslov zadevnega subjekta znan. Drugič, pravila, da se nihče ne more sklicevati na to, da ne pozna zakonodaje, ni mogoče uveljavljati zoper tožečo stranko, ker je izpodbijani sklep zanjo individualni akt. Tretjič, razlika, na katero se sklicuje Svet, v primerjavi z ukrepi zamrznitve sredstev, sprejetimi v okviru boja proti terorizmu, ni upoštevna, ker je obrekovalna ali neobrekovalna narava upoštevanih razlogov lahko po potrebi upoštevna samo za presojo smotrnosti objave obrazložitve v Uradnem listu. Nasprotno pa zahteva po individualni vročitvi sklepa o ukrepih zamrznitve sredstev izhaja iz tega, da ti ukrepi posamično in močno vplivajo na pravice zadevnih subjektov. Ker so učinki ukrepov zamrznitve sredstev, sprejetih na podlagi Uredbe št. 423/2007, in takih ukrepov, sprejetih v okviru boja proti terorizmu, primerljivi, je treba zadevne subjekte seznaniti s sprejetimi ukrepi enako v obeh primerih.
88 Glede na navedeno je treba ugotoviti, da Svet ni upošteval obveznosti, da tožečo stranko seznani z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa, ki izhaja iz člena 15(3) Uredbe št. 423/2007, ker ni opravil individualne vročitve, čeprav je celo iz vsebine tega sklepa razvidno, da je poznal naslov sedeža tožeče stranke.
89 Vendar iz prilog k predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ga je tožeča stranka vložila v zadevi T-390/08 R, izhaja, da je Commission bancaire (francoska bančna komisija) z dopisom z dne 24. junija 2008 obvestila podružnico tožeče stranke v Parizu o sprejetju izpodbijanega sklepa in njegovi objavi v Uradnem listu istega dne. Tožeča stranka je bila tako pravočasno in uradno obveščena o sprejetju izpodbijanega sklepa in tudi o tem, da lahko obrazložitev tega sklepa najde v Uradnem listu. Poleg tega je očitno v resnici prebrala vsebino tega sklepa, katerega kopijo je priložila k tožbi.
90 V teh izjemnih okoliščinah je treba ugotoviti, da dejstvo, da Svet tožeče stranke ni z individualno vročitvijo seznanil z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa, tožeči stranki ni odvzelo možnosti, da se pravočasno seznani z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa in presodi utemeljenost ukrepa zamrznitve sredstev, sprejetega proti njej. Zato opustitev Sveta ne utemeljuje razglasitve ničnosti izpodbijanega sklepa.
91 Drugič, treba je opozoriti, da je glede na ustaljeno sodno prakso spoštovanje pravice do obrambe, in zlasti pravice do izjave, v vsakem postopku zoper osebo, ki lahko pripelje do akta v njeno škodo, temeljno načelo prava Skupnosti in ga je treba zagotoviti, tudi če zadevni postopek sploh ni urejen (glej v tem smislu sodbo OMIL, navedeno v točki 36 zgoraj, točka 91 in navedena sodna praksa).
92 Načelo spoštovanja pravice do obrambe zahteva predvsem, da se dejstva, uporabljena proti zadevnemu subjektu za utemeljitev akta, ki posega v njegov položaj, temu kar najobsežneje sporočijo hkrati s sprejetjem prvotnega sklepa o zamrznitvi sredstev ali takoj ko je mogoče po njem. Vendar nujni preudarki, ki se nanašajo na varnost ali vodenje mednarodnih odnosov Skupnosti in držav članic, lahko nasprotujejo temu, da se zainteresirane obvesti o določenih okoliščinah (glej v tem smislu in po analogiji sodbi Kadi, navedeno v točki 42 zgoraj, točka 342, in OMIL, navedeno v točki 36 zgoraj, točki 93 in 137).
93 Poleg tega, čeprav mora prvi sklep, s katerim se zamrznejo sredstva subjekta, kakršen je izpodbijani sklep, učinkovati kot presenečenje, se ne zahteva, da bi bila zadevni osebi dejstva v njeno breme posredovana pred sprejetjem zadevnega sklepa in da bi bila predhodno zaslišana (glej v tem smislu in po analogiji sodbi Kadi, navedeno v točki 42 zgoraj, točke od 338 do 341, in OMIL, navedeno v točki 36 zgoraj, točki 128 in 137).
