SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (šesti senat)
z dne 21. februarja 2018(*)
„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi zaradi razmer v Ukrajini – Zamrznitev sredstev – Seznam oseb, subjektov in organov, za katere se uporabi zamrznitev sredstev in gospodarskih virov – Ohranitev imena tožeče stranke na seznamu – Obveznost obrazložitve – Pravna podlaga – Dejanska podlaga – Očitna napaka pri presoji – Pravica do obrambe – Lastninska pravica – Pravica do ugleda – Sorazmernost – Varstvo temeljnih pravic, ki je enakovredno varstvu, zagotovljenemu znotraj Unije – Ugovor nezakonitosti“
V zadevi T‑731/15,
Sergiy Klyuyev, stanujoč v Donecku (Ukrajina), ki ga zastopajo R. Gherson in T. Garner, solicitors, B. Kennelly, QC, in J. Pobjoy, barrister,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopata Á. de Elera-San Miguel Hurtado in J.‑P. Hix, agenta,
tožena stranka,
zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti, prvič, Sklepa Sveta (SZVP) 2015/1781 z dne 5. oktobra 2015 o spremembi Sklepa 2014/119/SZVP o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini (UL 2015, L 259, str. 23) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2015/1777 z dne 5. oktobra 2015 o izvajanju Uredbe (EU) št. 208/2014 o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini (UL 2015, L 259, str. 3), drugič, Sklepa Sveta (SZVP) 2016/318 z dne 4. marca 2016 o spremembi Sklepa Sveta 2014/119/SZVP o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini (UL 2016, L 60, str. 76) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2016/311 z dne 4. marca 2016 o izvajanju Uredbe (EU) št. 208/2014 o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini (UL 2016, L 60, str. 1) ter, tretjič, Sklepa Sveta (SZVP) 2017/381 z dne 3. marca 2017 o spremembi Sklepa 2014/119/SZVP o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini (UL 2017, L 58, str. 34) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2017/374 z dne 3. marca 2017 o izvajanju Uredbe Sveta (EU) št. 208/2014 o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini (UL 2017, L 58, str. 1) v delu, v katerem je bilo ime tožeče stranke ohranjeno na seznamu oseb, subjektov in organov, za katere veljajo ti omejevalni ukrepi,
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat),
v sestavi G. Berardis (poročevalec), predsednik, D. Spielmann in Z. Csehi, sodnika,
sodni tajnik: L. Grzegorczyk, administrator,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 28. junija 2017
izreka naslednjo
Sodbo(1)
Dejansko stanje
1 Obravnavani primer spada v okvir omejevalnih ukrepov, sprejetih proti nekaterim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini po zatrtju demonstracij na Trgu neodvisnosti v Kijevu (Ukrajina).
2 Svet Evropske unije je 5. marca 2014 sprejel Sklep 2014/119/SZVP o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini (UL 2014, L 66, str. 26). Svet je istega dne sprejel Uredbo (EU) št. 208/2014 o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini (UL 2014, L 66, str. 1).
3 Tožeča stranka, Sergiy Klyuyev, je ukrajinski poslovnež in brat Andriya Klyuyeva, nekdanjega vodje kabineta ukrajinskega predsednika. Je tudi član Verkhovna Rada (ukrajinski parlament).
4 V uvodnih izjavah 1 in 2 Sklepa 2014/119 je navedeno:
„(1) Svet je 20. februarja 2014 najodločneje obsodil vsakršno uporabo nasilja v Ukrajini. Pozval je k takojšnji ustavitvi nasilja v Ukrajini ter doslednemu spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ukrajinsko vlado je pozval, naj se v celoti vzdrži vsakršnih ukrepov, voditelje opozicije pa, naj se oddaljijo od vseh, ki se zatekajo k skrajnim dejanjem, vključno z nasiljem.
(2) Svet je 3. marca 2014 sklenil, da se omejevalni ukrepi osredotočijo na zamrznitev in povrnitev sredstev od oseb, ki so bile opredeljene kot odgovorne za odtujitev ukrajinskih državnih sredstev, in oseb, odgovornih za kršitve človekovih pravic, z namenom ureditve in podpore pravni državi in spoštovanju človekovih pravic v Ukrajini.“
5 Člen 1(1) in (2) Sklepa 2014/119 določa:
„1. Zamrznejo se vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo, so v njihovi lasti, z njimi razpolagajo ali so pod nadzorom oseb, ki so bile opredeljene kot odgovorne za odtujitev ukrajinskih državnih sredstev[,] in oseb, odgovornih za kršitve človekovih pravic, in fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom, ki so z njimi povezani, kot so navedeni v Prilogi.
2. Fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom s seznama v Prilogi se ne dajo neposredno ali posredno na razpolago ali v njihovo korist nobena sredstva ali gospodarski viri.“
6 Podrobna pravila te zamrznitve sredstev so določena v preostalih odstavkih navedenega člena.
7 V skladu s Sklepom 2014/119 je z Uredbo št. 208/2014 naloženo sprejetje ukrepov zamrznitve sredstev in opredeljena so podrobna pravila te zamrznitve v bistvu enako kot z navedenim sklepom.
8 Imena oseb, na katere se nanašata Sklep 2014/119 in Uredba št. 208/2014, so na seznamu, ki je enak v Prilogi k Sklepu 2014/119 in v Prilogi I k Uredbi št. 208/2014 (v nadaljevanju: seznam), in med drugim vsebuje obrazložitev njihove uvrstitve na seznam.
9 Na seznamu sta bila ob imenu tožeče stranke navedba „poslovnež, brat [Andriya Klyuyeva]“ kot podatek o identiteti in ta obrazložitev:
„Oseba, zoper katero v Ukrajini teče preiskava zaradi sodelovanja pri zločinih [kaznivih dejanjih] v zvezi s poneverbo ukrajinskih državnih sredstev in nezakonitega prenosa teh sredstev izven Ukrajine.“
10 Tožeča stranka je 12. maja 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, vpisano pod opravilno številko T‑341/14, s katero je predlagala razglasitev ničnosti Sklepa 2014/119 in Uredbe št. 208/2014 v delu, v katerem sta se ta akta nanašala nanjo.
11 Svet je 29. januarja 2015 sprejel Sklep (SZVP) 2015/143 o spremembi Sklepa 2014/119 (UL 2015, L 24, str. 16) in Uredbo (EU) 2015/138 o spremembi Uredbe (EU) št. 208/2014 (UL 2015, L 24, str. 1).
12 V Sklepu 2015/143 so bila z veljavnostjo od 31. januarja 2015 natančneje določena merila za določitev oseb, na katere se zamrznitev sredstev nanaša. Natančneje, člen 1(1) Sklepa 2014/119 je bil nadomeščen s tem besedilom:
„1. Zamrznejo se vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo, so v njihovi lasti, z njimi razpolagajo ali so pod nadzorom oseb, ki so bile opredeljene kot odgovorne za odtujitev ukrajinskih državnih sredstev, in oseb, odgovornih za kršitve človekovih pravic, in fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom, ki so z njimi povezani, kot so navedeni v Prilogi.
Za namene tega sklepa osebe, ki so bile opredeljene kot odgovorne za odtujitev ukrajinskih državnih sredstev, vključujejo osebe, proti katerim ukrajinske oblasti vodijo preiskavo:
(a) glede odtujitve ukrajinskih javnih sredstev ali drugega premoženja ali vpletenosti v to odtujitev; ali
(b) glede zlorabe položaja javnega funkcionarja z namenom pridobitve neupravičene koristi zanj ali za tretjo osebo, kar je povzročilo izgubo ukrajinskih javnih sredstev ali drugega premoženja, ali vpletenost v to zlorabo.“
13 Z Uredbo 2015/138 je bila v skladu s Sklepom 2015/143 spremenjena Uredba št. 208/2014.
14 Sklep 2014/119 in Uredba št. 208/2014 sta bila nato spremenjena s Sklepom Sveta (SZVP) 2015/364 z dne 5. marca 2015 (UL 2015, L 62, str. 25) in Izvedbeno uredbo Sveta (EU) 2015/357 z dne 5. marca 2015 o izvajanju Uredbe št. 208/2014 (UL 2015, L 62, str. 1). S Sklepom 2015/364 je bil spremenjen člen 5 Sklepa 2014/119 s podaljšanjem omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo na tožečo stranko, do 6. junija 2015. Z Izvedbeno uredbo 2015/357 je bila posledično nadomeščena Priloga I k Uredbi št. 208/2014.
15 S Sklepom 2015/364 in Izvedbeno uredbo 2015/357 se je ime tožeče stranke ohranilo na seznamu, z identifikacijskimi informacijami „brat [Andriya Klyuyeva], poslovnež“, in to novo obrazložitvijo:
„Oseba, o kateri ukrajinski organi vodijo preiskavo zaradi vpletenosti v odtujitev javnih sredstev ali drugega premoženja ter zlorabo položaja javnega funkcionarja z namenom pridobitve neupravičene koristi zase ali za tretjo osebo, kar je povzročilo izgubo ukrajinskih javnih sredstev ali drugega premoženja. Oseba, povezana z osebo, uvrščeno na seznam [(Andriy Petrovych Klyuyev)], zoper katero ukrajinski organi vodijo kazenski postopek zaradi odtujitve javnih sredstev ali drugega premoženja.“
16 Svet je 5. junija 2015 sprejel Sklep (SZVP) 2015/876 o spremembi Sklepa 2014/119 (UL 2015, L 142, str. 30) in Izvedbeno uredbo (EU) 2015/869 o izvajanju Uredbe št. 208/2014 (UL 2015, L 142, str. 1). S Sklepom 2015/876 je bil, prvič, nadomeščen člen 5 Sklepa 2014/119 s podaljšanjem uporabe omejevalnih ukrepov, ki so se nanašali na tožečo stranko, do 6. oktobra 2015 in, drugič, spremenjena Priloga k zadnjenavedenemu sklepu. Z Izvedbeno uredbo 2015/869 je bila zato spremenjena Priloga I k Uredbi št. 208/2014.
17 S Sklepom 2015/876 in Izvedbeno uredbo 2015/869 se je ime tožeče stranke ohranilo na seznamu, z identifikacijskimi informacijami „brat [Andriya Klyuyeva], poslovnež“, in to novo obrazložitvijo:
„Oseba, o kateri ukrajinski organi vodijo preiskavo zaradi vpletenosti v odtujitev javnih sredstev. Oseba, povezana z osebo, uvrščeno na seznam [(Andriy Petrovych Klyuyev)], zoper katero ukrajinski organi vodijo kazenski postopek zaradi odtujitve javnih sredstev ali drugega premoženja.“
18 Svet je z dopisom z dne 31. julija 2015 tožeči stranki poslal dopis z dne 26. junija 2015, [zaupno](2). V tem dopisu je tožečo stranko obvestil, da namerava ohraniti omejevalne ukrepe proti njej, in ji določil rok, v katerem naj bi mu v zvezi s tem predložila pripombe. Tožeča stranka je pripombe predložila z dopisom z dne 31. avgusta 2015.
