SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)

z dne 12. julija 2018(*)

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Evropski trg električnih kablov – Sklep o ugotovitvi kršitve člena 101 PDEU – Enotna in trajajoča kršitev – Nezakonitost odločbe o pregledu – Razumni rok – Načelo dobrega upravljanja – Načelo osebne odgovornosti – Solidarna odgovornost za plačilo globe – Zadosten dokaz kršitve – Trajanje kršitve – Globe – Sorazmernost – Enako obravnavanje – Neomejena (sodna) pristojnost“

V zadevi T‑475/14,

Prysmian SpA, s sedežem v Milanu (Italija),

Prysmian Cavi e Sistemi Srl, s sedežem v Milanu,

ki ju zastopajo C. Tesauro, F. Russo, L. Armati in C. Toniolo, odvetniki,

tožeči stranki,

ob sodelovanju

The Goldman Sachs Group, Inc., s sedežem v New Yorku, New York (Združene države), ki jo zastopajo W. Deselaers, J. Koponen in A. Mangiaracina, odvetniki,

intervenientka,

proti

Evropski komisiji, ki so jo sprva zastopali C. Giolito, L. Malferrari, P. Rossi in H. van Vliet, nato C. Giolito, P. Rossi in H. van Vliet, agenti, skupaj s. S. Kingstonom, barrister,

tožena stranka,

ob sodelovanju

Pirelli & C. SpA, s sedežem v Milanu, ki jo zastopajo M. Siragusa, G. Rizza, P. Ferrari, F. Moretti in A. Fava, odvetniki,

intervenientka,

zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za, prvič, razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2014) 2139 final z dne 2. aprila 2014 v zvezi s postopkom na podlagi člena [101 PDEU] in člena 53 Sporazuma [EGP] (zadeva AT.39610 – Električni kabli) v delu, ki se nanaša na tožeči stranki, in, drugič, znižanje zneska glob, ki sta jima bili naloženi,

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),

v sestavi A. M. Collins, predsednik, M. Kancheva (poročevalka), sodnica, in R. Barents, sodnik,

sodna tajnica: C. Heeren, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 20. marca 2017

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

 Tožeči stranki in zadevni sektor

1        Tožeči stranki, Prysmian SpA in Prysmian Cavi e Sistemi Srl (v nadaljevanju: družba PrysmianCS), sta italijanski družbi, ki skupaj sestavljata skupino Prysmian. Drugonavedena družba, ki je v popolni lasti prvonavedene, je svetovni akter v sektorju podmorskih in podzemnih električnih kablov. Med 18. februarjem 1999 in 28. julijem 2005 je bila družba PrysmianCS v lasti družbe Pirelli & C. SpA (v nadaljevanju: družba Pirelli), prej Pirelli SpA, najprej z drugimi dejavnostmi v okviru družbe Pirelli Cavi e Sistemi SpA (v nadaljevanju: družba PirelliCS), po njeni delitvi pa samostojno kot družba Pirelli Cavi e Sistemi Energia SpA (v nadaljevanju: PirelliCSE). Julija 2005 je bila zadnjenavedena družba prenesena na odvisno družbo družbe The Goldman Sachs Group, Inc. (v nadaljevanju: Goldman Sachs), ki je najprej postala Prysmian Cavi e Sistemi Energia Srl (v nadaljevanju: družba PrysmianCSE) in nazadnje PrysmianCS.

2        Podmorski in podzemni električni kabli se uporabljajo za prenos in distribucijo električne energije pod vodo oziroma pod zemljo. Razvrščeni so v tri kategorije: kabli za nizke napetosti, kabli za srednje napetosti ter kabli za visoke in zelo visoke napetosti. Električni kabli za visoke in zelo visoke napetosti se večinoma prodajo v okviru projektov. Pri teh projektih gre za kombinacijo električnih kablov ter dodatne potrebne opreme, naprav in storitev. Električni kabli za visoke in zelo visoke napetosti se prodajajo po vsem svetu velikim operaterjem nacionalnih omrežij in drugim elektroenergetskim podjetjem, večinoma v okviru javnih naročil.

 Upravni postopek

3        Švedska družba ABB AB je z dopisom z dne 17. oktobra 2008 Komisiji Evropskih skupnosti predložila več izjav in dokumentov v zvezi z omejevalnimi trgovinskimi praksami v sektorju proizvodnje in dobave podmorskih in podzemnih električnih kablov. Te izjave in dokumenti so bili predloženi v okviru prošnje za imuniteto na podlagi Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in znižanju glob v kartelnih zadevah (UL 2006, C 298, str. 17, v nadaljevanju: obvestilo o prizanesljivosti).

4        Komisija je po izjavah družbe ABB od 28. januarja do 3. februarja 2009 opravila preglede v prostorih družb Prysmian in PrysmianCSE ter v prostorih drugih zadevnih evropskih družb, in sicer Nexans SA in Nexans France SAS.

5        Japonske družbe Sumitomo Electric Industries Ltd, Hitachi Cable Ltd in J-Power Systems Corp. so 2. februarja 2009 vložile skupno prošnjo za imuniteto pred globo v skladu s točko 14 obvestila o prizanesljivosti ali, podredno, za znižanje njenega zneska v skladu s točko 27 tega obvestila. Nato so Komisiji posredovale druge ustne izjave in dokumente.

6        Komisija je med preiskavo podjetjem iz sektorja proizvodnje in dobave podmorskih in podzemnih električnih kablov poslala več zahtev po informacijah na podlagi člena 18 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101] in [102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) in točke 12 obvestila o prizanesljivosti.

7        Komisija je 30. junija 2011 začela postopek in sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah zoper te pravne subjekte: Nexans France, Nexans, Pirelli, Goldman Sachs, Sumitomo Electric Industries, Hitachi Cable, J-Power Systems, Furukawa Electric Co. Ltd, Fujikura Ltd, Viscas Corp., SWCC Showa Holdings Co. Ltd, Mitsubishi Cable Industries Ltd, Exsym Corp., ABB, ABB Ltd, Brugg Kabel AG, Kabelwerke Brugg AG Holding, nkt cables GmbH, NKT Holding A/S, Silec Cable SAS, Grupo General Cable Sistemas, SA, Safran SA, General Cable Corp., LS Cable & System Ltd, Taihan Electric Wire Co. Ltd in tožeči stranki.

8        Vsi naslovniki obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah razen družbe Furukawa Electric so se od 11. do 18. junija 2012 udeležili upravnega zaslišanja pred Komisijo.

9        Splošno sodišče je s sodbama z dne 14. novembra 2012, Nexans France in Nexans/Komisija (T‑135/09, EU:T:2012:596), in z dne 14. novembra 2012, Prysmian in Prysmian Cavi e Sistemi Energia/Komisija (T‑140/09, neobjavljena, EU:T:2012:597), odločbi o pregledu, naslovljeni na eni strani na družbi Nexans in Nexans France ter na drugi strani na družbi Prysmian in PrysmianCSE, razglasilo za nični v delu, v katerem sta se nanašali na električne kable, razen na podmorske in podzemne električne kable za visoke napetosti ter na material, povezan z zadevnimi drugimi kabli, v preostalem pa tožbo zavrnilo. Družbi Nexans in Nexans France sta 24. januarja 2013 vložili pritožbo zoper prvonavedeno sodbo. Sodišče je s sodbo z dne 25. junija 2014, Nexans in Nexans France/Komisija (C‑37/13 P, EU:C:2014:2030), to pritožbo zavrnilo.

10      Komisija je 2. aprila 2014 sprejela Sklep C(2014) 2139 final v zvezi s postopkom na podlagi člena [101 PDEU] in člena 53 Sporazuma [EGP] (zadeva AT.39610 – Električni kabli) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

 Izpodbijani sklep

 Zadevna kršitev

11      V členu 1 izpodbijanega sklepa je navedeno, da je več podjetij v različnih obdobjih sodelovalo pri enotni in trajajoči kršitvi člena 101 PDEU v „sektorju podmorskih in/ali podzemnih električnih kablov za (zelo) visoke napetosti“. Komisija je v bistvu ugotovila, da so glavni evropski, japonski in južnokorejski proizvajalci podmorskih in podzemnih električnih kablov od februarja 1999 do konca januarja 2009 sodelovali v mreži večstranskih in dvostranskih srečanj ter vzpostavili stike, katerih cilj je bilo omejevanje konkurence za projekte v zvezi s podzemnimi in podmorskimi električnimi kabli za (zelo) visoke napetosti na določenih ozemljih, pri čemer so si razdelili trg in stranke ter s tem izkrivljali običajni konkurenčni proces (točke od 10 do 13 in 66 obrazložitve navedenega sklepa).

12      Komisija je v izpodbijanem sklepu ugotovila, da je imel kartel dve glavni konfiguraciji, ki sta tvorili enoto. Natančneje, po njenem mnenju je bil kartel sestavljen iz dveh delov, in sicer:

–        na eni strani je bila „konfiguracija kartela A/R“, ki je združevala evropske proizvajalce, običajno poimenovane „člani R“, vključno s tožečima strankama, japonske proizvajalce, poimenovane „člani A“, in nazadnje južnokorejske proizvajalce, poimenovane „člani K“. Navedena konfiguracija je omogočala uresničevanje cilja dodeljevanja ozemelj in strank med evropskimi, japonskimi in južnokorejskimi proizvajalci. To dodeljevanje se je izvajalo na podlagi sporazuma o „nacionalnem ozemlju“, v skladu s katerim so se japonski in južnokorejski proizvajalci zavezali, da evropskim proizvajalcem ne bodo konkurirali za projekte, ki potekajo na njihovem „nacionalnem ozemlju“, zadnjenavedeni pa so se zavezali, da ne bodo vstopili na trga Japonske in Južne Koreje. Prav tako so si dodeljevali projekte na „izvoznih ozemljih“, to je drugod po svetu, z izjemo zlasti Združenih držav, pri čemer so določeno obdobje spoštovali „kvoto 60/40“, kar pomeni, da je bilo 60 % projektov pridržanih za evropske proizvajalce, preostalih 40 % pa za azijske;

–        na drugi strani je bila „evropska konfiguracija kartela“, ki je vključevala dodeljevanje ozemelj in strank s strani evropskih proizvajalcev za projekte, ki so se izvajali znotraj evropskega „nacionalnega ozemlja“, ali projekte, dodeljene evropskim proizvajalcem (glej točko 3.3 izpodbijanega sklepa ter zlasti točki 73 in 74 obrazložitve tega sklepa).

13      Komisija je ugotovila, da so udeleženci kartela določili obveznosti sporočanja podatkov, da bi se zagotovilo spremljanje dogovorov o razdelitvi (točke od 94 do 106 in od 111 do 115 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

14      Komisija je ob upoštevanju vloge, ki so jo imeli razni udeleženci kartela pri njegovem izvajanju, te razvrstila v tri skupine. Najprej je opredelila jedro kartela, ki so mu na eni strani pripadala evropska podjetja, in sicer podjetje Nexans France, odvisna podjetja družbe Pirelli, ki je bila zaporedoma udeležena v kartelu, in podjetje PrysmianCSE, na drugi strani pa japonska podjetja, in sicer podjetji Furukawa Electric in Fujikura ter njuno skupno podjetje Viscas ter podjetji Sumitomo Electric Industries in Hitachi Cable ter njuno skupno podjetje J-Power Systems (točke od 545 do 561 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Nato je opredelila skupino podjetij, ki niso spadala v jedro, ki pa jih vseeno ni bilo mogoče šteti za obrobne akterje kartela, in v to skupino uvrstila podjetja ABB, Exsym, Brugg Kabel in subjekt, ki so ga ustanovile družbe Sagem SA, Safran in Silec Cable (točke od 562 do 575 obrazložitve navedenega sklepa). Nazadnje je ugotovila, da so bila podjetja Mitsubishi Cable Industries, SWCC Showa Holdings, LS Cable & System, Taihan Electric Wire in nkt cables obrobni akterji kartela (točke od 576 do 594 obrazložitve tega sklepa).

 Odgovornost tožečih strank

15      Odgovornost tožečih strank je bila ugotovljena zaradi neposredne udeležbe družbe PrysmianCS v kartelu od 18. februarja 1999 do 28. januarja 2009 in odločilnega vpliva družbe Prysmian na ravnanje družbe PrysmianCS od 29. julija 2005 do 28. januarja 2009 (točke od 782 do 785 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

 Naloženi globi

16      S členom 2(f) in (g) izpodbijanega sklepa sta naloženi, po eni strani, globa v znesku 37.303.000 EUR družbi PrysmianCS „solidarno“ z družbama Prysmian in Goldman Sachs ter, po drugi strani, globa v znesku 67.310.000 EUR družbi PrysmianCS „solidarno“ z družbo Pirelli.

17      Komisija je za izračun glob uporabila člen 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 in metodologijo iz Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu z [navedenim členom] (UL 2006, C 210, str. 2, v nadaljevanju: Smernice o načinu določanja glob iz leta 2006).

18      Komisija je na prvem mestu glede osnovnega zneska glob po ugotovitvi ustrezne vrednosti prodaje v skladu s točko 18 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 (točke od 963 do 994 obrazložitve izpodbijanega sklepa) določila delež te vrednosti prodaje, ki odraža težo kršitve v skladu s točkama 22 in 23 navedenih smernic. V zvezi s tem je menila, da kršitev zaradi svoje narave pomeni eno najtežjih omejitev konkurence, zaradi česar naj bi bila upravičena stopnja teže v višini 15 %. Uporabila je tudi 2‑odstotni koeficient teže kršitve za vse naslovnike zaradi njihovega skupnega tržnega deleža in skorajda svetovnega geografskega obsega kartela, ki je med drugim zajemal celotno ozemlje Evropskega gospodarskega prostora (EGP). Poleg tega je med drugim menila, da je bilo ravnanje evropskih podjetij bolj škodljivo za konkurenco kakor ravnanje drugih podjetij, saj so si evropska podjetja poleg udeležbe v „konfiguraciji kartela A/R“ med seboj razdelila tudi projekte električnih kablov v okviru „evropske konfiguracije kartela“. Zato je delež vrednosti prodaje, ki ga je treba upoštevati iz naslova teže kršitve, za evropska podjetja določila na 19 %, za preostala podjetja pa na 17 % (točke od 997 do 1010 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

19      Komisija je glede množilnega količnika v zvezi s trajanjem kršitve za družbo PrysmianCS za obdobje od 18. februarja 1999 do 28. januarja 2009 uporabila količnik 9,91, za družbo Prysmian za obdobje od 29. julija 2005 do 28. januarja 2009 pa količnik 3,5. Poleg tega je v osnovni znesek globe za družbo PrysmianCS vključila dodatni znesek, in sicer vstopno pristojbino, ki ustreza 19 % vrednosti prodaje. Tako določen osnovni znesek je znašal 104.613.000 EUR (točke od 1011 do 1016 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

20      Komisija na drugem mestu glede prilagoditev osnovnega zneska glob ni ugotovila obteževalnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na osnovni znesek globe, ugotovljen za posamezne udeležence kartela, z izjemo družbe ABB. Glede olajševalnih okoliščin pa je odločila, da se bo v znesku globe odražala stopnja sodelovanja posameznih podjetij pri izvajanju kartela. Tako je za 10 % znižala osnovni znesek globe, ki se naloži obrobnim akterjem kartela, in za 5 % osnovni znesek globe, ki se naloži podjetjem s srednjo stopnjo vpletenosti v kartel. Dalje, odobrila je dodatno 1‑odstotno znižanje družbama Mitsubishi Cable Industries in SWCC Showa Holdings za obdobje pred ustanovitvijo družbe Exsym ter družbama LS Cable & System in Taihan Electric Wire, ker niso bile seznanjene z nekaterimi vidiki enotne in trajajoče kršitve in zaradi neobstoja njihove odgovornosti za te vidike. Nikakršno znižanje osnovnega zneska globe pa ni bilo odobreno podjetjem, ki spadajo v jedro kartela, vključno s tožečima strankama (točke od 1017 do 1020 in 1033 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Komisija je poleg tega na podlagi Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 odobrila dodatno 3‑odstotno znižanje zneska globe, naložene družbi Mitsubishi Cable Industries, zaradi njenega dejanskega sodelovanja zunaj okvira obvestila o prizanesljivosti (točka 1041 obrazložitve navedenega sklepa).

 Postopek in predlogi strank

21      Tožeči stranki sta 17. junija 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili to tožbo.

22      Družbi Pirelli in Goldman Sachs sta 27. oktobra 2014 oziroma 4. novembra 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili predloga za intervencijo v tej zadevi, prvonavedena družba v podporo predlogom Komisije, drugonavedena pa v podporo predlogom tožečih strank.

23      Predsednik osmega senata Splošnega sodišča (prejšnja sestava) je 25. junija 2015 dovolil intervencijo družb Pirelli in Goldman Sachs v obravnavani zadevi.

24      Družbi Pirelli in Goldman Sachs sta vsaka svojo intervencijsko vlogo vložili 24. septembra 2015. Komisija je v tajništvu Splošnega sodišča 27. novembra 2015 predložila stališča v zvezi z intervencijskima vlogama družb Pirelli in Goldman Sachs. Tožeči stranki sta 30. novembra 2015 prav tako predložili stališča v zvezi z intervencijskima vlogama družb Pirelli in Goldman Sachs.

25      Predsednik osmega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 14. septembra 2016 ugodil predlogu Komisije z dne 10. in 23. decembra 2014 za zaupno obravnavo intervenientk. Zavrnil pa je predloga za zaupno obravnavo, ki sta ju tožeči stranki 7. januarja 2015 vložili v zvezi z družbo Pirelli oziroma 8. decembra 2015 v zvezi z družbo Goldman Sachs, ker sta jima ti družbi nasprotovali.

26      Splošno sodišče (osmi senat) je v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika strankam postavilo vprašanja za pisni odgovor. Stranke so na ta vprašanja odgovorile v predpisanem roku.

27      Sestava senatov Splošnega sodišča je bila spremenjena na podlagi člena 27(5) Poslovnika, pri čemer je bil sodnik poročevalec razporejen v osmi senat (nova sestava), ki mu je bila zato dodeljena obravnavana zadeva.

28      Splošno sodišče (osmi senat) je v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika Komisijo prosilo za predložitev dokumentov. Komisija je predložila nekatere od zahtevanih dokumentov in prosila za sprejetje pripravljalnega ukrepa za predložitev drugih dokumentov, za katere je prosilo Splošno sodišče, in sicer zapisov ustnih izjav družbe ABB v okviru njene prošnje za imuniteto in družbe J-Power Systems v okviru njene skupne prošnje za imuniteto z družbama Sumitomo Electric Industries in Hitachi Cable. Predsednik osmega senata Splošnega sodišča je s sklepoma z dne 9. februarja in 2. marca 2017 sprejel pripravljalni ukrep, na podlagi katerega naj bi Komisija predložila zadevne zapise. Komisija je ta pripravljalni ukrep izpolnila 20. februarja in 9. marca 2017.

29      Splošno sodišče (osmi senat) je na predlog sodnika poročevalca odločilo, da bo opravilo ustni del postopka. Stranke so na obravnavi 20. marca 2017 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.

30      Tožeči stranki ob podpori družbe Goldman Sachs Splošnemu sodišču predlagata, naj:

–        izpodbijani sklep razglasi za ničen v delih, v katerih se nanaša nanju;

–        podredno:

–        razglasi ničnost člena 1(5) izpodbijanega sklepa v delu, v katerem je Komisija ugotovila, da je družba PrysmianCS sodelovala pri zgoraj navedeni kršitvi med 18. februarjem 1999 in 27. novembrom 2001;

–        razglasi ničnost člena 2(f) in (g) izpodbijanega sklepa o določitvi glob, „solidarno“ naloženih, po eni strani, družbi Goldman Sachs in tožečima strankama ter, po drugi strani, družbama PrysmianCS in Pirelli;

–        zniža globi, ki sta jima bili naloženi;

–        razglasi ničnost prilog I in II v delih, v katerih se nanašata na osebo R;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

31      Komisija ob podpori družbe Pirelli Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožečima strankama naloži plačilo stroškov.

 Pravo

32      Tožeči stranki v okviru tožbe predlagata razglasitev delne ničnosti izpodbijanega sklepa in znižanje glob, ki sta jima bili naloženi.

