SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 7. aprila 2016(*)
„Pritožba – Damping – Uredba (ES) št. 384/96 – Člen 3(5), (7) in (9) – Člen 6(1) – Uredba (ES) št. 926/2009 – Uvoz nekaterih brezšivnih cevi iz železa ali jekla iz Kitajske – Dokončna protidampinška dajatev – Ugotovitev obstoja grožnje škode – Upoštevanje podatkov iz časa po obdobju preiskave“
V združenih zadevah C‑186/14 P in C‑193/14 P,
zaradi dveh pritožb na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vloženih 14. aprila 2014 (C‑186/14 P) in 15. aprila 2014 (C‑193/14 P),
ArcelorMittal Tubular Products Ostrava a.s. s sedežem v Ostravi-Kunčicah (Češka republika),
ArcelorMittal Tubular Products Roman SA s sedežem v Romanu (Romunija),
Benteler Deutschland GmbH, nekdanja Benteler Stahl/Rohr GmbH, s sedežem v Paderbornu (Nemčija),
Ovako Tube & Ring AB s sedežem v Hoforsu (Švedska),
Rohrwerk Maxhütte GmbH s sedežem v Sulzbach-Rosenbergu (Nemčija),
Dalmine SpA s sedežem v Dalminu (Italija),
Silcotub SA s sedežem v Zalău (Romunija),
TMK-Artrom SA s sedežem v Slatini (Romunija),
Tubos Reunidos SA s sedežem v Amurriu (Španija),
Vallourec Oil and Gas France SAS, nekdanja Vallourec Mannesmann Oil & Gas France SAS, s sedežem v Aulnoye-Aymeriesu (Francija),
Vallourec Tubes France SAS, nekdanja V & M France SAS, s sedežem v Boulogne-Billancourtu (Francija),
Vallourec Deutschland GmbH, nekdanja V & M Deutschland GmbH, s sedežem v Düsseldorfu (Nemčija),
Voestalpine Tubulars GmbH & Co. KG s sedežem v Kindbergu (Avstrija),
Železiarne Podbrezová a.s. s sedežem v Podbrezovi (Slovaška),
ki jih zastopata G. Berrisch, odvetnik, in B. Byrne, solicitor
pritožnice,
druge stranke v postopku so
Hubei Xinyegang Steel Co. Ltd s sedežem v Huang Shiju (Kitajska), ki jo zastopajo N. Niejahr, odvetnica, Q. Azau in H. Wiame, odvetnika, in F. Carlin, barrister,
tožeča stranka na prvi stopnji,
Svet Evropske unije, ki ga zastopa J.‑P. Hix, agent, ob sodelovanju z M. B. O’Connorjem, solicitor, in S. Gubelom, odvetnikom,
tožena stranka na prvi stopnji,
Evropska komisija, ki jo zastopata J.‑F. Brakeland in M. França, agenta, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
intervenientka na prvi stopnji (C‑186/14 P),
in
Svet Evropske unije, ki ga zastopa J.‑P. Hix, agent, ob sodelovanju z B. O’Connorjem, solicitor, in S. Gubelom, odvetnikom,
pritožnik,
ob intervenciji
Italijanske republike, ki jo zastopa G. Palmieri, agentka, ob sodelovanju z A. Collabolletta, avvocato dello Stato,
druge stranke v postopku so
Hubei Xinyegang Steel Co. Ltd s sedežem v Huang Shiju, ki jo zastopajo F. Carlin, barrister, M. Healy, solicitor, N. Niejahr, odvetnica, Q. Azau in H. Wiame, odvetnika,
tožeča stranka na prvi stopnji,
Evropska komisija, ki jo zastopata J.‑F. Brakeland in M. França, agenta, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
ArcelorMittal Tubular Products Ostrava a.s. s sedežem v Ostravi-Kunčicah,
ArcelorMittal Tubular Products Roman SA s sedežem v Romanu,
Benteler Deutschland GmbH, nekdanja Benteler Stahl/Rohr GmbH, s sedežem v Paderbornu,
Ovako Tube & Ring AB s sedežem v Hoforsu,
Rohrwerk Maxhütte GmbH s sedežem v Sulzbach-Rosenbergu,
Dalmine SpA s sedežem v Dalminu,
Silcotub SA s sedežem v Zalău,
TMK-Artrom SA s sedežem v Slatini,
Tubos Reunidos SA s sedežem v Amurriu,
Vallourec Oil and Gas France SAS, nekdanja Vallourec Mannesmann Oil & Gas France SAS, s sedežem v Aulnoye-Aymeriesu,
Vallourec Tubes France SAS, nekdanja V & M France SAS, s sedežem v Boulogne-Billancourtu,
Vallourec Deutschland GmbH, nekdanja V & M Deutschland GmbH, s sedežem v Düsseldorfu,
Voestalpine Tubulars GmbH & Co. KG s sedežem v Kindbergu,
Železiarne Podbrezová a.s. s sedežem v Podbrezovi,
ki jih zastopata G. Berrisch, odvetnik, in B. Byrne, solicitor
intervenientke na prvi stopnji (C‑193/14 P),
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi R. Silva de Lapuerta, predsednica prvega senata v funkciji predsednice drugega senata, J. L. da Cruz Vilaça (poročevalec), A. Arabadžiev, K. Likurgos in J.‑C. Bonichot, sodniki,
generalni pravobranilec: P. Mengozzi,
sodna tajnica: C. Strömholm, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 10. junija 2015,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 19. novembra 2015
izreka naslednjo
Sodbo