19 Svet je 5. oktobra 2015 sprejel Sklep (SZVP) 2015/1781 o spremembi Sklepa 2014/119 (UL 2015, L 259, str. 23) in Izvedbeno uredbo (EU) 2015/1777 o izvajanju Uredbe št. 208/2014 (UL 2015, L 259, str. 3) (v nadaljevanju skupaj: akta iz oktobra 2015). S Sklepom 2015/1781 je bil, prvič, nadomeščen člen 5 Sklepa 2014/119, in sicer s podaljšanjem uporabe omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo na tožečo stranko, do 6. marca 2016, in drugič, spremenjena Priloga k zadnjenavedenemu sklepu. Z Izvedbeno uredbo 2015/1777 je bila zato spremenjena Priloga I k Uredbi št. 208/2014.
20 S Sklepom 2015/1781 in Izvedbeno uredbo 2015/1777 se je ime tožeče stranke ohranilo na seznamu, z identifikacijskimi informacijami „brat [Andriya Klyuyeva], poslovnež“, in to novo obrazložitvijo:
„Oseba, zoper katero ukrajinski organi vodijo kazenski postopek zaradi vpletenosti v odtujitev javnih sredstev ali drugega premoženja. Oseba, povezana z osebo, uvrščeno na seznam [(Andriy Petrovych Klyuyev)], zoper katero ukrajinski organi vodijo kazenski postopek zaradi odtujitve javnih sredstev ali drugega premoženja.“
21 Svet je z dopisom z dne 6. oktobra 2015 odvetnikom tožeče stranke poslal kopijo aktov iz oktobra 2015, pri čemer jih je obvestil o ohranitvi imena tožeče stranke na seznamu in odgovoril na njihove pripombe z dne 31. avgusta 2015. Svet je temu dopisu priložil še dodaten dopis [zaupno] z dne 3. septembra 2015.
Dejansko stanje po vložitvi obravnavane tožbe
22 Svet je z dopisom z dne 15. decembra 2015 tožeči stranki poslal dopis [zaupno] z dne 1. decembra 2015, v katerem ji je določil rok, v katerem naj bi mu predložila pripombe v zvezi s tem.
23 Splošno sodišče je s sodbo z dne 28. januarja 2016, Klyuyev/Svet (T‑341/14, EU:T:2016:47), razglasilo ničnost Sklepa 2014/119 in razveljavilo Uredbo št. 208/2014 v delu, v katerem sta se nanašala na tožečo stranko.
24 Svet je 4. marca 2016 sprejel Sklep (SZVP) 2016/318 o spremembi Sklepa 2014/119 (UL 2016, L 60, str. 76) in Izvedbeno uredbo (EU) 2016/311 o izvajanju Uredbe št. 208/2014 (UL 2016, L 60, str. 1) (v nadaljevanju skupaj: akta iz marca 2016).
25 Z aktoma iz marca 2016 je bila uporaba omejevalnih ukrepov podaljšana, med drugim kar zadeva tožečo stranko, do 6. marca 2017, ne da bi bila obrazložitev njene določitve spremenjena glede na akta iz oktobra 2015.
26 Svet je z dopisom z dne 7. marca 2016 tožečo stranko obvestil o ohranitvi omejevalnih ukrepov proti njej. Odgovoril je tudi na pripombe tožeče stranke, navedene v prejšnjih dopisih, in ji poslal akta iz marca 2016.
27 Svet je z dopisom z dne 12. decembra 2016 odvetnike tožeče stranke obvestil, da namerava podaljšati omejevalne ukrepe proti njej, in priložil dopisa [zaupno], enega z dne 25. julija 2016 in drugega z dne 16. novembra 2016 (v nadaljevanju: dopisa z dne 25. julija in 16. novembra 2016), pri čemer je opozoril na rok, v katerem naj bi se mu predložile pripombe za letni pregled omejevalnih ukrepov. Tožeča stranka je te pripombe predložila Svetu z dopisom z dne 12. januarja 2017.
28 Svet je 3. marca 2017 sprejel Sklep (SZVP) 2017/381 o spremembi Sklepa 2014/119 (UL 2017, L 58, str. 34) in Izvedbeno uredbo (EU) 2017/374 o izvajanju Uredbe št. 208/2014 (UL 2017, L 58, str. 1) (v nadaljevanju skupaj: akta iz marca 2017).
29 Z aktoma iz marca 2017 je bila uporaba omejevalnih ukrepov podaljšana, med drugim kar zadeva tožečo stranko, do 6. marca 2018, ne da bi bila obrazložitev njene določitve spremenjena glede na akta iz oktobra 2015 in marca 2016.
30 Svet je z dopisom z dne 6. marca 2017 tožečo stranko obvestil o ohranitvi omejevalnih ukrepov proti njej. Odgovoril je tudi na pripombe tožeče stranke, navedene v prejšnjih dopisih, in ji poslal akta iz marca 2017. Navedel je tudi rok, v katerem naj bi mu predložila pripombe pred sprejetjem odločitve v zvezi z morebitno ohranitvijo njenega imena na seznamu.
Postopek in predlogi strank
31 Tožeča stranka je 12. decembra 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
32 Svet je 9. marca 2016 vložil odgovor na tožbo. Istega dne je v skladu s členom 66 Poslovnika Splošnega sodišča vložil tudi obrazloženi predlog, naj se vsebina nekaterih prilog k tožbi in vsebina ene od prilog k odgovoru na tožbo ne navedeta v dokumentih, ki se nanašajo na to zadevo in so dostopni javnosti.
33 Replika je bila vložena 29. aprila 2016.
34 Tožeča stranka je 13. maja 2016 na podlagi člena 86 Poslovnika vložila prvo vlogo za prilagoditev, da bi predlagala tudi razglasitev ničnosti aktov iz marca 2016 v delu, v katerem sta jo zadevala.
35 Duplika je bila vložena 27. junija 2016.
36 Svet je 5. julija 2016 predložil pripombe v zvezi s prvo vlogo za prilagoditev.
37 Pisni del postopka je bil končan 11. julija 2016.
38 Tožeča stranka je z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 26. julija 2016, predlagala, naj se opravi obravnava.
39 Po spremembi sestave senatov Splošnega sodišča je bil sodnik poročevalec razporejen v šesti senat, zato je bila ta zadeva dodeljena temu senatu.
40 Splošno sodišče (šesti senat) je na predlog sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni del postopka.
41 Tožeča stranka je z dopisom z dne 24. februarja 2017 prosila za preložitev obravnave, določene za 6. april 2017. Predsednik šestega senata Splošnega sodišča je 1. marca 2017 tej prošnji ugodil in odločil, da se obravnava preloži na 18. maj 2017.
42 Tožeča stranka je 4. maja 2017 vložila drugo vlogo za prilagoditev, da bi predlagala razglasitev ničnosti aktov iz marca 2017 v delu, v katerem sta jo zadevala.
43 Svet je z dopisom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 8. maja 2017, predlagal na eni strani podaljšanje roka za predložitev pripomb v zvezi z drugo vlogo za prilagoditev in na drugi strani po potrebi preložitev obravnave, določene za 18. maj 2017. Predsednik šestega senata Splošnega sodišča je 10. maja 2017 odločil, da se obravnava preloži na 28. junij 2017.
44 Svet je 14. junija 2017 predložil pripombe v zvezi z drugo vlogo za prilagoditev.
45 Tožeča stranka je z dopisom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 15. junija 2017, na podlagi člena 85(3) Poslovnika predlagala, naj se v spis vloži kopija sklepa [zaupno] z dne 5. marca 2016 o prekinitvi [zaupno].
46 Svet je 16. junija 2017 vložil podoben predlog, kot je naveden v točki 32 zgoraj, naj se vsebina nekaterih prilog k drugi vlogi za prilagoditev in vsebina pripomb glede te vloge ne navedeta v dokumentih v zvezi s to zadevo, do katerih ima javnost dostop.
47 Svet se je v dopisu, vloženem v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 23. junija 2017, skliceval na nedopustnost dokaznega predloga tožeče stranke, ker naj bi bil vložen prepozno.
48 Stranki sta na obravnavi 28. junija 2017 predložili ustna stališča in odgovorili na vprašanja Splošnega sodišča.
49 Tožeča stranka po prvi in drugi vlogi za prilagoditev tožbe Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– razglasi ničnost aktov iz oktobra 2015, iz marca 2016 in iz marca 2017 v delu, v katerem jo zadevajo;
– Svetu naloži plačilo stroškov.
50 Po pojasnilih, navedenih na obravnavi v odgovor na vprašanja Splošnega sodišča, Svet slednjemu predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– podredno, če bi bilo treba akta iz marca 2017 razglasiti za nična v delu, v katerem zadevata tožečo stranko, odredi ohranitev učinkov Sklepa 2017/381, dokler ne začne učinkovati razglasitev delne ničnosti Izvedbene uredbe 2017/374;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Predlogi za razglasitev ničnosti aktov iz oktobra 2015 in iz marca 2016 v delu, v katerem se nanašajo na tožečo stranko
51 Tožeča stranka se je v utemeljitev svojega predloga za razglasitev ničnosti v tožbi sklicevala na pet tožbenih razlogov, pri čemer se prvi nanaša na neobstoj pravne podlage, drugi na očitno napako pri presoji, tretji na kršitev pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva, četrti na neobstoj ustrezne obrazložitve ter peti na kršitev lastninske pravice in pravice do ugleda. Ob prvi prilagoditvi tožbe je poleg tega zoper akta iz marca 2016 navedla tožbeni razlog, ki ga je opredelila kot novega in ki se nanaša na kršitev pravic iz člena 6 PEU v povezavi s členoma 2 in 3 PEU ter členov 47 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
52 Tožeča stranka je podredno navedla ugovor nezakonitosti v skladu s členom 277 PDEU za ugotovitev, da se zanjo ne uporablja merilo za uvrstitev iz člena 1(1) Sklepa 2014/119, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2015/143, in iz člena 3(1) Uredbe št. 208/2014, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2015/138 (v nadaljevanju: upoštevno merilo), ki naj ne bi imelo pravne podlage ali naj bi bilo nesorazmerno glede na cilje zadevnih aktov.
53 Najprej je treba preučiti četrti tožbeni razlog, nato prvega in preostale tožbene razloge v vrstnem redu, ki je naveden v tožbi, zatem tožbeni razlog, naveden v prvi prilagoditvi tožbe, in nazadnje ugovor nedopustnosti, ki ga je tožeča stranka navedla podredno.
[…]
Drugi tožbeni razlog, ki se v bistvu nanaša na očitno napako pri presoji
86 Tožeča stranka v bistvu navaja, da je Svet s tem, da je menil, da je bilo zadevno merilo v zvezi z njo izpolnjeno, storil očitno napako pri presoji. V zvezi s tem navaja, da izjave [zaupno], ki naj bi jih Svet sprejel brez predhodne preučitve in brez upoštevanja nepravilnosti, na katere je opozorila tožeča stranka, niso dovolj trdna dejanska podlaga za to, čeprav naj bi moral Svet ugotoviti utemeljenost razlogov, navedenih proti tožeči stranki, ter pri tem upoštevati pripombe in razbremenilne dokaze, ki jih je ta predložila. Po njenem mnenju je moral Svet opraviti dodatna preverjanja in organe tretje države prositi za predložitev dodatnih dokazov. To naj bi še toliko bolj veljalo, kadar gre za podaljšanje omejevalnih ukrepov. Poleg tega naj ne bi bilo nobenega dokaza, da je bila tožeča stranka kakor koli „povezana“ s svojim bratom Andriyem Klyuyevom in da je ta spoznan za odgovornega za poneverbo javnih sredstev. To, da je član njene družine, naj ne bi zadostovalo. Tožeča stranka poleg tega poudarja, da je Svet proti njej sprejel vrsto omejevalnih ukrepov, ki naj bi bili neobičajno kratkotrajni, kar naj bi kazalo na njegove pomisleke glede dokazov, ki so potrebni za utemeljitev dolgotrajnejših ukrepov.
