Zadeva T‑408/15

Globo Comunicação e Participações S/A

proti

Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino

„Znamka Evropske unije – Prijava zvočne znamke – Absolutni razlog za zavrnitev – Neobstoj razlikovalnega učinka – Člen 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 – Obveznost obrazložitve – Člen 75 Uredbe št. 207/2009“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (drugi senat) z dne 13. septembra 2016

1.      Znamka Evropske unije – Tožbeni postopek – Tožba pri sodišču Unije – Pristojnost Splošnega sodišča – Nadzor nad zakonitostjo odločb odborov za pritožbe – Ponovna preučitev dejstev ob upoštevanju dokazov, ki pred tem niso bili predloženi pri organih Urada – Izključitev

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 65)

2.      Znamka Evropske unije – Opredelitev in pridobitev znamke Evropske unije – Absolutni razlogi za zavrnitev – Ločen preizkus razlogov za zavrnitev glede vsakega proizvoda ali storitve, na katerega se nanaša zahteva za registracijo – Obveznost obrazložitve zavrnitve registracije – Obseg

(Uredba Sveta št. 207/2009, člena 7(1) in 75)

3.      Znamka Evropske unije – Opredelitev in pridobitev znamke Evropske unije – Znaki, ki lahko sestavljajo znamko – Zvočni znaki – Zahteva – Znaki, ki jih je mogoče grafično predstaviti

(Uredbe Sveta št. 207/2009, člen 4)

4.      Znamka Evropske unije – Opredelitev in pridobitev znamke Evropske unije – Absolutni razlogi za zavrnitev – Znamke brez razlikovalnega učinka – Presoja razlikovalnega učinka – Merila

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 7(1)(b))

5.      Znamka Evropske unije – Opredelitev in pridobitev znamke Evropske unije – Absolutni razlogi za zavrnitev – Znamke brez razlikovalnega učinka – Zvočni znaki – Razlikovalni učinek – Merila presoje

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 7(1)(b))

6.      Znamka Evropske unije – Opredelitev in pridobitev znamke Evropske unije – Absolutni razlogi za zavrnitev – Znamke brez razlikovalnega učinka – Zvočna znamka, ki jo sestavlja elektronsko zvonjenje, ki spominja na sonar in ki je sestavljeno iz ponavljanja dveh not

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 7(1)(b))

7.      Znamka Evropske unije – Odločba Urada – Načelo enakega obravnavanja – Načelo dobrega upravljanja – Prejšnja praksa odločanja Urada – Načelo zakonitosti – Nujnost natančne in celovite preučitve v vsakem konkretnem primeru

1.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 19.)

2.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 23 do 25.)

3.      Zvočni znaki po naravi niso neprimerni za razlikovanje blaga ali storitev nekega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja. V teh okoliščinah je treba člen 4 Uredbe št. 207/2009 o znamki Evropske unije razlagati tako, da zvoki lahko sestavljajo znamko, če jih je poleg tega mogoče grafično predstaviti. Ni sporno, da je prikaz not na notnem črtovju, ki so mu dodani ključ, pavze in aliteracije, „grafična predstavitev“ v smislu člena 4 Uredbe št. 207/2009. Čeprav taka predstavitev ni takoj razumljiva, to zlahka postane, tako da lahko pristojni organi in javnost, zlasti gospodarski subjekti, natančno poznajo znak, za katerega se zahteva registracija znamke.

(Glej točke od 32 do 35.)

4.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 39 do 41.)

5.      Javnost besedne ali figurativne znamke po navadi dojema kot znake, ki opredeljujejo trgovski izvor proizvodov, kadar pa je znak sestavljen zgolj iz zvočnega elementa, pa ni nujno tako.

Kljub temu pri nekaterih proizvodih in storitvah ni neobičajno, da jih potrošnik istoveti z zvočnim elementom. Tako je med drugim treba šteti, da v nekaterih gospodarskih sektorjih, kot je sektor televizijskega oddajanja, ni ne le neobičajno, ampak celo pogosto, da potrošnik prepozna neki proizvod ali storitev iz tega sektorja na podlagi zvočnega elementa, ki omogoča, da ga razlikuje kot element, ki izhaja od določenega podjetja.

Z istega vidika je treba ugotoviti, da se pri nekaterih proizvodih in storitvah – po eni strani med drugim pri tistih, ki so povezani z orodji za komunikacijo ali zabavo prek televizijskega ali radijskega oddajanja ter s telefonijo, in po drugi tistih, ki so povezani z informacijskimi nosilci, programsko opremo ali na splošno s področjem medijev – zvočni elementi, kakršni so napevi ali melodije, uporabljajo za to, da se omogoči slušna prepoznava zadevnega proizvoda ali storitve kot proizvoda ali storitve, ki izhaja od določenega podjetja.

Zvočni znak, katerega registracija se zahteva, mora biti vsebinsko poln, kar zadevnemu potrošniku omogoča, da ga opazi in šteje za znamko, ne pa za funkcionalni element ali označbo brez lastnih bistvenih značilnosti. Navedeni potrošnik mora torej šteti, da zvočni znak omogoča opredelitev v tem smislu, da bo prepoznaven kot znamka.

Tako zvočni znak, ki ne bi pomenil več kot enostavno vsakdanjo kombinacijo not, ki ga sestavljajo, zadevnemu potrošniku ne bi omogočal, da ga dojame v njegovi funkciji prepoznave zadevnih proizvodov ali storitev, če bi bil zreduciran na preprost „zrcalni učinek“ v tem smislu, da bi spominjal le sam nase in na nič drugega. Zato naj pri zadevnem potrošniku ne bi mogel vzbuditi neke oblike pozornosti, ki bi mu omogočala, da prepozna nujno identifikacijsko funkcijo navedenega znaka.

Poleg tega domnevno neobičajna uporaba zvonjenja telefona kot označbe izvora proizvodov ali storitev ne zadošča, da bi šteli, da znak omogoča razlikovanje takega izvora, saj ta znak zaradi pretirane enostavnosti ni primeren za razlikovanje izvora proizvodov ali storitev, saj v tem znaku ni nič posebnega in ne more spominjati na nič drugega kot sam nase.

V zvezi s tem znamka, ki jo sestavljajo toni, ki pripadajo zvonjenju, ne more opravljati identifikacijske funkcije, če ne vsebuje elementov, po katerih se razlikuje od drugih zvočnih znamk, pri čemer pa je bilo vendar ugotovljeno, da ni nujno, da je navedena znamka izvirna ali domišljijska.

(Glej točke od 42 do 46, 55 in 57.)

6.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke 48, od 50 do 53, 55, 56, 58, 59 in od 66 do 69.)

7.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 71 do 74.)