1 Družbe ArcelorMittal Tubular Products Ostrava a.s., ArcelorMittal Tubular Products Roman SA, Benteler Deutschland GmbH, nekdanja Benteler Stahl/Rohr GmbH, Ovako Tube & Ring AB, Rohrwerk Maxhütte GmbH, Dalmine SpA, Silcotub SA, TMK-Artrom SA, Tubos Reunidos SA, Vallourec Oil and Gas France SSAS, nekdanja Vallourec Mannesmann Oil & Gas France SAS, Vallourec Tubes France SAS, nekdanja V & M France SAS, Vallourec Deutschland GmbH, nekdanja V & M Deutschland GmbH, Voestalpine Tubulars GmbH & Co. KG, Železiarne Podbrezová a.s. (v nadaljevanju: skupaj: ArcelorMittal in drugi) ter Svet Evropske unije s svojima pritožbama predlagajo razveljavitev sodbe Splošnega sodišča z dne 29. januarja 2014, Hubei Xinyegang Steel/Svet (T‑528/09, EU:T:2014:35, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to ugodilo predlogu družbe Hubei Xinyegang Steel Co. Ltd (v nadaljevanju: Hubei) za razglasitev ničnosti Uredbe Sveta (ES) št. 926/2009 z dne 24. septembra 2009 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in o dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz nekaterih brezšivnih cevi iz železa ali jekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL L 262, str. 19, v nadaljevanju: sporna uredba).
Pravni okvir
2 Uredba Sveta (ES) št. 384/96 z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 10, str. 45) je bila razveljavljena in kodificirana z Uredbo Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL L 343, str. 51, in popravek v UL 2010, L 7, str. 22). Vendar je treba ob upoštevanju datuma sprejetja sporne uredbe pritožbi preučiti na podlagi Uredbe št. 384/96, kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 2117/2005 z dne 21. decembra 2005 (UL L 340, str. 17, v nadaljevanju: osnovna uredba).
3 Osnovna uredba je v členu 3(1), (5), (7) in (9) določala:
„1. V zvezi s to uredbo pomeni izraz ‚škoda‘, če ni drugače določeno, znatno škodo, povzročeno industriji Skupnosti, grožnjo znatne škode industriji Skupnosti ali znatno zaviranje izgradnje te industrije in se razlaga v skladu z določbami tega člena.
[…]
5. Preiskava učinka dumpinškega uvoza na zadevno industrijo Skupnosti vsebuje oceno vseh gospodarskih dejavnikov in pokazateljev, ki vplivajo na stanje industrije, vključno z dejstvom, da je kaka industrija morda še vedno v procesu okrevanja zaradi učinkov dumpinga ali subvencioniranja v preteklosti, nadalje velikost dejanske stopnje dumpinga, dejanski in potencialni padec prodaje, dobičke, obseg proizvodnje, tržni delež, produktivnost, donosnost investicij, stopnjo izkoriščenosti zmogljivosti, dejavnike, ki vplivajo na cene v Skupnosti, dejanske in potencialne negativne učinke na denarni tok, zalogo, zaposlovanje, plače, rast, sposobnost zbiranja kapitala ali investicij. Ta seznam ni izčrpen, niti ni eden ali več teh dejavnikov skupaj odločujočih.
[…]
7. Razen dumpinškega uvoza se preiščejo še drugi znani dejavniki, ki istočasno povzročajo škodo industriji Skupnosti, s čimer se zagotovi, da se škoda, ki jo ti drugi dejavniki povzročajo, ne pripisuje dumpinškemu uvozu v skladu s odstavkom 6. Dejavniki, ki jih je mogoče upoštevati v tem okviru, vključujejo obseg in uvozne cene, ki se ne prodaja po dumpinških cenah, zmanjševanje [krčenje] povpraševanja ali spremembe v potrošniških navadah, konkurenco med proizvajalci tretjih držav in Skupnosti in njihove trgovinske omejitvene prakse, razvoj tehnologije in izvozno sposobnost ter produktivnost industrije Skupnosti.
[…]
9. Določitev grožnje znatne škode temelji na dejstvih in ne le na obtožbah, domnevah ali oddaljeni možnosti. Sprememba okoliščin, ki bi ustvarila razmere, v katerih bi dumping povzročil škodo, mora biti jasno predvidena in neposredno grozeča.
Pri odločanju glede obstoja grožnje znatne škode se upoštevajo takšni dejavniki, kot so:
(a) znatno povečana stopnja dumpinškega uvoza na trgu Skupnosti, ki nakazuje verjetnost znatno povečanega uvoza;
(b) dovolj prosto dostopnih zmogljivosti izvoznika ali neizbežno in znatno povečanje takih zmogljivosti, ki nakazuje verjetnost znatno povečanega dumpinškega izvoza v Skupnost, pri čemer pa se upošteva tudi dostopnost drugih izvoznih trgov, ki lahko absorbirajo dodaten izvoz;
(c) ali uvoz vstopa po cenah, ki bi v znatni meri pritiskale na cene ali preprečile povečanja cen, do katerih bi sicer prišlo, verjetno pa tudi povečale povpraševanje po nadaljnjem uvozu;
in
(d) zaloge izdelkov v preiskavi.