94 V teh okoliščinah je treba takoj zavrniti trditev, da se ni mogoče sklicevati na to, da je treba počakati učinek presenečenja, zaradi domnevne izjave predsednika vlade Združenega kraljestva 16. maja 2008. Tožeča stranka namreč ni dokazala resničnosti te izjave in niti ne trdi, da je izrečena v imenu Sveta ali celo Skupnosti.
95 V okviru sprejetja sklepa na podlagi člena 7(2)(a) ali (b) Uredbe št. 423/2007 se mora obvestilo o obremenilnih elementih nanašati na točne podatke ali gradivo v spisu, ki dokazujejo, da so pogoji za izvajanje te določbe v primeru zadevnega subjekta izpolnjeni (glej v tem smislu in po analogiji sodbo OMIL, navedeno v točki 36 zgoraj, točka 126).
96 Iz ugotovitev v točkah od 84 do 90 zgoraj izhaja, da je bila ta zahteva v tej zadevi izpolnjena. Prvič, ker je bil izpodbijani sklep zadostno obrazložen, drugič, ker je francoska bančna komisija tožečo stranko pravočasno opozorila na sprejetje in objavo izpodbijanega sklepa, skupaj z obrazložitvijo, v Uradnem listu, in tretjič, ker je tožeča stranka v resnici prebrala ta sklep, je treba namreč sklepati, da je tožeča stranka imela dovolj natančne podatke o elementih, zaradi katerih je Svet sklepal, da se v tej zadevi uporablja člen 7(2)(a) in (b) Uredbe št. 423/2007.
97 V zvezi s tem je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da bi ji moral Svet po uradni dolžnosti zagotoviti dostop do gradiva v spisu. Kadar so sporočeni dovolj natančni podatki, ki zadevnemu subjektu omogočajo, da primerno predstavi stališče o elementih, ki jih je proti njemu uporabil Svet, načelo spoštovanja pravice do obrambe namreč ne pomeni obveznosti, da Svet na lastno pobudo omogoči dostop do dokumentov v svojem spisu. Svet mora šele na podlagi zahteve zainteresirane stranke omogočiti dostop do vseh nezaupnih upravnih dokumentov v zvezi z zadevnim ukrepom (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Sodišča prve stopnje z dne 11. julija 2002 v zadevi Hyper proti Komisiji, T-205/99, Recueil, str. II-3141, točke od 63 do 65 in navedena sodna praksa). Zahtevati, da se gradivo v spisu posreduje na lastno pobudo, bi bilo pretirano, ker ob sprejetju ukrepa zamrznitve sredstev ni gotovo, ali namerava zadevni subjekt z dostopom do spisa preveriti dejanske okoliščine, na katerih temeljijo trditve Sveta, uporabljene proti njemu.
98 Kar zadeva pravico do zaslišanja, ima subjekt, ki je predmet sklepa o zamrznitvi sredstev, pravico, da ga Svet zasliši po sprejetju zadevnega sklepa. Vendar v skladu s sodno prakso Svetu ni treba po uradni dolžnosti opraviti zaslišanja, pri čemer je treba upoštevati možnost, ki jo imajo zadevne osebe, da sprožijo takojšen postopek pred Sodiščem prve stopnje (glej v tem smislu in po analogiji sodbo OMIL, navedeno v točki 36 zgoraj, točki 130 in 137). Poleg tega je treba opozoriti, da je Svet sprejel in na dan objave izpodbijanega sklepa v Uradnem listu objavil Obvestilo za osebe, subjekte in organe, ki jih je Svet vključil na seznam oseb, subjektov in organov, za katere velja člen 7(2) Uredbe št. 423/2007 (Priloga V). V tem obvestilu je določeno, da lahko zadevni subjekti predložijo zahtevek za ponovno preučitev svoje vključitve na seznam v Prilogi V k tej uredbi, kar jim torej omogoča učinkovito uveljavljanje pravice do zaslišanja.
99 Iz navedenega sledi, da je bilo v tej zadevi izvajanje pravice do dostopa do spisa in pravice do zaslišanja odvisno od tega, ali je tožeča stranka za to vložila zahtevek pri Svetu. Vendar je tožeča stranka v odgovoru na vprašanje Sodišča prve stopnje priznala, da takega zahtevka ni vložila.
