SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (šesti senat)

z dne 14. julija 2016(*)

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Evropski trg cevi za uporabo v pomorstvu – Sporazumi o določanju cen, razdelitvi trga in izmenjavi poslovno občutljivih informacij – Odgovornost za kršitveno ravnanje – Načelo gospodarske kontinuitete – Načelo osebne odgovornosti – Globe – Obteževalne okoliščine – Vloga vodje – 10‑odstotna zgornja meja – Neomejena sodna pristojnost“

V zadevi T‑146/09 RENV,

Parker Hannifin Manufacturing Srl, nekdanja Parker ITR Srl, s sedežem v Corsicu (Italija),

Parker-Hannifin Corp. s sedežem v Mayfield Heightsu, Ohio (Združene države),

ki ju zastopajo B. Amory, F. Marchini Camia in É. Barbier de La Serre, odvetniki,

tožeči stranki,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopajo V. Bottka, S. Noë in R. Sauer, agenti,

tožena stranka,

zaradi, primarno, predloga, ki temelji na členu 263 PDEU, za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2009) 428 final z dne 28. januarja 2009 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva COMP/39406 – cevi za uporabo v pomorstvu) v delu, v katerem se ta odločba nanaša na tožeči stranki, in, podredno, predloga, ki temelji na členu 263 PDEU, za odpravo ali občutno znižanje globe, ki jima je bila naložena z navedeno odločbo,

SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat),

v sestavi S. Frimodt Nielsen (poročevalec), predsednik, J. Schwarcz in A. M. Collins, sodnika,

sodna tajnica: M. Junius, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 24. februarja 2016

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Predmet obravnavane zadeve je spor, ki se nanaša na kartel cevi za uporabo v pomorstvu, ki ga je Evropska komisija sankcionirala z Odločbo C(2009) 428 final z dne 28. januarja 2009 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva COMP/39406 – cevi za uporabo v pomorstvu) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).

2        Izpodbijana odločba je bila naslovljena na enajst družb, med katerimi so Bridgestone Corporation in Bridgestone Industrial Limited (v nadaljevanju: skupaj: Bridgestone), The Yokohama Rubber Company Limited (v nadaljevanju: Yokohama), Dunlop Oil & Marine Limited (v nadaljevanju: DOM), prva tožeča stranka, Parker ITR Srl (postal Parker Hannifin Manufacturing Srl, v nadaljevanju: Parker ITR), druga tožeča stranka, Parker-Hannifin Corp (v nadaljevanju: Parker-Hannifin) in Manuli Rubber Industries SpA (v nadaljevanju: Manuli).

3        Komisija je v izpodbijani odločbi navedla, da je skupina podjetji z dejavnostjo v sektorju cevi za uporabo v pomorstvu od 1986 do 2007 sodelovala pri kartelu na svetovni ravni, in tem podjetjem naložila globe v skupnem znesku 131.000.000 EUR.

4        Družba ITR Rubber (postala Parker ITR), ki jo je 27. junija 2001 ustanovila matična družba ITR SpA, ki je del skupine Saiag, je poslovala v sektorju cevi za uporabo v pomorstvu od 1. januarja 2002, ko je družba ITR nanjo prenesla svoja sredstva iz tega sektorja, da bi ta bila prodana družbi Parker-Hannifin, ki je del skupine Parker. Prodaja družbe ITR Rubber družbi Parker-Hannifin je bila izvedena 31. januarja 2002.

5        Komisija je v izpodbijani odločbi menila, da je treba v obravnavanem primeru izključiti načelo osebne odgovornosti in uporabiti načelo gospodarske kontinuitete, ker je bila družba Parker ITR gospodarska naslednica dejavnosti, povezane s cevmi za uporabo v pomorstvu, ki sta jo opravljali družbi ITR in Saiag SpA, in je zato treba šteti, da je odgovorna za kršitev, ki sta jo družbi ITR in Saiag storili pred 1. januarjem 2002, to je dnem, ko so bila sredstva iz sektorja cevi za uporabo v pomorstvu prenesena nanjo. Družba Parker-Hannifin je bila solidarno odgovorna za ravnanje družbe Parker ITR od 31. januarja 2002, ko je to družbo prevzela. Komisija je tako menila, da je bila družba Parker ITR odgovorna za kršitev za obdobje od 1. aprila 1986 do 2. maja 2007, in je tej družbi naložila globo v znesku 25.610.000 EUR, za katero je bila družba Parker-Hannifin solidarno odgovorna do zneska 8.320.000 EUR.

6        Družbi Parker ITR in Parker-Hannifin sta 9. aprila 2009 pri Splošnem sodišču vložili tožbo, primarno, za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe v delu, v katerem se je nanašala nanju, in podredno, za znižanje zneska naložene globe.

7        Splošno sodišče je v sodbi z dne 17. maja 2013 Parker ITR in Parker-Hannifin/Komisija (T‑146/09, v nadaljevanju: sodba Splošnega sodišča, EU:T:2013:258), ugotovilo, da se v položaju, kot je ta v obravnavani zadevi, načelo gospodarske kontinuitete ne uporabi in da je treba uporabiti načelo osebne odgovornosti. Splošno sodišče je tako ugotovilo, da gre v obravnavanem primeru za to, da je podjetje, udeleženo pri kartelu, in sicer družba Saiag in njena hčerinska družba ITR, del dejavnosti zadnjenavedene preneslo na neodvisni tretji subjekt, in sicer družbo Parker-Hannifin, pri čemer je bila ustanovitev družbe ITR Rubber in prenos sredstev družbe ITR nanjo, kar je v bistvu pomenilo prenos dela dejavnosti, ki se nanaša na dejavnost gumijastih cevi, na hčerinsko družbo, del namena prenosa teh sredstev na družbo Parker-Hannifin (točka 115 sodbe Splošnega sodišča). Vendar med odsvojiteljem, torej družbo Saiag ali družbo ITR, in pridobiteljem, torej družbo Parker-Hannifin, ni bilo nikakršne povezave (točka 116 sodbe Splošnega sodišča). Nasprotno, na podlagi načela osebne odgovornosti bi morala Komisija ugotoviti, da sta bili družbi ITR in Saiag odgovorni za kršitev do 1. januarja 2002, pri čemer torej ne bi smela ugotoviti odgovornosti družbe ITR Rubber (postala družba Parker ITR) za obdobje pred tem datumom (točki 118 in 119 sodbe Splošnega sodišča). Splošno sodišče je torej izpodbijano odločbo razglasilo za nično v delu, v katerem je bilo v njej ugotovljeno, da je družba Parker ITR sodelovala pri kršitvi v obdobju pred 1. januarjem 2002, pri čemer je bila družbi Parker ITR naložena globa v znesku 6.400.000 EUR, za katero je bila družba Parker-Hannifin solidarno odgovorna do zneska 6.300.000 EUR.

8        Komisija je 1. avgusta 2013 pri sodnem tajništvu Sodišča vložila pritožbo zoper sodbo Splošnega sodišča.

9        Sodišče je v sodbi z dne 18. decembra 2014, Komisija/Parker Hannifin Manufacturing in Parker-Hannifin (C‑434/13 P, v nadaljevanju: sodba, izdana v pritožbenem postopku, EU:C:2014:2456), v bistvu ugotovilo, da je Splošno sodišče napačno združilo različni transakciji s tem, da je upoštevalo zgolj prenos iz družbe ITR Rubber na družbo Parker-Hannifin, čeprav je bil pred tem znotraj skupine izveden prenos sredstev iz družbe ITR na družbo ITR Rubber, ki je bil upošteven zaradi uporabe načela gospodarske kontinuitete (točke 46, 49 in 54 sodbe, izdane v pritožbenem postopku). Sodišče navaja, da se to načelo uporabi zaradi strukturnih povezav med družbo ITR in hčerinsko družbo ITR Rubber, ki je bila ob prenosu sredstev nanjo v stoodstotni lasti družbe ITR (točka 55 sodbe, izdane v pritožbenem postopku). Vendar je Sodišče pojasnilo, da bi bilo mogoče obstoj gospodarske kontinuitete izključiti, če ne bi bilo dejanskih povezav v obliki dejanskega odločilnega vpliva družbe ITR na družbo ITR Rubber, kar na prvi stopnji ni bilo obravnavano (točki 56 in 65 sodbe, izdane v pritožbenem postopku). Splošno sodišče je tako točke od 1 do 3 izreka sodbe Splošnega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo razsojanje.

10      Podrobnosti dejanskega stanja spora, zlasti tiste, ki se nanašajo na sektor cevi za uporabo v pomorstvu, preteklost tožečih strank, upravni postopek in izpodbijano odločbe, so navedene v točkah od 1 do 34 sodbe Splošnega sodišča in v točkah od 6 do 17 sodbe, izdane v pritožbenem postopku.

 Postopek in predlogi strank

11      Potem ko je bila izdana sodba v pritožbenem postopku, je bila v skladu s členom 118(1) Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991 zadeva dodeljena šestemu senatu Splošnega sodišča.

12      Ker eden od članov šestega senata ni mogel odločati v tej zadevi, je predsednik Splošnega sodišča za dopolnitev senata določil drugega sodnika.

13      Splošno sodišče (šesti senat) je na predlog sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni del postopka in v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika Splošnega sodišča Komisijo pozvalo k predložitvi nekaterih dokumentov. Komisija se je na ta poziv odzvala v določenem roku.

14      Stranke so na obravnavi 24. februarja 2016 ustno podale navedbe in odgovorile na ustna vprašanja, ki jih je postavilo Splošno sodišče.

15      Tožeči stranki Splošnemu sodišču predlagata, naj:

–        izpodbijano odločbo v delu, v katerem je bila družba Parker ITR spoznana za odgovorno za kršitev za obdobje od 1. aprila 1986 do 31. januarja 2002, razglasi za nično;

–        bistveno zniža znesek globe, ki jima je bila naložena;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

16      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        ničnostno tožbo v celoti zavrne;

–        tožečima strankama naloži plačilo stroškov, ki se nanašajo na postopke T‑146/09, C‑434/13 P in T‑146/09 RENV.

 Pravo

 Obseg tožbe po njeni vrnitvi v razsojanje

 Trditve strank

17      Tožeči stranki navajata, da se mora Splošno sodišče, ki odloča o vrnjeni zadevi, izreči o vseh tožbenih razlogih za razglasitev ničnosti, ki sta jih navedli, če se ti odražajo v elementih izreka sodbe, ki jo je Sodišče razveljavilo, vključno s tistimi, ki so bili na prvi stopnji zavrnjeni kot brezpredmetni ali ki jim je bilo ugodeno zgolj zaradi ugoditve predlogu, ki ga je treba po vrnitvi v razsojanje ponovno obravnavati.

18      Poleg tega tožeči stranki v svojih stališčih navajata, da umikata drugi, tretji, četrti, sedmi in deveti tožbeni razlog.

19      Komisija navaja, da Splošno sodišče v okviru tožbe, ki se obravnava po vrnitvi v razsojanje, ne more ponovno presojati trditev, ki niso bile navedene v okviru prvotnega postopka ali ki potem, ko jih je Splošno sodišče zavrnilo, niso bile predmet pritožbe, kot so med drugim te, ki se v okviru osmega tožbenega razloga nanašajo na 10‑odstotno zgornjo mejo prometa. Poleg tega navaja, da je nov preizkus izključen v primeru tožbe, obravnavane po vrnitvi v razsojanje, če se nanaša na točke, o katerih je Sodišče v sodbi, izdani v pritožbenem postopku, odločilo dokončno.

 Presoja Splošnega sodišča

20      Najprej je treba poudariti sta tožeči stranki, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 18, umaknili drugi, tretji, četrti, sedmi in deveti tožbeni razlog.

21      Nato je treba spomniti, da je na podlagi člena 61 Statuta Sodišča Evropske unije, ki se za Splošno sodišče uporabi na podlagi člena 53, prvi odstavek, navedenega statuta, če je pritožba utemeljena in je zadeva vrnjena v presojanje Splošnemu sodišču, to sodišče vezano na presojo pravnih vprašanj, ki izhaja iz odločitve Sodišča.