Nobeden od zgoraj naštetih dejavnikov sam po sebi ni odločujoč, toda vsi obravnavani dejavniki skupaj morajo voditi do sklepa, da je nadaljnji dumpinški izvoz neizbežen in da bo nastopila znatna škoda, če se ne izvedejo zaščitni ukrepi.“
4 Člen 6(1) osnovne uredbe je določal:
„Po začetku postopka Komisija v sodelovanju z državami članicami prične preiskavo na ravni Skupnosti. Ta preiskava pokriva tako dumping kakor tudi škodo; oba pojava se preiskujeta sočasno. Da bi prišli do reprezentativnih ugotovitev, se določi obdobje preiskave, ki v primeru dumpinga običajno pokriva obdobje najmanj šest mesecev neposredno pred začetkom postopka. Informacije, ki se nanašajo na obdobje, ki sledi obdobju preiskave, se običajno ne upoštevajo.“
Dejansko stanje
5 Komisija je na podlagi pritožbe Zaščitnega odbora industrije jeklenih brezšivnih cevi Evropske unije 9. julija 2008 objavila Obvestilo o začetku protidampinškega postopka glede uvoza nekaterih brezšivnih cevi iz železa ali jekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL C 174, str. 7).
6 Komisija se je v skladu s členom 17 osnovne uredbe odločila, da preiskavo omeji na vzorec. V tem okviru je izbrala štiri kitajske proizvajalce izvoznike, katerih izvoz je predstavljal 70 % celotnega izvoza zadevnega izdelka v Unijo. Med temi proizvajalci izvozniki je bila družba Hubei.
7 Komisija je 7. aprila 2009 sprejela Uredbo (ES) št. 289/2009 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz nekaterih brezšivnih cevi iz železa ali jekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL L 94, str. 48, v nadaljevanju: začasna uredba).
8 Komisija je v uvodni izjavi 13 začasne uredbe navedla, da je preiskava dampinga in škode zajela obdobje od 1. julija 2007 do 30. junija 2008 (v nadaljevanju: obdobje preiskave). Preučitev gibanj, pomembnih za oceno škode, je zajela obdobje od 1. januarja 2005 do konca obdobja preiskave.
9 Komisija v uvodnih izjavah od 89 do 126 začasne uredbe ni ugotovila škode za industrijo Unije, ugotovila pa je obstoj grožnje škode tej industriji.
10 Svet je 24. septembra 2009 sprejel sporno uredbo.
11 Svet je v uvodnih izjavah od 35 do 81 te uredbe potrdil ugotovitve Komisije iz začasne uredbe v zvezi z neobstojem škode in obstojem grožnje škode industriji Unije. V zvezi s tem je upošteval podatke iz časa po obdobju preiskave, in sicer za obdobje od julija 2008 do marca 2009.
Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
12 Družba Hubei je 30. decembra 2009 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti sporne uredbe. Komisija ter družba ArcelorMittal in drugi so intervenirali v podporo predlogom Sveta.
13 Družba Hubei je v utemeljitev svoje tožbe navedla tri tožbene razloge. Med temi tožbenimi razlogi se je tretji nanašal na kršitev členov 3(9), 9(4) in 10(2) osnovne uredbe, ker je sporna uredba temeljila na očitnih napakah pri presoji v zvezi z obstojem grožnje znatne škode.
14 Splošno sodišče se je sklicevalo zgolj na tretji tožbeni razlog družbe Hubei in mu ugodilo, ker je v bistvu menilo, da je Svet storil očitno napako pri presoji, prvič, s tem, da je potrdil ugotovitev Komisije, da je bila industrija Unije ob koncu obdobja preiskave ogrožena, in drugič, s tem, da je v obravnavani zadevi ugotovil obstoj grožnje škode.
15 Splošno sodišče je zato sporno uredbo razglasilo za nično.
Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
16 Družba ArcelorMittal in drugi ter Svet Sodišču predlagajo, naj:
– razveljavi izpodbijano sodbo,
– zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču in
– družbi Hubei naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka in postopka na prvi stopnji.
17 Družba Hubei Sodišču predlaga, naj:
– pritožbi zavrne in
– pritožnikom naloži plačilo stroškov.
18 Komisija je na podlagi člena 172 Poslovnika Sodišča vložila odgovor na pritožbo, v katerem Sodišču predlaga, naj:
– razveljavi izpodbijano sodbo,
– zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču in
– družbi Hubei naloži plačilo stroškov.
19 Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 28. julija 2014 zadevi C‑186/14 P in C‑193/14 P združil za ustni del postopka in izdajo sodbe.
20 Italijanski republiki je bila s sklepom predsednika Sodišča z dne 21. avgusta 2014 dovoljena intervencija v podporo predlogom Sveta v zadevi C‑193/14 P.