 Predlogi za razglasitev ničnosti

33      Tožeči stranki v podporo predlogom za razglasitev ničnosti navajata devet tožbenih razlogov. Prvi tožbeni razlog se nanaša na nezakonitost pregledov, ki jih je opravila Komisija; drugi na kršitev načela razumnega roka v postopkih v zvezi s konkurenco; tretji na kršitev načela dobrega upravljanja; četrti na napačen pripis odgovornosti družbi PrysmianCS za obdobje pred 27. novembrom 2001; peti na kršitev člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, ker Komisija ni določila deležev solidarnih dolžnikov v okviru njihovega notranjega razmerja; šesti na nezadostnost dokazov o obstoju kršitve člena 101 PDEU; sedmi na napačno določitev trajanja kršitve; osmi na kršitev člena 23(2) navedene uredbe, Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 ter načel enakega obravnavanja in sorazmernosti glede določitve naloženih glob, in deveti na dejansko napako, ker je bila oseba R vključena na seznam oseb, upoštevnih za izpodbijani sklep.

 Prvi tožbeni razlog: nezakonitost pregledov Komisije

34      Tožeči stranki navajata, da so nekateri ukrepi Komisije med nenapovedanim pregledom, ki ga je bilo treba v skladu z odločbo z dne 9. januarja 2009 (v nadaljevanju: odločba o pregledu) med 28. in 30. januarjem 2009 opraviti pri njima, nezakoniti, zlasti zaradi slik trdih diskov nekaterih prenosnih računalnikov treh zaposlenih. V bistvu menita, da informacije, pridobljene na podlagi navedenih slik, ne bi smele biti priznane v upravnem postopku niti upoštevane v izpodbijanem sklepu.

35      Po eni strani tožeči stranki trdita, da je Komisija s tem, ko je izdelala kopije vseh dokumentov v računalnikih zaposlenih družbe Prysmian, pri čemer sploh ni poznala njihove narave ali pomembnosti, po eni strani, prekoračila svoja pooblastila na podlagi člena 20(2) Uredbe št. 1/2003 in, po drugi strani, kršila besedilo odločbe o pregledu, ker je razširila njen geografski in časovni obseg. Po njunih navedbah se z navedeno uredbo zahteva, da vsak ukrep, ki ga Komisija sprejme v okviru pregleda, poteka na kraju samem v prostorih, določenih v navedeni odločbi, to so v obravnavani zadevi prostori tožečih strank v Milanu (Italija), in ne v prostorih Komisije. Dodajata, da takega ravnanja Komisije ni bilo mogoče opravičiti z določbami v pojasnilu, ki sta ga prejeli v zvezi s pregledi, opravljenimi na podlagi člena 20(4) navedene uredbe.

36      Po drugi strani tožeči stranki trdita, da zaradi enomesečnega podaljšanja pregleda nista mogli resno oceniti primernosti vložitve prošnje za imuniteto, saj v tem obdobju nista mogli presoditi, kakšno pomembno dodano vrednost je mogoče pripisati dokazom, ki jih je Komisija že zbrala.

37      Komisija izpodbija trditve tožečih strank.

38      Pred odgovorom na trditve strank je treba na kratko povzeti potek pregleda, ki so ga v prostorih tožečih strank opravili uslužbenci Komisije.

–       Potek pregleda

39      Kot izhaja iz predstavitve dejanskega stanja v sodbi z dne 14. novembra 2012, Prysmian in Prysmian Cavi e Sistemi Energia/Komisija (T‑140/09, neobjavljena, EU:T:2012:597), ki je tožeči stranki na obravnavi nista izpodbijali, so inšpektorji Komisije 28. januarja 2009 v spremstvu predstavnikov Autorità Garante della Concorrenza e del Mercato (italijanski organ za varstvo konkurence in trga) prišli v prostore tožečih strank v Milanu, da bi opravili pregled na podlagi člena 20(4) Uredbe št. 1/2003. Temu podjetju so vročili odločbo o pregledu, ki se je nanašala na „[s]kupin[o] Prysmian […] ter vsa podjetja, ki jih neposredno ali posredno nadzoruje, [vključno z družbo PrysmianCS]“, in pojasnilo v zvezi s pregledi.

40      Nato so inšpektorji v navzočnosti predstavnikov in odvetnikov tožečih strank pregledali računalnike petih zaposlenih. Drugi dan pregleda, to je 29. januarja 2009, so tožeči stranki obvestili, da bo pregled trajal dlje od prvotno predvidenih treh dni. Tožeči stranki sta bili pripravljeni, bodisi da dovolita vstop v svoje prostore med koncem tedna bodisi da se ti prostori zapečatijo, da bi se pregled nadaljeval naslednji teden. Vendar so se inšpektorji tretji dan pregleda, to je 30. januarja 2009, odločili, da izdelajo sliko trdih diskov računalnikov treh od petih zaposlenih, na katere se je prvotno nanašal pregled, da bi informacije, vsebovane v njih, preučili v prostorih Komisije v Bruslju (Belgija).

41      Tožeči stranki sta pripomnili, da je bila metoda nadzora, ki so jo predvideli inšpektorji, nezakonita. Po eni strani naj bi člen 20 Uredbe št. 1/2003 določal, da se lahko preverijo „podjetja“. Po drugi strani pa naj bi bila izdelava slike trdih diskov zadevnih računalnikov v nasprotju z „načelom pomembnosti“, ki naj bi veljalo za preiskovalne dejavnosti Komisije in v skladu s katerim mora biti gradivo, pridobljeno med pregledom, pomembno za predmet preiskave.

42      Inšpektorji so tožeči stranki obvestili, da se bo vsako nasprotovanje predvidenemu postopku nadzora obravnavalo kot „nesodelovanje“. Tožeči stranki sta torej pristali na navedeni postopek, vendar sta sestavili izjavo, ki so jo podpisali inšpektorji in v kateri sta si pridržali pravico do sodnega izpodbijanja njegove zakonitosti.

43      Inšpektorji so izdelali tri slike trdih diskov zadevnih računalnikov. Slike trdih diskov dveh računalnikov so bile shranjene na računalniški nosilec za zapis podatkov. Slika trdega diska tretjega računalnika je bila shranjena na trdi disk računalnika Komisije. Zgoraj navedeni računalniški nosilec za zapis podatkov in zadnjenavedeni trdi disk sta bila shranjena v zapečateni pisemski ovojnici, ki so ju inšpektorji prinesli v Bruselj. Inšpektorji so predstavnike tožečih strank povabili, naj se v dveh mesecih zglasijo v prostorih Komisije, da bi se lahko v njihovi navzočnosti pregledale skopirane informacije.

44      Zapečateni pisemski ovojnici, navedeni zgoraj v točki 43, sta bili 26. februarja 2009 v navzočnosti odvetnikov tožečih strank odprti v prostorih Komisije. Inšpektorji so preučili slike trdih diskov zadevnih računalnikov, shranjenih v teh pisemskih ovojnicah, in na papir natisnili dokumente, ki so se jim zdeli pomembni za preiskavo. Drugi izvod zadevnih dokumentov v papirni obliki ter njihov seznam sta bila izročena odvetnikom tožečih strank. Ti postopki so se nadaljevali 27. februarja 2009 in bili končani 2. marca 2009. Pisarna, v kateri so potekali, je bila ob koncu vsakega delovnega dne zapečatena v navzočnosti odvetnikov tožečih strank in ponovno odprta naslednji dan, prav tako v njihovi navzočnosti. Komisija je na koncu teh postopkov v navzočnosti predstavnikov tožečih strank izbrisala slike trdih diskov zadevnih računalnikov, ki jih je izdelala.

–       Domnevni neobstoj pravne podlage

45      Tožeči stranki Komisiji v bistvu očitata, da je izdelala sliko trdih diskov računalnikov nekaterih zaposlenih skupine Prysmian, da bi jih pozneje uporabila za namene preiskave v svojih prostorih v Bruslju, ne da bi prej preverila, ali so dokumenti, shranjeni na teh diskih, pomembni za predmet preiskave. Po njunih navedbah taka praksa presega pooblastila, ki so Komisiji podeljena s členom 20(1) in (2) Uredbe št. 1/2003.

46      Najprej je treba spomniti, da člen 4 Uredbe št. 1/2003 določa, da ima „[z]a namene uporabe členov [101] in [102] Pogodbe […] Komisija pooblastila, opredeljena s to uredbo“.

47      Člen 20(1) Uredbe št. 1/2003 določa, da lahko Komisija za izpolnjevanje dolžnosti, ki jih nalaga ta uredba, izvaja vse potrebne preglede podjetij in podjetniških združenj.

48      Glede pooblastil, ki jih ima Komisija, člen 20(2) Uredbe št. 1/2003 med drugim določa:

„Uradniki in druge spremljevalne osebe, ki jih je Komisija pooblastila za izvajanje pregleda, so pooblaščeni, da:

[…]

(b)      pregledajo poslovne knjige in drugo poslovno dokumentacijo ne glede na obliko, v kateri je predložena;

(c)      odvzamejo in pridobijo, ne glede na obliko, kopije ali izvlečke iz poslovnih knjig ali dokumentacije;

(d)      zapečatijo vse poslovne prostore ter poslovne knjige in dokumentacijo za trajanje in v obsegu, potrebnem za izvedbo pregleda;

[…]“

49      V obravnavani zadevi je treba pojasniti, da uslužbenci Komisije med pregledi uporabljajo zakonito tehnologijo za digitalno preiskovanje (v nadaljevanju: tehnologija FIT), pri kateri se izdela kopija trdega diska računalnika ali kopija podatkov, shranjenih na nosilcu digitalnih podatkov. Kot namreč opisuje Komisija v svojih pisanjih, pri čemer tožeči stranki tega ne izpodbijata, se pri uporabi te tehnologije na trdem disku ali katerem koli drugem nosilcu digitalnih podatkov s posebnim programom in uporabo ključnih besed iščejo informacije, ki so pomembne glede na predmet preiskave. Za to iskanje je potrebna predhodna faza, imenovana „indeksacija“, med katero program na seznam vnaša vse črke in besede, ki so na trdem disku računalnika ali katerem koli nosilcu digitalnih podatkov, ki se pregleduje. Trajanje te indeksacije je odvisno od velikosti zadevnega digitalnega nosilca, toda običajno traja precej časa. V teh okoliščinah uslužbenci Komisije običajno izdelajo kopijo podatkov na nosilcu digitalnih podatkov podjetja, v zvezi s katerim poteka pregled, da bi indeksirali podatke, shranjene na tem nosilcu. Pri trdem disku računalnika se lahko ta kopija izdela v obliki slike. Ta slika omogoča izdelavo natančne kopije trdega diska, ki je predmet pregleda, in vsebuje vse podatke, ki so bili na tem trdem disku v trenutku izdelave kopije, vključno z na videz izbrisanimi datotekami.

50      V zvezi s tem je treba, prvič, ugotoviti, da ker se, kot je bilo pojasnjeno v točki 49 zgoraj, kopija podatkov, shranjenih na nosilcu digitalnih podatkov podjetja, v zvezi s katerim poteka pregled, izdela, da bi se nato izvedla indeksacija, in ker je namen te indeksacije omogočiti, da se nato poiščejo dokumenti, pomembni za preiskavo, izdelava take kopije spada med pooblastila, ki so Komisiji podeljena s členom 20(2)(b) in (c) Uredbe št. 1/2003.

51      V nasprotju s trditvami tožečih strank namreč iz člena 20(2)(b) in (c) Uredbe št. 1/2003 ne izhaja, da je pooblastilo Komisije za odvzem ali pridobitev kopije ali izvlečka iz poslovnih knjig ali poslovnih dokumentov podjetja, v zvezi s katerim poteka pregled, omejeno na poslovne knjige in dokumente, ki jih je že pregledala.

52      Poleg tega je treba ugotoviti, da bi taka razlaga lahko škodovala polnemu učinku člena 20(2)(b) Uredbe št. 1/2003, saj je lahko v nekaterih okoliščinah pri pregledu poslovnih knjig in dokumentov podjetja, v zvezi s katerim poteka pregled, treba predhodno izdelati kopije navedenih poslovnih knjig in dokumentov oziroma je treba to preverjanje, tako kot v obravnavani zadevi, poenostaviti.

53      Zato je treba ugotoviti, da je izdelava slik trdega diska zadevnih računalnikov, ker je Komisija te kopije izdelala ob uporabi tehnologije FIT, da bi poiskala informacije, pomembne za preiskavo, spadala med pooblastila, določena s členom 20(2)(b) in (c) Uredbe št. 1/2003.

54      Drugič, če je treba argumentacijo tožečih strank razlagati, kot da Komisiji očitata, da je v preiskovalni spis vložila vsebino slik trdih diskov zadevnih računalnikov, ne da bi predhodno preverila, ali so vsi dokumenti na navedenih slikah pomembni glede na predmet preiskave, te argumentacije ni mogoče sprejeti.

55      Kot namreč izhaja iz točke 44 zgoraj, je Komisija šele po tem, ko je ob pregledu dokumentov s slik trdih diskov zadevnih računalnikov v svojih prostorih v Bruslju in v navzočnosti predstavnikov tožečih strank ugotovila, da so nekateri od teh dokumentov na prvi pogled pomembni glede na predmet preiskave, nazadnje v preiskovalni spis vložila papirnato različico zadevnih dokumentov.

56      Ugotoviti je torej treba, da v nasprotju s trditvami tožečih strank uslužbenci Komisije dokumentov s slik trdih diskov zadevnih računalnikov niso neposredno vložili v preiskovalni spis, ne da bi predhodno preverili njihovo pomembnost glede na predmet preiskave.

57      Tretjič, tožeči stranki sta med obravnavo, potem ko je Splošno sodišče postavilo vprašanje v zvezi s tem, pojasnili, da ne izpodbijata samega dejstva, da so bile med pregledi ob uporabi tehnologije FIT izdelane slike trdih diskov zadevnih računalnikov, temveč dejstvo, da so bile te slike odnesene v prostore Komisije v Bruslju, da bi se tam pozneje poiskale informacije, pomembne za preiskavo.

58      V zvezi s tem je treba poudariti, da člen 20(2)(b) Uredbe št. 1/2003 ne določa, kot zatrjujeta tožeči stranki, da se poslovne knjige ali dokumenti podjetij, v zvezi s katerimi poteka pregled, preverjajo le v njihovih prostorih, če, tako kot v obravnavani zadevi, navedenega pregleda ni bilo mogoče dokončati v prvotno predvidenem času. Navedeni člen Komisijo samo zavezuje, da med pregledom dokumentov v svojih prostorih spoštuje enaka jamstva glede podjetij, kot jih mora spoštovati med pregledom na kraju samem.

59      V obravnavani zadevi je treba poudariti, da tožeči stranki v svojih pisanjih Komisiji ne očitata, da je med pregledom slik trdih diskov zadevnih računalnikov ravnala drugače, kot če bi ta pregled potekal v njenih prostorih. Vsekakor je treba spomniti, kot izhaja iz predstavitve dejstev v točkah 43 in 44 zgoraj, da so bile navedene slike odnesene v Bruselj v zapečatenih pisemskih ovojnicah, da je Komisija tožečima strankama vročila kopijo teh podatkov, da sta bili pisemski ovojnici s temi slikami pregledani in odprti na datum, dogovorjen s tožečima strankama, in v navzočnosti njunih predstavnikov, da so bili prostori Komisije, v katerih je bil izveden pregled, ustrezno zaščiteni s pečati, da so bili dokumenti, pridobljeni iz teh podatkov, ki se jih je Komisija odločila vložiti v preiskovalni spis, natisnjeni in vneseni na seznam, da je bila njihova kopija vročena tožečima strankama in da so bile na koncu preučitve zadevne slike dokončno izbrisane.

60      Glede na navedeno je treba ugotoviti, da Komisija med pregledom ni presegla svojih pooblastil, ki so ji priznana na podlagi člena 20(2) Uredbe št. 1/2003. Očitek tožečih strank v zvezi s tem je treba torej zavrniti.

–       Domnevna kršitev odločbe o pregledu

61      V zvezi s trditvijo tožečih strank, da je Komisija s tem, ko je informacije, pomembne za preiskavo, poiskala na slikah trdih diskov zadevnih računalnikov v svojih prostorih v Bruslju, kršila geografski in časovni obseg odločbe o pregledu, je treba spomniti, da v skladu s sodno prakso Sodišča obrazložitev navedene odločbe omejuje pooblastila, podeljena uslužbencem Komisije s členom 20(2) Uredbe št. 1/2003 (sodba z dne 18. junija 2015, Deutsche Bahn in drugi/Komisija, C‑583/13 P, EU:C:2015:404, točka 60).

62      V obravnavani zadevi je treba glede, po eni strani, geografskega obsega odločbe o pregledu ugotoviti, da je člen 1 navedene odločbe v drugem odstavku določal:

„Pregled lahko poteka v katerem koli prostoru [skupine Prysmian] ali podjetij pod njenim nadzorom, zlasti v pisarnah na naslovu Viale Scarca 222, 20126 Milano, Italija.“

63      Iz odločbe o pregledu torej izhaja, da čeprav „je [bilo] mogoče“ pregled opraviti v „vseh prostorih“ skupine Prysmian, zlasti v njenih pisarnah v Milanu, ni nujno, da je moral, kot zatrjujeta tožeči stranki, potekati izključno v njunih prostorih. Zato v odločbi o pregledu ni bila izključena možnost, da Komisija pregled nadaljuje v Bruslju.

64      Glede, po drugi strani, časovnega obsega odločbe o pregledu je primerno poudariti, da je bil v členu 2 navedene odločbe določen datum, od katerega je lahko potekal pregled, ni pa bil naveden datum, ko bi se moral končati.

65      Seveda nenavedba datuma konca pregleda vseeno ne pomeni, da lahko ta pregled traja neomejeno, saj mora Komisija v zvezi s tem v skladu s členom 41(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) spoštovati razumen rok.

66      Vendar je treba v obravnavani zadevi ugotoviti, da tožeči stranki v okviru tega tožbenega razloga ne trdita, da je bilo enomesečno obdobje, ki je preteklo med pregledom v prostorih tožečih strank in nadaljevanjem tega pregleda v Bruslju, nerazumno.

67      Iz navedenega izhaja, da v nasprotju s tem, kar trdita tožeči stranki, odločba o pregledu ni nasprotovala temu, da uslužbenci Komisije v njenih prostorih v Bruslju nadaljujejo iskanje elementov, pomembnih za preiskavo in vsebovanih na slikah trdih diskov računalnikov nekaterih zaposlenih skupine Prysmian.

68      Glede na navedeno je treba ugotoviti, da Komisija ni kršila obsega odločbe o pregledu niti s tem, ko je med pregledom sprejela sporne ukrepe. Zato je treba očitke tožečih strank v zvezi s tem zavrniti.

–       Neobstoj možnosti za vložitev prošnje za imuniteto

69      Tožeči stranki trdita, da zaradi podaljšanja pregleda, ki je potekal med 28. januarjem 2009 in 26. februarjem 2009, ko so bile odprte zapečatene pisemske ovojnice s slikami trdih diskov računalnikov nekaterih zaposlenih skupine Prysmian, nista mogli presoditi tveganj, povezanih z vložitvijo prošnje za imuniteto. Zlasti navajata, da ker nista imeli na voljo več informacij z dodano vrednostjo glede na dokaze, ki jih je Komisija že zbrala, sta bili pri izvajanju programa prizanesljivosti postavljeni v neugoden položaj glede na druga podjetja.

70      V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu s točko 10 obvestila o prizanesljivosti imunitete pred globo ni mogoče priznati, „če je v času predložitve [informacij in dokazov] Komisija že razpolagala z zadostnimi dokaznimi sredstvi za sprejetje odločbe za izvedbo pregleda v zvezi z domnevnim kartelom ali je tak pregled že opravila“.

71      Toda v obravnavani zadevi je, kot izhaja iz predstavitve dejanskega stanja v točkah od 1 do 11 sodbe z dne 14. novembra 2012, Prysmian in Prysmian Cavi e Sistemi Energia/Komisija (T‑140/09, neobjavljena, EU:T:2012:597), Komisija imela zadostne dokaze v zvezi s podmorskimi in podzemnimi električnimi kabli za visoke napetosti za odreditev pregleda, ki je bil izveden v prostorih skupine Prysmian. Iz navedenega sledi, da tožečima strankama ne bi bilo mogoče priznati imunitete na podlagi obvestila o prizanesljivosti.