100 Trditev, s katerimi tožeča stranka utemeljuje to opustitev, ni mogoče sprejeti. Tako je trditev, da v veljavnih aktih ni določen postopek dostopa do spisa in zaslišanja, napačna, kar zadeva pravico do zaslišanja, kot izhaja iz točke 98 zgoraj. V preostalem, čeprav res ni bil določen noben izrecen postopek dostopa do spisa, je v točki 91 zgoraj navedeno, da to ne vpliva na obveznost Sveta, da zagotovi spoštovanje pravice do obrambe. Zato je treba trditev tožeče stranke, če se domneva, da jo je treba razlagati kot ugovor nezakonitosti, zavrniti, ker neobstoj izrecnih določb ne vpliva na obveznost spoštovanja pravice do obrambe, zlasti pravice biti obveščen o obremenilnih elementih, katere cilj je tudi, da se zadevnemu subjektu omogoči uveljavljanje pravice do učinkovitega sodnega varstva (glej točko 105 spodaj).
101 Tudi ukrepi hčerinske družbe tožeče stranke v Združenem kraljestvu niso upoštevni, ker je zadevna hčerinska družba neodvisna pravna oseba, kar pomeni, da se je na institucije in države članice obrnila v svojem imenu in ne v imenu matične družbe. Poleg tega, kot priznava tožeča stranka, so bili zadevni ukrepi izvedeni pred sprejetjem izpodbijanega sklepa. V točki 93 zgoraj je ugotovljeno, da tožeča stranka pred sprejetjem izpodbijanega sklepa ni uživala niti pravice biti obveščena o elementih, uporabljenih proti njej, niti pravice do zaslišanja.
102 Kar zadeva dejstvo, da Svet ni na lastno pobudo predložil dokazov v podporo obrazložitvi izpodbijanega sklepa, iz točk 97 zgoraj in 107 spodaj izhaja, da to ni bila njegova obveznost niti pred vložitvijo te tožbe niti po njej.
103 Tožeča stranka tudi ne pojasnjuje, zakaj naj zaradi potrebe, da posamično preveri svoje odnose s subjekti, imenovanimi v izpodbijanem sklepu, ne bi mogla zahtevati dostopa do spisa Sveta ali zaslišanja. Nasprotno, ti ukrepi bi lahko raziskavo, ki jo je morala opraviti, olajšali prav zaradi dokumentov, ki bi jih pregledala, ali pojasnil, ki bi jih dobila.
104 Ob upoštevanju navedenega je treba ugotoviti, da Svet, ker tožeča stranka pri njem ni vložila takega zahtevka, ni bil zavezan omogočiti ji dostop do spisa ali opraviti zaslišanje, kar pomeni, da je treba zavrniti očitek, ki se nanaša na kršitev pravice do obrambe.
105 Tretjič, v skladu z ustaljeno sodno prakso je načelo učinkovitega sodnega varstva splošno načelo prava Skupnosti, ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic in je izraženo v členih 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950, ter potrjeno v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, razglašene 7. decembra 2000 v Nici (UL C 364, str. 1). Učinkovitost sodnega nadzora vključuje to, da mora zadevni organ Skupnosti kar najbolj natančno obvestiti zadevni subjekt o razlogih, in to takoj ko sprejme odločitev o vključitvi ali vsaj kolikor mogoče hitro po odločitvi, da naslovnikom omogoči, da lahko pravočasno vložijo pravno sredstvo. Spoštovanje obveznosti, da se sporoči navedene razloge, je namreč nujno zato, da se naslovnikom omejevalnih ukrepov omogoči obramba njihovih pravic v kar najboljših okoliščinah in da se odločijo ob popolnem poznavanju razlogov, ali je smiselno, da se obrnejo na sodišče Skupnosti, in zato, da se sodišču Skupnosti popolnoma omogoči nadzor nad zakonitostjo zadevnega akta Skupnosti, kot je za to pristojno na podlagi Pogodbe ES (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Kadi, navedeno v točki 42 zgoraj, točke od 335 do 337 in navedena sodna praksa).
106 Iz točk od 84 do 90 in 96 zgoraj izhaja, da je tožeča stranka pravočasno imela na voljo dovolj natančne podatke o razlogih za zamrznitev njenih sredstev. Poleg tega, ker ni zahtevala dostopa do spisa Sveta, se ni upravičena sklicevati na to, da ji tak dostop ni bil omogočen. Sodišče prve stopnje poleg tega meni, da lahko v celoti izvaja svoj nadzor. V teh okoliščinah je treba sklepati, da Svet ni kršil pravice tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva.