Pritožbi
Prvi del tretjega pritožbenega razloga v zadevi C‑186/14 P ter prvi in četrti pritožbeni razlog v zadevi C‑193/14 P
Trditve strank
21 Družba ArcelorMittal in drugi trdijo, da je Splošno sodišče v točkah 61 in 63 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo s tem, da je pojmu „ogroženost“ pripisalo samostojen pomen in pomembnost, ki je nima. V osnovni uredbi naj namreč ne bi bilo izrazov „ogrožen“ ali „ogroženost“ in v njej naj tudi ne bi bil določen pogoj, v skladu s katerim bi se za ugotovitev obstoja grožnje škode zahtevalo, da je industrija Unije ob koncu preiskovalnega obdobja v položaju „ogroženosti“.
22 Družba ArcelorMittal in drugi prav tako trdijo, da sta razloga, navedena v točkah 64 in 65 izpodbijane sodbe, ki se na eni strani nanašata na naložbe in povečanje proizvodne zmogljivosti industrije Unije, na drugi pa na neokrevanje navedene industrije po dampingu, ki se je izvajal pred tistim, ki je predmet sporne uredbe, napačna.
23 Svet s podporo Italijanske republike meni, da pojem „ogroženost“ sicer ni naveden v členu 3 osnovne uredbe, vendar ga je vseeno mogoče uporabiti tako kot v obravnavani zadevi, da bi se ugotovil obstoj grožnje škode. Tako naj bi se preizkus položaja industrije Unije glede na dejavnike iz člena 3(5) osnovne uredbe začel z oceno ogroženosti te industrije.
24 Svet navaja tudi, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi opravilo nepopolno in selektivno presojo upoštevnih gospodarskih dejavnikov in kazalcev, kot so raven zalog, obseg prodaje, tržni delež industrije Unije, stopnja zaposlenosti, prodajne cene, donosnost investicij in dobički te industrije. Svet meni, da to, da Splošno sodišče ni preizkusilo vseh dejavnikov, pomeni, da je izkrivilo dokaze, ki so mu bili predloženi v presojo, in da ni v celoti preučilo vprašanja ogroženosti.
25 Poleg tega Svet ob podpori Komisije trdi, da sta preučitev položaja industrije Unije in naknadna analiza obstoja grožnje škode zapleteni in gospodarske narave. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča naj bi iz navedenega izhajalo, da imajo institucije Unije v zvezi s tem široko diskrecijsko pravico, sodni nadzor nad njenim izvajanjem pa naj bi bil omejen na preverjanje spoštovanja procesnih pravil, resničnosti dejstev, na katerih temelji izpodbijana odločitev, neobstoja očitne napake in zlorabe pooblastil. Splošno sodišče pa naj se v izpodbijani sodbi ne bi omejilo na tak nadzor, ampak naj bi presojo zapletenih gospodarskih dejavnikov, ki sta jo opravila Svet in Komisija, nadomestilo s svojo.
26 Komisija dodaja, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je pojem „ogroženost“ uporabilo kot novo pravno merilo na podlagi osnovne uredbe.
27 Družba Hubei izpodbija utemeljitve družbe ArcelorMittal in drugih ter Sveta.
Presoja Sodišča
28 Splošno sodišče je v točki 66 izpodbijane sodbe presodilo, da je Svet s tem, da je potrdil ugotovitev Komisije, ki je navedena v začasni uredbi in v skladu s katero je bila industrija Unije ob koncu obdobja preiskave ogrožena, storil očitno napako pri presoji.
29 Splošno sodišče je za tak sklep v točki 61 izpodbijane sodbe ugotovilo, da gospodarski podatki, na katere sta se oprla Svet in Komisija, ne podpirajo ugotovitve teh institucij, temveč, nasprotno, skupaj kažejo podobo industrije, ki je v zagonu, in ne podobe industrije, ki bi bila občutljiva ali ogrožena.
30 Najprej je treba ugotoviti, da Splošno sodišče ogroženosti industrije Unije ni štelo za pogoj, na podlagi katerega je mogoče ugotoviti grožnjo škode.
31 V zvezi s tem je treba ugotoviti, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 48 sklepnih predlogov, da je treba za to, da bi instituciji Unije lahko ugotovili, ali obstaja grožnja znatne škode za industrijo Unije, nujno poznati trenutni položaj te industrije. Instituciji bosta namreč lahko le ob poznavanju tega položaja ugotovili, ali lahko neizbežno povečanje dampinškega uvoza v prihodnosti povzroči znatno škodo tej industriji, če se ne sprejmejo ukrepi za trgovinsko zaščito.
32 Poleg tega je Komisija v uvodni izjavi 126 začasne uredbe ugotovila, da bi, če ukrepi za trgovinsko zaščito ne bi bili sprejeti, dampinški uvoz iz Kitajske v kratkem času povzročil znatno škodo industriji Unije, ki je že ogrožena. Svet je to začasno ugotovitev potrdil v uvodni izjavi 81 sporne uredbe. Iz navedenega je razvidno, da sta instituciji Unije pri oceni grožnje škode upoštevali položaj domnevne ogroženosti industrije Unije.
33 Poleg tega je Svet v svoji pritožbi potrdil, da se je ocena ogroženosti nanašala na položaj industrije Unije in da je pomenila prvo fazo preizkusa, na podlagi katerega je bilo mogoče ugotoviti obstoj grožnje škode.