72      Res je, da so lahko podjetja, ki razkrijejo svojo udeležbo v domnevnem kartelu z vplivom na trgovino Evropske unije, vendar ne izpolnjujejo pogojev za podelitev imunitete pred globo, v skladu s točko 23 obvestila o prizanesljivosti vseeno upravičena do znižanja globe, ki bi jim sicer bila naložena. V skladu s točko 24 navedenega obvestila mora podjetje, da bi bilo upravičeno do takega znižanja, Komisiji zagotoviti dokaze o domnevni kršitvi, ki pomenijo znatno dodano vrednost glede na dokaze, ki jih Komisija že ima.

73      Vendar je pomembno poudariti, da zaradi izdelave slik trdih diskov računalnikov nekaterih zaposlenih skupine Prysmian tožečima strankama niso bile odvzete informacije, shranjene na teh trdih diskih, ki so v nespremenjenem prvotnem stanju ostale v njuni lasti. To pomeni, da sta lahko zlahka ugotovili, katere informacije niso bile zajete na digitalnih kopijah in katere informacije bi lahko glede na predmet pregleda imele znatno dodano vrednost glede na dokaze, ki jih je Komisija že imela.

74      Poleg tega, tudi če je Komisija, kot v bistvu trdita tožeči stranki, že imela trde diske računalnikov, na katerih so bile shranjene informacije, ki bi lahko bile navedene v njuni prošnji za delno imuniteto, je treba znova spomniti, da to, da je Komisija izdelala kopije diskov nekaterih zaposlenih skupine Prysmian, ne pomeni, da jih je pregledala in da je že imela dostop do informacij na njih. Tak pregled se je namreč nadaljeval šele po tem, ko so bile navedene slike v Bruslju vzete iz zapečatenih pisemskih ovojnic. V teh okoliščinah sta tožeči stranki še vedno imeli možnost preučiti vsebino navedenih trdih diskov in Komisijo seznaniti z dokumenti ali dokazi, ki so jih vsebovali ti diski in ki bi lahko pomenili dodano vrednost glede na druge dokaze, ki jih je Komisija že zbrala med preiskavo.

75      Iz navedenega izhaja, da Komisija tožečima strankama v nasprotju z njunimi trditvami ni onemogočila presoje primernosti vložitve prošnje za delno imuniteto.

76      Iz vsega navedenega izhaja, da zadevne kopije elektronskih podatkov niso bile pridobljene nezakonito, tako da je lahko Komisija v nasprotju z zatrjevanjem tožečih strank te podatke zakonito uporabila za utemeljitev svojih sklepov v zvezi z obstojem kršitve, ugotovljene v izpodbijanem sklepu.

77      Prvi tožbeni razlog je zato treba zavrniti.

 Drugi tožbeni razlog: kršitev načela razumnega roka

78      Tožeči stranki trdita, da je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen, ker naj bi trajanje postopka kot celote, to je 62 mesecev, in vsake od njegovih faz močno preseglo tisto, kar bi se lahko štelo za razumen rok. Zlasti trdita, da nista mogli pripraviti obrambe, ker naj pred prejemom obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah ne bi bil jasen natančen predmet preiskave. Poudarjata tudi, da je po vseh letih, ki so pretekla, spomin na dejstva, ki jih očita Komisija, zbledel. Nazadnje menita, da bi morala Komisija v skladu s sodno prakso pravično znižati znesek kot odškodnino za predolgo trajanje upravnega postopka.

79      Komisija izpodbija trditve tožečih strank.

80      V skladu z ustaljeno sodno prakso upoštevanje razumnega roka pri vodenju upravnih postopkov na področju konkurenčne politike pomeni temeljno načelo prava Unije, katerega spoštovanje zagotavljata sodišči Unije (glej sodbo z dne 19. decembra 2012, Heineken Nederland in Heineken/Komisija, C‑452/11 P, neobjavljena, EU:C:2012:829, točka 97 in navedena sodna praksa).

81      Načelo razumnega roka v upravnem postopku je bilo potrjeno v členu 41(1) Listine, v skladu s katerim ima „vsakdo […] pravico, da institucije, organi, uradi in agencije Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku“ (sodba z dne 5. junija 2012, Imperial Chemical Industries/Komisija, T‑214/06, EU:T:2012:275, točka 284 in navedena sodna praksa).

82      Razumnost trajanja vsake faze postopka je treba presojati glede na okoliščine posamezne zadeve, še zlasti njen kontekst, ravnanje strank med postopkom, pomen spora za zadevna podjetja in zapletenost zadeve (glej v tem smislu sodbo z dne 20. aprila 1999, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi/Komisija, od T‑305/94 do T‑307/94, od T‑313/94 do T‑316/94, T‑318/94, T‑325/94, T‑328/94, T‑329/94 in T‑335/94, EU:T:1999:80, točka 126).

83      Sodišče je še presodilo, da je v okviru politike konkurence pred Komisijo mogoče v upravnem postopku preizkusiti dve zaporedni obdobji, saj ima vsako od njiju svojo notranjo logiko. Prvo obdobje, ki traja do obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, se začne, ko Komisija na podlagi pooblastil zakonodajalca Unije sprejme ukrepe, ki se navezujejo na očitek o storjeni kršitvi, in ji mora omogočiti, da sprejme stališče o nadaljnjem poteku postopka. Drugo obdobje traja od obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah do sprejetja dokončne odločitve. Komisiji mora omogočiti, da se dokončno opredeli do očitane kršitve (sodba z dne 21. septembra 2006, Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied/Komisija, C‑105/04 P, EU:C:2006:592, točka 38).

84      Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da lahko kršitev načela razumnega roka – kadar je vplivala na izid postopka – povzroči razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa (glej v tem smislu sodbo z dne 21. septembra 2006, Technische Unie/Komisija, C‑113/04 P, EU:C:2006:593, točka 48 in navedena sodna praksa).

85      Navesti pa je treba, da kadar gre za uporabo pravil o konkurenci, prekoračitev razumnega roka pomeni ničnostni razlog le, če gre za sklep o ugotovitvi kršitve in če se ugotovi, da je kršitev načela razumnega roka ogrozila pravico zadevnih podjetij do obrambe. Zunaj tega posebnega primera neupoštevanje obveznosti odločanja v razumnem roku ne vpliva na veljavnost upravnega postopka na podlagi Uredbe št. 1/2003 (sodba z dne 21. septembra 2006, Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektronisch Gebied/Komisija, C‑105/04 P, EU:C:2006:592, točka 42).

86      Ker pa ima, nazadnje, spoštovanje pravice do obrambe, ki je načelo, za katero je bilo v sodni praksi Sodišča večkrat poudarjeno, da je temeljno, izjemen pomen v postopkih, kakršen je ta v obravnavani zadevi, se je treba izogniti temu, da bi bila ta pravica nepopravljivo ogrožena zaradi pretirano dolge faze preiskave in da bi to trajanje lahko oviralo pridobitev dokazov za zavrnitev obstoja ravnanj, za katera bi zadevna podjetja lahko odgovarjala. Iz tega razloga preizkus morebitnega oviranja izvrševanja pravice do obrambe ne sme biti omejen samo na fazo, v kateri ima ta pravica polni učinek, to je na drugo fazo upravnega postopka. Presoja vira morebitne oslabitve učinkovitosti pravice do obrambe se mora raztezati na ves postopek in se nanašati na njegovo celotno trajanje (glej sodbo z dne 21. septembra 2006, Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektronisch Gebied/Komisija, C‑105/04 P, EU:C:2006:592, točka 50 in navedena sodna praksa).

87      V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je, glede prve faze upravnega postopka, od vročitve odločbe o pregledu tožečima strankama januarja 2009 do prejema obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah junija 2011 minilo 29 mesecev. Druga faza upravnega postopka, ki je zajemala čas od prejema obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah do sprejetja izpodbijanega sklepa aprila 2014, pa je trajala 33 mesecev.

88      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da trajanje prve faze upravnega postopka in druge faze tega postopka ni bilo pretirano glede na naloge, ki jih je Komisija opravila, da je dokončala preiskavo in sprejela izpodbijani sklep.

89      Najprej je namreč treba ugotoviti – kot navaja Komisija – da se je preiskava nanašala na obsežen kartel, z veliko udeleženci, ki je trajal skoraj deset let in med trajanjem katerega je morala Komisija posodobiti velike količine dokazov, vloženih v spis, vključno z vsemi elementi, zbranimi med pregledi in prejetimi od prosilk za prizanesljivost. Poleg tega je Komisija med navedeno preiskavo udeležencem iz zadevnega sektorja poslala več zahtev po informacijah na podlagi člena 18 Uredbe št. 1/2003 in točke 12 obvestila o prizanesljivosti.

90      Dalje je treba navesti, da je Komisija zaradi obsežnosti dokazov sprejela sklep, ki v angleški jezikovni različici obsega 287 strani in katerega Priloga 1 vsebuje tudi popolne sklice na vse dokaze, zbrane med fazo preiskave, ter da so obseg in vsebina kartela ter jezikovne ovire prav tako izjemni. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je imel izpodbijani sklep 26 naslovnikov iz najrazličnejših držav, ki so pri kartelu sodelovali v različnih pravnih oblikah, pri čemer so se med trajanjem kartela in v obdobju po tem prestrukturirali. Poleg tega je treba navesti, da je moral biti navedeni sklep, sestavljen v angleščini, v celoti preveden v nemščino, francoščino in italijanščino.

91      Nazadnje je iz dejanskega stanja, opisanega v točkah od 3 do 10 zgoraj, razvidno, da je Komisija v upravnem postopku sprejela več ukrepov, ki upravičujejo trajanje vsake od faz navedenega postopka in katerih primernosti za potrebe preiskave tožeči stranki nista posebej izpodbijali, čeprav sta bili v zvezi s tem zaslišani na obravnavi.

92      Zato je bilo trajanje obeh faz upravnega postopka razumno, tako da je Komisija lahko temeljito presodila dokaze in trditve, ki so jih podale stranke, na katere se je nanašala preiskava.

93      Iz tega izhaja, da tožeči stranki ne moreta veljavno trditi, da je upravni postopek pri Komisiji trajal predolgo in da je ta kršila načelo razumnega roka.

94      Vsekakor pa, tudi če bi se ugotovila morebitno predolgo skupno trajanje upravnega postopka in kršitev načela razumnega roka, taka ugotovitev glede na sodno prakso, navedeno v točkah od 84 do 86 zgoraj, sama po sebi ne bi zadostovala za ugotovitev ničnosti izpodbijanega sklepa.

95      Spomniti je treba, da tožeči stranki, najprej, trdita, da je bila njuna pravica do obrambe kršena, ker naj ne bi mogli natančno opredeliti predmeta preiskave, ki jo je vodila Komisija, dokler nista prejeli obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah.

96      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da ob upoštevanju tega, da se pregledi opravijo na začetku preiskave, Komisija še nima natančnih informacij za podajo posebnega pravnega mnenja ter mora najprej preveriti utemeljenost sumov in obseg dejanskega stanja, saj je namen pregleda prav zbiranje dokazov v zvezi z domnevno kršitvijo (glej sodbo z dne 25. junija 2014, Nexans in Nexans France/Komisija, C‑37/13 P, EU:C:2014:2030, točka 37 in navedena sodna praksa).

97      Vendar je treba ugotoviti, da se je odločba o pregledu, naslovljena na tožeči stranki januarja 2009, nanašala na posebna protikonkurenčna ravnanja, kot sta razdelitev trgov ali izmenjava informacij v sektorju podzemnih in podmorskih električnih kablov. Kljub delni razveljavitvi te odločbe glede drugih električnih kablov, ki niso podmorski in podzemni električni kabli za visoke napetosti, ter v nasprotju s trditvijo tožečih strank je bilo mogoče iz te ubeseditve natančno razbrati predmet preiskave, ugotoviti, katere kršitve člena 101(1) PDEU je bilo mogoče pripisati tožečima strankama, in izvedeti, na katerih trgih naj bi se te kršitve dogajale.

98      Nato je treba ugotoviti, da so bili v zahtevah po informacijah, ki so bile naslovljene na tožeči stranki, opredeljeni vrste sestankov, datumi in kraji, v zvezi s katerimi je Komisija vodila preiskavo. Tako sta tožeči stranki lahko iz navedenih zahtev sklepali, kateri dogodki in sestanki so pri Komisiji vzbujali sume. V takih okoliščinah ne moreta veljavno trditi, da nista bili že od začetka preiskave seznanjeni z njenim predmetom in morebitnimi očitki Komisije. Imeli sta torej možnost pripraviti obrambo od tega trenutka, zbrati razbremenilne dokaze, ki sta jih imeli, in izprašati vpletene zaposlene.

99      Na drugem mestu, tožeči stranki trdita, da vsebine in okoliščin ročno napisanih zapiskov, ki jih je Komisija uporabila kot dokaze o protikonkurenčnih sestankih, ni bilo mogoče rekonstruirati, ker se udeleženci niso spomnili navedenih sestankov.

100    Te trditve ni mogoče sprejeti. Čeprav se je namreč mogoče strinjati, da bolj ko je dogodek časovno oddaljen, težje se ga je spomniti, kar dodatno otežuje obrambo, pa tožeči stranki nista navedli posebnih težav, ki sta jih imeli.

101    Poleg tega morata v skladu z ustaljeno sodno prakso tožeči stranki zaradi splošne dolžnosti skrbnega ravnanja vsakega podjetja ali podjetniškega združenja poskrbeti za dobro beleženje elementov v zvezi s svojo dejavnostjo v knjigah ali arhivih, predvsem da bi imeli v primeru sodnih ali upravnih postopkov potrebne dokaze (glej v tem smislu sodbo z dne 16. junija 2011, Heineken Nederland in Heineken/Komisija, T‑240/07, EU:T:2011:284, točka 301 in navedena sodna praksa). Kot tožeči stranki priznavata v tožbi, bi morali, ko jima je Komisija predložila zahteve po informacijah na podlagi člena 18 Uredbe št. 1/2003, še toliko skrbneje sprejeti vse potrebne ukrepe, da bi ohranili dokaze, na katere bi se lahko razumno oprli.

102    Glede na navedeno je treba ugotoviti, da tudi če se ugotovi, da je bil v obravnavani zadevi prekoračen razumen rok, tožečima strankama ni uspelo dokazati, da je to prekoračenje dejansko poseglo v njuno pravico do obrambe.

103    Drugi tožbeni razlog je zato treba zavrniti.

104    Glede argumentacije tožečih strank v okviru tega tožbenega razloga, da „Komisija ni pravično zmanjšala zneska glob[, ki sta jima bili naloženi,] glede na trajanje upravnega postopka“ in da je treba za „pravično nadomestilo“, ki ga posledično zahtevata, šteti, da se uveljavlja v podporo njunim predlogom za zmanjšanje navedenega zneska, ki bodo preučeni v točki 271 v nadaljevanju.

 Tretji tožbeni razlog: kršitev načela dobrega upravljanja

105    Tožeči stranki trdita, da izpodbijani sklep temelji na nejasnih, nenatančnih in poljubnih ustnih trditvah, ki so navedene v prošnjah za prizanesljivost. Poleg tega Komisiji očitata, da teh izjav ni podprla z neposrednimi dokazi ter da jih ni razlagala previdno in skrbno, kot naj bi se zahtevalo s sodno prakso. S tem je Komisija po njunem mnenju kršila načelo dobrega upravljanja.

106    Poleg tega tožeči stranki dvomita o verodostojnosti izjav prosilcev za prizanesljivost, saj naj teh izjav ne bi dale neposredne priče zatrjevanih dejanj, temveč zunanji odvetniki. Natančneje, glede drugega prosilca za prizanesljivost navajata, da je te izjave navedel odvetnik, ki je bil v navzkrižju interesov.

107    Komisija te trditve izpodbija.

108    V skladu s členom 41(1) Listine, naslovljenim „Pravica do dobrega upravljanja“, „[ima] [v]sakdo […] pravico, da institucije, organi, uradi in agencije Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku“.

109    Poleg tega je v členu 48(1) Listine, naslovljenem „Domneva nedolžnosti in pravica do obrambe“, določeno, da „[o]bdolženec velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni dokazana v skladu z zakonom“.

110    V skladu s sodno prakso Komisija v postopku, katerega namen je naložitev globe podjetjem zaradi kršitve člena 101 PDEU, ne more zgolj preučiti dokazov, ki jih je predložilo podjetje, ampak mora po načelu dobrega upravljanja s sredstvi, ki so ji na voljo, prispevati k razjasnitvi pravno upoštevnega dejanskega stanja (glej v tem smislu sodbo z dne 13. julija 1966, Consten in Grundig/Komisija, 56/64 in 58/64, EU:C:1966:41, str. 501).

111    V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da tožeči stranki s tretjim tožbenim razlogom dvomita o verodostojnosti in natančnosti dokazov, ki jih je uporabila Komisija in na podlagi katerih jima je pripisala kršitev člena 101 PDEU. V zvezi s tem je treba navesti, prvič, glede njune utemeljitve glede nespoštovanja člena 101 PDEU in neobstoja zadostnih dokazov za ugotovitev njunega sodelovanja pri enotni in trajajoči kršitvi navedenega člena, da bo obravnavana skupaj s podobnimi trditvami, navedenimi v okviru šestega tožbenega razloga (glej točke od 168 do 186 v nadaljevanju).

112    Drugič, glede utemeljitve tožečih strank v zvezi z nejasnostjo in nenatančnostjo ustnih izjav prosilcev za prizanesljivost je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso, čeprav je telo besedila tožbe glede posameznih točk lahko podprto in dopolnjeno s sklicevanjem na izvlečke iz dokumentov, ki so ji priloženi, pa splošno sklicevanje na druga pisanja, tudi če so priložena k tožbi, ne more nadomestiti neobstoja bistvenih elementov pravnega utemeljevanja, ki jih mora vsebovati tožba (glej sodbo z dne 17. septembra 2007, Microsoft/Komisija, T‑201/04, EU:T:2007:289, točka 94 in navedena sodna praksa). Vendar je v obravnavani zadevi navedena argumentacija le predmet sklicevanja na priloge k tožbi. V teh okoliščinah je treba šteti, da je ta argumentacija nedopustna.

113    Tretjič, tožeči stranki pri zatrjevanju kršitve načela dobrega upravljanja, ki naj bi jo storila Komisija, ne moreta veljavno izpodbijati izčrpnosti postopka preiskave.

114    Podobno kot je to storila Komisija, je namreč treba ugotoviti, da so bili v postopku preiskave poleg informacij, pridobljenih na podlagi izjav o prizanesljivosti, opravljeni nenapovedani pregledi v prostorih družb Nexans, Nexans France in tožečih strank, predložene številne zahteve po informacijah in vsakemu naslovniku poslani dopisi s predstavitvijo dejanskega stanja ter navedene pisne in ustne argumentacije strank, združene v spisu, ki je vseboval pretežno elektronske dopise, zapiske, projektne pole itd. Ti dokazi, ki so navedeni v točki 3 izpodbijanega sklepa, naslovljeni „Opis dejanskega stanja“, ki vsebuje 398 točk obrazložitve in 784 opomb, ter drugi dodatni dokazi so zajeti v Prilogi I k temu sklepu.

115    Zato je treba zavrniti očitke tožečih strank, ki so poleg tega navedeni na splošno in brez obrazložitve, da se je Komisija po eni strani v celoti oprla na ustne izjave, zbrane na podlagi programa prizanesljivosti, ne da bi opravila samostojno preiskavo, in da je po drugi strani med preučitvijo dokazov, zbranih v postopku preiskave, kršila načelo dobrega upravljanja.

116    Glede domnevnega navzkrižja interesov, v katerem naj bi se po trditvah tožečih strank znašel eden od odvetnikov, ki so dali izjave v okviru skupne prošnje za imuniteto, ki so jo 2. februarja 2009 vložile družbe Sumitomo Electric Industries, Hitachi Cable in J-Power Systems, je dovolj navesti, da taka trditev ni podprta s konkretnimi dokazi, zato jo je treba zavrniti.