87 Tožeča stranka najprej navaja, da so dopisa z dne 26. junija in 3. septembra 2015, kar zadeva akta iz oktobra 2015, in dopis z dne 1. decembra 2015, kar zadeva akta iz marca 2016, [zaupno], edini dokazi, ki jih je predložil Svet, ter da sami niso podprti z drugimi natančnimi in konkretnimi dokazi. Svet naj sicer ne bi predložil niti dokaza, da je bilo mogoče z dejanji, zatrjevanimi [zaupno] v teh dopisih, ogroziti pravno državo v Ukrajini.
88 Tožeča stranka trdi, da lahko v skladu s sodno prakso obstoj preiskave zaradi poneverbe sredstev, ki jo vodijo nacionalni organi tretje države, sicer zadostuje za izpolnitev merila za uvrstitev na seznam, vendar mora biti ta preiskava umeščena v sodni okvir. V zvezi s tem naj [zaupno] ne bi bilo mogoče obravnavati kot „sodni organ“. Tožeča stranka navaja, da če bi bilo treba to merilo razlagati širše, po eni strani zadevna oseba ne bi imela temeljnih jamstev, ki izhajajo iz vključenosti sodnega organa, po drugi strani pa bi to pomenilo, da je na ukrajinske nacionalne organe prenesena pristojnost, da po svoji presoji izberejo osebe, proti katerim je treba sprejeti zadevne omejevalne ukrepe [zaupno].
89 Natančneje, kot dokaz, da je informacija iz dopisa z dne 3. septembra 2015, ki naj se ne bi razlikoval od dopisa z dne 26. junija 2015, nepravilna, se tožeča stranka sklicuje na pravno mnenje profesorja prava na univerzi v Kijevu, v skladu s katerim naj pregona, uvedenega proti njej, ne bi bilo mogoče upravičiti. Tožeča stranka se sklicuje na dodatno pravno mnenje drugega profesorja prava in ob tem prav tako trdi, da je [zaupno] v okviru [zaupno] resno kršil/-a njene postopkovne pravice, zato naj je na podlagi ukrajinskega zakonika o kazenskem postopku ne bi bilo mogoče opredeliti kot osebo, proti kateri je uveden „kazenski postopek“. Tožeča stranka navaja, da ti mnenji vsebujeta objektivne in podrobne dokaze, ki bi jih lahko Svet zlahka preveril.
90 Tožeča stranka poleg tega izpostavlja več nepravilnosti in lažnih izjav, ki jih je dal/-a [zaupno] glede preiskav v zvezi z njo in zaradi katerih je mogoče podvomiti o verodostojnosti te osebe. Oberlandesgericht Wien (višje deželno sodišče na Dunaju, Avstrija) naj bi v sodbi z dne 11. decembra 2014 v okviru postopka v zvezi z zamrznitvijo premoženja tožeče stranke v Avstriji mimogrede navedlo, da obdolžitve, ki so jih ukrajinski organi navedli proti njej, niso dovolj podprte in očitno temeljijo na domnevah. To naj bi bilo potrjeno z dopisom pisarne tožilca na Dunaju z dne 4. aprila 2016, v katerem je bila razglašena ustavitev pregona, uvedenega proti tožeči stranki.
91 Poleg tega naj bi bile v poročilu o neodvisni preiskavi v zvezi s poslovnimi dejavnostmi tožeče stranke in družbe, na katero se nanaša kazenski postopek, zavrnjene vse obdolžitve, ki jih je navedel/-a [zaupno]. Prav tako naj v revizijskem poročilu o finančnih in poslovnih dejavnostih navedene družbe z dne 28. julija 2014, ki ga je pripravil ukrajinski državni finančni inšpektorat (v nadaljevanju: DFI) za obdobje od 1. januarja 2008 do 17. junija 2014, ne bi bili navedeni niti kršitve zakonodaje niti nezakonita dejanja te družbe.
92 Tožeča stranka, dalje, navaja, da Svet ni upošteval, da je nova ukrajinska vlada ogrožala prav pravno državo in človekove pravice, in sicer v zvezi s sámo tožečo stranko, pa tudi širše.
93 Kar zadeva posebni položaj tožeče stranke, ta zatrjuje, da je bila žrtev političnega pregona, saj naj bi ukrajinski organi uvedli neupravičene preiskave, s katerimi so se kršile njene pravice, med njimi domneva nedolžnosti. Dopisi [zaupno], na katere se sklicuje Svet, naj bi to kršitev dokazovali, saj bi morali tudi [zaupno] uporabiti to načelo, in ne javno obdolževati oseb v postopku pregona, kot izhaja iz sodne prakse ESČP.
94 Tožeča stranka izpostavlja tudi različne faze pred odločitvijo Verkhovna Rada, da ji odvzame imuniteto, in s sklicevanjem, med drugim, na pravno mnenje nekega drugega profesorja prava zatrjuje, po eni strani, da je vsaka faza v postopkih odvzema imunitete vsebovala nepravilnosti in, po drugi strani, da je bila končna odločitev nezakonita.
95 Kar zadeva splošne razmere v Ukrajini, trdi, da je nova vlada sprejela konkretne ukrepe, ki ovirajo pravilno delovanje sodnega sistema v tej državi in ogrožajo pravno državo. Natančneje, kot naj bi v poročilu za obdobje od 16. februarja do 15. maja 2015 priznal Visoki komisar Združenih narodov, odgovoren za spremljanje stanja na področju človekovih pravic v Ukrajini (v nadaljevanju: Visoki komisar), naj ukrajinski sodniki ne bi bili neodvisni in naj bi bili izpostavljeni grožnjam, ki naj bi škodile njihovi nepristranskosti, zlasti pri pregonu uradnikov prejšnje vlade. Podobne ugotovitve naj bi bile navedene v poročilu ministrstva za zunanje zadeve Združenih držav Amerike o razmerah v Ukrajini leta 2015. Poleg tega naj golo dejstvo, da je Ukrajina pogodbenica EKČP, ne bi bilo zadostno zagotovilo za spoštovanje temeljnih pravic v tej državi.
96 Tožeča stranka se poleg tega sklicuje na ukrajinski zakon iz oktobra 2014, imenovan „zakon o lustraciji“, na podlagi katerega je mogoče nekatere osebe razrešiti s funkcije, med njimi sodnike in tožilce, zaradi njihovega preteklega ravnanja, zlasti če je to bilo v podporo nekdanjemu predsedniku Viktorju Yanukovychu. Hude pomanjkljivosti tega zakona naj bi Beneška komisija potrdila v vmesnem mnenju z dne 16. decembra 2014. Ta komisija naj bi v mnenju z dne 23. marca 2015, izdanem skupaj z direktoratom Sveta Evrope za človekove pravice, izrazila tudi pomisleke glede neodvisnosti sodnikov v Ukrajini.
97 Obstoj sistemskih težav v [zaupno] naj bi bil potrjen z razrešitvijo generalnega tožilca Viktorja Shokina 19. februarja 2016 zaradi pritiskov, ki jih je predsednik Petro Porochenko izvajal v okviru navedb o korupciji, pri čemer naj bi to razrešitev med drugim pozdravil podpredsednik Združenih držav Amerike.
98 Nazadnje, tožeča stranka pripominja, da je potreba po tem, da Svet izvaja strog, celovit in temeljit nadzor ter zagotovi, da se vsak sklep o sprejetju omejevalnega ukrepa sprejme na dovolj trdni dejanski podlagi, v obravnavanem primeru še toliko nujnejša, po eni strani zaradi roka, ki ga ima Svet na voljo za predložitev ali preveritev dokazov in informacij za utemeljitev ohranitve njenega imena na zadevnem seznamu, in po drugi strani zaradi dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila Splošnemu sodišču, pa tudi Svetu, da bi poudarila šibkost dokazov, ki jih je zadnjenavedeni uporabil.
99 Svet trditve tožeče stranke izpodbija.
100 Najprej je treba opozoriti, da čeprav ima Svet široko diskrecijsko pravico glede splošnih meril, ki jih je treba upoštevati za namene sprejetja omejevalnih ukrepov, pa učinkovitost sodnega nadzora, ki ga zagotavlja s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zahteva, da se sodišče Unije v okviru nadzora zakonitosti razlogov, na katerih temelji sklep o uvrstitvi ali ohranitvi imena določene osebe na seznamu oseb, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, prepriča, da ta sklep, ki je za to osebo posamični akt, temelji na dovolj trdni dejanski podlagi. To pomeni, da je treba preveriti dejstva, ki so navedena v obrazložitvi, na kateri navedeni sklep temelji, tako da sodni nadzor ni omejen na presojo abstraktne verjetnosti navedenih razlogov, temveč se nanaša na vprašanje, ali so ti razlogi – oziroma vsaj eden od njih, za katerega se šteje, da je sam po sebi dovolj za utemeljitev tega sklepa – utemeljeni dovolj jasno in konkretno (glej sodbo z dne 15. septembra 2016, Klyuyev/Svet, T‑340/14, EU:T:2016:496, točka 36 in navedena sodna praksa).
101 V skladu s sodno prakso Svetu niti po uradni dolžnosti niti sistematično ni treba izvesti lastnih preiskav ali preverjanj za pridobitev dodatnih podatkov, če že razpolaga z dejstvi in dokazi, ki so jih predložili organi tretje države za sprejetje omejevalnih ukrepov zoper osebe iz teh držav, proti katerim v teh državah tečejo sodni postopki (sodba z dne 30. junija 2016, Al Matri/Svet, T‑545/13, neobjavljena, EU:T:2016:376, točka 57).
102 V zvezi s tem je treba poudariti, da je ukrajinski generalni državni tožilec eden najvišjih sodnih organov v Ukrajini. V tej državi namreč deluje kot državno tožilstvo na področju kazenskega pravosodja in izvaja predhodne preiskave v okviru kazenskih postopkov, ki se med drugim nanašajo na poneverbo javnih sredstev (glej v zvezi s tem sodbo z dne 15. septembra 2016, Yanukovych/Svet, T‑346/14, EU:T:2016:497, točki 45 in 111).