34 V zvezi s tem je treba spomniti, da imajo v skladu z ustaljeno sodno prakso institucije Unije na področju skupne trgovinske politike in predvsem ukrepov trgovinske zaščite široko diskrecijsko pravico zaradi zapletenosti gospodarskih, političnih in pravnih razmer, ki jih morajo preučiti. Sodni nadzor take presoje mora biti zato omejen na preverjanje, ali so bila postopkovna pravila spoštovana, ali je bilo dejansko stanje, ki se upošteva pri izpodbijani odločitvi, pravilno ugotovljeno in ali ne gre za očitno napako pri presoji tega dejanskega stanja ali za zlorabo pooblastil (glej med drugim sodbi Simon, Evers & Co., C‑21/13, EU:C:2014:2154, točka 29, in Fliesen-Zentrum Deutschland, C‑687/13, EU:C:2015:573, točka 44).
35 Sodišče je tudi presodilo, da nadzor Splošnega sodišča nad dokazi, s katerimi instituciji Unije utemeljujeta svoje ugotovitve, ne pomeni nove presoje dejanskega stanja, ki nadomešča presojo institucij. Ta nadzor tudi ne posega v široko diskrecijsko pravico teh institucij na področju trgovinske politike, temveč je omejen na ugotavljanje, ali je s temi dokazi mogoče utemeljiti ugotovitve, do katerih sta prišli instituciji (glej v tem smislu sodbo Svet in Komisija/Interpipe Niko Tube in Interpipe NTRP, C‑191/09 P in C‑200/09 P, EU:C:2012:78, točka 68).
36 Iz navedenega je razvidno, da je Splošno sodišče v točki 53 izpodbijane sodbe lahko ugotovilo – ne da bi s tem napačno uporabilo pravo – da je pristojno ne le za preverjanje resničnosti navajanih dokazov, njihove zanesljivosti in notranje skladnosti, temveč tudi za nadzor nad tem, ali ti dokazi pomenijo celoto upoštevnih podatkov, ki so pomembni pri presoji zapletenega položaja, in ali je z njimi mogoče utemeljiti ugotovitev, navedeno v uvodni izjavi 89 začasne uredbe in v uvodni izjavi 49 sporne uredbe, v skladu s katero je bila industrija Unije ob koncu obdobja preiskave ogrožena.
37 Vendar je treba preveriti, ali ni Splošno sodišče v okviru tega nadzora izkrivilo teh dokazov.
38 Glede tega je treba spomniti, da mora biti izkrivljanje očitno razvidno iz listin v spisu, ne da bi bilo treba opraviti novo presojo dejstev in dokazov (sodba Europäisch-Iranische Handelsbank/Svet, C‑585/13 P, EU:C:2015:145, točka 49 in navedena sodna praksa). Sodišče v okviru obravnavanja pritožbe namreč ni pristojno, da bi opravilo tako presojo.
39 Svet Splošnemu sodišču očita, da je opravilo selektivni preizkus elementov, ki jih je moral Svet v skladu s členom 3(5) osnovne uredbe presoditi, da bi ugotovil, ali je industrija Unije ogrožena. Splošno sodišče naj bi napačno uporabilo pravo s tem, da ni upoštevalo vseh dejavnikov, ki jih je bilo treba preučiti za ugotovitev obstoja ne le škode, temveč tudi ogroženosti.
40 V zvezi s tem je treba spomniti, da Splošno sodišče ni dolžno obrazložiti vsake od izbir, kadar v utemeljitev svoje odločbe uporabi en dokaz, ne pa drugega (glej v tem smislu sodbo Svet in Komisija/Interpipe Niko Tube in Interpipe NTRP, C‑191/09 P in C‑200/09 P, EU:C:2012:78, točka 161).
41 V obravnavanem primeru je Splošno sodišče – za predstavitev spremembe položaja industrije Unije v obdobju preiskave – v točki 59 izpodbijane sodbe spomnilo na upoštevne gospodarske elemente, ki jih je Komisija na podlagi člena 3(5) osnovne uredbe opredelila v začasni uredbi in ki jih je Svet povzel v sporni uredbi.
42 Splošno sodišče je v točki 61 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je razen razvoja tržnega deleža industrije Unije vseh dvanajst gospodarskih dejavnikov, ki sta jih navedli instituciji, pozitivnih in da skupaj kažejo podobo industrije, ki je v zagonu, in ne podobe industrije, ki bi bila občutljiva ali ogrožena.
43 Ker je Splošno sodišče le povzelo te dejavnike, ki jih je Komisija navedla v začasni uredbi, mu ni mogoče očitati, da je pri presoji dokazov napačno uporabilo pravo.
44 Iz navedenega izhaja, da Splošno sodišče ni s svojo presojo nadomestilo presoje institucij Unije in da očitek Sveta glede izkrivljanja dokazov ni utemeljen.
45 Poleg tega je Splošno sodišče v točki 64 izpodbijane sodbe v zvezi s trditvijo institucij Unije, da je povečanje uvoza iz Kitajske zmanjševalo pripravljenost industrije Unije za vlaganje in za razvoj proizvodnih zmogljivosti, da bi sledila razvoju trga, to je trditvijo, ki jo je povzela družba ArcelorMittal in drugi, presodilo, da ta trditev v obravnavanem primeru ni utemeljena z upoštevnimi dokazi.