117    Glede na navedeno je treba ugotoviti, da Komisija ni kršila načela dobrega upravljanja.

118    Tretji tožbeni razlog je torej treba zavrniti.

 Četrti tožbeni razlog: napačen pripis odgovornosti družbi PrysmianCS za obdobje pred 27. novembrom 2001

119    Tožeči stranki menita, da je Komisija družbi PrysmianCS napačno pripisala odgovornost za obdobje, v katerem ta sploh ni obstajala, to je za obdobje pred 27. novembrom 2001. Ta tožbeni razlog je razdeljen na dva dela, ki se nanašata po eni strani na kršitev načela osebne odgovornosti ter po drugi strani na kršitev načela enakega obravnavanja in obveznosti obrazložitve.

–       Prvi del: kršitev načela osebne odgovornosti

120    Tožeči stranki grajata ugotovitev Komisije v točki 730 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je družba PirelliCSE, pozneje preimenovana v družbo PrysmianCSE in nato v PrysmianCS, „pravna in gospodarska naslednica“ družbe PirelliCS in mora torej odgovarjati za protikonkurenčno ravnanje te družbe pred 27. novembrom 2001.

121    Tožeči stranki v zvezi z ugotovitvijo o pravnem nasledstvu navajata, da so bila 27. novembra 2001 glavna sredstva, povezana z energetsko dejavnostjo družbe PirelliCS, prenesena na družbo PirelliCSE v okviru delne delitve prvonavedene družbe. Vendar naj družba PirelliCSE ne bi prevzela niti pravic niti obveznosti družbe PirelliCS, zato naj je ne bi bilo mogoče obravnavati kot njeno pravno naslednico. Nasprotno, ker naj bi 30. decembra 2002 družbo PirelliCS prevzela skupina Pirelli, naj bi pravna naslednica družbe PirelliCS postala ta skupina, ki naj bi zato morala odgovarjati za zatrjevano kršitev v obdobju do 27. novembra 2001.

122    Glede ugotovitve v zvezi gospodarskim nasledstvom tožeči stranki menita, da je Komisija napačno sklepala, da je družba PirelliCSE nasledila družbo PirelliCS. V zvezi s tem navajata, da je načelo gospodarske kontinuitete izjema od načela osebne odgovornosti, ki se pod strogimi pogoji uporablja takrat, kadar navedeno načelo ne zagotavlja učinkovitosti in odvračilnosti pravil o konkurenci. Dodajata, da se v skladu s sodno prakso teorija o gospodarskem nasledstvu uporablja le, če na datum sprejetja odločbe Komisije obstajajo strukturne povezave med prenosnikom in prejemnikom premoženja. Po njunih navedbah v obravnavani zadevi pravna subjekta, ki sta sestavljala podjetje, odgovorno za poslovanje v sektorju dejavnosti na področju električnih kablov, do 27. novembra 2001, to sta družba PirelliCS in skupina Pirelli, zdaj tvorita enoten subjekt, ki mu je treba pripisati odgovornost za kršitev pred navedenim datumom.

123    Komisija in skupina Pirelli izpodbijata trditve tožečih strank.

124    Najprej je treba poudariti, da – kot izhaja iz točke 5.2.2 izpodbijanega sklepa, zlasti iz točke 729 obrazložitve – je Komisija menila, da je družba PrysmianCS odgovorna za enotno in trajajočo kršitev svoje podružnice, ki je opravljala dejavnost na področju električnih kablov, za celotno obdobje kršitve, to je od 18. februarja 1999 do 28. januarja 2009.

125    Natančneje, v skladu s točko 730 obrazložitve izpodbijanega sklepa je opravljanje dejavnosti skupine Pirelli na področju električnih kablov najprej zagotavljala družba PirelliCS, nato od 1. julija 2001 družba PirelliCSE Italia SpA in nazadnje od 27. novembra 2001 družba PirelliCSE. Poleg tega se je v skladu s točkami od 739 do 741 obrazložitve izpodbijanega sklepa, potem ko je družbo PirelliCSE 28. julija 2005 kupila odvisna družba družbe Goldman Sachs, družba PirelliCSE preimenovala v PrysmianCSE in nato v PrysmianCS.

126    V teh okoliščinah je Komisija družbo PirelliCSE in posledično družbo PrysmianCS obravnavala kot „gospodarski in pravni naslednic[i]“ družbe PirelliCS, odgovorni za kršitev za obdobje pred 27. novembrom 2001, kar tožeči stranki izpodbijata. Poleg tega je treba pripomniti, kot so stranke navedle v svojih pisanjih, da se je družba PirelliCS 30. decembra 2002 s pripojitvijo združila z družbo Pirelli SpA, ta pa se je 4. avgusta 2003 združila s skupino Pirelli. Po navedbah tožečih strank bi bilo treba kot edino odgovorno za očitano ravnanje v obdobju pred 27. novembra 2001 obravnavati skupino Pirelli, kot pravno naslednico družbe Pirelli CS, in ne družbe PirelliCSE.

127    V skladu z ustaljeno sodno prakso se konkurenčno pravo Unije nanaša na dejavnosti podjetij, pojem podjetja pa zajema vse subjekte, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihovo pravno obliko in njihov način financiranja. Kadar tak subjekt krši pravila o konkurenci, mora v skladu z načelom osebne odgovornosti sam odgovarjati za to kršitev (glej sodbo z dne 18. decembra 2014, Komisija/Parker Hannifin Manufacturing in Parker-Hannifin, C‑434/13 P, EU:C:2014:2456, točka 39 in navedena sodna praksa).

128    Sodišče je pojasnilo, da kadar je subjekt, ki je kršil pravila o konkurenci, pravno ali organizacijsko spremenjen, ta sprememba ne pomeni nujno ustanovitve novega podjetja, ki ni odgovorno za ravnanja predhodnega subjekta v nasprotju z navedenimi pravili, če iz gospodarskega gledišča med subjektoma obstaja istovetnost. Če bi se namreč podjetja lahko izognila sankcijam zgolj na podlagi dejstva, da se je spremenila njihova istovetnost zaradi prestrukturiranj, prenosov ali drugih pravnih ali organizacijskih sprememb, bi bil cilj kaznovanja ravnanj, ki so v nasprotju s temi pravili, in preprečevanja njihovih ponovitev z odvračilnimi sankcijami tako ogrožen (glej sodbo z dne 18. decembra 2014, Komisija/Parker Hannifin Manufacturing in Parker-Hannifin, C‑434/13 P, EU:C:2014:2456, točka 40 in navedena sodna praksa).

129    Sodišče je tako razsodilo, da kadar dva subjekta sestavljata enoten gospodarski subjekt, dejstvo, da subjekt, ki je storil kršitev, še obstaja, samo po sebi ne preprečuje, da bi bil sankcioniran subjekt, na katerega so bile prenesene njegove gospodarske dejavnosti. Tako izvajanje sankcije je zlasti dopustno, kadar sta ta subjekta pod nadzorom iste osebe in sta glede na tesne vezi, ki ju povezujejo na gospodarskem in organizacijskem področju, uporabljala v glavnem iste gospodarske smernice (glej sodbo z dne 18. decembra 2014, Komisija/Parker Hannifin Manufacturing in Parker-Hannifin, C‑434/13 P, EU:C:2014:2456, točka 41 in navedena sodna praksa).

130    V obravnavani zadevi, kot je bilo pojasnjeno v točki 125 zgoraj, je izvajanje dejavnosti v zvezi z električnimi kabli znotraj skupine Pirelli zagotavljal subjekt, ki je neposredno sodeloval pri zadevni kršitvi in ki je bil med 18. februarjem 1999 in 28. julijem 2005 večkrat notranje prestrukturiran in prenesen. Vendar gre za postopke, ki Komisiji ne preprečujejo, da bi zlasti ugotovila, da je družba PirelliCSE 27. novembra 2001 postala gospodarska naslednica družbe PirelliCS in da je treba iz tega razloga prvonavedeno družbo šteti za odgovorno za sodelovanje pri zadevni kršitvi za obdobje do tega datuma.

131    Po eni strani je namreč treba navesti, da – podobno kot je povzeto v izpodbijanem sklepu – je bil med 18. februarjem 1999 in 1. julijem 2001 subjekt, ki je zagotavljal opravljanje dejavnosti električnih kablov v skupini Pirelli in je neposredno sodeloval pri zadevni kršitvi, v družbo PirelliCS najprej vključen kot poseben oddelek. Nato je družba PirelliCS 1. julija 2001 del dejavnosti, ki jih je opravljala v sektorju električnih kablov, prenesla na svojo odvisno družbo, PirelliCSE Italia. Prenos je vključeval italijanska sredstva in obrate za izdelavo električnih kablov. Družba PirelliCS je 27. novembra 2001 še preostali del svojih dejavnosti električnih kablov in delež v družbi PirelliCSE Italia, vključno s subjektom, sodelujočim pri zadevni kršitvi, prenesla na družbo PirelliCSE. V zvezi s tem je treba pojasniti, da čeprav sta tožeči stranki v svojih pisanjih navedli, da na družbo PirelliCSE niso bila prenesena vsa sredstva družbe PirelliCS, to trditev ovrže točka 37 odgovora tožečih strank na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 24. oktobra 2011, priloženega k tožbi. Splošno sodišče je poleg tega lahko na podlagi vprašanja, v zvezi s tem postavljenega na obravnavi, ugotovilo, da so bila sredstva, ki niso bila prenesena na družbo PirelliCSE, v obravnavani zadevi le postranska in neproduktivna. Nazadnje, iz navedenega izhaja, da je družba PirelliCSE 27. novembra 2001 postala edino podjetje s popolnim nadzorom nad dejavnostmi podzemnih in podmorskih električnih kablov v navedeni skupini.

132    Po drugi strani je pomembno pripomniti, da so ob prvem prenosu sredstev med družbama PirelliCS in PirelliCSE Italia med tema subjektoma obstajale tesne povezave v smislu sodne prakse, navedene v točki 129 zgoraj, ker je bila družba PirelliCSE Italia odvisna družba v popolni lasti družbe PirelliCS in ker iz točke 730 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da sta bili obe družbi del iste skupine Pirelli. Poleg tega je treba upoštevati, da sta družbi PirelliCS in PirelliCSE glede na svoje tesne gospodarske in organizacijske povezave uporabljali pretežno iste gospodarske smernice. V zvezi s tem je treba spomniti, po eni strani, da je navedena subjekta nadzirala ista pravna oseba, to je družba Pirelli SpA, pozneje preimenovana v skupino Pirelli, in, po drugi strani, da je Komisija v točkah 737 in 738 obrazložitve navedenega sklepa ugotovila, da je skupina Pirelli v obdobju med 18. februarjem 1999 in 28. julijem 2005 odločilno vplivala na operativni oddelek električnih kablov, ki je bil vpleten v zadevni kartel, česar tožeči stranki nista izpodbijali.

133    Iz navedenega izhaja, da je Komisija v skladu z načelom gospodarske kontinuitete, kot je opredeljeno v sodni praksi Sodišča, upravičeno menila, da je bila odgovornost za kršitev družbe PirelliCS do 27. novembra 2001 prenesena na družbo PirelliCSE.

134    Zgornje ugotovitve ni mogoče veljavno ovreči z drugimi trditvami, ki jih navajata tožeči stranki.

135    Prvič, zavrniti je treba trditev tožečih strank, da morajo tesne povezave med družbo odsvojiteljico in družbo pridobiteljico obstajati na datum, ko Komisija sprejme sklep o ugotovitvi kršitve. Čeprav morajo na ta datum med odsvojiteljem in pridobiteljem obstajati strukturne povezave, na podlagi katerih je v skladu z načelom osebne odgovornosti mogoče ugotoviti, da subjekta sestavljata eno samo podjetje, pa se glede na cilj, ki se poskuša doseči z načelom gospodarske kontinuitete, ne zahteva, da te povezave trajajo tudi v preostalem obdobju trajanja kršitve ali do sprejetja odločbe, s katero se kršitev sankcionira (sodba z dne 18. decembra 2014, Komisija/Parker Hannifin Manufacturing in Parker-Hannifin, C‑434/13 P, EU:C:2014:2456, točka 51).

136    Drugič, trditve tožečih strank, da družba PrysmianCS ne bi smela biti obravnavana kot odgovorna za obdobje, v katerem sploh ni obstajala, ni mogoče sprejeti. V zvezi s tem je dovolj poudariti, da ni mogoče izključiti položaja gospodarske kontinuitete novoustanovljenega podjetja, kot je to v obravnavani zadevi, na katero so bila prenesena sredstva določene gospodarske dejavnosti in ki je pozneje preneseno na neodvisno tretjo osebo (glej v tem smislu sodbo z dne 18. decembra 2014, Komisija/Parker Hannifin Manufacturing in Parker-Hannifin, C‑434/13 P, EU:C:2014:2456, točka 53).

137    Tretjič, zavrniti je treba trditev tožečih strank, da bi morala biti, ker je družba PirelliCS obstajala še naprej do združitve z družbo Pirelli SpA 30. decembra 2002, skupina Pirelli odgovorna za del kršitve do popolnega prenosa dejavnosti v sektorju kablov na družbo PirelliCSE. V zvezi s tem, kot izhaja iz sodne prakse, kadar dva subjekta sestavljata enoten gospodarski subjekt, dejstvo, da subjekt, ki je storil kršitev, še vedno obstaja, samo po sebi ne preprečuje, da bi bil sankcioniran subjekt, na katerega so bile prenesene njegove gospodarske dejavnosti (sodba z dne 18. decembra 2014, Komisija/Parker Hannifin Manufacturing in Parker-Hannifin, C‑434/13 P, EU:C:2014:2456, točka 54).

138    Četrtič, dejstvo, da je bila skupina Pirelli ob sprejetju izpodbijanega sklepa Komisije še vedno uspešno podjetje, ne more biti upravičen razlog za to, da se ji, kot trdita tožeči stranki, pripiše odgovornost za neposredno udeležbo v zadevnem kartelu, zlasti do 27. novembra 2001. Zadostuje namreč navesti, da gospodarska uspešnost nekdanje matične družbe zadevnega podjetja na datum sprejetja izpodbijanega sklepa ne spada med merila, ki jih je treba v skladu s sodno prakso Sodišča, navedeno v točkah 128 in 129 zgoraj, upoštevati za uporabo načela gospodarske kontinuitete. Poleg tega je treba spomniti, da je bila v navedenem sklepu priznana odgovornost skupine Pirelli kot matične družbe do 28. julija 2005, saj se na podlagi člena 2(g) tega sklepa obravnava kot „skupno in solidarno“ odgovorna za plačilo dela globe.

139    Glede na navedeno je treba ugotoviti, da Komisija ni kršila načela osebne odgovornosti, s tem ko je družbi PirelliCSE pripisala odgovornost za neposredno sodelovanje pri kršitvi za obdobje pred 27. novembrom 2001.

140    V preostalem, tudi če se šteje – kot zatrjujeta tožeči stranki – da je Komisija storila napako, ker je družbo PirelliCSE obravnavala kot pravno naslednico družbe PirelliCS, ta trditev ne vpliva na to, da se prvonavedeni družbi pripiše odgovornost za neposredno sodelovanje pri kršitvi pred 27. novembrom 2001, saj je Komisija vsekakor upravičeno ugotovila, da je bila družba PirelliCSE gospodarska naslednica družbe PirelliCS in zato odgovorna za to obdobje.

141    Prvi del tega tožbenega razloga je treba zavrniti.

–       Drugi del: kršitev načela enakega obravnavanja in obveznosti obrazložitve

142    Tožeči stranki navajata, da je Komisija kršila načelo enakega obravnavanja in obveznost obrazložitve, v bistvu zato, ker naj bi bila družba PrysmianCS edini subjekt, ki ga je bilo treba kot naslednika drugega podjetja šteti za odgovornega. Po njunih navedbah sta se družbi Nexans France in Silec Cable izognili tej odgovornosti, čeprav sta bili v podobnem položaju.

143    Komisija in skupina Pirelli zavračata trditve tožečih strank.

144    V skladu z ustaljeno sodno prakso načelo enakega obravnavanja ali prepovedi diskriminacije zahteva, da se primerljive okoliščine ne obravnavajo različno in da se različne okoliščine ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena (glej sodbi z dne 27. junija 2012, Bolloré/Komisija, T‑372/10, EU:T:2012:325, točka 85 in navedena sodna praksa, in z dne 19. januarja 2016, Mitsubishi Electric/Komisija, T‑409/12, EU:T:2016:17, točka 108 in navedena sodna praksa).

145    Poleg tega je Sodišče nedavno spomnilo, da se podjetje, ki je s svojim ravnanjem kršilo člen 101 PDEU, ne more izogniti sankcijam zato, ker drugim gospodarskim subjektom ni bila naložena globa. Podjetje, ki mu je bila naložena globa zaradi udeležbe v kartelu, s katero je kršilo pravila o konkurenci, namreč ne more zaprositi za odpravo te globe ali zmanjšanje njenega zneska, ker naj enemu od drugih udeležencev istega kartela ne bi bila naložena globa za delno ali celotno udeležbo v navedenem kartelu (glej v tem smislu sodbi z dne 16. junija 2016, Evonik Degussa in AlzChem/Komisija, C‑155/14 P, EU:C:2016:446, točki 58 in 59, in z dne 9. marca 2017, Samsung SDI in Samsung SDI (Malaysia)/Komisija, C‑615/15 P, neobjavljena, EU:C:2017:190, točki 37 in 38 ter navedena sodna praksa).

146    Spoštovanje načela enakega obravnavanja mora biti usklajeno s spoštovanjem načela zakonitosti, po katerem se nihče ne more v svojo korist sklicevati na nezakonitost, ki je bila storjena v korist drugega. Zaradi morebitnega nezakonitega ravnanja v korist drugega podjetja, ki ni stranka tega postopka, namreč sodišče Unije ne more ugotoviti neenakega obravnavanja in tako nezakonitosti glede tožečih strank. Tak pristop bi pomenil, da se prizna načelo „enakega obravnavanja v protipravnosti“, in bi Komisijo v tem primeru zavezal k temu, da dokazov, ki so ji bili predloženi za to, da sankcionira podjetje, ki je storilo kršitev, ki jo je treba kaznovati, ne upošteva, ker je drugo podjetje, ki je verjetno bilo v primerljivem položaju, protipravno ušlo taki sankciji. Poleg tega, kot sicer jasno izhaja iz sodne prakse v zvezi z načelom enakega obravnavanja, podjetje, ki je s svojim ravnanjem kršilo člen 101(1) PDEU, ne more uiti sankcijam zato, ker drugim gospodarskim subjektom ni bila naložena globa, ker se sodišče Unije, kot v obravnavani zadevi, z njihovim primerom ni ukvarjalo (glej v tem smislu sodbo z dne 16. novembra 2006, Peróxidos Orgánicos/Komisija, T‑120/04, EU:T:2006:350, točka 77).

147    V obravnavani zadevi je treba poudariti, kot izhaja iz točke 139 zgoraj, da Komisija ni kršila načela osebne odgovornosti, s tem ko je družbi PirelliCSE in posledično družbi PrysmianCS pripisala odgovornost za sodelovanje pri kršitvi za obdobje do 27. novembra 2001. Zato – tudi če je Komisija morebiti ravnala nezakonito, ker ni ugotovila odgovornosti družb Nexans France in Silec Cable, kot to zatrjujeta tožeči stranki – Splošno sodišče v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 145 in 146 zgoraj, meni, da zaradi take morebitne nezakonitosti, o kateri mu ni treba odločati v okviru obravnavane tožbe, nikakor ne more ugotoviti, da je šlo za diskriminacijo in s tem nezakonitost v razmerju do tožečih strank.

148    Drugi del tega tožbenega razloga je torej treba zavrniti in s tem zavrniti navedeni tožbeni razlog v celoti.

 Peti tožbeni razlog: kršitev člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, ker Komisija ni določila deležev solidarnih dolžnikov v okviru njihovega notranjega razmerja

149    Tožeči stranki in družba Goldman Sachs navajajo, da bi morala Komisija določiti deleže solidarnih dolžnikov v okviru njihovega internega razmerja. Po njihovih navedbah taka določitev ni nujna, če družbe ob sprejetju izpodbijanega sklepa pripadajo isti skupini. Če pa gospodarska enota, ki so jo sestavljale te družbe, kot v obravnavani zadevi ne obstaja več, bi morala Komisija v navedenem sklepu to ugotoviti.