107 Ker tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da Svet v postopku pred Sodiščem prve stopnje ni predložil nobenega dokaza v podporo razlogom, navedenim v izpodbijanem sklepu, je treba ugotoviti, da bi bila predložitev takih dokazov potrebna samo, če bi tožeča stranka navedla dopusten tožbeni razlog, s katerim bi izpodbijala utemeljenost ugotovitve, da zagotavlja podporo za širjenje jedrskega orožja. V takih okoliščinah – ne da bi tožeča stranka morala predložiti negativni dokaz – mora Svet v skladu s tem, kar je navedeno v točki 37 zgoraj, predložiti dokaze in podatke, na katerih temelji njegova presoja, da jih sodišče Skupnosti lahko preveri. Vendar, kot izhaja iz točke 30 zgoraj, tak tožbeni razlog v tej zadevi ni bil predložen. Zato dejstvo, da Svet ni predložil dokazov, ne more pomeniti kršitve pravice do učinkovitega sodnega varstva in je treba očitek v zvezi s tem torej zavrniti, ne da bi bilo treba preučiti, ali dokumenti, predloženi 4. februarja 2009, podpirajo trditev, da je morala v tej zadevi tožeča stranka predložiti negativni dokaz.
108 Na podlagi navedenega je treba četrti tožbeni razlog zavrniti.
Peti tožbeni razlog, ki se nanaša na nepristojnost
Trditve strank
109 Tožeča stranka trdi, da Svet ni pristojen za nalaganje „kazenskih sankcij“, kot je zamrznitev sredstev, v okviru Pogodbe ES. Zato naj bi Svet, ko je z izpodbijanim sklepom in Uredbo št. 423/2007, sprejetima v okviru pristojnosti, ki so mu podeljene s Pogodbo ES, zamrznil sredstva tožeče stranke, presegel svojo pristojnost, zlorabil pooblastila ter kršil postopkovna pravila in pravila iz navedene pogodbe.
110 Svet ob podpori intervenientov izpodbija utemeljenost trditev tožeče stranke in poudarja, da zamrznitev sredstev ni kazenska sankcija.
Presoja Sodišča prve stopnje
111 Treba je ugotoviti, da če sredstva subjektov, ki so predmet omejevalnih ukrepov iz Uredbe št. 423/2007, niso zasežena kot premoženjska korist, temveč preventivno zamrznjena, ti ukrepi niso kazenska sankcija. Poleg tega ne vključujejo nobene take obtožbe (glej po analogiji sodbo Sodišča prve stopnje z dne 11. julija 2007 v zadevi Sison proti Svetu, T-47/03, neobjavljena v ZOdl., točka 101).
112 Zato trditev tožeče stranke, da je zamrznitev njenih sredstev kazenska sankcija, ni utemeljena. To pomeni, da je treba zavrniti ta tožbeni razlog in tudi tožbo v celoti.
Stroški
113 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi Sveta naloži plačilo stroškov, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.
114 V skladu s prvim stavkom člena 87(4) Poslovnika države članice in institucije, ki se kot intervenienti udeležijo postopka, nosijo svoje stroške. Zato Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska, Francoska republika in Komisija nosijo svoje stroške, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (drugi senat)
razsodilo:
1) Tožba se zavrne.
2) Bank Melli Iran poleg svojih stroškov nosi stroške, ki jih je priglasil Svet Evropske unije, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.
3) Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska, Francoska republika in Komisija nosijo svoje stroške, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.
Pelikánová | Jürimäe | Soldevila Fragoso |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 14. oktobra 2009.
Podpisi
Stvarno kazalo
Dejansko stanje
Omejevalni ukrepi, sprejeti proti Islamski republiki Iran
Ukrepi zoper tožečo stranko
Postopek in predlogi strank
Pravo
Upoštevnost dokumentov, ki jih je tožeča stranka predložila 4. februarja 2009
Intenzivnost sodnega nadzora
Trditve strank
Presoja Sodišča prve stopnje
Prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev postopkovnih pravil, Pogodbe ES, pravnih pravil o izvajanju te pogodbe in člena 7(2) Skupnega stališča 2007/140 ter zlorabo pooblastil in neobstoj pravne podlage za izpodbijani sklep
Trditve strank
Presoja Sodišča prve stopnje
Drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja
Trditve strank
Presoja Sodišča prve stopnje
Tretji tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela sorazmernosti in lastninske pravice
Trditve strank
Presoja Sodišča prve stopnje
Četrti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev pravice do obrambe, pravice do učinkovitega sodnega varstva in obveznosti obrazložitve iz člena 15(3) Uredbe št. 423/2007
Trditve strank
Presoja Sodišča prve stopnje
Peti tožbeni razlog, ki se nanaša na nepristojnost
Trditve strank
Presoja Sodišča prve stopnje
Stroški