46 V zvezi s trditvami navedenih institucij, da industrija Unije ni popolnoma okrevala od dampinga pred letom 2006, je Splošno sodišče v točki 65 izpodbijane sodbe ugotovilo, da ne temeljijo na nobenem konkretnem dokazu.
47 Vendar, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 112 sklepnih predlogov, želita ti instituciji z očitki, ki se nanašajo na točki 64 in 65 izpodbijane sodbe, in ne da bi opredelili kakršno koli izkrivljanje dokazov, doseči, da bi Sodišče opravilo novo presojo dejstev, kar pa ne spada v okvir nadzora, ki ga Sodišče izvaja v okviru pritožbe.
48 Zato je treba te očitke zavrniti.
49 Glede na navedeno je treba prvi del tretjega pritožbenega razloga v zadevi C‑186/14 P ter prvi in četrti pritožbeni razlog v zadevi C‑193/14 P zavrniti.
Prvi pritožbeni razlog v zadevi C‑186/14 P in drugi pritožbeni razlog v zadevi C‑193/14 P
Trditve strank
50 Družba ArcelorMittal in drugi Splošnemu sodišču očitajo, da je v točki 63 izpodbijane sodbe presodilo, da upoštevanje poslabšanja gospodarskega konteksta pri ugotavljanju obstoja grožnje škode temelji na napačni uporabi prava, ker člen 3(7) osnovne uredbe izključuje možnost, da bi se dejavnike, kot je krčenje povpraševanja, pripisalo dampinškemu uvozu.
51 V zvezi s tem pritožnice trdijo, da je Splošno sodišče napačno razlagalo navedeno določbo in da se je zmotno oprlo na sodbo Komisija/NTN in Koyo Seiko (C‑245/95 P, EU:C:1998:46). Medtem ko naj bi namreč instituciji Unije v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, kot upošteven element za ugotovitev obstoja škode za industrijo Unije uporabili obstoj gospodarske recesije, se naj v obravnavani zadevi ne bi sklicevali na obstoj takega položaja, da bi utemeljili ugotovitev obstoja grožnje škode. Prav tako naj dampinškemu uvozu ne bi pripisali učinkov recesije. Nasprotno pa naj bi instituciji ugotovili, da je izjemno veliko povpraševanje prikrilo resničen škodljivi učinek dampinškega uvoza in da bi se ti učinki pokazali, če bi se povpraševanje vrnilo na običajno raven.
52 Komisija trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je nepravilno združilo opredelitev obstoja „grožnje škode“ z opredelitvijo obstoja „vzročne zveze“, čeprav se v osnovni uredbi jasno razlikuje med tema pojmoma.
53 Družba Hubei izpodbija utemeljitve družbe ArcelorMittal in drugih ter Sveta.
Presoja Sodišča
54 V skladu s členom 3(7) osnovne uredbe se razen dumpinškega uvoza preiščejo še drugi znani dejavniki, ki istočasno povzročajo škodo industriji Unije, s čimer se zagotovi, da se škoda, ki jo ti drugi dejavniki povzročajo, ne pripisuje dumpinškemu uvozu. V navedeni določbi je med temi dejavniki navedeno krčenje povpraševanja.
55 Institucije Unije morajo tako preveriti, ali škoda, ki jo sklenejo upoštevati, dejansko izhaja iz dampinškega uvoza, pri čemer morajo izključiti škodo, ki izhaja iz drugih dejavnikov, med drugim tisto, katere vzrok je krčenje povpraševanja (glej v tem smislu sodbi Transnational Company „Kazchrome“ in ENRC Marketing/Svet, C‑10/12 P, EU:C:2013:865, točka 23 in TMK Europe, C‑143/14, EU:C:2015:236, točka 35).
56 Uporabe sodne prakse Sodišča, ki izhaja iz sodbe Komisija/NTN in Koyo Seiko (C‑245/95 P, EU:C:1998:46, točka 43), navedene v točki 63 izpodbijane sodbe, ni mogoče zavrniti zgolj iz razloga, da je drugače kakor obravnavana zadeva zadeva, v kateri je bila izdana sodba Komisija/NTN in Koyo Seiko (C‑245/95 P, EU:C:1998:46), potekala v kontekstu recesije industrije Unije, sicer bi bil členu 3(7) osnovne uredbe odvzet polni učinek.
57 Poleg tega trditev pritožnic, da instituciji Unije v nasprotju s tem, kar je presodilo Splošno sodišče, predvidljivega krčenja povpraševanja nista preučevali v okviru analize vzročne zveze med dampinškim uvozom in škodo, ampak v kontekstu ugotavljanja grožnje škode, temelji na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe.
58 Splošno sodišče je namreč v točki 63 izpodbijane sodbe štelo, da je na podlagi okoliščine, na katero sta se sklicevali instituciji Unije, in sicer, da industrija Unije ne bi mogla ukrepati zoper morebitne škodljive učinke dampinškega uvoza, če bi se gospodarski položaj spremenil, mogoče ugotoviti, da bo v ustreznih okoliščinah v prihodnosti ta industrija ogrožena. Splošno sodišče je dodalo, da je bila ta okoliščina za ugotovitev, da je bila industrija Unije ob koncu obdobja preiskave ogrožena, brezpredmetna.
