SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (šesti senat)
z dne 12. julija 2012(*)
„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prijava figurativne znamke Skupnosti BASKAYA – Prejšnja mednarodna figurativna znamka Passaia – Dokaz o resni in dejanski uporabi prejšnje znamke – Upoštevno ozemlje – Člen 42(2) in (3) Uredbe (ES) št. 207/2009“
V zadevi T‑170/11,
Rivella International AG s sedežem v Rothristu (Švica), ki so jo najprej zastopali C. Spintig, U. Sander in H. Förster, nato C. Spintig, S. Pietzcker in R. Jacobs, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopata R. Manea in G. Schneider, zastopnika,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred Odborom za pritožbe UUNT, intervenientka pred Splošnim sodiščem,
Baskaya di Baskaya Alim e C. Sas, s sedežem v Grossetu (Italija), ki jo zastopa H. Vogler, odvetnik,
zaradi tožbe zoper odločbo četrtega odbora za pritožbe UUNT z dne 10. januarja 2011 (zadeva R 534/2010‑4), v zvezi s postopkom z ugovorom med družbama Rivella International AG in Baskaya di Baskaya Alim e C. Sas,
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat),
v sestavi H. Kanninen, predsednik, N. Wahl (poročevalec) in S. Soldevila Fragoso, sodnika,
sodna tajnica: C. Heeren, administratorka,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 17. marca 2011,
na podlagi odgovora na tožbo UUNT, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 6. julija 2011,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je intervenientka vložila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 27. junija 2011,
na podlagi obravnave z dne 3. maja 2012, ki sta se je udeležila tožeča stranka in UUNT,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Intervenientka, družba Baskaya di Baskaya Alim e C. Sas je 25. oktobra 2007 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) vložila prijavo znamke Skupnosti na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146), kakor je bila spremenjena (nadomestila jo je Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1)).
2 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je prikazan figurativni znak:
3 Proizvodi, za katere se je zahtevala registracija, spadajo v razrede 29, 30 in 32 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in glede vsakega razreda ustrezajo temu opisu:
– razred 29: „Meso, ribe, perutnina in divjačina; mesni ekstrakti; konzervirano, suho in kuhano sadje in zelenjava; želeji, marmelade, kompoti; jajca, mleko in mlečni izdelki; jedilno olje in maščoba“;
– razred 30: „Kava, čaj, kakav, sladkor, riž, tapioka, sago, kavni nadomestki; moka in izdelki iz žitaric, kruh, pecivo in slaščice, sladoled; med, melasni sirup; kvas, pecilni prašek; sol, gorčica; kis, omake (začimbe); začimbe; led“;
– razred 32: „Piva; mineralne vode in sodavice ter druge brezalkoholne pijače; sadne pijače in sadni sokovi; sirupi in drugi pripravki za proizvodnjo pijač“.
4 Prijava znamke Skupnosti je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 13/2008 z dne 31. marca 2008.
5 Tožeča stranka, družba Rivella International AG, je 30. junija 2008 na podlagi člena 42 Uredbe št. 40/94 (postal člen 41 Uredbe št. 207/2009) vložila ugovor zoper registracijo prijavljene znamke, pri čemer se je sklicevala na verjetnost zmede v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 (postal člen 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009).
6 Ugovor je temeljil na prejšnji mednarodni figurativni znamki, ki je bila registrirana 30. junija 1992 pod številko 470542 in katere veljavnost je bila podaljšana do 30. junija 2012 ter je učinkovala v Nemčiji, Španiji, Franciji, Italiji, Avstriji in državah Beneluksa za proizvode iz razreda 32: „Pivo, ale in porter piva; mineralne vode in sodavice ter druge brezalkoholne pijače; sirupi in drugi pripravki za proizvodnjo pijač“. Ta znamka je ponazorjena spodaj:
7 Tožeča stranka, ki je bila pozvana k predložitvi dokaza o uporabi prejšnje znamke, je 31. marca 2009 pojasnila, da vztraja pri ugovoru le glede nemškega dela mednarodne registracije, in predložila več dokumentov kot dokaz o uporabi v Švici. V zvezi s tem se je sklicevala na člen 5 konvencije med Švico in Nemčijo o vzajemni zaščiti patentov, modelov in znamk z dne 13. aprila 1892 (v nadaljevanju: konvencija iz leta 1892). V skladu s to konvencijo naj bi uporaba v Švici štela za uporabo v Nemčiji.