22      Postopek pred Splošnim sodiščem se po tem, ko Sodišče sodno odločbo razveljavi in jo vrne v razsojanje, v skladu s členom 215 Poslovnika začne s sodbo Sodišča, pri čemer mora Splošno sodišče ponovno odločiti o vseh razlogih za razglasitev ničnosti, ki jih je navedla tožeča stranka, razen o elementih izreka, ki jih Sodišče ni razveljavilo, ter preudarkih, ki so nujna podlaga navedenih elementov, saj so ti postali pravnomočni (sodba z dne 14. septembra 2011, Marcuccio/Komisija, T‑236/02, EU:T:2011:465, točka 83).

23      Sodišče je v obravnavanem primeru s sodbo, izdano v pritožbenem postopku, razveljavilo točke od 1 do 3 izreka sodbe Splošnega sodišča, mu zadevo vrnilo v razsojanje o utemeljenosti tožbe in pridržalo odločitev o stroških. Splošno sodišče mora torej po tem, ko mu Sodišče zadevo vrne v odločanje, pri čemer je vezano na presojo pravnih vprašanj, ki izhaja iz sodbe, izdane v pritožbenem postopku, odločiti o vseh razlogih, ki sta jih tožeči stranki navedli v podporo njune tožbe, če na njih temeljijo točke od 1 do 3 izreka sodbe Splošnega sodišča, ki jih je razveljavilo Sodišče.

24      V zvezi s tem iz sodbe Splošnega sodišča izhaja, da točke od 1 do 3 njenega izreka temeljijo na tem, da je Splošno sodišče ugodilo prvemu delu prvega tožbenega razloga ter petemu in šestemu tožbenemu razlogu tožečih strank, in na nezakonitostih, ugotovljenih pri obravnavi teh tožbenih razlogov.

25      Nazadnje, glede osmega tožbenega razloga je treba poudariti, da je Sodišče v sodbi, izdani v pritožbenem postopku, trditev tožečih strank – s katero sta ti izpodbijali presojo osmega tožbenega razloga, ki jo je opravilo Splošno sodišče – zavrglo kot nedopustno, ker zoper tako presojo nista vložili nasprotne pritožbe v obliki ločene vloge, ni odgovor na pritožbo.

26      V točkah od 94 do 97 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, je bilo presojeno:

„94      Splošno sodišče je […] v točki 228 izpodbijane sodbe presodilo, da je osmi tožbeni razlog neutemeljen, kar zadeva obdobje kršitve po 1. januarju 2002, vključno z obdobjem od 1. do 31. januarja 2002, v katerem družba ITR Rubber ni bila več del skupine Parker-Hannifin.

95      Presoja Splošnega sodišča se odraža v metodi izračuna, ki jo je uporabilo za ponovni izračun zneska globe, naložene družbi Parker ITR, in v točki 3 izreka izpodbijane sodbe, v kateri ni razlikovalo med obdobjem od 1. do 31. januarja 2002 in obdobjem po tem datumu.

96      Zato je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče pravno vprašanje, ki sta ga družbi Parker ITR in Parker-Hannifin postavili v okviru osmega tožbenega razloga, dejansko preučilo in nanj odgovorilo s tem, da je njuno argumentacijo zavrnilo.

97      V teh okoliščinah je – ker nasprotni stranki v pritožbenem postopku, kot zahteva člen 176(2) Poslovnika, nasprotne pritožbe nista vložili z ločeno vlogo, ki ni bila njun odgovor na pritožbo, naperjen zoper presojo Splošnega sodišča glede osmega tožbenega razloga – njuno argumentacijo v zvezi z uporabo člena 23(1) Uredbe št. 1/2003 treba zavreči kot nedopustno.“

27      Ob upoštevanju presoje Sodišča in zlasti točke 97 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, je treba del sodbe Splošnega sodišča – v katerem je bil osmi tožbeni razlog s to sodbo zavrnjen za obdobje po 1. januarju 2002 – šteti za pravnomočen, ker ni bil predmet nasprotne pritožbe in ker ga Sodišče torej ni razveljavilo.

28      Vendar je Splošno sodišče v točki 228 sodbe osmi tožbeni razlog v delu, v katerem se nanaša na obdobje pred 1. januarjem 2002, zavrnilo kot neupošteven, ker je ugodilo prvemu tožbenemu razlogu, tako da ni obravnavalo očitkov, ki se nanašajo na kršitev načel osebne odgovornosti in sorazmernosti ter neobstoja obrazložitve v delu, v katerem se nanašajo na navedeno obdobje.

29      Dalje, ugotoviti je treba, da v sodbi Splošnega sodišča njegova presoja osmega tožbenega razloga v delu, v katerem se nanaša na obdobje kršitve pred 1. januarjem 2002, temelji na ugoditvi prvemu tožbenemu razlogu in da na tej ugoditvi, kot je med drugim razvidno iz točk 253 in 255 navedene sodbe, temeljijo točke od 1 do 3 njenega izreka, ki jih je Sodišče razveljavilo.

30      Ni torej mogoče šteti, da je Splošno sodišče osmi tožbeni razlog v delu, v katerem se ta nanaša na obdobje pred 1. januarjem 2002, vsebinsko presodilo.

31      Osmi tožbeni razlog, ki ga navajata tožeči stranki, je treba zato obravnavati v delu, v katerem se ta nanaša na obdobje pred 1. januarjem 2002.

32      Glede na navedene preudarke mora Splošno sodišče po vrnitvi v razsojanje odločiti o utemeljenosti tožbe, pri čemer mora odločiti o prvem, petem, šestem in, pod pogoji, navedenimi zgoraj v točki 31, osmem tožbenem razlogu.

 Prvi tožbeni razlog: zmotno pripisovanje odgovornosti družbi Parker ITR za obdobje kršitve pred 1. januarjem 2002

33      Prvi tožbeni razlog tožečih strank je sestavljen iz treh delov, ki se nanašajo na, prvič, kršitev načela osebne odgovornosti, drugič, zlorabo pooblastil in izkrivljanje člena 25 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205), in tretjič, kršitev načela enakega obravnavanja in obveznosti obrazložitve.

34      Komisija izpodbija trditve, ki jih tožeči stranki navajata v podporo prvemu tožbenemu razlogu.

 Dopustnost trditev, ki se nanašajo na obrazložitev povezav med družbama ITR in ITR Rubber

35      V okviru prvega dela prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načela osebne odgovornosti, tožeči stranki med drugim zatrjujeta neobstoj zadostne obrazložitve v izpodbijani odločbi v zvezi z uporabo načela gospodarske kontinuitete na podlagi povezav med družbama ITR in ITR Rubber, ki so bile prvič navedene v izpodbijani odločbi, zlasti ker ta uporaba odstopa od prejšnje prakse odločanja Komisije, v kateri naj bi bilo uporabljeno načelo osebne odgovornosti.

36      Komisija trdi, da taka trditev, ki jo tožeči stranki navajata v okviru stališč o tožbi po vrnitvi v razsojanje, pomeni nov tožbeni razlog, ki je vrinjen v prvotni tožbeni razlog in ki spreminja njegovo vsebino, zaradi česar ni dopusten.

37      Prvi tožbeni razlog, kot je naveden v tožbi, se res nikakor ni nanašal na neobstoj obrazložitve, natančneje, glede tega, kako je Komisija uporabila načelo gospodarske kontinuitete glede na obstoječe povezave med družbama ITR in ITR Rubber.

38      Vendar je treba na eni strani spomniti, da je kršitev obveznosti obrazložitve razlog javnega reda, ki ga je treba obravnavati po uradni dolžnosti in ki se lahko obravnava v kateri koli fazi postopka (glej v tem smislu sodbo z dne 1. julija 2008, Chronopost in La Poste/UFEX in drugi, C‑341/06 P in C‑342/06 P, EU:C:2008:375, točke od 48 do 50).

39      Na drugi strani je treba poudariti, da sta tožeči stranki v okviru tretjega dela prvega tožbenega razloga zatrjevali kršitev obveznosti obrazložitve glede pripisa odgovornosti družbi ITR Rubber za obdobje kršitve pred 1. januarjem 2002 ob uporabi načela gospodarske kontinuitete, ker je Komisija odstopila od svoje prejšnje prakse, ki je temeljila na načelu osebne odgovornosti. Mogoče je torej šteti, da so trditve, ki sta jih tožeči stranki navedli v stališčih po tem, ko je bila v pritožbenem postopku izdana sodba, in ki se nanašajo na neobstoj obrazložitve glede uporabe načela gospodarske kontinuitete na podlagi vezi med družbama ITR in ITR Rubber, tesno povezane s trditvami, navedenimi v okviru tretjega dela prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, in da te trditve dopolnjujejo (glej v tem smislu sodbo z dne 28. aprila 2010, Gütermann in Zwicky/Komisija, T‑456/05 in T‑457/05, EU:T:2010:168, točka 199).

40      V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da so te trditve dopustne v delu, v katerem se navezujejo na tretji del prvega tožbenega razloga, v okviru katerega jih je treba obravnavati.

 Pripis odgovornosti za kršitev, ki jo je v obdobju pred 1. januarjem 2002 storila družba ITR, družbi Parker ITR

41      Tožeči stranki v okviru prvega dela prvega tožbenega razloga v bistvu zatrjujeta, da je Komisija napačno uporabila pravo s tem, da je družbi Parker ITR pripisala odgovornost za kršitev, ki jo je storila družba ITR v obdobju pred 1. januarjem 2002, datum, na katerega je družba Parker ITR postala dejavna v sektorju cevi za uporabo v pomorstvu, ob uporabi načela gospodarske kontinuitete in kršitvi načela osebne odgovornosti.

–       Uporaba načela gospodarske kontinuitete

42      Opozoriti je treba, da je Sodišče v točki 46 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, ugotovilo:

„46      […] je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče s tem, da je v točki 116 izpodbijane sodbe izključilo, da bi se načelo gospodarske kontinuitete lahko uporabilo v primeru, v katerem kot v obravnavani zadevi med odsvojiteljem, in sicer družbo Saiag […] ali njeno hčerinsko družbo ITR […], in pridobiteljem, za katerega se je ugotovilo, da je bila to družba Parker-Hannifin, ni nobene strukturne povezave, pri svoji presoji združilo dve različni transakciji. Splošno sodišče ni upoštevalo tega, da je družba ITR […] svoje dejavnosti v sektorju cevi za uporabo v pomorstvu najprej prenesla na eno od svojih hčerinskih družb, preden je nato to hčerinsko družbo prenesla na družbo Parker-Hannifin.“

43      Sodišče je v točkah od 50 do 53 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, glede uporabe načela gospodarske kontinuitete presodilo:

„50      […] mora biti datum, upošteven za presojo, ali gre za prenos dejavnosti znotraj skupine ali pa med neodvisnimi podjetji – z namenom ugotovitve, ali gre za ekonomsko [gospodarsko] kontinuiteto – datum samega prenosa sredstev.

51      Čeprav morajo na ta datum med odsvojiteljem in pridobiteljem obstajati strukturne povezave, na podlagi katerih je v skladu z načelom osebne odgovornosti mogoče ugotoviti, da subjekta sestavljata eno samo podjetje, pa se glede na cilj, ki se ga poskuša doseči z načelom gospodarske kontinuitete, ne zahteva, da te povezave trajajo tudi v preostalem obdobju trajanja kršitve ali do sprejetja odločbe, s katero se kršitev sankcionira […]

52      Enako in iz istih razlogov ni potrebno, da strukturne povezave, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obstoj gospodarske kontinuitete, trajajo v minimalnem obdobju, ki ga v nobenem primeru ne bi bilo mogoče opredeliti drugače kot v vsakem posamičnem primeru in retroaktivno.