150    Komisija in skupina Pirelli izpodbijata te trditve.

151    V skladu s sodno prakso Sodišča se pojem solidarnosti za plačilo globe v pravu Unije v obsegu, v katerem zgolj odraža neposredno pravno posledico vzpostavitve pojma podjetja, nanaša le na podjetje, in ne na družbe, ki ga sestavljajo (glej sodbo z dne 26. januarja 2017, Villeroy & Boch/Komisija, C‑625/13 P, EU:C:2017:52, točka 150 in navedena sodna praksa).

152    Čeprav iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 izhaja, da Komisija lahko solidarno naloži globo več družbam, ker so del samo enega podjetja, pa niti na podlagi besedila te določbe niti na podlagi cilja mehanizma solidarnosti ni mogoče ugotoviti, da bi se ta pristojnost za sankcioniranje širila onkraj določanja zunanjega razmerja solidarnosti na določanje deležev solidarnih dolžnikov v okviru njihovega internega razmerja (glej sodbo z dne 26. januarja 2017, Villeroy & Boch/Komisija, C‑625/13 P, EU:C:2017:52, točka 151 in navedena sodna praksa).

153    Nasprotno pa je cilj mehanizma solidarnosti to, da je dodaten pravni instrument, ki ga ima Komisija na voljo za krepitev učinkovitosti svojih ukrepov za izterjavo glob, naloženih zaradi kršitev konkurenčnega prava, saj ta mehanizem zmanjšuje tveganje Komisije kot upnika dolga, ki ga pomenijo globe, za plačilno nesposobnost, kar prispeva k doseganju cilja odvračanja, ki mu konkurenčno pravo na splošno sledi (glej sodbo z dne 26. januarja 2017, Villeroy & Boch/Komisija, C‑625/13 P, EU:C:2017:52, točka 152 in navedena sodna praksa).

154    Določitev deležev solidarnih dolžnikov v njihovem obstoječem internem razmerju pa ne sledi temu dvojnemu cilju. Gre namreč za spor, ki nastopi v poznejši fazi, v katerem Komisija načeloma nima interesa, saj ji je en ali več navedenih solidarnih dolžnikov globo plačalo v celoti (glej sodbo z dne 26. januarja 2017, Villeroy & Boch/Komisija, C‑625/13 P, EU:C:2017:52, točka 153 in navedena sodna praksa).

155    V obravnavani zadevi zadošča ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah od 151 do 154 zgoraj, ugotoviti, da Komisiji ni bilo treba določiti deležev tožeče stranke in intervenientk v okviru njihovega internega razmerja. Ker je namreč Komisija ugotovila, da so tožeči stranki in intervenientki med celotnim obdobjem kršitve sestavljale eno samo podjetje v smislu konkurenčnega prava, česar tožeči stranki ne izpodbijata, je zadoščalo, da določi znesek globe, za plačilo katere so te družbe solidarno zavezane.

156    Poleg tega trditev tožečih strank, da intervenientki na datum sprejetja izpodbijanega sklepa z njima nista več bili enoten subjekt, ne more omajati ugotovitve iz točke 155 zgoraj.

157    Na eni strani je treba navesti, da bi sprejetje te trditve nasprotovalo pojmu solidarne odgovornosti. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da mehanizem solidarnosti po definiciji pomeni, da se lahko Komisija obrne bodisi na matično družbo bodisi na njene hčerinske družbe, ne da bi določila deleže, kakor zatrjujeta tožeči stranki. Kot je Sodišče namreč že razsodilo, ne obstaja „prioriteta“, da Komisija globo naloži eni ali drugi od teh družb (glej sodbo z dne 18. julija 2013, Dow Chemical in drugi/Komisija, C‑499/11 P, EU:C:2013:482, točka 49 in navedena sodna praksa).

158    Na drugi strani je treba ugotoviti, da bi sprejetje take trditve lahko škodovalo cilju mehanizma solidarnosti, ki je v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 153 zgoraj, to, da gre za dodaten pravni instrument, ki ga ima Komisija na voljo za krepitev tako učinkovitosti svojih ukrepov za izterjavo naloženih glob kot cilja odvračanja, ki mu konkurenčno pravo na splošno sledi.

159    Glede na navedeno je treba ugotoviti, da Komisija s tem, da ni določila deležev tožečih strank in intervenientk v okviru njihovega internega razmerja, v obravnavani zadevi ni kršila določb člena 23(2) Uredbe št. 1/2003.

160    Peti tožbeni razlog je torej treba zavrniti.

 Šesti tožbeni razlog: nezadostnost dokazov, da je bil kršen člen 101 PDEU

161    Tožeči stranki v bistvu navajata, da Komisija ni pravno zadostno dokazala obstoja protikonkurenčnega sporazuma, ki bi bil v nasprotju s členom 101 PDEU, in posledično njune udeležbe pri njegovem izvajanju. Po njunih navedbah obstoj sporazuma o „nacionalnem ozemlju“ ni podprt z zadostnimi dokazi in s tem niti obstoj „evropske konfiguracije kartela“, kot jo je opisala Komisija.

162    Prvič, tožeči stranki menita, da ugotovitve Komisije v zvezi z obstojem sporazuma o „nacionalnem ozemlju“ temeljijo na tavtološkem razlogovanju, ki jima ne pušča nobenega manevrskega prostora za obrambo. V zvezi s tem menita, da Komisija ni predložila neposrednega dokaza o obstoju navedenega načela. Poleg tega grajata dejstvo, da se neobstoj razprav o evropskih projektih razlaga kot znak za obstoj protikonkurenčnega sporazuma in da se poskusi „vstopa“ japonskih in južnokorejskih družb v EGP ne razlagajo kot znak konkurence, temveč kot kršitev tega načela.

163    Drugič, tožeči stranki trdita, da sta med upravnim postopkom navedli številna alternativna pojasnila glede dogodkov, navedenih v izpodbijanem sklepu, ter pojasnili, da so bili japonski in južnokorejski proizvajalci odvrnjeni od izvajanja konkurence v EGP.

164    Tožeči stranki po eni strani navajata, da so tristranska srečanja „A/R/K“ v zvezi s sodelovanjem pri izvozu potekala med letoma 1998 in 2005, po sklenitvi sporazumov Super Tension Cables Export Agreement (sporazum o izvozu kablov za zelo visoke napetosti, v nadaljevanju: STEA) in Sub-marine Cable Export Association (združenje za izvoz podmorskih kablov, v nadaljevanju: SMEA) v zvezi s projekti, ki so bili izvedeni ali načrtovani zunaj EGP, vendar ni prišlo do sklenitve nikakršnega sporazuma.

165    Po drugi strani tožeči stranki navajata več ovir, zaradi katerih japonske in južnokorejske družbe niso opravljale dejavnosti v EGP, evropske družbe pa ne na Japonskem in v Južni Koreji. Te ovire naj bi zlasti zadevale precejšnje razlike med državami glede značilnosti projektov, kulturnih in jezikovnih razlik, dejstva, da naj nekateri operaterji omrežij ne bi želeli poslovati z dobavitelji, ki nimajo vsaj enega lokalnega zastopnika, ki bi bil fizično prisoten v zadevni državi, in stroškov prevoza. Nazadnje, tožeči stranki zatrjujeta, da to, da je od začetka preiskave več japonskih in južnokorejskih zadevnih strank sprejelo ukrepe za „vstop“ v EGP, ne more omajati teh trditev.

166    Tretjič, tožeči stranki poudarjata, da ker Komisija ni dokazala obstoja sporazuma o „nacionalnem ozemlju“, jima ne more očitati obstoja kartela za dodeljevanje projektov na evropski ravni.

167    Komisija te trditve izpodbija.

168    Najprej je treba poudariti, da tožeči stranki v okviru tega tožbenega razloga ponovno navajata trditve, s katerimi želita dokazati, da se je Komisija pri svojih ugotovitvah oprla izključno na prošnje za prizanesljivost, kar naj bi očitno kazalo na šibak preiskovalni pristop. Vendar, kot izhaja iz preučitve v okviru tretjega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načela dobrega upravljanja s strani Komisije, je treba ugotoviti, da trditev, da se je Komisija v celoti oprla na ustne izjave, zbrane na podlagi programa prizanesljivosti, ne da bi opravila neodvisno preiskavo, ni podprta z dokazi iz izpodbijanega sklepa in zlasti z vsebino točke 3 tega sklepa, v kateri je Komisija, kot izhaja iz točke 114 zgoraj, predstavila različne dokaze, s katerimi je podprla svoje ugotovitve glede zadevnega kartela.

169    V zvezi s trditvami tožečih strank, da Komisiji ni uspelo dokazati obstoja sporazuma o „nacionalnem ozemlju“, je treba spomniti, da naj, kot izhaja iz točke 12 zgoraj ter iz točke 76 obrazložitve in naslednjih izpodbijanega sklepa, v skladu z navedenim sporazumom južnokorejski in japonski proizvajalci ne bi konkurirali evropskim proizvajalcem na evropskem „nacionalnem ozemlju“, kot so ga opredelili udeleženci kartela, v zameno za zavezo evropskih proizvajalcev, da jim ne bodo konkurirali na „nacionalnih ozemljih“ zlasti Japonske in Južne Koreje. Ta sporazum je bil po navedbah Komisije povezan s sporazumom o „izvoznih ozemljih“, s katerim so bili med evropske proizvajalce na eni strani ter japonske in južnokorejske proizvajalce na drugi strani razdeljeni projekti zunaj „nacionalnih ozemelj“ v skladu s „kvoto 60/40“. V zvezi z zadnjenavedenim je iz točk 79 in 247 obrazložitve navedenega sklepa razvidno, da Grčija dolgo ni bila del evropskega „nacionalnega ozemlja“ v smislu zadevnega sporazuma in da so projekti, ki so se izvajali v Grčiji, spadali v okvir dodelitve „izvoznih ozemelj“.

170    V obravnavani zadevi obstoja sporazuma o „nacionalnem ozemlju“ ter „evropske konfiguracije kartela“ ni mogoče veljavno izpodbijati s trditvami, ki sta jih v zvezi s tem navedli tožeči stranki.

171    Na prvem mestu je namreč treba poudariti, da je sporazum o „nacionalnem ozemlju“ opisan v točkah od 76 do 86 obrazložitve izpodbijanega sklepa, pri čemer ta opis temelji na dokazih, ki jih tožeči stranki posebej ne izpodbijata. Obstoj sporazuma je poleg tega podprt z dokazi, naštetimi v točki 3 navedenega sklepa, naslovljeni „Opis dejanskega stanja“, ki jih tožeči stranki prav tako ne izpodbijata s konkretnimi dokazi. Poleg tega Komisija v točkah od 107 do 115 obrazložitve navedenega sklepa povzema, pri čemer tožeči stranki ne skušata dokazati nasprotno, dokaze v zvezi z obstojem „evropske konfiguracije kartela“.

172    Prav tako Komisija v točki 493 obrazložitve izpodbijanega sklepa povzema vse dokaze, zbrane med preiskavo, med njimi tiste, ki se nanašajo na sporazum o „nacionalnem ozemlju“ in „evropsko konfiguracijo kartela“ ter ki jih tožeči stranki ne izpodbijata s posebnimi trditvami, razen dokazov, navedenih v točki 234 obrazložitve navedenega sklepa, vendar brez utemeljitve. Iz preučitve dokazov, navedenih v točki 493 obrazložitve navedenega sklepa, izhaja zlasti naslednje:

–        prvič, udeleženci kartela so implicitno ali izrecno pristopili k sporazumu ali začeli sodelovati pri usklajenem ravnanju, s katerima je bilo evropsko „nacionalno ozemlje“ zaščiteno pred konkurenco japonskih in južnokorejskih dobaviteljev električnih kablov, veljalo pa je tudi obratno (točka 493(a) obrazložitve izpodbijanega sklepa);

–        drugič, „člani R“ kartela so bili udeleženi v „evropski konfiguraciji kartela“, s katero so se razdelili ozemlja in stranke znotraj EGP (točka 493(b) obrazložitve izpodbijanega sklepa);

–        tretjič, več udeležencev, med njimi tožeči stranki, se je dogovorilo o cenah, ki naj bi se ponudile za podmorske in podzemne električne kable, tudi za projekte v EGP (točka 493(d) obrazložitve izpodbijanega sklepa);

–        četrtič, več udeležencev, med njimi tožeči stranki, je bilo vpletenih v predložitev kritnih ponudb za zagotovitev dogovorjene razdelitve projektov v zvezi s podmorskimi in podzemnimi električnimi kabli, tudi za projekte v EGP (točka 493(e) obrazložitve izpodbijanega sklepa);

–        četrtič, več udeležencev, med njimi tožeči stranki, je bilo vpletenih v izmenjavo občutljivih in strateških poslovnih informacij, kot so njihova razpoložljiva zmogljivost ali njihov interes za točno določene razpise, tudi za projekte v EGP (točka 493(f) obrazložitve izpodbijanega sklepa);

–        šestič, nekateri udeleženci, med njimi tožeči stranki, so bili vpleteni v ravnanja za okrepitev kartela, med drugim v kolektivno zavrnitev dobavljanja dodatne opreme ali zagotavljanja tehnične pomoči nekaterim konkurentom (točka 493(g) obrazložitve izpodbijanega sklepa);

–        sedmič, več udeležencev, med njimi tožeči stranki, je nadziralo izvajanje sporazumov o dodelitvi in določitvi cen z izmenjavo projektnih pol in informacij o trgu ter uvedbo obveznosti zagotavljanja informacij, tudi za projekte v EGP (točka 493(h) obrazložitve izpodbijanega sklepa).

173    Nazadnje je treba navesti, da točka 493 obrazložitve izpodbijanega sklepa poleg ugotovitev Komisije, med drugim o sporazumu o „nacionalnem ozemlju“ in „evropski konfiguraciji kartela“, vsebuje tudi sklicevanje na vse dokaze, povezane s pravilom glede „izvoznih ozemelj“, v katere sta bili tožeči stranki prav tako vpleteni.

174    Dokazi, ki jih je zbrala Komisija ter predložitev katerih je Splošno sodišče zahtevalo v okviru ukrepov procesnega vodstva in preiskave v pisnem delu postopka obravnavane zadeve (glej točko 28 zgoraj), torej potrjujejo obstoj sporazuma o „nacionalnem ozemlju“ in „evropske konfiguracije kartela“ ter udeležbo tožečih strank v navedenem kartelu, pri čemer ti nista navedli konkretnih dokazov, ki bi lahko, kot zatrjujeta, vzbudili dvom o soglasju volj za izvajanje sporazuma v zvezi z EGP.

175    Na drugem mestu je treba, podobno kot je to storila Komisija, poudariti, da tožeči stranki v pisanjih ne izpodbijata dokazov, navedenih v izpodbijanem sklepu, temveč samo navajata posamezne odlomke iz navedenega sklepa, zlasti točke 78, 501 in 626 obrazložitve, da bi ovrgli verodostojnost ugotovitev glede obstoja sporazuma o „nacionalnem ozemlju“. V zvezi s tem je tudi treba ugotoviti, da so v istem sklepu poleg dokumentov, zbranih med preiskavami, ki dokazujejo navedeni obstoj, predstavljeni številni dokazi, ki podpirajo obremenilne dokaze prosilk za prizanesljivost, ustne izjave in odgovore na zahteve po informacijah.

176    Zlasti je treba navesti, da točka 626 obrazložitve izpodbijanega sklepa napotuje na več drugih točk obrazložitve, ki vsebujejo dokaze o obstoju sporazuma o „nacionalnem ozemlju“, in sicer točke 306, 329, 353, 355, 357, 358, 380, 384, 386, 393, 428, in 437 obrazložitve tega sklepa, ki jih tožeči stranki ne izpodbijata podrobno. Poleg tega je v točkah od 80 do 86 obrazložitve navedenega sklepa omenjeno, da se je tak sporazum uporabljal za evropske projekte, ki so bili predmet razprav med evropskimi, japonskimi in južnokorejskimi operaterji. Poleg tega, kot navaja Komisija, se ti dokazi ne ujemajo z izvlečkom ustne izjave družbe J-Power Systems, ki jo tožeči stranki navajata za podkrepitev svoje trditve, da so bili stiki med proizvajalci električnih kablov za „izvozna ozemlja“ konec leta 2004 pretrgani. Prav tako se ne ujemajo s pojasnilom, ki ga navajata tožeči stranki, da so sestanki, na katerih so se navedeni proizvajalci odločili za sodelovanje na trgu, zadevali samo projekte zunaj EGP.

177    Na tretjem mestu, v točkah od 502 do 509 obrazložitve izpodbijanega sklepa Komisija predstavlja dokaze o tem, da sta se sporazum o „nacionalnem ozemlju“ in „evropska konfiguracija kartela“ izvajala. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožeči stranki v okviru tega tožbenega razloga navajata delčke navedenih dokazov, vendar pri tem zlasti ne zanikata, da so bila azijskim proizvajalcem dana navodila, namenjena zagotovitvi izvajanja navedenega sporazuma. Kot poleg tega poudarja Komisija in kot izhaja iz zgoraj navedenih točk obrazložitve, tožeči stranki ne izpodbijata niti dokazov v zvezi z dejstvoma, da so se udeleženci zavedali nezakonitosti svojih dejavnosti ter da so sprejeli nekatere organizacijske in tehnične previdnostne ukrepe, da jih ne bi odkrili.

178    Na četrtem mestu, glede trditve tožečih strank, da bi morala Komisija analizirati učinke kartela, je dovolj navesti, da taka obveznost ne velja, kadar gre za kršitve zaradi cilja, kot je to pri razdelitvi trga, ugotovljeni z izpodbijanim sklepom (glej sodbo z dne 16. junija 2015, FSL in drugi/Komisija, T‑655/11, EU:T:2015:383, točka 420 in navedena sodna praksa). Vsekakor je treba poudariti, da so v točki 3.3 izpodbijanega sklepa predstavljeni dokazi, ki jih tožeči stranki konkretno ne izpodbijata, o tem, da se je kartel izvajal, in med drugim navedeni primeri, med katerimi sta točki 113 in 114 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Poleg tega je treba dodati, da tudi če se – kot navajata tožeči stranki – nekateri projekti, razdeljeni med udeležence kartela in navedeni zlasti v točkah 192, 234(a) in 151 obrazložitve tega sklepa, niso izvajali, v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 645 obrazložitve istega sklepa, izvedba sporazuma, katerega cilj je protikonkurenčen, pa čeprav delna, zadostuje za izključitev možnosti sklepanja, da ni bilo vpliva navedenega sporazuma na trg (sodba z dne 25. oktobra 2005, Groupe Danone/Komisija, T‑38/02, EU:T:2005:367, točka 148). Dodati je treba, da s temi projekti nikakor ni mogoče omajati vseh drugih dokazov, ki jih je navedla Komisija.

179    Na petem mestu, tožeči stranki v bistvu navajata, da iz tehničnih, poslovnih in zgodovinskih razlogov japonski in južnokorejski proizvajalci niso imeli razloga za konkuriranje pri „evropskih projektih“. Po njunih navedbah ti razlogi verodostojno pojasnjujejo dokaze, navedene v izpodbijanem sklepu.

180    V zvezi s tem je treba spomniti, da lahko v skladu s sodno prakso sporazum, katerega namen je ščititi evropske proizvajalce na njihovem ozemlju Unije pred dejansko ali potencialno konkurenco drugih tujih proizvajalcev, omejuje konkurenco, razen če ni nepremostljivih ovir za vstop na evropski trg, zaradi katerih je izključena vsaka potencialna konkurenca tujih proizvajalcev (glej v tem smislu sodbo z dne 21. maja 2014, Toshiba/Komisija, T‑519/09, neobjavljena, EU:T:2014:263, točka 230).

181    V obravnavani zadevi tožeči stranki ne moreta trditi, da japonski in južnokorejski proizvajalci niso bili vsaj potencialni konkurenti evropskih proizvajalcev v EGP.