103 Seveda je mogoče po analogiji iz sodne prakse na področju omejevalnih ukrepov, sprejetih v okviru boja proti terorizmu, sklepati, da mora v obravnavanem primeru Svet skrbno in nepristransko preučiti dokaze, ki so mu jih predložili ukrajinski organi, [zaupno], pri čemer naj bi upošteval zlasti pripombe in morebitne razbremenilne dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka. Poleg tega je Svet pri sprejemanju omejevalnih ukrepov zavezan k spoštovanju načela dobrega upravljanja iz člena 41 Listine, to pa v skladu z ustaljeno sodno prakso zajema obveznost pristojne institucije, da skrbno in nepristransko preuči vsa upoštevna dejstva in dokaze v zvezi z obravnavanim primerom (glej po analogiji sodbo z dne 30. junija 2016, Al Matri/Svet, T‑545/13, neobjavljena, EU:T:2016:376, točka 58 in navedena sodna praksa).
104 Vendar iz sodne prakse izhaja tudi, da je treba za presojo narave, načina in intenzivnosti dokazovanja, ki se lahko zahteva od Sveta, upoštevati naravo in posebno področje uporabe omejevalnih ukrepov ter njihov cilj (glej sodbo z dne 30. junija 2016, Al Matri/Svet, T‑545/13, neobjavljena, EU:T:2016:376, točka 59 in navedena sodna praksa).
105 Kot v zvezi s tem izhaja iz uvodnih izjav 1 in 2 Sklepa 2014/119, ta sklep spada v splošnejši okvir politike Unije za pomoč ukrajinskim organom, ki je namenjena politični stabilizaciji Ukrajine. Ta sklep je torej v skladu s cilji SZVP, ki so opredeljeni med drugim v členu 21(2)(b) PEU, v skladu s katerim Unija izvaja mednarodno sodelovanje za utrjevanje in podpiranje demokracije, pravne države, človekovih pravic in načel mednarodnega prava (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 30. junija 2016, Al Matri/Svet, T‑545/13, neobjavljena, EU:T:2016:376, točka 60 in navedena sodna praksa).
106 V tem okviru zadevni omejevalni ukrepi določajo zamrznitev sredstev in premoženja med drugim oseb, ki so bile opredeljene kot odgovorne za poneverbo ukrajinskih državnih sredstev. Olajšanje vračila teh sredstev namreč krepi in podpira pravno državo v Ukrajini (glej točke od 76 do 80 zgoraj).
107 Iz tega izhaja, da namen zadevnih omejevalnih ukrepov ni sankcioniranje kršitev, ki naj bi jih povzročile zadevne osebe, niti prisilna odvrnitev teh oseb od teh ravnanj. Edini namen teh ukrepov je olajšati ukrajinskim organom, da ugotovijo poneverbo javnih sredstev, in jim omogočiti, da izterjajo premoženjsko korist, pridobljeno s takimi poneverbami. Imajo torej izključno naravo zavarovanja (glej po analogiji sodbo z dne 30. junija 2016, Al Matri/Svet, T‑545/13, neobjavljena, EU:T:2016:376, točka 62 in navedena sodna praksa).
108 Tako zadevni omejevalni ukrepi, ki jih je Svet odredil na podlagi pristojnosti, določene v členih 21 in 29 PEU, niso kazenske narave. Torej jih ni mogoče enačiti z odločbo o zamrznitvi sredstev, ki jo nacionalni sodni organ države članice izda v kazenskem postopku in ob upoštevanju varstev, ki jih ta postopek zagotavlja. Zato zahteve, ki jih mora Svet izpolnjevati glede dokazov, na podlagi katerih se utemelji uvrstitev imena osebe na seznam oseb, za katere velja ta zamrznitev sredstev, ne morejo biti strogo enake tistim, ki veljajo za nacionalni sodni organ v zgoraj navedenem primeru (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 30. junija 2016, Al Matri/Svet, T‑545/13, neobjavljena, EU:T:2016:376, točka 64 in navedena sodna praksa).
109 V obravnavanem primeru mora Svet preveriti, prvič, koliko dopisi [zaupno], na katere se je oprl, dopuščajo utemeljitev, da – kot je navedeno v obrazložitvi za uvrstitev imena tožeče stranke na zadevni seznam, ki je bila navedena v točkah 18 in 20 zgoraj – ukrajinski organi proti tej osebi začnejo zlasti preiskave ali kazenske postopke zaradi domnevnih dejanj poneverbe javnih sredstev, in drugič, ali je v teh preiskavah ali postopkih ravnanja tožeče stranke mogoče opredeliti v skladu z zgoraj navedenim upoštevnim merilom. Samo če ta preverjanja niso končana, mora Svet glede na načelo iz sodne prakse, navedeno v točki 103 zgoraj, izvesti dodatna preverjanja (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 30. junija 2016, Al Matri/Svet, T‑545/13, neobjavljena, EU:T:2016:376, točka 65 in navedena sodna praksa).
110 Poleg tega v okviru sodelovanja, urejenega z izpodbijanimi akti (glej točko 105 zgoraj), Svetu načeloma ni treba samemu preučiti in presojati resničnosti in upoštevnosti dejstev in dokazov, s katerimi ukrajinski organi utemeljujejo uvedbo kazenskih postopkov zoper tožečo stranko zaradi ravnanj, ki jih je mogoče opredeliti kot poneverbo javnih sredstev. Kot je bilo namreč navedeno v točki 107 zgoraj, Svet s sprejetjem zadevnih aktov ne želi sam sankcionirati poneverbe javnih sredstev, ki jih preiskujejo ukrajinski organi, temveč želi ohraniti možnost, da ti organi te poneverbe ugotovijo in izterjajo premoženjsko korist. Ti organi morajo v okviru navedenih preiskav torej preveriti dejstva in dokaze, na katerih te preiskave temeljijo, ter po potrebi iz tega izpeljati posledice glede zaključka teh preiskav. Poleg tega, kot izhaja iz točke 108 zgoraj, obveznosti Sveta v okviru zadevnih aktov ni mogoče enačiti z obveznostmi nacionalnega sodnega organa države članice v okviru kazenskega postopka zamrznitve premoženja, uvedenega zlasti v okviru mednarodnega sodelovanja v kazenskih zadevah (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 30. junija 2016, Al Matri/Svet, T‑545/13, neobjavljena, EU:T:2016:376, točka 66).
111 Ta razlaga je potrjena s sodno prakso, iz katere izhaja, da naloga Sveta ni preveriti utemeljenost preiskav proti zadevni stranki, temveč le preveriti utemeljenost sklepa o zamrznitvi sredstev glede na dokument, ki so mu ga predložili nacionalni organi (glej v tem smislu sodbo z dne 5. marca 2015, Ezz in drugi/Svet, C‑220/14 P, EU:C:2015:147, točka 77).
112 Seveda Svet ne more v vseh okoliščinah potrditi navedb ukrajinskih sodnih organov v dokumentih, ki so jih ti organi predložili. Tako ravnanje ne bi bilo v skladu niti z načelom dobrega upravljanja niti na splošno z obveznostjo, da institucije Unije spoštujejo temeljne pravice v okviru uporabe prava Unije na podlagi uporabe člena 6(1), prvi pododstavek, PEU v povezavi s členom 51(1) Listine (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 30. junija 2016, Al Matri/Svet, T‑545/13, neobjavljena, EU:T:2016:376, točka 67).
113 Vendar mora Svet na podlagi okoliščin primera presoditi nujnost dodatnih preverjanj, zlasti da od ukrajinskih organov zahteva predložitev dodatnih dokazov, če se izkaže, da so že predloženi dokazi nezadostni ali neskladni. Ne bi bilo namreč mogoče izključiti, da Svet na podlagi dokazov, s katerimi je bil seznanjen, ne glede na to, ali so jih predložili sami ukrajinski organi ali se je z njimi seznanil kako drugače, podvomi glede zadostnosti dokazov, ki so jih ti organi že predložili. Poleg tega v okviru možnosti, ki jo morajo imeti osebe, ki predložijo pripombe v zvezi z obrazložitvijo Sveta za ohranitev njihovega imena na zadevnem seznamu, te osebe lahko predložijo taka dejstva in dokaze, celo razbremenilne dokaze, zaradi katerih mora Svet opraviti dodatna preverjanja. Zlasti ker Svet ne more nadomestiti ukrajinskih sodnih organov pri presoji utemeljenosti kazenskih postopkov, navedenih v dopisih [zaupno], ni mogoče izključiti, da mora zlasti glede na pripombe tožeče stranke ta institucija od ukrajinskih organov zahtevati pojasnila glede dejstev in dokazov, na katerih ti postopki temeljijo (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 30. junija 2016, Al Matri/Svet, T‑545/13, neobjavljena, EU:T:2016:376, točka 68).
114 V obravnavanem primeru je najprej treba poudariti, da iz dopisov, na katere se je oprl Svet [zaupno], nesporno izhaja, da so proti tožeči stranki uvedeni kazenski postopki, v zvezi s katerimi so na splošno navedeni datum uvedbe, opravilna številka in členi ukrajinskega kazenskega zakonika, ki naj bi bili kršeni.
115 Glavni očitki tožeče stranke se nanašajo na to, da naj dopisi [zaupno] z dne 26. junija, 3. septembra in 1. decembra 2015 ne bi vsebovali zadostnih ali dovolj natančnih informacij.
116 V zvezi s tem je treba na prvem mestu ugotoviti, da dopis [zaupno] z dne 26. junija 2015 – ki je eden od glavnih dokazov, na katere se je Svet oprl za ohranitev imena tožeče stranke na seznamu ob sprejetju aktov iz oktobra 2015 – med drugim vsebuje te informacije:
– [zaupno]
– [zaupno]
117 Na drugem mestu je treba ugotoviti, da dopis [zaupno] z dne 3. septembra 2015 – ki je drugi dokaz, na katerega se je Svet oprl za ohranitev imena tožeče stranke na seznamu ob sprejetju aktov iz oktobra 2015 –vsebuje podobne informacije in je v njem prav tako navedeno, da [zaupno] (glej točko 82 zgoraj).
118 Na tretjem mestu, v dopisu [zaupno] z dne 1. decembra 2015 – ki je glavni dokaz, na katerega se je Svet oprl za ohranitev imena tožeče stranke na seznamu ob sprejetju aktov iz marca 2016 – je poleg potrditve informacij iz dopisa z dne 3. septembra 2015 v zvezi z istimi dejanji prvič navedena tudi kršitev člena [zaupno] ukrajinskega kazenskega zakonika [zaupno].
119 Iz navedenega izhaja, da dopisi [zaupno], navedeni v točkah od 115 do 118 zgoraj, vsebujejo informacije, na podlagi katerih je mogoče jasno razumeti, prvič, da je bila proti tožeči stranki uvedena preiskava, ki se med drugim nanaša na kršitev člena [zaupno] ukrajinskega kazenskega zakonika, ki določa kazen za poneverbo javnih sredstev, in drugič, da [zaupno]. Čeprav je povzetek dejanj, s katerimi so bile povzročene te kršitve, zgoščen in v njem niso podrobno opisani mehanizmi, na podlagi katerih se sumi, da je tožeča stranka poneverila ukrajinska državna sredstva, iz teh dopisov dovolj jasno izhaja, da se dejanja, očitana tožeči stranki, nanašajo na poneverbo [zaupno]. Taka ravnanja so lahko ukrajinski državi povzročila izgubo sredstev, zato ustrezajo pojmu poneverbe javnih sredstev, na katerega se nanaša upoštevno merilo.