53      Kar […] zadeva upoštevanje cilja, ki se poskuša doseči s prenosom dejavnosti, pri ugotavljanju obstoja gospodarske kontinuitete, je treba na podlagi načela pravne varnosti za neupoštevno šteti tudi okoliščino, navedeno v točki 115 izpodbijane sodbe, da je bila prejemnica ustanovljena in je sredstva prejela z namenom poznejše odsvojitve tretji, neodvisni osebi. Upoštevanje gospodarskega motiva ustanovitve hčerinske družbe ali bolj ali manj dolgoročnega cilja odsvojitve te hčerinske družbe tretjemu podjetju bi namreč v izvajanje načela gospodarske kontinuitete uvedlo subjektivne dejavnike, ki niso združljivi s transparentno in predvidljivo uporabo tega načela.“

44      Sodišče je v točkah od 54 do 56 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, na tej podlagi presodilo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je zavrnilo uporabo načela gospodarske kontinuitete:

„54      Kar […] zadeva trditev, navedeno v točki 116 izpodbijane sodbe, da bi bila Komisija v okoliščinah obravnavane zadeve morala odgovornost za kršitev, storjeno pred prenosom dejavnosti, pripisati prejšnjim upravljavcem, je treba ugotoviti, da pomeni napačno razlogovanje, s katerim je Splošno sodišče že a priori zavrnilo obstoj gospodarske kontinuitete. V skladu z ustaljeno sodno prakso, kadar je tak položaj dokazan, dejstvo, da subjekt, ki je storil kršitev, še obstaja, samo po sebi ne preprečuje, da bi bil sankcioniran subjekt, h kateremu so bile prenesene njegove gospodarske dejavnosti […]

55      Glede na zgornje navedbe je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah 115 in 116 izpodbijane sodbe, ne da bi upoštevalo povezave, ki so med družbama ITR […] in ITR Rubber obstajale ob prenosu dejavnosti, ki je bil opravljen med tema subjektoma, presodilo, da v obravnavani zadevi ni šlo za gospodarsko kontinuiteto, ker ni bilo strukturnih povezav med odsvojiteljem in pridobiteljem, za katera je ugotovilo, da sta to bila družbi Saiag […] ali ITR […] in Parker-Hannifin.

56      Taka napačna uporaba prava bi bila vseeno lahko brezpredmetna, če bi bilo v vsakem primeru treba izključiti, da je šlo za gospodarsko kontinuiteto, ker ne bi bilo dejanskih povezav med družbama ITR […] in ITR Rubber. Iz te perspektive je treba analizirati argument nasprotnih strank v pritožbenem postopku, v skladu s katerim Splošno sodišče upravičeno ni priznalo obstoja gospodarske kontinuitete, ker Komisija v sporni odločbi ni preverila, ali je bila družba ITR Rubber dejansko pod nadzorom družbe ITR […]“

45      Prvič, iz navedenih preudarkov je razvidno, da je treba za namen obravnave pripisa odgovornosti za kršitev, ki jo je družba ITR storila v obdobju pred 1. januarjem 2002, upoštevati prenos sredstev v sektorju cevi za uporabo v pomorstvu znotraj skupine iz družbe ITR na družbo ITR Rubber.

46      Drugič, iz sodbe, izdane v pritožbenem postopku, je razvidno, da je datum, ki ga je treba upoštevati za presojo, ali je treba uporabiti načelo gospodarske kontinuitete, datum prenosa zadevnih dejavnosti.

47      Tretjič, iz ugotovitev, ki jih je Sodišče navedlo v sodbi, izdani v pritožbenem postopku, je razvidno, da ni treba upoštevati namena prenosa dejavnosti, ki se nanašajo na cevi za uporabo v pomorstvu, iz družbe Saiag in njene hčerinske družbe ITR na družbo Parker-Hannifin iz skupine Parker prek prenosa teh dejavnosti na hčerinsko družbo, in sicer družbo ITR Rubber, ki je bila ustanovljena za ta namen. Sodišče meni, da namen in gospodarski motiv take transakcije ni upošteven.

48      Četrtič, iz tega izhaja, da zaradi prenosa dejavnosti znotraj skupine med družbo ITR in hčerinsko družbo ITR Rubber, ki je v njeni stoodstotni lasti, ob upoštevanju strukturnih povezav, ki so med tema družbama obstajale na datum zadevnega prenosa, torej 1. januarja 2002, uporabe načela gospodarske kontinuitete v obravnavanem primeru ni mogoče izključiti.

49      Nazadnje, iz ugotovitev Sodišča je razvidno, da je kljub strukturnim povezavam med družbama ITR in ITR Rubber uporabo načela gospodarske kontinuitete v obravnavanem primeru mogoče izključiti, ker družba ITR ni imela dejanskega nadzora nad družbo ITR Rubber v obliki dejanskega izvajanja odločilnega vpliva, pri čemer je treba tak nadzor šteti za dokazan, razen če družbi Parker ITR in Parker-Hannifin ovržeta domnevo, da je družba ITR na datum zadevnega prenosa znotraj skupine Saiag, torej 1. januarja 2002, nad družbo ITR Rubber dejansko izvajala odločilen vpliv.

–       Domneva dejanskega izvajanja odločilnega vpliva

50      Komisija je v točki 370 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da sta bili na datum prenosa dejavnosti, ki pomenijo kršitve, iz družbe ITR na družbo ITR Rubber ti družbi gospodarsko združeni s povezavo med matično in hčerinsko družbo, ki je v stoodstotni lasti matične družbe, in sta bili del istega podjetja. Tožeči stranki obstoja teh strukturnih povezav ne izpodbijata.

51      V zvezi s tem je Sodišče v točki 62 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, poudarilo, da sta tožeči stranki tisti, ki morata ovreči izpodbojno pravno domnevo dejanskega izvajanja odločilnega vpliva družbe ITR nad družbo ITR Rubber s predložitvijo dokazov, s katerimi je mogoče dokazati, da je hčerinska družba na trgu ravnala samostojno.

52      Sodišče je v točkah 65 in 66 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, namreč poudarilo,da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da pri preveritvi, ali je Komisija v obravnavanem primeru pravilno uporabila načelo gospodarske kontinuitete, ni preučilo elementov v zvezi z obstojem ali neobstojem dejanskih povezav v obliki odločilnega vpliva družbe ITR na družbo ITR Rubber, ki sta mu jih predložili tožeči stranki.

53      V okviru te tožbe, ki je vrnjena v razsojanje, je treba preveriti, ali je z elementi, ki sta jih predložili tožeči stranki, mogoče dokazati, da je hčerinska družba ITR Rubber na trgu ravnala samostojno.

54      Splošno sodišče mora to preverjanje za namen pripisa odgovornosti za kršitev, ki jo je storila matična družba, torej družba ITR, njeni hčerinski družbi ITR Rubber, opraviti ob upoštevanju sodne prakse, ki jo je Sodišče navedlo v točki 58 sodbe, izdane v pritožbenem postopku. V skladu s to sodno prakso pa v posebnem primeru, v katerem ima matična družba v lasti ves ali skoraj ves kapital hčerinske družbe, ki je kršila pravila Evropske unije o konkurenci, obstaja izpodbojna domneva, da ta matična družba dejansko odločilno vpliva na hčerinsko družbo. V takem položaju za potrditev navedene domneve zadostuje, da Komisija dokaže, da je ves ali skoraj ves kapital hčerinske družbe v lasti njene matične družbe. Domneva pa je izpodbojna in subjekti, ki jo želijo ovreči, lahko predložijo vse elemente, ki so povezani z gospodarskimi, organizacijskimi in pravnimi povezavami, ki hčerinsko družbo povezujejo z matično družbo in za katere menijo, da se z njimi lahko dokaže, da hčerinska in matična družba ne sestavljata enotnega gospodarskega subjekta, ampak da hčerinska družba na trgu ravna samostojno (glej sodbe z dne 10. septembra 2009, Akzo Nobel in drugi/Komisija, C‑97/08 P, EU:C:2009:536, točka 60 in navedena sodna praksa, in z dne 8. maja 2013, Eni/Komisija, C‑508/11 P, EU:C:2013:289, točka 47 in navedena sodna praksa, ter z dne 18. julija 2013, Schindler Holding in drugi/Komisija, C‑501/11 P, EU:C:2013:522, točke od 105 do 111).

–       Ovrženje domneve dejanskega izvajanja odločilnega vpliva

55      Tožeči stranki zatrjujeta neobstoj odločilnega vpliva družbe ITR na družbo ITR Rubber ob upoštevanju elementov, navedenih v nadaljevanju.

56      Prvič, tožeči stranki trdita, da družba ITR Rubber od njene ustanovitve 27. junija 2001 do 1. januarja 2002 ni opravljala nobene gospodarske dejavnosti, tako da družba ITR v tem obdobju na svojo hčerinsko družbo ni mogla odločilno vplivati ali jo kakor koli gospodarsko usmerjati.

57      V zvezi s tem zadošča ugotoviti, da je, kot med drugim izhaja iz točke 56 in naslednjih sodbe, izdane v pritožbenem postopku, in kot sta tožeči stranki priznali na obravnavi, datum, ki ga je treba upoštevati za presojo obstoja položaja gospodarske kontinuitete, datum prenosa dejavnosti iz družbe ITR na družbo ITR Rubber. Trditve tožečih strank, ki se nanašajo na obdobje pred tem prenosom, so torej brezpredmetne.

58      Tožeči stranki priznavata, da je družba ITR Rubber, potem ko so bile 1. januarja 2002 nanjo prenesene dejavnosti družbe ITR, normalno poslovala in torej opravljala dejavnosti, ki so bile prenesene nanjo.

59      Drugič, tožeči stranki trdita, da med 1. januarjem 2002 in 31. januarjem 2002 niti družba Saiag, niti družba ITR, niti družba ITR Rubber na podlagi člena 7.21 pogodbe o prenosu na družbo Parker-Hannifin niso mogle brez predhodnega soglasja družbe Parker-Hannifin sprejeti kakršnega koli ukrepa v okviru dejavnosti sektorja kavčuka, ki bi lahko vplival na interese te družbe kot bodoče prevzemnice. To naj ne bi zgolj preprečilo družbama Saiag in ITR izvajanje kakršnega koli vpliva in še manj odločilnega vpliva na družbo ITR Rubber, ampak naj bi družbi Parker-Hannifin tudi omogočalo nadzor na družbo ITR Rubber, skupaj z družbo ITR.

60      V zvezi s tem je treba poudariti, da se je v skladu s členom 7.21 pogodbe o prenosu prodajalec, družba ITR, med drugim zavezal, da bo družba ITR Rubber delovala in bila upravljana v okviru rednega poslovanja, saj se za vsako odločitev, ki to redno poslovanje presega, zahteva predhodna odobritev. Natančneje, predhodna odobritev prevzemnika je bila med drugim zahtevana za vse spremembe, ki se nanašajo na sistem plač zaposlenih, razdeljevanje dividend, porabe sredstev nad 100.000 EUR ali prodajo sredstev, razen v okviru rednega poslovanja.

61      Najprej, ni sporno, da je datum prenosa družbe ITR Rubber na družbo Parker-Hannifin 31. januar 2002. Določitve načina, kako je treba družbo ITR Rubber upravljati med tem datumom in datumom dokončne izvedbe transakcije prenosa, v pogodbi o prenosu z dne 5. decembra 2001 torej ni mogoče šteti za prenos nadzora nad to družbo s prodajalca na prevzemnika. Namen teh določitev, kot tožeči stranki priznavata, je bil zaščititi interes prevzemnika, da se družba ali zadevna sredstva in zlasti njihova vrednost do datuma izvedbe transakcije ohranijo v stanju, ki ustreza stanju, ki ga je prevzemnik ugotovil ob podpisu pogodbe o prenosu.

62      Dalje, te obveznosti, ki jih je imel prodajalec do prevzemnika v tako imenovanem vmesnem obdobju pred izvedbo transakcije, čeprav so za prevzemnika pomenile pravice, med drugim v zvezi s predhodno odobritvijo za dejanja, ki presegajo redno poslovanje, so bile po naravi začasne in odvisne od dejanske izvedbe transakcije.

63      Nazadnje, ugotoviti je treba, da se je družba ITR v skladu s členom 7.21 pogodbe o prenosu zavezala, da bo družba ITR Rubber v tako imenovanem vmesnem obdobju od podpisa pogodbe in datumom izvedbe transakcije delovala in bila upravljana v okviru rednega poslovanja. Taka zaveza je pomenila, da lahko družba ITR dejansko sprejme odločbe, ki se nanašajo na upravljanje družbe ITR Rubber. Družba ITR je za odločitve, ki presegajo redno poslovanje, sicer potrebovala predhodno soglasje družbe Parker-Hannifin. Vendar je imela družba ITR na podlagi pogodbe o prenosu možnost in obveznost zagotoviti redno poslovanje družbe ITR Rubber. Ta obveznost, ki jo je družba ITR sprejela s pogodbo o prenosu, je v nasprotju s tem, kar trdita tožeči stranki, indic, da hčerinska družba ITR Rubber na trgu ni ravnala samostojno.