182    Treba je namreč poudariti, prvič, da – kot izhaja iz točke 658 obrazložitve izpodbijanega sklepa – so udeleženci redno potrjevali pristop k sporazumu, „člani A“ in „R“ kartela pa so se medsebojno obveščali o vabilih k oddaji ponudb z „ozemelj“ druge strani. Drugič, glede na točko 663 obrazložitve navedenega sklepa so evropske stranke japonske in južnokorejske proizvajalce redno vabile k pripravi ponudb za svoje projekte. Poleg tega se Komisija v zadnjenavedeni točki obrazložitve sklicuje na točki 231 in 279 navedenega sklepa, v katerih so omenjeni nekateri dokazi, iz katerih izhaja, da sta bila dva japonska proizvajalca povabljena k projektom, načrtovanim v EGP, zlasti v Španiji, Italiji, na Nizozemskem in v Združenem kraljestvu. Tretjič, to, da imajo lahko – kot izhaja iz točk 664 in 666 obrazložitve istega sklepa – različne stranke različne tehnične zahteve, kot trdita tožeči stranki, naj bi veljalo za vse potencialne dobavitelje, naj bodo evropski, japonski ali južnokorejski. Četrtič, kot je bilo navedeno v točki 666 obrazložitve zadevnega sklepa, je po uvedbi preiskave Komisije več japonskih in južnokorejskih strank sprejelo ukrepe za sodelovanje pri projektih, ki naj bi se izvajali v EGS. Petič, poudariti je treba, da je leta 2001 in leta 2005 neko južnokorejsko podjetje v skladu s točko 661 obrazložitve istega sklepa sodelovalo pri projektih, ki naj bi se izvajali v EGP in ki so vključevali prodajo sistemov električnih kablov, zlasti v Nemčiji, na Irskem in Nizozemskem. Tako sodelovanje potrjuje, da je bilo navedeno podjetje vsaj potencialni konkurent evropskih proizvajalcev v EGP in da ni bilo nepremostljivih ovir za vstop na evropski trg.

183    Iz tega izhaja, da v nasprotju s trditvami tožečih strank sodelovanje japonskih in južnokorejskih proizvajalcev v EGP ni bilo niti tehnično neizvedljivo niti gospodarsko nevzdržno.

184    Zato tožečima strankama ne uspe omajati ugotovitve Komisije, da sta bili udeleženi pri protikonkurenčnem sporazumu, ki je zlasti določal sporazum o „nacionalnem ozemlju“.

185    Glede na navedeno je treba ugotoviti, da tožeči stranki nista dokazali, da Komisija ni zadostno dokazala obstoja kršitve člena 101 PDEU.

186    Šesti tožbeni razlog je treba zato zavrniti.

 Sedmi tožbeni razlog: napačna določitev trajanja kršitve

187    Tožeči stranki menita, da Komisija ni pravno zadostno dokazala datuma začetka izvajanja protikonkurenčnega sporazuma, zlasti glede obdobja med letoma 1999 in 2000, v katerem je po njunih navedbah potekala le „stroga faza pogajanj“. Zlasti trdita, da nič ne dokazuje, da se je kršitev začela med sestankom, ki je potekal 18. februarja 1999 v Zürichu (Švica), in da ni dokazov, da je bil med drugimi sestanki, ki se jih je skupina Pirelli udeležila med letoma 1999 in 2000, sklenjen sporazum.

188    Glede, po eni strani, sestanka z dne 18. februarja 1999 v Zürichu tožeči stranki navajata, da so edini pisni dokaz, vključen v spis Komisije, interni zapiski osebe Y, zaposlene pri družbi Sumitomo Electric Industries, ki so bili predloženi v okviru skupne prošnje za imuniteto in ki naj bi se razlagali kot zapisnik navedenega sestanka, čeprav naj avtor ne bi bil omenjen in naj zapiski ne bi bili izmenjani z drugimi udeleženci tega sestanka. Po njunih navedbah gre za dokaz s šibko dokazno vrednostjo, ki naj ne bi bil podprt z nobeno ustno izjavo družbe J-Power Systems niti s širšim sklopom dokazov. Poleg tega navajata, da Komisija v točki 497 obrazložitve izpodbijanega sklepa sama navaja, da razprave, ki so potekale na navedenih sestankih, niso privedle do sporazuma glede določitve „nacionalnih ozemelj“ in dodelitve kvot za projekte zunaj teh ozemelj. Komisija naj tako ne bi mogla trditi, da je od tega datuma obstajal kartel niti da so udeleženci odpravili ali bistveno zmanjšali negotovost glede svojega ravnanja na trgu. Nazadnje, tožeči stranki navajata, da je iz analize prakse odločanja Komisije razvidno, da začetek kartela ni še nikoli temeljil na tako slabo podprtih dokazih.

189    Glede, po drugi strani, druihe dokazov tožeči stranki v bistvu trdita, da v izpodbijanem sklepu vsaj za obdobje do konca leta 2000 nista podprta niti dejstvo, da so se evropski in japonski proizvajalci dogovorili o izvajanju „konfiguracije A/R kartela“, niti ustanovitev „evropske konfiguracije“ navedenega kartela. Šlo naj bi, natančneje, za sestanke z dne 24. maja 1999 v Kuala Lumpurju (Malezija), 3. in 4. junija 1999 v Tokiu (Japonska), 26. julija 1999 v Londonu (Združeno kraljestvo), 19. oktobra 1999 v Kuala Lumpurju, 1. in 2. marca 2000 v Tokiu, 11. maja 2000 v Parizu (Francija), iz julija v Milanu ali Londonu in z dne 29. novembra 2000 v Kuala Lumpurju.

190    Komisija te trditve izpodbija.

191    Najprej je treba spomniti, da člen 101(1) PDEU prepoveduje sporazume ali usklajena ravnanja, če je njihov cilj ali posledica preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu, zlasti če gre za razdelitev trgov ali virov oskrbe.

192    Za sporazum v smislu člena 101(1) PDEU zadostuje, da zadevna podjetja izrazijo skupno voljo, da bodo na trgu delovala na določen način. Lahko se šteje, da je sporazum v smislu navedene določbe sklenjen že, če je načeloma podano soglasje volj o omejitvi konkurence, tudi če o posameznih elementih nameravane omejitve še potekajo pogajanja (glej sodbo z dne 16. junija 2011, Solvay/Komisija, T‑186/06, EU:T:2011:276, točki 85 in 86 ter navedena sodna praksa). V zvezi s tem je brezpredmetno preučevati, ali so podjetja menila, da so – pravno, dejansko ali moralno – zavezana k ravnanju, za katero so se dogovorila (sodbi z dne 14. maja 1998, Mayr-Melnhof/Komisija, T‑347/94, EU:T:1998:101, točka 65, in z dne 8. julija 2008, Lafarge/Komisija, T‑54/03, neobjavljena, EU:T:2008:255, točka 219 in navedena sodna praksa).

193    Pojem usklajenega ravnanja se nanaša na usklajevanje med podjetji, ki ne da bi dobilo obliko sporazuma v pravem smislu besede, namerno nadomešča dejansko sodelovanje med njimi, pri čemer pomeni nevarnost za konkurenco (glej sodbo z dne 16. junija 2011, Solvay/Komisija, T‑186/06, EU:T:2011:276, točka 87 in navedena sodna praksa).

194    Člen 101(1) ES tako nasprotuje vsakemu neposrednemu ali posrednemu stiku med gospodarskimi subjekti, ki bi bodisi vplival na ravnanje trenutnega ali potencialnega konkurenta na trgu bodisi bi takemu konkurentu razkril ravnanje na trgu, za katero se je gospodarski subjekt odločil ali ki ga namerava upoštevati, kadar je cilj ali posledica teh stikov omejevanje konkurence. Dejstvo, da se konkurentom sporočijo podatki zaradi priprave protikonkurenčnega sporazuma, zadostuje za dokaz obstoja usklajenega ravnanja v smislu navedene določbe (glej sodbo z dne 16. junija 2011, Solvay/Komisija, T‑186/06, EU:T:2011:276, točki 88 in 89 ter navedena sodna praksa).

195    Pojma sporazuma in usklajenega ravnanja v smislu člena 101(1) PDEU poleg tega subjektivno gledano zajemata enake oblike usklajevanja, ki se razlikujejo le po intenzivnosti in izraznih oblikah. Tako zadostuje, da je bila dokazana katera koli od teh oblik kršitve, navedenih v tej določbi, da bi se zadnjenavedena določba uporabila (glej v tem smislu sodbo z dne 5. decembra 2013, Solvay/Komisija, C‑455/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:796, točka 53).

196    Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da mora Komisija dokazati ne samo obstoj omejevalnega sporazuma, ampak tudi njegovo trajanje (sodba z dne 14. julija 2005, ThyssenKrupp/Komisija, C‑65/02 P in C‑73/02 P, EU:C:2005:454, točka 31).

197    Čeprav se mora Komisija sklicevati na natančne in skladne dokaze, da bi dokazala obstoj kršitve člena 101(1) PDEU, ni nujno, da vsak dokaz Komisije zadosti tem merilom glede vsakega znaka kršitve. Dovolj je, da sklenjen krog indicev, na katerega se sklicuje institucija – če se presoja celostno – izpolnjuje to zahtevo. Tako se indici, ki jih je Komisija navedla v izpodbijanem sklepu, da bi dokazala, da je podjetje kršilo navedeno določbo, ne smejo presojati ločeno, ampak kot celota (glej sodbo z dne 12. decembra 2014, Repsol Lubricantes y Especialidades in drugi/Komisija, T‑562/08, neobjavljena, EU:T:2014:1078, točki 152 in 153 ter navedena sodna praksa).

198    V večini primerov je treba na obstoj protikonkurenčnega ravnanja ali protikonkurenčnega sporazuma sklepati iz več naključij in indicev, ki lahko, če se obravnavajo skupaj in če ni drugih skladnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi pravil o konkurenci (glej sodbo z dne 17. septembra 2015, Total Marketing Services/Komisija, C‑634/13 P, EU:C:2015:614, točka 26).

199    V obravnavani zadevi je Komisija ugotovila – med drugim v točkah 138 in 506 obrazložitve izpodbijanega sklepa – da se je kartel, na katerega se nanaša navedeni sklep, začel 18. februarja 1999, ko so se v enem od hotelov v Zürichu sestali predstavniki štirih japonskih dobaviteljev električnih kablov, in sicer družb Furukawa Electric, Fujikura, Sumitomo Electric Industries in Hitachi Cable, ter predstavniki dveh evropskih dobaviteljev električnih kablov, med katerima je bila skupina Pirelli. Tudi če se tožeči stranki kot taki tega sestanka nista udeležili, je treba spomniti, da, kot izhaja iz preučitve četrtega tožbenega razloga, sta odgovorni za sodelovanje na tem sestanku kot naslednici skupine Pirelli.

200    Komisija trditev, navedeno v točki 199 zgoraj, opira na več dejanskih okoliščin, ki jih je mogoče povzeti tako.

201    Najprej, Komisija je navedla, da je kartel, na katerega se nanaša izpodbijani sklep, izšel iz dveh izvoznih režimov na podlagi sporazumov STEA in SMEA, ki so ju glavni evropski dobavitelji električnih kablov sklenili v 70. letih prejšnjega stoletja, v okviru International Cable Development Corporation (mednarodno združenje za razvoj kablov). Glede na točko 64 obrazložitve navedenega sklepa je bil v sporazumih STEA in SMEA določen prvotni okvir za oddajo ponudb ter dodelitev trgov in projektov, ki se nanašajo na podzemne in podmorske električne kable za visoke napetosti, zunaj „nacionalnih ozemelj“ družb, ki so sklenile navedena sporazuma. Komisija v isti točki obrazložitve navaja, česar tožeči stranki ne izpodbijata, da je preiskava pokazala, da je poleg teh sporazumov med evropskimi, japonskimi in južnokorejskimi proizvajalci obstajal nenapisan dogovor, s katerim so se te tri skupine proizvajalcev zavezale, da si ne bodo konkurirale na svojih „nacionalnih ozemljih“. V drugih regijah je bil cilj proizvajalcev ta, da si medsebojno razdelijo projekte, pri čemer naj bi bilo evropskim proizvajalcem dodeljenih približno 60 % projektov in japonskim proizvajalcem približno 40 % projektov. Za vsako skupino sta bila imenovana predsednik in tajnik (ali koordinator), ki naj bi organizirala dodeljevanje. Člani zadevnih sporazumov in navedenega nenapisanega dogovora, ki so prejeli poizvedbe strank glede morebitnih projektov v zvezi s podzemnimi in podmorskimi električnimi kabli, so morali o teh poizvedbah obvestiti japonskega ali evropskega tajnika, če sta vrsta in dolžina električnih kablov izpolnjevali določena merila. Tajniki oziroma koordinatorji so nato o tem razpravljali in se dogovorili o skupini proizvajalcev, ki ji bo projekt dodeljen.

202    Ni sporno, da kartel, na katerega se nanaša izpodbijani sklep, ustreza shemi, opisani v točki 201 zgoraj.

203    Po tem sta bila sporazuma STEA in SMEA, vključno s spremljajočim nenapisanim dogovorom, konec leta 1997 ukinjena, kot izhaja iz točke 117 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Komisija je predložila dokaze, ki jih tožeči stranki ne izpodbijata s konkretnimi dokazi in iz katerih izhaja, po eni strani, da so se družbe, ki so sklenile navedena sporazuma, zavedale njune nezakonitosti in, po drugi strani, da so nameravale ta sporazuma v prihodnje preoblikovati. V točkah 119 in od 121 do 136 obrazložitve izpodbijanega sklepa ter v točkah od 3 do 15 Priloge I k navedenemu sklepu je poleg tega navedla dokaze, ki potrjujejo, da so se navedene družbe še naprej sestajale in razpravljale o posledicah ukinitve navedenih sporazumov in o možnosti sklenitve novega sporazuma. V zvezi s tem tožeči stranki ne zanikata, da sta se udeležili enajstih sestankov z drugimi japonskimi dobavitelji, ki so bili organizirani v letu 1998, in sestanka, organiziranega oktobra 1998 v Kuala Lumpurju, ki so se ga med drugim udeležile družbe Pirelli, Sumitomo Electric Industries, Hitachi Cable, Furukawa Electric, Fujikura in še ena evropska družba.

204    Pripomniti je treba, da je na enem od sestankov, navedenih v točki 203 zgoraj, potekala razprava, o kateri je Komisija poročala v točki 129 obrazložitve izpodbijanega sklepa in ki je tožeči stranki ne zanikata, glede projekta v zvezi z električnimi kabli, načrtovanega v Singapurju, ki je bil prvotno, pred ukinitvijo sporazumov STEA in SMEA, dodeljen evropskim podjetjem in v zvezi s katerim se je družbi Furukawa Electric očitalo, da je oddala ponudbo z nizko ceno. V okviru tega očitka je bilo poleg tega pripomnjeno, da bi lahko podobna ravnanja prekrižala „prihodnji načrt, o katerem razpravljajo [japonski in evropski proizvajalci]“.

205    Komisija je poleg tega ugotovila, da je bil v letu 1999 organiziran niz šestih rednih sestankov, med drugim med predstavniki skupine Pirelli ter družb Fujikura, Furukawa Electric, Hitachi Cable in Sumitomo Electric Industries. Tem sestankom so v letu 2000 sledili še drugi sestanki japonskih in evropskih dobaviteljev ter več dvostranskih sestankov. Iz zapiskov, ki so nastali v času teh sestankov in ki jih Komisija navaja med drugim v točkah 137, 141, 143, 144 in 154 obrazložitve izpodbijanega sklepa, izhaja, da so imeli protikonkurenčno vsebino, saj so se nanašali na sklenitev in izvajanje sporazuma o razdelitvi trgov, ki je povzemal strukturo sporazumov STEA in SMEA. Udeleženci teh sestankov so razpravljali o pravilih razdelitve trgov, o opredelitvi posameznih „nacionalnih ozemelj“, o kvotah za razdeljevanje projektov na „izvoznih ozemljih“, o napetosti električnih kablov, zajetih s sporazumom, o imenovanju regionalnih koordinatorjev in o novih podjetjih, ki naj bi se vključila v razprave, da bi se zagotovilo čim učinkovitejše izvajanje novega sporazuma.

206    Komisija je, nazadnje, v točki 145 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da so družbe J-Power Systems, Sumitomo Electric Industries in Hitachi Cable v skupni prošnji za imuniteto potrdile, da sta v začetnem obdobju kartela vsaj družbi Sumitomo Electric Industries in Hitachi Cable spoštovali sporazum o „nacionalnem ozemlju“, in sicer sta zagotovili, da jima niso bili ponujeni nekateri projekti na evropskem „nacionalnem ozemlju“, temveč so bili ti ponujeni evropskim družbam.

207    Glede na izpodbijani sklep je v teh okoliščinah 18. februarja 1999 v Zürichu potekal sestanek, na katerem si je oseba Y, zaposlena pri družbi Sumitomo Electric Industries, delala zapiske, ki jih je Komisija povzela v točki 137 obrazložitve navedenega sklepa. Iz teh zapiskov, v katerih sta nedvoumno navedena datum in kraj navedenega sestanka, tako da tožeči stranki ne moreta zanikati, da so iz tistega obdobja, izhaja, da je ta sestanek zadeval pogoje, določene za kartel v zvezi s projekti podmorskih električnih kablov, to je kvote, ki naj bi se dodelile evropski in japonski skupini, dodelitev „nacionalnih ozemelj“ glede na lokacije proizvodnih obratov podjetij ter spremljanje in nadziranje kvot na „izvoznih ozemljih“ z uporabo projektnih pol. Udeleženci so razpravljali tudi o priključitvi družbe ABB ter japonskih podjetij SWCC Showa Holdings in Mitsubishi Cable Industries k sporazumu, obravnavali so vprašanje globe, naložene družbi ABB zaradi udeležbe v kartelu za predizolirane cevi, in tako pokazali, da se zavedajo določenih tveganj v zvezi s tem.

208    V zvezi s sestankom z dne 18. februarja 1999 v Zürichu je Komisija v točki 497 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da nekateri vidiki, o katerih se je razpravljalo na njem, niso privedli do sporazuma. Iz zapisa ustne izjave družbe J-Power Systems in zapiskov o navedenem sestanku namreč izhaja, da se udeleženci niso dogovorili o kvoti, ki naj bi se uporabljala („kvota 60/40“ ali „kvota 70/30“) za „izvozna ozemlja“, in da se niso dokončno odločili, ali bi morala „nacionalna ozemlja“ vključevati Švedsko (sedež proizvodnih dejavnosti družbe ABB), Južno Korejo in Tajvan. Komisija je kljub temu menila, da je ta sestanek pomenil začetek kršitve. V zvezi s tem je v točki 506 obrazložitve navedenega sklepa navedla:

„Glede na […] ravnanje pred sestankom 18. februarja 1999, ko so udeleženci nesporno načrtovali ponovno izvajanje svojih predhodnih sporazumov, in […] njihovo ravnanje po navedenem datumu, ko so odprto dodeljevali projekte na izvoznih ozemljih, spoštovali svoja nacionalna ozemlja in k sodelovanju pri izvajanju ‚načrta‘ nameravali povabiti še druge družbe […], je razumno sklepati, da sestanek 18. februarja 1999 dokazuje tedanji obstoj skupne volje za dodelitev trgov in strank ter izkrivljanje običajnega konkurenčnega procesa v okviru projektov, ki so se nanašali tako na [podzemne] kable kot tudi na [podmorske] kable. Najmanj od tega datuma je obstajalo soglasje volj glede samega načela omejevanja konkurence med udeleženci. Udeleženci so torej sklenili sporazum ali izvajali usklajeno ravnanje v smislu člena 101(1) [PDEU], čeprav se je o nekaterih podrobnih pravilih glede kartela tedaj še razpravljalo.“

209    Splošno sodišče meni, da glede na sodno prakso, navedeno v točkah od 192 do 198 zgoraj, ugotovitev Komisije v zvezi z obsegom sestanka z dne 18. februarja 1999 v Zürichu, predstavljenega v točki 506 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ne vključuje napačne uporabe prava ali napake pri presoji.