120 V zvezi s tem je treba – kar zadeva trditev tožeče stranke, da upoštevno merilo ni bilo izpolnjeno, ker njeno ime ni bilo uvrščeno na seznam na podlagi pregona ali sodnih postopkov, temveč na podlagi predhodne preiskave – poudariti, da bi bil polni učinek sklepa o zamrznitvi sredstev znatno zmanjšan, če bi bilo treba za sprejetje omejevalnih ukrepov čakati, da se proti osebam, ki so obdolžene poneverbe javnih sredstev, izrečejo kazenske obsodbe, saj bi imele te osebe med tem čakanjem dovolj časa za prenos svojega premoženja v države, katerih državljani so ali kjer imajo stalno prebivališče (glej v tem smislu sodbo z dne 5. marca 2015, Ezz in drugi/Svet, C‑220/14 P, EU:C:2015:147, točka 71). Poleg tega, če se dokaže, da proti zadevni osebi kot v obravnavanem primeru ukrajinski organi v okviru kazenskega postopka vodijo preiskave zaradi dejanj poneverbe javnih sredstev, trenutna faza navedenega postopka ne more biti dejstvo in dokaz, na podlagi katerega bi bilo mogoče utemeljiti njeno izključitev iz skupine zadevnih oseb (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 14. aprila 2016, Ben Ali/Svet, T‑200/14, neobjavljena, EU:T:2016:216, točka 124).
121 Glede na sodno prakso, navedeno v točki 120 zgoraj, in polje proste presoje, ki ga imajo sodni organi tretje države na voljo glede načina izvajanja kazenskega pregona, zgolj na podlagi okoliščine, da je v zvezi s tožečo stranko potekala predhodna preiskava, [zaupno] ni mogoče ugotoviti, da so zadevni akti nezakoniti, ker naj bi moral Svet v takih okoliščinah od ukrajinskih organov zahtevati dodatna preverjanja glede dejanj, očitanih tožeči stranki, saj kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, tožeča stranka ni navedla dejstev in dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče izpodbijati razloge, s katerimi so ukrajinski organi utemeljili obdolžitve proti njej v zvezi z natančno določenimi dejanji, ali na podlagi katerih bi bilo mogoče dokazati, da so njen posebni položaj zaznamovale zatrjevane težave v ukrajinskem sodnem sistemu. V zvezi s tem niti dejstvo, da je ukrajinski generalni državni tožilec odstopil po obdolžitvah korupcije, ne vpliva na verodostojnost [zaupno].
122 Svet torej ni storil očitnih napak pri presoji s tem, da se je – z akti iz oktobra 2015 in iz marca 2016 – odločil ohraniti ime tožeče stranke na seznamu, in sicer na podlagi informacij iz dopisov [zaupno] z dne 26. junija, 3. septembra in 1. decembra 2015, zlasti v zvezi z dejanji poneverbe javnih sredstev, ki so upravičevala, [zaupno], obstoj preiskave proti tožeči stranki. Poleg tega je očitek tožeče stranke, ki se nanaša na domnevno pomanjkanje dokazov za njeno „povezavo“ z bratom Andriyem Klyuyevom, v zvezi s tem brezpredmeten. Ime tožeče stranke namreč na seznam ni uvrščeno le zaradi družinskih vezi z njenim bratom, temveč tudi zaradi kazenskega postopka ukrajinskih organov v zvezi z njeno osebno vpletenostjo v dejanja, ki jih je mogoče opredeliti kot poneverbo javnih sredstev.
123 Te ugotovitve ni mogoče ovreči z razbremenilnimi dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali z drugimi njenimi trditvami.
124 Prvič, v zvezi s pravnima mnenjema, ki ju je tožeča stranka priložila tožbi, je treba ugotoviti, da je treba v skladu s sodno prakso za presojo dokazne vrednosti dokumenta preveriti resničnost informacije, ki jo vsebuje, ter upoštevati zlasti izvor dokumenta, okoliščine njegove priprave in njegovega naslovnika, da bi se ugotovilo, ali se na podlagi vsebine zdi smiseln in zanesljiv (glej v tem smislu sodbo z dne 27. septembra 2012, Shell Petroleum in drugi/Komisija, T‑343/06, EU:T:2012:478, točka 161 in navedena sodna praksa). V obravnavanem primeru je treba podobno kot Svet ugotoviti, da sta bili navedeni mnenji pripravljeni za obrambo tožeče stranke in da imata zato omejeno dokazno vrednost. Z njima nikakor ni mogoče izpodbiti okoliščine, [zaupno], da je bila proti tožeči stranki uvedena predhodna preiskava zaradi poneverbe javnih sredstev. Ti mnenji se namreč v bistvu nanašata na vprašanja, povezana z utemeljenostjo te preiskave, o kateri morajo načeloma presoditi ukrajinski organi.
125 Drugič, kar zadeva sklep Oberlandesgericht Wien (višje deželno sodišče na Dunaju), je treba podobno kot Svet ugotoviti, da se ta ni nanašal na nacionalne ukrepe zamrznitve premoženja, temveč na odredbo, ki jo je tožilstvo na Dunaju izdalo 26. julija 2014, v zvezi z razkritjem informacij o računih in bančnih transakcijah v okviru preiskave, uvedene proti številnim osebam, med katerimi je tožeča stranka, ki so osumljene kaznivega dejanja pranja denarja v smislu avstrijske kazenske zakonodaje in zakona o sankcijah. V tem sklepu, ki se je nanašal na druga kazniva dejanja od tistih, na katerih temeljijo zadevni omejevalni ukrepi, so dejanja, ki so predmet preiskave, omenjena le mimogrede [zaupno]. Iz navedenega sledi, da se na podlagi takega sklepa, čeprav ga je sprejel sodni organ države članice, ni bilo mogoče upravičeno spraševati o rezultatu preiskave ali zanesljivosti predloženih informacij [zaupno]. Kar zadeva sklep pisarne tožilca na Dunaju z dne 4. aprila 2016, v katerem je bila napovedana ustavitev pregona, uvedenega proti tožeči stranki, zadostuje ugotovitev, da ta sklep ni upošteven, ker je bil sprejet po aktih iz marca 2016. Zakonitost sklepa o zamrznitvi premoženja je namreč treba presojati glede na informacije, ki so bile Svetu lahko na voljo ob sprejetju tega sklepa (sodba z dne 28. maja 2013, Trabelsi in drugi/Svet, T‑187/11, EU:T:2013:273, točka 115).
126 Tretjič, glede revizijskega poročila z dne 28. julija 2014, ki ga je DFI pripravil na zahtevo [zaupno] ter ki se je nanašalo na finančne in poslovne dejavnosti družbe PJSC Semiconductor Plant, [zaupno], na eni strani, in glede poročila z dne 16. oktobra 2014 o neodvisni preiskavi, ki se je nanašala na upoštevne poslovne dejavnosti tožeče stranke in navedene družbe, ki ga je pripravila skupina neodvisnih preiskovalcev in odvetnikov (v nadaljevanju: poročilo Pepper Hamilton), na drugi strani, je treba poudariti, da tožeča stranka ni pojasnila, zakaj bi bilo mogoče s tema poročiloma izpodbijati informacije, navedene v [zaupno], saj niti poročilo o poslovnih dejavnostih tožeče stranke in družbe, katere delničarka je, niti revizijsko poročilo o njeni poslovni dejavnosti ne vsebujeta nujno informacij o obstoju poneverbe javnih sredstev. [zaupno] Po drugi strani je treba v zvezi s poročilom Pepper Hamilton podobno kot Svet ugotoviti, da je bilo pripravljeno na zahtevo družbe, ki je v lasti tožeče stranke in njenega brata, ter naslovljeno na zadnjenavedenega, zato ima glede na sodno prakso, omenjeno v točki 124 zgoraj, le omejeno dokazno vrednost.
127 Ti razbremenilni dokazi sami po sebi torej ne morejo upravičiti tega, da Svet izvede dodatna preverjanja.
128 Četrtič, kar zadeva domnevne nepravilnosti v sklepu Verkhovna Rada, da tožeči stranki odvzame imuniteto, je treba poudariti, da te ne vplivajo na zakonitost ohranitve njenega imena na seznamu, saj odvzem parlamentarne imunitete ni predpogoj za sprejetje omejevalnega ukrepa proti fizični osebi in mora biti vsaka tovrstna nepravilnost obravnavana v ukrajinskem sistemu.
129 Petič, v zvezi s trditvijo, ki se nanaša na to, da tožeči stranki obvestilo o sumu ni bilo vročeno na način, predpisan z ukrajinskim zakonikom o kazenskem postopku, je treba poudariti, da se tožeča stranka opira samo na pravno mnenje profesorja prava. Ne glede na to, da ima tako mnenje, kot je bilo pojasnjeno v točki 124 zgoraj, omejeno dokazno vrednost, iz njega izhaja, kot tožeča stranka v preostalem trdi v svojih pisanjih, da so v obvestilu o sumu nepravilnosti, ki so le formalne.
130 Tudi ob domnevi, da obvestilo o sumu dejansko vsebuje nepravilnosti, tako da mora [zaupno] vročiti novo obvestilo v ustrezni in predpisani obliki, to ne pomeni, da kazenski postopek, na katerega se to mnenje nanaša, ne poteka več.
131 Če se poleg tega domneva, da tožeče stranke zaradi formalne napake pri obvestilu o sumu ni mogoče obravnavati kot osumljenca v smislu člena 42 ukrajinskega zakonika o kazenskem postopku, iz tega ne bi sledilo, da ta tožeča stranka ni predmet preiskave ukrajinskih organov v smislu upoštevnega merila. Okoliščina, da mora [zaupno] zaradi nepravilne obvestitve vročiti novo obvestilo, ne vpliva na dejstvo, da je ta domneval/-a, da ima dovolj dejstev in dokazov za sum, da je tožeča stranka poneverila javna sredstva.
132 Tako je očitek tožeče stranke, ki se nanaša na formalne nepravilnosti pri obvestilu o sumu v zvezi z njo, brezpredmeten.
133 Šestič, kar zadeva zatrjevano kršitev načela domneve nedolžnosti, ki naj bi jo storil/-a [zaupno], je treba poudariti, da tožeča stranka navaja samo, da so jo ukrajinski organi spoznali za krivo kršitev, ki so ji očitane, čeprav naj sodišče njene krivde ne bi dokazalo.
134 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je iz navedenih dopisov [zaupno] kljub nekaterim nerodnim formulacijam še vedno mogoče razbrati, da proti tožeči stranki potekajo kazenski postopki, zato je mogoče ugotoviti, da je [zaupno] tožeča stranka samo osumljena storitve zadevnih kršitev in bi lahko bila spoznana za krivo le, če bi se zadevni kazenski postopki končali z obsodbo, o čemer odloči sodišče. Tako se s trditvami iz [zaupno], branimi v sobesedilu, ne krši načelo domneve nedolžnosti. Vsekakor tudi ob domnevi, da se s takimi trditvami krši navedeno načelo, zadostuje poudariti, da z njimi ni mogoče izpodbijati zakonitosti in še manj obstoja kazenskih postopkov, na podlagi katerih je Svet lahko menil, da je tožeča stranka izpolnila upoštevno merilo, niti ni mogoče utemeljiti tega, da Svet poskuša pridobiti [zaupno] dodatne informacije.