64      Čeprav glede tega tako imenovanega „vmesnega“ obdobja ni mogoče šteti, da je družbo ITR Rubber nadzirala družba Parker‑Hannifin, namreč tudi ni mogoče šteti, da je bila družba ITR Rubber samostojen subjekt, ki je lahko o svojih dejavnostih odločala povsem neodvisno, saj je družba ITR zagotovila, da družba ITR Rubber ne bo odstopila od rednega poslovanja med drugim v zvezi z njeno poslovno politiko. Družba ITR Rubber zaradi zaveze njene matične družbe tako ni mogla enostransko odločiti, da, na primer, spremeni svojo poslovno politiko ali preneha opravljati svoje dejavnosti, kar bi bilo mogoče, če bi bila družba ITR Rubber popolnoma samostojen subjekt.

65      Dalje, prav tako je družba ITR tista, ki je 1. januarja 2002 vsa svoja sredstva prenesla na družbo ITR Rubber, pri čemer ta pred tem, kot navajata tožeči stranki, ni imela nikakršnih sredstev ali dejavnosti.

66      Poleg tega je treba ugotoviti, da do izvedbe transakcije prenos družbe ITR Rubber na družbo Parker-Hannifin ni bil dokončen. Kot pravilno trdi Komisija, bi zato v tako imenovanem vmesnem obdobju družba ITR kot stoodstotna lastnica družbe ITR Rubber lahko odstopila od prenosa, pri čemer bi bila vsekakor zavezana plačati odškodnino predvidenemu prevzemniku prek mehanizmov odškodnin, določenih v pogodbi.

67      Tretjič, tožeči stranki trdita, da je enomesečno obdobje, v katerem je bila družba ITR stoodstotna lastnica družbe ITR Rubber po prenosu dejavnosti, ki se nanašajo na cevi za uporabo v pomorstvu, in pred dejanskim prenosom na družbo Parker-Hannifin, prekratko, da bi družba ITR ali družba Saiag lahko odločilno vplivali na družbo ITR Rubber, tudi če bi imeli pravico vplivati.

68      Ugotoviti je treba, da trajanje obdobja, v katerem je bila družba ITR stoodstotna lastnica družbe ITR Rubber po prenosu dejavnosti, ki se nanašajo na cevi za uporabo v pomorstvu, ni element, ki bi lahko dokazoval, da je družba ITR Rubber v tem obdobju na trgu ravnala samostojno.

69      Ugotoviti je namreč treba, da je bila družba ITR 1. januarja 2002 na datum, na katerega so bile zadevne dejavnosti dejansko prenesene na družbo ITR Rubber, stoodstotna lastnica hčerinske družbe in da je morala družba ITR, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 63, na podlagi pogodbe o prenosu na družbo Parker-Hannifin, ki je bila podpisana 5. decembra 2001, zagotoviti, čeprav za kratko obdobje, da bo družba ITR Rubber delovala in bila upravljana v okviru rednega poslovanja.

70      Dalje, družba ITR je imela, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 66, do dejanskega prenosa na družbo Parker‑Hannifin pravico odločati o prenosu družbe ITR Rubber, ki jo je imela pravico uveljaviti kadar koli do izvedbe transakcije. Poleg tega datum izvedbe transakcije ni bil predhodno določen s pogodbo o prenosu, ker je bil med drugim predmet nekaterih predhodnih pogojev. Čeprav je družba Parker‑Hannifin družbo ITR Rubber dejansko prevzela 31. januarja 2002, bi ta prevzem lahko bil izveden na drug datum, ki bi lahko bil tudi poznejši.

71      Dejstva, da je obdobje med prenosom dejavnosti, ki se nanašajo na cevi za uporabo v pomorstvu, na družbo ITR Rubber in prenosom te družbe na družbo Parker-Hannifin na koncu trajalo zgolj en mesec, ni mogoče šteti za element, s katerim je mogoče dokazati, da je družba ITR Rubber, čeprav je bila v stoodstotni lasti družbe ITR, na trgu ravnala samostojno.

72      Iz navedenega izhaja, da ni mogoče šteti, da je z elementi, ki jih navajata tožeči stranki, mogoče dokazati, da je družba ITR Rubber v obdobju med 1. in 31. januarjem 2002 na trgu ravnala samostojno. Tožeči stranki torej nista ovrgli domneve o dejanskem izvajanju odločilnega vpliva družbe ITR na hčerinsko družbo ITR Rubber, ki je v njeni stoodstotni lasti.

73      V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da Komisija ni storila napake, ko je ugotovila, da je ob uporabi načela gospodarske kontinuitete mogoče šteti, da je družba Parker ITR odgovorna za ravnanje družbe ITR, njene prednice, zaradi prenosa sredstev, ki so predmet kršitve, na družbo ITR Rubber, ob upoštevanju povezav, ki so ob navedenem prenosu obstajale med družbama ITR in ITR Rubber, med katerimi je stoodstotno lastništvo kapitala družbe ITR Rubber, ki omogoča domnevo o dejanskem izvajanju odločilnega vpliva matične družbe na hčerinsko družbo.

74      Prvi del prvega tožbenega razloga je treba torej zavrniti.

 Uporaba člena 25 Uredbe št. 1/2003

75      V skladu s členom 25 Uredbe št. 1/2003 je pristojnost Komisije na področju nalaganja glob ali periodičnih denarnih kazni vezana na petletni zastaralni rok, ki pri trajajočih ali ponavljajočih se kršitvah začne teči na dan, ko kršitev preneha. Ta rok je pretrgan z vsemi dejavnostmi, ki jih zaradi preiskave ali postopka v zvezi s kršitvijo izvaja Komisija ali organ, pristojen za konkurenco v državi članici.

76      Tožeči stranki navajata, da v obravnavanem primeru obstajajo objektivni, upoštevni in skladni indici, da je bil edini namen tega, da se ugotovi, da je družba Parker ITR odgovorna za kršitev, ki sta jo storili njeni prednici, izognitev zastaranju, določenemu v členu 25 Uredbe št. 1/2003.

77      Komisija navaja, da ima, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, za določitev naslovnikov odločbe v primeru gospodarskega nasledstva diskrecijsko pravico, ki jo je pravilno uporabila.

78      V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da se načelo gospodarske kontinuitete uporabi zaradi povezav med družbama ITR in ITR Rubber ob prenosu dejavnosti, ki se nanašajo na cevi za uporabo v pomorstvu, ker domneva o dejanskem izvajanju odločilnega vpliva družbe ITR na družbo ITR Rubber ni bila ovržena. Pripis odgovornosti za enotno in trajajočo kršitev od 1. aprila 1986 do 2. maja 2007 temelji glede obdobja pred 1. januarjem 2002, med katerim je družba ITR, njena prednica, sodelovala pri kršitvi, na uporabi načela gospodarske kontinuitete, za katero je bilo zgoraj v točki 73 ugotovljeno, da je bila pravilna. V nasprotju s tem, kar trdita tožeči stranki, ta pripis torej ne more temeljiti na zlorabi pooblastil in izkrivljanju člena 25 Uredbe št. 1/2003.

79      Iz tega sledi, da je zastaranje za to enotno in trajajočo kršitev, pripisano družbi Parker ITR, začelo teči šele 2. maja 2007, torej na datum, ko je Komisija ob uvedbi preiskave izvedla več pregledov med drugim pri družbi Parker ITR. Pristojnost Komisije, da družbo Parker ITR zaradi te kršitve sankcionira, torej v obravnavanem primeru ni zastarala.

80      V teh okoliščinah je treba drugi del prvega tožbenega razloga tožečih strank, ki se nanaša na zlorabo pooblastil in izogibanje členu 25 Uredbe št. 1/2003, zavrniti.

 Obveznost obrazložitve in načelo enakega obravnavanja

81      Glede trditve, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, je treba preučiti, ali je bila izpodbijana odločba zadostno obrazložena v delu, v katerem se nanaša na uporabo načela gospodarske kontinuitete za ugotovitev odgovornosti družbe Parker ITR glede obdobja pred 1. januarjem 2002, vključno s povezavami, ki obstajajo med družbama ITR in ITR Rubber.

82      V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti obrazložitev, ki jo zahteva člen 253 ES, prilagojena vrsti obravnavanega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt sprejela, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor. Zahteva po obrazložitvi se presoja glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino pravnega akta, vrsto navedenih razlogov in zanimanje, ki bi ga o ugotovitvah lahko imel naslovnik ali druge osebe, na katere se pravni akt neposredno in posamično nanaša. Ne zahteva se, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, ker je treba vprašanje, ali obrazložitev akta ustreza zahtevam člena 253 ES, presojati ne le glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (sodbe z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, EU:C:1998:154, točka 63; z dne 30. septembra 2003, Nemčija/Komisija, C‑301/96, EU:C:2003:509, točka 87, in z dne 22. junija 2004, Portugalska/Komisija, C‑42/01, EU:C:2004:379, točka 66).

83      Komisija je v točkah od 327 do 329 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla razlogovanje, na podlagi katerega je v obravnavanem primeru zavrnila uporabo načela osebne odgovornosti in uporabila načelo gospodarske kontinuitete. Potem ko je navedla okoliščine, v katerih Komisija meni, da se uporabi načelo osebne odgovornosti, je poudarila, da je, kadar oseba, odgovorna za kršitev, preneha obstajati, ker postane del drugega pravnega subjekta, odgovoren ta drugi subjekt. Poleg tega je Komisija v točki 328 obrazložitve navedla načelo, v skladu s katerim se lahko, kadar podjetje del svojih dejavnosti prenese na drug subjekt pri čemer med odsvojiteljem in pridobiteljem obstaja gospodarska povezava, odgovornost za predhodno ravnanje odsvojitelja prenese na pridobitelja, čeprav odsvojitelj ni prenehal obstajati.

84      Natančneje, Komisija je v točki 370 obrazložitve izpodbijane odločbe ob napotitvi na razlogovanje, navedeno v točki 328 obrazložitve, navedla, elemente, na podlagi katerih je ob uporabi načela gospodarske kontinuitete družbi ITR Rubber, ki je postala družba Parker ITR, pripisala odgovornost za kršitve za obdobje pred 31. januarjem 2002, in sicer obstoj gospodarskih povezav med matično in hčerinsko družbo, ki je v njeni stoodstotni lasti.

85      Poudariti je treba tudi, da je Komisija v točki 369 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla argumente, s katerimi se izpodbija uporaba načela gospodarske kontinuitete, ki sta jih tožeči stranki navedli v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, pri čemer sta med drugim zatrjevali neobstoj povezave med družbo Parker ITR, prej ITR Rubber, ter družbo ITR in skupino Saiag.

86      Komisija je v točkah od 370 do 373 obrazložitve izpodbijane odločbe odgovorila na te trditve, pri čemer je med drugim poudarila, da je bil prenos sredstev iz družbe ITR na družbo ITR Rubber, čeprav je bil opravljen z namenom njihove poznejše prodaje družbi Parker-Hannifin, izveden, ko sta bili ti podjetji del iste skupine, kar ob uporabi sodne prakse, ki izhaja iz sodbe z dne 11. decembra 2007, ETI in drugi (C‑280/06, EU:C:2007:775), pomeni, da se odgovornost družbe ITR pripiše družbi ITR Rubber v skladu z načelom gospodarske kontinuitete. Komisija je poudarila, da poznejša prekinitev povezav med družbama ITR in ITR Rubber take ugotovitve ne more spremeniti.

87      Ugotoviti je torej treba, da so v izpodbijani odločbi jasno in nedvoumno navedeni elementi, na katere se je oprla Komisija, ko se je odločila, da bo v obravnavanem primeru uporabila načelo gospodarske kontinuitete, vključno v delu, v katerem se nanašajo na obstoj povezav med družbama ITR in ITR Rubber, s čimer pa je odgovorila na trditve, ki sta jih v upravnem postopku navedli tožeči stranki.

88      Glede zatrjevane kršitve načela enakega obravnavanja, ker je bilo načelo gospodarske kontinuitete uporabljeno v zvezi z družbo ITR Rubber, ne pa v zvezi z družbo DOM, čeprav naj bi bila ta po navedbah tožečih strank v zelo podobnem položaju, je treba poudariti, da to načelo v skladu z ustaljeno sodno prakso zahteva, da se primerljivi položaji ne smejo obravnavati različno, različni položaji pa ne enako, razen če je tako obravnavanje objektivno upravičeno (glej sodbo z dne 14. septembra 2010, Akzo Nobel Chemicals in Akcros Chemicals/Komisija, C‑550/07 P, EU:C:2010:512, točka 55 in navedena sodna praksa).

