Language of document : ECLI:EU:C:2016:209

Združeni zadevi C‑186/14 P in C‑193/14 P

ArcelorMittal Tubular Products Ostrava a.s. in drugi
proti

Hubei Xinyegang Steel Co. Ltd

in

Svet Evropske unije
proti
Hubei Xinyegang Steel Co. Ltd

„Pritožba – Damping – Uredba (ES) št. 384/96 – Člen 3(5), (7) in (9) – Člen 6(1) – Uredba (ES) št. 926/2009 – Uvoz nekaterih brezšivnih cevi iz železa ali jekla iz Kitajske – Dokončna protidampinška dajatev – Ugotovitev obstoja grožnje škode – Upoštevanje podatkov iz časa po obdobju preiskave“

Povzetek – Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 7. aprila 2016

1.        Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Diskrecijska pravica institucij – Sodni nadzor – Meje

2.        Pritožba – Razlogi – Napačna presoja dejstev in dokazov – Nedopustnost – Nadzor Sodišča nad presojo dejstev in dokazov – Izključitev, razen ob izkrivljanju

(Člen 256 PDEU; Statut Sodišča, člen 58, prvi odstavek)

3.        Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Škoda – Dokazovanje vzročne zveze – Obveznosti institucij – Upoštevanje dejavnikov, ki niso povezani z dampingom

(Uredba Sveta št. 384/96, člen 3(7))

4.        Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Uvedba protidampinških dajatev – Pogoji – Škoda – Grožnja znatne škode – Dokaz – Upoštevanje podatkov iz časa po obdobju preiskave – Sodni nadzor

(Uredba Sveta št. 384/96, člena 3(9) in 6(1))

1.        Institucije Unije imajo na področju skupne trgovinske politike in predvsem ukrepov trgovinske zaščite široko diskrecijsko pravico zaradi zapletenosti gospodarskih, političnih in pravnih razmer, ki jih morajo preučiti. Sodni nadzor take presoje mora biti omejen na preverjanje, ali so bila postopkovna pravila spoštovana, ali je bilo dejansko stanje, ki se upošteva pri izpodbijani izbiri, pravilno ugotovljeno, ali ne gre za očitno napako pri presoji tega dejanskega stanja ali za zlorabo pooblastil.

V zvezi s tem nadzor Splošnega sodišča nad dokazi, s katerimi instituciji Unije utemeljujeta svoje ugotovitve, ne pomeni nove presoje dejanskega stanja, ki nadomešča presojo institucij. Ta nadzor tudi ne posega v široko diskrecijsko pravico teh institucij na področju trgovinske politike, temveč je omejen na ugotavljanje, ali je s temi dokazi mogoče utemeljiti ugotovitve, do katerih sta prišli instituciji.

(Glej točki 34 in 35.)

2.        Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 38 do 48.)

3.        Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 54 do 56.)

4.        Čeprav je res, da iz člena 6(1) osnovne protidampinške uredbe št. 384/96 izhaja, da se podatki iz časa po obdobju preiskave pri preiskavi dampinga in škode načeloma ne upoštevajo, pa zakonodajalec Unije ni želel povsem izključiti tako upoštevanje.

Institucije Unije torej v določenih okoliščinah lahko upoštevajo podatke iz časa po obdobju preiskave. Tako pooblastilo je še toliko bolj utemeljeno pri preiskavah, katerih cilj ni ugotovitev škode, temveč grožnje škode, za kar je po naravi stvari potrebna analiza, ki je usmerjena v prihodnost. Obstoj grožnje škode – tako kot škode – mora biti dokazan na dan sprejetja protidampinškega ukrepa. Poleg tega iz člena 3(9) osnovne uredbe izhaja, da mora ugotovitev grožnje znatne škode temeljiti na dejstvih, in ne le na obtožbah, domnevah ali oddaljeni možnosti, ter da mora biti sprememba okoliščin, ki bi ustvarila razmere, v katerih bi damping povzročil škodo, jasno predvidljiva in neposredno grozeča. V teh okoliščinah je mogoče podatke iz časa po obdobju preiskave uporabiti za potrditev ali zavrnitev predvidevanj iz začasne uredbe in v prvem primeru je na podlagi teh podatkov mogoče uvesti dokončno protidampinško dajatev.

Vendar se uporaba podatkov iz časa po obdobju preiskave ne more izogniti nadzoru, ki ga opravlja sodišče Unije. Čeprav je pri tem nadzoru sicer upoštevati široko diskrecijsko pravico, ki jo imajo institucije Unije na področju ukrepov trgovinske zaščite, vendar Splošno sodišče ne preseže omejitev tega nadzora s tem, da preveri, ali dokazi, s katerimi sta navedeni instituciji utemeljili svoje ugotovitve, potrjujejo sklepanja, do katerih sta instituciji prišli na podlagi teh ugotovitev.

(Glej točke od 70 do 74.)