8 Oddelek za ugovore je z odločbo z dne 8. februarja 2010 ugovor zavrnil zaradi neobstoja dokazov o uporabi prejšnje znamke. Ugotovil je, da je iz predloženih listin razvidno, da se je znamka, navajana v postopku z ugovorom, uporabljala samo v Švici, in zavrnil uporabo konvencije iz leta 1892.
9 Tožeča stranka je 7. aprila 2010 pri UUNT vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za ugovore.
10 Četrti odbor za pritožbe UUNT je z odločbo z dne 10. januarja 2011 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) pritožbo zavrnil, ker se je dokaz o resni in dejanski uporabi prejšnje znamke, navajane v postopku z ugovorom, nanašal le na Švico. Menil je, da je edini upoštevni pravni okvir Uredba št. 207/2009, oziroma natančneje njen člen 42(2) in (3), v skladu s katerim se je morala prejšnja znamka resno in dejansko uporabljati v državi članici, v kateri je varovana.
Predlogi strank
11 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– razveljavi izpodbijano odločbo;
– UUNT naloži plačilo stroškov.
12 UUNT in intervenientka Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
13 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja le en tožbeni razlog, in sicer kršitev člena 42(2) in (3) Uredbe št. 207/2009.
14 Najprej je treba ugotoviti, da ni sporno, prvič, da je bila zahteva intervenientke za predložitev dokaza o resni in dejanski uporabi prejšnje znamke podana v postopku z ugovorom.
15 Drugič, poudariti je treba, da tožeča stranka ni predložila dokaza o tem, da se je znamka uporabljala v Nemčiji, saj se dokazi o uporabi nanašajo izključno na Švico.
16 Vendar tožeča stranka glede tega meni, da dokaz o resni in dejanski uporabi prejšnje znamke v Švici zadošča za oporo ugovoru zoper prijavljeno znamko.
17 V tem okviru se sklicuje na člen 5(1) konvencije iz leta 1892, ki določa, da „[Š]kodljive posledice, ki na podlagi zakonodaj pogodbenic izhajajo iz dejstva, da nek izum ni bil uporabljen, da nek model ni bil reproduciran ali da neka tovarniška ali trgovska znamka ni bila uporabljena v določenem roku, ne nastanejo, če je do uporabe ali reprodukcije prišlo na ozemlju druge pogodbenice.“
18 Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da se v skladu s konvencijo iz leta 1892 šteje, da se nemški del mednarodne registracije šteje za „uporabljen“, če je „uporabljen“ v Švici.
19 Ker je konvencija iz leta 1892 del nemškega prava, naj bi se mednarodna znamka, katere varstvo obsega tudi Nemčijo, presojala le v skladu s tem pravom. Po mnenju tožeče stranke iz tega izhaja, da je upoštevno ozemlje v zvezi s presojo dokazov o uporabi razširjeno na Švico.
20 Tožeča stranka pa tudi dvomi o tem, ali je mogoče na podlagi člena 42(2) in (3) Uredbe št. 207/2009 zahtevati dokaz o resni in dejanski uporabi glede mednarodne znamke.
21 Splošno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi resna in dejanska uporaba znamke, navajane v postopku z ugovorom, v Švici ni sporna. Torej je treba na prvem mestu obravnavati vprašanje, ki je relevantno v tej zadevi, to je vprašanje ozemeljskega vidika resne in dejanske uporabe, in na drugem mestu, vprašanje v zvezi z dvomom, ki ga je tožeča stranka izrazila v zvezi z možnostjo, da se na podlagi člena 42(2) in (3) Uredbe št. 207/2009 zahteva dokaz o resni in dejanski uporabi glede mednarodne znamke.
22 Kar zadeva, prvič, ozemeljski vidik uporabe znamk in, natančneje, za katero ozemlje je treba predložiti dokaz o resni in dejanski uporabi prejšnje znamke, je treba spomniti, da gre v obravnavani zadevi za skupnostni postopek z ugovorom. Zato se za navedeni postopek uporabljajo upoštevne določbe Uredbe št. 207/2009 in Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe št. 40/94 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 189), kakor je bila spremenjena.