89      V obravnavanem primeru iz točke 19 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je družba DOM, ki jo je ustanovila skupna Unipoly, pridobila sredstva v sektorju cevi za uporabo v pomorstvu skupine BTR. V primeru družbe DOM je bil prenos zadevnih sredstev torej izveden med družbama, ki nista bili povezani z strukturnimi povezavami, in sicer med družbama BTR in DOM, ki je del skupine Unipoly.

90      Vendar je treba v primeru družbe ITR Rubber, kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 45, na podlagi sodbe, izdane v pritožbenem postopku, upoštevati prenos sredstev v sektorju cevi za uporabo v pomorstvu iz matične družbe ITR na hčerinsko družbo ITR Rubber znotraj skupine Saiag, pri čemer namen in gospodarski razlog za tak prenos, kot je razvidno iz točke 53 te sodbe, nista upoštevna.

91      Iz preudarkov sodbe, izdane v pritožbenem postopku, navedenih zgoraj v točkah 42 in 43, je razvidno, da se načelo gospodarske kontinuitete uporabi v okoliščinah, v katerih obstajajo strukturne in dejanske povezave med družbo, ki je sodelovala pri kršitvi, in hčerinsko družbo, na katero so sredstva, ki so predmet kršitve, prenesena z namenom poznejše prodaje tretji skupini. V skladu s to sodno prakso pa načela gospodarske kontinuitete ni mogoče uporabiti, kadar so sredstva, ki so predmet kršitve, prenesena na hčerinsko družbo, ki je bila ustanovljena znotraj skupine prevzemnika in ki s prodajalcem nima strukturnih povezav.

92      Komisiji torej glede tega, da je načelo gospodarske kontinuitete uporabila za družbo ITR Rubber, ne pa za družbo DOM, ni mogoče očitati, da je kršila načelo enakega obravnavanja, saj navedena položaja nista primerljiva.

93      V teh okoliščinah je treba tretji del prvega tožbenega razloga in ta tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Peti tožbeni razlog: nezakonito zvišanje zneska globe, ki je bila družbi Parker ITR naložena zaradi domnevne vloge vodje pri kršitvi

94      Tožeči stranki izpodbijata, prvič, da je imela družba ITR vlogo vodje pri kartelu od 11. junija 1999 do 30. septembra 2001, pri čemer Komisija tega ni zadostno dokazala, drugič, prevalitev te domnevne vloge vodje iz družbe ITR na družbo ITR Rubber, in tretjič, zvišanje zneska globe, naložene družbi Parker ITR, zaradi vloge vodje, za katero je bilo ugotovljeno, da jo je imela družba ITR.

95      Komisija trdi, da skupek elementov, na katere se sklicuje, dokazuje, da je družba ITR prispevala k temu, da je kartel spet postal popolnoma operativen, in med drugim odigrala ključno vlogo s tem, da je zagotovila ponovno sodelovanje družbe Yokohama v njem. To naj bi upravičilo 30‑odstotno zvišanje zneska globe, naložene družbi Parker ITR. Komisija navaja tudi, da je to, da je navedla družbo Parker ITR, upravičeno, ker je ta subjekt gospodarski naslednik družbe ITR.

 Prevalitev vloge vodje, za katero je bilo ugotovljeno, da jo je imela družba ITR, na družbo ITR Rubber

96      Primarno, glede tega, da je v izpodbijani odločbi družba Parker ITR, in ne družba ITR, navedena kot vodja kartela za obdobje, v katerem družba Parker ITR, ki se je prvotno imenovala ITR Rubber, še ni obstajala, je treba poudariti, da je treba, kot je ugotovljeno zgoraj v točki 73, na podlagi načela gospodarske kontinuitete šteti, da je družba Parker ITR odgovorna za ravnanje družbe ITR, vključno za obdobje pred ustanovitvijo družbe ITR Rubber 27. junija 2001. Ne da bi se vsebinsko odločilo o trditvi, ki se nanaša na vlogo vodje, za katero je bilo ugotovljeno, da jo je imela družba ITR, Komisiji torej ni mogoče očitati, da je glede vloge vodje, za katero je bilo ugotovljeno, da jo je imela družba ITR, za obdobje od 11. junija 1999 do 30. septembra 2001 navedla družbo Parker ITR, ki je bila prej družba ITR Rubber.

 Vloga vodje, za katero je bilo ugotovljeno, da jo je imela družba ITR

97      Komisija je v točki 243 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da je družba ITR skupaj z W. v obdobju od 11. junija 1999 do 30. septembra 2001 koordinirala kartel.

98      V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba, če je kršitev storilo več podjetij, pri določanju zneska glob ugotoviti vlogo vsakega od njih pri kršitvi v obdobju sodelovanja pri njej. Iz tega izhaja zlasti, da je treba vlogo „vodje“, ki jo ima v okviru omejevalnega sporazuma eno ali več podjetij, upoštevati pri izračunu globe, saj morajo podjetja, če so imela tako vlogo, zato v primerjavi z drugimi podjetji nositi posebno odgovornost (glej sodbo z dne 11. julija 2014, Sasol in drugi/Komisija, T‑541/08, EU:T:2014:628, točka 355 in navedena sodna praksa).

99      V skladu s temi načeli je v točki 28 Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2, v nadaljevanju: Smernice), ki spada pod naslov „Oteževalne okoliščine“, naveden neizčrpen seznam okoliščin, ki lahko pripeljejo do zvišanja osnovnega zneska globe, med katerimi je vloga vodje kršitve.

100    Da bi bilo mogoče podjetje opredeliti kot vodjo, mora biti pomembna gonilna sila omejevalnega sporazuma ali pa mora nositi posebno in posamično odgovornost za njegovo delovanje. O tej okoliščini je med drugim mogoče sklepati na podlagi tega, da je podjetje z natančno izdelanimi pobudami samostojno dajalo temeljni zagon kartelu, ali na podlagi vseh indicev, ki se nanašajo na željo podjetja, da zagotovi stabilnost in uspeh kartela (sodbi z dne 15. marca 2006, BASF/Komisija, T‑15/02, EU:T:2006:74, točke 299, 300, 351, od 370 do 375 in 427, in z dne 27. septembra 2012, Shell Petroleum in drugi/Komisija, T‑343/06, EU:T:2012:478, točka 198).

101    Enako velja, če je podjetje sodelovalo na sestankih v zvezi z omejevalnim sporazumom v imenu drugega podjetja, ki ni bilo navzoče, in je temu posredovalo rezultate navedenih sestankov (sodba z dne 15. marca 2006, BASF/Komisija, T‑15/02, EU:T:2006:74, točka 439). Enako velja, kadar se izkaže, da je imelo to podjetje osrednjo vlogo pri delovanju kartela v praksi, na primer tako, da je organiziralo številne sestanke, da je v okviru kartela zbiralo in posredovalo informacije ter da je največkrat podalo predloge, ki so se nanašali na delovanje kartela (sodba z dne 27. septembra 2012, Koninklijke Wegenbouw Stevin/Komisija, T‑357/06, EU:T:2012:488, točka 284).

102    Nazadnje, vloga vodje se lahko hkrati pripiše dvema ali celo več podjetjem (glej v tem smislu sodbi z dne 15. marca 2006, BASF/Komisija, T‑15/02, EU:T:2006:74, točki 439 in 440, ter z dne 26. aprila 2007, Bolloré in drugi/Komisija, T‑109/02, T‑118/02, T‑122/02, T‑125/02, T‑126/02, T‑128/02, T‑129/02, T‑132/02 in T‑136/02, EU:T:2007:115, točka 561).

103    Ob upoštevanju navedenih preudarkov je treba preveriti, ali je lahko Komisija na podlagi zadostnih dokazov pravilno ugotovila, da je družba ITR od 11. junija 1999 do 30. septembra 2001 dejansko imela vlogo vodje kartela.

104    Komisija se je v izpodbijani odločbi, da bi dokazala vlogo vodje družbe ITR, oprla na navedbe družbe Yokohama v zvezi s tem in na naslednje elemente, ki te navedbe podpirajo.

105    Prvič, Komisija se je v točki 461 obrazložitve izpodbijane odločbe oprla na telefaks sporočila, ki jih je družba ITR poslala drugim članom kartela. Teh dokumentov, ki so del spisa, tudi ne izpodbijata tožeči stranki, ki pa izpodbijata njihovo razlago, kot jo je navedla Komisija. Iz teh dokumentov, ki so datirani od junija 1999 do junija 2001, je med drugim razvidno, da je bila komunikacija med družbo ITR in drugimi člani kartela dokaj redna tudi v obdobju po januarju 2000, kar sta na obravnavi priznali tudi tožeči stranki.

106    Na eni strani je iz te komunikacije razvidno, da se je P., delavec družbe ITR, predstavljal kot koordinator podskupine udeležencev kartela, kar potrjujejo navedbe družbe Yokohama.

107    Na drugi strani te komunikacije dokazujejo, da je v tem obdobju ta delavec družbe ITR dal pobudo za zbiranje zaupnih informacij drugih udeležencev, med drugim družb Yokohama in Trelleborg, in za koordinacijo njune udeležbe pri javnih razpisih. Iz teh dokumentov, na katere se opira Komisija, je razvidno tudi, da je imela družba ITR posebno nalogo zagotoviti, da je znotraj kartela upoštevan skupni tržni delež, ki ga ima z družbo Yokohama, in olajšati njeno sodelovanje na sestankih.

108    Drugič, glede telefaks sporočil, datiranih 11. in 21. junija 1999, ki jih je poslala družba ITR in na katere je napoteno v točki 179 obrazložitve izpodbijane odločbe, je treba poudariti, da v nasprotju s tem, kar trdita tožeči stranki, to, da se nanašajo na javne razpise s poznejšimi datumi, ne ovrže ugotovitve, da je mogoče šteti, da je bila družba ITR koordinator kartela v obdobju, v katerem so bila poslana telefaks sporočila. Družbi ITR se očita prav koordinacija strategij, ki jih morajo sprejeti udeleženci kartela v zvezi z bodočimi javnimi razpisi.

109    Tretjič, dokumenti iz oktobra 1999, na katere je bilo napoteno v točkah 189 in 196 obrazložitve izpodbijane odločbe, med drugim dokazujejo, da je predstavnik ITR v tem obdobju začel tesno sodelovati z družbo Yokohama, pri čemer je izvajal druge naloge koordinacije med nekaterimi člani kartela, ki so sodelovali pri njegovem delovanju, česar tožeči stranki nista izpodbijali.

110    Četrtič, glede sporočil, ki jih je družba ITR poslala decembra 1999 po sestanku, ki je bil 10. decembra 1999 opravljen v Londonu (Združeno kraljestvo), je treba ugotoviti, da ne glede na to, ali so bili predlogi predstavnika družbe ITR končno sprejeti, dejstvo, ki ga tožeči stranki ne izpodbijata, da je ta predstavnik ta sporočila poslal, dokazuje, da je po tem sestanku prevzel vodilno vlogo pri ohranjanju in nadzoru dejavnosti kartela.

111    Petič, glede predsedovanja temu sestanku vsekakor ni sporno, da zapisnik ne vsebuje izrecnih navedb glede osebe, ki je sestanek vodila. Vendar se je ob navedbah, ki jih je v zvezi s tem navedla družba Yokohama, Komisija oprla, pri čemer ji tožeči stranki v zvezi s tem nista nasprotovali, na dokumente, ki dokazujejo, da je družba ITR družbi Yokohama poslala vabilo na ta sestanek, po njegovi izvedbi pa posredovala sporočila, in na to, da je bila njeno sodelovanje na sestanku na koncu zabeleženo v zapisniku. Ugotoviti je treba, da ti elementi pomenijo vsaj indic o vodilni vlogi pri pripravi in vodenju tega sestanka ter dejanjih, ki so mu sledila.

112    Šestič, poudariti je treba, da tožeči stranki ne izpodbijata tega, da je družba ITR začela tesno sodelovati z družbo Yokohama, kar je razvidno iz več dokumentov, na katere je med drugim napoteno v točkah 219 in 241 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki dokazujejo, da je družba ITR organizirala sestanke z družbo Yokohama in vzpostavila korespondenco, ki se nanaša na to sodelovanje, ne samo z družbo Yokohama, ampak tudi z drugimi člani kartela, in to v obdobju med januarjem 2000 in junijem 2001.