135 Sedmič, kar zadeva trditev, da nova ukrajinska vlada sama ogroža pravno državo, je treba najprej ugotoviti, da je Ukrajina od leta 1995 država članica Sveta Evrope in da je ratificirala EKČP. Poleg tega sta legitimnost novega ukrajinskega režima priznali tako Unija kot tudi mednarodna skupnost (glej v tem smislu sodbo z dne 15. septembra 2016, Klyuyev/Svet, T‑340/14, EU:T:2016:496, točka 93).
136 Te okoliščine same po sebi niso zadostno zagotovilo, da novi ukrajinski režim v vseh okoliščinah spoštuje pravno državo.
137 Vendar je treba opozoriti, da mora sodišče Unije v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru sodnega nadzora nad omejevalnimi ukrepi Svetu priznati široko polje proste presoje za opredelitev splošnih meril, s katerimi se omeji krog oseb, proti katerim se lahko sprejmejo taki ukrepi (glej v tem smislu sodbi z dne 28. novembra 2013, Svet/Manufacturing Support & Procurement Kala Naft, C‑348/12 P, EU:C:2013:776, točka 120, in z dne 21. aprila 2015, Anbouba/Svet, C‑605/13 P, EU:C:2015:248, točka 41).
138 Iz navedenega sledi, da tožeča stranka načeloma ne more izpodbijati politične odločitve Sveta, da podpre novi ukrajinski režim, razen če predloži neizpodbitne dokaze, da so novi ukrajinski organi kršili temeljne pravice.
139 Čeprav dejstva in dokazi, na katere se sklicuje tožeča stranka, vsebujejo očitke in so v njih izpostavljene nekatere pomanjkljivosti v delovanju ukrajinskih institucij, zlasti sodnih, iz njih vseeno ni mogoče sklepati, da Unija ne more podpirati novega režima.
140 V zvezi s tem je sicer treba poudariti, da se zdijo pomanjkljivosti, navedene v dokumentih, na katere se sklicuje tožeča stranka, precej manjše z vidika dokumentov, ki jih je v svojih pisanjih navedel Svet in so bili predloženi Splošnemu sodišču ter iz katerih so razvidne številne izboljšave, ki jih je uvedel novi režim.
141 V zvezi s preučitvijo „zakona o lustraciji“, ki jo je izvedla Beneška komisija, je treba ugotoviti, da je mnenje z dne 16. decembra 2014, na katero se sklicuje tožeča stranka, samo vmesno mnenje navedene komisije, saj ji ukrajinski organi niso dali dostopa do vseh informacij, potrebnih za njegovo preučitev. Vendar so navedeni organi začeli konstruktiven dialog s ciljem izboljšati „zakon o lustraciji“ in so od tedaj zagotovili dostop do gradiva, ki ga je Beneška komisija potrebovala za izvedbo svoje naloge spremljanja, tako da je 19. junija 2015 sprejela končno mnenje o tem zakonu. V tem mnenju je navedeno, da so bila izmenjana številna mnenja in da so ukrajinski organi predlagali spremembe „zakona o lustraciji“. Beneška komisija meni, da sta cilja navedenega zakona, ki sta ščititi družbo pred osebami, ki bi lahko ogrozile novi demokratični režim, in boj proti korupciji, legitimna. Čeprav Beneška komisija izpostavlja nekatere vidike, ki bi jih bilo treba izboljšati in spremljati, poudarja tudi že uvedene izboljšave zakona, zlasti po sprejetju njenega vmesnega mnenja.
142 Kar zadeva poročila Visokega komisarja o človekovih pravicah v Ukrajini, je v poročilu za obdobje od 16. februarja do 15. maja 2015 v odlomku, na katerega se sklicuje tožeča stranka, sicer res izražena zaskrbljenost zaradi groženj nekaterim ukrajinskim sodnikom, vendar je pomembno poudariti, kar je storil tudi Svet, da se ta odlomek nanaša le na regijo na vzhodu Ukrajine, ki je v primežu boja za neodvisnost in kjer grožnje izvirajo od političnih aktivistov, ki podpirajo enotnost Ukrajine. V navedenem poročilu je sicer omenjena reforma sodnega sistema, ki naj bi kljub svoji nepopolnosti „prinašala pozitivne elemente“. Poleg tega so bile v poznejših poročilih, ki se nanašajo na leto 2015 in na začetek leta 2016, navedene nenehne izboljšave na področju človekovih pravic, zlasti s tem, ko je bila na podlagi priporočil Visokega komisarja in Beneške komisije na različnih področjih pripravljena in 23. novembra 2015 sprejeta prva nacionalna strategija v zvezi s tem. Poleg tega, kot je bilo poudarjeno v poročilu Visokega komisarja za obdobje od 16. februarja do 16. maja 2016, je ukrajinska vlada uradno ustanovila državni preiskovalni urad, katerega naloga je preiskovanje kršitev visokih uradnikov, uslužbencev organov kazenskega pregona, sodnikov in članov nacionalnega urada za boj proti korupciji ter posebnega urada za boj proti korupciji v okviru DTU.
143 Čeprav ta napredek ne pomeni, da ukrajinski sistem nima več vrzeli pri spoštovanju temeljnih pravic, pa sodišče Unije glede na široko polje proste presoje, ki ga ima Svet (glej točko 137 zgoraj), vseeno v teh okoliščinah ne more za očitno napačno šteti njegove politične odločitve, da podpre novi ukrajinski režim s sprejetjem omejevalnih ukrepov, ki med drugim veljajo za člane prejšnjega režima, proti katerim so uvedeni kazenski postopki zaradi poneverbe javnih sredstev.
144 Osmič, kar zadeva politični pregon, katerega žrtev je po lastnih navedbah tožeča stranka in v okviru katerega naj bi bili proti njej uvedeni kazenski postopki, je treba poudariti, da je omejen na trditve, ki ne morejo zadostovati za omajanje verodostojnosti informacij, [zaupno], ki se nanašajo na obdolžitve proti tožeči stranki v zvezi z natančno določenimi dejanji poneverbe javnih sredstev, niti za dokaz, da so na poseben položaj tožeče stranke vplivale težave v zvezi z delovanjem ukrajinskega pravosodnega sistema v postopkih, ki se nanašajo nanjo (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 15. septembra 2016, Yanukovych/Svet, T‑346/14, EU:T:2016:497, točki 113 in 114).
145 Devetič, glede trditve tožeče stranke, da je imel Svet na voljo dolg rok za izvedbo strogega in celovitega nadzora nad dokazi, na katere se je oprl, zadostuje navesti, da je Svet glede na zgoraj navedeno izpolnil svoje obveznosti. Obseg teh obveznosti ni določen glede na čas, ki ga ima Svet na voljo.
146 Glede na vse zgoraj navedene ugotovitve je treba drugi tožbeni razlog v celoti zavrniti.
[…]
Predlog za razglasitev ničnosti aktov iz marca 2017 v delu, v katerem se nanašata na tožečo stranko
216 Tožeča stranka je v drugi vlogi za prilagoditev predlagala razširitev obsega tožbe, da bi ta zajemala razglasitev ničnosti aktov iz marca 2017 v delu, v katerem se nanašata nanjo.
217 Tožeča stranka v utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti aktov iz marca 2017 navaja šest tožbenih razlogov, ki jih je v tožbi navedla v utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti aktov iz oktobra 2015 (glej točko 51 zgoraj), in še nov tožbeni razlog, ki ga je v okviru svoje prve vloge za prilagoditev navedla v utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti aktov iz marca 2016 (glej točko 192 zgoraj).
218 Najprej je treba preučiti drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako pri presoji.
219 Tožeča stranka najprej poudarja, da je razlog, naveden v utemeljitev ohranitve njenega imena na seznamu, enak razlogu, navedenemu v aktih iz oktobra 2015 in marca 2016, in da je Svet v dopisu z dne 6. marca 2017, v katerem je utemeljil podaljšanje uvrstitve na seznam, potrdil, da se je oprl samo na [zaupno], in navaja, da ta ne izpolnjuje meril za uvrstitev na seznam iz dveh razlogov.
220 Prvič, proti tožeči stranki naj bi bila uvedena le predhodna preiskava, kar naj ne bi zadostovalo za izpolnitev upoštevnega merila. Kakor koli, tudi ta preiskava naj bi bila nezakonita, saj tožeči stranki v [zaupno] ni bilo nikoli veljavno vročeno pisno obvestilo o sumu. Tožeča stranka naj na datum podaljšanja njene uvrstitve na seznam ne bi bila vključena v nobeno tekočo predhodno preiskavo, ker naj bi bil navedeni postopek uradno prekinjen od 5. oktobra 2015 [zaupno]. Poleg tega naj informacije v dopisih [zaupno] ne bi bile zanesljive. Po eni strani naj bi bilo v dopisu [zaupno] z dne 25. julija 2016 navedeno, da [zaupno], čeprav je avstrijsko tožilstvo tako kot avstrijska sodišča zavrnilo zaseg premoženja tožeče stranke, kar naj bi [zaupno] vsekakor vedel/-a in o čemer naj bi bil Svet obveščen. Po drugi strani naj se dopis [zaupno] z dne 16. novembra 2016 nikjer ne bi nanašal na [zaupno]. Zatrjevani obstoj [zaupno] v okviru predhodne preiskave v [zaupno] naj nikakor ne bi omajal dejstva, da je ta preiskava od 5. oktobra 2015 prekinjena.
221 Drugič, dopisa [zaupno] z dne 25. julija in 16. novembra 2016, na katera naj bi se Svet domnevno oprl pri odločitvi, da ime tožeče stranke ohrani na seznamu, naj ne bi bila podprta z nobenim dokazom in naj ne bi zajemala dovolj podrobnosti o aktih, na katere se je nanašala preiskava, niti o zatrjevani osebni odgovornosti tožeče stranke. Poleg tega naj bi bila vsebinsko nepravilna. Zlasti naj bi bila protislovna v zvezi z [zaupno].
222 Svet naj nikakor ne bi dokazal, v čem je bilo lahko s trditvami [zaupno] izpolnjeno upoštevno merilo v delu, ki se je nanašal samo na poneverbo javnih sredstev ali drugega premoženja, ki bi lahko ogrozila načela pravne države v Ukrajini, glede na znesek ali vrsto poneverjenih sredstev ali premoženja ali glede na okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena.
223 V zvezi s tem tožeča stranka poudarja, da je Svet kljub številnim razbremenilnim dokazom, ki mu jih je predložila in ki bi jih moral ta skrbno in nepristransko preučiti, glede na ukrajinske politične razmere in dejstvo, da se je opiral izključno na prekinjeno predhodno preiskavo, dosledno zavračal izvedbo kakršne koli preiskave ali dodatnih preverjanj v zvezi s tem.
224 Nazadnje naj Svet ne bi predložil konkretnih dokazov in zadostnih informacij, ki bi upravičevali ohranitev imena tožeče stranke na seznamu.