23 Splošno sodišče opozarja, da člen 42(2) Uredbe št. 207/2009 določa:
„Če tako zahteva prijavitelj, imetnik prejšnje blagovne znamke Skupnosti, ki je vložil pisni ugovor, priskrbi dokaz o tem, da se je v obdobju petih let pred datumom objave blagovne znamke Skupnosti prejšnja blagovna znamka Skupnosti resno in dejansko uporabljala v Skupnosti za blago ali storitve, za katere je registrirana in ki jih imetnik navaja kot razlog za ugovor, ali pa da obstajajo razlogi za neuporabo pod pogojem, da je bila prejšnja blagovna znamka Skupnosti na ta dan registrirana vsaj pet let. Če ustreznega dokazila ni, se ugovor zavrne.“
24 Poleg tega člen 42(3) Uredbe št. 207/2009 določa, da „[se odstavek 2] uporabi za prejšnje nacionalne blagovne znamke iz člena 8(2)(a), pri čemer se uporaba v državi članici, v kateri je prejšnja nacionalna blagovna znamka varovana, zamenja z uporabo v Skupnosti.“
25 Dalje, pravilo 22(3) Uredbe št. 2868/95, kakor je bila spremenjena, določa, da se mora dokaz o uporabi nanašati na kraj, trajanje, obseg in naravo uporabe prejšnje znamke.
26 Iz zgoraj navedenih določb je razvidno, da so vprašanja v zvezi z dokazom, predloženim v oporo razlogom za ugovor zoper zahtevo za registracijo znamke Skupnosti, in vprašanja v zvezi z ozemeljskim vidikom uporabe znamk urejena z upoštevnimi določbami Uredbe št. 207/2009, ne da bi bila potrebna napotitev na katero koli določbo nacionalnega prava držav članic.
27 To, da se je mogoče v oporo ugovoru zoper registracijo znamk Skupnosti sklicevati na prejšnje nacionalne in mednarodne znamke, v nasprotju s trditvami tožeče stranke ne pomeni, da je nacionalno pravo, ki se uporablja za prejšnjo znamko, navajano v postopku z ugovorom, upoštevno pravo za skupnostni postopek z ugovorom.
28 Seveda je ob neobstoju upoštevnih določb v Uredbi št. 207/2009 ali, če gre za tak primer, v Direktivi 2008/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL L 299, str. 25), nacionalno pravo referenčna točka.
29 To velja za datum registracije prejšnje znamke, navajane v skupnostnem postopku z ugovorom. Uredba št. 207/2009 ne omogoča, da bi se ugotovil datum, na katerega je mogoče prejšnje nacionalne znamke šteti za registrirane v vsaki od držav članic, zato je to vprašanje stvar nacionalnega prava zadevne države članice. Poleg tega, čeprav je bilo nacionalno pravo usklajeno z Direktivo 2008/95, je iz sodbe Sodišča z dne 14. junija 2007 v zadevi Häupl (C‑246/05, ZOdl., str. I‑4673, točke od 26 do 31) razvidno, da navedena direktiva ne usklajuje postopkov registracije znamk, tako da mora država članica, za katero je bila vložena zahteva za registracijo, ob upoštevanju svojih procesnih pravil določiti, kdaj se postopek registracije konča (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 14. aprila 2011 v zadevi Lancôme proti UUNT – Focus Magazin Verlag (ACNO FOCUS), T‑466/08, ZOdl., str. II‑1831, točki 30 in 31 ter navedena sodna praksa).
30 Vendar − kot je razvidno iz zgoraj navedenega − to ne velja za opredelitev ozemlja, na katerem je treba dokazati uporabo prejšnje znamke. Uredba št. 207/2009 to vprašanje izčrpno ureja, ne da bi se bilo treba sklicevati na nacionalno pravo.
31 V skladu z zgoraj navedenimi določbami je treba za prejšnjo znamko, pa naj bo skupnostna, nacionalna ali mednarodna, dokazati resno in dejansko uporabo bodisi v Evropski uniji bodisi v zadevni državi članici.
32 Zato je treba trditev tožeče stranke, da bi moral odbor za pritožbe upoštevati člen 26 Gesetz über den Schutz von Marken und sonstigen Kennzeichen (Markengesetz, nemški zakon o varstvu znamk in drugih znakov), zavrniti.
33 Poleg tega je treba opozoriti, da tudi usklajeno pravo znamk držav članic določa obvezno uporabo v zadevni državi članici (glej člen 10(1) Direktive št. 2008/95). Opozoriti je treba tudi, da je bila obveznost resne in dejanske uporabe prenesena v nacionalno pravo (člen 26 Markengesetz), pod grožnjo sankcij, določenih v navedeni direktivi. Dejstvo, da Zvezna republika Nemčija v notranjem pravu uporablja člen 5 konvencije iz leta 1892, ki je bilateralna konvencija, ki v skladu s členom 351 PDEU Unije ne zavezuje, pa v obravnavanem primeru ni pomembno.