113    Dejstvo, da se je aktivno angažirala pri zagotovitvi sodelovanja družbe Yokohama, ki je eden od dveh japonskih udeležencev, in da je s tem zagotovila sodelovanje dveh podjetij, ki predstavljata skoraj četrtino globalnega trga, v kartelu, je mogoče šteti za ključni element ponovne vzpostavitve in krepitve kartela.

114    Drugi člani kartela so lahko s tem, da jim je posredovala informacije, ki se nanašajo na to sodelovanje, pridobili zaupanje v ta del kartela in torej v njegovo delovanje na splošno.

115    V zvezi s tem zapisnik sestanka, opravljenega 11. in 12. junija 2001, potrjuje, da sta bili takrat družbi Yokohama in ITR znotraj kartela obravnavani kot člana, katerih sodelovanje v kartelu je tako tesno, da jima je bila dodeljena skupna kvota.

116    Utemeljeno je torej mogoče šteti, da ti dokazi o tesnem sodelovanju z družbo Yokohama in njeno sodelovanje pri kartelu, ki ga je zagotovila družba ITR, podpirajo ugotovitev Komisije, da je imela družba ITR v kartelu vlogo vodje.

117    Sedmič, ugotoviti je treba, da se v nasprotju s tem, kar trdita tožeči stranki, dokazi, ki jih je sprejela Komisija, vključno s tistimi, ki se nanašajo na tesno sodelovanje med družbama Yokohama in ITR, nanašajo na obdobje vsaj od 11. junija 1999 do junija 2001. Dalje je iz spisa razvidno, da družba ITR od oktobra 2001 ni bila več zadolžena za koordinacijo udeležbe družbe Yokohama v kartelu, česar tudi ne izpodbijata tožeči stranki. Komisija je tako sklenila, da so dejavnosti družbe ITR kot vodje kartela prenehale 30. septembra 2001.

118    Glede na vse obravnavane elemente je treba ugotoviti, da je Komisija družbo ITR lahko pravilno štela za vodjo kartela za obdobje vsaj od 11. junija 1999 do 30. septembra 2001.

119    Te ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvami tožečih strank, ki se nanašajo na dokaze, ki po njunem mnenju izpodbijajo tezo, da je imela družba ITR vlogo vodje kartela.

120    Najprej, dejstvo, da sta imeli družbi Yokohama in ITR poslovne interese v zvezi s cilji kartela, ne izpodbija tega, da je bilo sodelovanje družbe Yokohama pri kartelu olajšano zaradi pomoči družbe ITR, kot koordinatorke, v obdobju, ki ga je upoštevala Komisija.

121    Dalje, vloga drugih članov kartela, kot sta družbi Bridgestone in DOM, in W. ali njegovih družb, ki naj bi zagotovili globalno vodenje in koordinacijo kartela v dolgem obdobju njegovega obstoja, in dejstvo, da so jih drugi člani zaznavali kot glavne koordinatorje kartela, nista nezdružljiva z vodilno vlogo družbe ITR, ki ji jo je pripisala Komisija. Natančneje, glede obdobja od 11. junija 1999 do 30. septembra 2001 elementi, ki sta jih predložili tožeči stranki, ne dokazujejo, da je bil W., zlasti prek svojih podjetij, edini koordinator kartela. Funkcije koordinacije, ki jih je v tem obdobju zagotavljala družba ITR, namreč ne izključujejo, da je glavni koordinator zagotavljal globalno vodenje kartela. Ta soobstoj je med drugim pojasnjen z dejstvom, da družba ITR ni bila navzoča na vseh sestankih kartela.

122    Nazadnje, to, da so drugi člani dvomili o vlogi družbe ITR kot koordinatorke kartela in da ta vloga ni bila formalizirana, ne izpodbije ugotovitve Komisije, da je družba ITR koordinirala vsaj blok družb ITR/Yokohama in zagotavljala določeno koordinacijo z drugimi člani kartela med drugim po sestanku 10. decembra 1999. Z dvomi, ki jih je med drugim izrazila družba Manuli junija 1999 glede evropskega koordinatorja kartela, se namreč ne da ovreči različnih dokumentov, ki jih je predložila Komisija in ki dokazujejo, da je družba ITR dejansko opravljala dejavnosti koordiniranja med drugimi udeleženci kartela in to neodvisno od vprašanja, ali in koliko časa so bile določene podskupine formalno del kartela.

 Zvišanje globe zaradi vloge vodje, za katero je bilo ugotovljeno, da jo je imela družba ITR

123    Tožeči stranki izpodbijata 30‑odstotno zvišanje zneska globe, ki je bila družbi Parker ITR naložena zaradi vloge vodje, za katero je bilo ugotovljeno, da jo je imela družba ITR, kar naj ne bi bilo utemeljeno med drugim glede na isto stopnjo zvišanja, ki je bila uporabljena za znesek globe, naložene družbi Bridgestone, ki naj bi zagotavljala koordinacijo kartela enajst let.

124    V točki 28 Smernic je določeno, da se osnovni znesek globe lahko zviša, kadar Komisija ugotovi, da obstajajo obteževalne okoliščine, kot je vloga vodje kršitve.

125    V zvezi s tem je iz sodne prakse razvidno, da to, da je podjetje delovalo kot vodja omejevalnega sporazuma, pomeni, da mora v primerjavi z drugimi podjetji nositi posebno odgovornost (sodba z dne 3. marca 2011, Siemens/Komisija, T‑110/07, EU:T:2011:68, točka 367).

126    Poleg tega je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da ima Komisija pri določitvi posameznih glob diskrecijsko pravico in ni dolžna uporabiti natančne matematične formule (sodbe z dne 6. aprila 1995, Martinelli/Komisija, T‑150/89, EU:T:1995:70, točka 59; z dne 14. maja 1998, Mo och Domsjö/Komisija, T‑352/94, EU:T:1998:103, točka 268, in z dne 13. julija 2011, Polimeri Europa/Komisija, T‑59/07, EU:T:2011:361, točka 251).

127    V obravnavanem primeru je Komisija, kot je bilo navedeno zgoraj v točkah 118 in 119, torej pravilno ugotovila, da je imela družba ITR od 11. junija 1999 do 30. septembra 2001 vlogo vodje kartela.

128    Natančneje, Komisija je v točkah od 457 do 463 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na obteževalne okoliščine glede družbe ITR, med drugim napotila na ugotovitve, ki se nanašajo na vlogo predstavnika družbe ITR v obdobju od junija 1999 do septembra 2001. Komisija je v njih poudarila, da je družba ITR zagotavljala koordinacijo dela kartela vzporedno z nalogami koordinacije, ki jih je zagotavljal W., in poudarila, da je bil kartel prav v tem obdobju ponovno vzpostavljen, potem ko nekaj časa ni bil stabilen.

129    Ni namreč sporno, da je bil kartel v obdobju od maja 1997 do junija 1999 relativno neaktiven. Kot je bilo med drugim navedeno zgoraj v točkah 105 in 108, je družba ITR prav od junija 1999 dalje opravljala dejavnosti koordinacije dela udeležencev kartela.

130    Komisija je v točki 458 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla tudi, da je bil prispevek družbe ITR ključen za odpravo zadržkov, ki so jih imeli nekateri člani kartela, in za njegovo ponovno vzpostavitev.

131    Družba ITR je namreč, kot priznavata tožeči stranki, začela tesneje sodelovati z družbo Yokohama, pri čemer je koordinirala sodelovanje dveh podjetij v kartelu, čeprav je družba Yokohama izrazila zadržke glede pristopa h kartelu zaradi slabih odnosov z njenim japonskim konkurentom, družbo Bridgestone. To rivalstvo pred ponovno vzpostavitvijo kartela leta 1999, h katerega obnovi bi lahko prispevala intervencija družbe ITR, sta priznali tožeči stranki.

132    Zvišanje zneska globe, naložene družbi Parker ITR zaradi njene vloge vodje, za 30 % je torej glede na okoliščine obravnavanega primera upravičeno.

133    Ker je treba trditve tožečih strank, ki se nanašajo na to, da je bilo enako 30‑odstotno zvišanje uporabljeno za znesek globe, naložene družbi Bridgestone, čeprav je ta koordinacijo kartela zagotavljala enajst let, razumeti kot zatrjevanje kršitve načela enakega obravnavanja, je treba na podlagi sodne prakse, navedene zgoraj v točki 88, preveriti, ali sta položaja primerljiva.

134    Glede 30‑odstotnega zvišanja globe, naložene družbi Bridgestone, Komisija v točkah 458 in 462 obrazložitve izpodbijane odločbe napotuje na ugotovitve, v skladu s katerimi je družba Bridgestone v obdobju enajstih let med leti 1986 in 1997 zagotavljala koordinacijo kartela predvsem za japonske udeležence, medtem ko je družba Dunlop/DOM koordinirala kartel za evropske udeležence.

135    Iz elementov, ki jih je Komisija upoštevala pri ugotovitvah v zvezi s obteževalnimi okoliščinami, je torej razvidno, da je družba Bridgestone zagotavljala koordinacijo kartela za nekatere udeležence enajst let, medtem ko je družba ITR zagotavljala koordinacijo dela udeležencev kartela dve leti.

136    Ugotoviti je treba, da položaja dejansko nista podobna. Vendar je treba poudariti, da je v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 88, enaka obravnava dveh položajev objektivno upravičena ob upoštevanju tega, da so dejavnosti koordinacije, ki jih je opravljala družba ITR, pa čeprav le dve leti, zelo pomembno vplivale na uspešno ponovno vzpostavitev kartela. Glede na težo kršitve in odgovornost zanjo je namreč upravičeno, da je bilo zvišanje zneska globe, naložene družbi Parker ITR zaradi dejavnosti koordinacije družbe ITR v trenutku, ki je bil za kartel ključen, enako zvišanju, uporabljenemu za znesek globe, naložene družbi Bridgestone zaradi njenih dejavnosti koordinacije, ki so trajale dalj časa.

137    V teh okoliščinah Komisiji ni mogoče očitati, da je pri izvajanju svoje diskrecijske pravice uporabila enako zvišanje zneskov glob, naloženih družbama Parker ITR in Bridgestone.

138    Vsekakor pa to tudi ob predpostavki, da je Komisija napačno uporabila le 30‑odstotno zvišanje zneska globe, naložene družbi Bridgestone, ki je bilo ne glede na dolgo obdobje, v katerem je ta bila vodja kartela, taka nezakonitost, ki je bila storjena v korist drugega, ne bi opravičevalo tega, da se ugodi tožbenemu razlogu za razglasitev ničnosti, ki ga uveljavljata tožeči stranki. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da mora biti spoštovanje načel enakega obravnavanja ali prepovedi diskriminacije usklajeno s spoštovanjem načela zakonitosti, kar pomeni, da se ne more nihče v svojo korist sklicevati na nezakonitost, storjeno v korist drugega (glej sodbo z dne 3. marca 2011, Siemens/Komisija, T‑110/07, EU:T:2011:68, točka 358 in navedena sodna praksa).

139    Glede na zgoraj navedene ugotovitve je treba peti tožbeni razlog tožečih strank zavrniti.

 Šesti tožbeni razlog: kršitev načela osebne odgovornosti in neobstoj obrazložitve, zaradi katerih zvišanje, uporabljeno za znesek globe, naložene družbi Parker-Hannifin zaradi vodilne vloge, ki naj bi jo imela družba Parker ITR, ni zakonito

140    Tožeči stranki v bistvu trdita, da je Komisija kršila načelo osebne odgovornosti s tem, da je upoštevala vlogo vodje, za katero je bilo ugotovljeno, da jo je imela družba ITR od 11. junija 1999 do 30. septembra 2001, pri zvišanju zneska dela globe, za katerega je družba Parker-Hannifin skupaj in solidarno odgovorna. Poleg tega zatrjujeta kršitev obveznosti obrazložitve v delu, v katerem izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov, iz katerih se 30‑odstotno zvišanje uporabi za znesek globe, za katero je odgovorna družba Parker‑Hannifin.

141    Glede kršitve načela osebne odgovornosti je treba spomniti, da je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da se, če se kršitveno ravnanje hčerinske družbe lahko pripiše njeni matični družbi, lahko šteje, da ti družbi v obdobju kršitve tvorita ekonomsko enoto in s tem samo eno podjetje v smislu konkurenčnega prava Unije. V teh okoliščinah zato Komisija sme šteti matično družbo za solidarno odgovorno za kršitveno ravnanje hčerinske družbe v navedenem obdobju in torej tudi za plačilo globe, ki je zadnjenavedeni naložena (glej sodbo z dne 10. aprila 2014, Areva in drugi/Komisija, C‑247/11 P in C‑253/11 P, EU:C:2014:257, točka 49 in navedena sodna praksa).