59 Iz navedenega izhaja, da v zvezi z obrazložitvijo, navedeno v točki 63 izpodbijane sodbe, ni bilo napačno uporabljeno pravo.
60 Iz tega je razvidno, da je treba prvi pritožbeni razlog v zadevi C‑186/14 P in drugi pritožbeni razlog v zadevi C‑193/14 P zavrniti.
Drugi pritožbeni razlog in drugi del tretjega pritožbenega razloga v zadevi C‑186/14 P ter tretji pritožbeni razlog v zadevi C‑193/14 P
Trditve strank
61 Po mnenju družbe ArcelorMittal in drugih je Splošno sodišče kršilo tako člen 3(9) osnovne uredbe kot člen 6(1) te uredbe s tem, da se je oprlo na neskladnosti med podatki iz časa po obdobju preiskave in podatki, zbranimi v tem obdobju. Uporaba takih podatkov iz časa po obdobju preiskave v okviru preučitve grožnje škode naj ne bi bila zanesljiva, ker naj bi ti podatki odsevali ravnanje zadevnih proizvajalcev po začetku protidampinškega postopka. Te podatke naj bi bilo treba uporabiti, le če bi kazali na to, da uvedba protidampinških dajatev očitno ni bila primerna. V obravnavanem primeru pa naj ne bi bilo tako.
62 V teh okoliščinah družba ArcelorMittal in drugi trdijo, da ni treba ugotavljati, ali je Svetu dovoljeno analizirati podatke iz časa po obdobju preiskave. Nepomembno naj bi bilo namreč, ali ti podatki potrjujejo napovedi, ki jih je Komisija podala v začasni uredbi na podlagi podatkov iz obdobja preiskave. Zato tudi če bi Svet napačno ugotovil, da podatki iz časa po obdobju preiskave potrjujejo ugotovitve iz začasne uredbe, ta napaka ne bi mogla povzročiti razglasitve ničnosti sporne uredbe.
63 Svet trdi, da je Splošno sodišče v točki 92 izpodbijane sodbe kršilo člen 3(7) osnovne uredbe s tem, da je presodilo, da sta instituciji Unije v obravnavani zadevi storili očitno napako pri presoji s tem, da sta ugotovili obstoj grožnje škode.
64 V zvezi s tem Svet meni, da mora ugotovitev obstoja grožnje škode sicer temeljiti na dejstvih in na neizbežnosti spremembe okoliščin, vendar je analiza te grožnje nujno usmerjena v prihodnost. Zato je mogoče, da se projekcije institucij Unije ne uresničijo, ne da bi te napačno uporabile pravo pri izvajanju svoje pristojnosti na področju presoje zapletenih gospodarskih razmer. Bistveno naj bi bilo, da se pristojnim organom, ki so odgovorni za zapleteno presojo prihodnjih dogodkov v okviru politike trgovinske zaščite, dopusti široko diskrecijsko pravico.
65 Svet meni, da je preverjanje štirih specifičnih dejavnikov iz člena 3(9) osnovne uredbe pokazalo „mešano sliko“ glede obstoja grožnje škode. Ob upoštevanju natančne formulacije te določbe in široke diskrecijske pravice, ki naj bi jo imele institucije Unije pri ukrepih trgovinske zaščite, naj bi jim bilo dovoljeno uporabiti to diskrecijsko pravico za ugotovitev obstoja grožnje škode tako, da se oprejo na to „mešano sliko“.
66 V zvezi s tem Svet pojasnjuje, da sta instituciji Unije ravno ob upoštevanju „mešanosti“ zadevnega položaja ob koncu obdobja preiskave – sicer neobičajno, toda v interesu dobrega upravljanja – še naprej spremljali položaj trga Unije v obdobju po koncu obdobja preiskave od julija 2008 do marca 2009, pri čemer sta pozornost osredotočili na spremembo okoliščin in glavne gospodarske kazalnike. To spremljanje položaja naj bi tema institucijama omogočilo, da se izogneta napačnim ugotovitvam glede razvoja trga.
67 Družba Hubei izpodbija utemeljitve družbe ArcelorMittal in drugih ter Sveta.
Presoja Sodišča
68 Najprej je treba preučiti očitek, da je Splošno sodišče kršilo člena 3(9) in 6(1) osnovne uredbe s tem, da se je v točki 91 izpodbijane sodbe oprlo na neskladnosti, ki naj bi bile podane med napovedmi iz začasne uredbe in podatki iz časa po obdobju preiskave.
69 Spomniti je treba, da v skladu s členom 6(1) osnovne uredbe „[Komisija] [p]o začetku postopka […] v sodelovanju z državami članicami prične preiskavo na ravni [Unije]. Ta preiskava pokriva tako dumping kakor tudi škodo; oba pojava se preiskujeta sočasno. Da bi prišli do reprezentativnih ugotovitev, se določi obdobje preiskave, ki v primeru dumpinga običajno pokriva obdobje najmanj šest mesecev neposredno pred začetkom postopka. Informacije, ki se nanašajo na obdobje, ki sledi obdobju preiskave, se običajno ne upoštevajo“.
70 Čeprav je res, da iz te določbe izhaja, da se podatki iz časa po obdobju preiskave pri preiskavi dampinga in škode načeloma ne upoštevajo, pa zakonodajalec Unije z uporabo prislova „običajno“ ni želel povsem izključiti tako upoštevanje.