210    Na prvem mestu, Komisija je namreč pravno zadostno in ob upravičenem upoštevanju okoliščin ukinitve sporazumov STEA in SMEA, h katerima je pristopila skupina Pirelli, dokazala, da so od leta 1998 člani teh sporazumov, in sicer glavni evropski in japonski dobavitelji podmorskih in podzemnih električnih kablov, ponovno začeli pogajanja o sklenitvi novega sporazuma in da so sčasoma ta sporazum uspešno izvajali. Zapiski s sestanka z dne 18. februarja 1999 v Zürichu, ki so prvi zapiski, v katerih so celovito predstavljeni temelji tega novega sporazuma, potrjujejo, da so se podjetja, prisotna na sestanku, v času nastanka teh zapiskov dogovorila o samem načelu razdelitve trgov, tako v zvezi z „izvoznimi ozemlji“ kot tudi „nacionalnimi ozemlji“. Obstoj tega načela in dejstvo, da so ga družbe, ki so sklenile sporazuma STEA in SMEA, spoštovale, potrjuje razprava, v katero sta bili vključeni tožeči stranki in ki je povzeta v točki 204 zgoraj.

211    V zvezi s tem je treba po eni strani spomniti, da Komisiji nič ne preprečuje, da upošteva pripravljalne faze za pravo oblikovanje kartela, da bi ugotovila gospodarski položaj, ki je obstajal pred nastankom tega kartela in ki pojasnjuje njegov nastanek, ali da bi ugotovila in ocenila, kakšne vloge so udeleženci kartela imeli pri njegovi zasnovi, oblikovanju in izvajanju (sodba z dne 27. junija 2012, Coats Holdings/Komisija, T‑439/07, EU:T:2012:320, točka 60).

212    Po drugi strani je pomembno pripomniti, kot je Komisija to upravičeno storila v točki 498 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da za presojo obsega sestanka 18. februarja 1999 v Zürichu ni odločilno, ali se je šest družb, ki so se udeležile navedenega sestanka, dokončno dogovorilo o vseh vidikih sporazuma, temveč ali so razprave, ki so potekale na tem sestanku, tem šestim družbam z njihovo udeležbo omogočile odpravo ali vsaj bistveno zmanjšanje negotovosti glede ravnanja, ki se je od njih pričakovalo na trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 8. julija 2008, BPB/Komisija, T‑53/03, EU:T:2008:254, točka 182 in navedena sodna praksa).

213    Tako niti uporaba pogojnika in prihodnjika v zapiskih osebe Y niti to, da naj bi ta izjavila, da niti po sestanku, organiziranem oktobra 1999 v Kuala Lumpurju, ni bil sklenjen nikakršen sporazum, ne zadostujeta za ugotovitev, da družbe, ki so se udeležile sestanka v Zürichu, 18. februarja 1999 še niso kršile člena 101(1) PDEU. Poleg tega, čeprav tožeči stranki dvomita o dokazni vrednosti zapiskov osebe Y, ker je šlo za interni dokument družbe J-Power Systems, ki po njunem mnenju ni podprt z drugimi zapiski drugih udeležencev sestanka, je treba spomniti, da v skladu s sodno prakso interna narava dokumenta Komisiji ne more preprečiti, da se nanj sklicuje kot na obremenilni dokaz za podkrepitev drugih dokazov, zlasti v okviru širšega sklopa skladnih dokazov (glej v tem smislu sodbo z dne 8. julija 2004, JFE Engineering/Komisija, T‑67/00, T‑68/00, T‑71/00 in T‑78/00, EU:T:2004:221, točka 231). V zvezi s tem je treba dodati, da Komisija svoje ugotovitve ni oprla izključno na zapiske osebe Y, temveč tudi, kot izhaja iz točk od 201 do 206 zgoraj, na splošni okvir, ki temelji na drugih dokazih zlasti v zvezi z ravnanjem udeležencev pred zadnjenavedenim sestankom in po njem. Nazadnje, v nasprotju s trditvami tožečih strank dokazne vrednosti zadevnih zapiskov ne omaja dejstvo, da jih je njihov avtor več let pozneje razlagal na podlagi, kot navajata, „oddaljenih spominov“. V zvezi s tem zadostuje navesti, podobno kot je to storila Komisija, da taka časovno oddaljena razlaga ne more omajati dokazne vrednosti teh zapiskov kot sočasnih pisnih dokazov.

214    Na drugem mestu, v nasprotju s trditvami tožečih strank različni dokazi v zvezi z okoliščinami sestanka z dne 18. februarja 1999 v Zürichu, vključno s poznejšimi izmenjavami informacij med zadevnimi podjetji, potrjujejo, da je v začetnem obdobju kartela glavne evropske in japonske dobavitelje podmorskih in podzemnih električnih kablov, vključno s skupino Pirelli, povezovala skupna volja po delitvi trgov ne podlagi sheme iz sporazumov STEA in SMEA in da so poleg tega to delitev trgov tudi izvajali. To se nanaša zlasti na projekte, navedene v točki 145 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki naj bi bili dodeljeni evropskim podjetjem v skladu s sporazumom o „nacionalnem ozemlju“.

215    Iz zgornjih preudarkov izhaja, da je Komisija upravičeno menila, da je 18. februarja 1999 glavne japonske in evropske dobavitelje podmorskih in podzemnih električnih kablov za visoke in zelo visoke napetosti, vključno s tožečima strankama, povezovala skupna volja, da z razdelitvijo trgov omejijo konkurenco. Zato ni storila napake, ko je ugotovila, da se je kršitev člena 101(1) PDEU, očitana tožečima strankama, začela na ta datum.

216    Glede trditev tožečih strank, da protikonkurenčna narava sestankov, ki so potekali v letu 2000, ni bila zadostno podprta, je treba ugotoviti, da ker Komisija ni storila napake, ko je menila, da začetek kršitve določa sestanek z dne 18. februarja 1999 v Zürichu, so te trditve brezpredmetne.

217    Sedmi tožbeni razlog je treba zato zavrniti.

 Osmi tožbeni razlog: kršitev člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 ter načel enakega obravnavanja in sorazmernosti, glede izračuna naloženih glob

218    Tožeči stranki z osmim tožbenim razlogom trdita, po eni strani, da sta bili ocena teže kršitve v izpodbijanem sklepu ter določitev vstopnih pristojbin nesorazmerni. Po drugi strani trdita, da je Komisija z upoštevanjem višjega deleža prodaje za evropska kot za japonska podjetja kršila načelo enakega obravnavanja.

219    Pred preučitvijo obeh delov tega tožbenega razloga je treba spomniti, da lahko Komisija v skladu s členom 23(2) in (3) Uredbe št. 1/2003 podjetjem, kadar naklepno ali iz malomarnosti kršijo člen 101(1) PDEU, z odločbo naloži globe, katerih znesek se določi ob upoštevanju teže kršitve in tudi njenega trajanja.

220    V skladu s točkami od 19 do 22 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 je eden od dejavnikov, na katerem temelji osnovni znesek globe, delež vrednosti zadevne prodaje, določen glede na stopnjo teže kršitve. Teža kršitve se presoja v vsakem posameznem primeru za vsako vrsto kršitve, ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavane zadeve. Pri odločitvi glede višine deleža vrednosti prodaje, ki se upošteva v posameznem primeru, Komisija upošteva več dejavnikov, kot so narava kršitve, skupni tržni delež vseh zadevnih strank, geografski obseg kršitve in izvajanje kršitve.

221    Komisija ima pri določanju višine glob polje proste presoje, da bi ravnanje podjetij usmerila k spoštovanju pravil o konkurenci (glej sodbi z dne 12. decembra 2012, Novácke chemické závody/Komisija, T‑352/09, EU:T:2012:673, točka 43 in navedena sodna praksa, in z dne 14. marca 2013, Dole Food in Dole Germany/Komisija, T‑588/08, EU:T:2013:130, točka 662 in navedena sodna praksa). Vendar se sodišče pri nadzoru nad višino globe niti glede izbire dejavnikov, ki jih upošteva pri uporabi meril iz Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006, niti glede njihove ocene ne sme opirati na polje proste presoje Komisije, da bi opustilo izvedbo nadzora nad višino globe tako v zvezi z dejstvi kot z uporabo prava (sodba z dne 8. decembra 2011, KME Germany in drugi/Komisija, C‑272/09 P, EU:C:2011:810, točka 102). Poleg tega mora Komisija vsakič, ko se odloči, da bo naložila globe na podlagi konkurenčnega prava, spoštovati splošna pravna načela, med katerimi sta načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti, kot ju razlagajo sodišča Unije (sodba z dne 12. decembra 2012, Novácke chemické závody/Komisija, T‑352/09, EU:T:2012:673, točka 44)

222    V obravnavani zadevi je treba spomniti, da je Komisija v izpodbijanem sklepu, zlasti v točkah od 997 do 1010 obrazložitve, v zvezi z osnovnim zneskom globe in določitvijo teže menila, da je kršitev po svoji naravi pomenila eno najtežjih omejitev konkurence, kar naj bi upravičevalo uporabo deleža 15 %. Uporabila je tudi 2‑odstotno zvišanje navedenega deleža za vse naslovnike zaradi njihovega skupnega tržnega deleža in skorajda svetovnega geografskega obsega kartela, ki je med drugim zajemal celotno ozemlje EGP. Poleg tega je med drugim menila, da je bilo ravnanje evropskih podjetij, vključno s tožečima strankama, bolj škodljivo za konkurenco kakor ravnanje drugih podjetij, saj so si evropska podjetja poleg udeležbe v „konfiguraciji kartela A/R“ med seboj razdelila projekte v zvezi električnimi kabli v okviru „evropske konfiguracije“ navedenega kartela. Zato je delež vrednosti prodaje, ki ga je treba upoštevati iz naslova teže kršitve, za evropska podjetja določila na 19 %, za preostala podjetja pa na 17 %.

223    Oba dela, ki ju navajata tožeči stranki, je treba preučiti ob upoštevanju teh preudarkov.

–       Prvi del: kršitev načela sorazmernosti

224    Tožeči stranki Komisiji v bistvu očitata, da v fazi določitve glob ni zadostno upoštevala okoliščin kršitve. Natančneje, menita, najprej, da bi bilo treba osnovni znesek prilagoditi zlasti glede na omejen obseg kršitve oziroma celo neobstoj dejanskih učinkov kršitve v EGP. Nato navajata, da kršitev ni vplivala na večino prodaje električnih kablov, na katero se je nanašalo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, oziroma da očitani protikonkurenčni sporazum ni mogel vplivati na končne stranke, zlasti na cene, ki so jim bile zaračunane. Poleg tega menita, da bi morala Komisija upoštevati postopno ukinjanje kartela od leta 2004. Nazadnje trdita, da so dejanske okoliščine, ki ne izhajajo iz kartela, kot je strošek surovin, ublažile njegov vpliv.

225    Komisija te trditve izpodbija.

226    Na prvem mestu, glede trditve tožečih strank, ki se nanaša na omejen obseg kršitve, je treba navesti, da čeprav temelji na neobstoju dokazov o obstoju sporazuma o „nacionalnem ozemlju“, jo je treba zavrniti. Kot namreč izhaja iz ugotovitve v točki 184 zgoraj, tožečima strankama ni uspelo omajati ugotovitve Komisije, da sta bili udeleženi pri protikonkurenčnem sporazumu, ki je določal zlasti sporazum o „nacionalnem ozemlju“. V teh okoliščinah je treba navesti, da kartel ni imel omejenega obsega v smislu, kot zatrjujeta tožeči stranki.

227    Poleg tega je treba – podobno kot v točki 1001 obrazložitve izpodbijanega sklepa – navesti, da je bil v obravnavani zadevi 15‑odstotni delež upravičen že zaradi same narave kršitve, pri kateri sta sodelovali tožeči stranki, to je razdelitev trgov v zvezi s podzemnimi električnimi kabli. Taka kršitev namreč spada med najresnejše omejitve konkurence v smislu točke 23 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 in tak 15‑odstotni delež ustreza najnižji stopnji v meji razpona sankcij, ki je v skladu s temi smernicami določena za takšne kršitve (glej v tem smislu sodbo z dne 26. januarja 2017, Laufen Austria/Komisija, C‑637/13 P, EU:C:2017:51, točka 65 in navedena sodna praksa).

228    Na drugem mestu, v zvezi s trditvijo, da kartel ni vplival na trg, je treba spomniti, da ker je kršitev, ugotovljena v izpodbijanem sklepu, v skladu z ustaljeno sodno prakso kršitev zaradi cilja, Komisiji ni bilo treba dokazati njenih učinkov (glej sodbo z dne 13. decembra 2012, Expedia, C‑226/11, EU:C:2012:795, točka 35 in navedena sodna praksa). Poleg tega, kot je bilo že navedeno v točki 178 zgoraj, v skladu s sodno prakso izvedba sporazuma, katerega cilj je protikonkurenčen, pa čeprav delna, zadostuje za izključitev možnosti sklepanja, da ni bilo vpliva navedenega sporazuma na trg (sodba z dne 25. oktobra 2005, Groupe Danone/Komisija, T‑38/02, EU:T:2005:367, točka 148).

229    Vendar tožeči stranki v repliki v bistvu navajata, da je treba za protikonkurenčni sporazum, ki se ni v celoti izvajal in ki nikakor ne vpliva na cene, ki so jih plačale stranke, šteti, da ima manjšo težo od sporazuma, ki se v celoti izvaja in ki povzroči škodo strankam, ker se zaradi njega zvišajo cene.

230    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se večina trditev tožečih strank nanaša na merilo dejanskega vpliva na trg, zlasti na cene, ki so jih plačale končne stranke, kar bi Komisija, če bi to bilo izmerljivo, lahko upoštevala, kot je navedeno v točki 1A Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) [ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 171). Vendar v skladu s samim besedilom točke 22 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006, ki se uporabljajo za dejansko stanje v obravnavani zadevi, ni nujno, da Komisija pri presoji teže kršitve za izračun globe kot obteževalni ali olajševalni dejavnik upošteva dejanski vpliv ali nevpliv na trg. Zadostuje, tako kot v obravnavani zadevi, da – kot izhaja iz točke 222 zgoraj – višino deleža vrednosti prodaje, ki jo je treba upoštevati in jo določi Komisija, upravičujejo drugi dejavniki, ki lahko vplivajo na določitev teže na podlagi zadnjenavedene določbe, kot so sama narava kršitve, skupni tržni delež vseh zadevnih strank in geografski obseg kršitve. Zato je treba, če želita tožeči stranki s trditvami dokazati, da kartel iz razlogov, ki niso odvisni od volje njegovih članov, ni mogel imeti učinkov ali prinesti pričakovanih rezultatov, te trditve zavrniti kot brezpredmetne.

231    Če pa je treba utemeljitev tožečih strank razumeti, kot da menita, da Komisija ni dokazala izvajanja kršitve, je prav tako ni mogoče sprejeti.

232    Ugotovitev, ki jo je Komisija navedla v točki 1009 obrazložitve izpodbijanega sklepa, in sicer da se je kartel na splošno izvajal in da se je vključevanje udeležencev vanj nadziralo z izmenjavo projektnih pol in obveznostjo poročanja, namreč nikakor ni napačna, kot je bilo navedeno v točki 178 zgoraj. Poleg tega iz vseh ugotovitev, s katerimi se želi dokazati obstoj kršitve in ki so med drugim navedene v točkah 3.3 in 3.4 izpodbijanega sklepa, tožeči stranki pa jih v okviru tega dela podrobno ne izpodbijata, izhaja, da so po začetnem obdobju oblikovanja pravil novega sporazuma o razdelitvi ozemelj med podjetja, ki izdelujejo podmorske in podzemne električne kable, ta podjetja na splošno in pretežni del zadevnega obdobja upoštevala navodila, izhajajoča iz navedenega sporazuma, v zvezi z vzajemnim umikom z „nacionalnih ozemelj“, razdelitvijo „izvoznih ozemelj“ in dodelitvijo projektov v okviru „evropske konfiguracije kartela“.

233    Na tretjem mestu, tožeči stranki v bistvu trdita, da bi morala Komisija pri določitvi stopnje teže upoštevati precej manjšo intenzivnost delovanja kartela od leta 2004. V zvezi s tem je dovolj poudariti enotno in trajajočo naravo kršitve, ki jo je ugotovila Komisija, tožeči stranki pa je posebej ne izpodbijata, ter dejstvo, da v dokazih, ki jih je zbrala Komisija, ni omenjena prekinitev izvajanja kartela v obdobju do leta 2009.

234    Na četrtem mestu, tožeči stranki navajata, da iz točk od 998 do 1010 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Komisija vsem podjetjem zvišala delež vrednosti prodaje za 2 %, prvič, zaradi velikosti skupnega tržnega deleža vseh podjetij in, drugič, zaradi geografskega obsega kršitve. Po njunih trditvah navedeno zvišanje, ki temelji na velikosti skupnega tržnega deleža, ni utemeljeno, ker so se nekateri udeleženci med kršitvijo zamenjali ter ker so se med drugim nekatera podjetja pridružila izvajanju kršitve precej po 18. februarju 1999 in prenehala sodelovati pred končnim datumom, to je 28. januarjem 2009.

235    V zvezi s tem je treba poudariti, da če – kot trdita tožeči stranki – vsa podjetja, vpletena v kartel, v njem niso bila udeležena v celotnem zadevnem obdobju, vseeno še vedno drži, da je, po eni strani, kartel večji del svojega obstoja združeval glavne evropske in japonske proizvajalce podmorskih in podzemnih električnih kablov za visoke in zelo visoke napetosti. Poleg tega je bil kartel v znatnem obdobju od konca leta 2001 do leta 2006 okrepljen z udeležbo manjših evropskih dobaviteljev, kot so družbe Brugg Kabel, nkt cables, Safran in Silec Cable, v obdobju od konca leta 2002 do sredine leta 2005 pa z udeležbo južnokorejskih dobaviteljev. Po drugi strani, kot poudarja Komisija, pri čemer ji tožeči stranki ne nasprotujeta, je število akterjev na zadevnem trgu, na katere izpodbijani sklep ni naslovljen, zelo omejeno. V teh okoliščinah je treba na podlagi temeljitega preverjanja ugotoviti, da je Komisija lahko, ne da bi storila napako, ugotovila, da so naslovniki sklepa pomenili skoraj vsa podjetja na trgu podmorskih in podzemnih električnih kablov za visoke in zelo visoke napetosti. Prav tako je lahko upravičeno menila, da se zaradi tega dejavnika, pa tudi skoraj svetovnega geografskega obsega kartela, ki ga tožeči stranki ne zanikata, poveča teža kršitve in zviša delež vrednosti prodaje, ki ga je treba upoštevati, za 2 %.

236    Na petem mestu, tožeči stranki trdita, da bi morala Komisija pri določitvi teže izključiti ceno surovin. V bistvu navajata, da je bil s Smernicami o načinu določanja glob iz leta 2006 uveden pojem „vrednost prodaje“ v zvezi s spornimi ravnanji, da bi se poiskala boljša referenca za gospodarsko prednost, ki jo je pridobil vsak udeleženec kršitve, in s tem ugotovila relativna teža vsakega podjetja v kartelu. Vendar menita, da se je v teh okoliščinah treba prepričati, da upoštevana vrednost zvesto odraža prednosti, ki so jih pridobili udeleženci kartela, zlasti v obliki dobičkov.

237    V zvezi s tem je dovolj poudariti, kot je Komisija navedla v točki 976 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je Splošno sodišče že zavrnilo podobno trditev, navedeno v okviru zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 14. maja 2014, Reagens/Komisija (T‑30/10, neobjavljena, EU:T:2014:253, točka 233). Iz navedene sodbe in navedene sodne prakse namreč izhaja, da ni bilo nobenega veljavnega razloga, da bi se promet določenega trga računal tako, da bi se izključili nekateri proizvodni stroški, saj vsi industrijski sektorji nosijo stroške, povezane s končnim proizvodom, nad katerimi proizvajalec nima nadzora, vendar so vseeno bistven del njegove celotne dejavnosti in jih zato pri določitvi osnovnega zneska globe ni mogoče izključiti iz njegovega prometa.

238    Poleg tega je treba poudariti, da bi bilo treba, kot je Sodišče ugotovilo v sodbi z dne 8. decembra 2011, KME, Nemčija in drugi/Komisija (C‑272/09 P, EU:C:2011:810, točka 53) – če v nekaterih primerih ne bi upoštevali bruto prometa, v drugih primerih pa bi ga – nujno določiti prag v obliki razmerja med neto in bruto prometom, ki bi ga težko uporabili in bi odprl vrata neskončnim in nerešljivim sporom, skupaj z očitki o diskriminaciji. Z nobeno od trditev, ki jih tožeči stranki navajata zoper tak preudarek, med katerimi je dejstvo, da se v Smernicah o načinu določanja glob iz leta 2006 upošteva „vrednost prodaje“ zadevnih podjetij in ne „promet“, kot je to v Smernicah o načinu določanja glob iz leta 1998, v obravnavani zadevi ni mogoče upravičiti sprejetja drugačnega merila, izhajajočega iz sodne prakse.