142    Presojeno je bilo tudi, da ima Komisija pri določanju zunanjega razmerja solidarnosti, torej razmerja med Komisijo in različnimi osebami, ki tvorijo podjetje in se od njih lahko zahteva, da plačajo celoten znesek globe, naložene temu podjetju, nekatere omejitve, pri čemer mora med drugim spoštovati načelo individualizacije kazenskih sankcij, ki zahteva, da mora biti v skladu s členom 23(3) Uredbe št. 1/2003 znesek globe, ki se plača solidarno, določen glede na težo kršitve, ki se individualno očita zadevni družbi, in njeno trajanje (sodba z dne 10. aprila 2014,, Komisija in drugi/Siemens Österreich in drugi, od C‑231/11 P do C‑233/11 P, EU:C:2014:256, točka 52).

143    Opredelitev solidarnosti, ki Komisiji omogoča, da od ene od matičnih družb zahteva plačilo globe za kršitve, ki se v drugem delu obdobja kršitve očitajo podjetju, katerega del ni bila nikoli, je v nasprotju z načelom individualizacije kazenskih sankcij (sodba z dne 10. aprila 2014, Areva in drugi/Komisija, C‑247/11 P in C‑253/11 P, EU:C:2014:257, točke od 126 do 133).

144    Natančneje, družbe ni mogoče šteti za odgovorno za kršitve, ki so jih neodvisno storile njene hčerinske družbe pred datumom njihovega prevzema, saj morajo te hčerinske družbe same odgovarjati za svoje kršitveno ravnanje pred tem prevzemom, ne da bi bilo mogoče prevzemno družbo šteti za odgovorno (sodbi z dne 16. novembra 2000, Cascades/Komisija, C‑279/98 P, EU:C:2000:626, točke od 77 do 79, in z dne 4. septembra 2014, YKK in drugi/Komisija, C‑408/12 P, EU:C:2014:2153, točka 65).

145    Glede na navedene preudarke je treba preučiti, ali je Komisija napačno uporabila pravo s tem, da je uporabila 30‑odstotno zvišanje zneska globe, za katerega plačilo je solidarno odgovorna družba Parker-Hannifin.

146    V zvezi s tem je treba spomniti na ugotovitev, navedeno zgoraj v točki 118, da je Komisija pravilno ugotovila, da je bila družba ITR od 11. junija 1999 do 30. septembra 2001 vodja kartela. Ugotovljeno ni bilo nobeno ravnanje družbe ITR ali njene naslednice, družbe ITR Rubber, ki bi pomenilo vodjo vloge po tem obdobju, kar je Komisija tudi potrdila na obravnavi.

147    Poleg tega ni sporno, da je bila družba ITR Rubber – na katero je 1. januarja 2002 njena takratna matična družba, družba ITR, prenesla svoja sredstva v sektorju cevi za uporabo v pomorstvu – 31. januarja 2002 prodana družbi Parker-Hannifin, ki je del skupine Parker. Komisija je v točki 389 obrazložitve izpodbijane odločbe tako štela, da je družba Parker-Hannifin skupaj in solidarno odgovorna za ravnanje družbe Parker ITR od 31. januarja 2002, ko je to družbo prevzela.

148    Opozoriti je treba tudi na metodologijo, ki jo je Komisija v izpodbijani odločbi uporabila za izračun zneska globe.

149    Prvič, Komisija je osnovni znesek globe izračunala tako:

–        v točkah od 420 do 428 obrazložitve izpodbijane odločbe je Komisija poudarila, da je treba zadevne prodaje izračunati na podlagi povprečne letne vrednosti prodaj, ki so jih v Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) opravili glavni proizvajalci cevi za uporabo v pomorstvu v treh celotnih poslovnih letih pred koncem kršitve, torej 32.710.069 EUR;

–        ob upoštevanju svetovnega obsega kršitve je Komisija v točkah od 429 do 433 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da je treba to številko pomnožiti s svetovnimi tržnimi deleži vsake udeleženke, pri čemer je svetovni tržni delež družbe Parker ITR znašal 12,1 %;

–        z navedenim množenjem je Komisija v točki 436 obrazložitve izpodbijane odločbe izračunala znesek 3.955.777 EUR na podlagi zadevne prodaje družbe Parker ITR;

–        glede na težo kršitve je Komisija v točki 445 obrazložitve ugotovila, da je treba ob upoštevanju okoliščin obravnavanega primera, narave kršitve, geografskega obsega in skupnega deleža na zadevnem trgu upoštevati 25‑odstotno vrednost zadevnih prodaj;

–        glede trajanje kršitve je Komisija v točki 448 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da je ta v zvezi z družbo Parker ITR trajala 19 let in 5 dni, v zvezi z družbo Parker-Hannifin pa 5 let, 3 mesece in 3 dni, na podlagi česar je določila množitelja 19 in 5,5;

–        v točki 449 obrazložitve je Komisija navedla, da je treba za namen odvračanja prišteti znesek v višini 25 % vrednosti prodaj;

–        v točki 455 obrazložitve izpodbijane odločbe je Komisija navedla, da je na podlagi zgornjih postavk izračunan osnovni znesek 19.700.000 EUR za družbo Parker ITR in osnovni znesek 6.400.000 EUR za družbo Parker-Hannifin.

150    Komisija je, potem ko je izračunala oba osnovna zneska, torej osnovni znesek za družbo Parker ITR in osnovni znesek za družbo Parker-Hannifin, v točki 463 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da je treba osnovni znesek globe, naložene družbi Parker ITR, zaradi obteževalnih okoliščin zvišati za 30 %.

151    Vendar je Komisija v točki 471 obrazložitve izpodbijane odločbe zvišala za 30 % osnovni znesek ne zgolj družbe Parker ITR, s čimer je izračunala znesek 25.610.000 EUR, ampak tudi družbe Parker-Hannifin, s čimer je izračunala znesek 8.320.000 EUR.

152    Iz navedenih preudarkov je razvidno, da je bil, čeprav je Komisija ugotovila solidarno odgovornost družbe Parker-Hannifin zgolj od 31. januarja 2002 dalje, osnovni znesek globe, za katerega plačilo je bila solidarno odgovorna družba Parker-Hannifin na podlagi te odgovornosti, zvišan za 30 % zaradi obteževalnih okoliščin, ki se nanašajo na vlogo vodje, ki jo je imela družba ITR v obdobju med 11. junijem 1999 in 30. septembrom 2001, ko družba Parker-Hannifin ni imela nobene povezave z družbo ITR ali njeno pravno naslednico, družbo ITR Rubber.

153    Iz navedenega je torej razvidno, da znesek globe, za katerega je solidarno odgovorna družba Parker-Hannifin, ni bil določen na podlagi teže kršitve, ki jo je individualno storila njena hčerinska družba ITR Rubber po tem, ko jo je prevzela 31. januarja 2002.

154    Komisija je torej napačno uporabila pravo s tem, da je 30‑odstotno zvišanje zneska globe uporabila za znesek globe, za katerega plačilo je solidarno odgovorna družba Parker-Hannifin, zaradi obteževalne okoliščine, ki se nanaša na vlogo vodje, ki jo je družba ITR imela med 11. junijem 1999 in 30. septembrom 2001.

155    V teh okoliščinah je treba šestemu tožbenemu razlogu, ki ga navajata tožeči stranki, ugoditi, ne da bi bilo treba obravnavati trditve, ki se nanašajo na kršitev obveznosti obrazložitve, ki sta jih tožeči stranki navedli v okviru tega tožbenega razloga.

156    Člen 2, prvi odstavek, točka (e), izpodbijane odločbe je treba zato razglasiti za ničen v delu, v katerem je bilo 30‑odstotno zvišanje uporabljeno za znesek globe, za katerega plačilo je solidarno odgovorna družba Parker-Hannifin, zaradi obteževalne okoliščine, ki se nanaša na vlogo vodje, ki jo je imela družba ITR med 11. junijem 1999 in 30. septembrom 2001.

 Osmi tožbeni razlog: izračun 10‑odstotne zgornje meje prometa

157    Kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 31, je treba obravnavati osmi tožbeni razlog, ki ga navajata tožeči stranki, v delu, v katerem se nanaša na obdobje pred 1. januarjem 2002.

158    Tožeči stranki v okviru osmega tožbenega razloga navajata tri očitke, ki se nanašajo na, prvič, kršitev člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, drugič, kršitev načela osebne odgovornosti, in tretjič, kršitev obveznosti obrazložitve.

159    Glede očitka, ki se nanaša na kršitev člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, je treba poudariti, da v skladu s to določbo:

„Komisija lahko podjetjem in podjetniškim združenjem z odločbo naloži globe, kadar naklepno ali iz malomarnosti:

(a)      kršijo člen 81 [ES] ali člen 82 [ES] […]

Za vsako podjetje ali podjetniško združenje, udeleženo pri kršitvi, globa ne presega 10 % njegovega celotnega prometa v predhodnem poslovnem letu.

[…]“

160    Spomniti je treba tudi na sodno prakso, ki izhaja iz sodbe z dne 4. septembra 2014, YKK in drugi/Komisija (C‑408/12 P, EU:C:2014:2153). V točki 60 te sodbe je Sodišče navedlo:

„Če je […] podjetje, za katero Komisija šteje, da je odgovorno za kršitev člena 81 ES, prevzeto s strani drugega podjetja, v okviru katerega kot hčerinska družba ostane gospodarsko ločeni subjekt, mora Komisija za namen uporabe 10‑odstotne zgornje meje, če je to potrebno, upoštevati promet vsakega od teh gospodarskih subjektov.“

161    Poleg tega je bilo v točkah 63 in 64 sodbe z dne 4. septembra 2014, YKK in drugi/Komisija (C‑408/12 P, EU:C:2014:2153), presojeno:

„63      V zvezi s tem je treba poudariti, da je cilj 10‑odstotne zgornje meje prometa vsakega podjetja, ki je sodelovalo pri kršitvi, določene v členu 23(2), med drugim izognitev temu, da bi naložitev globe v znesku, višjem od te zgornje meje, presegla plačilno zmožnost podjetja na datum, ko Komisija ugotovi, da je odgovorno za kršitev, in mu naloži denarno kazen.

64      Ugotovitev iz prejšnje točke je podprta s členom 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003, ki zahteva, da se 10‑odstotna zgornja meja izračuna na podlagi poslovnega leta pred sprejetjem odločbe Komisije o sankcioniranju kršitve. Taka zahteva je vsekakor spoštovana, če se tako kot za obravnavani primer ta zgornja meja za globo, ki je naložena izključno hčerinski družbi za obdobje pred njenim prevzemom s strani matične družbe, določi zgolj na podlagi prometa hčerinske družbe […] Iz tega sledi, da se v teh okoliščinah strukturni razvoj podjetja, ki je odgovorno kot gospodarski subjekt, dejansko upošteva pri izračunu globe.“

162    Iz člena 2, prvi odstavek, točka (e), izpodbijane odločbe izhaja, da je v zvezi z zneskom globe 25.610.000 EUR, naloženim družbi Parker ITR, družba Parker-Hannifin skupaj in solidarno odgovorna do zneska 8.320.000 EUR. Iz tega izhaja, da del globe, za katerega je treba šteti, da je naložen izključno družbi Parker ITR, znaša 17.290.000 EUR. Vendar ob upoštevanju napake, ugotovljene zgoraj v točki 154, in ugotovitev, navedenih zgoraj v točki 156 ni treba upoštevati 30‑odstotnega zvišanja osnovnega zneska 6.400.000 EUR, za katerega plačilo je solidarno odgovorna družba Parker-Hannifin. Glede na navedeno del globe, za katerega je treba šteti, da je dejansko naložen izključno družbi Parker ITR, znaša 19.210.000 EUR.