225 Svet odgovarja, prvič, da so razlogi za uvrstitev tožeče stranke na seznam v skladu z merili za uvrstitev in temeljijo na dovolj trdni dejanski podlagi ter, drugič, da s tem, da se je oprl zlasti na dopisa [zaupno] z dne 25. julija in 16. novembra 2016, ni storil napak pri presoji.
226 Prvič, Svet opozarja, da ta dopisa [zaupno]. Pravno mnenje, na katero naj bi se tožeča stranka oprla v podporo trditvi, da ji obvestilo o sumu ni bilo veljavno vročeno, naj bi imelo omejeno dokazno vrednost.
227 Drugič, dejstvo, da je bil [zaupno] uradno prekinjen na datum nove uvrstitve tožeče stranke na seznam, naj v smislu člena 280 ukrajinskega zakonika o kazenskem postopku ne bi dokazovalo, da predhodna preiskava proti njej ne poteka več.
228 Tretjič, Svet navaja, da so informacije v dopisih [zaupno] zanesljive.
229 Četrtič, Svet meni, da sta bili narava in natančnost informacij, navedenih v dopisih [zaupno], več kot zadostni za ugotovitev, da je na datum sprejetja aktov iz marca 2017 proti tožeči stranki potekal kazenski postopek zaradi poneverbe javnih sredstev ali drugega premoženja in da je bila povezana z Andriyem Klyuyevom, ki je bil uvrščen na seznam na podlagi istih aktov.
230 Petič, Svet izpodbija trditev tožeče stranke, da naj bi bila dopisa [zaupno] „vsebinsko nepravilna“. Informacija, na katero se sklicuje tožeča stranka, naj ne bi zadevala [zaupno]. To, da proti nekomu poteka [zaupno], naj nikakor ne bi bilo merilo za uvrstitev na seznam.
231 Šestič, po navedbah Sveta iz dopisov izhaja [zaupno]. Zato naj bi bilo mogoče kršitve, zaradi katerih proti tožeči stranki poteka pregon, opredeliti kot poneverbo javnih sredstev ali drugega premoženja, ki bi lahko ogrozila načela pravne države v Ukrajini.
232 Sedmič, v zvezi s trditvijo, da Svet ni preučil razbremenilnih dokazov, ta poudarja, da mu v skladu z ustaljeno sodno prakso ni treba dodatno neodvisno presojati ali poglobljeno preučiti dejanskega stanja, ki je predmet kazenske preiskave v zadevni tretji državi. S preverjanjem, ali je neka preiskava utemeljena, naj bi posegel v vprašanja, ki bi jih lahko dejansko preučili le nacionalni organi v okviru zadevnih kazenskih postopkov, v primeru Ukrajine tudi v okviru postopkov pred ESČP. Kar zadeva, natančneje, sklep Oberlandesgericht Wien (višje deželno sodišče na Dunaju), Svet opozarja, da se je ta nanašal na razkritje informacij o računih in bančnih transakcijah ter da na podlagi ugotovitev navedenega sodišča ni bilo mogoče dokazati, da so bile informacije iz dopisov [zaupno] očitno napačne ali izkrivljene. Poleg tega Svet kljub priznanju, da je Oberlandesgericht Wien (višje deželno sodišče na Dunaju) razsodilo, da so bili dejstva in dokazi, predloženi avstrijskim organom v obdobju od leta 2010 do leta 2014, bolj skromni, vseeno meni, da to ni zanesljiv dokaz, da so bili dopisi [zaupno] nezadostni za namene postopkov, ki jih je vodil in ki so privedli do sprejetja aktov iz marca 2017. Zato naj v zvezi s tem ne bi bilo treba opraviti dodatnih preverjanj.
233 Najprej je treba spomniti, da upoštevno merilo po eni strani določa, da se sprejmejo omejevalni ukrepi proti osebam, ki so bile „opredeljene kot odgovorne“ za dejanja poneverbe javnih sredstev – kar vključuje osebe, „proti katerim ukrajinske oblasti vodijo preiskavo“ zaradi poneverbe ukrajinskih javnih sredstev ali drugega premoženja (glej točko 12 zgoraj) – in da ga je treba po drugi strani razlagati tako, da ne zajema abstraktno vsakega dejanja poneverbe javnih sredstev, temveč dejanja poneverbe javnih sredstev ali drugega premoženja, ki lahko posegajo v spoštovanje pravne države v Ukrajini (glej v tem smislu sodbo z dne 15. septembra 2016, Klyuyev/Svet, T‑340/14, EU:T:2016:496, točka 91).
234 V obravnavanem primeru je bilo ime tožeče stranke ohranjeno na seznamu z aktoma iz marca 2017 iz naslednjih razlogov:
„Oseba, zoper katero ukrajinski organi vodijo kazenski postopek zaradi vpletenosti v odtujitev javnih sredstev ali drugega premoženja. Oseba, povezana z osebo, uvrščeno na seznam [(Andriy Petrovych Klyuyev)], zoper katero ukrajinski organi vodijo kazenski postopek zaradi odtujitve javnih sredstev ali drugega premoženja.“
235 Ni sporno, da se je Svet v zvezi z aktoma iz marca 2017 pri odločanju o ohranitvi imena tožeče stranke na seznamu oprl na dopise [zaupno]. Svet poleg tega ni predložil dejstev in dokazov [zaupno] v zvezi z uvrstitvijo Andriya Klyuyeva, s katerim naj bi bila tožeča stranka „povezana“, na seznam kot osebe, ki je v smislu upoštevnega merila odgovorna za poneverbo ukrajinskih državnih sredstev.
236 Svet tako ni dovolj natančno in konkretno podprl drugega razloga za ohranitev imena tožeče stranke na seznamu, in sicer da je oseba, ki je v smislu upoštevnega merila „povezana“ z osebo, proti kateri poteka kazenski postopek zaradi poneverbe javnih sredstev. Tako je treba preveriti le še prvi razlog, na katerem temelji ohranitev imena tožeče stranke na seznamu in ki se nanaša na dejstvo, da je oseba, proti kateri ukrajinski organi vodijo kazenski postopek zaradi njene vpletenosti v poneverbo javnih sredstev ali drugega premoženja, ter presojo Sveta v zvezi z dejstvi in dokazi, ki jih ima na voljo.
237 Taka presoja mora temeljiti na načelih, izhajajočih iz sodne prakse in navedenih v točkah od 100 do 113 zgoraj.
238 Opozoriti je treba, da gre v obravnavanem primeru za sklep o ohranitvi imena osebe na seznamu in da mora Svet v teh okoliščinah, če zadevna oseba predloži pripombe k obrazložitvi, skrbno in nepristransko preučiti utemeljenost navedenih razlogov ter te pripombe in morebitne razbremenilne dokaze, ki so jim priloženi, upoštevati, pri čemer ta obveznost izhaja iz obveznosti spoštovanja načela dobrega upravljanja, opredeljenega v členu 41 Listine (glej točke od 100 do 113 zgoraj).
239 Natančneje, Svet mora, kot je bilo poudarjeno v točki 109 zgoraj, preveriti, po eni strani, v kolikšnem obsegu dokazi, na katere se je oprl, dopuščajo ugotovitev, da položaj tožeče stranke ustreza razlogu za ohranitev njenega imena na seznamu, in po drugi strani, ali je mogoče na podlagi teh dokazov ravnanja tožeče stranke opredeliti v skladu z upoštevnim merilom. Samo če ta preverjanja niso končana, mora Svet glede na načelo, izhajajoče iz sodne prakse, navedeno v točki 103 zgoraj, izvesti dodatna preverjanja.
240 V zvezi s tem ne bi bilo mogoče izključiti, da Svet na podlagi dokazov, s katerimi je bil seznanjen, ne glede na to, ali so jih predložili ukrajinski organi ali osebe, proti katerim so sprejeti omejevalni ukrepi, ali pa se je z njimi seznanil kako drugače, podvomi glede zadostnosti dokazov, ki so jih ti organi že predložili. Čeprav v obravnavanem primeru Svet ne more namesto ukrajinskih organov presojati o utemeljenosti predhodne preiskave, navedene v dopisih [zaupno], ni mogoče izključiti, da mora zlasti glede na pripombe tožeče stranke ta institucija od ukrajinskih organov zahtevati pojasnila glede dejstev in dokazov, na katerih ta preiskava temelji.
241 V obravnavanem primeru tožeča stranka priznava, da se dopisi [zaupno] nanašajo zlasti na kazenski postopek, v okviru katerega proti njej poteka predhodna preiskava. Treba je torej preučiti, ali je Svet lahko, brez očitne napake pri presoji, menil, da je mogoče na podlagi predloženih informacij [zaupno] v zvezi s tem postopkom še naprej podpreti razlog za uvrstitev tožeče stranke na seznam.
242 Najprej je treba pojasniti, da ne gre za vprašanje, ali je moral Svet glede na dejstva in dokaze, s katerimi se je seznanil, ime tožeče stranke črtati s seznama, temveč samo za vprašanje, ali je moral ta dejstva in dokaze upoštevati ter po potrebi opraviti dodatna preverjanja ali ukrajinske organe prositi za pojasnila. V zvezi s tem zadostuje, da je mogoče na podlagi teh dejstev in dokazov upravičeno podvomiti o rezultatih preiskave na eni strani ter o zanesljivosti in posodobljenosti predloženih informacij na drugi strani [zaupno].
243 Vendar Svet v dopisu z dne 6. marca 2017, v katerem je odgovoril na pripombe tožeče stranke z dne 12. januarja 2017, trdi samo, da se z njo ne strinja in da namerava omejevalne ukrepe proti njej potrditi. Ne pojasnjuje niti, katera dejstva in dokaze je upošteval pri ugotovitvi, da se ne strinja s stališčem tožeče stranke, in potrjuje, da razen dopisov [zaupno] z dne 25. julija in 16. novembra 2016, ki jih tožeča stranka že ima, nima drugih dejstev in dokazov, na katere bi se oprl.
244 Na prvem mestu je treba ugotoviti, da navedena dopisa vsebujeta številne neskladnosti in nenatančnosti. Prvič, v dopisu z dne 25. julija 2016 [zaupno] prvič in brez obrazložitve navaja, da je bil/-a [zaupno] ločen/-a od [zaupno], čeprav je bila ta ločitev izvedena [zaupno], kot izhaja iz samega dopisa. Drugič, v obeh dopisih je treba ugotoviti neskladnost [zaupno]. Tretjič, v dopisu [zaupno] z dne 25. julija 2016 se med drugim sklicuje na [zaupno], čeprav je tožilstvo na Dunaju 4. aprila 2016 pregon proti tožeči stranki ustavilo.
245 Čeprav na podlagi teh neskladnosti kot takih ni mogoče upravičeno podvomiti o rezultatu preiskave, pa vseeno kažejo na določeno raven približnosti [zaupno], zaradi katere se lahko zmanjša zanesljivost informacij [zaupno], pa tudi na to, koliko so posodobljene.