239    Glede na navedeno je treba ugotoviti, da Komisija pri določitvi osnovnega zneska globe ni kršila načela sorazmernosti, kot to trdita tožeči stranki.

240    Prvi del tega tožbenega razloga je treba zato zavrniti.

–       Drugi del: kršitev načela enakega obravnavanja

241    Tožeči stranki navajata, da je razlikovanje Komisije med evropskimi in japonskimi podjetji glede deleža vrednosti prodaje, ki ga je uporabila za upoštevanje teže kršitve, v nasprotju z načelom enakega obravnavanja.

242    Tožeči stranki opozarjata, da je bil delež vrednosti prodaje, ki ga je Komisija uporabila za evropska podjetja, za 2 % višji od deleža, uporabljenega za druga podjetja. Komisija naj bi za utemeljitev tega razlikovanja v točki 999 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da so bili poleg mehanizmov razdelitve „konfiguracije A/R kartela“ „nekateri projekti v zvezi z EGP dodatno razdeljeni med evropske proizvajalce v okviru ‚evropske konfiguracije‘ [navedenega] kartela“. Vendar poudarjata, da so po navedbah Komisije „ta druga ravnanja izključno evropskih proizvajalcev okrepi[la] poseganje v konkurenco, ki ga je že povzročil sporazum o razdelitvi trgov med evropske, japonske in [južno]korejske proizvajalce, in s tem stopnjo teže kršitve“ in da je „dodatno izkrivljanje, ki ga je povzročila evropska konfiguracija kartela, [upravičevalo] zvišanje stopnje teže za 2 % za podjetja, ki so [bila] udeležena v tem vidiku kartela“.

243    Tožeči stranki nasprotujeta temu razlikovanju, po eni strani, s trditvijo, da „evropske konfiguracije kartela“ niso izvajala izključno evropska podjetja. Iz izpodbijanega sklepa naj bi namreč izhajalo, da so bila japonska in južnokorejska podjetja udeležena v kartelu v enaki meri kot evropska podjetja. Po drugi strani menita, da Komisija ni dokazala, kako je navedena konfiguracija „okrepila že povzročeno poseganje v konkurenco“ niti kakšno je bilo „dodatno izkrivljanje“, ki ga je povzročila ta konfiguracija.

244    Komisija te trditve izpodbija.

245    Spomniti je treba, da mora v skladu z ustaljeno sodno prakso Komisija vsakič, ko se odloči, da bo na podlagi konkurenčnega prava naložila globe, spoštovati splošna načela prava Unije, med katerimi je načelo enakega obravnavanja, kot ga razlagajo sodišča Unije. To načelo zahteva, da se primerljive okoliščine ne obravnavajo različno in da se različne okoliščine ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena (glej sodbi z dne 27. junija 2012, Bolloré/Komisija, T‑372/10, EU:T:2012:325, točka 85 in navedena sodna praksa, in z dne 19. januarja 2016, Mitsubishi Electric/Komisija, T‑409/12, EU:T:2016:17, točka 108 in navedena sodna praksa).

246    V zvezi s presojo teže ravnanja evropskih podjetij glede na ravnanje azijskih – zlasti japonskih – podjetij je treba spomniti, da je Komisija kršitev, na katero se nanaša izpodbijani sklep, opredelila kot enotno in trajajočo kršitev, sestavljeno iz dveh konfiguracij, to je „konfiguracije A/R“ kartela in „evropske konfiguracije“ navedenega kartela. Prva od teh konfiguracij je vključevala, po eni strani, sporazum o „nacionalnem ozemlju“, v skladu s katerim so se japonska in južnokorejska podjetja zavezala, da bodo zapustila evropsko „nacionalno ozemlje“, pridržano za „člane R“ tega kartela, v zameno za vzajemno zavezo teh članov, da bodo zapustili japonsko in južnokorejsko „nacionalno ozemlje“, in, po drugi strani, razdelitev projektov, ki potekajo na večjem delu preostalega dela sveta, imenovanem „izvozna ozemlja“. Namen druge od teh konfiguracij, kot je razvidno iz točke 12 zgoraj, je bil med evropska podjetja razdeliti projekte, ki so potekali na evropskem „nacionalnem ozemlju“, in projekte, dodeljene evropski strani na „izvoznih ozemljih“.

247    Razlogi, iz katerih je Komisija menila, da sta navedeni konfiguraciji kartela sestavljali eno samo kršitev, so predstavljeni v točkah od 527 do 619 obrazložitve izpodbijanega sklepa. V tem okviru je Komisija glede pogoja obstoja istega enotnega cilja, ki povezuje navedeni konfiguraciji, v točki 534 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila naslednje:

„Evropsko konfiguracijo kartela (pa tudi razdelitev med azijska podjetja) je urejal globalni sporazum, katerega izvajanje je zagotavljala ta konfiguracija. Na evropskih sestankih R je namreč evropski koordinator poročal o razpravah, ki so potekale na sestankih A/R […]. V ta namen so udeleženci pogosto organizirali sestanke R kmalu po sestankih A/R […]. Poleg tega so udeleženci na sestankih R izrazili zanimanje za projekte na izvoznih ozemljih, to je za projekte, o katerih je bilo treba razpravljati na sestankih A/R. Udeleženci sestankov A/R so bili tudi obveščeni o glavnih razpravah, ki so potekale v [navedeni konfiguraciji]. Tako je bila evropska konfiguracija kartela sestavni del celovitega načrta.“

248    Komisija je večini japonskih in južnokorejskih podjetij pripisala odgovornost za udeležbo v celotnem kartelu, vključno z njegovo „evropsko konfiguracijo“. Zlasti je za celotni navedeni kartel potrdila odgovornost japonskih podjetij, združenih v jedru kartela, to je družb Sumitomo Electric Industries, Hitachi Cable in njunega skupnega podjetja J-Power Systems ter družb Furukawa Electric in Fujikura in njunega skupnega podjetja Viscas.

249    Vendar je Komisija v točki 537 obrazložitve izpodbijanega sklepa različna podjetja razdelila glede na stopnjo udeležbe v kartelu. Menila je namreč naslednje:

„Jedro udeležencev kartela (družbe Nexans, Pirelli/Prysmian, Furukawa [Electric], Fujikura in Viscas, [Sumitomo Electric Industries], [Hitachi Cable] in [J-Power Systems]) je bilo isto za [podzemne] in [podmorske električne] kable ter je uporabljalo hkrati načelo nacionaln[ega] ozemlj[a] in sporazum o dodelitvi projektov na izvoznih ozemljih. Medtem ko japonska in [južnokorejska] podjetja iz objektivnih razlogov niso bila vpletena v evropsko konfiguracijo kartela, sta bili družbi Nexans in Pirelli/Prysmian dejavni v obeh konfiguracijah.“

250    Komisija je na podlagi te ugotovitve v točki 999 obrazložitve izpodbijanega sklepa, na katero se nanašajo trditve tožečih strank, sklenila, da je treba kršitev, ki so jo storila evropska podjetja, šteti za resnejšo od kršitve, ki so jo storila japonska podjetja, in da je zato treba zaradi vpletenosti evropskih podjetij v „evropsko konfiguracijo kartela“ delež vrednosti prodaje teh podjetij, upoštevan za izračun osnovnega zneska globe, zvišati za 2 %.

251    V zvezi s tem je treba šteti, da dejstvo, da je bila – kot trdita tožeči stranki – udeležba japonskih podjetij podobna udeležbi evropskih podjetij glede udeležbe v „evropski konfiguraciji kartela“, tudi če bi bilo dokazano, ne more izpodbiti ugotovitve Komisije, da je bila razdelitev projektov v EGP dodaten dejavnik, ki ga je bilo treba sankcionirati z dodatnim odstotnim deležem iz naslova teže kršitve.

252    Po eni strani je namreč treba poudariti, da so si evropski proizvajalci, vključno s tožečima strankama, poleg udeležbe v „konfiguraciji A/R kartela“, v kateri so se evropska in azijska podjetja med drugim dogovorila, da ne bodo vstopala na zadevna „nacionalna ozemlja“ drugih članov kartela, razdelili različne projekte v zvezi z električnimi kabli, ki so bili dodeljeni „članom R“ kartela. Natančneje, kot izhaja iz točke 73 obrazložitve izpodbijanega sklepa, se je ta razdelitev nanašala tako na dodelitev projektov na „izvoznih ozemljih“, izvedeno v okviru navedene konfiguracije, kot tudi na dodelitev projektov, ki so bili v skladu s sporazumom o „nacionalnem ozemlju“ predvideni za navedene člane, to je projektov, ki so potekali na evropskem „nacionalnem ozemlju“. Po drugi strani je treba poudariti, da čeprav sta bili razdelitev projektov v okviru te konfiguracije in razdelitev projektov v okviru „evropske konfiguracije kartela“ tesno povezani, kot je Komisija pojasnila v točki 534 obrazložitve navedenega sklepa, je zadnjenavedena konfiguracija vključevala dodatno zavezo o razdelitvi projektov, ki je presegala obstoječa pravila o dodelitvi v „konfiguraciji A/R kartela“.

253    Poleg tega v nasprotju s trditvami tožečih strank ni nobenega dvoma, da se je z razdelitvijo projektov v zvezi s podzemnimi in podmorskimi električnimi kabli za visoke napetosti v okviru „evropske konfiguracije kartela“ okrepilo poseganje v konkurenco, ki ga je v EGP povzročila „konfiguracija A/R“ navedenega kartela.

254    Zato je bilo upravičeno, kot trdi Komisija, da presoja teže ravnanja proizvajalcev, ki so bili udeleženi v „evropski konfiguraciji kartela“, zlasti evropskih proizvajalcev, odraža dodatno škodo za konkurenco v EGP.

255    Trditev tožečih strank, da je Komisija v bistvu storila napako pri presoji, s tem ko je menila, da japonska podjetja v „evropski konfiguraciji kartela“ niso bila udeležena enako kot evropska podjetja, torej ne vpliva na obstoj kršitve načela enakega obravnavanja v razmerju do tožečih strank.

256    Če se domneva, da je ta trditev utemeljena, bi bilo namreč mogoče z njo upravičiti zvišanje deleža vrednosti prodaje, upoštevanega za izračun globe, naložene japonskim podjetjem.

257    Nasprotno pa taka okoliščina ni upoštevna za delež vrednosti prodaje, upoštevan za tožeči stranki, da bi se upoštevala teža njunega ravnanja, ker z načelom enakega obravnavanja ni mogoče utemeljiti pravice do nediskriminatorne uporabe nezakonitega obravnavanja (sodba z dne 11. septembra 2002, Pfizer Animal Health/Svet, T‑13/99, EU:T:2002:209, točka 479).

258    Iz navedenega izhaja, da je treba zavrniti drugi del tega tožbenega razloga in s tem osmi tožbeni razlog v celoti.

 Deveti tožbeni razlog: domnevna napaka, zaradi katere je bila oseba R navedena na seznamu oseb, na katere se nanaša izpodbijani sklep

259    Tožeči stranki navajata, da je Komisija v Prilogi II k izpodbijanemu sklepu, naslovljeni „Imena in podatki o zaposlitvi posameznikov, upoštevnih za ta sklep“, napačno vključila ime osebe R, člana upravnega odbora družbe Prysmian in strateškega vodje v skupini Prysmian. Zlasti navajata, da je vsaka omemba osebe R, naj bo to kot posameznika ali kot nekoga, ki je kakor koli povezan s kršitvijo, napačna in brez podlage ter jo je zato treba odstraniti iz prilog k navedenemu sklepu.

260    Komisija te trditve izpodbija.

261    V zvezi s tem je dovolj ugotoviti, po eni strani, da je Komisija v točki 759 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da je bila oseba R eden od članov upravnega odbora družbe Prysmian, ki ga je imenovala družba Goldman Sachs. Po drugi strani je v prilogah I in II k izpodbijanemu sklepu ime osebe R omenjeno kot ime osebe, na katero se nanaša navedeni sklep.

262    Vendar v nasprotju s trditvami tožečih strank iz nobene od točk obrazložitve izpodbijanega sklepa niti iz prilog k temu sklepu ne izhaja, da Komisija osebi R pripisuje osebno udeležbo v zadevnem kartelu. Komisija namreč v tem sklepu ni menila, da je bila oseba R osebno vpletena v navedeni kartel, temveč jo je omenila le kot zaposleno ene od tožečih strank. V teh okoliščinah je treba šteti, da Komisija ni storila napake, s tem ko je med drugim v Prilogo II k navedenemu sklepu vključila ime osebe R.

263    Poleg tega je treba spomniti, da v skladu s sodno prakso namen preiskav in odločb Komisije načeloma ni ugotoviti, da so bile nekatere fizične osebe udeležene v kartelu, temveč da so bila v njem ob kršitvi člena 101(1) PDEU udeležena podjetja. Komisija je v izpodbijanem sklepu ugotovila, da sta navedeno določbo zaradi udeležbe pri enotnem in trajajočem sporazumu ter usklajenih ravnanjih v sektorju električnih kablov med drugim kršili tožeči stranki. Oseba R v členu 1 izpodbijanega sklepa ni navedena kot eden od udeležencev v kartelu (glej po analogiji sodbo z dne 2. februarja 2012, EI du Pont de Nemours in drugi/Komisija, T‑76/08, neobjavljena, EU:T:2012:46, točka 159).

264    Iz navedenega izhaja, da je treba ta tožbeni razlog v delu, v katerem se z njim izpodbija utemeljenost ugotovitve Komisije v zvezi z udeležbo osebe R v kartelu, zavrniti.

265    Deveti tožbeni razlog je treba zato zavrniti.

266    Glede na navedeno je treba ugotoviti, da tožečima strankama ni uspelo dokazati, da je Komisija storila nepravilnosti, ki bi upravičevale razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša nanju.

267    Predloge tožečih strank za razglasitev ničnosti je zato treba zavrniti.

 Predloga za znižanje zneska glob, naloženih tožečima strankama

268    Tožeči stranki Splošnemu sodišču predlagata, naj zniža znesek glob, ki sta jima bili naloženi, da bi se upoštevale napake, ki jih je Komisija storila pri izračunu navedenih zneskov. Poleg tega Splošno sodišče pozivata, naj „globo pravično spremeni“ zaradi predolgega trajanja upravnega postopka.

269    Pred preučitvijo različnih predlogov tožečih strank za znižanje zneska glob, ki sta jima bili naloženi, je treba opozoriti, da je nadzor zakonitosti v skladu s členom 261 PDEU dopolnjen z neomejeno pristojnostjo, ki je sodišču Unije priznana s členom 31 Uredbe št. 1/2003. Ta pristojnost sodišču omogoča, da preseže zgolj nadzor zakonitosti sankcije in nadomesti presojo Komisije s svojo ter tako odpravi, zniža ali zviša naloženo globo ali periodično denarno kazen. Vendar je treba poudariti, da izvajanje neomejene pristojnosti ne pomeni nadzora po uradni dolžnosti, in spomniti, da je postopek pred sodiščema Unije kontradiktoren. Razen razlogov javnega reda, kot je neobstoj obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki jih mora sodišče preizkusiti po uradni dolžnosti, mora razloge zoper izpodbijani sklep navesti tožeča stranka in predložiti dokaze v podporo tem razlogom (sodba z dne 8. decembra 2011, KME Germany in drugi/Komisija, C‑389/10 P, EU:C:2011:816, točki 130 in 131).

 Predlog za znižanje zneska naloženih glob zaradi napak, ki jih je Komisija storila pri izračunu navedenega zneska

270    Na prvem mestu je treba glede predloga tožečih strank za znižanje zneska glob, ki sta jima bili naloženi, zaradi napak, ki jih je Komisija storila pri izračunu navedenega zneska, navesti, da so bili na eni strani predlogi tožečih strank v utemeljitev predlogov za razglasitev ničnosti zavrnjeni, na drugi strani pa ni elementov, ki bi v obravnavani zadevi upravičevali znižanje tega zneska. Iz tega sledi, da je treba ta predlog zavrniti.

 Predlog za znižanje zneska naloženih glob zaradi predolgega trajanja upravnega postopka

271    Na drugem mestu zadošča glede poziva tožečih strank, naj se zaradi predolgega trajanja upravnega postopka pravično zniža znesek glob, ki sta jima bili naloženi, opozoriti, da kršitev načela spoštovanja razumnega roka s strani Komisije sicer lahko upravičuje razglasitev ničnosti sklepa, sprejetega na koncu upravnega postopka, ki temelji na členih 101 in 102 PDEU, če pomeni tudi kršitev pravice zadevnega podjetja do obrambe, vendar taka kršitev načela spoštovanja razumnega roka, tudi če bi bila dokazana, ne more povzročiti znižanja zneska naložene globe (glej sodbo z dne 26. januarja 2017, Villeroy et Boch/Komisija, C‑644/13 P, EU:C:2017:59, točka 79 in navedena sodna praksa).

272    Vsekakor pa, kot izhaja iz točke 93 zgoraj, v obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno predolgo trajanje upravnega postopka. Iz tega izhaja, da tega predloga ni mogoče sprejeti, zato je treba v celoti zavrniti predloga za znižanje zneska glob, naloženih tožečima strankama.

 Stroški

273    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

274    Ker tožeči stranki s svojimi predlogi in razlogi nista uspeli, jima je treba v skladu s predlogom Komisije naložiti plačilo stroškov tega postopka.

275    V skladu s členom 138(3) Poslovnika lahko Splošno sodišče intervenientu, ki ni eden od subjektov iz odstavkov 1 in 2 navedenega člena, naloži, da nosi svoje stroške. V okoliščinah tega spora je treba odločiti, da družbi Goldman Sachs in Pirelli nosita svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Družbi Prysmian SpA in Prysmian Cavi e Sistemi Srl nosita svoje stroške in stroške Evropske komisije.

3.      Družbi The Goldman Sachs Group, Inc. in Pirelli & C. SpA nosita svoje stroške.

Collins Kancheva Barents

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 12. julija 2018.

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanje

Tožeči stranki in zadevni sektor

Upravni postopek

Izpodbijani sklep

Zadevna kršitev

Odgovornost tožečih strank

Naloženi globi

Postopek in predlogi strank

Pravo

Predlogi za razglasitev ničnosti

Prvi tožbeni razlog: nezakonitost pregledov Komisije

– Potek pregleda

– Domnevni neobstoj pravne podlage

– Domnevna kršitev odločbe o pregledu

– Neobstoj možnosti za vložitev prošnje za imuniteto

Drugi tožbeni razlog: kršitev načela razumnega roka

Tretji tožbeni razlog: kršitev načela dobrega upravljanja

Četrti tožbeni razlog: napačen pripis odgovornosti družbi PrysmianCS za obdobje pred 27. novembrom 2001

– Prvi del: kršitev načela osebne odgovornosti

– Drugi del: kršitev načela enakega obravnavanja in obveznosti obrazložitve

Peti tožbeni razlog: kršitev člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, ker Komisija ni določila deležev solidarnih dolžnikov v okviru njihovega notranjega razmerja

Šesti tožbeni razlog: nezadostnost dokazov, da je bil kršen člen 101 PDEU

Sedmi tožbeni razlog: napačna določitev trajanja kršitve

Osmi tožbeni razlog: kršitev člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 ter načel enakega obravnavanja in sorazmernosti, glede izračuna naloženih glob

– Prvi del: kršitev načela sorazmernosti

– Drugi del: kršitev načela enakega obravnavanja

Deveti tožbeni razlog: domnevna napaka, zaradi katere je bila oseba R navedena na seznamu oseb, na katere se nanaša izpodbijani sklep

Predloga za znižanje zneska glob, naloženih tožečima strankama

Predlog za znižanje zneska naloženih glob zaradi napak, ki jih je Komisija storila pri izračunu navedenega zneska

Predlog za znižanje zneska naloženih glob zaradi predolgega trajanja upravnega postopka

Stroški

*      Jezik postopka: angleščina.