163    Glede razdelitve odgovornosti med družbi Parker ITR in Parker‑Hannifin, ki jo je ugotovila Komisija in kot je med drugim pojasnjena v točki 389 obrazložitve izpodbijane odločbe, je treba ugotoviti, da del globe, v zvezi s katerim je bilo ugotovljeno, da je družba Parker ITR izključno odgovorna, temelji na udeležbi njene gospodarske prednice, družbe ITR, pri kršitvi za obdobje od 1. aprila 1986 do 31. decembra 2001, in na njeni lastni udeležbi za obdobje od 1. do 31. januarja 2002. Odgovornost družbe Parker-Hannifin kot matične družbe Parker ITR je bila ugotovljena šele za obdobje od 31. januarja 2002, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je na tej podlagi družba Parker-Hannifin skupaj in solidarno z družbo Parker ITR odgovorna za del globe.

164    Komisija se je v točki 474 obrazložitve izpodbijane odločbe oprla na promet, naveden v delu odločbe, ki se nanaša na podjetja, ki so predmet postopka, in navedla, da zneski glob, ki so jim naložene, ne presegajo zgornje meje 10 % prometa iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003. Glede tožečih strank je Komisija v točki 36 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da je konsolidiran promet na svetovni ravni družbe Parker-Hannifin za poslovno leto 2006, končano 30. junija, 7410 milijonov EUR.

165    Iz izpodbijane odločbe je torej razvidno, da je Komisija za izračun zgornje meje 10 % prometa iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 – vključno v zvezi z delom gobe, za katerega je družba Parker ITR izključno odgovorna, med drugim za obdobje pred 1. januarjem 2002 – uporabila zgolj celotni promet družbe Parker-Hannifin.

166    Kot pravilno trdita tožeči stranki, ker ta zgornja meja v zvezi z delom globe, ki je bila naložena izključno družbi Parker ITR, ki vsekakor vključuje obdobje pred 1. januarjem 2002, ni bila določena zgolj na podlagi njenega prometa, je Komisija pri uporabi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 napačno uporabila pravo (glej v tem smislu sodbo z dne 4. septembra 2014, YKK in drugi/Komisija, C‑408/12 P, EU:C:2014:2153, točka 64).

167    Glede na navedeno je treba osmemu tožbenemu razlogu, kot je opredeljen zgoraj v točki 31, ugoditi, ne da bi bilo treba obravnavati drugi in tretji očitek, ki ga v njegovem okviru navajata tožeči stranki.

168    Zato je treba člen 2, prvi odstavek, točka (e), izpodbijane odločbe razglasiti za ničen tudi v delu, v katerem Komisija glede dela globe, v zvezi s katerim je bila družba Parker ITR izključno odgovorna za obdobje pred 1. januarjem 2002, zgornje meje 10 % prometa iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 ni določila zgolj na podlagi prometa družbe Parker ITR.

 Izvajanje neomejene pristojnosti

169    Neomejena pristojnost na podlagi člena 229 ES, ki jo Splošnemu sodišču podeljuje člen 31 Uredbe št. 1/2003, temu sodišču omogoča, da preseže le nadzor zakonitosti sankcije in nadomesti presojo Komisije s svojo presojo ter tako odpravi, zniža ali zviša naloženo globo ali periodično denarno kazen. Iz tega izhaja, da lahko sodišče Unije izvaja neomejeno pristojnost, kadar presoja vprašanje zneska globe, in da lahko to pristojnost izvaja glede znižanja in tudi zvišanja tega zneska (sodba z dne 8. februarja 2007, Groupe Danone/Komisija, C‑3/06 P, EU:C:2007:88, točka 61 in 62).

170    Poudariti je treba, da postopek, s katerim Splošno sodišče določi globo, ni aritmetično natančen. Poleg tega Splošno sodišče, kadar odloča na podlagi pristojnosti za odločanje v sporu neomejene pristojnosti, ni vezano na izračune Komisije in njene smernice. Opraviti mora svojo presojo in pri tem upoštevati vse okoliščine primera (sodba z dne 5. oktobra 2011, Romana Tabacchi/Komisija, T‑11/06, EU:T:2011:560, točka 266 in navedena sodna praksa).

171    Poleg tega je treba v skladu s členom 23(3) Uredbe št. 1/2003 pri določitvi zneska globe poleg teže kršitve upoštevati tudi njeno trajanje.

172    Kot je poudarjeno v členu 49 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, kazen mora biti sorazmerna s kaznivim dejanjem.

173    V skladu s členom 23(2) Uredbe št. 1/2003 znesek globe med drugim ne sme presegati 10 % skupnega prometa podjetja, opravljenega v predhodnem poslovnem letu.

174    V zvezi s tem je med drugim iz sodne prakse, ki izhaja iz sodbe z dne 4. septembra 2014, YKK in drugi/Komisija (C‑408/12 P, EU:C:2014:2153), razvidno, da je treba pri uporabi zgornje meje iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 upoštevati promet zadevne hčerinske družbe (glej v tem smislu sodbo z dne 4. septembra 2014, YKK in drugi/Komisija, C‑408/12 P, EU:C:2014:2153, točka 97). Ker je treba, da se globa prilagodi zmožnosti njenega plačila, upoštevati zgolj promet hčerinske družbe Parker ITR in ne konsolidiran promet skupine Parker, se je treba v teh okoliščinah za izračun zgornje meje 10 % opreti na celotni promet družbe Parker ITR, vključno z notranjimi prodajami znotraj skupine.

175    Sodišče je razsodilo tudi, da je treba pri določanju zneska glob upoštevati trajanje kršitev in vse dejavnike, ki lahko vplivajo na presojo njihove teže, kot so med drugim ravnanje posameznega podjetja in vloga, ki jo je posamezno podjetje imelo pri usklajenih ravnanjih (glej v tem smislu sodbo z dne 8. decembra 2011, Chalkor/Komisija, C‑386/10 P, EU:C:2011:815, točka 56 in navedena sodna praksa).

176    Sodišče je v sodbi, izdani v pritožbenem postopku, med drugim razveljavilo točki 2 in 3 izreka sodbe Splošnega sodišča, v katerih je bila globa, ki jo je Komisija naložila družbama Parker ITR in Parker-Hannifin razglašena za nično, pri čemer je bila po preudarkih Splošnega sodišča v zvezi z izvajanjem neomejene pristojnosti družbi Parker ITR naložena globa v znesku 6.400.000 EUR, za katerega je bila družba Parker-Hannifin solidarno odgovorna do 6.300.000 EUR.

177    Tožeči stranki po vrnitvi njune zadeve v razsojanje Splošnemu sodišču navajata, da sta upravičeno zahtevali, naj se izpodbijana odločba razglasi za nično in, posledično, naj Splošno sodišče na podlagi neomejene pristojnosti zniža znesek globe, ki jima je bila naložena.

178    Splošno sodišče v obravnavani zadevi glede na presojo, opravljeno v okviru šestega in osmega tožbenega razloga in napak, ugotovljenih zgoraj v točkah 154 in 166, meni, da mora poleg razglasitve delne ničnosti izpodbijane odločbe, o kateri je odločilo zgoraj v točkah 156 in 168, uporabiti neomejeno pristojnost, ki mu je podeljena s členom 31 Uredbe št. 1/2003, in s svojo presojo nadomestiti presojo Komisije glede zneska globe, ki jo je treba naložiti tožečima strankama.

179    Splošno sodišče tako meni, da je treba upoštevati naslednje okoliščine.

180    Prvič, z dokazi iz spisa je zadostno dokazano, da je kartel pomenil resno kršitev, saj je bil njegov namen razdelitev javnih razpisov, določitev cen, določitev kvot, določitev pogojev prodaje, geografska razdelitev trga in izmenjava občutljivih informacij o ceni, obsegu prodaje in javnih razpisih. Poleg tega je šlo za kartel svetovnih razsežnosti.

181    Drugič, natančneje je treba glede trajanja kršitve na eni strani poudariti, da je bilo pravilno ugotovljeno, da je bila družba ITR Rubber (nato postala družba Parker ITR) odgovorna za udeležbo njene gospodarske prednice, družbe ITR, pri kršitvi za obdobje od 1. aprila 1986 od 31. decembra 2001, in za lastno udeležbo za obdobje od 1. januarja 2002 do 2. maja 2007. Na drugi strani je bila solidarna odgovornost družbe Parker-Hannifin, kot matične družbe Parker ITR, pravilno ugotovljena za obdobje od 31. januarja 2002 do 2. maja 2007.

182    Tretjič, ugotovljeno je bilo, da je imela družba ITR vlogo vodje kartela v obdobju od 11. junija 1999 do 30. septembra 2001, ki je bilo zanj ključno, ker je sledilo obdobju relativne neaktivnosti, in je zelo pomembno prispevala k uspešni ponovni vzpostavitvi kartela. Ni pa bilo ugotovljeno nobeno ravnanje družbe ITR ali njene naslednice, družbe ITR Rubber, ki bi pomenilo vlogo vodje po navedenem obdobju.

183    Splošno sodišče glede na te okoliščine meni, da globa v znesku 19.210.000 EUR, kot jo je Komisija naložila izključno družbi Parker ITR, omogoča učinkovito zaustavitev ugotovljenega nezakonitega ravnanja na način, ki ni zanemarljiv in ostaja dovolj odvračalen. Kakršna koli globa, višja od tega zneska, ne bi bila sorazmerna s to kršitvijo.

184    Vendar je treba zaradi zakonske meje 10 % prometa iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 z namenom uporabe navedenega člena upoštevati celotni promet podjetja, torej družbe Parker ITR, opravljen v poslovnem letu pred odločbo, s katero je bila naložena zadevna globa, torej v poslovnem letu 2008, ki je bilo končano 30. junija, v primeru družbe Parker ITR. Iz bilance stanja družbe Parker ITR na dan 30. junija 2008, ki je priložena stališčem, ki so bila posredovana po sodbi, izdani v pritožbenem postopku, in zlasti iz njene strani 18 je razvidno, da je bil v poslovnem letu 2008 skupni promet, vključno z notranjimi prodajami, 135.457.283 EUR.

185    Splošno sodišče tako meni, da znesek globe, v zvezi s katero je treba družbo Parker ITR šteti za izključno odgovorno, v obravnavanem primeru ne sme preseči 10 % prometa, navedenega zgoraj v točki 184, torej 13.545.728 EUR.

186    Nazadnje, Splošno sodišče meni, da je treba znesek globe, za katerega je treba družbo Parker‑Hannifin šteti za solidarno odgovorno, znižati zlasti zaradi teže kršitve in dejstva, da je bila kot matična družba družbe Parker ITR pri kršitvi udeležena šele od njenega prevzema 31. januarja 2002, ko ni več opravljala vloge vodje kartela, in ga določiti na 6.400.000 EUR.

187    Splošno sodišče zato ugotavlja, da je treba skupni znesek globe, naložene družbi Parker ITR, določiti na 19.945.728 EUR, pri čemer je družba Parker-Hannifin solidarno odgovorna za znesek 6.400.000 EUR.

188    V preostalem se tožba zavrne.

 Stroški

189    Člen 134(3) Poslovnika določa, da če vsaka stranka uspe samo deloma, nosi vsaka svoje stroške.

190    Glede na okoliščine obravnavane zadeve je treba odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat)

razsodilo:

1.      Člen 2, prvi odstavek, točka (e), Odločbe Komisije C(2009) 428 final z dne 28. januarja 2009 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva COMP/39406 – cevi za uporabo v pomorstvu) se razglasi za ničen v delu, v katerem je bilo 30‑odstotno zvišanje uporabljeno za znesek globe, za katerega plačilo je solidarno odgovorna družba Parker-Hannifin Corp., zaradi obteževalne okoliščine, ki se nanaša na vlogo vodje, ki jo je med 11. junijem 1999 in 30. septembrom 2001 imela družba ITR SpA, in v delu, v katerem Evropska komisija glede dela globe, v zvezi s katerim je bila družba Parker ITR izključno odgovorna za obdobje pred 1. januarjem 2002, zgornje meje 10 % prometa iz člena 23(2) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] ni določila zgolj na podlagi prometa družbe Parker ITR Srl.

2.      Znesek globe, naložene družbi Parker Hannifin Manufacturing Srl, nekdanji Parker ITR, se določi na 19.945.728 EUR, pri čemer je družba Parker-Hannifin solidarno odgovorna za znesek 6.400.000 EUR.

3.      V preostalem se tožba zavrne.

4.      Družbi Parker Hannifin Manufacturing in Parker-Hannifin ter Komisija nosijo svoje stroške.

Frimodt Nielsen Schwarcz Collins

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 14. julija 2016.

Podpisi

* Jezik postopka: angleščina.