34 Tako je Sodišče v zadevi, v kateri je bila izrečena njegova sodba z dne 13. septembra 2007, Il Ponte Finanziaria proti UUNT (C‑234/06 P, ZOdl., str. I‑7333, točke od 101 do 103), menilo, da teza, da bi se lahko imetnik nacionalne znamke, ki ugovarja zahtevi za registracijo znamke Skupnosti, skliceval na prejšnjo znamko, katere uporaba ni bila dokazana, ker v skladu z nacionalno zakonodajo pomeni obrambno znamko, ni v skladu s členom 42(2) in (3) Uredbe št. 207/2009.
35 Ker nacionalno pravo v obravnavani zadevi nikakor ni upoštevno, sklicevanje tožeče stranke na obrazložitev spremembe Patentgesetz (nemški zakon o patentih), Markengesetz in drugih zakonov kar zadeva uporabo konvencije iz leta 1892 in prenos direktive o znamkah v nemško pravo, ni pomembno za rešitev tega spora. Enako velja za sodno prakso Bundesgerichtshof (zvezno sodišče, Nemčija), ki se nanaša na razlago nacionalnega prava.
36 Nazadnje, neuporaba konvencije iz leta 1892 bi po mnenju tožeče stranke oslabila enotnost znamke Skupnosti v okviru člena 42(2) in (3) Uredbe št. 207/2009, saj se, če bi tožeča stranka zahtevala prepoved uporabe prijavljene znamke pri nemškem sodišču, nemško pravo, katerega del je konvencija iz leta 1892, še vedno uporablja. V delu, v katerem tožeča stranka meni, da pomeni pristop odbora za pritožbe kršitev načela enotnega značaja znamke Skupnosti, zadošča napotitev na uvodni izjavi 4 in 6 Uredbe št. 207/2009. Iz njiju je razviden soobstoj nacionalnih sistemov in sistema Skupnosti. Poleg tega je, kot je tožeča stranka sama priznala ob sklicevanju na člena 111 in 165 Uredbe št. 207/2009, iz uvodne izjave 3 navedene uredbe razvidno, da to načelo ni absolutno.
37 Kar zadeva, drugič, možnost, da se dokaz o resni in dejanski uporabi zahteva za mednarodno znamko, Splošno sodišče glede dela, v katerem tožeča stranka meni, da navedene možnosti ni mogoče uporabiti, ker člen 42(3) Uredbe št. 207/2009 omenja le nacionalne znamke, opozarja, da člen 8(2)(a) Uredbe št. 207/2009 natančno določa, kaj pomeni izraz „prejšnje […] znamke“. V skladu s členom 8(2)(a)(iii) spadajo med prejšnje znamke med drugim znamke, registrirane po mednarodnih sporazumih, ki veljajo v državi članici, katerih zahteva za registracijo je bila podana pred datumom zahteve za registracijo znamke Skupnosti.
38 Člen 4(1) Madridskega sporazuma o mednarodnem registriranju znamk z dne 14. aprila 1891, kakor je bil revidiran in spremenjen, in člen 4(1)(a) Protokola k Madridskemu sporazumu prav tako določata, da je varstvo znamke v vsaki zadevni pogodbenici enako, kot če bi bila ta znamka registrirana neposredno pri uradu te pogodbenice.
39 Zato je treba sklicevanje člena 42(3) Uredbe št. 207/2009 na člen 8(2)(a) te uredbe razumeti tako, da je treba „znamke, registrirane po mednarodnih sporazumih, ki veljajo v državi članici“, šteti za „nacionalne znamke“.
40 Zato dvom tožeče stranke glede veljavnosti člena 42(3) Uredbe št. 207/2009 za mednarodne znamke ni utemeljen.
41 Zato je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe zakonito zavrnil ugovor zaradi neobstoja dokazov o resni in dejanski uporabi prejšnje znamke v Nemčiji v skladu s členom 42(2) in (3) Uredbe št. 207/2009.
42 Glede na vse zgornje ugotovitve je treba edini tožbeni razlog in zato tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
43 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka s svojimi predlogi ni uspela, se ji v skladu s predlogi UUNT in intervenientke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbi Rivella International AG se naloži plačilo stroškov.
Kanninen | Wahl | Soldevila Fragoso |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 12. julija 2012.
Podpisi