246 Na drugem mestu je treba ugotoviti, da v dopisu z dne 16. novembra 2016 [zaupno].
247 Na tretjem mestu, iz dopisa tožilstva na Dunaju z dne 4. aprila 2016 izhaja, da je to po preučitvi dokazil, predloženih v okviru prošnje za medsebojno pravno pomoč [zaupno], in tudi ob opiranju na poročilo Pepper Hamilton, na katero se izrecno sklicuje, menilo, da s temi dokazili ni mogoče podpreti navedenih obdolžitev [zaupno] in da obdolžitev, o katerih se je poročalo v medijih ter v skladu s katerimi naj bi bila tožeča stranka in njen brat odgovorna za dejanja, ki so v Ukrajini kazniva in na katerih so temeljili številni primeri sumov pranja denarja, na katere je bilo opozorjeno v Avstriji, ni mogoče potrditi, čeprav je bilo izvedenih več postopkov zbiranja dokazov.
248 V zvezi s tem – kot navaja Svet – omejevalni ukrepi sicer res ne spadajo pod kazensko pravo, vendar je vseeno v obravnavanem primeru nujni pogoj za ohranitev imena osebe na seznamu ta, da je opredeljena kot odgovorna za, med drugim, poneverbo javnih sredstev, pri čemer se za tako šteje oseba, proti kateri ukrajinski organi vodijo preiskavo. Iz navedenega sledi, da je Svet sicer res seznanjen z dejstvom, da tožilstvo države članice Unije tako kot v obravnavanem primeru resno dvomi glede zadostnosti dokazov v podporo preiskavi ukrajinskih organov, na kateri je temeljil sklep Sveta o ohranitvi imena tožeče stranke na seznamu, vendar mora pri navedenih organih opraviti dodatna preverjanja ali jih vsaj prositi za pojasnila, da bi ugotovil, ali dejstva in dokazi, ki jih ima na voljo, in sicer precej nejasne informacije, ki samo potrjujejo obstoj predhodne preiskave proti tožeči stranki, ostajajo dovolj trdna dejanska podlaga za ohranitev imena tožeče stranke na seznamu.
249 Na četrtem mestu, v dopisih, navedenih v točkah 246 in 247 zgoraj, [zaupno] ni navedel/-a, da je bila [zaupno] prekinjena, o čemer je tožeča stranka Svet obvestila v svojih pripombah, ki mu jih je predložila 12. januarja 2017 v okviru letnega pregleda ukrepov proti njej.
250 Najprej je treba poudariti, da se Svet sklicuje na nedopustnost dokaznega predloga, ki ga je tožeča stranka vložila pred obravnavo, in sicer na podlagi člena 85(3) Poslovnika, to je sklepa [zaupno] z dne 5. marca 2016 o prekinitvi [zaupno], ker naj bi bil vložen prepozno in ker naj zamuda pri njegovi vložitvi ne bi bila utemeljena. Nasprotno pa Svet na eni strani ne zanika, da ga je tožeča stranka v roku, v katerem naj bi mu predložila pripombe v okviru letnega pregleda omejevalnih ukrepov, seznanila z navedeno prekinitvijo, in na drugi strani ne trdi, da te informacije pri navedenem pregledu ni upošteval, ker jo je štel za nezadostno podprto ali verodostojno. Iz navedenega sledi, da ni treba odločiti o dopustnosti navedenega dokumenta, ker ga ni treba preučiti za ugotovitev, ali bi moral Svet ukrajinske organe prositi za informacije glede prekinitve postopka.
251 V zvezi s tem sicer drži, kot navaja Svet, da dejstvo, da je [zaupno] uradno prekinjen, ne dokazuje, da je predhodna preiskava proti tožeči stranki ustavljena, vendar to ne spremeni dejstva, da je na eni strani tožeča stranka [zaupno], obvestila Svet, da ta postopek uradno ni več potekal, in da je na drugi strani ta okoliščina vplivala na sklep Sveta o ohranitvi omejevalnega ukrepa, sicer bi lahko Svet ta ukrep brez njene vednosti podaljševal v nedogled, kar bi bilo v nasprotju z začasnostjo omejevalnih ukrepov. Poleg tega dejstvo, da je [zaupno] vedno samo ponavljal/-a iste informacije o predhodni preiskavi, ne da bi navedel/-a nove informacije o njenem poteku, v obravnavanem primeru o njeni prekinitvi, zmanjšuje zanesljivost predloženih informacij [zaupno] in njihove posodobljenosti.
252 Iz navedenega sledi, da bi moral Svet za ugotovitev, ali je bilo v obravnavanem primeru še vedno izpolnjeno upoštevno merilo, ukrajinske organe prositi za pojasnila glede razlogov za prekinitev postopka in glede njegovega trajanja.
253 Iz vsega navedenega izhaja, da so informacije o [zaupno], navedene v dopisih [zaupno], tako pomanjkljive in nedosledne, da bi moral Svet podvomiti o zadostnosti dejstev in dokazov, ki jih je imel na voljo.
254 Nasprotno pa so se lahko Svetu na podlagi dejstev in dokazov, na katere se je tožeča stranka sklicevala pred sprejetjem aktov iz marca 2017, in to toliko bolj, če se obravnavajo skupaj z razbremenilnimi dokazi, omenjenimi v točkah 125 in 126 zgoraj, in sicer zlasti sklepa Oberlandesgericht Wien (višje deželno sodišče na Dunaju), revizijskega poročila, ki ga je pripravil DFI, in poročila Pepper Hamilton, porodila upravičena vprašanja, zaradi katerih bi moral opraviti dodatna preverjanja pri ukrajinskih organih.
255 Tako bi moral Svet – glede na nezadostnost dejanske podlage, na katero se je oprl, na eni strani in razbremenilne dokaze, na katere se je sklicevala tožeča stranka, na drugi strani – opraviti dodatna preverjanja in ukrajinske organe zaprositi za pojasnila, kot to določa sodna praksa, navedena med drugim v točki 113 zgoraj.
256 Iz vsega navedenega izhaja, da je Svet storil očitno napako pri presoji, ker je menil, da mu ni treba upoštevati dokazov in trditev tožeče stranke niti opraviti dodatnih preverjanj pri ukrajinskih organih, čeprav se je lahko na podlagi navedenih dejstev in dokazov ter trditev upravičeno vprašal o zanesljivosti predloženih informacij [zaupno].
257 Drugi tožbeni razlog, ki ga je tožeča stranka navedla v drugi vlogi za prilagoditev, je torej utemeljen. Zato ni treba preučiti drugih tožbenih razlogov, ki jih je tožeča stranka navedla v utemeljitev svojega predloga za razglasitev ničnosti aktov iz marca 2017, niti podredno navedenega ugovora nezakonitosti, ampak je treba tožbi ugoditi v delu, v katerem se predlaga razglasitev ničnosti aktov iz marca 2017 v delu, v katerem se nanašata na tožečo stranko.
Ohranitev učinkov Sklepa 2017/381
258 Svet podredno predlaga, naj Splošno sodišče v primeru razglasitve delne ničnosti Izvedbene uredbe 2017/374 zaradi pravne varnosti razglasi, da se učinki Sklepa 2017/381 ohranijo do začetka učinkovanja razglasitve delne ničnosti Izvedbene uredbe 2017/374.
259 Iz člena 60, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije izhaja, da pritožba nima odložilnega učinka. Vendar je v drugem odstavku člena 60 določeno, da z odstopanjem od člena 280 PDEU začnejo odločitve Splošnega sodišča, s katerimi se uredba razglasi na nično, veljati šele z datumom poteka roka za vložitev pritožbe, če je bila v tem roku vložena pritožba, pa z datumom njene zavrnitve.
260 V obravnavanem primeru ima Izvedbena uredba 2017/374 naravo uredbe, saj določa, da je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah, kar ustreza učinkom uredbe, določenim v členu 288 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 21. aprila 2016, Svet/Bank Saderat Iran, C‑200/13 P, EU:C:2016:284, točka 121).
261 Člen 60, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije se torej v obravnavanem primeru vsekakor uporablja (sodba z dne 21. aprila 2016, Svet/Bank Saderat Iran, C‑200/13 P, EU:C:2016:284, točka 122).
262 Nazadnje, kar zadeva časovne učinke razglasitve ničnosti Sklepa 2017/381, je treba spomniti, da lahko Splošno sodišče na podlagi člena 264, drugi odstavek, PDEU, če meni, da je to potrebno, navede, kateri učinki razveljavljenega akta naj se štejejo za dokončne.
263 V obravnavanem primeru bi lahko obstoj razlike med datumom učinka razveljavitve Izvedbene uredbe 2017/374 in datumom učinka razglasitve ničnosti Sklepa 2017/381 resno ogrozil pravno varnost, saj so s tema aktoma za tožečo stranko uvedeni enaki ukrepi. Zato je treba učinke Sklepa 2017/381 glede tožeče stranke ohraniti do takrat, ko začne učinkovati razveljavitev Izvedbene uredbe 2017/374.
Stroški
264 Člen 134(2) Poslovnika določa, da če je neuspelih strank več, Splošno sodišče odloči o porazdelitvi stroškov.
265 Ker tožeča stranka v obravnavanem primeru s predlogi za razglasitev ničnosti, navedenimi v tožbi in prvi vlogi za prilagoditev, ni uspela, se ji v skladu s predlogi Sveta naloži plačilo stroškov, povezanih s tem predlogom. Ker Svet s predlogom za razglasitev delne ničnosti aktov iz marca 2017, navedenim v drugi vlogi za prilagoditev, ni uspel, se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov, povezanih s tem predlogom.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat)
razsodilo:
1. Sklep Sveta (SZVP) 2017/381 z dne 3. marca 2017 o spremembi Sklepa 2014/119/SZVP o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini in Izvedbena uredba Sveta (EU) 2017/374 z dne 3. marca 2017 o izvajanju Uredbe Sveta (EU) št. 208/2014 o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini se razglasita za nična v delu, v katerem je bilo ime Sergiya Klyuyeva ohranjeno na seznamu oseb, subjektov in organov, za katere veljajo ti omejevalni ukrepi.
2. Učinki člena 1 Sklepa 2017/381 in člena 1 Izvedbene uredbe 2017/374 se glede S. Klyuyeva ohranijo do poteka roka za pritožbo, določenega v členu 56, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije ali – če je v tem roku vložena pritožba – do zavrnitve pritožbe.
3. V preostalem delu se tožba zavrne.
4. S. Klyuyevu se poleg plačila njegovih stroškov naloži plačilo stroškov Sveta Evropske unije, kar zadeva predloge za razglasitev ničnosti, navedene v tožbi in v prvi vlogi za prilagoditev.
5. Svetu se poleg plačila njegovih stroškov naloži plačilo stroškov S. Klyuyeva, kar zadeva predlog za razglasitev delne ničnosti Sklepa 2017/381 in Izvedbene uredbe 2017/374, naveden v drugi vlogi za prilagoditev.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 21. februarja 2018.
Podpisi
Kazalo
Dejansko stanje
Dejansko stanje po vložitvi obravnavane tožbe
Postopek in predlogi strank
Pravo
Predlogi za razglasitev ničnosti aktov iz oktobra 2015 in iz marca 2016 v delu, v katerem se nanašajo na tožečo stranko
Drugi tožbeni razlog, ki se v bistvu nanaša na očitno napako pri presoji
Predlog za razglasitev ničnosti aktov iz marca 2017 v delu, v katerem se nanašata na tožečo stranko
Ohranitev učinkov Sklepa 2017/381
Stroški