71 Institucije Unije torej v določenih okoliščinah lahko upoštevajo podatke iz časa po obdobju preiskave. Tako pooblastilo je še toliko bolj utemeljeno pri preiskavah, katerih cilj ni ugotovitev škode, temveč grožnje škode, za kar je po naravi stvari potrebna analiza, ki je usmerjena v prihodnost. Obstoj grožnje škode – tako kot škode – mora biti dokazan na dan sprejetja protidampinškega ukrepa. Poleg tega iz člena 3(9) osnovne uredbe izhaja, da mora ugotovitev grožnje znatne škode temeljiti na dejstvih, in ne le na obtožbah, domnevah ali oddaljeni možnosti, ter da mora biti sprememba okoliščin, ki bi ustvarila razmere, v katerih bi damping povzročil škodo, jasno predvidljiva in neposredno grozeča.
72 V teh okoliščinah je mogoče podatke iz časa po obdobju preiskave uporabiti za potrditev ali zavrnitev predvidevanj iz začasne uredbe in v prvem primeru je na podlagi teh podatkov mogoče uvesti dokončno protidampinško dajatev.
73 Vendar se to, da sta instituciji Unije uporabili podatke iz časa po obdobju preiskave, ne more izogniti nadzoru, ki ga opravlja sodišče Unije.
74 V zvezi s tem je treba spomniti, da je treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 34 in 35 te sodbe, pri tem nadzoru sicer upoštevati široko diskrecijsko pravico, ki jo imajo institucije Unije na področju ukrepov trgovinske zaščite, vendar Splošno sodišče ne preseže omejitev tega nadzora s tem, da preveri, ali dokazi, s katerimi sta navedeni instituciji utemeljili svoje ugotovitve, potrjujejo sklepanja, do katerih sta instituciji prišli na podlagi teh ugotovitev.
75 Iz navedenega izhaja, da je v obravnavanem primeru Splošno sodišče, ker sta se na podatke iz časa po obdobju preiskave sklicevali instituciji Unije, lahko preverilo, ali so ti podatki potrjevali predvidevanja iz začasne uredbe in zato upravičevali uvedbo dokončne protidampinške dajatve.
76 Drugič, preveriti je treba, ali je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri nadzoru nad presojo, ki sta jo instituciji Unije opravili v zvezi s štirimi dejavniki, navedenimi v členu 3(9) osnovne uredbe, ki jih je bilo treba upoštevati pri ugotavljanju obstoja grožnje škode.
77 V zvezi s tem je treba navesti, da se je Splošno sodišče pri tem nadzoru omejilo – brez izkrivljanja – na preučitev dokazov iz obdobja po preiskavi, ki sta jih ti instituciji uporabili v začasni uredbi, nato pa še v sporni uredbi.
78 Na podlagi tega je Splošno sodišče ugotovilo, da dokazi iz obdobja po preiskavi, na katere sta se sklicevali instituciji Unije, niso mogli utemeljiti sklepa, da je bila podana grožnja škode, in da je zato Svet v zvezi s tem storil očitno napako pri presoji.
79 Zato je Splošno sodišče, ne da bi kršilo meje sodnega nadzora, ki veljajo na področju ukrepov trgovinske zaščite, v točki 92 izpodbijane sodbe presodilo, da je Svet kršil člen 3(9) osnovne uredbe s tem, da je ugotovil obstoj grožnje škode.
80 Iz navedenega izhaja, da je treba zavrniti drugi pritožbeni razlog in drugi del tretjega pritožbenega razloga v zadevi C‑186/14 P ter tretji pritožbeni razlog v zadevi C‑193/14 P.
81 Glede na vse zgoraj navedeno je treba pritožbi pritožnikov v zadevah C‑186/14 P in C‑193/14 P v celoti zavrniti.
Stroški
82 Če pritožba ni utemeljena, Sodišče v skladu s členom 184(2) Poslovnika Sodišča odloči o stroških.
83 V skladu s členom 138(1) navedenega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se neuspeli stranki na predlog naloži plačilo stroškov.
84 Ker družba ArcelorMittal in drugi ter Svet s svojimi pritožbenimi razlogi niso uspeli in ker je družba Hubei to predlagala, se jim naloži plačilo stroškov.
85 Ker tudi Komisija s svojimi predlogi ni uspela, nosi svoje stroške.
86 V skladu s členom 140(1) Poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Zato Italijanska republika nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
1. Pritožbi, vloženi v zadevah C‑186/14 P in C‑193/14 P, se zavrneta.
2. Družbam ArcelorMittal Tubular Products Ostrava a.s., ArcelorMittal Tubular Products Roman SA, Benteler Deutschland GmbH, Ovako Tube & Ring AB, Rohrwerk Maxhütte GmbH, Dalmine SpA, Silcotub SA, TMK-Artrom SA, Tubos Reunidos SA, Vallourec Oil and Gas France SAS, Vallourec Tubes France SAS, Vallourec Deutschland GmbH, Voestalpine Tubulars GmbH & Co. KG, Železiarne Podbrezová a.s. in Svetu Evropske unije se naloži plačilo stroškov.
3. Evropska komisija in Italijanska republika nosita svoje stroške.
Podpisi